TRGOVSKI LIST Ck»^> asoi trgovlPo, industrijo to obrt. Naročnina za ozemlje SHS: letno 180 Din, za V2 leta 90 Din, za V4 leta 45 Din, mesečno 15 Din; za inozemstvo: 210 Din. — Plača in toži se v Ljubljani. Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani v Gregorčičevi ulici štev. 28. Dopisi se ne vračajo. — Številka pri poštni hranilnici v Ljubljani 11.953. LBT0 XI. Telefon št. 2552. L JURIJAN A, v četrtek, dne 26. aprila 1928. Telefon št. 2552. ŠTEV. 49. Ivan Mohorič: Kriza čevljarske obrti. V zadnjih dveh letih so se razmere v čevljarski obrti močno poslabšale. Nastala je kriza, iz katere iščejo prizadeti doslej zaman izhoda. Čevljarske zadruge so priredile v zadnjem času več sestankov, na katerih so raz-motrivale nastali položaj in sprejele resolucije, ki so bile poslane vladi. Predvsem se v teh resolucijah obračajo proti uvozu inozemskih čevljev. S posebno veliko skrbjo gledajo na trgovsko pogodbo s Češkoslovaško, ki se ima letos skleniti, da se ne bi češkoslovaški čevljarski industriji da- lo popustov na uvozni carini na čevlje in s tem ofenzive češke industrije na našem tržišču še bolj pojačalo. Toda moramo si biti na jasnem, da forsiran uvoz češkoslovaških čevljev v našo kraljevino ni edini vzrok današnje krize. V naslednjem hočemo navesti nekatere druge momente, ki igrajo v naši čevljarski stroki pri sedanji krizi važno vlogo in ki nazna-čujejo smer, v kateri bi bilo treba iskati odpomoči. Če razmotrivamo vprašanje z ožjega čisto slovenskega stališča, moramo najprej ugotoviti, da je število čevljarskih obratov v Sloveniji, ne vpošte-vaje pri tem velika industrijska podjetja čevljarske stroke, tako veliko, .da Slovenija sama ne more niti v času polne konjunkture nuditi čevljarjem zadostne zaposlenosti. Po zadnjem zborničnem štetju iz ‘leta 1926 štejemo v ljubljanski in mariborski oblasti skupno 3300 čevljarskih tvrdk ter pripade torej že na 380 prebivalcev ena čevljarska tvrdka. Najmočnejše je število čevljarskih obratov v Prekmurju, kjer jih šteje srez Murska Sobota 242, Dolnja Lendava pa 188 tvrdk. Na drugem mestu je ljubljanska okolica s 155 čevljarskimi mojstri, nato davčni okraj Tržič s 153, davčni okraj Celje okolica s 115, Ljubljana mesto 136, davčni okraj Kranj 101 in Radovljica 100. Najmanjše je število čevljarjev v žu-žemberškem okraju, kjer jih štejemo samo 9 in v trebnjskem 12 mojstrov. V primeri s številom prebivalstva je relativno najneugodnejše razmerje v Ptuju, kjer pripade že na 178 prebivalcev en čevljarski mojster. Toda ne glede na to, da je ta stroka že prenapolnjena, si še vedno razmeroma največji odstotek obrtniškega naraščaja izbira basji čevljarsko stroko za svoj poklic. Po statistiki TOI zbornice je prirastlo v toku zadnjih petih let 800 novih čevljarskih obratov v Sloveniji in sicer je znašalo število novih prijav leta 1923 321 obratov, leta 1924 259 obratov, leta 1925 304 obrati, 314 obratov, 'leta 1927 283 obratov. Ker je bilo ^ v istem času vsled smrti ali opustitve obratov registriranih 681 odjav, znaša povprečni letni prirastek 160 novih čevljarskih obratov ali 5% sedanjega stanja. Ako bi bilo domače tržišče napram inozemstvu popolnoma zaprto, mogel bi znaten del naših čevljarskih obratov izdelovati čevlje na zalogo za prodajo v pokrajinah izven Slovenije. Toda ker je domače tržišče glede lahkih mestnih moških čevljev in ženskih čevljev napram inozemstvu le deloma zaščiteno, ne morejo čevljarski obrati, ki delajo na roko in ki morajo nakupovati svoje potrebščine pri trgovcih, konkurirati uspešno niti z domačo čevljarsko industrijo, še manj pa z inozemsko, ki je izvedla v zadnjem času velikansko racionalizacijo obrata. Pomisliti moramo tudi, da v naši državi le dobra polovica prebivalstva nosi čevlje, dočim ima ostali del še vedno opanke in se le polagoma uvaja v teh krajih čevelj, ker je kmečko prebivalstvo konzervativno tudi glede obuval in noče uvideti prednosti solidne obutve napram primitivnim opankam. Razmerje domače produkcije napram inozemskemu uvozu vidi se iz sledečih številk: Mestnih moških čevljev v teži od % do t1/* kg na par se je uvozilo v letu 1926 v našo državo 77.568 kg v vrednosti 17-3 milijona dinarjev. Od tega je znašal uvoz iz Češkoslovaške 51.038 kg v vrednosti 11-6 milijona dinarjev, ali skoro % celokupnega uvoza. Mestnih ženskih čevljev pa se je uvozilo v istem času iz inozemstva 52.385 kg v vrednosti 14-8 milijona dinarjev, od tega 32.942 kg iz Češkoslovaške v vrednosti ca. 10 milijonov dinarjev. Galanterijskih čevljev je bilo im-portiranih v tej dobi 76.916 kg v vrednosti 266 milijona dinarjev, od tega 48.972 kg v vrednosti ca. 17 milijonov dinarjev iz Češkoslovaške. Ako k temu prištejemo ostale vrste čevljev, vidimo, da znaša vrednost celokupnega uvoza v našo kraljevino 60 milijonov dinarjev in ako računamo, da nosi čevlje samo 6 milijonov prebivalcev ter da znaša povprečna cena za par 200 Din, vidimo, da pokrije import le eno dvajsetino potrebe, ako računamo povprečno 1 par čevljev letne uporabe na glavo. Carinska obremenitev importa znaša za čevlje, ki tehtajo v paru 80 dkg, 44 Din na par. Za lahke ženske čevlje, ki tehtajo v paru 60 dkg, pa znaša carina na par ca. 53 Din in za galanterijske čevlje, ki tehtajo v paru manj kot pol kilograma pa znaša carina 132 Din na 1 kg. Te vsote je treba označiti kot bruto-carino in da dobimo čisto carinsko zaščito, je treba odšteti od nje carino na vse potrebščine, ki jih mora uvažati domače obrtništvo iz inozemstva. Carina na te potrebščine pa znaša za 100 parov čevljev 1482 Din ali na 1 par ca. 15 dinarjev. Če pri tem upoštevamo dejstvo, da naši čevljarji ne naročajo tega blaga iz inozemstva direktno, marveč, da krijejo svojo potrebo skoro brez izjeme pri trgovcih, potem moramo vzeti najmanj dvojno vsoto, za katero se jim podražijo te potrebščine napram inozemskim konkurentom. Ako pa odštejemo od sedanje carine vsoto 30 Din, se reducira čista faktična zaščita domačega dela za moške mestne čevlje na eno tretjino no-minelne uvozne carine, pri kateri je seveda rokodelcu napram veleindustrijalcu težko konkurirati. Moramo vpoštevati, da znaša razlika stroškov med strojnim in ročnim delom pri gornjem delu 100%, pri spodnjem pa ca. 63%, pri tem pa ročni obrat ne more biti nikdar tako racionalen kakor je strojni obrat. Toda kljub temu naši žilavi čevljarji uporno branijo svoje pozicije, dasi so morali v zadnjih letih znatno reducirati svoje obrate. Posebno se to občuti v Mariboru, kjer je število zapo- Gospodarsko zborovanje v Mariboru. Odpor proti davku na poslovni promet. — Zahteve glede socialnega za- varovauja. V torek zvečer so se mariborski trgovci, obrtniki in industrijci zbrali na povabilo Gremija trgovcev v obilnem številu v Gambrinovi dvorani, da se porazgovore o aktuelnih gospodarskih vprašanjih in dajo duška ogorčenju nad poostritvijo davka na poslovni promet. Shod je otvoril in vodil predsednik Zveze trgovskih gremijev gosp. V. W e i x 1. V svojem nagovoru je pozdravil vse navzoče in v kratkih ,obrisih podal namen zborovanja. Mariborski trgovci, obrtniki in industrijci nastopajo složno v vseh gospodarskih vprašanjih. Veseli ga, da so ostali zvesti temu načelu in se v izdatnem številu odzvali klicu gremija. Davek na poslovni promet. Glavni referat je podal o davku na poslovni promet zbornični konzulent g. Ž a g a r. V svojem poročilu je podal nastanek tega davka v povojni dobi in navedel glavna zakonita določila. Že takrat je smatrala finančna uprava, da je ta davek le začasno zasilno sredstvo za uravnovesenje državnega proračuna. Obljubovala je, da bo ta davek, čim se normalizirajo prilike, takoj ukinila, najkasneje pa ob izenačenju neposrednih davkov. Vsi ti pogoji za odpravo davka na poslovni promet so že izpolnjeni, a finančna uprava ni le davka na poslovni promet odpravila, ampak ga je z novim zakonom o neposrednjih dav- slenih vajencev in pomočnikov padlo v toku zadnjih dveh let na eno tretjino. Podjetja, ki so štela leta 1925 še 7 ali 8 pomočnikov, imajo sedaj po dva. Večji strojni obrati, ki so imeli po 40 ali 50 delavcev, pa jih štejejo sedaj 7 do 10. Sličen je položaj tudi v drugih mestih, dočim se na deželi tega ne občuti še v toliki meri. V mestih je k redukciji obratov prispeval tudi uvoz snežnih čevljev, galoš in čevljev z gumijevimi podplati, ki se je v zadnjih letih izredno razvil. Obenem ž njim se je razvilo tudi popravljanje in vulkanizacija snežnih čevljev in galoš, s čemur se prihrani mnogo obutva. Po nekaterih cenitvah se je lansko zimo potrošilo v Mariboru vsled tega najmanj 1500 parov podplatov in 800 parov čevljev manje, kakor v drugih letih. Podobno je razmerje tudi v drugih mestih. Pri tem pa moramo vpoštevati dejstvo, da cene gumijevih obuval nazadujejo ter je pričakovati zato še ostrejše krize v čevljarski obrti. Čevljarjem na deželi, posebno v onih krajih, kjer je ta obrt izredno razvita in zastopana, bi bilo mnogo pomagano, ako bi se zanje rezerviral primeren del državnih dobav. Danes pa se oni sploh ne upajo udeležiti licitacij, ker je to zvezano s prevelikimi stroški in rizikom. Tega pa ni kriv samo zakon o državnem računovodstvu, marveč v mnogo večji meri lokavost organov, ki 3e pečajo z nabavo materijala in ki porabljajo vse mogoče trike, da izigravajo reelne interesente. Kriza, v katero je zašla naša čevljarska obrt, ni samo prehoden pojav, marveč so vsi momenti, ki so jo povzročili, trajnega značaja in zato bo treba izdelati sistematičen program in točen načrt, kako naj se leči nastali položaj. kih še celo afirmirala. Gospodarski krogi so že ob uvedbi opozarjali na nevzdržnost davka. Vlada njihovih pomislekov ni upoštevala, ampak je preko izpreminjevalnih predlogov, ki naj bi občutnost davka zmanjšali, zakon o davku na poslovni promet uveljavila v nameravani obliki. Ob uved-,bi davek še ni kazal vse svoje trdote. Bili so takrat časi izdatne inflacije. Blaga je pomanjkovalo in odjemalci so vneto šli za blagom. Takrat je gotovo bila dana možnost davek vkalku-lirati v ceno. Nastopili pa so trdi časi deflacije. Gospodarska kriza se je začela uveljavljati v vedno trši obliki. Vrstile so se slabe letine, ki so povzročile, da je kupna moč našega kmetskega prebivalstva izdatno padla. Pa tudi v mestih, kjer pri nas prevladujejo nameščenci, ki so slabo postavljeni, položaj ni ugodnejši. Ostrina položaja se kaže v slabih kupčijah, ki povzročajo trdo konkurenco. V teh slabih časih so izgube na dnevnem redu in vedno težje je davek vkalku-lirati v ceno. S tem je postal davek na poslovni promet neposredni davek, ki trdo obremenjuje naše gospodarstvo. Poleg tega je davek na poslovni promet primitiven in skrajno okoren, ,ker se ne more prilagoditi individualnim razmeram. Plačevati ga je tudi od kupčij pod nabavno ceno, torej od izgub. čez čim več rok gre blago, tem večji je davek. Tako je marsikatero blago obremenjeno, predno pride v roke odjemalca, z 2%, 3% ali še več odstotki davka na poslovni promet. V svojih nadaljnih izvajanjih je g. Žagar predočil formalne hibe zakona glede načina priredbe, glede določil o pritožbah, posebno pa je podčrtaval neenakomernost pri pobiranju tega davka «v posameznih delih države in navajal za dokaz detajlne statistične podatke. Kljub temu pa, da Slovenija glede tega davka v polni meri izpolnjuje svojo dolžnost, da gredo naši davčni organi raje preko prave mere nego pod njo, pa dobivajo naša davčna oblastva skoro dan na dan od generalne direkcije davkov pozive, naj pobiranje davka na poslovni promet čim bolj poostre. Za dokaz prebere poročevalec eno zadnjih okrožnic, ki odreja, da morajo davčna oblastva pri vseh davkoplačevalcih, ki so dolžni voditi knjigo opravljenega prometa, vpogledati poslovne knjige, je-li je vložena prijava pravilna, še predno stavijo odmerni predlog davčnemu odboru. Davek na poslovni promet, ta davek iz inflacijske dobe, ob naših, izza tega časa temeljito izpremenjenih prilikah, nima več svoje upravičenosti v naši davčni zakonodaji in skrajni čas je, da se ta obzoletna davščina ukine. Zborovalci so pazno sledili referentovim izvajanjem in jim tekom poročila in ob zaključku živahno pritrjevali. Ustanovitev okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Mariboru. Nato je poročal načelnik splošne Zveze obrtnih zadrug g. B u r e š o zakonu o zavarovanju delavcev. Njegova izvajanja so izzvenela v zahtevo, da se ustanovi v Mariboru za mariborsko oblast lasten okrožni urad za zavarovanje delavcev. V debati o tem predmetu so govorili gg. Založnik, Novak, Kraper in Kravos, ki so vsi '«nk.wv*ui Štev. 49. T’m>s*ra*r*r*tatm navajali nujne razloge, da dobi mariborska oblast svoj okrožni urad. Po sklenjeni debati je bil soglasno sprejet predlog g. Novaka, da se naprosi Velikega župana mariborske oblasti, naj skliče anketo delodajalcev in delojemalcev, ki bi se podrobno pečala s tem vprašanjem. Bolniško zavarovanje trgovcev in trgovskih nameščencev. V zvezi s poročilom g. Bureša je podal gremijalni tajnik g. Zidanše;k poročilo o bolniškem zavarovanju trgovskih nameščencev z ozirom na poslovanje trgovskega bolniškega društva v Ljubljani, ki ravno vsled pritiska središnjega urada za zavarovanje delavcev ne more v taki meri izpolnjevati svoje naloge, kakor jo je izpolnjevalo v predvojni dobi. Poročevalec je tekom svojih izvajanj stavil predlog, da se zakon tako novelira, da bo dopustna ustanovitev samostojnih bolniških blagajn z lastnimi statuti. Svoj predlog je izčrpno utemeljeval. V debati o tem vprašanju sta gg. Weixl in Berdajs njegova izvajanja še bistveno podkrepila. Novi uslužbenski davek. Sledil je na to referat g. W e i x 1 a o novem uslužbenskem davku in o težavah, ki so se pokazale pri izva- V sredo popoldne se je vršii ob obihii udeležbi članov III. redni občni •zbor Ljubljanske borze za blago in vrednote. Zbor je otvoril borzni predsednik g. Ivan Jelačin ml., ki je pozdravil vse navzoče člane, imenoma fin. delegata g. Rupnika in zastopnika vel. župana g. I. Mramorja. Za overova-telje zapisnika imenuje nato gg. dr. Frana Windischerja; Zdenka Kneza in Ivana Gregorca. V nadaljnjem svojem govoru je povdaril zadovoljiv uspeh deviznega poslovanja, ki se je začelo 25. junija 1927. Uspeh borze je bil v finančnem pogledu dober, v celoti pa se bo pokazal leta 1928. Borza je vzdrževala dobre stike z drugimi borzami, zlasti v Beogradu in Zagrebu. Veliko pozornost se je posvečalo lesni kupčiji, ki bi se morala na borzi že vse drugače razvi jati, ker je les naš najvažnejši izvozni predmet. Potrebno bi bilo, da bi se naše borze posluževale zlasti večje tvrdke. Lani se je prodalo preko tržaške borže okoli 400 vagonov fižola? Že to dokazuje, kaka bi se naša borza razvijal«, če bi se je posluževali naši izvozniki v večji meri. Izčrpno je govoril nato g. predsednik tudi o stabilizaciji dinarja. Iz tajniškega poročila, ki je bilo tiskano, priobčujemo sledeče odstavke: Lani pa smo imeli v naši državi slabo letino: pšenice smo pridelali za 23%, koruze pa za 43% manj kakor v letu 1926. To se je izkazalo tudi v znatni pasivnosti naše zunanje trgovine. V žitu je imela borza prometa 3-6 milj. dinarjev napram 7 v letu 1926. Zlasti je nazadovala trgovina s koruzo. Poročilo se nato obširno bavi s tržiščem žita, zlasti pa je v podrobnosti izdelano za les. Zanimiva je konstatacija, da se je lesna industrija povečala in izboljšala. Glede izdelave lesa smo postali našim sosednjim konkurenčnim državam, zlasti Avstriji, enaki. Da je bil borzni promet v lesu manjši kakor leta 1926 je pripisovati dejstvu, da lani nismo mogli zaradi krize v Italiji vnovčiti bukovih pragov in drv, katera dva produkta sta tvorila leta 1926 nad eno tretjino celokupnega prometa na Ljubljanski borzi. V zvezi s položajem na denarnem trgu je posebno razveseljiv pojav, da so se pričele banke desinte-resirati na raznih industrijah, kar pomeni industrijsko sanacijo. Efektni promet je nazadoval od 10 na 5-4 mil. dinarjev; leta 1926 namreč je bilo na borzi prodano mnogo papirjev propadlih bank. Glede borznega razsodišča pravi poročilo: Hitro, brezhibno in obče priznano objektivno borzno razsodišče je lani imelo več posla kakor leta 1926 in se bo njegovo poslovanje še bolj razvilo. janju v praksi. Njegovo poročilo je z nekaterimi pojasnili dopolnil g. Žagar, ki je opozarjal, da si mora delojemalec sicer sam nabaviti davčno knjižico, vendar pa ta dolžnost ni pod kazensko sankcijo, nasprotno pa zapade občutni kazni oni delodajalec, ki bi ob izplačilu ne izpolnjeval davčne knjižice. Iz tega sledi, da polagajo predpisi glavno skrb za davčne knjižice ne delojemalcu, ampak delo-lodajalcu. G. Žagar je na posamezna konkretna vprašanja zborovalcev sproti pojasnjeval določila o novem uslužbenskem davku. Pokojninsko zavarovanje trgovskih nameščencev. Zadnje poročilo, ki je bilo na dnevnem redu, to je poročilo o obveznem pokojninskem zavarovanju trgovskih nameščencev, je odpadlo vsled poznega časa. Pač pa je g. Weixl v kratkih obrisih preciziral svoje glede tega vprašanja v glavnem odklonilno stališče in obljubil, da bo za razpravo o tem vprašanju v najkrajšem Času sklical mariborske trgovce na poseben sestanek. G. Weixl je nato zaključil lepo uspelo zborovanje, ki je pokazalo, da so mariborski trgovci, obrtniki in in-dustrijci solidarni v vseh aktuelnih gospodarskih vprašanjih. Nadalje omenjamo, da je v poročilu za leto 1927 popisana tudi slovesna otvoritev Ljubljanske devizne borze 25. junija 1927. Poročilo finančnega odbora je podal g. J. Gogala. Po tem poročilu zaključuje bilanca za leto 1927 s prebitkom od 123.303 Din. Zboljšanje finančnega stanja je pripisovati uvedbi deviznega prometa. Kurtaža za devize ziiaša nad 126.000 Din -in to samo za eno polletje, medtem ko je znašala kurtaža v deviznem prometu 31.000 dinarjev za celo leto. Dohodki borznega razsodišča so znašali 374.000 dinarjev. Po odobrenem blagajniškem poročilu je bila na predlog generalnega tajnika Zbornice T0I g. dr. Frana Windischerja izrečena zahvala borznemu tajniku dr. M. Dobrili in dvornemu svetniku dr. F. Dukicu za njuno uspešno delovanje. Nato so se vršile volitve 6 članov borznega razsodišča, 5 Članov finančnega odbora in 13 članov borznega razsodišča. Ponovno so bili izvoljeni v borzni svet gg. Drag. Hribar, Janko Jovan, Anton Kristan, Andrej Šarabon in Rihard Schvvinger, na novo pa g. Ferdo Nikelsbacher. V finančni odbor so bili ponovno izvoljeni gg.: dr. Mir. Lukan, Anton Kralj in Josip Gogala, nanovo pa gg.: Ivan Gregorc in Robert Kollmann, namesto gg. Ivana Kostevca in Karla Prohaske. V razsodišče so bili izvoljeni gg.: Ivan Avsenek, Karel Bolalfio, dr. M. Božič, Peter Hartman, Ernest Hieng, Mihael Hribernik, Zdenko Knez, Stjepan Kenfelj, Srečko Kobi, Cezar Menardi, Fran Medič, Evald Popovič in Fran Stupica. Po zaključenem občnem zboru se je vršila seja borznega sveta, ki se je konstituiral in sicer tako: predsednik Ivan Jelačin ml., I. podpredsednik dr. Ivan Slokar, II. podpredsednik Andrej Šarabon. Poljska in jadranska pristanišča. Agencija »Roma« naznanja, da bo tekom junija stopila v veljavo nova poljsko-jadranska železniška tarifa, katere nujna posledica bo naraščanje poljskega prometa v italijanskih pristaniščih. Ta tarifa je bila določena na konferenci, ki se je vršila pri prometnem ministrstvu v Rimu in katere so se udeležili zastopniki italijanskih, poljskih, češkoslovaških, avstrijskih, madžarskih in jugoslovenskih železnic ter zastopniki družbe »Donava - Sava - Jadran« in največjih jadranskih paroplovnih družb. Poslovni čas pri poštnih uradih. Pritožba Celja in okolice radi odprave nedeljske službe. Dobili smo nov pravilnik glede poslovnega časa pri poštnih in brzojavnih uradih. Pravilnik ne prinaša olajšav. Pravilnik se ne ozira na gospodarske potrebe, ki bi morale biti za ureditev takega vprašanja edino merodajne. Gospodarskim krogom se pač ne more očitati kverulantstva. Če se pritožujejo, se nikdar ne pritožujejo neutemeljeno, da ne bi imeli za to tehtnih razlogov. Tako je tudi pri novi ureditvi poslovnega časa za pošte. Če so stvarni razlogi diktirali novo ureditev, ne moremo imeti pač ničesar proti temu, vendar bi se moralo pri izdaji novih pravilnikov skušati, da se vsaj poštno službo uredi tako, da bo po možnosti odgovarjala potrebam gospodarskih krogov. Tako je izzval nov pravilnik posebno v Celju veliko razburjenje, ker pomeni ta pravilnik za Celje in okolico znaten korak nazaj in uvaja glede nedeljskega telefonskega in brzojavnega prometa razmere, kakor jih Celje še ni poznalo. S pravilnikom o delovnem času pri poštnih, telegrafskih in telefonskih uradih v kraljevini SHS, z dne 28. marca 1928 po kojem opravljajo uradi, koji nimajo neprestane službe podnevi in ponoči, ob nedeljah in državnih praznikih službo samo od 9.—11. ure dopoldne, je v posebni meri prizadeto mesto Celje. Že več let pred vojno in od tedaj nepretrgoma se vrši v Celju ob nedeljah in praznikih telegrafska in telefonsko, služba po ves dan. V drugi polovici leta 1927 je bila z ozirom na gospodarske potrebe vpeljana celo dopolnočna brzojavna in telefonska služba, ki se vrši tudi še danes. Z novim pravilnikom pa se uvedejo tako slabe razmere, kakršnih Celje doslej v poštnem prometu sploh ni še poznalo. Po novem pravilniku se more tudi telefonska služba vršiti ob nedeljah in praznikih samo od 9. do 11. ure podol-dne, in se izven teh dveh ur ne morejo vršiti ne lokalni, ne medkrajevni telefonski pogovori, niti se ne smejo sprejemati ali oddajati brzojavi. Naravno, da je taka uredba izzvala utemeljene pritožbe vseh poslovnih krogov mesta Celja in okolice. Mesto Celje predstavlja danes veliko kupcijsko, obrtno in industrijalno središče. V Celju samem imamo stara industrijska podjetja, dobro razvito trgovino, a črez Celje se vrši ves pro-.met gospodarsko dobro razvite okolice, ki gravitira na Celje. Zlasti je ta omeniti poleg mnogih industrijskih podjetij hmeljsko trgovino, ki z ozirom na značaj poslovanja v seziji ne-obhodno rabi brzojav in telefon ob nedeljah in praznikih, ravnotako kakor ob delavnikih. Jasno je, da bi tudi delna ukinitev telegrafskega in telefonskega prometa ob nedeljah in .praznikih prav težko prizadela razvoj te gospodarske panoge, ki je v celjskem okraju tako močna in ki tvori v obilni meri gospodarsko ozadje celjskega mesta. Tudi se mora pri tako važnem ukrepu, ki se tiče telegrafske in telefonske službe, ozirati na dejstvo, da je Celje križišče in središče potniškega, posebno pa letoviščarskega prometa za celo okrožje. Kakor čujemo, je Zbornica TOI poslala ministrstvu pošte in brzojava predstavko, v koji se z ozirom na tehtne gospodarske razloge prosi, da bi se v Celju nedeljske telefonske in brzojavile službe ne omejevalo na samo dve uri. Želeti bi bilo, da bi ministrstvo gornje razloge v polni meri upoštevajo in naredilo, da se dosedanje poslov-jie ure za telegrafsko in telefonsko službo v mestu Celju ne izpremenijo iii da se tako prepreči težak udarec, ki preti z gornjo uvedbo celjskemu mestu in ondotnim interesentom. Inozemski delavci v naših podjetjih. Vprašanje zaposlovanja inozemskih delavcev utegne postati v kratkem zopet aktualno, ker se pripravlja nov pravilnik. Brez dvoma, da se bodo tudi to pot vodile o tem debate in to kakor že vedno, brez vsake stvarne podlage in brez konkretnejših podatkov. Zato se nam zdi potrebno, da navedemo v naslednjem nekaj podatkov, ki jih navaja Inšpekcija dela v Ljubl jani v svojem, ravnokar izdanem poročilu za leto 1927. Inšpekcija dela, o kateri naši podjetniki ne morejo ravno trditi, da bi bila pri reševanju prošenj za zaposlitev potrebnih kvalificiranih moči baš preveč široko-prsna, pravi v svojem poročilu: Potreba zaposlovanja inozemcev v tukajšnji industriji in obrti je še vedno zelo velika, predvsem iz razloga, ker se ustanavljajo nove vrste industrije, ki pri nas še niso obstojale ter so potrebni inozemski strokovni delavci, da se taka industrija more spraviti v pogon. Da nimamo domačega strokovnega naraščaja, je krivo predvsem to, da nimamo specijalnih strokovnih šol, zelo se občuti pomanjkanje tekstilne strokovne šole, ter je tudi število inozemcev v tej industriji največje. Inozemstvo je za naše delavstvo zaprto, da se tudi v inozemstvu ne more več izpopolnjevati. Sicer se zahteva od tvrdke, ki zaposluje inozemca, da istočasno zaposli domačina v svrho izobrazbe, vendar je pa malo upanja, da bi se na ta način moglo doseči dovoljno število domačega naraščaja, ker so običajno zaposleni ti domačini samo formalno, mnogokrat tudi brez potrebne predizobraz-be, tako da ni izgleda, da bi taki domačini sploh kedaj mogli nadomestiti inozemce. Inšpekcija dela pa ne more kontrolirati, predvsem zaradi pomanjkanja osobja in potovalnih kreditov, ako se faktično domačini uspešno izučujejo. Z druge strani pa inozemci neradi podučujejo domačine iz povsem razumljivih razlogov. Iz tabel, ki jo je sestavila Inšpekcija dela v Ljubljani, je razvidno, da je na področju te Inšpekcije zaposlenih ukupno 1961 inozemcev. Od teh je 706 inozemcev naše narodnosti iz obmejnih držav ter drugih političnih beguncev. Največ teh je zaposlenih v stav-binski industriji, iker so to predvsem Primorci, ki so znani zidarji. Nadalje je prijavljenih 23 inozemskih monterjev, ki montirajo stroje na račun tvrdke, ki stroje dobavlja in za katero so srezki poglavarji v smislu čl. 14 pravilnika o zaposlovanju inozemskih delavcev dovolili zaposlovanje. Po čl. 7. navedenega pravilnika je tukajšnji urad izdal do sedaj 889 potrdil. So to inozemci, ki bivajo na našem ozemlju že od pred 14. junija 1922 ter so po večini vložili prošnje za naše državljanstvo, ki pa ne morejo biti rešene vsled pomanjkanja zakona o državljanstvu. Če od skupnega števila v ljubljanski oblasti zaposlenih inozemcev odštejemo gornjih 889, nam ostane v ljubljanski oblasti celokupno 1072 zaposlenih, koje bi se moralo šteti med inozemce v pravem smislu te besede. Tudi Inšpekcija dela v Mariboru je izdala svoje letno poročilo, toda žal ni glede inozemcev v tem poročilu točnejših statističnih podatkov, da bi se moglo dobiti popolno sliko glede zaposlenja inozemcev v celi Sloveniji. Vendar pa poroča glede tega vprašanja tudi imenovana inšpekci ja naslednje: število inozemskih delavcev se je že precej zmanjšalo, čeravno imamo še precej specijalistov-inozemcev in to osobito v tekstilni industriji. Vzrok tega je sledeči: pomanjkanje strokovnih šol v domovini. Izučen je naših moči v inozemstvu je radi velikih taks nemogoče. Tudi nekatere inozemske strokovne šole ne sprejemajo naših delavcev v izučenje. Razširjajte »Trgovski ttst«! Občni zbor Ljubljanske borze. Vojvodinske finance. Vojvodina ima v našem gospodarskem življenju brez dvoma eno najvažnejših vlog. Poleg poljedelstva je važna Vojvodina tudi v industrijskem pogledu. Poleg Zagorja in nekaterih delov Slovenije je Vojvodina najbolj obljudeni del naše države in šteje U0'3 prebivalcev na 1 km2. Hd. Zato je čudno, da se ravno finančarstvo Vojvodine ni bolje razvilo. Na koncu lela 1926 je bilo v Vojvodini 188 denarnih zavodov s 150 milijoni dinarjev delniške glavnice; na 1 zavod ni prišel torej niti 1 milijon dinarjev. Samo trije zavodi so dosegli višino 10 milijonov dinarjev, 2 po 5, 1 ima 4'5, 3 po 4, 6 po 2, 33 po 1; vse drugo je pod 1 milijon dinarjev. Rezerve zavodov so znašale na koncu leta 1926 samo 54 milijonov dinarjev. Kako majhne so vojvodinske banke, nam pove na primer Zagreb, ki ima 15 bank po 10 milijonov glavnice, od kojih imajo pa nekatere nad 100 inilijonov dinarjev glavnice. Denarni zavodi Vojvodine se po svoji kakovosti razdelijo na 155 delniških družb, 28 podružnic in 5 občinskih hranilnic. Ranai ima 83 denarnih zavodov z delniško glavnico 69‘8 milijonov dinarjev, Bačka 42 in 43'6, drugo Baranja in Srem. čudno je, da ima Banat več denarnih zavodov in več glavnice kot Bačka, čeprav je ta večja in bogatejša; razložiti se more to dejslvo tako, da je po novi razdelitvi velik del Bačke prišel v Banat. Vloge Vojvodine so znašale na koncu leta 1926 1 milijardo in 68 milijonov dinarjev, sedemkrat toliko kot delniška glavnica. Zanimivo je dejstvo, da imajo nekateri mali denarni zavodi tridesetkrat toliko vlog kot glavnice. Če raču-nimo zraven še vloge Vojvodine v denarnih zavodih v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani in Sarajevu 1 er im o vino Vojvodine v poštnbčekovnih računih, se omenjeni znesek zviša na ca poldrugo milijardo dinarjev. Vojvodina ima sedaj hi vodilne denarne zavode; v Vojvodini imajo skoraj vse jugoslovenske bunke svoje podružnice in to je ovira, da se v Vojvodini sami ne ustanovi velik denarni zavod ter da se denar ne ■koncentrira. Trije vodilni denarni zavodi so zelo agilni; ker so pa akcije večinoma v trdnih rokah, se principijelno nočejo naslonili na velike zavode, delajo z' lastno glavnico v okviru možnosti in ne kažejo nobene volje po razširitvi. Vojvodina plačuje še danes največjo obrestno mero; največji in najsolidnejši najemniki denarja morajo krili svojo potrebo v središčih, ker lam denar še najbolj poceni dobijo. Srednji sloji in mali trgovec itd. morajo pa iskali de- nar na deželi in morajo plačali zanj prav visoke obresti. Najbolj pereče vprašanje vojvodinskih financ je vprašanje hipotekarnih posojil in ni videti v lem vprašanju prav nobenega napredka, zlasti ne pri kmetijstvu. V bančnem poslovanju so z znižanjem obrestne mere vsaj pričeli, glede hipotekarnih posojil pa ni videti nobenega življenja. Če poljedelstvo dovoljenih hipotečnih posojil ne bo dobilo, bo imelo to zanj seveda slabe posledice. Poljedelstvo pri današnji nerentabilnosti zemlje ne more plačevati visokih obresti, breme tekočih dolgov tlači zmeraj bolj. Položaj se je vsled slabega pridelka lelos še poslabšal in je želja po cenenih hipotekah zmeraj nujnejša. Sicer se hipoteke dobijo, a po tako visoki obrestni meri, da je poljedelstvo ne more prenesti. Skupno in zaključno se more ugotoviti, da so vzroki splošne krize, ki se v Vojvodini še posebno potencirano čuti, iskati v dejstvu, da Vojvodina nima lastnega velikega denarnega zavoda; in prav Vojvodina ima vse predpogoje za ustanovitev takega zavoda. Drugi vzrok je ta, da velebanke vsled splošnega pomanjkanja denarja svoje podružnice preveč utesnjujejo in jih premalo z denarjem zalagajo. K vsemu temu pridejo še visoke pristojbine in druga bremena, vsled česar se je marsikateri močni podeželni pavod zatekel k velebanki, da se izogne 150-odslotnemu obdavčenju izkazanega čistega dobička. Vojvodina ima v primeri z drugimi deli države marsikakšno posebnost in je tudi v svojem finančarstvu poglavje zase, in sicer ne ravno veselo poglavje. Ona, ki je najbolj bogata in ki bi se ji v tem ozira lahko najbolje godilo, trpi največ. Zanimivo je, da tudi sosedna Ogrska, ki ima z Vojvodino toliko sorodnega, trpi na prav istem zlu, kar se namreč tiče obrestne mere pri poljedelskih hipotekarnih kreditih. Pisali smo, da se sedanji finančni minisler Bud zelo trudi, da bi vse te nedostatke odpravil ter da strogo zahteva znižanje obrestne mere pri hipotekarnih posojilih. STALNA RAZSTAVA V PRAGI. Uprava praškega velikega semnja organizira stalno razstavo. V te svrhe zgradi veliko palačo, ki bo pokrila 33.000 ms povrišne. Prva zgradba bo 140 m dolga, 75 m široka in 37 m visoka. V zgradbi bodo saloni, pisarne z vsemi potrebnimi pripomočki. Značilno je, da se je zasedlo 40% razstavnih prostorov še predno je bila objavljena tarifa za oddajo prostorov. Zgradbe bodo stale na levem bregu Vltave v Vil. okraju. Podrobnosti dobijo intere-senti pri tajniku palače za stalno razstavo praškega velesejma v Pragi VII., Veletržni Trida, Češkoslovaška. Ljubljanska borza. Tečaj 20. aprila 1928 DEVIZB: Amsterdam 1 h. gold. Berlin 1 M............ Bruselj 1 belga .... Budimpešta 1 pengS Curih 100 ir.......... Dunaj 1 šiling . . . . London 1lunt ......... Newyork 1 dolar . . . Pariz 100 fr.......... Praga 100 kron . . . Trat 100 lir.......... Povpra- ševanje Din Ponudbo Din 22-875 13-5725 109350 7-9790 277-— 56-71 222-68 167-96 298-35 22-935 13-6025 7-9355 9-927 1096-50 8-0090 277-80 56-91 224-68 1(58-76 300-25 Denarstvo. Poštna hranilnica objavlja uradno: Nadzorstveni svet poštne hranilnice jc 19. aprila t. 1. načelno določil, da sme poštna hranilnica lombardirati tudi delnice Narodne banke kraljevine SHS in siccer s 5.000 Din za vsako delnico pod pogoji, ki veljajo za lomibardna posojila. Industrija. Avstrijska kovinska industrija 1927 gleda na preteklo leto kot na najboljše povojno leto. Sicer ni dosegla ali celo prekoračila predvojno višino kot v Nemčiji, češkoslovaški in Ogrski; zaostala je za predvojnim časom kot Poljska; a leto 1927 je vseeno dobro in- vzbuja upanje na dosego predvojne višine v doglednem času; pomislimo, da sta Avstrija, in Poljska po carinskih mejah posebno prizadeti. Kakor liani kaže sledeči seznam, je dosegla produkcija surovega železa 72 odstotkov od predvojne višine, produkcija jekla 90 odstotkov, produkcija železne rude 82 odstotkov, produkcija rjavega premoga pa 101 odstotek. Glede rjavega premoga je Avstrija veliko na boljšem kot Češka, kjer predvojna višina še inj dosežena. Vse, kar sledi spodaj, je v 1000 tonah; pri premogu in pri železni rudi je mišljena seveda surova dobava, pri surovem železu in jeklu pa iz- delava. Rjavi Železna Surovo Leto premog ruda železo Jeklo 1913 3024 1953 607 628 1920 2700 435 100 229 1921 2800 711 226 351 1922 3440 1122 323 481 1923 2690 1211 344 500 1924 2790 714 267 370 1925 3030 1030 380 464 1926 2960 1094 333 474 1927 3060 1601 435 551 V zadnjih časih beremo prav veliko o združitvenih in radona lizacijskih poskusih avstrijske kovinske industrije. Deloma jih je /.e izvedla. Rekordne številke poljske železne ia-dustrije. Poljska železna industrija /je dosegla lani rekordne številke. Produkcijo železne rude so dvignili od 316.000 ton na 539.000 ton, torej za 70 odstotkov; produkcija železa je narasla v vseh vrstah za ca 80%, surovo železo od 327.000 na 618.000 ton, lito železo od 788.000 na 1,243.000 ton, valjano blago od 564.000 na 921.000 ton. Na koncu leta 1926 ie delalo 13 plavžev, na koncu lanskega leta pa 19. Izvoz tračnic, železa in jekla je dosegel v letu 1926 21.400 ton, lani 51 tisoč 600 ton, izvoz železne in jeklene pločevine 26.400 in 52.800 ton, izvoz ce- vi 26500 in 39.100 ton. Torej vidimo povsod napredovanje, ponekod manjše, ponekod večje, v splošnem pa prav izdatno. Pisali smo že o dogovorih z drugimi deželami o razdelitvi prodajnih trgov. PO SVETU. Premog v Jugoslaviji 1. 1927. Leta 1926 so nakopali v Jugoslaviji 4,141.000 Ion premoga, lela 1927 pa 4,746.000 ton. Dvig produkcije od leta 1926 na leto 1927 znaša 15 odstotkov, proli zadnjemu predvojnemu letu 1913 pa celo 53 odstotkov — na sedanjem ozemlju Jugoslavije namreč —. Med posameznimi premogovnimi okraji lanskega leta je Slovenija daleko na prvem mestu, nakopala je 1,912.000 ton premoga. Zaposlenost v industriji naravne svile je slejkoprej prav dobra in ni nič čutiti, da bi umetna svila naravno svilo izrinila, kakor to tolikrat beremo. Seveda je pa precej kolebanja, ki je odvisno od konjunkture mode vsakralne sezije itd. Konferenca novčnih bank v Parizu je zaključila svoje delo glede medsebojne statistične itd. službe, ne da bi se bila dotaknila razmer denarne politike. Leta 1926 je eksportirala Sovjetska Rusija 45.400 Ion sladkorja, lani pa 130.000 ton. Elektrifikacija železnice čez Brenner je že loliko napredovala, da mislijo na pričetek obratovanja ze v bodočem meseci^. Na holandskem denarnem frgu se je pojavil v zadnjem času močeh pokret. Zlasti živahno je zanimanje za nemška posojila: V majniku se bodo na novo pričela pogajanja za ustanovitev srednjeevropskega bombaževega kondicijskega kartela. Uvoz cementa v Nemčijo se zelo dviga; Frančija na primer gia je prodala v letošnjem1 februarju trikrat toliko kot V lanskem februarji. Ivan Hribar: ()4 Moji spomini. Tiste čase je živel v Gradcu kot vseučiliški profesor dr. Nace Klemenčič, moj prijatelj izza gimnazijskih let. Obiskal sem ga vselej, kadarkoli me je pripeljala pot v Gradec. On je rad zahajal v malo gostilnico v Harrachgasse, v kateri je nek slovenski rojak točil izvrstno kapljico iz ljutomerskih goric. Z njim vred je tjekaj hodilo več Slovencev: profesorjev in uradnikov. Med njimi tudi dr. Gregor Krek, s katerim me je bil prijatelj Klemenčič seznanil. Da se v inteligentnih družbah pri dobri kapljici vina govori o omnibus rebus et quibusdam aliis, je dovoljno znana Tesnica. Tako je bilo tudi pri » Luttenbergerjuc, kamior me je dr. Klemenčič ob vsakem mojem obisku peljal. Seveda se je pogovor prav zelo sukal okoli Gregorčiča, Aškerca in Mahniča in čuto se je mnenje, da bi bilo potreba obema pesnikoma preskrbeti takšno eksistenco, da bi bila popolnoma neodvisna. Ko sem povedal, da se je Gregorčiču in Aškercu to že ponudilo, a da sta oba odklonila, naglašal je dr. Krek, da bi se vnovič moralo misliti na Aškrca, češ da je kot izraziti svobodomislec v stalni in veliko večji nevarnosti od Gregorčiča. Naglašal je pa, da bi bilo potreba misliti na službo, katera bi ga pri njegovem slovstvenem delovanju prav nič ne ovirala. Po nekem dogovoru pri ljutomerski kapljici spomladi leta 1895., sva se z dr. Krekom — ob spominih na nekdanje Janez Terdinovo in Fran Kurelčevo potovanje po hrvalskem Zagorju — domenila, da jMBRKUR> lc«t ta£aj**dja ta Udari«: A. 8EVH1,