ZGODOVIM) št. ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO • ZGODOVINA ZA VSE Izdalo- Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova 17, SI-3000 Celje, tel. 03 42 86 412, www.zgd.celje.si Založilo: Zgodovinsko društvo Celje Uredniški odbor: Janez Cvirn, Bojan Cvelfar, Branko Goropevšek, Tone Kregar, Marija Počivavšek, Andrej Studen, Anton Sepetavc, Aleksander Žižek Urednik: Janez Cvirn Računalniška priprava stavka: Andrej Mohorič Prevod v angleščino: Katarina Kobilica Prevod v nemščino: Tina Bahovec Lektor: Anton Sepetavc Bibliografska obdelava: Srečko Maček Tisk: Grafika G racer Revija izhaja dvakrat letno Naklada: 400 izvodov Finančna podpora za natis revije: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije ISSN 1318-2498 VSEBINA Zgodbe, ki jih piše življenje Primož Kočar S POTI V DEŽELO MLINOV IN TULIPANOV LETA 1792 5 Rolanda Fugger Germadnik "MOJA EDINA ŽELJA JE, DA BI ODŠLA." 21 Matija Meduešček VPLIV GRADNJE BOHINJSKE ŽELEZNICE NA ŽD7LJENJE V DOLINI REKE SOČE 30 Tomaž Pavlin "VČERAJ BI BIL LAHKO TUDI NAPOLEON PONOSEN NA SVOJO ILIRIJO" 43 ali ekskurz o "žogometu" oziroma "nogometu" v Ljubljani pred prvo svetovno vojno Primož Kočar Vom Weg durch das Land der Mühlen und Tulpen im Jahr 1792 5 Rolanda Fugger Germadnik „Mein einziger Wunsch ist immer nur fort von hier zu kommen" 21 Matija Medvešček Der Einfluß des Baus der Woheiner Eisenbahn auf das Leben im Isonzotal 30 Tomaž Pavlin „Gestern hätte auch Napoleon auf sein Illyrien stolz sein können" 43 oder ein Exkurs über den Fußball in Ljubljana vor dem Ersten Weltkrieg Zapisi in pričevanja Primož Kuret GRADNJA "TONHALLE" FILHARMONIČNE DRUŽBE V LJUBLJANI 1890/91 62 S knjižne police Aleksander Žižek PLAVŽ STOJI V TURJAŠKEM DVORI 70 (Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki...) Aleksander Žižek VOZI ME VLAK V DALJAVE 71 (fanez Cvirn, Andrej Studen; »Ko vihar dirjajo hlaponU...) Andrej Studen OD TEATRA GROZE DO DISKRETNIH USMRTITEV 72 (fürgen Martschukat, Inszeniertes Töten...) Darja Kerec DOBRODOŠLA MONOGRAFIJA 74 (Sašo Radovanovič, Polona Vidmar in Dušan Tomažič, Grad na Goričkem...) Primož Kočar BALKAN, SKRIVNOSTNO KRALJESTVO DUHOV 75 (Marija Todorova, "ImaginarijBalkana"...) Žalec sredi 19. stoletja Žalec je bil v prvi polovici 19. stoletja majhen trg, kakršnih je bilo tedaj na (Spodnjem) Štajer- skem veliko. Sredi 19. stoletja je užival status de- želnoknežjega trga, ki je imel 90 hiš2 in okoli 500 prebivalcev. Franciscejski kataster kaže trg kot razpotegnjeno obcestno naselje, ki se v osred- njem delu razširi v Trg. Hiše so bile skoraj v celo- ti zidane, Širčeva se je ponašala z letnico 1669. Hiša Širčevih je ležala na poslovno odlični loka- ciji, na osrednjem trgu tik ob cesti.3 Živahno Prispevek je seminarska naloga, ki Jo Je avtorica pripra- vila v okviru modula Biografija v mikrozgodovinski perspektivi pri mentorici dr. Mojci Ramšak na Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani. Temelj- ni vir za nalogo so trije dnevniki iz let 1849, 1850 in 1851. Sodijo v zapuščino generalmajorja Friderika Sir- ce (1859-1948) iz Žalca, bolj znanega kot skladatelja s psevdonimom Risto Savin. Zapuščino hrani Matična knjižnica Žalec. Čeprav zvezki niso signirani, sem ob podrobnejšem prebiranju razbrala, da jih je pisala Bar- bara Sirca, mati Friderika Sirce, in sicer v prvih letih zakona, ko seje iz rojstne hiše očeta Franca Žužeprese- lila v hišo svojega moža Ernesta Sirce. Dnevniki so pisa- ni v nemškem jeziku, zapisi so dnevni in v datumih ze- lo natančni. Vsak zvezek se začne s 1. januarjem in se zaključi z željo po srečnem novem letu 31. decembra. Izjema je dnevnik iz teta 1851, ko Barbara z 22. novem- brom nenadoma in brez obrazložitve prekine zapise. Boris Goleč, Korenine in spomini rodbine Šušterič iz Žalca, Rodovnik z družbenim in gospodarskim orisom iz srede 18. stoletja, Ljubljana, Partner Graf d.o.o., Gro- suplje, 1992, str. 57/58. (V nadaljevanju Goleč). Goleč, str. 50-51 dnevno življenje je Žalcu prinašala prav glavna komercialna cesta z Dunaja v Trst. Južna železni- ca je v letih 1846-1849 trg zaobšla in povzročila določeno gospodarsko stagnacijo. Tržani so živeli od živinoreje, poljedelstva in obrti. V trgu je bila župnijska cerkev Sv. Nikolaja s podružnico Sv. Kancijana in pokopališčem. V župniji sta delovala dva kaplana; občina je imela lastno šolo, ki jo je leta 1843 obiskovalo 160 učencev. V Žalcu sta delovala tudi okrajni zdrav- nik in babica.4 V upravnem pogledu je bil Žalec v prednosti pred ostalimi okoliškimi trgi. Čeprav je ležal sa- mo četrt ure hoda od Novega Celja, sedeža okrožnega urada Celje, mu je uspelo ohraniti nekaj avtonomije. Imel je pravico do lastnega magistrata. Žalčani so si volili lastnega trškega sodnika, odbor in upravo, pod katero je sodilo tudi vodenje zemljiške knjige.5 Trško "jaro gospodo" so predstavljali redki izobraženci, župnik, kaplana, učitelj, večji po- sestniki, trgovci in obrtniki. Sem smemo šteti tu- di obe družini, družino Franca Žuže kot prvega industrialca - pivovarnarja in družino Jurija Sir- ce, trgovca in posestnika. Goleč, str. 57-58 Goleč, str. 45-46 22 ZGODOVINA ZA VSE Družbena opredelitev družin Žuža in Sirca Šestindvajsetega januarja 1845 sta se v podruž- nični cerkvi Matere Božje v Petrovčah poročila 22-letna Barbara Žuža in 32-letni trgovec Kajetan Ernest Sirca. Starostna razlika desetih in več let je bila primerna in običajna za čas prve polovice 19. stoletja''. Poročil ju je nevestin stric, dekan Anton Žuža7 iz Slovenske Bistrice. Družini, iz ka- terih je prihajal mladi par, sta v trgu Žalec zase- dali vidno in ugledno mesto. Nevestin oče je bil Franc Žuža, po domače Kolenc, meščan in pivo- varnar v Žalcu, hišna številka 39. Mati je bila Ma- rija, rojena Kopač.8 Franc Žuža je trško prisego položil leta 1824.y Kot eden prvih podjetnikov v dolini je leta 1842 ustanovil pivovarno in bil od leta 1861 lastnik jamskih mer v rudniku v Zabu- kovici.1" V Barbarinih dnevnikih nastopa kot ži- vahen pater familias, ki je pogosto na poti med Ljubljano in Gradcem ter se živo vpleta v politič- no dogajanje v trgu, zlasti za pridobitev okrajne- ga sodišča." V Goethovi topografiji iz leta 1843 ga omenjajo kot magistratnega svetnika.'- Enako uveljavljena je bila ženinova družina. Ernestov oče je bil Ivan Jurij Sirca, trgovec, mati pa Johanna, rojena Lob.13 Ivan Jurij Sirca je kot tržan prisegel leta 1817. Istega leta so bile volitve odbornikov za deželnoknežji trg Žalec. Sirca je na volitvah uspel, najprej je bil odbornik, kasne- je pa eden izmed dveh magistratnih svetnikov v Žalcu." Njegova kariera se je v naslednjih letih nadaljevala. Bil je izvoljen za trškega sodnika in kot sodnik med tržani zasedal ugledno mesto. Razsojal je v raznih prepirih, izvrševal zemljiške vknjižbe, kupne pogodbe in ženitna pisma. Na mestu sodnika je bil od 1829 do 1841, tako Vre- čer.15 Vendar letnica 1841 ne more biti točna, saj je po zapisu v mrliški knjigi Jurij Sirca umrl 4. fe- 6 Reinhard Sicdcr, Socialna zgodovina družine, Ljublja- na, ZRC, 1998, str. 128. (V nadaljevanju Sieder). Škofijski arhiv Maribor (SAM), Župnija Žalec, Poročna knjiga lil, 18241861, str. 97. 8 Ibidem. '' Hajko Vreča; Savinjska dolina s posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sli- ki, Celje, samozaložba, 1930, str. 209. (V nadaljevanju Vrečer). "' Vrečer, str. 82, 227. 11 Matična knjižnica Žalec, Zapuščina Friderika Sirce, Dnevniki Barbare Sirca, Tagebuch 18-19, januar/fe- bruar. (Vnadaljevanju Dnevnik). 12 Goleč, str. 58 Ö Kot v op. 9. 14 Goleč, str. 45-46. /? Vrečer, str. 208-209. Barbara in Ernest Sirca, ok. 1855. bruarja 1837.16 Njegov sin Ernest, Barbarin mož, je nadaljeval trško kariero. Po reorganizaciji uprave je bil 14. februarja 1854 izvoljen v prvi občinski odbor.'7 Nacionalna polarizacija, ki je globoko zazna- movala dogajanje na Štajerskem v drugi polovi- ci 19. stoletja, v Barbarinih dnevnikih še ni pri- sotna. Samo v času živahnih debat o dogodkih v revolucionarnem letu 1848 in odmevih nanje le- ta 1849, so prišla v hiši na vrsto prva nacionalna nasprotja: "Popoldan je prišel k nam Pavlic. Raz- pravljali smo. Fant in jaz sva zagovarjali Slova- ne, PavlicNemce"]H. Franc Pavlic je bil skoraj vsa- kodnevni obiskovalec Širčevih in potencialni ženin Barbarine svakinje Fani.19 Bil je oskrbnik Novega Celja, ki je bilo v lasti Ludvika Hausman- na, očeta pesnice Fanny Hausmann.20 Slabih dvajset let kasneje so bile opredelitve nujne. Ve- lja zabeležiti, da sta se tako Ernest Sirca kot nje- gov tast Franc Žuža opredelila za slovensko op- 16 SAM, Extract aus dem Sterb-Rcgister von der Pfarr Sach- senfeldfür das Solar-fahr 1837. 17 Vrečer, str. 210. 18 Dnevnik 1849, 23. marec. 19 Dnevnik 1850, 4. oktober. 20 Vrečer, str. 121. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 23 cijo. Leta 1868, meseca avgusta, sta bila med podpisniki oklica slovenskih rodoljubov oz. va- bila na znameniti "žavski tabor", ki se ga je ude- ležilo več kot 15.000 mož. Celjske goste je pred Staretovo gostilno sprejela "...gdč. Sirca Marija, kije Sokolom podarila šopek cvetic".21 Marija je bila najstarejša Ernestova hči, Mimerle v Barbari- nih dnevnikih. Barbara v dnevnikih ob različnih javnih prire- ditvah moža titulira kot meščana. 9- junija 1850, ko novi župnik uradno zasede svoje mesto v župniji Žalec, Barbara zapiše: "Ob desetih sem bi- la pri maši, pridigal je opat. Glasba. Fani je pela. Celotno slovesnost je pokvaril dež. Od pokopališ- ča do vhoda v cerkev je bil 'špalir' dreves. Moj mož in še en meščan sta bila pri pogostitvi. Vsak od meščanov je dal dva goldinarja za strežni- ke".22 Meščanstvo se je kot družbeni razred v Srednji Evropi konstituiralo konec 18. stoletja.23 Večina meščanskih družin v tem prostoru je pripadala srednjemu stanu trgovcev in obrtnikov. Nižje meščanstvo so sestavljali obrtniki in drobni ro- kodelci, redka plast najbogatejših patricijev se je nagibala k plemiškemu slogu življenja. Sčasoma se je do srede 19. stoletja izoblikoval ideal meš- čana, ki se umakne v zasebnost in intimo lastne- ga doma in s tem strogo loči domače življenje od laži in spletk poslovnega življenja. Izobrazba je visoko cenjena, negovanje notranjih vrednot in kultiviranje lastne osebnosti pa pomenita te- melj novega meščanskega življenja. Spolne vlo- ge so ostro opredeljene, medsebojni odnosi med zakonci pa postavljeni na nove temelje.24 Primerjava "meščana" iz literature z Barbarini- mi Žalčani nas utrdi v prepričanju, da so medse- bojni družbeni odnosi živ organizem, ki je v ne- prestanem spreminjanju in se sprotno odziva na spremembe okoliščin. V načinu življenja in rav- nanja žalskega tržana zaznamo elemente kmeč- ke in obrtniške dediščine. Hkrati Žalčan skrbno in radovedno opazuje redki plemiški živelj v svoji neposredni okolici. Način življenja je var- čen in gospodaren. V družini Sirca še ne moremo govoriti o toliko razvpitem ločevanju med zasebnim in javnim življenjem v meščanskem svetu. V hiši je trgovi- na, v kateri v pretežni meri streže Barbara, med- tem ko mož Ernest vsak sejem v okolici Žalca izrabi za prodajo blaga. Verjetno je, da z delika- tesami, kot so ostrige in italijansko sadje, obča- sno zalaga redke bogate odjemalce iz graščin v okolici Žalca. Prav tako še ne moremo govoriti o ločevanju med prostim in delovnim časom. Bar- bara ne ločuje dnevov na nedelje in delovne dni, pač pa po svetniku, ki tisti dan goduje. Gos- podarsko življenje se tesno prepleta z družin- skim življenjem in vsi odrasli člani družine so strogo vpeti v delovni sedanjik. Boj za preživetje je neizprosen, zato se mu ženski del hiše ne mo- re izogniti, niti ne kaže želje po tem. Res, da na- bavlja blago mož, toda pri prodaji so tu prisotne ženske. Enako je z Žuževimi ženskami. Iz Barba- rinih dnevnikov je moč slediti poslom njene ma- tere25, ki s pomočjo mlajše sestre vodi kuhinjo za oficirje in očitno v tem pogledu samostojno gospodari. S pritožbami in pohvalami se upo- rabniki obračajo izključno nanjo. Širčevi in Žuževi sledijo novostim in jih spreje- majo, ko jih spoznajo za koristne. Izobrazba, ki lahko človeku prinese dobro plačano uradniško mesto, je cenjena. Barbarin brat Johann študira najprej v Gradcu in nato v Pragi "jus", navkljub visokim stroškom in včasih pikrim pripombam sotržanov. Sinove se torej pripravlja za zunanji svet, medtem ko se hčerke privaja na dolžnosti znotraj hiše, za družino in dom. Kakšnega izo- braževanja je bila deležna Barbara, iz dnevnikov ni eksplicitno razvidno.Verjetno je obiskovala trivialko v Žalcu, se priučevala .gospodinjskih znanj pri materi in bila deležna dopolnilnega izobraževanja v katerem od samostanov. Piše v nemškem jeziku, pogosto opravlja korespon- denco za starše in izraža željo po znanju italijan- skega jezika26 zaradi boljšega sporazumevanja s kupci, italijanskimi vojaki. Verjetno, da delno igra tudi klavir, saj ob priliki s Fani preizkusita novo nabavljeni fortepiano27 pri Pavlicu. Podob- ni vzgoji sledimo v dnevnikih pri Barbarini mlaj- ši sestri Mirni, ki jo najprej pošljejo na dopolnje- vanje kuharskih umetnosti v toplice Laško in na- to v samostan28 v Ljubljano. Pouk v plesu in do- bro poznavanje religije je dopolnjevalo meščan- sko dekliško izobrazbo. Oboje je, sodeč po dnevnikih, Barbara dobro obvladala. 21 Vrečer, str. 211-212. 22 Dnevnik 1850, 9- junij. 23 Sieder, str. 120. Siedcr, str. 120-123. 24 25 Dnevnik 1850, 1. februar. 26 Dnevnik 1851, 7. februar. 27 Dnevnik 1850, 15- maj. 28 Dnevnik 1851, 23- avgust. VSE ZA ZGODOVINO 24 ZGODOVINA ZA VSE Globoka Barbarina zakoreninjenost v stvar- nem življenju je v diametralnem nasprotju s po- dobo žensk, kakršne nam slika literatura iz sre- de 19. stoletja. Čeprav mož Ernest vodi gospo- darske zadeve, Barbara budno spremlja trgov- sko poslovanje Širčeve hiše; navaja cene pri dra- gocenih artiklih, zabeleži vsak sejem in tehta us- pešnost. Ob Lucijinem sejmu v Žalcu leta 1850 se veseli uspeha, saj so zaslužili 600 goldinarjev in dodaja, da je bila zvečer popolnoma izčrpa- na29. Njen zdrav odnos do časopisnih senzacij je osvežujoč. Ko je bil 28. julija 1851 sončni mrk, ga Barbara sicer zabeleži in pokomentira, češ "da ni bilo nič tako velikega, kot se je poprej govori- lo ".30 Ne pozabi zabeležiti redkih dogodkov, kot je odhod prvega vlaka iz Celja v Ljubljano 16. septembra 1849: "Danes lepo. Prva vožnja vla- ka iz Celja v Ljubljano. Tašča in Fani sta bili v Celju. Nista mogli prehvaliti, kako lepo je bilo. Fani je princa Alberta videla in slišala govoriti, skupaj z ostalimi generali".^ Medsebojni odnosi v hiši št. 6 v Žalcu V hiši Širčevih so v letih 1849-1851 živeli poleg zakonskega para Barbare in Ernesta še njegova mati Johanna, dve neporočeni svakinji, Fani in Netti, ter trije otroci: Mimica, Lenči in Francek. Barbara sicer ne omenja imen, vendar je iz kon- teksta moč razumeti, da spadajo v gospodinjs- tvo še hlapec, dekla in otroška dekla. Lahko, da je bilo poslov tudi več. Za meščansko žensko sta ostala zakon in dru- žina edino družbeno poslanstvo. Tako Reinhard Sieder.32 Edino tam se ženska namreč vidi ure- sničeno. Neporočene ženske, stare device, so bi- le manj cenjene. Prebiranje Barbarinih dnevni- kov nam tezo potrdi. Brez pretiranega poglablja- nja v dnevniške zapiske lahko razberemo, da je v hiši št. 6 v Žalcu divjala podtalna, pa zato nič manj kruta in neizprosna vojna treh žensk proti eni - novodošli. Barbara se ne upira družbeni vlogi, ki ji je kot ženski dodeljena, nasprotno, ona si pozicijo hišne gospodinje šele mora osvojiti. Ernest stoji ob strani, zapiski pa dajo bralcu razumeti, da Barbara pri možu ne najde opore in zaščite, ampak ga celo doživlja kot nas- protnika. V hiši Širčevih, kjer si svakinje privoš- čijo pogosto kritiziranje njene rodne družine, se Barbara počuti kot tujec33. Spori kot besedni dvoboji in majhne intrige so na dnevnem redu, zato Barbari ostaja dnevnik kot edini zavetnik. 24. februarja 1849 zapiše, potem ko si jo domače ženske spet privoščijo: "Šla sem ven in povedala možu resnico, da sem nezadovoljna; da nisem ob prihodu v hišo dobila niti najmanjše pravice. Bila sem huda kot še nikoli Njegov srd je bil stra- šen. Kritiziral je, žugal. Šla sem v zgornjo sobo in zelo jokala. Opoldne me je prišla dekla klicat h kosilu. Nisem hotela iti. Nato je prišel mož in se smejal. Rekla sem mu, kako je lahko tako vzkip- ljiv. Priznal je svojo napako, me poljubil in pe- ljaljest",,34 Pravzaprav so vsi trije dnevniki polni majhnih, vsakodnevnih prask, s taščo, svakinjama ali mo- žem. "Ich habe sehr geweint", je Barbarina skoraj tedenska tožba. Razlogov za nenehna zbadanja je bilo vedno dovolj na razpolago: neprimerno vedenje otrok, napačno opravljeno delo, Barba- rino sorodstvo, celo politika je prišla prav. Srči- ka ženskih spopadov se je spretno prekrivala, vendar se transparentno odraža v Barbarinih za- piskih. Zapis z dne 4. julija 1849 pravi: "M mi še čisto dobro. Tašča vedno vpije tako sovražno name, čeprav sem ji prepustila celotno gospo- dinjstvo in se nič ne vmešavam ".35 Med ženskami je potekal boj za prevlado. Hi- šne ženske so si področja dela že razdelile pred poroko sina oz. brata Ernesta z Barbaro. Vrhov- na oblast je pripadala materi Johanni, sestra Fani je hodila z Ernestom na sejme, medtem ko je ku- hinjske posle prevzela sestra Netti. Novodošli nevesti Barbari, ki ji je kot snovalki novega rodu nedvomno pripadla pravica, da vodi gospo- dinjstvo, je bilo potrebno v samem začetku izbiti že misel na prevzem oblasti. Barbaro, ki zgolj ro- jeva otroke po inerciji narave, spretno potisnejo "in Gewölbe" - v trgovino, na raven trgovske po- močnice. 21. februarja 1850 Barbara zapiše: "Svakinje so pri pranju, jaz pod velbom in de- lam vrečke. Nejevolja je v meni, ki jo komaj skri- vam".06 Barbarina jeza se še stopnjuje in dva me- seca kasneje zagrenjena potoži: "Pri mizi sem bi- la zelo jezna na Netti. Njeno gospostvo se še širi. Ni ji zadosti, da ima v rokah celotno gospodinjs- tvo, hoče še gospodovati pri otrocih, obleki in pe- 29 Dnevnik 1850, 13- december. 30 Dnevnik 1851, 28. julij. 31 Dnevnik 1849, 16. september. 32 Sieder, str. 127 33 Dnevnik 1851, 7. julij. 34 Dnevnik 1849, 28. februar. 35 Dnevnik 1849, 4. julij. 36 Dnevnik 1850, 21. februar. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 25 rilu. O Bog in vendar mije bolje kot prva tri leta, ko meje Fani 'sekirala', da sem nihče v hiši".57 Neporočeni svakinji ji skušata iz rok izviti celo otroke in pri prvi deklici jima to očitno uspe. Ko se Barbara januarja 1851 spominja poroke iz- pred šestih let, v celoti razkrije svoja občutja: "Ta danje zame nepozaben. Danes je šest let od mo- je poroke, tudi na nedeljo kot danes. Solze mo- ram prelivati, ko se vsega spominjam. Pod prvo je sedem ljudi, ki so bili na moji ohceti, mrtvih. Naj jim da Bog svojo milost. Sem dala brati ma- šo zanje. Če se spomnim koliko bolečin in solza sem prestala v teh šestih letih. Tudi ko se mi moj mož včasih smehlja, mu vračam ljubkovanja, da mu ne bi delala krivice, kažem se precej vese- lo, toda v mojem srcu je grenkoba; ne morem po- zabiti zaničevanj in njegove hladnosti napram meni. Moje edino veselje so moji trije otroci, to- da tudi to mije skalila oblastiželjnost ostalih. Ta starejšo, Mimico, so si tašča in svakinji popolno- ma polastile. Spi pri njih, ne pridem do njene ob- leke, ki jo je Fani zaprla v svojo omaro. Z eno besedo moja volja je v celoti zatrta ",38 V želji, da bi ušla iz neljubega okolja, začne Barbara igrati na loteriji. "Mein einziger Wunsch ist immer nur fort von hier zu kommen", zapiše lo. januarja 1851. V želji po begu se zateče k Bo- gu. Opravlja devetdnevne pobožnosti s prošnjo, da na Windischgrätzovi loteriji zadene 20 000 goldinarjev. "Ni mi do bogastva", ponovno piše 21. maja 1851, "samo da bi lahko takoj od tu odš- la" P Sovražnosti v letu 1851 dosežejo vrhunec ob obisku Šrota iz Trsta. Prepir je izbruhnil med po- gostitvijo 7. avgusta 1851. Svakinji sta Barbaro pregnali od mize in ena od njiju jo je celo oz- merjala z mrho. Barbara zmerljivke ne more po- zabiti. 9. avgusta gre k materi in ji vse pove. Preu- darna mati skuša zadeve umiriti. Širčevim pošlje odojka, ki je tašči, tako Barbara, "sehr gut schmekte".40 In taktično umakne Barbaro iz hi- še; skupaj s teto in bratom Francetom jo pošlje na romanje v znamenito romarsko cerkev Maria Zell. Odpotujejo že 12. avgusta ob 11. uri in zve- čer prenočijo v Brucku. Zjutraj, 13- avgusta, naja- mejo štirisedežni voz in se ob pol šestih odpelje- jo. Pokrajina je, zapiše Barbara, zelo romantična in v čudovitem večeru prispejo na cilj. Barbara gre takoj v cerkev in se pred Marijino sliko brid- ko razjoče. Naslednjega dne ob štirih zjutraj sta Barbara in teta ponovno v cerkvi pri spovedi. Gneča je strašna. Popoldne Barbara in teta pora- bita za nakupe majhnih darilc. 15. avgusta je praznik Velike gospe. Že ob pol šestih sta pri maši in se nato odpeljeta v Bruck, kjer ob petih popoldne sedeta na vlak za Gradec. Vsi trije se nastanejo pri Zlati kroni. Dopoldan obiščejo znance - Šabace in gredo zvečer skupaj v gleda- lišče. 17. avgusta 1851 se ob pol devetih odpelje- jo iz Gradca v Celje, kamor prispejo po dveh urah. Naslednjega dne Barbara deli darilca otro- kom, staršem, sestri, svakinjam, tašči, hlapcem in deklam: koralde za hčerke, sveče, prstane, svete podobe, medaljone, rožne vence... Dnevniški zapis z dne 18. avgusta 1851 v podrobnosti nava- ja obdarovance in darove, vendar med njimi za- man iščemo moža.41 Razmere se torej ne izbolj- šajo in Barbara ponovi prošnjo: "Ljubega Boga stalno prosim, da bi mi dal toliko lastnega pre- moženja, da bi lahko odšla"}2 Žalostna prošnja je odraz razmer, ki so Barbaro in številne njene sodobnice v imenu fizičnega preživetja za stal- no privezale na moža. Otroci in Barbara Zakonskemu paru Barbari in Ernestu Sirci se je prvi otrok rodil okroglo leto po poroki: 4. fe- bruarja 1846 je Barbara povila Marijo Jožefo Sir- ca. Babica je bila Agata Jug, botra pa Jožef Sirca, gostilničar in tržan v Žalcu, ter Ana Sirca, samska hči tržana in trgovca. 12. avgusta 1847 se paru ro- di Helena Klara, krščena 2 dni kasneje. Babica in botri so isti. Dobri dve leti kasneje pride na svet prvi sin, in sicer 14. novembra 1849; krščen je bil 15. novembra za Franca Leopolda Širco. Babica in botra ostajajo isti.43 Rojstvo sina opiše Barbara v dnevniku. Zanimivo, da vse do poroda niti en- krat ne omeni nosečnosti. Vsekakor je opis do- godka v diametralnem nasprotju z ustaljeno . predstavo o porodu kot domeni žensk. Iz zapisa sklepamo, da je bil navzoč zgolj mož Ernest in ni razloga, da Barbari ne bi verjeli. Porod opisuje Barbara takole: "Zjutraj ob vstajanju mi že ni bi- lo dobro in nato vse slabše. Nikomur nisem re- kla ničesar. Popoldan sem omenila možu in odš- la gor. Po štirih urah sem postala mrzlična. Potr- 37 Dnevnik 1850, 16. april. 38 Dnevnik 1851, 26. januar. 39 Dnevnik 1851, 21. maj. 40 Dnevnik 1851, 7 avgust • 10. avgust. 41 Dnevnik 1851, 12. avgust -18. avgust. 42 Dnevnik 1851, 20. september. 4i Škofijski arhiv Maribor, Copie des Geburts-Buches der Pfarr St. Nicolaus zu Sachsenfeld 1835-1927. VSE ZA ZGODOVINO 26 ZGODOVINA ZA VSE kala sem. Mož je prišel gor. O Bog, menije bilo vse slabše. Ob tričetrt na šest sem rodila sina*.** Barbarini dnevniški zapiski o otrocih so skrom- ni, ne omenja vzgoje, ne njihovih značajskih po- sebnosti ali videza. Otroci so samoumevno pri- sotni in so vključeni, kot navaja Reinhard Sieder45 pri rokodelskih družinah, v vsakdanji potek živ- ljenja in dela odraslih članov gospodinjstva. Ker Barbara veliko časa preživi v trgovini, otroke va- ruje otroška dekla. Doji jih sama, saj mesec dni po rojstvu sina potoži: "Zelo sem slabotna, zaradi številnih nočnih bedenj, bolezni in otroka pri pr- sih".*6 Dolgotrajno dojenje je bilo pri tržankah očitno že rutina, ko se je v višjih meščanskih kro- gih šele propagiralo. Ko Barbara avgusta leta 1851, več kot leto in pol po rojstvu sina, odhaja na romanje v Mario Zell, omeni, da je pred odho- dom še zadnjič podojila sina.47 Ko je bila poleti 1850 nekaj dni odsotna, šla je v Gradec, je hodila dojit otroke v porodnišnico, 5. avgusta je dopold- ne podojila pet in popoldan tri otroke.'" Na podlagi skromnih zapisov bi bilo Barbari krivično pripisovati čustveno hladnost do otrok. Intenzivno vstopijo v dnevnike ob vsaki bolezni in ostajajo, dokler bolezen ni premagana; takrat Barbara izključi zunanji svet. Njena skoraj bo- lestna groza je upravičena, smrtnost otrok v 19. stoletju je pač bila visoka. Opisu takšne družin- ske krize lahko sledimo v aprilu 1849. 1. aprila 1849 je zbolela mlajša hči Lenčka. Teden dni ka- sneje, 6. aprila, so poslali po zdravnika dr. Šubi- ca, ki ni imel veliko upanja v ozdravitev: "Naglas sem začela jokati. Šla sem na vrt; molila sem k Bogu za mojega otroka in dolgo ostala, ne da bi vedela, ali je živ ali mrtev".'*9 V krizni noči s 6. na 7. april na splošno presenečenje domačih otrok ni umrl. 7. aprila se je zdravnik ponovno oglasil: "Okrog osmih dopoldan je prišel doktor. Zelo se je čudil, da je otrok še živ. Menil je, da gre za zakasnjeno pljučnico. Že včeraj je zaznal vse simptome slabljenja pljuč".*0 Na velikonočno ne- deljo, 8. aprila, si je Barbara že upala zapisati: "Otrok se mi zdi za spoznanje boljši, ker mu vsa- ke dve uri natiram trebušček in prša z žajblovo mažo in gre jem s toplim platnom".^ Nekaj dni \ber. 44 Dnevnik 1849, 14, norem ''5 Siedet; str. 112. •'"' Dnevnik 1849, 15. december. '7 Dnevnik 1851, 12. avgust, 48 Dnevnik 18.50, 5. avgust. 49 n,i/»ni.;> toAo A ,n,,-a m « Dr 50 SI tu leju > nevnik 1849, 6. april. Dnevnik 1849, 7. april. Dnevnik 1849, 8. april. Barbara s hčerkama Marijo in Heleno, ok. 1868. Foto:Jose/Martini, Cilli. kasneje sledi zapis, ki ga prepoznajo vse matere vseh časov: "Mala noče več ostati v postelji".52 Niso pa vse matere imele enake sreče. Dve leti kasneje, 18. junija 1851, je Barbara prisotna pri umiranju sosedovega malega Pepija. Smrt, otrok je umrl zaradi zadušitve, je bila, kot je moč raz- brati iz Barbarinega opisa, okrutna. 20. junija so malega Pepija pokopali: "Popoldne je bil pogreb Pepija. Pospremili so ga vsi šolski otroci in veliko drugih ljudi. Jokali smo. Staretova sta bila zelo žalostna".''* V literaturi je zaslediti stališče, da otroci v čustvenem svetu odraslih vse do 20. sto- letja niso zasedali pomembnejšega mesta; kot da bi se starši zaradi velike umrljivosti ne želeli preveč čustveno angažirati ob vsakem novoro- jencu. Barbarini dnevniki takšno stališče zavra- čajo. Razkrivajo poseben ceremonial, ki se je razvil ob pokopu otrok. Maja 1851 je umrl mali Zigan. Otroka so nosila štiri v belo oblečena de- 52 Dnevnik 1849, 12. april. 5-{ Dnevnik 1850, 20. junij. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 27 kleta. Dva otroka sta nesla venec, eden od njiju je štiriletna Širčeva Lenčka, štirje drugi pa nesejo luč.54 Rojstnim dnevom otrok Barbara ne namenja nobene pozornosti. Barbara jih zgolj omeni v dnevniku, kot na primer leta 1851: "Rojstni dan malega Francka. Bogu hvala za ljubega pob- ••".55 Tako kot pri odraslih je večji poudarek na godu, vendar se za razliko otrok očitno ne obda- ruje. Prav tako Barbara ne omenja daril za božič ali novo leto. Bogato obdarjeni so otroci za Mi- klavža, žal Barbara ne pove, s čim so razveselili otroške dušice. Družabno življenje Življenje samo po sebi je prepusto, včasih si ga je treba popestriti z malce zabave. Tega načela so se držali tudi Žalčani in Barbarini zapisi o za- bavnem druženju tržanov izven kroga domače- ga ognjišča so vredni vse pozornosti. Najprej, kot bi rekla Barbara, družabnega življenja v ma- lem trgu Žalec ni bilo malo. Najpriljubljenejša oblika druženja sta bila glasba in ples. V skladu s cerkvenim koledarjem je bil višek plesne sezo- ne v predpustnem času. Barbara kot prireditelja najpogosteje omenja gostilničarja Stareta, en- krat, 1. maja 1850, je bil ples tudi pri njenem oče- tu, pivovarnarju. V predpustnem času leta 1851 so Žalčani lahko plesali 27. januarja, 2. februarja, 22. februarja, 2. marca in 4. marca. Barbara, ki očitno obožuje ples, se skuša udeležiti vseh. Plesalo se je vso noč. 2. februarja pridejo Širčevi domov zjutraj ob peti uri. Da ne bo pomote, preplesana noč naslednji dan ni pomenila "delopusta". Ker jo mož ni vedno pripravljen spremljati, se 22. fe- bruarja znajde v vlogi gardedame petih neporo- čenih gospodičen. Garderobi namenjajo veliko pozornosti in nemalo truda. Barbarina sestra Mirni je oblečena v modro in ima v laseh svežo kamelijo, svakinja Fani v belo obleko, po Barba- rini oceni s pretiranim okrasjem iz belih vrtnic v laseh. Čili je bila v črnem in Marija iz Novega Ce- lja se je ogrnila z lahkim površnikom. Gardeda- ma Barbara je oblečena v roza obleko, ki je nje- na najljubša, saj jo večkrat omenja.56 Pust je bil 4. marca. Dekleta si pripravijo maske. Iz Barbarine- ga dnevnika izvemo, da se je Marija oblekla v Turkinjo. Mož Barbari ponovno odreče sprems- tvo, kar jo razhudi, češ da res ne ve, zakaj se je poročil z njo. Pospremi jo hišni prijatelj Pavlic. Za kostume ostalih prijateljic ne izvemo, piše zgolj, da je bila Netti prav čudna. Bilo je zelo ve- liko ljudi in bilo je veselo, zaključuje Barbara.57 V predpustnem času leta 1850 razen plesa Bar- bara omenja še večerni zabavi - "Soiré" pri Sta- retovih58 in "die Abend Unterhaltung" pri Sotler- jevih.59 Gostilničar Stare se je to leto še posebej potrudil in je privabljal goste s čarovnikom.60 Dnevno so se v hiši oglašali sosedje, s katerimi so si bili Širčevi dobri ali so si bili v sorodu. Obi- čajno so prišli s kakšno novico na kratek klepet. Formalno vabljenje gostov v družinski krog je bilo redko. Leta 1849 so Širčevi na pustni večer povabili v goste oba kaplana in učitelja, in sicer na punč.61 Tudi pitje kave ni bilo nekaj vsakda- njega. Spomnimo se, da Barbara ob obisku v Gradcu posebej pove, da je pri Šabačevih pila kavo.62 In samo enkrat Barbara zapiše, da so Šir- čeve ženske popoldne povabile gospo Perse in gospo Kovač - na kavico.63 Je pa v Celju že obra- toval "Kafeehaus".64 Priliko za veselo druženje so nudila slavja ob poroki. Ko je 23. maja 1850 Derjač pripeljal ženo iz Ljubljane, žena je bila Pavličeva sestra, so ju prijatelji že pri mostu pričakali z muziko. In kar je bilo Barbari posebej všeč: vsi konji so bili okrašeni. Zvečer je bila pojedina - "die Tafel". Širčevi so bili med povabljenimi in kasneje se je plesalo.65 Osebni prazniki V vsakodnevno rutino so dobrodošlo svežino in pričakovanja prinašali godovi družinskih čla- nov in najožjega sorodstva. Rojstni dan ni igral vloge. Pomemben je bil god svetnika, po kate- rem je slavljenec nosil ime in mu je bil zato svet- nik poseben zaščitnik. V Barbarinem krogu so ob godu odraslim obvezno čestitali in jih pogo- sto obdarili. Darovi so bili praktične narave: fini 54 Dnevnik 1851, 14. maj. 55 Dnevnik 1851, 14. november. 56 Dnevnik 1851, 22. februar. 57 58 59 60 61 62 63 64 65 Dnevnik 1851, Dnevnik 1850, Dnevnik 1850, Dnevnik 1850, Dnevnik 1849, Dnevnik 1850, Dnevnik 1850, Dnevnik 1850, Dnevnik 1850, 4. marec. 4. februar. 12. februar. 15. februar. 20. februar. 5- avgust. 20. september. 29. april. 23- maj. VSE ZA ZGODOVINO 2» ZGODOVINA ZA VSE platneni robčki66, predpasnik67... Barbara pogo- sto za slavljenca speče torto, na primer mandlje- vo za mater.68 Hrana je bila vrednota, zato med darovi naletimo celo na telečjo glavo, dimljen je- zik69 in srnino stegno. 24. maja 1849 je bil god Barbarine tašče Johan- ne. Že pred zajtrkom so ji družinski člani čestita- li in nato so jo hišne ženske obdarile. Netti ji je poklonila torto, Fani telečjo glavo in Barbara og- lavnico.70 Leto dni kasneje Barbara tašči pokloni lepo rutico. Barbara je bila vedno lepo obdarjena za svoj god, 4. decembra. Leta 1849 skrbno našteje dari- la, ki jih je dobila: oglavnico iz atlasa, srebrn na- prstnik, ovratno rutico in manšete.71 4. decem- bra 1850 Barbari poklonijo molitvenik, torto, ro- kavice, svitek voska, "Taferl"(?), srnino stegno, italijansko sadje in sladkarije.7' Prevladuje medsebojno obdarovanje med ženskami. Moškim, obvezno možu in očetu, se pogosteje samo čestita in skoraj obvezno pova- bi na predvečer godu godbo. 11. januarja 1850 je deležen glasbenega večera mož Ernest in zjutraj 12. januarja mu čestitata Stare in Pavlic; skupaj s Kovačem sta zvečer povabljena na večerjo.73 Le- ta 1851 je na predvečer godu moža Ernesta pri Sirčevih ponovno glasba. Srečo mu pridejo voš- čit župnik in oba kaplana.74 Nekateri darovi moškim imajo politični predznak; Barbara po- kloni župniku Ulagi sliko bana Jelačiča na konju v zlatem okviru.75 Priljubljena so priložnostna darilca. Ko se Pavlic vrne z Dunaja, vsakemu hi- šnemu članu prinese kakšno malenkost, Barbari rdeče žametne brezpetnike.76 In ko se duhovnik Rožanc, ki je bil zaradi dobrih pridig med žen- skim občestvom v hiši Šircevih zelo priljubljen, odpravlja v novo faro, mu Barbara pokloni v spomin lep kozarec.77 06 Dnevnik 67 Dnevnik 68 Dnevnik Dnevnik Dnevnik Dnevnik Dnevnik Dnevnik Dnevnik 75 Dnevnik 76 Dnevnik 77 Dnevnik 69 70 71 72 73 74 1849, 4. oktober. 1849, 26. julij. 1850, 14. avgust. 1850, 25. julij. 1849, 24. maj. 1849, 4. december. 1850. 4. december. 1850, 11. in 12. januar. 1851, 11. januar. 1849, 19. marec. 1850, 14. februar. 1850, 9. januar. Barbara Sirca. Foto: Jose/Martini, Cilli. (Original hrani Občinska matična knjižnica Žalec) Cerkveni prazniki Sodeč po zapiskih, sta vera in cerkveno obred- je v Barbarinem vsakdanjiku zavzemala po- membno mesto. Obvezna je bila udeležba pri maši, enkrat tedensko in ob praznikih. Barbara v dnevnik skrbno zabeleži vsako spoved. Pogosto jo srečamo v procesijah, kjer je mogoče zadosti- ti tudi mali ženski ničemernosti in se pokazati v lepi obleki, kot na primer maja 1850, ko ob pro- cesiji Barbara obleče svojo lepo poročno oble- ko. S tem razjezi taščo, "ki ne more trpeti, da se jaz lepo oblečeni".7* Zlasti priljubljena je bila cer- kev Matere Božje v Petrovčah, kamor so romarji prinašali priprošne darove. Ob priliki pokaže Barbari zakladnico Tavšl iz Petrovč: 23 prstanov, lepo beneško verižico s križem, lasno verižico s križem, 3 zapestnice, srebrno srce, 2 zlata križa in od vojakov 3 spominske kovance.79 Barbara je v zakladnico darovala prstan.80 78 Dnevnik 1850, 30. maj. 79 Dnevnik 1849, 11. februar. 80 Dnevnik 1849, 30. september. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 29 Kar lahko bralca dnevnikov resnično presene- ti, je skoraj zanemarljiva pozornost, ki jo Barba- ra posveča praznikom: veliki noči in božiču. Je bil razlog njena odrinjenost od gospodinjstva? 23. decembra 1850 zapiše: "Vstala sem ob pol še- stih, toda vse je bilo že opravljeno. Vse potice so bile narejene. Šla sem nazaj, takšna žalost je v meni, da niti moliti ne morem".• Ob veliki noči leta 1851 se navdušuje, da je bil božji grob zelo lep. Širčevi so prispevali dve merici olja, da je bil bolj razsvetljen: "Dva vojaka stojita vseskozi na straži; drevije bilo vstajenje res svečano".*2 Za 1. novembra so šli zvečer na pokopališče in večina grobov, pravi Barbara, je bila razsvetlje- nih z lučjo.83 K maši se je šlo naslednji dan, na dan vseh svetnikov.84 Duhovniki pri Barbari uživajo velik ugled. Žup- nik Valentin Predovnik, ki je vodil župnijo v Žal- cu 25 let, je januarja 1850 umrl.85 Maja so se tržani pripravljli na prihod novega župnika in Barbara je bila polno angažirana. 28. maja ponoči so de- kleta pletla vence na Širčevem vrtu. Do opoldne- va naslednjega dne je bil že ves trg okrašen z zele- nimi vejami. Nekateri tržani so se odpeljali župni- ku nasproti do Levca, ostali so ga sprejeli pri mo- stu. Igrala je godba. Pred cerkvijo je stal "bojen" z dvema belima črkama J. D. iz cvetja, začetnicama župnikovega priimka in imena - Jakob Duler. V belo oblečena dekleta so držala venec. Barbarina najstarejša hči Mimica mu je izrekla dobrodošli- co, ki so jo vsi prisotni toplo sprejeli. Zvečer je bila v trgu ponovno glasba.86 Epilog Barbara ni nikoli zapustila hiše številka 6 na Tr- gu v Žalcu. Rodila je še tri sinove, Ernesta, Josipa in Friderika. Njena tašča Johanna Sirca je umrla 25. novembra 1857 v starosti 74 let za "mrtvou- dom".87 Svakinja Fani ni osvojila oskrbnika No- vega Celja Pavlica. Umrla je kot gospodična v rojstni hiši 19. julija 1882 v starosti 60 let za srčno vodenico.88 V letu 1888 umrl še Ernest, Netti in 81 Dnevnik 1850, 23- december. 82 Dnevnik, 1851, 19. april. 83 Dnevnik 1849, 1. november; Dnevnik 1850, 1. novem- ber. 84 Dnevnik 1850, 2. november. s5 ŠAM, Sterbbuch von der Pfarr Sachsenfeld für das So- lar-Jahr 1850, 21.1.1850. 86 Dnevnik 1850, 28. in 29- maj. 87 ŠAM, Copia des Sterb-Buches von der Pfarr Sachsenfeld für das Solar-Jahr 1857. 88 ŠAM, Sterbregister des Pfarr Sachsenfeld vom Jahre 1882. Barbara. Najprej je v mesecu maju umrl Barba- rin mož Ernest Sirca, hišni posestnik in trgovec v bankrotu, v starosti 78 let.89 Sledila je svakinja Netti. Ana Sirca umre stara 75 let 25. julija 1888 za vnetjem potrebušnice.90 Barbara je preživela vse, a le za dobre tri mesece. Umrla je 17. novem- bra 1888, stara 65 let za pljučnico.91 Zusammenfassung „Mein einziger Wunsch ist immer nur fort von hier zu kommen" Žalec/Sachsenfeld in der Mitte des 19. Jahrhun- derts: ein landesfürstlicher Markt mit 90 Häusern und rund 500 Einwohnern. Im Zentrum, im Haus Nr. 6, lebt Familie Sirca. Die Mitglieder der Fami- lie verdienen ihren Lebensunterhalt mit Grund- besitz und Handel. Im Jahr 1845 heiratet Ernest Sirca Barbara, die zweiundzwanzigjährige Toch- ter eines angesehenen Bürgers von Žalec, des Grundbesitzers und Industriellen Franc Žuža. Er- nest bringt seine noch nicht volljährige Braut in sein Haus, in dem noch seine Mutter und seine zwei unverheirateten Schwestern wohnen. Die erhaltenen Tagebücher Barbaras aus den Jahren 1848 bis 1851, die sie in deutscher Sprache verfaß- te, lassen die ganze Tragik des zwangsweisen ge- meinsamen Lebens erahnen. Die täglichen Nie- derschriften umfassen selten mehr als drei oder vier Zeilen, doch aus ihnen zeigt sich drastisch das Unvermögen Barbaras, sich in der Hierarchie der Familie durchzusetzen. Die Schwiegermutter und die Schwägerinnen halten den Haushalt in ihren Händen. Barbara, zur Hausherrin „ge- schult" und erzogen, ist auf das Niveau einer Kaufmannsgehilfin verdrängt. Neben Nieder- schriften über Familienzwistigkeiten, kleine Bos- heiten oder weibliche Mißgunst finden sich Noti- zen über gesellige Treffen, Reisen nach Ljubljana und Graz, Krankheiten der Kinder, Todesfälle bei Nachbarn, Faschingsbälle, Namenstagsfeiern, Wallfahrten und ähnliches. Trotz Barbaras lapida- rer Ausdrucksweise spiegeln die Tagebücher das alltägliche Leben eines kleinen, weit im Süden der Habsburgermonarchie gelegenen ländli- chen Marktes in all seinen Facetten wieder. 89 ŠAM, Sterbregister des Pfarr Sachsenfeld vom Jahre 1888, str. 250, zapis 31. Vpis smrti Ernesta Sirce v mrliški knjigi nam razkrije, daje bil Ernest ob poroki leta 1845 starejši od Barbare trinajst let in ne deset, kot je pomotoma zapisano v poročni knjigi. Glej tekst in opombo 7. 90 ŠAM, Sterbregister des Pfarr Sachsenfeld vom Jahre 1888, str. 252, zapis 41. 91 ŠAM, Sterbregister des Pfarr Sachsenfeld vom Jahre 1888, str. 254, zapis 65. VSE ZA ZGODOVINO VČERAJ BI BIL LAHKO TUDI NAPOLEON PONOSEN NA SVOJO ILIRIJO" ali ekskurz o "žogometu" oziroma "nogometu" v Ljubljani pred prvo svetovno vojno ï Različnim igram z žogo, ki so jim bila značil- nost igranja dve nasprotni si moštvi, igranje z ro- kami ali/in nogami, osvajanje nasprotnikovega polja in polaganje ali zabijanje žoge na določe- no mesto, lahko sledimo od antične evropske zgodovine dalje. V poznosrednjeveški evropski zgodovini so bile takšne igre, v Franciji soule, v Angliji shoul in delih Italije calcio, priljubljene in razširjene med vsemi sloji prebivalstva. Nogomet se je pojavil najprej v Angliji. Osnova mu je bila že omenjena srednjeveška igra, ki se je v prvi polovici 19. stoletja razcepila v "rugby" in "football". V Angliji so ustanovili prve klube, sprejeli pravila igranja in standardizirali igrišča, organizirali zvezo in tekmovanja oziroma novo igro institucionalizirali. To pomeni, da je bila no- va igra podružbljena in je prestopila prag igre in igrivosti ter postala sama sebi namen. Zato šteje- mo institucionalizacijo kot eno od temeljnih ka- rakteristik modernega športa,1 ki ga razmejuje ali ločuje od tradicionalne dejavnosti. Nova športna igra se je v drugi polovici 19. sto- letja razširila po Evropi in prišla tudi v Avstro - Allen Gutmann, Games and Empires, Modem sports and Cultural Imperialism, 1994, str. 2-3; Gutmann sicer našteva več karakteristik kot 'secularism, equality, bu- reaucratization, specialization, rationalization, quan- tification, the obsession with records", ki jih je treba upoštevati ob vzpostavljanju distinkcije med tradicio- nalnim m modernim športom. Ogrsko2 in slovenske dežele. V slovenskih deže- lah se je "football", kar so pozneje prevedli v no- gomet, najprej pojavil v okviru srednješolskih institucij. Tu so bili formirani prvi klubi, tako slo- venski kot drugih nacionalnosti in nacionalno mešani. Nogometna institucionalizacija v Ljub- ljani je pomenila oblikovanje modela športne organiziranosti oziroma je bila vzpodbujevalec drugih telesnih ali fizičnih in tekmovalnih dejav- nosti, ki so se združevale pod pojmom šport. Le- te so se ali vključile v že obstoječe športne klube ali pa so se organizirale samostojno. Izjema so bile telovadne, planinske in strelske organizaci- je. O tem nam pričajo dogodki po prvi svetovni vojni, ko so se, za razliko od predvojnih prime- rov, novo organizirani klubi, ki so gojili v prvi vrsti nogomet, opredelili kot "športni klubi". Te- mu primerno se je njihova notranja organizira- nost členila po posameznih športih na sekcije. Poleg tega so bili nogometaši npr. iniciatorji at- letike, ki se je potem razvijala v okviru samostoj- nih sekcij. Pozimi so se ukvarjali z zimskimi športi, kar je lahko ponovno vplivalo na širitev klubskega programa in organiziranosti. V pona- zoritev vloge nogometnih klubov, in zlasti Ilirije, ki se je pozneje samohvalno slavila kot "matica slovenskega športa", nam služi pisanje nekda- Prim. Roman Horak, Fußball von Wien nach Öster- reich, v: Turnen und Sport in der Geschichte Öster- reichs, Hg. von Ernst Bruckmüller und Hannes Stroh- mayer, Wien 1998, str. 156-169. 44 ZGODOVINA ZA VSE njega staroste športnih novinarjev Lavoslava Strune iz leta 1923, ko je za obdobje do prve sve- tovne vojne ugotavljal, da je bila "povest slove- načkog sporta... u svojoj razvojno/ dobi više ma- nje povezana s povešču nogometa. Izuzeti treba /edino biciklistički sport, koji je počeo još i pre godine 1890, te lepo cvao kojih deset godina, a onda, nakon dugogodišnjeg mirovanja, godine 1913, sledeči impulz nogometnih klubova, opet se počeo razvijati. I na klizanje je uticao povolj- no nogomet, ali njegovi počeci sižu u daleku prošlost. "3 Z institucionalizacijo nove igre se je uveljavlja- lo njeno originalno angleško ime, ki pa so ga prevajali. Pri nas se je uveljavil termin "nogo- met", čeprav se je našel tudi osamljen protipred- log. Tako je "neki prijatelj" časopisa Dan leta 1913 pisal, da ga "vselej... nekako neprijetno za- segečc, kadar sliši(m) besedo nogomet. Ali bi ne bilo bolje reči foot-ball'. Ali pa naj bi se rabil izraz:žoganjealižogomet. "Dalje je pojasnjeval, da so po njegovem poznavanju zadeve, Slovenci "prevzeli nogomet (besedo - op. T. P.) od Hrva- tov, ker stojimo na stališču, da je treba porablja- ti skupne termine". Nato je še ugotavljal, da vsa- ka "skovanka zveni čudno samo iz začetka, poz- neje se... zdi naravna: vsebina prevlada nad be- sedo" in predlagal slovenski izpeljanki: "Žoganje bi bila dobra beseda - žogomet, žogoboj tudi." Na koncu svojega kratkega razpravljanja se je vseeno strinjal s terminom nogomet, rekoč, "da je najboljše, da ohranimo besedo, ki se je že uvedla".* Začetki nogometa v Ljubljani Od kod in kako sta se prikradla žoga in nogo- met v Ljubljano ni znano. Poznosrednjeveška ali zgodnjenovoveška Ljubljana je poznala tako imenovano "igro z žogo" (franc, jeu de paume, nem. balispiele, ital. giocco di pallo). Igra je bila podobna današnjemu tenisu in igranje omeje- no na višji sloj mestnega prebivalstva, tako plemstva kot meščanstva. Francoski zgodovinar Bernard Gillet trdi, da so bili "jeu de paume", "soule" in rokorborba trije glavni športi srednje- ga veka ter da je bilo za igranje "igre z žogo" v Parizu v 16. stoletju urejenih 250 igrišč in da so v 14. stoletju pričeli graditi specialne dvorane za igranje "jeu de paume".5 Igro z žogo je v naše kraje zanesel Ferdinand I. iz Španije, "a jo je plemstvo že v teku 18. stoletja začelo opuščati". Ljubljančani so sledili evrop- skim zgledom in v mestu uredili dve dvorani, "žogarnici" ali "balovža", ki sta služila tako za igranje kot plesanje. Iz tega "so potem začeli... velike in imenitnejše plesne slavnosti imenovati bale", kar izhaja "odžoge (nem. Bali) oziroma od razveseljevanj v balovžih".'' Eno od igrišč je stalo na prostoru poleg današnje Drame. Ko je zanimanje za igro pojemalo, so stavbo preuredi- li v skladišče. Uničil jo je danes znameniti ljub- ljanski potres leta 1895, spomin nanjo pa je ohranjen v Igriški ulici.7 Igra z žogo ni imela nobenih podobnosti z no- gometom. Slednji se je pojavil v Ljubljani precej pozneje, najprej med srednješolci. O srednješol- skih začetkih igranja nogometa v Ljubljani je k sreči ohranjen spominski zapis Rudolfa Kropiv- nika. Le-tega je objavil v jubilejni številki revije Slovenski šport, posvečeni 15-letnici enega vo- dilnih slovenskih športnih klubov v obdobju med obema svetovnima vojnama, SK Iliriji, in v njem opisoval začetke igranja nogometa v Ljub- ljani. Rudolf Kropivnik sodi v generacijo navdu- šenih ljubljanskih dijakov, ki so tvorili ogrodje prvih dveh ljubljanskih nogometnih moštev, srednješolskega in civilnega, po zaključku igra- nja pa je postal klubski odbornik. Spomine na začetke igranja je napisal prijetno in skušal z igrivim, mestoma šaljivim pisanjem, bralcu po- doživeti "ljubezen na prvi pogled" med dijaki in žogo ter brcanjem. Njegov zapis začetkov je si- cer subjektivno obarvan dokumentaren vpo- gled v začetke igranja nogometa v Ljubljani in ne podaja celovitega pogleda na ljubljanske za- četke, pač pa Kropivnik opisuje dogodke veza- ne na njegovo druščino in njegovo šolsko oko- lje ter začetke klubskega nogometa, kjer je sam deloval. Prelomni dogodki v zgodovini nogometa na Slovenskem oziroma v Ljubljani so se po Kro- pivniku dogodili leta 1906, "ko še naša bela Ljubljana ni štela svojih klubov ñapare, ko še ni bilo savezov inpodsavezov, ko so naši današnji 'old-boys' še nosili kratke hlačice. Bili smo štu- dentki v prvih početkih naše latinske karijere, •* Lavoslav Struna, Razvoj sporta • Sloveniji, Nova Evro- pa, VIII/5, 11.8.1923, str. 126-132. Dan, 20.5.1913, Nogomet ali žogomet. Bernard Gillet, Povijest sporta, 1970, str. 46-47. Josip Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje (dalje Mal), 1957, str. 119. Mal, str. 119; Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem (dalje Stepišnik, Oris), 1968, str. 14. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE vezani na stroga disciplinarna pravila in še strožje besede in lineacije naših konservativnih očetov. 'Sport 'je obstojal le pri obligatnih šolskih igrah pod nadzorstvom profesorja. Igralo seje 'balin'(balinanje - op. T. IV) in 'croquet'. - Takrat je počila bomba"6 Malce moramo prekiniti nje- govo pripoved in razložiti, da so se "obligatne šolske igre" izvajale v okviru šolskih igralnih po- polclnevov, medtem ko je bila v okviru pouka te- lovadba oziroma raznorazna vadba telesa. Šol- ski igralni popoldnevi so bili enkrat ali dvakrat na teden po dve uri. Prirejali so jih ob lepem vre- menu v septembru, oktobru, novembru, maju in juniju. Kot so navajala letna poročila, so popold- nevi dosegli namen, saj so aktivnosti vplivale na večjo disciplino, moralo in uspešno telesno utr- jevanje. In za razliko od telovadbe ali telesne vzgoje, so igre vsebovale povsem drugo dinami- ko, zlasti nogomet, ki je zasenčil vse igre.'' Vrnimo se k Kropivnikovi pripovedi. Kot je dejal, je leta 1906 "počila bomba". Nekega dne ,s' Dr. R, K. (Rudolf Kropivnik - op. T. P.), Kakšni so bili začetki nogometa''. Slovenski sport, 9.5.1926, str. l-t -15 (dalje R.K.). '' Steptšnik, oris. str. 78-81. so nadebudni prvošolci (mladci okrog 11 leta - op. T. P J 7. državne gimnazije" v Ljubljani prišli na šolsko igrišče s "kladvi iti krogljami za 'cro- quet ' in glej, sredi travnika seje vrtelo in skaka- lo nekaj naših kolegov z nemškega oddelka gim- nazije. Od enega do drugega pa so brcali z no- gami debelo kroglo. In kadar je padla v lužo, je poškropila nerodne 'brcače' in na njej so se poz- nale lise, liki, kontinenti naše oble. Oj čudo ču- dovito!" Radovednost jih je premamila in odšli so opazovat veselo rajanje nemških sodrugov. Uzrli so debelo napihnjeno kroglo iz usnja - "čudo čudovito" - in se, gledajoč "čudo čudovi- to", čudili in vpraševali "iz česa neki je? Iz železa ni. Napihnjeno usnje'!'Ne more biti". A je nekdo bistro ugotovil, da je "duša... notri", in cla je torej žoga kot "človek: duša in telo!". "Čudo čudovito" jih je popolnoma prevzelo in vedno bolj so se približevali brcajočim kolegom. Polagoma so pričeli "kibicirati" in se navdušili nad zabavno novostjo. Kmalu so tudi oni znali igrati z napihnjenim usnjem z "dušo in telesom" in z vztrajnostjo so stopili led šolske konzervativnosti ter dobili pri šolskih igrah žogo. A niso bili edini. Kaj kmalu VSE ZA ZGODOVINO 46 ZGODOVINA ZA VSE so izvedeli, da so jo imeli, žogo namreč, na "real- ki" in na "II. državni gimnaziji". Spomladi 1907 je "brcala" ljubljanska mladež "že vsepovprek". Vendar je mladina "brcala" pravo žogo le v okvi- ru šolskih popoldnevov, ko pa je bilo konec šol- skega leta, so "poleti suvali s travo nabasano ru- tico, jeseni dozorel kostanj, pa tudi kamne, te- nis-žoge in bog-ve še kaj." Jasno, nogometna žoga je bila draga, za starše in moraliste pohujš- ljiva. Kdor bi se hotel v nogometu izpopolniti in se ukvarjati z njim še kako drugače, ta bi trčil ob šolski "disciplinarni red", ki je "prepovedoval vsako združitev brez dovoljenja šolskih oblasti. In profesorji? Ti so seveda bili proti vsaki novo- tariji. Posebno proti tej hribovski igri, kjer se ri- skira noge in glavo in... obleko in drage čevlje. Anatema (izključitev - op. T. P.) je zadel vse br- cače. '•'••••/•'/'(disciplinske kazni - op. T. P.) so peli in 'primerni'redi in doma -palica."'" Zgodba o novostih, v našem primeru nogo- meta - te "hribovske igre" in "budalaste sirovo- sti" (surovosti - op. T. P.)," ki že dobrih sto let omamlja naš planet, se vedno ponavlja. Dejan- sko se zgodovina v tem primeru vrti v krogu. A vedno se najde nekdo ali skupina, ki se ne pre- pusti toku časa, pač pa si pogumno reče: "Koraj- ža velja".u To so si dejali najvnetejši dijaki v za- četku 20. stoletja in se lotili organiziranja no- gometnega kluba. Le-tega so si dijaki "I. državne gimnazije" ustanovili pozimi 1907; "seveda tako tiho, da ta dogodek ni odjeknil na ušesa nepokli- canih". Klubske seje so potekale pozimi na za- sneženem dirkališču (današnje letno telovadiš- če za bazenom Ilirije - op.T. P.) in kepanje je bilo zimski trening. In "po 30 vinarjev na mesec"so prištedili pri sladkorčkih in zvezkih", da so si na pomlad kupili zaželjeno bunko". Kolikor se Kropivnik še spominja (in se opraviči, če je koga pozabil) so prvo nogometno "bratovščino" se- stavljali Evgen Betetto, ki mu je Kropivnik priz- nal vlogo "idejnega iniciatorja in vodje", Ivan Leveč, Joža Vidmar, Rudolf Kropivnik, Stanko Bergant - Kmet, Tone Vrhovec in Vlado Klimek. Ko so hoteli spomladi 1908 obelodaniti svojo skrivnost in novost, so izvedeli, da je Stanko Bloudek snoval izvenšolski klub, v katerega je 10 R.K. " Slovenski ilustrovani tednik, 10.7.1913, Nogometna tek- ma "Slavia'-Ilirija' v Ljubljani, uvodoma kratko poja- snijo pot nogometa skozi šolstvo: •Profesorji starega ko- va, ki so videli edini ¡pas mladine v latinskih glagolih, so rohneli po šolah še pred desetimi leti zoper to buda- lasto sirovost". No, mlajšepokolenje se ni dalo oplaši- ti... ". '2 R.K. sprejemal dijake, in "bratovščina" s "I. državne gimnazije" je prestopila v novi klub.13 Istočasno so obstajala še moštva na drugih ljubljanskih šo- lah in v ljubljanskih četrtih. Bloudkovemu klubu so se pridružili še drugi dijaki, kot Cene Hiti, Jankovič, Vlado Kobler, Boltesar, Vadnal, Lozej in novi klub je pričel igrati. Skromno, tiho, zav- zeto in zagnano. Glede opreme so bili, kot pravi Kropivnik, "ponižni" in okrcal generacije po pr- vi svetovni vojni, ko "že naraščaj ne more izha- jati brez mreže in garderobe". Njim pa je bila ob- leka gol, iztegnjene roke prečka, igrišče travnik. "Pozneje, ko je klub dobil naziv Hermes, si je umislildva droga z zgoraj napeto vrvico."14 Z začetkom delovanja Slovenskega football kluba Hermes, ki je deloval pod jurisdikcijo prosvetnega ministrstva, zato ga štejemo kot srednješolski klub (pričetek delovanja moremo glede na pisanje Kropivnika umestiti v leto 1908, medtem ko navajata Stepišnik in Rozman leto 1909)'\ se je nogomet med ljubljansko sloven- sko mladino "vse lepše razvijal, posebno ko seje njegovo moštvo pomnožilo s Šentpetrčani (moš- tvom ljubljanske mladeži iz Št. Petra - op.T. P.), ki so mu dovedli novih moči: Turka, Frana Bregar- ía, Stanka Tavčarja (leta 1920 olimpijca - op. T. P), Kušarja in druge."" Bloudek, ki je od 1. 1908 študiral v Pragi, je Hermežanom prinesel idejo za rdeče-bele drese z zvezdo, simboli praške Sla- vije in Hermežani so idejo prevzeli.17 Strokovno je mladim Ljubljančanom širil nogometno ob- zorje njihov kolega Kari Valašek; ta se je leta 1909 priselil s starši iz Češke v Ljubljano.18 Sledilo je logično nadaljevanje: prve tekme. Najprej z mestnimi tekmeci, ljubljanskimi Nem- ci,19 kar pa ni bilo dovolj. "Treba je bilo vstopiti v svet"20 in tako sta slovenska časopisa v začetku maja 1911 napovedala "prvo veliko football tek- mo" v Ljubljani.21 Veliko zato, ker je to bilo "pr- « R.K. 14 R.K. 15 Stepišnik, Oris, str. 151; Boris Rozman, Športni klub Ili- rija v Ljubljani do prve svetovne vojne, Zbornik ob 90- letniciZAL, 1988, str. 143 (dalje Rozman). I(i R.K 17 Stepišnik, Stanko Bloudek, 1971, str. 33- 18 Športni klub Ilirija v Ljubljani v njegovem 30. življenj- skem letu 1940, str. 6. 75 Ljubljanski Nemci in nemški dijaki so si omislili svojo organiziranost; ta plat športne zgodovine je precej ali pa popolnoma neraziskana. 20 R.K. 21 Slovenec (dalje S), 6.51911, Prva velika football-tckma v Ljubljani; Slovenski narod (dalje SN), 5.5-1911, Foot- ball tekma v Ljubljani. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 47 vič, da obišče Ljubljano kak tuj klub"22 in s tem "nastopi slovensko moštvo prvič proti izven ljubljanskemu moštvu".23 V goste je prihajala tr- žaška Studentesca Sportiva. Ker je ljubljansko občinstvo "kazalo ... mnogo zanimanja zafoot- ball-šporf',2* so pričakovali dober obisk. Glede na primitivno ureditev tedanjega nogometnega igrišča so opozarjali gledalce, da upoštevajo na- vodila redarjev in ne vdirajo na igrišče v času tekme, saj bi se v takšnem primeru le-ta prekini- la. Prav tako so bili opozorjeni na tekmo "ama- teur-fotografi", da bi ovekovečili slavnostni do- godek.25 V nedeljo popoldne 7. maja 1911 leta je "izgle- dal tivolski travnik drugače kot ob navadnih va- jah (treningih - op. T. P.) in tekmah ljubljanske- ga moštva". Igrišče na travniku v Tivoliju ob La- termanovem drevoredu je bilo tokrat "natanč- no odmerjeno, zaznamovano z belim peskom", krasila so ga "velika trdnjavska vrata, nove za- stavice", sploh je bilo "bolj športno in nič več ta- ko domače, kakor navadno".26 Na igrišče sta pri- tekli moštvi Ljubljane ali ljubljanskih srednješol- cev in Trsta oziroma tržaških srednješolcev. Trst so zastopali "vratar Štokel, branilca Brovedani in Nemeth I, srednji krilec Rajgelj, levi Butkovič, desni Wald; srednji napadalec Camber, levi skrajni Kummer, desni skrajni Machne, leva zveza Čibej, desna Nemeth II." Nasproti je stala rdeče-bela enajsterica domačih: "vratar Dolenc Joža, branilca Jankovič Fran in Kobler Vladi- mir, srednji krilec Hiti Vinko (načelnik ljubljan- skega moštva), levi krilec Kušar Ivan, desni Do- lenc Edvard; srednji napadalec... Betetto Evgen, skrajni levi Bremec Franc, skrajni desni Vala- šek, leva zveza Lavrenčak Viktor, desna Vadnal Adolf. Sodnik je bil profesor Maks Maehr iz Tr- sta, ki je bil hkrati tudi vodja tržaškega moštva.27 Po devetdesetih minutah igranja se je tekma končala neodločeno 2:2. Poročili s tekem v Slo- venskem narodu in Slovencu razkrivata dobro poznavanje nogometa pri Slovenskem narodu, medtem ko je imel Slovenec ali težave z nogo- metnim besednjakom, ali se je hotel deloma di- stancirati od novitete, ali se je odločil za slikovi- to oziroma senzacionalno opisovanje dogod- kov in ga podkrepil z vojaškim žargonom, ki naj 22 2.1 24 25 26 27 SN, 5.5.1911, Football tekma v Ljubljani. S, 6.5.1911. SN, 551911. SN, 55.1911, S, 6.51911. S, 8.5.1911, Nogometna tekma v Ljubljani. S, 6.51911, SN, 5.51911. bi nadomestil uvodno skromno poznavanje igre, taktike in pravil. Tako je npr. Slovenec poro- čal, da so po neodločenem prvem polčasu (0:0), v drugem polčasu "vrgliprvo žogo v tržaško trd- njavo Ljubljančani..., drugi goal, kakor se šport- no pravi, če se sovražniku posreči vreči bombo- žogo skozi trdnjavska vrata, sopa Ljubljančani izgubili, ker je neki branitelj goala v bojni nagli- ci sam vrgel žogo skozi vhod lastne trdnjave". Slovenec je ocenil, da so se Ljubljančani "borili elegantno, Tržačani z večjim temperamen- tom",2* medtem ko je Slovenski narod poudaril, da je "izid tekme... za ljubljansko moštvo jako časten, posebno ker je to bil prvi nastop proti iz- ven ljubljanskemu moštvu" ter da je bila "igra... v splošnem zelo zadovoljiva, igralo seje ves čas na obeh straneh faire, izvzemši nekaj prestop- kov tržaškega moštva, kije skušalo uporabljati svojo telesno premoč. - Naši rdeče-beli so poka- zali lepo kombinacijo in hiter tempo, ki so ga vzdržali do konca."29 Slovenski narod je podal tudi kratko oceno igre igralnih vrst ljubljanske- ga moštva in ugotovil, da se je "posebno... odliko- valo levo krilo in v prvi vrsti levi back (branilec), kije marsikateri nevaren napad energično od- bil. Vratarje častno rešil svojo vlogo; priporoča- mo mu le, da nikdar ne zapusti vrat in se ne igra s predolgo vjeto žogo. Halvi (halfi ali vezni del obrambne linije - op. T. P.) so primeroma dobro podpirali forivarde (napadalce - op. T. P.), ki so pa kazali, izvzemši levega krila, precej neodloč- nosti, zlasti v streljanju in pred nasprotnimi vratmi. Svetujemo zlasti center-forwardu (sred- njemu napadalcu), da opusti dribbling ter raje oddaja žogo takoj na krilo. "30 Prva tekma je bila končana. "Ljubljana je vri- skala", kot se spominja Rudolf Kropivnik, Slo- venski narod pa je zaključil, da je "videti, da seje tudi pri nas nogomet dobro vpeljal in le želimo, da se v kratkem osnuje poleg dijaških footballi- stov še samostojen nogometni klub iz sredine meščanov".M Na slednje ni bilo treba dolgo ča- kati oziroma - to se je dejansko že dogajalo. O tem nam govori neko poročilo v Slovenskem na- rodu aprila 1911, ki je poročalo o obisku češke nogometne zveze v Ljubljani. Ta podatek je po- polnoma prezrt v zgodovini športa na Sloven- skem, nam pa osvetljuje nekatere okoliščine slo- venske nogometne institucionalizacije vezane na organiziranje nogometnega kluba ljubljan- 28 S, 8.5.1911. 2'J SN, 8.5.1911, Nogometna tekma Ljubljana versus Trst. 30 SN, 8.51911. 31 SN, 8.51911. VSE ZA ZGODOVINO 48 ZGODOVINA ZA VSE skih meščanov kot samostojnega instituta civil- ne družbe. Kot rečeno, se je sredi aprila 1911 pri- peljalo na obisk v Ljubljano "reprezentančno moštvo Ceskeho svazu footbaloveho". Čehi so pred tem odigrali dve propagandni tekmi v Za- grebu proti HAŠK-u (Hrvaškemu akademskemu športnemu klubu). Namen njihovega obiska v Ljubljani je, po pisanju Slovenskega naroda, "ve- ljal v prvi vrsti novi organizaciji football-sporta v Ljubljani, ki se v kratkem osnuje".02 Češki re- prezentanti so imeli sestanek s predstavniki LSK (Ljubljanskega športnega kluba)33 in "srednješol- skih footballistov" (to so bili lahko le Hermežani, kar pa ne izključuje možnosti, da bi bili prisotni še drugi "footballisti"). Na sestanku so v zvezi z nogometom sklenili, "da se za letošnjo sezono najprvo učvrsti srednješolska organizacija" ter da "v svrho propagande pošlje Češka fooball-zve- zaprvorazredni klub SKKolin" o binkoštih igra- ti propagandno tekmo proti sestavljenemu ljub- ljanskemu moštvu, kar pomeni, da so neformal- no igrali nogomet tudi že ljubljanski meščani. Poleg nogometa se je "obravnavala... organiza- cija slovenskega športa" in so se "dogovorila važna principijalna vprašanja glede kar najož- jega stika slovenskega športa s češkim"; žal ti ve- levažni principi niso bili razloženi.3,) Ilirija, nogometni klub ljubljanskih meščanov Kdo so bili ljubljanski meščani, ki so snovali nogometni klub? Stepišnik piše o bivših sloven- skih študentih, ki so študirali v Pragi in se tam navdušili nad novo športno igro, vodilnim praš- kim nogometnim klubom Slavijo in njegovimi nogometnimi zmagami. Ti so svojo izkušnjo skušali prenesti v ljubljansko vsakdanje življe- nje.35 Trenutek za organiziranje kluba je bil po "prvi veliki tekmi" v Ljubljani in glede na sesta- nek s češkimi nogometaši pravšnji. Zanimivo je, da so se nogometni simpatizerji zbrali že dva dni po "veliki tekmi", to je 9. maja. Občni zbor novega kluba je bil ob osmi uri zvečer v gostilni Pri Roži. Potem ko so se posedli, je Josip Rohr- man, predsednik pripravljalnega odbora, naz- nanil začetek občnega zbora in uvodoma poz- dravil navzoče nogometaše novega kluba ter goste: zastopnike LSK, SFK Hermes, Deželno zvezo za promet tujcev na Kranjskem v Ljubljani in novinarje. Nato je najprej " v glavnih potezah" predstavil "začetek football-igre, katera ima svo- je korenine na Angleškem" ter hkrati omenil zmage "čeških igralcev nad drugimi narodi", ki "so s svojo pridnostjo in disciplino dosegli, da so sedaj med prvimi moštvi." Pozdrav gostov je vr- nil dr. Zupane, predstavnik LSK, rekoč, da bo LSK "vedno stal na strani novo se snujočega klu- ba, kajti s tem je storjen zopet korak dalje napo- lju športnega gibanja". Sledila je razprava o ime- nu kluba. Predlagana so bila imena Šparta, Ljub- ljana in Ilirija in po glasovanju so izbrali ime Slo- venski football-klub Ilirija, kar je pomenilo da bodo morali ponovno napisati pravila in jih z novim imenom predložiti upravnim oblastem v potrditev.36 Proti imenu Šparta je narekoval pragmatizem, ker je imel "češki klub Šparta ved- no konßikte s sorodnim klubom Slavija", ljub- ljanski nogometaši pa so se želeli tesneje naslo- niti na praško Slavijo. Po sprejetju pravil in kraj- šem premoru so sledile volitve upravnega od- bora. Volitve so se vršile "per aclamationem" in na predlog Mencingerja je bil za prvega pred- sednika izbran Franc Kandare (odvetniški kan- didat), za podpredsednika pa Josip Rohrman (knjigovodja - slednji je pozneje po odstopu Kandareta prevzel predsednikovanje). Drugi odborniki so bili še: dr. Josip Cerk, profesor, Julij Deu, uradnik Kmetijske posojilnice, Rudolf Est, uradnik mestne zastavljalnice, Karol Jurman, optik, Milan Kenda, uradnik Kmetske posojilni- ce, dr. Ivan Lah, urednik, Josip Počivalnik, urad- nik Kreditne banke, Edvin Rozman, uradnik banke Slavije, Alojzij Lenček, uradnik Kreditne banke, Vladimir Versee, korespondent, dr. Janko Berce, magistratni uradnik, Bernard Cescutti, tr- govec, J. Dekval, jurist, J. Hotko, "trgovski sotrud- nik", Janko Jež, uradnik mestne zastavljalnice, Josip Zupan, uradnik Jadranske banke. Določili so še vpisnino in članarino in ob polenajstih zvečer zaključili občni zbor.37 Upravni odbor se je po dobrem mesecu in pol sešel na prvi seji in sporočil svojo ustanovitev -,- SN, 19.4.1911, Češka foolball-zveza v Ljubljani. M O LSK glej T Pavlin, Pri nas je ta panoga sporta še do- cela neznana ", Zgodovina za vse, 1999, 2, str. 83-89. •i4 SN, 19.4.1911. ' •i5 Stepišnik, Oris, str. 1.51. •i6 B. Rozman omenja tudi ime Camia (Rozman, str. 143), česar pa v zapisniku ustanovnega občnega zbora Ilirije ni zaslediti. •?7 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo SK Ilirija, tehnič- na enota 1, arhivska enota 1 (dalje SKI), občni zbor 1911. D. Rozman je opozoril, da v kartoteki društev Ar- hiva RS ni evidentiranega pravilnika SFK Ilirija; to dr- ži, ohranjeni so pravilniki iz obdobja prve jugoslovan- ske države; kljub temu je v kartoteki kot letnica ustano- vitve kluba navedeno leto 1911. 38 SKI, seja odbora (dalje s.o.) 21.7.1911 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 49 Datum in kraj tekme 19 M. 41,.. v A3 )OLAA< moštvo Six üi 11 /.' n i b „ o.' i. yCi J-jiA tipka teti -titaläl Spart« J»re- ptrall, dcUH niMVtfu In ttwrabru >da IU- rovo tin, proti temu sodnik ni in al na- stopiti. — V UMU te Ve« udomačiti ropet star» grjja. navaja, pred katero pravočasno svarlisai-ieralcl se med teboj prcrduijG, to celo ra» naeta, ki is ta liUcIIrcnt sloer »r- ocllnu Za spremeni*» tudi rfjrsgi kdo flu- te. apc£tr*Jka«, PcJno.krJo so Jo V te» «a- ravnost odlikovalo, v ponedeljek so le myxdl tec« doh* pa kar val trne .«redsjt caiwdafcl. C« in «ki noWo owttw teta Iz osebnii B*zttöy. "'• V ,, • •>?;• •r4£ ' ;5fe iff > ^#;A;( *9Ä MfVti ..;|;!V [j^Uh m M . i *ß IT * a? fig1 . ~ t —" tem zavaja le občinstvo v nedopusten kontakt z igralci in motipotek tekme".''" Če upoštevamo še identifikacijo gledalec-igralec in slovensko- nemško nacionalno rivalstvo, je bila lahko tek- ma že na meji ekscesa. V prvi polovici leta 1912 se je povezava med Hermesom in Ilirijo še stopnjevala, dokler niso Hermežani popolnoma prestopili v Ilirijo. Temu je sicer nasprotovala politika šolskih oblasti, ki je prepovedovala "dijakom igrati nogomet razen v šolski/1 moštvih"? zato je Betetto na eni od sej klubskega odbora predlagal, naj bi "deputacija Ilirije", ki jo je prevzel dr. Janko Berce, posredo- vala pri šolskem svetu za ''pripustitev" Hermesa k Iliriji. Prvi moštvi Hermesa in Ilirije sta se spojili tekom prve polovice leta 1912, hkrati pa je Ilirija prevzela "aktive in pasi ve" Hermežanov.52 Ali so bili novi dogodki sprejemljivi vsem čla- nom Ilirije? Na podlagi poročila II. občnega zbo- ra, da se je ga udeležilo le 8 članov in sicer 4 ilirija- 50 SN, 18.9.1911, Football-tekma S.F.K. Ilirija (Ljubljana) versus FM Rapid (Gradec) 2:2 (2:1). 5/ Stepišnik, Oris, str. 151. M SKI S.O. 4.6.1912. ni in A Hermežani-člani Ilirije-bi lahko sklepali, da je nekatere popustila vnema. Kako tudi ne bi? V nogometu so bili v podrejenem položaju, drugih športov pa Ilirija še ni gojila. Tajnik Kenda je na istem občnem zboru navedel, da je bilo tekom le- ta 1911/12 11 odborovih sej, "katere so bile večji del slabo obiskane". In tudi članarine so bile sla- bo plačevane.53 Morda je nekatere minila vnema Že po prvih treningih, zlasti če so bili razmišljali o nogometu kot zabavi, sprostitvi ali rekreaciji, medtem ko so drugi razmišljali resneje. Ilirija je imela po vključitvi Hermežanov dve moštvi: prvo in rezervno ter je ob pomanjkanju nasprotnikov lahko odigrala medsebojne javne tekme. Ustano- vitelji kluba so prevzeli upravno - organizacijsko delo. Del teh se je poizkusil tudi v novih športih, npr. zimskih: sankanju in smučanju. Nogometno igrišče Ilirijin upravni odbor je s svojim nastopom prevzel nalogo pridobitve in ureditve igrišča. Pr- vo igrišče je bilo urejeno v Tivoliju med Later- manovim drevoredom in "dirkališčem" ("dirka- lišče" je bilo na prostoru današnjega letnega te- 5-; SKI, občni zbor 1912. VSE ZA ZGODOVINO 52 ZGODOVINA ZA VSE lovadišča ob bazenu Ilirija).'4 Stalno organizira- nje tekem in njihovo trženje je zahtevalo novih rešitev, zlasti ureditev prostora za gledalce in za- graditev celotnega prostora pred "zijali". Že v le- tu 1912, torej ko je Ilirija popolnoma prevzela or- ganizacijo nogometnih tekem v Ljubljani, je ča- sopis Dan ob napovedi ene od tekem omenil, "da ni posebno lepo, ako se gledati hoče zastonj, ker ima društvo Ilirija velike stroške in tudi do- volj dela s tem, da preskrbi tekmo iti s tem naše- mu občinstvu primerno zabavo".55 Nekoliko os- treje je zapisal Slovenski narod leto pozneje, da ne najdejo "primernega izraza za one, ki zijajo zastonj. To so pa ljudje brez sramu. Taka tekma stane denar - gotovi ljudje pa se ne zavedajo, da se zastonj nič ne dobi".56 Pri Iliriji so skušali "zijala" odstranjevati oziroma jim zastreti za- stonjkarsko gledanje, vendar je bilo to jalovo po- četje. A idej, kako preprečiti pojav "zijanja", ni manjkalo. Eni so bili mnenja, da bi jih bilo dobro "poškropiti z ono brizgalno, s katero se po ce- stah škropi". Drugi so predlagali njihovo foto- grafiranje in javno razstavo "s primernim podpi- som".57 Tako je Ilirija ob napovedi ene do tekem spomladi 1913 obvestila, da tiste, "ki običajno gledajo zastonj čez plahte ali iz ceste" (travnik, na katerem je bilo urejeno nogometno igrišče, je ležal v nižjem nivoju kot cesta, ki je vodila od Cekinovega gradu proti mestu), fotografirajo na klubske stroške: "Fotografu je razven tega naro- čeno, da si izbori za značaje posameznih teh gledalcev tipične obraze in si preskrbi njihove naslove, da jim jih more potem, ko bodo te foto- grafije glede njih uspelosti razstavljene, za traj- ni spomin doposlati na račun Ilirije."5* Neplača- vanje tekem je povečevalo finančno tveganje or- ganizacije tekme in, kot so poudarjali mediji, ogrožalo sam razvoj slovenskega športa. Kot je zapisal Dan, bi moralo tudi ljubljansko občins- tvo prevzeti nekaj več "športnega duha", ki bi se ga pokazalo s tem, "da se pride športne priredi- tve gledat, ne samo gledat, marveč tudi plačat ono malenkostno vstopnino." Poudarili so še, kako da se šport razvija po drugih mestih, da ga podpirajo "najrazličnejši faktorji, podpira ga pa tudi občinstvo samo". V Ljubljani so razmere nasprotne in grozijo, da "bomo zaostali za dru- gimi, kljub temu, da imamo dober športni mate- rial, to pa samo radi tega, ker se športnega giba- nja dejansko ne podpira". Ob nespremenjenem stanju bi bilo ogroženo tudi delovanje Ilirije, saj bi se morala omejiti "samo na tiho in skromno delovanje".59 Izboljšanje položaja bi omogočila ureditev novega nogometnega igrišča. Ureditev igrišča je bila za Ilirijo prioritetnega značaja v letih pred prvo svetovno vojno. Ilirijani so že na občnem zboru leta 1912 poudarili, da je nadaljnji napre- dek Ilirije, potem ko je priredila nekaj tekem in "zbudila med Slovenci zanimanje za nogometni šport", zaradi pomanjkanja "društvenih prosto- rov" zaviran.60 Leto pozneje je klubsko vodstvo na eni od sej poudarilo, da je klubsko igrišče "bistveno vprašanje klubovega nadaljnjega de- lovanja". Ena od možnih rešitev je bila preuredi- tev "dirkališča", ki ga je tedaj upravljalo telovad- no društvo Ljubljanski Sokol. Zato je Ilirija vzpo- stavila stike s Sokolom. Stroške preureditve bi delili, po enem od predlogov pa bi "dirkališče" preuredila mestna občina v športni prostor za nogomet s tekališčem na mestne stroške. V tem primeru bi Ilirija občini plačevala amortizacij- sko najemnino.61 Mestna občina je bila, po poi- zvedovanju klubskega odbornika Bercela, pri- pravljena investirati v športne namene, vendar šele po letu 1915, ko bi potekla najemna pogod- ba s Sokolom.62 Igrišče je tako še naprej ostalo pereča točka odborovih sej in julija 1913 je Josip Rohrman poročal, da je "storil korak glede igriš- ča" in govoril z županom dr. Tavčarjem, ki mu je svetoval, naj se napravi vloga, katero bo po svo- jih močeh podpiral.63 Okrepljeni agitaciji za pri- dobitev igrišča v letu 1913 je botrovalo na eni strani že omenjeno "zijanje", na drugi strani pa načrtovanje tekme z znamenito Ilirijino vzorni- co, praško Slavijo. V tem primeru ima problem nogometnega igrišča v Ljubljani pred prvo sve- tovno vojno nemalo podobnosti z današnjim časom, le da je igrišče nadomestil stadion. Ljub- ljana tedaj (in danes) enostavno ni premogla primernega igrišča za vrhunsko tekmo. Tako Slovenec kot Dan sta v začetku maja poudarila, da je treba obvezno rešiti vprašanje "športnega prostora" v Ljubljani, saj travnika, na katerem je 54 SKI, zapisniki sej odbora 1911/12; 26.6.1912 je Den na seji odbora ponovno predlagal, da naj vložijo prošnjo na magistrat za igrišče ob Latermanovcm drevoredu. 55 Dan, 21.7.1912, Nogometna tekma. 5ß SN, 12.51913, Nogometna tekma Ilirija-Jugoslavija 2:1. Ljubljančani zmagali nad Goričani. 57 Dan, 13-51913, Nekaj nasvetov. 5fi Dan, 21.51913, Nogometna tekma. 59 Dan, 10.5.1914, Tekme za prvenstvo v nogometnem športu in naše občinstvo. 60 Dan, 25-31912, Občni zbor nogometnega društva Iltri- 61 SKf, s.o. 6.5., 11.6.1913- 62 SKI, s.o. 11.6.1913- V SKI, s.o. 21.7.1913. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 53 bilo nogometno igrišče, ni bilo mogoče zagradi- ti.64 Vzporedno z gostovanjem praške Slavije je Ilirija sredi maja 1913 napovedala atletski miting, kar je pomenilo širitev športnega gibanja. In z vidika uspešnega širjenja športnega gibanja v Ljubljani je bil pomen športnega prostora v Ljubljani tem večji. V ta namen bi se, je pisal Dan, "dirkališče... dalo spremeniti v pravi sta- dion, kjer bi se gojila telovadba in šport vse vr- ste." Rešitev problema športnega prostora zahte- vata tako "vzgoja mladine" kot "napredek Ljub- ljane" je pisal Dan ter poudaril, da "šele potem bomo kmalu mogli govoriti tudi o slovenskem športu"/" A preteklo je leto 1913 in mestni magistrat jim je med 16. aprilom in 16. majem 1914 odpovedal igrišče. Vprašanje slednjega je na sejah Ilirije po- novno prišlo na prvo mesto. Klubski odbor je aprila 1914 sklenil "osebno vplivati na odborni- ke Sokola". Ti so potem večinoma podprli idejo, da se proti primerni odškodnini odstopi dirka- lišče Iliriji. Ilirijin odbor je zato nemudoma na- slovil vlogo Sokolu s ponudbo o začasnem naje- mu prostora do leta 1916 in plačilu najemnine. Ilirija bi prav tako prevzela strošek planiranja igrišča, ki ga je načrtovala rešiti s prošnjo magi- stratu za pomoč 15 do 20 mestnih delavcev.66 So- kol je "principielno" podprl Ilirijine predloge in obe organizaciji sta izvolili odbora za nadaljnja pogajanja. Pogajalci so dorekli začeto in Ilirija si je nato uredila igrišče na "dirkališču", kjer si je tekmo lahko ogledalo od 4 do 5 tisoč gledal- cev.67 Svečana otvoritev igrišča, ob prisotnosti župana dr. Tavčarja in podžupana dr. Trillerja, je bila 24. maja s tekmo proti Češki tehniki iz Br- na.68 Novo igrišče je služilo Iliriji za trening in prire- janje tekem. Ob njem je ostalo urejeno še staro igrišče, ki so ga lahko oddajali proti primerni odškodnini ali pa tudi zastonj, ob plačilu zgolj materialnih stroškov. Isto načelo je veljalo za igrišče na "dirkališču". O tem nam pričata proš- nji Garnisonsofficiers-Fussballklub-a in šport- nega kluba Slovan za uporabo igrišča. Ilirija je 64 S, 16.6.1913, Športni prostor v Ljubljani; Dan, 13-5.1913, Pri včerajšnji tekmi... rt5 Dan, 9 6.1913, Naučni minister in šport. c>6 SKI, s.o. 7.4., 20.4., 27.4. 1914. 67 SKI, s.o 1 5.1914 6H Josip Rolirman je v začetku junija 1914 predlagal zah- valo pismenim potom "županu dr. Tavčarju za •'nepre- cenljive zasluge pri gradnji novega igrišča" (SKI, s.o. 3.6.1914). prošnjama ugodila in prvim zaračunala odškod- nino 25 K, medtem ko se za Slovana ne omenja odškodnine. Zanimivo ponudbo je posredoval odbornik Deu, ki je naznanil, da je deset starej- ših oseb pripravljeno stopiti v klub, "če se jim na dirkališču pripravijo primerne deske za sonče- nje"; želji je bilo ugodeno.69 "Dirkališče" so ob izbruhu prve svetovne voj- ne zasedle vojaške oblasti in uredile skladišče. Po vojni so si Ilirijani uredili igrišče v Spodnji Šiški ob Pivovarni Union, "dirkališče" pa je Ljub- ljanski Sokol preuredil v letno telovadišče. Športni in nogometni utrip Osrednje mesto v klubskem delovanju je imel nogomet. Vendar pa se je načelo športne inter- ne konkurence ali selektivnosti kaj kmalu odra- zilo med članstvom. Tako so se pojavili v klub- skem delovanju tudi drugi športi. Ko so pozimi 1912/13 v Bohinju oziroma v Bohinjski Bistrici priredili sankaške in smukaške tekme, je bilo med udeleženci 5 članov Ilirije. Med njimi so brata Alfonz in Karel Mencinger ter Vilfan dose- gli prva mesta v sankanju. Prav tako so Ilirijani, člani in prve članice, uspešno nastopili na tek- mah naslednjo zimo.70 Poleti 1913 so Fran Rav- nik (Blejec, a član Ilirije), Šaplja in Kandare na- stopali na plavalnih tekmah v Crikvenici, na Ble- du in v Karlovcu.71 Sredi maja istega leta je Ilirija napovedala organiziranje "lahkoatletskega mee- tinga".72 V ta namen je pričelo 10 do 14 članov z atletskim treningom v tovarni Kolinska pod vodstvom tamkajšnjega direktorja Pukla, sicer navdušenega atleta. Miting je bil pozneje spre- menjen v "interni obračun" ilirijinih atletov, o njem pa nismo našli vesti ne v zapisnikih 6'J SKI, so 23-3-, 20.5., 1.51914. 70 SKI, občna zbora za leti 1913 in 1914; v Bohinjski Bistri- ci in bohinjskem kotu so po izgradnji bohinjskega že- lezniškega predora zelo radi počitnikovali Tržačani in Goričani. Da bi turistično ponudbo razširili so zgradili v Bohinjski Bistrici posebno sankaško progo Belvedere, kije pozneje propadla. 71 SKI, s.o.23-3-1914. 72 SKI, s. o. 14.5.1913, glede na dejstvo, da so bile specializi- rane atletske prireditve v javnosti relativno neznane (telovadni zleti Sokolov so npr. vsebovali le nekaj atlet- skih disciplin), Je bilo naročeno klubskemu tajniku Al- fonzu Mencingerju, naj v časopisju objavi več poučnih člankov o atletskih tekmah (s.o. 19.5-1913); teh nismo zasledili, pač pa le najavo mitinga (S, 16.5.1913, Zani- miva tekmovanja, Dan, 17.51913, Športno gibanje). Za atletski miting so sestavili tekmovalni poslovnik, ki je dovoljeval start oz. udeležbo atletov btvajočih stalno na Kranjskem, ki so ali bili slovenske narodnosti ali člani športnega oz. telovadnega društva (s.o. 19.51913) VSE ZA ZGODOVINO 54 ZGODOVINA ZA VSE klubskih sej ne v časopisju.73 Da pa so Ilirijani kljub temu gojili atletiko nam govori podatek, da je v letu 1914 klubski odbornik dr. Berce predlagal včlanitev v Östereichischer Leichtath- leten Verband.74 Atleti in plavalci Ilirije so bili po- leti 1913 povabljeni na Športni teden zagrebške- ga HAŠK-a, vendar ni poročil, da bi se ga udele- žili. 7' Če upoštevamo dejstvo, da so ljubljanski športni delavci (prednjačili so člani Ilirije) v le- tih po prvi svetovni vojni organizirali podobno prireditev v Ljubljani, obstaja verjetnost, da so nekateri člani Ilirije ali obiskali ali se udeležili HAŠK-ovih prireditev in izkušnjo uporabili v le- tih po prvi vojni. Zaradi širitve športnega pro- grama so se v Iliriji že pred prvo svetovno vojno odločili za spremembo imena v "športni klub" Ilirija,7'1 kar pa se je dejansko zgodilo šele po voj- ni. Osrednje mesto v klubskem življenju je imel nogomet. Nogometne tekme Ilirije so bile vodil- ne športne prireditve v Ljubljani. Zaradi svoje medijske odmevnosti so lahko klubu prinesle zaslužek in mu omogočale normalno poslova- nje ter širitev klubskega poslovanja. Prvo tekmo Ilirije smo že opisali. Zadnja tekma prvega ob- dobja klubskega delovanja je bila odigrana ok- tobra 1914. To je nekoliko presenetljivo, saj je, glede na ohranjeno dokumentacijo, klubski od- bor nehal sestankovati avgusta 1914. Glede na vojne razmere je klub prekinil svoje delovanje vse do sredine leta 1919-77 V letih 1911-1914 so Ilirijani odigrali 47 tekem. Večina tekem je bila odigranih v Ljubljani in si- cer 39- Osemkrat so med leti 1911-1914 gostovali in to leta 19II v Kranju, leta 1912 na Sušaku, v Zagrebu v letih 1912, 1913 in 1914 in leta 1914 v Opatiji.78 Nogometne tekme Ilirije 7.1 74 75 76 77 7H SKI, s.o. 3-6.1913' dapa trening ni bil ravno priljubljen, nam priča nastop Mencingerja na izrednem občnem zboru 15.9.1913, koje grajal omalovaževanje lahkoat- leličnega in nogometnega treninga ", za treniranje atle- tike je bilo nabavljeno atletsko orodje (s.o. 17.11.1913) SKI, s.o. 13.5.1914. SKI, s.o. 18.7.1913- SKI, s.o. 21.7.1913. Zadnja seja odbora je omenjena na občnem zboru leta 1919 (Gradivo SK Ilirija) v poročilu za preteklo obdob- je; glede na ohranjene zapisnike tekem med leti 1911- 1921 je bila zadnja tekma odigrana 25. oktobra 1914. Tekme 1911/21. Leto Vseh tekem Tekme v Ljubljani Gostovanja 1911 2 1 1 1912 7 5 2 1913 19 18 1 1914 19 15 4 Bilanca tekem Leto Tekme Zmage Neodločeno Poraz Razmerje v golih 1911 2 1 1 0 7:4 1912 7 3 0 4 18:17 1913 19 10 3 6 50:43 1914 19 13 0 6 66:28 V letih 1912-1914 se je v Ljubljani oblikovalo še nekaj drugih klubov, ki so bili vsi kratkega veka. Tako je poleg Ilirije v letu 1912 delovala Vzajem- nost, v letu 1913 Concordia in v letu 1914 Olimpi- ja. Leta 1913 je bil ustanovljen Slovan, ki je edini izmed omenjenih ohranil svojo organizacijo. Nobeden teh klubov ali tudi kombinirana med- klubska postava se ni mogla meriti s prvo posta- vo Ilirije. Običajno so se te tekme končale z viso- ko gol razliko v prid Ilirije (od tod tudi visoka pozitivna gol razlika v letih 1913 in 1914). Na sploh v Ljubljani Ilirija ni imela dostojnega tek- meca oziroma, rečeno v žargonu, bila je boljša "za klaso". Ljubljanska moštva, tudi nemško, so se težko kosala še z ilirijinim drugim moštvom, saj je le-to lahko premagalo celo prvo moštvo. V primerjavi s sosedno konkurenco: nemško, slo- vensko (goriška Jugoslavija) in hrvaško, je Ilirija kvalitetno najbolj zaostajala za zagrebškimi klu- bi.79 Že kaj kmalu po svoji ustanovitvi je imela Iliri- ja t. i. dijaško moštvo ali podmladek, ki pa se ni mogel kosati z dijaki Hermesa. Po prestopu Her- mesa k Iliriji leta 1912 in Concordie leta 1913,80 je Ilirija, glede na pomanjkanje ljubljanskih moč- nih nasprotnikov, organizirala medsebojne tek- me svojih moštev. Pod imenom Ilirija je tako lah- ko igralo "/. moštvo", "rezervno moštvo" (kombi- nirana postava rezerv I. moštva, standardnih igralcev in posameznikov II. moštva) ter "//. moštvo", saj je imela Ilirija septembra 1913 52 "iz- vršujočih članov", t.j. aktivnih nogometašev, ki so "izvrševali" nogomet.81 79 Tekme 1911/21; SKI, seje odbora 1913/14. H0 SN, 12.5.1913- SKI, občni zbor 1913- 81 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 55 Število nastopov igralcev Ilirije (za L, rezervno ali II. moštvo) v letih 1911-191482 Vratarji ŠT Branilci ŠT Napadalci ŠT A. Franzot 2 Badiura 2 Benedik 6 Lončarič 2 Beltram 36 Betetto 39 Pelan 34 Brovedani 5 Bremec 27 Primožič 10 Čarf 1 Bregar 28 Soklič 8+6" Černe 14 Deržaj 18 Završnik 1 Dremelj 11 Deu 2 V. Franzot 1 Dubravčič 2 Gorjup 1 Fink 5 Jankovič 23 Hiti 9 Kavšek 13 Jirkovsky 6 Kobler 5 Kamen 4 Koritzky 4 Kermavner 2 Kukovec 2 Kirin 13 Kušar 29 Kobi 1 Lilleg •* 5 Kreutzberger 6 Mencinger 1 Kveder 1 Nemeth 1 Lenassi 14 Pollandt 6 Lilleg II 10 Pretnar I 9 Petrič 1 Rajgeli 5 Pretnar II 8 Rattay 2 Prosenc 6 Rebec 9 Josip Rohrman 1 Janko Rohrman 1 Sajovic II 1 Sajovic I 1 Strand 1 Šešerko 2 Vadnal 2 Tavčar 26 Valašek 15 Turk 32 Vidmar 6 Učak 4 Vidmajer 22 Vodišek 14 Volkar 13 Vrančić 18 Vrabec 4 Trobevšek 5 Zimermann 1 ŠT - Število tekem * Soklič se v zapisniku pojavlja šestkrat kot igralec v polju (trikrat branilec in trikrat napadalec); to je bilo povsem mogoče, medtem ko danes športna specializacija tega ne dopušča. " Pri istoimenskih članih kluba ali bratih so v zapisnikih tekem najprej zapisovali kratice alt imena, pozneje seje uveljavila praksa rimskih številk. Pri organizaciji tekem z izven ljubljanskimi moštvi so Ilirijani običajno zahtevali povratno tekmo ali v tekočem letu ali prihodnje leto. Ob neizpolnjevanju dogovora je prihajalo do med- klubskih nesporazumov in sporov. Vsako po- nudbo za tekmo je klubski odbor temeljito pre- mislil in tekmo zavrnil, če je predvidel previso- ke stroške. Strah organizatorjev je bilo slabo vreme, ki je vplivalo na obisk tekme, prodajo kart in denarni izkupiček.83 V 47 tekmah, ki jih je Ilirija odigrala do jeseni leta 1914, so bili nasprotniki iz 11 mest in so z njimi odigrali 37 tekem; 10 tekem odpade na in- terne klubske tekme oziroma na tekme med I. moštvom, rezervo in II. moštvom.84 "Domovinstvo" nasprotnikov Ilirije 1911 1912 1913 1914 Skupaj Kranj 1 1 2 Gorenjska* 1 1 Gradec 1 1 2 4 Zagreb 2 4 4 10 Sušak 2 2 Gorica 2 2 Praga 1 1 Celovec 1 1 Opatija 1 1 Brno 2 2 Reka 1 1 Ljubljana 2 3 5 10 Lj.-llirija" 6 4 10 Skupa) 2 7 19 19 47 82 Rajgelj, Brovedani, Nemeth (Tržačani) in Gorjup (Co- ricali, član goriške Jugoslavije) so okrepili vrste Ilirije v močnejših tekmah z izvenljubljanskimi tekmeci; dom- nevamo, daje več takšnih primerov. ' Igralci so prihajali iz Kranja, Bleda in Radovljice ** Tekme med Ilirijinimi moštvi Kot je razvidno iz zgornje tabele, je Ilirija, po- leg medsebojnih tekem in tekem s slovenskimi tekmeci, odigrala največ tekem z zagrebškimi klubi in med slednjimi s HAŠK-om, ki je tedaj ve- ljal za najboljše nogometno moštvo na "slovan- skem jugu". Premagati slednje je bila velika mo- tivacija prve generacije Ilirijanov. "Bojkot" Glede na politično-kulturne relacije med Slo- venci in Hrvati, slovanstvo in mejaštvo v okviru skupne države ter dejstvo, da je bil šport organi- zacijsko bolje razvit na Hrvaškem, ne preseneti podatek, da je Hrvaška športna zveza (HŠZ) leta 1913 povabila Ilirijo k priključitvi. Vabilo je bilo prebrano 11. aprila 1913 na rednem občnem zboru. Ilirijani so bili načelno za priključitev, vendar pod pogojem, da bi se jih vključilo v tek- movalni sistem.85 Toda navdušenje jih je kmalu minilo, ker bi bilo tekmovanje predrago. Vse stroške tekmovanj bi morali namreč kriti sami, zato so v začetku junija preklicali predhodno prijavo k HŠZ.86 *' SKI, seje odbora 1912-1914. 84 Tekme 1911/21. 85 SKI, občni zbor 1913. 86 SKI, s.o. U 4.-3.6.1913. VSE ZA ZGODOVINO 56 ZGODOVINA ZA VSE Ali so bili posredi preklica tudi drugi dejavni- ki, npr. avstrijska športna politika in preko nje dualistična politična realnost? Ena od tez je, da se je kranjska deželna vlada trudila preprečevati nogometno povezovanje s hrvaškimi klubi, češ da sodijo hrvaški klubi v ogrski del Monarhije."7 Vsaj podoben primer je bil v kolesarstvu. Ko so kolesarji leta 1892 skušali ustanoviti Hrvatsko- slovensko biciklistično zavezo, so oblasti prepo- ved ustanovitve tolmačile z delitvijo Monarhije na dve državni polovici, ki jima ločeno pripada- jo slovenski in hrvaški kraji."8 Podobno naj bi ve- ljalo pozneje v nogometu, a o takšnem posega- nju deželnih oblasti v delovanje Ilirije v zapisni- kih sej klubskega odbora ni sledu. Če drži zgor- nja teza, je presenetljivo, da klubski odborniki na sejah ne bi razpravljali o politično "vroči te- matiki", ki je bila pomembna za njihovo nadalj- nje delovanje, saj bi jim nudila tekmovalno kon- tinuiteto z močnimi in medijsko odmevnimi tek- meci. Zgornja teza pa lahko drži, če predpostavi- mo, da se je v igro včlanjevanja, vmešala, name- sto oblasti - ali pa kot podaljšek oblasti, avstrij- ska nogometna zveza. Ilirija se je namreč v letu 1913 soočila z njenim bojkotom. Politiko bojkota je po ohranjeni dokumentaci- ji Ilirije sprožil celovški I. Fussball und Athletik Sport Club konec maja 1913, ko je odpovedal tekmo z obrazložitvijo, da Ilirija ni član Öster- reichischer Fussball-Verband (ÖFV).89 Sicer za- sledimo že v letu 1912 tožbo odbora Ilirije nad netaktnostjo graškega Rapida, ki ni hotel organi- zirati povratne tekme in ga je hotela Ilirija prija- viti ÖFV,9" vendar je vprašanje, če to že lahko štejemo kot bojkot. Morda Gradčani niso hoteli tvegati slabega vtisa na domačem terenu, ki bi pomenil moralni fiasko v domači javnosti, saj so bili na tekmi v Ljubljani deloma nadigrani. Res- da bi lahko slednje veljalo tudi za celovški klub, ki je v tem primeru nečlanstvo Ilirije v ÖFV izra- bil le kot izgovor, vendar pa nadaljnji dogodki tega ne potrjujejo. V začetku junija 1913, ko je odbor Ilirije prekli- cal predhodno prijavo HŠZ, se v zapisniku iste seje omenja poročilo avstrijske nogometne zve- ze; brez navedbe vsebine.91 V juliju 1913 je Ilirija ponovno stopila v stik s celovškim klubom za H7 Rozman, str. 144. NH D.Stepišnik, Kolesarstvo na Slovenskem, 1979, str. 21: is- ti, Oris, str. IS2 89 SKI, s.o. 3-6.1913. 90 SKI, s.o. 21.5.1912. 91 SKI, s.o. 11.6.1913- "revanž" tekmo. Tokrat so celovčani odgovorili, da "vsled prepovedi Österreichischer Fussball- Verband" ne smejo igrati z njimi. Obenem so za- nikali vesti, da bi bili igrali proti goriški Jugosla- viji (slovenskemu nogometnemu klubu v Gori- ci) in proti Tržačanom. Predsednik J. Rohrman je iz dopisa Celovčanov sklepal, da je ÖFV "skle- nil Ilirijo odločno bojkotirati" in bil mnenja, da bodo "prisiljeni najbrže že v jeseni vstopiti v ÖFV". Njegovemu mnenju je nasprotoval dr. Ivan Lah, ki se je zavzemal za priključitev k HŠZ.92 Tako je bila Ilirija poleti 1913 še vedno pred dilemo: ali vstopiti v OFV ali ponovno pre- tehtati predlog HŠZ oziroma drugače rečeno, ali slediti slovansko povezovanje, sledeč primeru Sokola, ali se vključiti, glede na politično-uprav- no fealnost, v avstrijsko, to je nemško, zvezo. Slovenski šport je imel tedaj, za razliko od so- kolstva, to smolo, da je bil organizacijsko preši- bak, medtem ko je dualistična delitev Monarhije preprečevala "jugoslovansko" povezovanje ozi- roma organiziranje skupnih slovensko-hrvaških ali jugoslovanskih tekmovalnih sistemov, Čehi pa so bili predaleč. V razhajanjih predsednika Rohrmana in odbornika Laha je videti pragmati- zem prvega in nacionalizem Laha, ki je bil obe- nem tudi član sokolske organizacije. Povabilo HŠZ je očitno otežilo odločitev in na drugi stra- ni pospešilo priključitev avstrijski nogometni zvezi, saj slednja, očitno, ni bila ravnodušna do ljubljansko-zagrebškega oziroma slovensko-hr- vaškega združevanja. Ilirija se je pragmatično odločila za včlanitev v ÖFV in avgusta 1913 so prejeli dopis s pogoji včlanitve. Včlanitev v ÖFV je potrdil tudi izredni občni zbor septembra I913.93 Izmed medijev je vest o vstopu v avstrij- sko nogometno zvezo potrdil le Slovenec in hkrati najavil igranje s celovškim in graškim klu- bom, kar se je tudi zgodilo.94 Ne glede na članstvo v ÖFV se Ilirija ni mogla otresti nacionalističnih izpadov. Ko bi morali Celovčani spomladi 1914 prirediti povratno tek- mo, so slednji sporočili, da morajo "zaradi na- rodnostne prenapetosti celovške publike za dalj časa prekiniti odnose" z Ilirijo.95 Značilno ce- lovško "prenapetost" je povzročila stavka ljub- ljanskih srednješolcev marca 1914, ob petstolet- nici ustoličenja zadnjega koroškega vojvode, ki so jo organizirali "preporodovci". Ilirija se je pri- tožila ÖFV. Ta je odgovoril, da v tem slučaju ne 92 SKI, s.o. 18.7.1913- 9Ì SKI, s.o. 20.8.1913, izredni občni zbor 1913- 94 S, 5.9.1913- 95 SKI, s.o. 23-3-1914; VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 57 more storiti ničesar, "da pa bo poskušal doseči v jesenski sezoni tekmo med obema kluboma."-"' Celovčani so se sicer obnašali diplomatsko, kar dokazuje njihov dopis v maju 1914, ko so "naz- nanjali, da ne morejo igrati", ponudili pa nado- mestno tekmo z Wiener Sport Clubom, ki je bil tedaj na turneji po "avstrijskemjugu". Odbor Ili- rije je predlog Celovčanov "principielno spre- jel".97 Podobno je tudi graški Rapid ponudil odi- granje že dogovorjene spomladanske povratne tekme v jeseni 1914. Ilirija se ni strinjala in je zah- tevala tekmo po dogovoru.98 Izpada že dogovor- jenih tekem je Ilirija kompenzirala z iskanjem novih. Tako so se npr. obrnili na celjski Deutsc- her Athletik Sport Club, ki jim je odgovoril v skrajno nacionalističnem tonu, da igra tekme le proti "enakonacionalnim moštvom". Ilirija se je pritožila ÖFV a prejela podoben odgovor kot v primeru Celovčanov. Je pa proti Celjanom pole- ti 1914 nastopilo moštvo ljubljanskih Nemcev, za katere so nastopili člani Ilirije: Evgen Betetto, Stanko Tavčar, E. Turk in Ljubo Vidmajer. Njihov nastop je bil štet kot klubski prekršek in so bili ukorjeni ali opomnjeni." '•"' SKI, s.o.23-.-J. 1914. 97 SK1, s.o. 13.5.1914. 08 SKI, s.o. 7.4.1914. '>'' SKI, S.O.7.4., 8.7.1914. Tekma s praško Slavijo Izmed nogometnih tekem zasluži posebno pozornost tekma s praško Slavijo. Kakor je zapi- sal Slovenski narod in kar velja kot historiograf- ska paradigma, tekma je bila "mejnik" oziroma prelomnica.'"" O Slaviji so krožile razne zgodbi- ce in je med ljubljanskimi nogometnimi pozna- valci uživala velik sloves. O njej so krožile razne "povesti, ki so se marsikateremu zdele bajke". Povesti so govorile, "kake da so bile tekme z An- gleži, kako so bežali posamezni golmani iz svo- jih vrat, ker niso hoteli več loviti žog, katere je pošiljal skozi vrata znameniti KonSek, ker so bi- li streli tako močni, da sta padla žoga in vratar skozi vrata."101 Gostovanje Slavije v Ljubljani je bil za marsiko- ga le sen, ki je v letu 1913 postal uresničljiv. Slavi- ja je namreč tega leta načrtovala turnejo po "slo- vanskem jugu" in ponudila Iliriji igranje pod do- ločenimi finančno-organizacijskimi pogoji. Po pogajanjih o pogojih gostovanja (namestitev, prehrana) in dogovoru o odškodnini, sta se klu- ""' SN, 25.6.1913, Vesel športni pojav. Občinstvo vsledtega že danes opozarjamo na to tekmo, ki obenem pomenja mejnik in zgodovinski dogodek za razvoj športnega gi- banja med Slovenci. "; Stepišnik, Oris, str. 152 (uporab- lja besedo prelomnica); Rozman, str. 144. "" SN, 12.5.1913- VSE ZA ZGODOVINO 58 ZGODOVINA ZA VSE ba dogovorila: termin tekme 2. julij 1913, odš- kodnina 300 K (zadeva ne zveni nič kaj bratsko- slovansko, pač pa tržno-slovansko). Odbor Iliri- je se je ob vprašanju tekme deloma polarizirah Del odbornikov se je zavedal privlačnosti in po- membnosti nasprotnika in odmevnosti priredi- tve ter bil "naziranja, da bo uspeh prav ugoden, ako se napravi reklama v velikem slogu." Drugi so svarili in opozarjali, kako bodo nadomestili morebitni finančni izpad dohodka in kje bodo dobili sredstva. A prevladala sta pogum in želja gostiti velikega slovanskega vzornika, ki je pre- magoval celo angleška moštva, "očete nogome- ta", kar je pomenilo, da je Slavija eno najboljših evropskih moštev.10-' Tekma je bila hkrati izred- nega propagandnega pomena, tako za novi šport kot za klub in klubske člane in predsednik Ilirije J. Rohrman je nameraval povabiti na tek- mo "glave oblastev in vojaštva" - in to osebno.103 Namera Ilirije je bila v javnosti pozdravljena. Po prvih omembah v začetku junija 1913, da bo "baje" v Ljubljani gostovala praška Slavija,104 so pozneje zadovoljno zapisali o "veselem šport- nem pojavu" in definitivnem gostovanju praške Slavije.10, Čestitali so Iliriji za pogumno dejanje, njeno požrtvovalnost, da hoče ponuditi ljubljan- skemu občinstvu "res nekaj prvovrstnega", "pr- vorazrednega... izrednega športnega užitka" in napovedovali, da bo to "najznamenitejša šport- na prireditev, kolikor smo jih dosedaj videli v Ljubljani in kakoršnih ne bomo zlepa in tako hi- tro pozneje."wb Proračun tekme je predvideval "850 K stroš- kov: 300 K odškodnine, vozovi 20 K (vozovi za prevoz igralcev na tekmo; gostje so spali v hote- lu Tivoli - op. T. V), prenočitev 60 K, pogostitev 60 K, pogostitev domačih igralcev 30 K, priredi- tev igrišča 20 K, vstopnice 15 K, prireditev sede- žev 40 K, najemnina za sedeže 50 K, prevaža- nje 10 K, delavci 10 K, policija 10 K, plakati 60 K, plakatiranje 40 K, korespondenca 10 K, za- stave in okraski itd. 30 K, razno 60 K. " Stroške organizacije tekme so nameravali kriti v prvi vr- 102 DAN, 26.6.1913, S.K. Slavia v Ljubljani; S, 25.6.1913, Ve- sel športni pojav; SN, 25.6.1913, Vesel športni pojav. m SKI, s.o. 3.6, 28.6.1913- 104 Dan, 9.6.1913, omenjajo tekmo v sklopu poročanja o tekmi med Ilirijo in Hrvaškim gradjanskim klubom. 105 Dan, 14 6.1913, Vesela vest za naš športni svet; S, 14.6.1913, S.K. Slavia v Ljubljani, poudaril je, da bo to "športna senzacija prve vrste". 106 DAN, 25.6.1913, Vesel športni pojav; Dan, 26.6.1913, S.K. Slavia v LJubljani; S, 24.6.1913, Vesel športnipojva, SN, 25-6.1913, Vesel športni pojav. sti z vstopnino. Okvirne cene vstopnic so bile: sedeži v ložah 3 K, oštevilčeni sedeži 2 K, navad- ni sedeži 1 K, stojišča 80 h, otroci in vojaki 40 h. Kot so izračunali, bi se stroški povrnili ob obi- sku 1000 gledalcev (seveda ob pogoju, da vsi ku- pijo vstopnice), oziroma bi v tem primeru imeli že 40 K "prebitka". V primeru slabega vremena se je Ilirija dogovorila za preložitev tekme na na- slednji dan ob plačilu prenočitve. Glavni problem pred dokončnim pristankom na tekmo je bil kje dobiti 300 K, ki so jih morali nakazati Slaviji pred njenim prihodom v Ljublja- no. V blagajni je bila le tretjina zneska. Kot dru- ge vire prihodka je klubski odbor omenjal čla- narino, organiziranje predhodne tekme, prido- bitev ustanovnih članov (ustanovniki so bili ka- tegorija članstva, ki je plačevala višje članarine, t. i. ustanovnine), posojila ali darila odbornikov. Za sistematičen potek organizacije so oblikovali organogram in uredili posamezne "delovne od- seke: reklamni, sprejemni, rediteljski, gospodar- ski, vrhovno nadzorstvo" ter imenovali nosilce dela. Ilirija je mislila tudi na promocijo mesta Ljubljane in odbor je sklenil, da mora "sprejem- ni odbor" stopiti v stik s turističnim uradom, ki naj ob sprejemu čeških nogometašev deli re- klamni material mesta Ljubljane in dežele Kranj- ske.107 Časopisi so v času organizacijskih priprav stali Iliriji ob strani. Pojasnili so visoke stroške tekme in apelirali na množičen obisk, s čemer bi Ljub- ljančani upoštevali finančno tveganje in trud Ilirije, ki nasprotno "pač upa na občinstvo in ono naj ji pokaže, daje tudi med Slovenci zmi- selza šport, da se tudi ono zaveda, kaj je dolžno napram Iliriji". Tovrstno osveščanje je bilo po- trebno zaradi dejstva, da je med Ljubljančani ve- ljal stereotip, "daje spriredtivijo igrišča, z naku- pom žoge in drugimi malimi malenkostmi glav- ni izdatek že ugotovljen."108 Tekma s Slavijo je zasedla strani časopisov ob koncu junija skoraj vsak dan. Poleg že omenje- nega finančnega pojasnjevanja in osveščanja je bila kratko predstavljena Slavija, njena zmagovi- ta postava, rezultati nekaterih njenih tekem- predvsem z angleškimi moštvi in objavljeni za- nimivi spomini nekega Drilija iz časov njegovih študentskih let v Pragi. Le-ta je med drugim opo- 707 5A7, s.o. 21.6.1913 108 Dan, 26.6.1913, Financijelno vprašanje pri športu; SN, 26.61913, Gmotni uspeh športnih prireditev. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 59 zoril na družbeno-nacionalni pomen nogometa in postavil tezo, da splošna "mednarodnost da narodom prilike, da se drug pred drugim izka- žejo", kar velja tudi za "javne tekme"; zato se "po napredku športa danes sodi tudi napredek na- roda".m Prav tako lahko v tem času zasledimo podrobno "očrtanje načel in pravil" igranja no- gometa, ker je bilo "v interesu športa, ako se tu- di širša slovenska javnost seznani z njimi ". 'w Vzporedno z organizacijskim delom so imeli nogometaši priprave. Sestava prvega moštva je povzročila 'vročo kri' v klubu in pokazala na ne- soglasja med klubskim vodstvom in igralci I. moštva. Slednje je na sestankih klubskega odbo- ra zastopal kapetan Evgen Betetto. Igralci so imeli med tem samostojen sestanek, kjer so raz- pravljali o sestavi in menjavi moštva. Razpravlja- li so tudi o svoji vlogi v klubu in pripomnili, da smatra odbor prvo moštvo za metlo odbora, da se ga izkorišča in da dela odbor z njim kupčije", zato so zahtevali upoštevanje njihove volje pri sklepanju tekem. Sestanek igralcev je del odbo- ra označil kot "zahrbtnost in intrigantstvo". De- bata se je nato na trenutke sprevrgla v osebna prerekanja, obtožbe in užaljenosti ter celo v predloge o odpovedi tekme s Slavijo, sklicu izrednega občnega zbora in razpustu kluba. Nek odbornik naj bi bil po Ljubljani "trosil govo- rice" o zapravljanju klubskega denarja, da vse dohodke kluba zapijejo, kar je pustilo posledice pri dogovarjanju s Sokolom za pridobitev "dir- kališča" za nogometno igrišče. Končni rezultat napetega stanja v klubu je bil začasni odstop predsednika J. Rohrmana. Nadomestil ga je dr. Ivan Lah. Seja je bila dobro opozorilo o stanju v klubu, ki ga je odbor podzavestno, očitno zaradi usmeritve na komercialno plat nogometnih te- kem in preživetja kluba, zanemaril. Pomisleki nekaterih odbornikov, če ne bo hotelo igrati I. moštvo, bodo pa postavili nasproti II. moštvo, potrjujejo razklanost med odborom in igralci in so nam lahko indikator nekega tranzicijskega procesa v športnem udejstvovanju; tranzicije iz 109 Dan, 28.6.1913, Football.match Slavia v. Ilirija; Dan, 30.7.1913, Nekaj o moštvu praške Slavie, Dan, 1.7.1913, Na tekmi S.K. Slavie, Dan, 2.7.1913, Na tekmi S.K. Slavie; SN, 276.1913, Football-match S.K.Slavia Praga-S.F.K. Ili- rija Ljubljana; SN, 28.6.1913, Nogometna tekma s Sla- vio iz Prage v Ljubljani, SN, 30.6.1913, Nekaj o igralcih praške Slavie, Nogometna tekma Slavia-Ilirija; SN, 1.7.1913, Svetovno nogometno moštvo v Ljubljani; SN, 2.7.1913, Nogometna tekma Slavia-Ilirja; S, 28.6.1913, Football-match Slavia v. Ilirija; S, 1.7.1913, Češko moš- tvo S.K .Slavia ... 110 SN, 28.6.1913, Načela nogometnih tekem. športne enakosti v podrejenost klub - odbor- nik, odbor - moštvo, odbornik - igralec ter tran- zicije iz igrivosti v obveznosti. Sledil je sestanek vodstva z igralci kjer so razčiščevali situacijo in nekoliko umirili duhove ter se pripravljali na zgodovinsko tekmo.111 Končno je "napočil... v športnih krogih tako težko pričakovani dan", dan, ko sta se pomerila renomirana Slavija in "zelena" Ilirija. Ta dan je "za slovenski šport zgodovinski dogodek, z da- našnjim dnem se pravzaprav položi temeljni kamen našemu športu" je zapisal Slovenski na- rod na dan tekme 2. julija 1913- Ponovno je bil poudarjen pomen množičnega obiska, da "se pokažemo nasproti javnosti, nasproti bratske- mu narodu, da hočemo tudi na športnem polju ono pot, ki sojo drugi že dokončali". Ker je bila kvalitetna razlika med kluboma prevelika, se je že vnaprej vedelo, da bo Slavija zmagala. A po- raz proti takšnim šampionom je bil povsem opravičljiv in "če tudipodležejo naši s 15:0 je to zanje še vedno častno, vsaj so se morali s takimi porazi od strani Slavie zadovoljiti tudi drugi narodi".112 Proti Slaviji je postavila Ilirija naslednjo posta- vo: Pelan - Kušar, Jankovič - Beltram, Turk, Tav- čar - Bremec, Betetto, Kirin, Bregar, Benedik. Nasproti sta si stali dve neizenačeni moštvi, na eni strani moštvo Ilirije, "sestavljeno iz samih mladih še nerazvitih moči" in na drugi strani iz- kušeno češko moštvo, ki je vse "do zadnjega igralca telesno izredno močno razvito, same prave atletske, da nekatere celo težkoatletskepo- stave".U} Tekma je potekala več ali manj pred vrati Ilirije in končni rezultat je bil 10:0 za goste iz Prage. To je bila lekcija nogometa, tako za no- gometaše Ilirije kot za gledalce, ki naj bi se jih zbralo od 2500 do 3000114 (po enem od podat- kov dvomljivih 4000)115. Med visokimi gosti so opazili predstavnike "mestnih, državnih in vo- "' SKI, s.o. 21.6.-7.71913- 112 SN, 2.7.1913, Nogometna tekma "Slavia"-"Ilirija". 113 Dan, 3-71913, Nogometna tekma, SN, 7.7.1913, Tekma S.K. "Slavie" v Ljubljani. 114 DAN, 3.7.1913; S, 3.7.1913 (oba: "do 2500 občinstva"); SN; 3- 7.1913 ("do 3000 občinstva "J. 115 Tekme 1911/21; zapisniku tekme je prilepljeno nedati- rano poročilo iz praškega časopisa Češke Slovo: Zajezd Slavijo na slovansky jih, kjer se omenja 4000 gledalcev: "V utery dorazila vyprava do Lublane, kde byla vrele uvitana a ubytovana v hotelu Tivoli na vrchu za me- stom, odkudje krasny pohled na Bilou Lublan. V zapase ve stredu porazila Slavia mlade, ale energicke mužstvo Illyrie 10-0 za pritomnosti 4000 divaku. " VSE ZA ZGODOVINO 60 ZGODOVINA ZA VSE jaških oblasti" in med temi župana dr. Ivana Tav- čarja s soprogo in podžupana dr. Karla Trillerja. Tudi odbor Ilirije je poudaril, da je tekma "iz- padla vfinancijelnem oziru dobro, v moralnem izborno", čeprav je naštel nekaj kritike na račun blagajnika, rediteljev in "drugih zapletov".m Izmed časopisov se je o tekmi najbolj razpisal Slovenski narod, medtem ko je Slovenec name- nil tekmi le par vrstic. Slovenski narod je bil nav- dušen nad Slavijino "elegantno, mirno, skoz in skoz fair igro" in si o "priliki tekme ni bil dovolj na jasnem, kaj bi bolj občudoval, ali izborno žo- gino tehniko, s katero se lahko ponašajo vsi nje- ni igralci, ali ono skupnost v igri, ki ima za po- sledico, da je žoga naenkrat pred nasprotnimi vrati, ali ono sigurno, natančno preračunjeno oddajanje žoge svojemu soigralcu, tako da se človeku nehote zazdi, da pomenjajo njeni igral- ci za žogo privlačno silo."ul Tekma s praško Slavijo, zgodovinski "mejnik", je bila mejnik tako v organizacijskem kot nogo- metno-športnem pogledu, kajti "doslej v Ljublja- ni nismo imeli prilike gledati res prvorazredne- ga nogometnega moštva. In sedaj, ko seje to zgo- dilo, lahko z mirno vestjo trdimo, daje še dolga, dolga pot, predno pridemo vsaj približno do te kakovosti kakršne je Slavija. Ali sploh kdaj dose- žemo ta višek? Pri naših razmerah najbrže ni- koli."m Ne glede na skeptične misli ob kvalitetni razliki so si bili vsi enotnega mnenja o poučnem in propagandnem pomenu tekme. Zanimivo je bilo razmišljanje Slovenskega ilustrovanega ted- nika o nacionalnem pomenu igranja nogometa. Pokazal je na Čehe, ki so se poleg sokolstva, kjer prednjačijo slovanskim narodom, oprijeli "no- gometnega športa" ter poudaril, da ima šport in s tem nogomet, največ pristašev med mladino. Ravno zaradi nje "zasluži ta igra v Slovencih vse pospeševanje s strani poklicanih: čim več nam vzraste duševno in telesno krepke, v naporih športa kaljene mladine, tein več goalov' bomo zadeli nasprotnikom, kadar napoči dan velike tekme narodov za naš pogin ali obstanek."U9 HAŠK premagan Seveda je bilo težko samo od sebe doseči kvalitetno raven praškega vzornika. Za-to je po- trebnega "dolgotrajnega študija in velike vaje" ter igranje tekem z dobrimi nasprotniki.120 V Iliri- ji so se odločili, da najprej izboljšajo strokovno delo. S Slavijo in njenim igralcem Jirkovskvem so se uspeli dogovoriti, da je še v istem letu prev- zel treniranje Ilirije. Poleg tega je tudi zaigral v napadu. V Ljubljani je ostal do srede oktobra 1913 in njegovo delo se je potrdilo s septembr- sko zmago proti zagrebškemu HAŠK-u v Ljublja- ni s 3:1, medtem ko so bili spomladi v Zagrebu poraženi 9:0. Ljubljanska javnost je cenila HAŠK in mu pripisovala vlogo najboljšega med hrvaš- kimi klubi, "kise mu je letošnje leto (1913 - op. T. P.) posrečilo celo zmagati nad Angleži" in ki je igral "skoraj vsako nedeljo z madžarskimi prvo- razrednimi klubi iz Budimpešte". Zato se je tek- mi s HAŠK-om pripisovalo velik pomen in jo pri- merjalo "v športnem oziru... z ono historično s praško Slavijo ". Nasproti sta si stali namreč "naj- boljši moči obeh bratskih narodov", zato je bila to tudi "neoficijalna tekma Slovencev in Hrva- tov na nogometnem polju za prvenstvo", pri če- mer so Hrvati gojili nogomet že deset let, Slo- venci pa le tri. Hkrati je bila tekma najavljena kot proslava "hrvaško-slovenske vzajemnosti na športnem polju, kateri bi že radi tega moral pri- sostvovati vsak Slovenec, kateremu je mar zbli- žanje obeh narodov". Ker je istočasno HAŠK proslavljal desetletnico delovanja, tekma ni bila "samo strogo športna prireditev, marveč v goto- vem oziru... slovanski športni praznik, proslava Haškove desetletnice med Slovenci".m Ne glede na laskanje "slovanski vzajemnosti" je bil v ospredju prestiž. Največ je štela zmaga. Tudi za ceno ostre in nešportne igre. Konec koncev, šport je agon, tekma ali dvoboj, nacio- nalni interes pa je vzajemen. HAŠK je bil jeseni leta 191• v Ljubljani pričakovan z željo po "re- vanži" za spomladanskih 9:0 v Zagrebu. - In "re- vanž" je uspel. Ilirija v postavi: Pelan - Kušar, Jankovič - Beltram, Turk, Tavčar - Bremec, Be- tetto, Jirkovsky, Bregar, Valašek,122 je zmagala 4:1, zahvaljujoč taktični in disciplinirani igri in dobri obrambi. Zmaga je v Ljubljani glasno odmevala. Tako na igrišču, kjer je bilo prisotnih okrog 2000 gledalcev, kot v javnosti, saj je bila tekma, kot je poudaril Slovenski narod, v središču zanimanja m SKI, s.o. 7.7.1913 117 SN, •.7.191•, Slavia-Ilirija 10:0. "N SN, 7.7.1913, Tekma S.K Slavic" v Ljubljani. 119 Slovenski ilustrovani tednik (dalje SIT), 7.7.1913, Nogo- metna tekma Slavia-Ilirija v Ljubljani. 120 SIT, 7.7.1913 121 SN, 26.91913, Nogomectna tekma HAŠK-Ilirija, Hašk" v Ljubljani; SN, 2791913, Proslava Haškove 10 letnice v Ljubljani, Football-match Hašk-Ilirija; Dan, 28.8.1913, Nogometna tekma HAŠK-Ilirija; S, 27.9.1913, Za nedelj- sko tekmo. 122 Tekme 1911/21. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 61 nogometnih simpatizerjev in ostalega občins- tva, ki se le "količkaj zanima za šport" (razmere bi lahko primerjali s tekmo med Slovenijo in Ju- goslavijo spomladi 2001).123 Veliko prostora je ljubljansko-zagrebškemu dvoboju, za razliko od poročanja o tekmi s praško Slavijo, namenil Slo- venec. Ta je že v uvodu poudaril veličino zmage rekoč, da se je "footbal-match... proti vsemu pri- čakovanju končal s presenetljivo in sijajno zma- go Ilirije Ta uspeh spričo glasu, kije šel pred go- sti, je tem veselejši, ker je posledica ne toliko sre- če, ki jim je bila (Iliriji - op. T. P.) topot vseeno milejša od zadnjič, kakor v resnici vseskozi iz- borne igre vseh sodelujočih. V Zagrebu poraz z 9:0, včeraj pa taka zmaga. To spričuje oprav ve- likanskem napredku".•4 Tudi Dan ni skoparil s pohvalami: "Včeraj bi bil lahko tudi Napoleon ponosen na svojo Ilirijo. Ilirija je igrala eksce- lentno. Lahko rečemo, da tako dobro Ilirija na svojem polju še ni igrala - kakor včeraj. Neče- mo, da bi to naše priznanje slabo vplivalo. Bile so še napake, ki so v igri sami maščevale -am- pak vobče lahko rečemo, da moremo biti pono- sni na naše prvo moštvo. Pozna se, da seje treni- ralo in le temu je pripisati izredni uspeh."• Slo- venski narod je dobro opazil in pohvalil napre- dek ilirijinega moštva, poudarjajoč, da lahko Ili- rija šteje dan zmage proti HAŠK-u "za svoj častni dan", saj je Ilirija "dosegla več, kot je upala". "Svoj poraz je poravnala z zmago", česar ni nih- če pričakoval. Še največji optimisti "ljubljanske- ga športnega sveta so računali na to, da se izravna zadnja diferenca za 3 ali 4goale v prid Hašku" ^ Tudi ljubljanski Nemci so menili, da je zmaga proti HAŠK-u "častni dan" Ilirije in dokaz izjemnega napredka kluba. Igra sama pa naj bi bila bolj napeta kot vse dotlej v Ljubljani odigra- ne tekme."127 Sezona leta 1913 se je kmalu zaključila in Jir- kovsky se je vrnil na Češko. Ilirija, ki je tudi v praksi spoznala vrednost strokovnega dela, ga je povabila k sodelovanju v naslednjem letu. Jir- kovskv se je odzval in poleti 1914 prispel v Ljub- ljano,128 vendar se je verjetno glede na zaostrene mednarodne politične razmere po atentatu v Sa- rajevu in vojnih napovedih vrnil v Prago. Poleti >2i SN, 29.9.1913, Ilirija-HAŠK3:1- 124 S, 29-9.1913, Football-match med HAŠK iz Zagreba in ljubljansko Ilirijo. 125 Dan, 29.9.1913, Ilirija:HaSk-4:l. 126 SN, 29.91913- 127 LaibachcrZeitung, 29.91913, Fussball-Wettspicl 'Hašk"- 'Ilirija-. 128SKI, s.o. 24.6.-21.7.1914. 1914 lahko zasledimo eno prvih organizacijskih potez po vpeljavi domačega ligaškega tekmova- nja. Ilirija je namreč organizirala t. i. "klasifikacij- ske tekme", pri katerih so sodelovala moštva Iliri- je, Slovana in Olimpije. Zadnja tovrstna tekma se je odigrala 25. oktobra 1914 med I. moštvom Ili- rije in kombiniranim moštvom Slovenskega football kluba Olimpija in Slovana.129 Medtem pa se je že razplamentela vojna vihra in igrišče na "dirkališču" je postalo vojaško skla- dišče, nogometaši pa ali naborniki ali vojaki ali ujetniki vojne. Zusammenfassung „Gestern hätte auch Napoleon auf sein Illyrien stolz sein können" oder ein Exkurs über den Fußball in Ljubljana vor dem Ersten Weltkrieg Der Fußball als moderne Sportart entstand und entwickelte sich auf der englischen Insel und breitete sich von dort auf den europäischen Kontinent aus, wobei Ljubljana und das sloweni- sche Gebiet keine Ausnahme waren. In Ljubljana fand der Fußball sowohl unter Deut- schen als auch unter Slowenen seine Anhänger. Für die Durchsetzung des Fußballs in Ljubljana waren zweifellos jene Schüler von besonderer Bedeutung, die sich im Schülerfußballklub Her- mes trafen, sowie eine Gruppe von Laibacher Bürgern im Klub Illyrien, die in ihren neu ge- gründeten Klub auch die Mehrheit der Fußball- spieler aus dem Klub Hermes aufnahmen. Die Gründung des Klubs Illyrien ist für die Entste- hung eines Modells der Sportorganisation und für die Durchsetzung der sportlichen Tätigkeit als regulierte gesellschaftliche Dienstleistung in Ljubljana besonders wichtig. Im Beitrag werden folgende Themen zum ersten Mal einer genaue- ren Betrachtung unterzogen: die näheren Um- stände der Anfänge des Fußballs, die ersten öf- fentlichen Spiele, die Gründung und Tätigkeit des Klubs Illyrien, das Dilemma über den An- schluß an die österreichische oder die kroatische Sportbranchen-Organisation sowie das Spiel ge- gen die Prager Slavija, das einen organisatorisch- fachlichen Meilenstein in der Geschichte des Fußballs in Ljubljana darstellt. 129 Tekme 1911/21. VSE ZA ZGODOVINO 62 ZGODOVINA ZA VSE PrimožKuret GRADNJA "TONHALLE" FILHARMONIČNE DRUŽBE V LJUBLJANI 1890/91* Ljubljanska Filharmonična družba, ustanovlje- na 1794 in naslednica Academiae philharmoni- corum je od vsega začetka razširjala široko glas- beno dejavnost in se statutarno zavezala za en koncert tedensko. Kje je nastopala Academia philharmonicorum, ne vemo natančno. Filhar- monična družba pa je imela svoj prvi nastop (akademijo) 12. novembra 1794 vTomanovi hiši v tedanji Frančiškanski, pozneje Študentski uli- ci. Vendar ti skromni zasebni prostori niso zado- stovali za njeno delo. Že naslednje leto je član in blagajnik družbe Fuga ponudil družbi v t. i. Ka- zini v gledališki stavbi svojo biljardno sobo za vaje. Toda tudi ta prostor ni zadoščal in družba se je obrnila po pomoč na stanove, ki so ji za nedoločen čas ponudili spodnjo jedilnico v sta- novski redutni zgradbi. Sem se je vselila 30. sep- tembra 1795 in ostala do 1799, s tem, da je v času francoske okupacije 1797 za osem mesecev in pol morala prekiniti s svojim delom, ker so pro- stori služili kot skladišče. 12. junija 1799 so filhar- moniki svojo dejavnost iz neznanih razlogov prenesli v stavbo nemškega viteškega reda, ki pa ni bila najbolj primerna za akademije, saj so v uporabo očitno dobili le nekoliko večji prostor, ne pa velike dvorane nemškega reda. Direkcija je iskala nove možnosti za delo družbe. Našla jih je v stanovskem gledališču, kjer je prevzela obe zgornji biljardni sobi, prebila vmesno steno in s tem pridobila prostor za 100 ljudi, pulte in stole. Vendar je družba večje prireditve in koncerte vedno imela v deželni redutni dvorani. Tudi druga francoska okupacija Ljubljane 1805 je delo družbe ohromila. Ni znano, zakaj je zapustila prostore v gledališču in 30. aprila 1807 spet začasno dobila sobo v redutni dvorani, to- da kmalu nato se je preselila v Auerspergov • • \?,>.i"^i Prispevek je nastal $ podporo dunajske ustanove Kultur Kontakt, za kar se jim na tem mestu Se enkrat zahvalju- jem. (Avtor). Staro ljubljansko gledališče, pogorelo 1887 Knežji dvorec. Leta 1809 so prišli v Ljubljano po- novno Francozi in 31. marca je družba priredila svojo zadnjo akademijo v dvorani Knežjega dvorca, ki so ga nato zasedli francoski vojaki. Družba je za čas francoske okupacije proglasila "kulturni molk" in ni nastopala. Vse svoje stvari je morala preseliti v kletne prostore Knežjega dvorca in v stanovanje enega svojih članov. Družba je svoje delo obnovila 1. marca 1816 v dveh sobah v drugem nadstropju Auerspergove- ga Knežjega dvorca, kar je bilo neustrezno, saj so bili nastopajoči v eni, v drugi pa so bili poslu- šalci, povezava so bila le odprta vrata. Že decem- bra istega leta se je družba preselila v dvorano Nemškega viteškega reda, kjer je bila 24. januar- ja 1817 prva akademija. To dvorano je uporablja- la nato 42 let, do leta 1859. Do leta 1821 je družba obstajala samo kot kon- certna ustanova, tega leta pa je ustanovila svojo šolo. Šolski prostori so bili kar v stanovanju vsa- kokratnega učitelja, ki so mu za to posebej pla- čali. Leta 1837 je družba z dovoljenjem reda dala notranjost dvorane obnoviti Edoardu Fantoniju iz Vidma (Udine), 10. decembra pa priredila pr- vi koncert v prenovljeni dvorani. Ko je na Kranj- skem leta 1849 razsajala kolera, je bila nevarnost, da družba izgubi dvorano, saj so se namenili, da jo spremenijo v bolnišnico. To se je zares zgodi- lo leta 1859, ko so dvorano uporabili za bolnišni- co. Zato pa je družba dobila v uporabo redutno dvorano, v kateri je delovala trideset let. Dvora- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 63 Friedrich Keesbacher, ravnatelj Filharmonične družbe, umrl 6. avgusta 1901 na je bila, kljub svoji akustičnosti, za namene družbe kmalu premajhna. Neprimerne so bile posebej garderobe, uporabljal pa jo je tudi de- želni odbor za svoje seje, in to večinoma prav v koncertni sezoni. V njej pa so bile tudi razne raz- stave, nastopi drugih društev ipd. Poleg tega so morali pulte in instrumente vedno znova prena- šati iz dvorane v prostore družbe v Knežjem dvorcu, kar je bilo povezano z dodatnimi stroški pa tudi obrabo inštrumentov, posebej klavirjev. Tako je tedanji družbin tajnik Friedrich Kees- bacher leta 1862 sprožil vprašanje gradbenega sklada, naslednje leto je po načrtih inženirja Hermanna Bettelheima nastal celo gradbeni na- črt, ki pa je zaradi prevelikih stroškov in neza- dostnosti prostorov odpadel. Leta 1872 je dr. Victor Lietmaier ponovno sprožil to vprašanje in dal pobudo za imenovanje odbora, ki naj bi predvsem poskrbel za finančna sredstva. Odbor je izpeljal uspešno loterijo, ki pa je padla ravno v nesrečno leto 1873, ko je prišlo do "velikega fi- nančnega zloma". Kljub temu je družba zbrala vsoto več kot 15.000 forintov, ki je z raznimi voli- li in darili do leta 1888 zrasla na več kot 31 000 forintov. Vmes so se pojavili načrti za razne dru- ge rešitve (\V. Treo), ki pa so prav tako propadli zaradi pomanjkanja denarja. Ko je v noči na 17. februar 1886 pogorelo staro Deželno gledališče in so ugotovili, da na njego- vem mestu novega gledališča ni mogoče zgradi- ti, je deželni odbor odobril, da gre prostor na li- citacijo. Filharmonični družbi se je zdel prostor za njene namene idealen. Direkcija se je zato na posebni seji 4. decembra 1888 odločila, da pri licitaciji sodeluje. S tem, da je položila 20.000 fo- rintov, je družba pridobila dragoceno zemljišče v začetku marca 1889. Kljub temu pa so se zdeli načrti za uresničitev cilja zaradi pomanjkanja denarja še daleč. Družba se je obrnila za pomoč na Kranjsko hranilnico, ki ji je res velikodušno odobrila 20.000 forintov za gradnjo novega kon- certnega poslopja. Zdaj se je zdela uresničitev precej bliže. Ustanovili so gradbeni odbor, v ka- terem so bili ljubljanski finančniki, bankirji, in- ženirji in tehniki (knjigarnar Ottomar Bamberg, bankir Josef Luckmann, bankir Emerich Mayer, tovarnar Albert Samassa, dr. Adolf Schaffer, dr. Robert v. Schrey, dr. Josef Suppan, mestni inže- nir Johann Duffe, deželni inženir Vladimir I Irasky, višji inšpektor Johann v. Rezori, inženir Franz Svitil, gradbenik Wilhelm Treo in gradbe- ni svetnik Franz Ziegler, kasneje je prišel v od- bor še višji deželni inženir Franz Witschl). Od- bor se je konstituiral 19. januarja 1889. Keesbac- her je odboru predložil gradbeni program, kjer je opredelil vse potrebe družbe. Ožji gradbeni odbor je vodil ljubljanski podjetnik, znani vliva- lec zvonov Albert Samassa, v njem pa sta bila od članov družbe le Friedrich Keesbacher in Max Krenner. Ta odbor je opredelil konkurenčne po- goje in določil rok 31- marec za oddajo projek- tov. Odbor je imenoval žirijo, ki naj bi projekte pregledala in najustreznejšega izbrala ter pred- lagala. Nagrada je bila 300 forintov, projekt pa je prešel v last družbe, ki si je pridržala pravico, da ga lahko poljubno spremeni. Na natečaj je v ro- ku prišlo 24 projektov, eden pa je rok zamudil. Žirija je dospele projekte pod predsedstvom Franza Zieglerja pregledala 8. aprila in se nato zbrala še 15. in 16. aprila h dokončnemu odloča- nju. Prvo nagrado je dodelila projektu s šifro št. 7 "Harmonija I" zaradi "dobre dispozicije, po- sebno srečno izbrane postavitve šolskih prosto- rov, vestibula, stopnic, garderob, dobre lege ma- le in velike dvorane, lepe fasade in tudi ne pre- velikih stroškov". Podobno sta bila ocenjena projekta št. 15 "O" in 16 "Emona Nr. 3", zadnji posebej zaradi dobre dnevne svetlobe dvorane in umetniškega videza celote. Vendar je ta projekt za 4 m presegel grad- beno linijo. Oba projekta je predlagala v odkup. VSE ZA ZGODOVINO 64 ZGODOVINA ZA VSE Ko so odprli kuverte, so ugotovili, da je nagrajeni projekt delo Adolfa Wagnerja, profesorja na dr- žavni obrtni šoli v Gradcu, avtorja drugih dveh projektov pa sta bila arhitekt C. Hecker iz Düssel- dorfs in Kuno Waidmann iz Zagreba. Glavni gradbeni odbor je potrdil izbiro žirije, obenem pa je vse projekte javno razstavil med 21. in 25. aprilom. Wagnerju so naročili izdelavo dokonč- nih načrtov in stroškovnika, kar vse je le-ta poslal 8. julija. Wagnerjev načrt je slonel na podlagi ob- sega zidov starega gledališča. Družba je nato na- črte 17. julija predložila mestnemu magistratu kot podlago za izdajo gradbenega dovoljenja, ki ga je mesto 18. oktobra tudi izdalo, vendar z nekateri- mi popravki gradbene linije stavbe ob Ljubljanici in odstranitvijo balkona na fasadi proti Kongre- snemu trgu. Odločbo je podpisal župan Grassel- li. Prva zahteva je povzročila več pomislekov Obrnili so se na arhitekta Wagnerja, ki naj bi mor- da ponudil kompromisno rešitev. Direkcija se je obrnila tudi na magistrat in utemeljevala svojo prošnjo s tem, da bi se dimenzije stavbe preveč zmanjšale na škodo notranjih prostorov. Magi- strat je prošnji le deloma ugodil. Stavbo je bilo treba na vzhodni strani zmanjšati za 229 cm, kar je sprožilo vprašanje, ali je Wagnerjev projekt sploh možno izpeljati. Wagner je v novi skici zmanjšal dvorano za 229 cm in poskušal rešiti us- trezne spremembe ostalih prizadetih detajlov. Ta rešitev pa se je zdela glede na absolutno potreb- no dolžino dvorane neustrezna. Dvorana v pr- vem nadstropju in vestibul v parterju s široko za- snovanimi stopnicami je bila sicer lepa, bi pa zah- tevala večja sredstva, zato se je direkcija odločila prestaviti dvorano v visoki parter bodoče stavbe in naročila gradbeniku W. Treu načrte v tem smi- slu. Wilhelm Treo je novi načrt s stroškovnikom 10. februarja predložil gradbenemu odboru, ki je odločil, naj stroške pregleda mestni inženir J. Duffe. Po daljših debatah je prišlo 9. aprila 1890 do dokončne odločitve. Gradnja naj bi stala 52.000 fl, končana pa naj bi bila 31. julija 1891. De- lo na t. i. "Tonhalle" se je kljub nekaterim težavam zdaj lahko začelo. Ko so 1. aprila začeli odstra- njevati stare zidove in ostanke gledališke ruševi- ne, so se le-ti izkazali kot zelo močni, obenem pa so se pokazale težave, tokrat s kanalizacijo; 9. ju- nija se je gradnja začela, 21. julija so z gradnjo prišli iz zemlje, 4. septembra so dosegli streho in 12. septembra so postavili ostrešje. Glavni inš- pektor je bil Vladimir Hräsky. Med samo gradnjo so stroški še naraščali. Tudi načrti so se še spremi- njali, oziroma so jih mislili dopolnjevati. Postavilo se je namreč vprašanje, ali naj zgradijo stranske trakte parterja do prvega nadstropja ali naj osta- Norci stavba "Tonhalle'', današnja stavba Slovenske filharmo) i ije nejo samo v višini parterja. Z izgradnjo bi prido- bili prostore, stranske galerije v dvorani, s čimer bi bila dvorana večja. Nasprotni argument je bil, da bi s tem izgubili direktno dnevno svetlobo, predvsem pa bi bila problematična nosilna stena. Hräsky je nadalje namesto lesenih tramov predla- gal železne traverze v vestibulu, kar bi bilo varne- je pred ognjem, okrepili pa bi tudi statiko male dvorane. Odločili so se tudi podaljšati kamnito balustrado atike in okna v dvorani tako konstrui- rati, da se bodo odpirala navznoter, kar prvotno ni bilo predvideno, je pa spet povečalo stroške. Ves postopek rušenja in vse faze novogradnje sta fotografirala major Karl von Merizzi in Gu- stav Kastner ter fotografije podarila družbi. Gradnja je nato tekla bolj ali manj po načrtih in zdelo se je, da bo dejansko končana 31- julija. Poleg dveh dvoran - velike in male so predvi- deli devet sob, deloma namenjenih pouku, de- loma garderobam in direkciji, stanovanje za hi- šnika z dvema sobama, kuhinjo in shrambo, več drugih prostorov, drvarnico, prostor za instala- cijo plinske razsvetljave in centralno kurjavo. Le- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVE\A ZA VSE 65 Parter 1. nadstropje 1 moška garderoba, učilnica 9 WC 2 hodnik 10 WC 3 WC 11 ženska garderoba 4 umetniška soba, učilnica 12 ženska garderoba 5 oder 13-14 družbin lokal 6 koncertna dvorana 15 veža 7 umetniška soba, učilnica 16 hodnik 8 hodnik 17 stopnice vo in desno od dvorane so bile garderobe, od koder je bilo moč priti v dvorano. Ob podiju sta bili dve umetniški sobi. V ozadju dvorane je bila globoka prosto stoječa galerija, povezana s stop- nicami, ki so istočasno vodile v malo dvorano v prvem nadstropju. Mala dvorana je imela svojo garderobo in posebno umetniško sobo. Želez- ne stopnice so iz te sobe vodile na podstrešje. Mala dvorana naj bi bila celo eden najlepših in najbolj prijaznih prostorov v hiši. Zraven umet- niških sob so bile toalete, stranski vhod, ki je iz- vajalcem omogočal direkten dostop do umet- niških sob. Šolski prostori si bili zvočno izolirani. Spred- nja fasada je bila plemenito renesančna, name- nu stavbe ustrezno monumentalna s tremi por- tali, nad katerimi so bila tri ustrezno velika, zgo- raj okroglo zaokrožena okna. 1 mala dvorana 4 umetniška soba 2 direkcija, učilnica 5 stopnice 3 galerija Glavna fasada je imela ob strani v parterju veli- ka izložbena okna in nad njimi spet ustrezno ve- lika okna. Glavna fasada je bila ob straneh zakro- žena; tam so bili vhodi in nad njimi spominske table, ki so tako kot celotna fasada čakali na arhi- tektonski okras. Sredi stavbe nad okni naj bi bil napis hiše: "Philharmonische Gesellschaft". Stolp v sredi strehe je bil namenjen ventilaciji. Nova stavba naj bi bila v okras mestu, to, kar se naj bi v njej dogajalo, pa naj bi poživilo umetniš- ko življenje v Ljubljani. Stavba je že v surovem stanju kazala "značaj monumentalne zgradbe". Seveda vse ni šlo glad- ko. Na občnem zboru je predsednik ugotavljal nepričakovane težave, kot so bile zakasnitev gradbenega dovoljenja, ugotavljanje napak pri konstrukciji gradbene linije v škodo družbi itd. Upal je, da se bodo stvari prek zime uredile ter da bo Filharmonična družba kot najstarejša družba v Avstriji in kot edina v avstrijski provinci dobila svoje poslopje. V zahvalo za podporo Kranjske hranilnice so izvolili za častna člana VSE ZA ZGODOVINO 66 ZGODOVINA ZA VSE njenega predsednika Josefa Luckmanna in rav- natelja Josefa Suppana, ki sta obljubila pomoč tudi za naprej. Naslednjo pomlad (9. marca) so gradnjo nada- ljevali in jo do septembra toliko dokončali, da so 27. septembra lahko opravili akustični preskus velike dvorane. To nalogo je opravil vojaški or- kester Kuhn št. 17 in 550 vojakov je napolnilo dvorano. Rezultat je bil izvrsten in dvorana se je izkazala kot čudovito akustična. Pri gradnji so sodelovala domača, ljubljanska in tuja podjetja. Glavna zemeljska, zidarska, štu- katurna in kiparska dela je opravila Kranjska gradbena družba (Krainische Baugesellschaft), kamnoseška dela je opravil Peter Toman iz Ljub- ljane, parkete firma Franc Kotnik iz Ljubljane, steklarska dela Franc Kolman iz Ljubljane, ple- skarska dela firma Bratje Eberl iz Ljubljane, raz- svetljavo in vodovodne instalacije Ljubljanska plinarna, centralno kurjavo W. Brückner z Du- naja, slikarska dela Winter in Richter z Dunaja, teraco P. Pasquali iz Gradca, svetila Riedinger iz Augsburga, okrasitev atike Wiener Bildhauer- Association in Haselsteiner na Dunaju, dvorano pa je figuralno okrasil s slikami slikar Heinrich Wettach iz Ljubljane. Zlasti je ugajala sprednja fasada s svojo bogato ornamentiko, velikimi okni in monumentalnim značajem. Sredino fronte je kronala atika, v kate- re niši je bila lira z glasbenim emblemom na zlati podlagi in z napisi "1702 in 1891", spodaj zlat na- pis "Philharmonische Gesellschaft". V obeh vo- glih levo in desno spodaj sta bili spominski tabli in vhodna vrata na obe strani vestibula. Tabli sta bili iz črnega belgijskega marmorja (izdelal ju je Peter Toman), na katerih sta bila dva zlata napi- sa. Desno od vhoda skozi glavna vrata je bil na- slednji napis: "Philharmonische Gesellschaft, gegründet am S.Jänner 1702 durch Berthold von Höfer. Dieses zu Concert- und Schulzwecken bestimmte Haus wurde unter dem Gesellschafts-Director Dr. Friedrich Keesbacher nach den Plänen des Bau- meisters Wilhelm Treo von der krainischen Bau- gesellschaft erbaut, der Bau am 31. März 1890 begonnen und im September 1891 vollendet und das Haus am 25. October 1891 feierlich eröffnet." ("Filharmonično družbo je ustanovil 8. januar- ja 1702 Berthold von Höfer. Koncertom in šoli namenjena stavba je bila zgrajena v času, ko je bil njen ravnatelj dr. Friedrich Keesbacher po načrtih Wilhelma Trea. Zgradila jo je kranjska gradbena družba. Gradnja se je pričela 31- mar- ca 1890 in končala septembra 1891 ter bila 25. oktobra 1891 slovesno odprta.") Na levi tabli pa: "Zur Unterstützung der Gesellschaftszwecke überhaupt und insbesonders zur Ermöglichung des Baues dieses Hauses haben durch namhafte Spenden beigetragen: Die krainische Sparcasse in Laibach, Hofrath Josef Kleindl in Wien, +1883, Martin Hotschewar in Gurkfeld, +1886." ("Podporo namenom družbe nasploh in pose- bej gradnjo te hiše so s pomembnimi prispevki omogočili: Kranjska hranilnica v Ljubljani, Dvor- ni svetnik Josef Kleindl z Dunaja, +1883, Martin Hočevar, Krško, +1886"). Svetle in prijazne umetniške sobe in leve gar- derobe so služile tudi namenom šole, medtem ko so bile desne garderobe namenjene samo os- novnemu namenu. Vse sobe in hodnik so imeli plinsko razsvetljavo, obe umetniški sobi tudi elegantne dvojne plinske kandelabre. Velika dvorana je bila 27 m dolga, 11,70 m široka in 10,60 m visoka, zgrajena v renesančnem slogu, posebej zgoraj arhitektonsko bogato okrašena, z obeh strani je dajalo dovolj dnevne svetlobe šest oken. Poslikavo dvorane sta opravila Dunaj- čana J. Winter in Richter s svetlim zlatom s svet- losivimi arabeskami in nežnimi odtenki, strop je bil okrašen z mikavnimi barvnimi niansami in prav tako z arabeskami. Na stropu je naokrog potekal trak s cvetličnimi girlandami, pretežno štukaturami, ki so ga v ustreznih razmikih delili rebrasti vratovi, razdeljeni na polja. Linije na de- lih stebrov in štukature so bili bogato pozlačeni. Sredi stropa je bila v štuku končana okroglina, ki je vodila v ventilacijsko cev in iz katere sredi- ne je visel ogromen lestenec, ki sta ga po načrtih W. Hraskega umetelno naredila umetniški kovač Spreitzer in pozlatar Eberl. V slepih oknih rotunde v ozadju dvorane je naslikal štiri oljne slike slikar Heinrich Wettach. Pri izbiri barv je upošteval prijazno učinkujočo dvorano, tako da slike ne delujejo vpadljivo, am- pak nasprotno - poživljajoče. Že slikarjevo ide- jo za slike je treba označiti kot smiselno. Umet- nik je namreč z lebdečimi ženskimi postavami alegoriziral štiri stavke simfonije. Prvi stavek ka- že v svetlih barvah oblečeno žensko postavo z zlato tubo, kar naj bi ustrezalo majestetičnemu, slavnostnemu in resnemu značaju, ki ga imajo v glavnem uvodni stavki simfonij. Drugi stavek VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE «7 predstavlja v žalost odeto /.eno s harfo in daje slutiti globoka čustva njenega srca, tako kot nas andante v simfoniji s svojim tragičnim spevom pogosto najgloblje gane. V svetlorumenem oblačilu plešoča bakhanti- nja /. grškim dvojnim autosom na ustih in na- smehom v očeh, predstavlja scherzo, večinoma v živahnih plesnih ritmih gibajočo se vedro in humorno glasbo naših klasikov. Zastopnica četrtega stavka, k nebu dvigajoča se žena, z liro v roki, kaže svetu srečo človeštva, zmago po težkem boju, zmagoslavno umetniš- ko poveličanje vsega zemeljskega. Vse štiri ženske postave so značilno zamišlje- ne, lepe v risbi in barvi, učinkovito izrazne in lahno razgibane. Slikar Wettach je bil tudi glas- benik in je stalno sodeloval pri koncertih Filhar- monične družbe kot violist. V Ljubljani je imel svojo slikarsko delavnico in šolo. Poslikava v ve- liki filharmonični dvorani je eno njegovih naj- pomembnejših del! V rotundi dvorane je bil v treh terasah dvigu- joč se podij, v ozadju dvorane pa galerija. Vrata v dvorano so bila bela in zlata, nežno tonirana in Jose/Zöher, glasbeni ravnatelj Filharmonične družbe kot taka učinkovit kontrast dvorani. Veljala so kot mojstrsko Eberlovo delo, ki ga je v veliki me- ri sofinanciral. Razsvetljava v dvorani je bila plinska, mogo- čen lestenec je imel 36 svetil, na stenah je bilo 15 trodelnih svetil. Akustika se je tudi pri slavnost- nem koncertu izkazala kot neoporečna. V prvo nadstropje so vodile široke marmorne stopnice z zlato ograjo; luč je prihajala iz dveh oken, umetno luč pa sta dajala dva elegantna plinsko steklena zvonca. Na slopu je bil elegantno montirani umetno kovani šolski zvonec, ki ga je podaril Samassa. Prva vrata na desni so vodila v pisarno direkcije, ki je bila obenem šolski pro- stor, vrata na levi pa na galerijo. Z obeh strani se je prišlo v malo dvorano, ki je bila 15,25 m dolga, 7,04 m široka in 5,40 m viso- ka. Dvorana je bila svetlorjavo pobarvana. Strop je imel bordure /. glavami genijev. Za razsvetlja- vo je poskrbelo sedem stenskih svetilk s tremi svetili in dva zelo elegantna plinska lestenca. V ozadju so [Dostavili manjši oder. Troje steklenih vrat je vodilo na galerijo, s ta- petami obložena vrata v umetniško sobo, iz ka- tere se je po železnih okroglih stopnicah prišlo na podstrešje. Tudi ta soba je bila povezana z ga- lerijo in suterenom, kjer je bil prostor za plinske ure, dvoje skladišč, skladišče za drva in premog, štirje kletni prostori, kuhinja, soba za pribor, šol- ski prostor, družbeni arhiv in hišnikovo stanova- nje. Zadnja vrata so vodila k stranskemu izhodu. Tako je Ljubljana dobila svojo prvo koncertno hišo, ki jo je Filharmonična družba odprla z vrsto koncerten' in slavnosti 25., 26. in 27. oktobra 1891. Priprave je vodil glasbeni ravnatelj Josef Zohrer in si zagotovil sodelovanje prvih dunaj- skih instrumentalistov. Angažiral je pevske in klavirske soliste. Svoje sodelovanje so obljubili umetniki iz Celovca, Celja, Maribora in Ptuja, do- mači orkester in oba zbora - moški in ženski - so imeli vaj brez števila. Že 24. oktobra so prišli gostje od blizu in daleč, da so lahko sodelovali na dveh generalkah. Na večerni generalki je bilo že veliko občinstva. Prvi dan slavnosti je bil lep, sončen poznoje- senski dan. Prva otvoritev se je začela ob opold- ne, slavnostno oblečeno občinstvo pa je napol- nilo dvorano in galerijo. Med častnimi gosti sta bila deželni predsednik baron Andrej Winkler VSE ZA ZGODOVINO «n ZGODOVINA /A VSI] in deželni glavar Oto Detela z družinama In vr- sta tedanjih ljubljanskih imenitnikov. Na odru je nastopil 82-članski orkester. Ko se je pojavil dirigent Josef Zöhrer, ga je pozdravil nekaj minut trajajoči aplavz. Nato so zadoneli slavnostni zvoki Beethovnove "Posvetitve do- ma", ki so ga spet pospremili z viharnim aplav- zom. Na oder je prišel zbor 60 pevcev in 40 pevk v črnih oblekah, bogato okrašenih z rožami, na- kar je spregovoril slavnostni govornik, družbin ravnatelj Friedrich Keesbacher. V svojem govo- ru je omenil zgodovino gradnje in napore druž- be, ni pa pozabil podčrtati, da je Filharmonična družba nastala J10 let pred dunajsko in da je Ljubljana prvo provincijsko mesto v Avstriji, kjer ima Glasbeno društvosvojo lastno koncertno in šolsko poslopje. Omenil je tudi ves potek grad- nje in patetično končal svoj govor. Nato se je na splošno presenečenje dvignil deželni predsed- nik baron Winkler in V daljšem govoru v imenu vlade pozdravil družbo in novo pridobitev. Nato pa je predsedniku izročil okrašeno zlato meda- ljo cesarja Franca Jožefa, ki jo je počastil za nje- no "lojalno in splošno zadržanje ter za zaslužno dejavnost na področju glasbe." Seveda je tudi ta govor navdušil občinstvo in le s težavo se je Keesbacherju posrečilo priti do besed zahvale. - Zaključek te uvodne slovesnosti se je končal z "Alelujo" iz Haendlovega oratorija Mesija. Ob tej priložnosti je Keesbacher napisal spis Die Musik in Krain und die Bedeutung der phil- harmonischen Gesellschaft fur dieselbe (Glasba na Kranjskem in pomen filharmonične družbe zanjo). Tuji umetniki so se zbrali v poletnem salonu hotela "Zur Stadt Wien" k skupnemu kosilu, ki so se ga udeležili tudi številni prijatelji filharmo- nične družbe iz mesta. Zvečer ob 19. uri se je dvorana napolnila dru- gič. Prišli so vsi, ki so v Ljubljani kaj pomenili. Dvorana in galerija sta bili polni do zadnjega ko- tička. Koncert je izpolnil vsa pričakovanja, saj so si bili edini, da takšnega koncerta in takšnega orkestra Ljubljana še ni doživela. Uvodoma je or- kester zaigral Wagnerjevo uverturo k operi Tannhäuser, sledil je Lisztov Koncert za klavir in orkester v Ks-duru. Solist je bil domačin, pianist Anton Foerster, sin skladatelja Antona Foerster- ja, ki je nato zaigral še Chopinov Nokturno v b- molu in Lisztovo Tarantello Venezia e Napoli. Poersterjev uspeh je bil sijajen, lahko rečemo Hans Gestner, koncertni mojster Filharmonične družbe kar senzacionalen. Charlotte Sarolta je nato pela arijo Suzane iz Mozartove opere Figarova svatba ter samospeve Schuberta in Schumanna. Blešče- či zaključek večera je bil izvedba Beethovnove 5. simfonije v C-molu. Občinstvo je navdušeno a- plavdiralo po vsakem stavku, zlasti pa po koncu. Kot rečeno, je orkester sestavljalo 82 glasbeni- kov, in sicer: 17 prvih violin, 16 drugih violin, 12 viol, 8 čel, 6 kontrabasov, piccolo, po 2 flavti, oboi, klarineta, fagota, 4 rogovi, 2 trobenti, 3 po- zavne, 1 tuba, timpani, tamburin, činele in trian- gel. Po koncertu so se spet zbrali v salonu hotela "Stadt Wien", kjer jih je pozdravil in se jim zahva- lil Friedrich Keesbacher, sledili so številni govori dunajskih filharmonikov in glasbenikov od dru- god. Veselo družbo je prekinil šele odhod na polnočni brzec na Dunaj, vendar so številni do- mači ostali do zgodnjih jutranjih ur in slavili. Naslednji dan so ob 20. uri pripravili slavnost- ni banket v veliki dvorani. Na podij so postavili okrašen cesarjev kip, na obeh straneh pa pevske zastave. Štiri dolge vrste miz so bile okrašene s VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 69 čudovitimi girlandami, cvetjem in drugim okras- jem in nudile čudovit pogled. Na galeriji je sedel vojaški orkester, ki je uvodoma zaigral Beethov- novo uverturo Egmont, nato pa vrsto lažjih del, vendar pretežno iz klasične glasbe (Mozart, Haydn, Wagner). Spet se je vzdignil Keesbacher in v daljšem govoru omenjal pomembne do- godke iz preteklosti. Svoj govor pa končal z zdravico cesarju. Govoril je tudi član direkcije zdravnik Emil Bock in omenjal zlasti Kranjsko hranilnico ter ji nazdravil. Za ta govor se je zah- valil njen predsednik Josef Luckmann. Govori so se še vrstili, prav tako zdravice in zahvale. Po- zabili niso na Antona Nedvéda, dolgoletnega glasbenega ravnatelja družbe, ki je postavil te- melje za družbin nadaljnji hitri razvoj in si prido- bil posebne zasluge za moški zbor. Direktor je nato prebral številne telegrame, ki so jih poslali na naslov družbe posamezniki in glasbena druš- tva iz države in tujine. Na koncu so nazdravili dunajskim filharmonikom in tujim gostom, ki so prispevali k velikemu uspehu. Slavnost se je končala z dvema zapetima zboroma. Zadnji dan, 27. oktobra, je na slavnostni soareji nastopil Dunajski godalni kvartet, ki so ga se- stavljali Hans Kreuzinger, 1. violina; Otto Žert, 2. violina; Anton Stecher, viola; Theobald Kretsch- mann, čelo, sodelovala pa sta še član dunajske dvorne kapele Franz Simandl in Josef Zöhrer. Igrali so Schubertov Postrvni kvintet, Haydnov kvartet v Es-duru op. 64, št. 3 in Schumannov kvartet v A-molu, op. 41, št. 1. Slavnost ob izgradnji nove koncertne hiše v Ljubljani je našla svoj odmev v tujem glasbenem tisku in tako opozorila svet na glasbene dosežke v slovenski prestolnici, čeravno predvsem njenega nemškega prebivalstva. Potres leta 1895 ob veliki noči je prizadel tudi Tonhalle in jo močno poško- doval. Predvideno izvedbo Mendelssohnovega oratorija Elias so morali zato prestaviti na jesen. Do takrat so stavbo tudi popravili. Prve večje ob- nove pa je bila nato deležna šele leta 1935. VSE ZA ZGODOVINO 70 ZGODOVINA ZA VSE PLAVŽ STOJI V TURJAŠKEM DVORI Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki, Do- lenjska založba, Novo mesto 2000; 216 strani (125 + 91) Delo Matije Žargija je zasnovano zlasti na ar- hivskem gradivu knežje družine Auersperg, ki je bila na Slovenskem precej netipičen predstav- nik svojega stanu. Svoje bogastvo je namreč zna- la v pravem trenutku potegniti iz agrarja in ga vložiti ter oplemeniti v neagrarnih gospodar- skih panogah (bili so začetniki turizma, lesno- predelovalne industrije, premogovništva). To- vrstno pionirstvo je rodilo tudi železarno na Dvoru ob Krki, ki je na svojem vrhuncu zaposlo- vala skoraj 1000 ljudi (resda največ pomožnih delavcev in furmanov in le 144 delavcev pri pra- vih železarskih delih). Vzpon dvorskega obrata iz klasične fužine v moderen, uspešen livarski obrat, ki je postavljal merila takoimenovanega »umetniškega liva«, je bil zasluga sodelovanja ka- pitala, ki ga je v Dvor investirala rodbina Auers- perg ter sposobnosti, drznosti in marljivosti ve- čidel iz avstrijskih, čeških in moravskih železarn privedenih vodilnih delavcev (upraviteljev, mo- delarjev in mojstrov). Žargi se je z železarno Dvor spopadel na klasi- čen zgodovinarski način - čas njenega delovanja je razdelil na štiri obdobja: v prvem (1763 -1820) opi- suje preraščanje fužine v livarno, v drugem (1820 - 1842) preusmeritev proizvodnje, v tretjem (1842 - 1870) zadnji vzpon in razcvet ter v zadnjem delu (1870 -1891) ukinitev železarne. Knjiga se zaključi z ovrednotenjem pomena dvorske železarne, krat- kim spomeniškovarstvenim ekskurzom in pre- gledom zgodovinopisja na to temo. Auerspergi so že leta 1763 zaprosili za železar- sko koncesijo, vendar so temu nasprotovali dru- gi kranjski lastniki fužin. 1795. so za Dvor konč- no dobili koncesijo, 1796. pa uspešno začeli z delom. Rudo, ki je bila sicer neenakomerne ka- kovosti, so dobivali iz Žužemberka in okolice, iz- delovali pa so posodo, možnarje, plošče, kotle, peči in drugo, leta 1804 pa so od srbskih vstajni- kov dobili celo naročilo za topove in možnarje. Država tega naročila ni podprla, možno pa je, da so jih kljub temu odposlali. Zaradi nekvalitetnih surovin so bili dvorski iz- delki pogosto slabi, na področju kovanih izdel- kov pa jih je ogrožala huda konkurenca koroš- kih in gorenjskih železarn. To je privedlo v spe- cializacijo dvorske železarne v livarno. Med nji- hovimi večjimi litimi izdelki velja omeniti peči, topove, lonce, strelivo (tulce), sklede, plošče za štedilnike, uteži, pokrove za kanale in vodovod- ne cevi, svoje mojstrstvo pa so izkazovali zlasti z manjšimi - umetniškimi livi (nabožnimi in okra- snimi), reliefi, križi (nagrobniki), pisalniki, plju- valniki in svečniki. Vezanost na zahtevno tržišče (zlasti italijansko - Lombardija) je narekovala modernizacijo livarskih peči ter spodbujala izu- miteljstvo (npr. pri kovanju žebljev). Smrti kreatorja dvorskega vzpona, direktorja železarne Ignaca Pantza (Dvor je vodil med leto- ma 1820 in 1836) je sledil katastrofalen interreg- num. Livarna se je znašla na robu propada, kot sanator pa je nastopil Karel Horst, ki ga je Auers- perg speljal knezu Fürstenbergu na Češkem. Za- čelo se je vnovično obdobje dviga, gradnje no- vih poslopij in naprav, zaposlovanje, bolje pa so poskrbeli tudi za zaposlene (z bratovsko sklad- nico, za delavce in njihove družine je skrbel to- varniški zdravnik, delovala je tovarniška šola). Namesto izpetemu umetniškemu livu se je dvor- ska livarna posvetila izdelovanju uporabnih predmetov (gradbenih elementov, streliva, mo- stov, vodnjakov, izdelali so verjetno tudi kande- labre za Markov trg v Benetkah). Med sanacijo in intenzivnimi prezidavami je seveda trpela proi- zvodnja, grešnega kozla za to pa je Auersperg našel v Karlu Horstu, najzaslužnejšem za dvig dvorske livarne in ga odpustil. Prestrukturiranje livarne ni popolnoma uspelo, položaj pa so ote- ževale še slabe poteze vodstva, neposlovno ob- našanje in nekakovostni izdelki. Še zadnjič je skušala dvorska livarna po poti stare slave pod vodstvom Johanna Engelthalerja, ki je direkto- roval med letoma 1848 in 1864. Tedaj je prevzela in izvedla dobave streliva (granat in šrapnelov) za topniško poveljstvo na Dunaju (1863, 1864) ter še nekaj odmevnejših naročil. V zadnjem ob- dobju se je livarna ukvarjala zlasti z izdelavo gradbenih elementov (cestnih in železniških mostov, stebrov, opornikov) in strojev (parnih strojev, žag, drobilcev, črpalk). Dvorska livarna je imela vseskozi težave s pro- metnimi povezavami, rudo (slaba, oddaljena najdišča, ruda je imela veliko primesi) in izgubo trga za svoje izdelke (po tem, ko je bila v tehno- loškem vrhu avstrijskih livarn, je zaradi ugašanja investicij zaostala v razvoju). 1891. so eksperti dokončno odsvetovali nadaljnji izkop rude, ker VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 71 je imela premajhen delež železa in omogočili Auerspergu, da je z zaprtjem livarne, odprodajo inventarja, kalupov, polizdelkov in izdelkov končal nekaj desetletno agonijo obrata, ki bi lah- ko ugasnil precej bolj dostojanstveno, kot je. Re- snici na ljubo Dvora niso pokopale (zgolj) slabe prometnice, slaba ruda ali božja volja - med na- ravne nesreče bi lahko sodili tudi Auerspergi sa- mi, ki so v dveh primerih dokazano ravnali v škodo obratu. V dveh primerih so nenazadnje tudi v lastno škodo odpustili direktorja, ki bi obrat še lahko držala nad vodo, za nemeček pa sta morala po sramotnem odpustu svojo zaslu- ženo pokojnino iztožiti na sodišču (Horst, En- gelthaler). Ker so imeli knezi v ognju več želez, pa tudi zaradi omenjene slaboumnosti, so bili edine žrtve zapiranja obrata okoliški prebivalci, ki jim je livarna rezala kruh. Del jih je knez »oče- tovsko« upokojil ali »očetovsko« prezaposlil (KID je za Jesenice v paketu s stroji »kupila« tudi delavce, prav tako Samassa), veliko pa jih je mo- ralo »desetobratovsko« po svetu. Takšna je torej kratka pa resnična pripovedka o dvorski livarni - obratu, ki se je začel kot zgod- ba o uspehu in končal kot neugledna ruševina nekje Bogu za hrbtom. Knjižico (z obširnim nemškim prevodom), ki vse to popisuje, lahko nasploh zelo pohvalimo - svežino ji dajeta kom- binacija virov (inventarji ob prevzemu in preda- ji upravniške funkcije, načrti, fotografije, spisov- no gradivo) in tekoče pisanje, zaradi obilice strokovnih izrazov in opisov postopkov pa vsem, ki si jo bodo privoščili, svetujem nekoliko železarske »naobrazbe«. Aleksander Žižek VOZI ME VLAK V DALJAVE Janez Cvirn, Andrej Studen; »Ko vihar dirjajo hlaponi«. K socialni in kulturni zgodovini želez- nice v 19. st., Tiri in čas 12, Ljubljana, maj 2001,70 strani. (Po obsegu) skromna knjižica dveh zgodovi- narjev se nostalgično loteva »najpomembnejše inovacije 19. stoletja«, kot sta železnico poime- novala avtorja. Delo sta začela s predgovorom, v katerem sta osvetlila zgodovino železnic na Slo- venskem, ki sta jo usmerjala previdnost in ne- zaupljivost habsburške hiše ter pohlepno vizio- narstvo judovskega kapitala. Revolucionarna iz- najdba je v svetu in pri nas namreč precej naglo premagala pot od igračke občudovalcev tehnike do uporabnega sredstva za prevoz blaga in ljudi. V družbi, v kateri je promet (njegova hitrost in obseg) od nekdaj veljal za merilo napredka, je železnica definirala popolnoma nove pojme. Človeštvo je bilo spričo hitrosti, moči, dostop- nosti in točnosti novega sredstva za potovanja in prevoz stvari v svoji navdušenosti enotno kot že dolgo ne, čeprav so se ob prihodu »železnega slona« čuli tudi svareči in odklonilni glasovi. Slovenijo je ožilje železniških prog prepredlo v dobrega pol stoletja, čeprav je resničen prihod te uporabne novotarije pomenilo že dokonča- nje južne železnice v Trstu leta 1857. Avtorja sta v začetnem poglavju obdelala zače- tek, potek in dokončanje del na trasi južne že- leznice na Slovenskem, pri čemer sta poleg fak- tografskih virov uporabila tudi nadvse zanimiva pričevanja sodobnikov, ki so opisovali trume tu- jih delavcev (zlasti Italijanov) - graditeljev prog in železniških objektov, ki so s svojim prihodom razgibali zaspane, odročne zaselke ter pogosto prihajali navzkriž z lokalnim prebivalstvom in postavami. Omenjene spominske vire učinkovi- to dopolnjujejo odlomki iz časopisov, katerih uredniki so tedaj do popolnosti odigrali svojo vlogo mnenjskih voditeljev. Ljudi je bilo namreč treba prepričati v prav modrega cesarja, da z no- votarijo ogrozi preužitek tega ali onega posa- meznika v korist celotnega kraja, dežele in drža- ve nasploh. Za svojo eksistenco so trepetali predvsem tisti, ki jih je železnica obšla, medtem ko so ljudje v bližini nastajajoče proge vsaj v ča- su gradnje »nesramno« dobro živeli. Odprtje po- sameznih odsekov proge z obiski kronanih glav in lokalnih veljakov vred je ponavadi pomirilo vse negodovalce, saj so vdani v usodo pač uvi- deli, da napredka ni moč ustaviti. Železnica je že med gradnjo »kultivirala« pokrajine, ki jih je prečkala - spodbujala je stike med ljudmi, omo- gočala hitro potovanje novic, skratka širila je ob- zorja preko domačega zvonika in manjšala svet, čeprav je bilo treba za pravo predstavo o tem ču- dežu seveda sesti na vlak. Vožnja z vlakom je v ljudeh budila različne občutke - strah, tesnobo in navdušenje, nevarni predori pa so v dedcih budili grešne misli, ki so jih osamljene gospe učinkovito odganjale z ustnimi iglicami. Na prihod železnice je vezana tudi demokrati- zacija turizma. Vedno širši krog ljudi si je na- mreč lahko privoščil izlete v poletno svežino na VSE ZA ZGODOVINO 72 ZGODOVINA ZA VSE deželo, na morje (Trst) ali v hribe, priljubljena pa so postala krožna potovanja z ogledi mest in znamenitosti. Lokomotive so vlekle vso paleto socialnih slojev - aristokratsko-veleburžujski pr- vi razred, meščanski drugi in delno še tretji ter proletarski četrti, in vsi so neglede na debelino denarnic dosegli cilj v istem času. Potniki so premagovali razdalje v nekakšni ča- sovni kapsuli, brez neposrednih stikov s pokraji- no, kraji in ljudmi izven vlaka. Narava je kot im- presionistično platno brzela mimo ljudi, ki so se v vagonu pomenkovali, dolgočasili in nenazad- nje tudi brali in pisali. Železnica je kot rečeno preoblikovala prostor, v katerega so jo vertali. Manj radikalen je bil ta poseg vzdolž same proge, medtem ko so kolod- vori postajali nov dodatek vedutam mest in po- gosto tudi dopolnilno poselitveno središče. Po- gosto so železniške postaje nekako »ustvarile« kraj - primer za to sta vozlišči Zidani most in Pra- gersko. V bližino proge in postaj pa se je selila tudi industrija. Železnica na Slovenskem je v začetku tretjega tisočletja z omenjeno knjižico dobila svojevr- sten spomenik, množica navdušencev pa prijet- no čtivo za na vlak ali pa za krajšanje nepredvi- denih postankov ob delih na cesti ali za trenutke počitka pred spuščenimi zapornicami. Aleksander Žižek OD TEATRA GROZE DO DISKRETNIH USMRTITEV Jürgen Martschukat, Inszeniertes Töten. Eine Geschichte der Todesstrafe vom 17. bis zum 19. Jahrhundert, Böhlau Verlag, Köln / Weimar / Dunaj, 2000, 365 strani. Fascinantna knjiga o zgodovini smrtne kazni od 17. pa vse do 19. stoletja, ki jo je avtor, privatni docent na univerzi v Hamburgu, zasnoval na podlagi številnih neobjavljenih in objavljenih vi- rov ter obsežne relevantne literature, pomeni zlasti za zgodovinarje, ki se ukvarjajo s prete- klostjo mehanizmov kaznovalne tehnologije in govorico nasilja "nad človeškim telesom, pravo osvežitev. Avtor z vso potrebno erudicijo naniza številne primere usmrtitev, ki opisujejo nadvse zanimivo zgodovino smrtne kazni od teatra gro- ze, značilnega za zgodnji novi vek, pa do di- skretnih in mehaničnih justifikacij dobe meš- čanstva, v katero sodi kot svarilen zgled izum gi- ljotine. Naprava, poimenovana po dr. Guillotinu, ki jo je v času francoske revolucije ob svoji zah- tevi po enaki smrtni kazni za vse predlagal na- rodni skupščini, pomeni odslej na simbolni rav- ni adekvatno in obenem bolj "humano" sreds- tvo za "pošiljanje" hudodelcev iz tostranstva v onstranstvo. Nasilje, kot je nekoč poudaril Umberto Eco, je bilo v okviru naše kulture pojmovano izključno negativno - skorajda vsakdo nasprotuje nasilju. Toda istočasno je široka mreža vsakdanjika pre- pletena z različnimi oblikami nasilja, ki ga stalno reprezentira poplava slik in besedil. Za primer lahko vzamemo npr. fotodokumentacijo organi- zacije Amnesty international, ki nas seznanja z naravnost grozljivimi podobami mučenja in na- silja današnjega časa. Nad grozljivimi nasilnimi dogodki, o katerih nas pogosto z nekakšnim senzacionalnim užitkom obveščajo mediji, smo seveda nadvse pretreseni, včasih naravnost šoki- rani, toda obenem čutimo, kako ima nasilje nad nami nek težko določljiv učinek privlačnosti. Umberto Eco se morda ne moti, ko ugotavlja, da je navkljub naši zgroženosti nad nasiljem, isto- časno začutiti tudi nekakšen užitek ob njem, vsaj, če se povrnemo v vsakdanjik, brez nasilja si ne moremo predstavljati gledanja televizije. Brez njega bi bil en sam dolgčas, pa naj gre za nedavna grozljiva poročila o vojnih zdrahah na Balkanu ali pa za film Ko jagenčki obmolknejo. Nasilje, tako vsaj meni Eco, naj bi bilo "vir nasla- de". Če je Umberto Eco skušal postaviti diagnozo sedanjosti, pa se je Jürgen Martschukat kot zgo- dovinar ubadal s podobnim vprašanjem in sku- šal slediti konstituciji načina mišljenja, zaznava- nja in ravnanja v preteklosti. Pri tem ga je iskanje vodilo predvsem v 18. in 19. stoletje, ko je bilo nasilje razglašeno za arhaičen fenomen iz dom- nevo "barbarskih" prejšnjih časov, ki se zdi za neko "civilizirano" kulturo ponižujoče in sra- motno. Po drugi strani pa so se ravno v tem času namnožila znamenja, ko je bilo nasilje zaznano tudi kot "vir naslade". Avtor je v tem polju nape- tosti posvetil pozornost predvsem smrtni kazni in njeni kulturni vključitvi, njenemu izvrševanju in reprezentaciji. Ukvarja se s vprašanjem, kako naj bi se s strani oblasti ukazana usmrtitev člove- ka ujemala z raznolikimi načini zaznavanja in in- VSE ZA ZGODOVINO ZGODO VEVA ZA VSE 73 terpretacije nasilja v neki družbi, ki sebe samo definira kot civilizirano in kultivirano? Zanima ga, kako je v obravnavani dobi prišlo do spremi- njanja kaznovanja s smrtjo, zanima ga moderni- zacijski proces kazenskopravnega postopka od grozljivih in okrutnih insceniranih usmrtitev, ki so jih prirejali za široko javnost, pa do tajnih us- mrtitev, ki so javnost izključevale. Sprašuje se, kakšna kulturna samoumevnost tiči za tem? Ka- ko je prišlo do tega, da je razsvetljenstvo sicer izločilo predmoderne kazenske rituale, ni pa za- vrnilo tudi nečloveškosti same smrtne kazni? Na vsa ta vprašanja išče avtor odgovore in pri tem razkriva različne diskurze o kazenskem pravu in teoriji države, medicini in psihologiji, etiki in fi- lozofiji. K temu vključi še poročila senzacional- nega tiska, ki pričajo o naraščajoči nasladi ob zločinih in smrtnih obsodbah. Martschukatova zgodba o smrtni kazni se začne in konča z dvema slikovitima opisoma justifikacije. 24. novembra 1725 so v hanzeat- skem mestu Hamburg že drugič v nekaj mese- cih odkrili grozljiv roparski umor. Glava žrtve - neke starejše ženske - je bila razbita, na telesu so bile številne vbodne rane. Kmalu zatem so prijeli vojaka Valentina Hobolda, ki je priznal, da je umoril obe ženski. Hobolta so obsodili na smrt. 4. februarja 1726 se je odet v razcefrano odejo, ki je bila znamenje posebne sramote, pred rabljevo hišo povzpel na cizo. Na Hobol- tovih prsih je visela bela pola papirja in na njej obe orožji, nož in bajonet, s katerima je izvršil oba zločina. Potem se je začel sprevod do mo- risca. Na ulicah so stali celi špalirji ljudi vseh starosti, vsakega stanu in obeh spolov. Storilca so vodili naokrog po mestu in mimo krajev nje- govega zločina, kjer so mu rabljevi hlapci z raz- beljenimi kleščami trgali koščke mesa iz njego- vih rok. Hobolt je pri tem močno krvavel in strašno kričal, kot je poročal komentator. Na morišču v predmestju St. Georg se je dobro ins- ceniran spektakel približal vrhuncu. Rabelj ga je zgrabil za lase, mu potisnil glavo k tlom in ga stri s kolesom od spodaj navzgor. Peklenski fi- nale kaznovanja se je začel s počasnim droblje- njem spodnjih okončin, tako da je moral hudo- delec na smrt še malce počakati. Ob mučnem umiranju je grozljivo tulil od bolečin, pri tem mu je iz oči bruhnila kri. Nazadnje so ga vpletli v kolo. Z namenom zastraševanja naj bi moril- čeve muke trajale še po smrti. Spektakel groze z vsem svojim strašilnim bliščem se je končal z dvigom nesrečnikovega telesa na navpično po- stavljen kol. Morilec Valentin Hobolt je ob belem dnevu nosil svojo obsodbo in resnico zločina, ki ga je storil. Njegovo telo so razkazovali, vodili, izpo- stavljali ter strahovito mučili. Nazadnje so truplo javno razstavili. Teža zločina je narekovala pre- tehtano stopnjevanje trpljenja. Javna usmrtitev naj bi s svojim zastraševanjem služila za vzgled in ljudstvo odvračala od storitve zločina. Kazno- valna tehnologija je zaradi okrutnosti zločina skrbno podaljševala muke obsojenca. Trpljenje in umiranje dvojnega morilca Ho- bolda je bilo predstavljeno ljudstvu, ki je drlo na morišče, da bi lahko do zadnjega vzdihljaja spremljalo tuzemski konec obsojenca. Teater groze je bil ceremonija, ki so jo oblasti prirejale za ljudstvo in ne nazadnje so k njeni uspešni or- ganizaciji mnogo prispevali tudi sami. Gledalci so opazovali in hkrati ocenjevali ter presojali trpljenje nesrečnika, ki je počasi in postopoma umiral pred njihovimi očmi. Javni kaznovalni spektakel kot posebna zvrst gledališča je imel zlasti vzgojni namen. Pravosodje je namreč ra- čunalo na zastraševalni učinek in splošno pre- vencijo kriminala. Javnost usmrtitve je reprezen- tirala svarilno moč. Približno 130 let po grozljivi justifikaciji Valen- tina Hobolda, aprila 1856, je bil po nalogu ham- burškega sodišča usmrčen strugarski pomočnik Johann Arnold Wilhelm Timm. Tudi Timm je brutalno umoril dve ženski. Dvainsedemdeset- letna ovdovela perica in njena štiriinštirideset- letna hči sta ga spustili v hišo, ko se je lažno izgo- varjal, da hoče dati oprati srajco. Vdovo je s kla- divom lopnil po glavi, preden ji je prerezal vrat. Hči pa je devetnajstletnik pokončal po kratkem boju s številnimi vbodi z nožem. Timm je ukra- del 100 mark in preživel noč v neki gostilni in v bordelu. Timm je bil prvi storilec kaznivega dejanja v zgodovini Hamburga, katerega eksekucija je bi- la izvedena tako z giljotino kot tudi na dvorišču kaznilnice. Celotno območje okrog morisca je bilo na široko zaprto, obvezne priče pa so pod- pisale protokol, ki je bil naslednji dan natisnjen v časopisu Hamburgischer Correspondent, da bi javnost obvestili o poteku usmrtitve. Nek drug hamburški časopis (Hamburger Nachrich- ten, 11. april 1856) je poročal, da je usmrtitev z giljotino potekala hitro in gladko. "Rabelj Voigt jo je izvršil s hitrim pritiskom na vzmet ob 6 uri in 10 minut in pri tem sta glava in trup takoj izgi- nila pred pogledi prisotnih." VSE ZA ZGODOVINO 74 ZGODOVINA ZA VSE Izvršitev smrtne obsodbe se je v času med zgodnjim 18. in sredino 19. stoletja očitno temelji- to spremenila. Javni obred usmrčevanja je postal kar se da diskretno dejanje. Justifikacija ni bila več počasna in opremljena z mnogimi detajli, ki so kazen še poostrili. Usmrtitev ni bila več akt mučenja, trpinčenja, uničevanja in drobljenja člo- veškega telesa, kot v primeru eksekucije Valenti- na Hobolta leta 1726. Nasilna smrt ni bila več "praznovanje muk", če uporabimo besednjak Michela Foucaulta, ki so ga uprizorili za široke množice. Ritual usmrtitve se je spremenil v bolj ali manj skrito, hitro, racionalizirano in učinkovi- to uničenje človeka. V primeru Hobolt je bilo telo cilj kaznovalnega mehanizma. Njegove muke naj bi nosile resnico zločina. Tudi v primeru Timm iz leta 1856 lahko rečemo, da je izgubil življenje ta- ko, da se je pravosodje nasilno lotilo njegovega telesa. Toda sedaj so se vendarle potrudili, da so usmrtitev opravili kar se da hitro in učinkovito in da bi kolikor mogoče prikrili nasilnost, ki je nuj- no zvezana s samim dejanjem justifikacije. Pov- zročene bolečine niso več merjene po težavnosti krivde. Odslej je veljalo, da so jih med usmrtitvijo zmanjšali na neizogiben minimum. Timmovo te- lo pri tem opravlja funkcijo posrednika kazni, preko katere je bilo izsiljeno uničenje nekega čla- na družbe, ker je izgubil pravice. Oba dogodka pa imata navkljub razlikam ven- darle nekaj skupnega. To je usmrtitev človeka, ki v obeh primerih velja za preizkušeno sreds- tvo, s katerim se povratno kaznovalno deluje na storilce ali storilke, ki kršijo pravila ali zakone in da bi tako stabilizirali vsakokratni red. Toda ko- diranje te osnovne oblike nasilja se spreminja. Trajanje in spreminjanje posegata drugo v dru- gega. Ta medsebojna igra označuje nastajanje in krhkost moderne kulturne samoumevnosti, ki se je oblikovala v zvezi z nasilnostjo lastnega ob- stoja in katere temeljne poteze so aktualne vse do danes. 18. in 19. stoletje tvorita v zgodovini tega samoumevanja ključen čas. Andrej Studen DOBRODOŠLA MONOGRAFIJA Sašo Radovanovič, Polona Vidmar in Dušan Tomažič, Grad na Goričkem. Maribor: Založba Kapital, 2001,101 strani. Prekmurje vedno znova preseneča. Še bolj pa presenečajo tisti, ki se ukvarjajo z zgodovino te pokrajine. Pred meseci je izšla monografija z na- slovom Grad na Goričkem, ki je delo treh avtor- jev: Radovanoviča, Vidmarjeve in Tomažiča. Be- sedilo dopolnjujejo fotografije Bojana Nedoka. Na stotih straneh nas pisci na "barvit" način popeljejo skozi zgodovino prislovično največje- ga grajskega kompleksa v Prekmurju - in na Slo- venskem nasploh. Idejo za izid takega dela je vsekakor treba pohvaliti. Pa vendar: knjiga spo- minja na slikovne albume, ki so izhajali od šest- desetih let dalje (pod okriljem nekdaj uspešne Pomurske založbe) in ob raznih jubilejih postali obvezno reklamno gradivo vodilnih industrij- skih podjetij v nekoč cvetoči pokrajini ob Muri (na primer: Murska Sobota. Občina in mesto, Pomurska založba, 1980). Zakaj se je založba Ka- pital odločila za izdajo omenjene knjige, nam ni jasno, saj te knjige še mesece po izidu ni (bilo) mogoče kupiti v nobeni od slovenskih knjigarn - niti v osrednji mursko-soboški ne. Morda bo knjigo v roke dobil turist, ki bo v poletnih dneh zašel na Goričko in se pustil presenetiti ob po- gledu na (postopoma) restavrirano grajsko po- slopje... Če se ne motim, je ta monografija druga, katere vsebina se navezuje izključno na Grad oz. Gornjo Lendavo. Prvo tako delo je izšlo že davnega 1984. leta (Matija Žižek, Grad na Gorič- kem. Prekmurje - Slovenija -Jugoslavija, Murska Sobota - Pomurska založba 1984). V uvodu najnovejše monografije avtorji ven- darle skušajo odgovoriti na prej zastavljeno vprašanje: "Ta knjiga je posvečena vsem, ki so s svojimi besedami, dejanji ali pa samo dobrimi željami, poskušali to pokrajino in ta grad odča- rati, predramiti in obuditi" (str. 9)- Vrnimo se k oprijemljivejšemu - k vsebini. Sedem poglavij (Prekmurje, Goričko, Grad, Grad Grad, Kripta in Beli križ, Cerkev, Trideželni park Goričko-Raab- Örszeg) spremlja tudi vzporedno besedilo v nemškem in angleškem jeziku. Knjiga ni zasno- vana kot strokovna študija, zato zgodovinar ne bo našel (v takem primeru) pričakovanega znanstvenega aparata s spremljajočimi opomba- mi. Prav tako nikjer ni zaslediti seznama virov in literature. Ne glede na omenjeno "pomanjklji- vost", lahko sklepamo, da so avtorji podatke za besedilo povzeli iz del Ivana Zelka (Prekmurje do leta 1500. Historična topografija Slovenije / 1, Murska Sobota 1982 in Zgodovina Prekmurja. Izbrane razprave in članki, Murska Sobota 1996), morda tudi Ivana Škafarja (Gradivo za zgodovino kalvinizma in luteranstva na ozem- lju belmurskega in beksinskega arhidiakonata, VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 75 Acta Ecclesiastica Sloveniae 3, Ljubljana 1981), Ivana Stoparja (Grajske stavbe v vzhodni Slove- niji. Druga knjiga: Med Prekmurjem in poreč- jem Dravinje, Ljubljana 1991)- In tu je še Katalog stalne muzejske razstave - Pokrajinski muzej Murska Sobota (Murska Sobota 1997)... Torej že videno in rahlo obrabljeno? Na tem mestu ne mislim posebej predstavljati vsebine knjige; kako je tekla zgodovina današ- njega Prekmurja od 11. stoletja dalje do 4. junija 1920 (Trianon), si lahko preberemo v katerem od zgoraj navedenih del. Omejila se bom le na nekaj vsebinskih in slovničnih nepravilnosti, ki se navezujejo na zgodovino Grada in njegovih osrednjih posestnikov v srednjem veku (Szécsi- ji). Poglejmo najprej toponime: Zalavar, Vasvar in Györ (str. 15) so danes Zalavár, Vasvár in Gyór in Stražno ozemlje "Örszeg" (str. 13, 19) ni nič drugega kot Orség in vsem Slovencem "dragi" mejni prehod Hodoš se po madžarsko piše kot Bajánsenye in ne Bajansenye. Ker nisem hunga- rist, se v globlji diskurz o madžarskem črkopisu ne bom spuščala, verjetno pa tudi Slovenci ne bi bili veseli, če bi prebrali "Malibol" namesto Mari- bor... Tukaj ne gre za aktivno znanje madžaršči- ne, ampak za "preprosto" doslednost. Danes, ko je dvojezičnost in nekakšen bilingvizem mejnih evropskih pokrajin znova postal aktualen, si ta- kih napak ne bi smeli privoščiti. O zapisu ma- džarskih imen in priimkov se slovenski zgodovi- narji očitno še dolgo ne bodo mogli zediniti. V tej knjigi beremo o Batthyanyjih, Szaparyjih, Szechenyijih in Szechyjih (str. 26). Mar ni dovolj, da je Andrej Hozjan pred kratkim izdal Inventar družinskega in posestnega arhiva grofov Batthyány v Güssingu, Gradišćansko (Pokrajin- ski arhiv Maribor, Inventarji 8, Maribor 2000) ? In kdo je potem dal davnega leta 1802 postaviti znamenito budim-peštansko knjižnico, če ne Franc Széchényi (1754-1820) - eden od članov rodu, ki ga omenja knjiga na strani 27 ? Glede "Szechyjev" pa le na kratko. Madžarska imena lahko poslovenimo, kot na primer: Pe- rene v Franc, István v Štefan ipd. Glede priimkov je stvar nekoliko drugačna in velikokrat odstopa od splošnih pravil. Srednji vek pač ni poznal ob- veznega osnovnega šolstva in vsak pisar je pisal kot je vedel in znal. V primeru Szécsijev se prii- mek le-teh od srede 14. stoletja dalje v pisnih vi- rih največkrat omenja kot "Zeech" (leta 1345, glej: Tade Smičiklas, Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et SlavoniaeXI, št. 192, Za- greb 1904-), "Zéch"(1355, glej: György Fejér, Co- dex diplomaticus Hungariae ecclesiasticus ac civilis, X/6, str. 71, Budae 1829-), "Széch" (1390, glej: Gy. Fejér, n. d., X/3, str. 104-107)... Kot vidi- mo, skozi desetletja in stoletja ni enega in istega zapisa imena Szécsi. Slovaki priimek Szécsi piše- jo različno, npr. Seči, Széchy, zo Seče, Secsky (rod namreč izvira iz slovaškega mesta Ri- mavská Seč). Danes sprejemljiva madžarska transkripcija pa je Szécsi (tako tudi v Komi mag- yar torténeti lexikon 9.-14. szflzad, Budapest 1994, str. 621) in kot taka se je uveljavila v sodob- ni evropski historiografiji. Še o potomcih: zadnji od Szécsijev v moški li- niji je bil Peter VII., ki je umrl leta 1685 (in ne 1684, kot na str. 27). Imel je le eno hčer, Katarino Elizabeto, poročeno s Francem Nádasdyjem (glej: Mihály Forgon, Götnör - Kishont vdrmeg- ye nemes családai 2. Cluj - Kolozsvár 1909, str. 604 in Géza Csergheö de N. Tacskánd, Wappen- buch des Adels von Ungarn - sammt den Ne- benländern der St. Stephans-Krone, Heft 22-28. Nürnberg 1885-, str. 619). Pričujoča monografija je zaradi bogatega iz- bora barvnih fotografij že na prvi pogled zelo privlačna. Nekateri motivi so natisnjeni prvič. Tiste, ki se navdušujejo nad naravnim zdravils- tvom, ezoteriko in gozdnimi učnimi potmi, bo nedvomno pritegnil zadnji del knjige (str. 95- 101). Monografija verjetno ne bo postala obvez- ni knjižni inventar slovenskih zgodovinarjev, je pa vseeno dobrodošla kot popestritev turistične ponudbe v Prekmurju. Darja Kerec BALKAN, SKRIVNOSTNO KRALJESTVO DUHOV Marija Todorova, "Imaginarij Balkana", pred- govor Svetlana Slapšak, spremna beseda Peter Vodopivec, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2001, 401 stran. Avtorica knjige je v predgovoru izrazila željo, da bi s pričujočo študijo uspela sprožiti - če dru- gega ne - vsaj debato, saj je 'balkanizem' vreden lastnega žanra, v že tako pisani množici žanrov in podžanrov današnje znanosti. Predvsem pa si je prizadevala, da knjiga ne bi bila moraliteta, ki bi razgaljala zahodne predsodke. Vendar ti VSE ZA ZGODOVINO 1••• 910 4(492)" 1792" 929 Hohcnwart S. KOČAR Primož, dipl zgodovinar, SI-1000 Ljubljana S poti v deželo mlinov in tulipanov leta 1792 Pričujoči članek govori o popotovanju Sigismunda von Hohenvvarta v Holandijo in nazaj. Avtor .skuša najprej pokazati smisel potovanja, ki obstaja od kar človeky