LETO XXII, 2 kvuUmrftg* o&c v ne manj njegovega slikarskega opusa, je bila nekakšna oddol-žitev Buenos Airesa pokojnemu slovenskemu rojaku. Predstavili pa| so ga tudi kot slikarja, akvarelista iz vseh časov njegovega bivanja v Argentini. Vse obsežno gradivo je ha razstavi zgovorno pričalo o slikarjevi navezanosti na novo domovino, medtem ko so njegove kraške in primorske impresije, pa vrsta marin očitale s pastozno otožnostjo nenehno tleče hrepenenje po rodni tržaški slovenski gnidi. Še po smrti se je izkazal kot kremenit primer slovenskega ustvarjalca, ki se je trdoživo, sposobno in vredno uveljavil v velikem svetu, ne da bi kdajkoli tajil svojo slovensko kri: svojega tržaškega sveta ob Sv. Križu se je tudi med Argentinci vedno s ponosom spominjal. V MUZIKALNI SVET, ki je v Buenos Airesu že od nekdaj na svetovni ravni, pa so z javnimi nastopi v prejšnji sezoni segli: Drago Marjan šijanec s koncertom beunosaireške Filharmonije v Teatro Colon, pa z uprizoritvijo Smetanove Prodane neveste, ob 150-letnici skladateljevega rojstva, v deželnem, prestolnem mestu La Plata (Teatro Argentino). Lučka Kralj Jermanova z znovnimi koncerti svojega polifonega zbora Ba-riloški pevčki. Marija Fink Geržiničeva z javnim koncertom slovenske madrigalne skupine Karantanija. Pa Anka Savelli Gasarjeva z javnim koncertom dekliškega pevskega zbora Slovenske mladenke. Šijanec, ki je stalni dirigent v Teatro Argentino v La Plati in redni profesor muzikologije in dirigiranja na državni univerzi prav tam (lani je prevzel tudi tečaj za dirigiranje v Teatro Colon), se je s svojo taktirko spet predstavil buenosaireškemu občinstvu S, avgusta 1974, ko je dirigiral simfonični koncert buenosaireške Filharmonije. Spored je tokrat obsegel, poleg Smetanove uverture v libušo, prvo južnoameriško izvedbo (;. simfonije modernega' češkega skladatelja Bohuslava Martinuja, ki je kot zdomec, v odporu do komunistične uzurpacije v svoji češki domovini pred leti umrl v ZDA; Jupiter 4, 5, 6 in 7 za dva bandoneona in orkester, krstna izvedba simfonične skladbe argentinskega bandoneista-skladatelja Alejandrai Barlette; za sklep Zoltan Kodalyjeve Galantine plese. Glasbena kritika je Šijančev nastop pozdravila s toplimi priznanji. lo brez duhovne moči, kot zastopnika sina očetovega (baraba), ne kot sina človekovega, kot nakazo človeške zlobe in izprijenosti, ne kot podobo „dobrotljivosti in Iju-domilosti Boga“, kot kandidata smrti, ne kot tistega, iz katerega „je izhajala moč“ (Mk 5, 30), kot človeka, ki je ,,molčal in ni nič odgovoril" (Mk 14, 61) pred hrupom zaslepljene množice, čeprav ,,nikoli noben človek ni tako govoril kakor ta človek‘ (Jan 7,46). Strip tease je samemu sebi odtujeni, nagi človek, klavrn vzorec dvajsetega stoletja, je opustošeno, nago, ne več človeku podobno, po neskončni slasti do konca izžejano telo s poslednjim vzdihom: „Moj Bog, zakaj si me zapustil" (Mk 15, 35); v njem umirata hkrati človek in Bog. Zato E. Fromm, marksistični psihoanalitik, pomenljivo parafrazira Nietzscheja, ko pravi: „Nietzsche je dejal ■bog je umrV. . . Danes pa bi lahko rekli: človek je umrl. Nastal je odtujeni človek, ki se spreminja v potrošniško blago brez ljubezni in pristnih človeških čustev." človek je umrl, zato je v njem umrl tudi Bog. Tako pa sklenemo: če rešimo človeka, če zaživi v njem njegovo specifično, v simbolično širino, višino in daljino razvito življenje, bo zaživel v njem tudi Bog. Pot do Boga vodi prek poti do človeka. Klic našega časa je: Glej, človek! človek, glej, tvoja podoba! Naloga tisočletja je: Sozein ton dnthropon; rešiti človeka - v znamenju človeka. anton trstenjak, v znamenju človeka (tinje, 1973) Največja lanskoletna Šijančeva storitev pa je uprizoritev Smetanove opere Prodana nevesta, v deželnem mestu La Plata. Pri predstavi sta ob Šijancu vredno sodelovala še dva slovenska rojaka: režiser Emil Frelih iz Maribora, ki ga je laplaška opera posebej najela prav za to režijo, pa baletni mojster in koreograf Franci Čarman, slovenski zdomski umetnik, kot šijanec, član baletnega zbora v La Plati. Zanesljivo prepričljivo pa je dal predstavi pravšni, lahko rečemo srčni poudarek Drago Šijanec s svojo taktirko: pod njegovo roko je orkester zvenel sonorno, kar je redkost; solisti so dali visoko kvalitetno petje; zbor na odru ni zaostajal za Colonovim, ki slovi kot najboljši v Ameriki. Z zadoščenjem zapišemo, da je Drago Marjan šijanec redni ustvarjalni član Slovenske kulturne akcije od njenih početnih dni. Dogodek za glasbeni svet v Buenos Airesu je bil 6. septembra lani znovni nastop Bariloških pevčkov, mladinskega polifonega zbora,, ki ga vodi Lučka Kralj Jermanova iz Bariloč. Dirigentka si je z zborom že pred leti utrla z veliko umetniško kvalifikacijo pot v argentinski svet. Zborovi nastopi na koncertih v prestolnici in na državnem radiu so številni. Letošnji koncert je pospremila tudi slovita komorna godalna skupina Camarata Bariloche (slična nekdanjim Zagrebškim solistom). Kraljeva je letos pripravila za Buenos Aires dva koncerta. 'Repertoar je bil razsežen, s svetno in religiozno glasbo, v koncertni dvorani in v cerkvi, od gregorijanskega napevai, skozi srednjeveške in baročne mojstre — naš J. P. Gallus ni bil prezrt! - mimo romantike, v moderno: vse sloge in vse glasbene tokove zaseže. Kritika ni štedila s priznanji. Za božič je zbor nastopil tudi s koncertom v Bariločah, tudi tokrat s Camerato. Zbor, ki ga sestavljajo pretežno neslovenski glasovi, poje tudi slovensko pesem, štet je med najboljše argentinske mladinske zbore. K vsemu je posnel že dve plošči. Na Lučko Kralj Jermanovo, ki je, ko je bila še v Buenos Airesu, prva leta kot talentirana deklamatorka nastopala tudi pri Kulturni akciji, smo Slovenci pod Južnim križem zares lahko ponosni. Ne manjši ponos te prevzame, kadar poslušaš sredi argentinske publike koncert komornega zbora Karantanija, ki ga ob vsem priznanju glasbene kritike tako prizadevno in z velikim uspehom vodi g. Marija Fink Geržiničeva. Dirigentka izkazuje vredno solidnost in dominantno trdnost v vodstvu zbora, zraven pa dokaj razsežno kulturno in predvsem glasbeno razgledanost. Kar je krepko očito pri izbiri zborovega repertoarja, ki ni ravno skromen. Prav ta repertoar je občudovanja vredna bogatija, ki si jo je razmeroma mlada vokalna skupina nabrala v teh nekaj letih vztrajnega dela in discipliniranega študija. Glasovi v zboru so homogeno ubrani, njihova odzivnost soglasno somerna; očitna je velika kultiviranost v prednašanju in zavestna notranja predanost skladbi ter njeni interpretaciji. Za razliko od Bariloških pevčkov sestavljam jo Karantanijo izključno slovenski glasovi. Zbor je že ponovno nastopil na Državnem radiu, s koncerti se je predstavil po različnih dvoranah in v televiziji. 17. avgusta leni je na že tradicionalnih Ljudskih koncertih nastopil tudi v Centro Cultural General San Martin v Buenos Airesu, ki je najvišja glasbeno, gledališka mestna inštitucija. Pevci in pevke so se predstavili s petimi argentinskimi umetnimi in narodnimi skladbami in s slovensko Ipavčevo Domovini. Koncert je znova potrdil prefinjeno homogenost zbora v prednašanju, čistočo intonacije, ubrano sozvočje, živo dinamiko in vokalno barvitost, četudi številčno zaostaja za Bariloškimi pevčki. Ujeli smo, da zbor pripravlja večjo južnoameriško koncertno turnejo. Slovenski kulturni odjemalci mu želimo ves uspeh, saj se vsekdar in povsod, tudi na koncertnih listih in po radijskih napovedih redno predstavi kot slovenski zbor in tudi pove, zakaj poje v Argentini in zakaj ne v slovenski domovini. Anka Savelli Gasarjeva že lep čas uspešno vodi dekliški pevski zbor Slovenske mladenke, ki tudi nastopa v argentinski javnosti. Za lansko argentinsko pomlad se je tudi ta zbor predstavil v Centro Cultural GSM v Buenos Airesu pri skupnem nastopu dingih argentinskih zborov in žel lepa/ priznanja glasbene kritike. Svoje slovenske krvi zbor, ki ga tudi sestavljajo le slovenski glasovi, ne taji, marveč jo povsod s ponosom poudari. Dirigentka je akademsko izšolana pianistka in izkazuje dobro, poznanje slovenske in svetovne glasbene kulture. JUBILEJNO KNJIŽNO DVELETJE SKA « Od napovedanega je že izšlo 14 številk GLASA; p.vi in drugi zvezek 14. letnika Meddobja na 160 straneh. V tisku sta prvi dve knjigi: življenjepisna povest o slikarju Jožetu Petkovšku, ki jo je napisal Marijan Marolt tik pred smrtjo; izšla bo s spremnimi študijami dr. Rajka Ložarja in dr. Ti Reta Debeljaka, z mnogimi slikami. Pa posmrtna zbirka novel in črtic Franceta Kunstlja, zvana Butara. Vabimo naročnike, da plačajo vsaj prvi obrok: 500 pesov ali 50 dolarjev! NISMO imeli namena s tem zapisom pisati glasbeno kritiko in razčlenjati slogovne in repertorične danosti omenjenih treh slovenskih vokalnih skupin. V to nismo ne poklicani, ne šolani. Le kot kulturni kronisti registriramo te lepe kulturne dosežke slovenske umetniške zmogljivosti v velikem svetu in pred svetovno javnostjo. Po njih nas tujci spoznavajo, po njih cenijo našo kulturno višino. Slovenska kulturna akcija je na vsakega slovenskega zdomskega umetnika, posebej še na te, ki nas je sla. po svobodi pognala v svet, srčno ponosna, kadar mu je dano, da se uveljavi pred svetovno javnostjo. Toliko bolj, če je umetnik bil ali pa je njen član. Velja pa zapisati, da gre pri vseh teh glasbenih ustvarjalcih (dame so v večini!) ne za priložnostno domoljubne in prosvetno,vzgojne, marveč resnično profesionalne osebnosti, ki se zavedajo svoje umetniške poklicnosti in jo skušajo izraziti z najbolj kvalitetnimi dognanji. Ti glasbeni ustvarjalci in naši likovniki, kot so Bara Remec, Ted Kramolc, Marjanca Savinškova, pa kiparja France Gorše in France Ahčin in nekateri arhitekti zgovorno pričajo, da slovensko kulturno prisotnost pred velikim svetom in pred svetovno javnostjo lahko zaresno uveljavimo samo na profesionalni ravni. Vsako drugo poskušanje je Sisifovo opravilo, zapravljanje časa, ki je skopo odmerjen, pa tratenje sil, ki jih ni ravno preveč. Kot smo že zapisali in ne bomo jenjali poudarjati, pa/ prav Slovenska kulturna akcija od svojega rojstva z vsem delom in prizadevnostjo teži v profesionalnost. Ta težnja, je bil prvi in naglavni motiv njenega spočetja. Neprofesionalnost radevolje prepuščamo dragim društvom in priložnostnim združbam. SLOVENSKA kulturna prisotnost pod Južnim križem je plodna. Je živa. Je dejavna. Je tudi duhovno bogata. Tudi po sadovih bogata. Morda je tudi pri tem Slovenska kulturna akcija uspela v dvajsetih letih življenja pridati vsaj droben delež. Gotovo ga je pridala. Kar ji je v zadoščenje in srčno radost. n j Prešernov dan naš kulturni praznik „Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! Tako sa peli angeljcev glasovi v višavah pri Mesijesa prihodi; da smo Očeta enega sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, da ljubit mor’mo se, prav’ uk njegovi. Valjhun ravna po svoji slepi glavi, po božji volji ne,“ duhovni pravi. iz KRSTA BOŽIDAR JAKAC, FRANCE PREŠEREN (olje) V počastitev Prešernovega dneva - slovenskega kullurnego praznika 8. februaria -objavljamo govor, ki ga je lani na Prešernovi proslavi v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu govoril dramatik IVAN MRAK, ko so člani slovenske radijske igralske družine pri tržaškem radiu v slogu bralnega gledališča prvič izvajali njegovo himnično monodramo SPOVED LUČNIM BRATOM. Drama je bila najprej objavljena v Meddobju. If ČAST mi je, da smem danes vam spregovoriti skrom-W no besedo v spomin tistemu pesniku, ki je nam vsem tako ljub in dragocen in ki nas povezuje v eno nedeljivo slovensko skupnost. V kolikor nam nek pesnik s svojim delom omogoča, da se kot posameznik in kot celota vedno iznova samougotovimo, v toliko nam je lahko dragocen, v toliko nam je lahko vedno znova navzoč. In tako ni slučaj, da se vedno vnovič zatekamo k Prešernu, k njegovi besedi, da se samougotavljajoč lahko spoprijemamo z grozo in nedovršenostjo življenja1, tako v nas samih, kot izven nas. In tu gre prvenstveno za Prešernovo možato vztrajanje, za njegovo neomajno vero in zaupanje v življenje. Njegova samotnost, osamljenost je grozljiva in kolikor dalj živi, čedalje bolj brezupna. Če snamemo raz Prešernovega življenjai prijetne folklorne okraske, če požgemo vsa idilična olepšavanja, vse sladkobne pridihe, s katerimi si skušamo Prešerna priljuditi - se šele scela zavestimo, kako smo to podobo ponarejali, kako smo si jo prilagajali. S pravo Prešernovo podobo se nam. je soočiti, le y tem slučaju ne bomo pognali tega čudovitega trpljenjskega človeškega izkustva v nekakšno idolno-otrpnjen narodni mit, marveč nam bo zvestoba in moč za našo človeško obstojnost. Če o Prešernu razmišljam, ne bi hotel ponavljati in obnavljati tisočkrat povedanega; na to ali ono dejstvo bi opozoril, ki smo ga hote ali nehote prezrli. Ob tem se nehote vprašam - kdo izmed množice ljudi, ki jih tekom življenja srečaš, se ti zares in do poslednje vzmeti odpre? Če en sam, če le en sam, potem si stopil iz zamejenosti osebnega jaza, si v se pogledal, oddaleč, z drugimi, pristnimi očmi, šele takrat si se do konca učlovečil. Svet ti postane resničnejši, razvidnejši, ti veš. Le skozi ljubezen, ki vse razume, ki vse odpušča, v imenu katere se vsemu, kar ti ponuja svet, zlahka odpoveš — le skozi ljubezen si priboriš možnost, da sočloveka lahko ogovoriš. Kdo je tisti, ki je seme te ljubezni v človeštvo zasejal ? Brez ljubezni pa se pretikaš skozi življenje, živi mrtvec. Če svojo kožo1 drgneš ob ne vem koliko kož, če ne vem kaj imenitnih besed spregovoriš, če ne vem kako podružabljaš, družbiš, kaj zato. Brez ljubezni si obupno sam. Če navzven, sebi in drugim, ne vem kako živahno podobo svoje živo-radosti predstavljaš, če blestiš v vsakovrstnih uspehih -brez ljubezni si svoje življenje zamudil. Kdaj pa si v svetu družbenih obvez resnično navzoč? Kdaj zares živiš? Kdaj prividnež prividnosti zgolj neke narekovane vloge ne predstavljaš? Mar ni pesnikov delež vprav v tem najosnovnejšem, prebujati človekovo možnost in zavest? Mar ni Brešemovo življenjsko izkustvo temeljni šok namerjen v našo zavest? Kdo je usodni ti spregovoril resničnejše, bolj veljavno kot Prešeren ? Dr. I. Prijatelj je lucidno spoznal, da je biloi Prešernovo Slovo od Matije Čopa in od Andreja Smoleta zanj dvoje najglobljih pretresov, ki jih je doživel. In če je deset let po Čopovi smrti z nezmanjšano bolečino izpel v nemščini svoj meditativni spomeniški spev ob prijateljevem grobu ? Zakaj v nemščini? Komu namenjen? Lučnim bratom? Kdo pa so ti Lučni bratje? Mar ne uporablja tu Prešeren simbolov, ki jih sicer ni zaslediti v nobeni njegovih pesnitev? Se ne občuti ob Čopovem - mojstrovem - grobu kot učenec ? Ne govori zelo razločno svetovni duh vladar v svetlem dvoru je genija poslal ti, sla naproti, da te popelje k lučnim bratom zboru. Skozi te nazorske simbole je Prešeren na nedvoumen način spregovoril Čopovim lučnim bratom o svoji in izgubi nasploh, o svoji bolečini, o svojem odnosu učenca do mrtvega mojstra. Kako bistveno pa je to prijateljstvo za celoten Prešernov odnos življenja, za vse njegovo dragoceno pesniško delo, pa najbolj priča, mimo ostalega dejstva, da je svojo osnovno pesnitev Krst posvetil Matiji čopu. Tu, v tem odnosu, ne gre za neko namišljeno, več ali manj po konvenciji narekovano romantično opevanje Dulcineje, marveč za izgubo človeka, prijatelja, ki je bil poleg Smoleta po vsej verjetnosti v kranjski Sahari edino> sposoben slediti Prešernovim miselnim in duhovnim vzmahom, katerega smrt je Prešerna neenkrat poganjala do< samomorilnih poskusov — misel nanj, zavest tega jaz do ti, pa mu je ravno tako omogočila ustvaritev Krsta. Pa najsi skušamo ta Krst razvrednotiti v imenu absurda, ali česarkoli že - je in ostaja temelj naše človeške in narodne zavesti. prešernovci 1975 PREŠERNOVO NAGRADO, ki jo na Slovenskem podeljujejo vsako leto na Prešernov dan (8. februar, obletnica pesnikove smrti), slovenski kulturni praznik, so letos prejeli naslednji slovenski kulturni ustvarjalci: akad. slikar ZORAN DIDEK za življenjsko delo in razstavo v letu 1974. akademik dr. BRATKO KREFT za življenjsko delo na področju literarne in gledališke umetnosti. humorist FRAN MILČINSKI za življenjsko delo na področju RTV, filma1 in literature. prof. PAVEL ŠIVIC za umetniške in pedagoške dosežke na področju glasbe. pianistka DUBRAVKA TOMŠIČ-SREBOTNJAKOVA za vrhunske umetniške dosežke na področju glasbene ustvarjalnosti. Iz PREŠERNOVEGA SKLADA pa so prejeli nagrade: Delavska godba iz Trbovelj; pesnik Bogomil Fatur za pesniško zbirko „Minuta tišine"; Mile de Gleria za filmsko kamero v slovenskih celovečernih in kratkih filmih; Mina Jerajeva za vlogo Winnie v S. Becketta drami „Srečni dnevi"; Tomaž Kržišnik za likovno podobo predstave Zlata ptica (lutkovno gledališče); Florjan Lipuš za knjigo proze „Zgodbe o časih" (knjiga govori o stiski koroških Slovencev; kot bogoslovec v Celovcu je Lipuš sodeloval v reviji Meddobje s psevdonimom Boro Kostanek); Ciril Oblak in Fedja Klavora za ahritekturo tovarne Gorenjska oblačila v Kranju in za letališče na Brniku; igralec Stane Raztresen za vlogi kaplana Martina Čedrmaca in hlapca Jerneja; Ivan Selijak-oopič za ciklus razstav v zadnjih letih; Matjaž Vipotnik za oblikovanje plakatov. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA v spomin svojega ustanovnega člana razpisuje leposlovno nagrado dr. ignacija lencka za izvirno prozo - novelo ali črtico z najmanjšim obsegom 10 (deset) tiskanih strani revije Meddobje Za nagrado je poklonjena vsota 1000 (en tisoč) ameriških dolarjev, ki je razdeljena v sedem nagrad: prva nagrada: 300 dolarjev; druga nagrada: 200 dolarjev; tretja nagrada: 150 dolarjev; četrta, peta in šesta 'nagradti: po 100 dolarjev vsaka; Sedma nagrada: 50 dolarjev • ocenjevalno komisijo sestavljajo: dr. Vinko Brumen, dr. Tine Debeljak, Ladislav Lenček CM, prof. Karel Rakovec in urednik France Papež; glasovanje komisije je tajno; če kakšen član komisije sodeluje tudi pri natečaju, izgubi pravico do glasovanja. • ocenjevalna komisija lahko kakšno nagrado razglasi za nedoseženo, če meni, da nobeno predloženo deol ne ustreza potrebnemu merilu kakovosti; v tem primeru ostane za nagrado odmerjeni denar na voljo uredništvu Meddobja, ki ga more, v dogovoru z darovalcem nagrad Ladislavom Lenčkom CM, porabiti za drugačno podporo piscem • nagrajeni teksti bodo namenjeni objavi v reviji Meddobje; nenagrajeni pa bodo vrnjeni avtorjem, kolikor bi se pisec in urednik Meddobja drugače ne pogodila buenos aires, 1. decembra 1974 • slog ni predpisan; tekst pa mora ustrezati umetniški kakovositi in 3. členu pravil Slovenske kulturne akcije: „Idejni temelj Slovenske kulturne akcije je naravni etični zakon, potrjen in izpopolnjen po krščanskem svetovnem nazoru." • sodeluje lahko samo pisec, ki stalno živi ali v zamejstvu ali v zdomstvu • rokopise je treba poslati v 2 (dveh) tipkanih izvodih na naslov: Ladislav Lenček - Slovenska kulturna akcija - Leposlovna nagrada - Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina, do 31. avgusta 1975 (datum poštnega žiga). Rokopisi morajo biti opremljeni samo s psevdonimom. Točni podatki o avtorju in njegov naslov naj bodo v posebnem spremnem pismu, opremljenem z istim psevdonimom. V primeru da isti pisec sodeluje z več deli, mora poslati vsako v posebni kuverti. Spremne kuverte s pravim avtorjevim imenom bo ocenjevalna komisija odprla šele na dan razgla- france koblar ' - in memoriam i iSEBNOST FRANCETA KOBLARJA, ki je umrl letos ^#11. januarja v starosti 85 let, je bila morda, podobno kot Novačanova, osebnost ponosnega in zadržanega duhovnega silaka, ki je kot profesor, literarni zgodovinar in gledališki kritik s polno in živo besedo odkrival in poudarjal veličino naših kulturnih in življenjskih dosežkov. Kadar je govoril npr. o Ketteju — z disertacijo oi njem je promoviral leta 1941 - se mu je beseda odprla v živo, v očeh mu je zasijalo, z obrazom in rokami je poudarjal to, kar je naša skupna narodna in kulturna last. Podobno: se je razvnemal, ko je na gimnaziji govoril o Prešernu, o Levstiku ali o Preglju. V njegovih govorniških nastopih se je poleg sproščenosti ob vrednostni snovi, poleg slovesa nekdanjega telovadca, kazal ves značaj njegovega rodu — življenjskost in sila gorenjskega žebljarja. France Koblar se je rodil 29. novembra 1889 v Železnikih na Gorenjskem; rad je povedal, da je v zgodnjih letih s svojimi domačimi še koval žeblje. A v njem je bilo nekaj več — čustvena in miselna odprtost v široko panoramo slovenskega kulturnega in literarnega udejstvovanja. Z ljubeznijo in gorenjsko žilavostjo se je vrgel v študij in pretres našega literarnega ustvarjanja, predvsem del in osebnosti Moderne, obenem pa bil ves predan odrskemu udejstvovanju. V letih, ko je obiskoval gimnazijo v Ljubljani — bil je gojenec Alojzijevišča — je igral in režiral pri katoliški Dijaški zvezi, obenem pa mladostno' neutrudno vodil domači ljudski oder. Kot gimnazijec je začel pisati povesti, a pravi zagon in usmeritev je dobil na Dunaju, kjer je od 1911 študiral slavistiko in latinščino, se pri tem zvesto zanimal za dramatiko, obenem pa izpopolnjeval v visoki šoli za telesno vzgojo. V tistem času je sodeloval pri študentovski Zori, listu, okoli katerega se je zbirala skupina, ki je bila nekaka literarna vez med Moderno in ekspresionizmom. Tu je Koblar dojemal in sprejemal moderno duhovno naravnanost. V Zori 1913-14 je sodil, da ima prihodnost tista katoliška literatura, ki bo zajemala iz celostnega življenja. Sredi vzbujene literarne dejavnosti je moral leta 1915 v vojsko: bil je ranjen v glavo. Dve leti je služil na Poljskem in se tam dodobra seznanil s poljskim jezikom in literaturo, odkoder je pozneje tudi prevajal. Po vrnitvi iz vojne, leta 1919, je najprej učil na Poljanski gimnaziji, obenem pa študiral ter opravil profesorske izpite. Leta 1941 je promoviral 2 'disertacijo o Ketteju. Leta 1945 je bil imenovan za rednega profesorja svetovne in slovenske dramatike na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je bil dvakrat tudi rektor zavoda. Za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil izvoljen leta 1964. V povojnem duhovnem ozračju ekspresionizma, v dvajsetih in tridesetih letih, je France Koblar pripadal skupini katoliškega literarnega naraščaja, ki je bil odprt čez politična vzburkanja v širšo moderno duhovno dojemljivost. Ko je pod uredništvom Izidorja Cankarja doživel Dom in svet v letniku 1922 krizo zaradi različnega pojmovanja in sprejetja modernosti, sta od leta 1923 revijo urejala Koblar in Stele, ki sta jo dvignila do urejenosti in izpopolnjenosti. Leta 1927 je zapisal Koblar, da sodelavci vztrajajo iz zvestobe po sveži lepoti in pomlajenem, jeziku. S Steletom ie urejal Koblar Dom in svet do 1930, nato pa spet od 1933 do 1937, kot glavni urednik, s Francetom Vodnikom in Francetom Steletom. Tu je pokazal visoko, kulturno zrelost in prizadeto kritično zmogljivost; poudarjal je rast iz domačih duhovnih in realističnih osnov, obenem pa je razglabljal o prevratnosti, ki je že udarjala po naši predvojni družbi, deljeni v nesoglasjih. Leta 1933 je zapisal: „Bolečina časa se ne da ozdraviti z zunanjo spremembo ljudi, niti ne z zunanjo ureditvijo celih množic, ker duhovni nered udari na dan drugod, v drugačni obliki in tem silneje" (Na prelomu). V tej in podobnih mislih se je že nakazoval poznejši razhod sodelavcev Doma in sveta. Leta 1936 je Koblar, v članku Navskrižja in nasprotja spregovoril o nastopajoči krizi; leto pozneje, septembra 1937 so glavni urednik France Koblar, kritik France Vodnik in umetnostni zgodovinar univ. prof. France Stele odstopili zaradi spora, ki ga je povzročil esej Edvarda Kocbeka v Domu in svetu z naslovom Premišljanja o'Španiji (aprila 1937). Uredniško in literarnozgodovinsko delo je bila ena stran Koblarjeve dejavnosti. Draga je tista, ki te prevzame s številnimi ocenami, sestavki in študijami slovenskega gledališka in posebej dramska umetnost — od 1929 do 1932 dveh knjigah Dvajset let slovenske drame. To delo predstavlja v resnici pravo zgodovino slovenskega gledališča v obdobju 1919-1939. Koblarja je vse življenje pritegovala gledališka in posebej dramska umetnost — od 1929 do 19v2 je bil pri ljubljanski radijski postaji dramski in kulturni referent, od 1935 do 1941 pa še v vodstvu uprave in sporeda. Duhovna višina, ki je nujno tudi duhovna neodvisnost, se izraža v Koblarjevih gledaliških kritikah, ki jih je pisal kot recenzent dnevnika Slovenec tja do 1939 (za njim jih je pisal France Vodnik, od 1942 naprej pa Jože Peterlin — op. Glasa), pa tudi v vsem drugem njegovem delu. Vselej se je zavzemal za pristno umetniško rast in bil pripravljen sprejeti dela, ki so bila po svojem izvoru in ideologiji tuja. Tako je ob komediji V. Škvarkina Tuje dete (ob uprizoritvi v ljubljanski Drami), ki so jo napadali kot boijševiško propagando, zapisal (1935): „Iz tega primera se lahko učimo, kako neprizadeto, mnogostransko in resnično gleda na svoj živi model umetnik in kako enostransko, krivično in umetniško neresnično bi ga utegnil oblikovati in zlorabiti neumetnik-ideolog." V uvodu v prvo knjigo Dvajset let slovenske drame je Koblar zapisal kritično ubrano: „Ob vsem tem pa je tudi naše občinstvo bolj in bolj moralo spoznavati, da gledališka umetnost vsakega naroda izhaja iz njegovih živih prvin, naravnih narodnih svojstev in kulture njegovega jezika ter mora od tod iskati svoj pravi in čisti izraz.“ V literarni in gledališko kritični dejavnosti Franceta Koblarja med obema vojnama zasledimo povsod prvine ekspresionizma. Čustvena in miselna zavzetost se družita v sodbah o Majcnu in Novačanu. Pisal je o Bevku, čigar delo je pozorno spremljal vsa leta, O' Preglju in Mešku; govoril o Prešernu, Cankarju in Župančiču. Znana ja Pravda o Veroniki Deseniški, ki jo je o Župančičevi tragediji vodil z Josipom Vidmarjem 1925 v Domu in svetu. Proti negativni Vidmarjevi kritiki je Koblar sodil mileje in s širšimi nazorskimi in strokovno literarnimi prijemi. V zborniku Slovenci v desetletju 1918-1928 je pripravil povzetek leposlovnega dela v obdobju od osvoboditve do tedaj. Obširno je sodeloval s članki v Slovenskem biografskem leksikonu. Po 1937 je mnogo pisal tudi v Kocbekovo revijo Dejanje. Drugo obdobje Koblarjevega življenja in delovanja se začenja po koncu vojne, maja 1945. Poleg že omenjenega dela Dvajset let slovenske drame, ki ga je izdala v dveh delih leta 1964 in 1965 Slovenska Matica - do smrti je bil njen predsednik - se je uveljavljal predvsem kot urednik zbranih del slovenskih književnikov. Kritično je komentiral priredbo' Jurčičevega Desetega brata, pripravil izbor Cvelbarja, uredil in z opombami opremil zbrana dela Simona Gregorčiča (1947-48), Josipa Stritarja (1953-55), Dragotina Ketteja (1940 življenjepis in komentar; 1949 pa Zbrano delo I - II). O Gregorčiču je posebej napisal veliko monografijo Simon Gregorčič, njegov čas, življenje in delo (1962). Leta 1971 je za zbirko Kondor pri Mladinski knjigi izbral in uredil knjigo Dragotin Kette, Pesmi. V zbranih spisih Ivana Cankarja I-XX, ki jih je pred vojno urejal Izidor Cankar, izdala in založila pa Nova založba, je zadnji, 20. zvezek na enak način uredil France Koblar. Pravtako je uredil in opombe napisal za Izbrana dela Franca Sal. Finžgarja I - VII (1959-62), ter za Izbranoi delo Ivana Preglja I - VII (1962) — obe zbirki je izdala po vojni celjska Mohorjeva družba. Preglju je lepo govoril v spomin na draveljskem pokopališču. Skupno s pisateljem je uredil izbrane spise Franceta Bevka I - XII (1951-66) in napisal študijo Delo Franceta Bevka. Za Izbrane novele Milana Puglja je napisal študijo (1948). Leta 1946 je povoljno sprejel predelavo Jurčič-Levstiko-vega Tugomerja, ki jo je pripravil in izdal režiser Bratko Kreft; ocenil jo je kot „historijo shakespearskega značaja", vendar mu je čas to sodbo iz prvih povojnih let spodnesel. Poleg omenjenega uredniškega in literarnozgodovinskega dela je Koblar prevajal iz svetovnih književnosti. Med najbolj znanimi njegovimi prevodi je Faraon, roman Poljaka Boleslava Prusa. Iz dramatike je .važna Grillparzerjeva Prababica, iz dramaturgije pa Lessingova Hamburška dramaturgija (1956). Pravi gledališko kritično zgodovinski biser so njegovi eseji, s katerimi je pospremil skoraj ves Shakespearjev opus ob celotni slovenski izdaji po vojni. Eseje je pisal tudi k drugim prevodom iz svetovne dramatike (Kleist, Princ Homburški). Njegovi gledališki eseji so doživljali tudi prevode v svetovne jezike in objave po svetovnih gledaliških revijah. Njegovi veliki predsmrtni deli pa sta Slovenska dramatika (v 2 knjigah), ki je izšla pri Slovenski Matici — drugi del prav za pisateljevo 85-letnico - in riše zgodovino slovenskega dramskega pisanja od početkov z jezuitsko igro do naših dni; pa o. Romualda škofjeloški pasijon, ki ga je pripravil kot faksimilno izdajo za 1000-letnico škofje Loke in pospremil z' zajetno in globoko študijo. O Koblarju so pisali: France Vodnik, Ob šestdesetletnici Franceta Koblarja (Slavistična revija 1949); France Vodnik v svoji knjigi Ideja in kvaliteta (1964); Filip Kalan, Osebnost Franceta Koblarja (Naša sodobnost, 1956); Lino Legiša, France Koblar, osemdesetletnik (Jezik in slovstvo, XV|2, 1969-70); Tine Debeljak ob Koblarjevi smrti (Svobodna Slovenija v Buenos Airesu februarja 1975). Anton Slodnjak je v svojem. Slovenskem slovstvu (Ljubljana, 1968) zapisal: „Kot kritik je Koblar slovstveno delo navadno prikazal S kratkim vsebinskim povzetkom, očrtal njegovo miselno perspektivo in ga ocenil predvsem glede na to, kako je avtor v njem upodobil nasprotje med snovnim in duhovnim življenjem, med človeško naturo in božjo milostjo. Kljub soglasju z estetskim relativizmom Izidorja Cankarju in kljub velikemu prizadevanju, da bi bil pravičen vsakemu umetniškemu delu, je vendar najbolj cenil religiozno ali vsaj idealistično utemeljevana dela. V tem se je razodevala njegova osebnost, hkrati pa se izražal tudi njegov odnos do socialnih in kulturnih pretresov v katoliškem taboru kakor tudi do preobrazbe kritične misli na svobodomiselni strani." FRANCE KOBLAR, ki se ga dober mesec po njegovem odhodu spominjamo v buenosaireškem zdomstvu, je v uvodniku v Dom in svet leta 1930 zapisal: „NismD iz ideologij, ampak iz življenja, iz vseh številnih bojev. Iz smrti nepoznanih, tudi zgodovinarju prikritih imen smo črpali svoje življenje. Smo iz svojega zdravja. Čemu tedaj ob slovesnih prilikah razlagamo svetu svoj suženjski pentatevh od Sama navzgor, ko vsa naša zgodovina ni nič drugega kakor borba za življenje, za rast našega duha vsem tujim gospodarjem na kljub, ko vemo, da smo vse svoje telesno in duševno življenje pristradali, in ko vidimo, da smo v zboru človeštva vsaj iskra s svojo lastno svetlobo." france papež pisma novoletno pismo meddobju XIV, 1-2 dragi MED, vse najboljše, to je, Gospod s Teboj! Boaz - saj se ga spominjaš iz ljubke Rutine romance — je tako pozdravil vse na polju svojega delovanja, in novoletno lepo bi bilo, ko bi Ti sodelavci — stvaritelji in naročniki — odgovorili s svetopisemskim „Gospod te blagoslovi!" (Rt 2, 4-5). Vse najboljše za pot po dvajsetem mejniku, tako kot poje Papež uvodno-praznično v pesmi El Camino: „Smio; da, na poti smo že dvajset let..." Vse najboljše v letu 1975, čeprav se iz njega že dviga vonj po bencinu bombnikov in tankov in propagandnih tiskalnih strojev; ker je zapisano v pesmi božjega pesnika Jeremije: ,,Močni naj se ne hvali s svojo močjo, bogati ne s svojim bogastvom; ampak s tem naj se hvali, kdor hoče se hvaliti, da ima razum in pozna Mene, Gospoda milosti, pravice in pravičnosti na zemlji. Da, tak mi je po volji, govori Gospod." (Jer 9, 22-23) Hotel sem Ti bil pisati že prej in Ti čestitati k prikupnemu barvnemu ovitku in 160 stranem bogate vsebine (razumeš, da moram izvzeti svoje japonske krivulje, ker se zavedam, kako daleč leže od tiste sočnosti, ki mora odlikovati vsako pesem in ki nikoli ne zvene): pravim, hotel sem Ti bil pisati, pa nisem mogel - pri nas na Japonskem se proti koncu leta naglica življenja poveča, in velike temperaturne razlike med kratkim težko-toplim dnevom in ostalimi ostro-hladnimi urami ne krepčijo ne telesa ne duha; šele polagoma se lahko prilagodim. A hotel sem Ti čestitati k vitalni sili; iz fizike vemo, da lahko merimo silo po delu, ki je potrebno, da dvignemo določeno breme od statičnih tal v brezmejno višino. V uvodniku pod naslovom Dokaz vitalne sile — ki je pravzaprav komentar k pesmi El Camino> - ugotavlja Papež urednik, da si dosegel „in do danes“ obdržal „umetnostno kulturni izraz“ (tu bi si želel bolj fizično konkretnih besed) in da se Tvoj dvig še zmeraj nadaljuje „v vrh zrele dobe“ (tu bi si želel manj omejenega fizičnega izraza, ker si po vrhu zrele dobe ne morem drugega predstavljati kot staranja in konca). Čestitam Ti, resnično slovensko znamenje; „znamenje duhovne moči vse zdomske skupnosti", definira uvodnik, izraz „slovenstva in svetovljanstva", naše odprtosti v svet. To je zdaj že zgodovinsko dejstvo, pa naj slutimo svojo pradomovino nekje v Pripetskih močvirjih, ali pa med skandinavskimi Vandali, kot to zanimivo domneva Franc Jeza v predzadnjem eseju pod naslovom Župani. Mika me, da bi skupnemu naslovu obeh pesmi Prospera Iz albuma dodal letnico „v začetku 20. stoletja". Je nekaj pristnega v obeh sonetih, nekaj doživetega in nekaj neposrednega - a moti, moti naglas na sicer šibkih besedah, npr. na: ki, bi, je, mu, da, a, vas. Papežev prevod Eliotovega Koktajla je tako posrečen, da vzbuja vtis slovenskega originala. Ponuja se vprašanje, ki pa ga mora Papež sam rešiti s svojo pesniško rahločutnostjo: ali pridobi Koktajl na življenjskosti teksta in uprizoritve, ako prevajalec uvede vanj ritem (ki bi imel za posledico nekoliko drugačno razporeditev besede)? Nekje v svojih esejih pravi Eliot, da je najpopolnejša oblika igre pesniško pisana in govorjena beseda. Dragocena je kombinacija dveh zapovrstnih esejev o Vo-jeslavu Moletu; esejista Rajko Ložar in Tine Debeljak se kritično dopolnjujeta. Na podlagi konkretnih dejstev zabeleži Ložar z muzejsko natančnostjo dejstvo splošne slovanske neurejenosti celokupnega znanstvenega proučevanja tradicij in podlag slovanskih kultur in umetnosti. Dejstvo, ki mu ne vidi rešitve, „dokler narodi za železno zaveso ne bodo dobili svobode" (144). Komunistična ideologija nima pravega pojma o vrednosti narodnosti; 22. kongres KPSZ leta 1961 ugotavlja, da „se narodi pod socializmom razraščajo in njihova suverenost krepi", _obenem, pa „meje med republikami SZ postopoma izgubljajo svoj dosedanji pomen. ..“ Brežnjev marca 1966 na 23. kongresu KPSZ bolj previdno in zato bolj splošno nedoločeno usmerja cilj komunističnega delovanja v „nadaljno okrepitev prijateljstva in bratstva med sovjetskimi narodi kakor tudi v večjo povezavo in raznolikost njihovih gospodarskih, kulturnih in duhovnih vezi". Še bolj je poudarila to načelno nejasnost debata o pojmu naroda v reviji Voprosy istoriji v letih 1966-67. Ob Molotovih pismih v Debeljakovem. eseju se vprašujem, zakaj ni Mole objavil svojih spominov v svobodnem svetu? V pismu 11. julija 1971 Mole upa na uresničenje svojega memoarskega dela „kolikor mogoče natančno in verno". Iz pisma 5. novembra istega leta pa veje melanholična resignacija glede cene, ki jo je moral plačati uradni Ljubljani za objavo: „V knjigi nikakor ni vse napisano in povedano. Parkrat sem to že sam jasno poudaril. . . prav tako mi je redakcija nekaj poglavij oziroma odlomkov črtala, na kar sem jaz pristal. . . Poleg tega nisem mogel hote.. . kritizirati vsega tega in vseh teh, ki so prišli do vlade in moči. S čemur pa nisem bil zadovoljen, je bilo to, da so izpustili karakteristiko sinovega znanstvenega dela...“ Informativno lep je esej Alojzija Kukoviče o vlogi Tomaža Akvinskega v Cerkvi „zadnjih sto let". Esej se konča na polovici strani 124; ko bi bil Kukoviča drugo polovico strani izpolnil z opazkami o pokoncilskem pomenu besed „pod vodstvom sv. Tomaža" (2. vat. kon. odi. Optatam totius n. 16)! Mimogrede: tudi odlok Gravissimum educa-tionis o vzgoji govori v 10. paragrafu o Tomažu, da še bolj kot ostali slavni cerkveni učitelji pomaga Cerkvi, 'da zmeraj bolje odkriva harmonijo med vero in razumom, tisti odsev enovitosti vsega resničnega. Zanimivo je, kar pravi I. C. Brady o pomenu sv. Tomaža v zgodovini idej (Medieval Scholasticism, v New Catholic Encyclopedia, 1967, 12. knj.): „Tomaž je čutil problem (odkritja dotlej neslutenega znanja in njegovega revolucionarnega vpliva na krščansko ljudstvo 13. stoletja) predvsem v tem, da se je trudil odkriti, kako kot krščanski znanstvenik lahko nanovo zgradi krščansko modrost z elementi poganske filozofije v službi vere. Tomaž ni hotel ne zavreči ne prezreti, kar je poganski razum odkril resničnega.. . Teologija zanj predpostavlja, uporablja in izpopolnjuje naravno znanje (prim. Summa theol. I a, i. 8 ad 2).“ In Brady doda: .-.Mnogi sodobniki so se pohujševali nad sintezo, ki jo je Tomaž zgradil...“ (1156) Izraz „pod vodstvom sv. Tomaža" torej ne pomeni suženjstva, marveč stremljenje k zmeraj globljemu razumevanju vsega naravno resničnega vsake dobe in vsakega ljudstva, in k rabi tega znanja za razumevanje neizmerno bogatega božjega razodetja. Tudi Kukovičin prevod v slovenščino Tomaževega 20. vprašanja (odnosno problema) o božji ljubezni se konča na prvi polovici strani 131. Ostalo polovico bi Kukoviča lahko tudi tukaj izpolnil s kakšno pripombo, zakaj se je bil odločil, da prevede prav to vprašanje. Ali ga je k temu nagnila razprava Vemon J. Bourkeja, Will in Westerr Thought. A Historico-Critical Survey (Sheed and Ward, New York, 1964).? Bourke pravi: „Tomaževa analiza volje in hotenja je ena izmed najglobljih v zgodovini idej Zahoda." (69) In druga polovica 20. stoletja poudarja - po-najrazličnejših predstavnikih — voljo in ljubezen, neredko kot antitezo k razumu, in akcijo, rojeno iz ljubezni, proti statičnosti razumarskega življenja. Tomaž pa nudi sintezo, ki ne dela sile ne razumu ne volji... Za modernoi umevanje prevoda bi predlagal „problem“ namesto „vprašanja“ o božji ljubezni; „vprašanje“ namesto „člena“, ki se vsak začne z vprašalnico „ali“. Oxfordski latinsko-angleški slovar iz leta 1969 (Lewis-Short) razlaga besedo articulus - člen na podlagi zgodovine latinščine kot „del, odsek, točko", kjer gre za abstraktne stvari. Na str. 126, v 4. odstavku, bi predlagal drugačno razporeditev besed za jasnejši prevod: „Nekateri deji, kot ljubezen in veselje, pa ne vključujejo nobene nepopolnosti." In malo dalje: „Tisto pa, kar ne vsebuje nepopolnosti, npr. ljubezen, veselje, se prideva Bogu v svojskem pomenu, vendar pa...“ Morda pa pomeni prevod 20. problema iz Sume mejnik v miselni dinamiki filozofa Kukoviče. Pred sedmimi leti je izšla pri londonski založbi G. Chapman razprava avstralskega jezuita Johna Cowburna, Love and the Person. A philosophical theory and a theological essay. Champan poroča o dveh razlagah med krščanskimi misleci o tem, kaj je pravzaprav ljubezen. Prva teorija se imenuje grško tomistična ali fizična, s poudarkom na bitni ali objektivni sličnosti narav; druga teorija se imenuje ekstatična in temelji na izkustvu osebnostnega občevanja v modernem smislu dialoga. „V luči ekstatične teorije je ljubezen v razmerju Jaz-Ti, po fizični teoriji pa takšno razmerje lahko nastane, a ni nujno." (61) Kakorkoli že, hvaležen sem Kukoviči za prevod prav 20. problema. Nekaj izkustveno prvobitnega zaiskri vsakikrat, ko človek resno premišljuje o božji ljubezni. Nekaj, kar osvetli tudi življenje zdomcev in brezdomcev. Drugovatikanski odlok Gaudium et spes v 19. odstavku uči elementarno povezanost med božjo ljubeznijo, življenjem in zorevanjem vsakega človeka: „... človek mora svobodno priznati božjo stvariteljsko ljubezen, sicer ne more živeti v skladu s pravo resničnostjoi.. Hvala tudi za Kukovičino oceno Grmičevega Malega teološkega slovarja, objavljenega lani v Celju. Možno je, da je Grmič moral izdati svoj slovar v takoi pomanjkljivi obliki — zaradi komunistične cenzure (primerjaj zgoraj omenjeni Moletov primer). MTS se moti, ko pripisuje Kristusovim čudežem kvečjemu največjo stopnjo verjetnosti, ne pa gotovosti kriterija. Drugovatikanski dokument Lumen gen-tium pravi v 5. odstavku: „Jezusovi čudeži potrjujejo, da se je Kraljestvo že začelo na tem svetu.. .“ Če prav razumem Kukovičino oceno, je največji pomanjkljaj MTS-a skopost razlage o Jezusu Kristusu. „Zapisana božja beseda obenem s svetim izročilom je pravi in nespremenljivi temelj teologije. Kristusova skrivnost vsebuje resnico, v katere celoto skuša teologija prodreti v luči vere, pri čemer jo najbolj krepi in nenehoma pomlaja prav božja beseda.. . študij sv. pisma je takorekoč srčika teologije" - uči 2. vat. zbor z odlokom Perfectae caritatis, odst. 24. V Debeljakovem zanimivem zapisu o 50-letnici uprizoritve Župančičeve Veronike Deseniške na prosvetnem odru v Domžalah je lepo omenjen vpliv te krstne predstave na vrsto poznejših. Nehote sem se domislil pred sedmimi leti objavljene študije G. B. Tennysona, An Introduction to Drama (pri Holt, Rinehart and Winston v New Torku), kjer pravi (na str. 96), da so igranje samo, oblika odra in tehnične možnosti v najtesnejši medsebojni zvezi, da pa je treba k temu prišteti - za celotno bilanco igre - še vse tiste komaj opazne prvine, ki se skrivajo „v ljudskem geniju prirojenih potez". Govoreč o drami: bral sem, da je za oder rojeni Nikolaj Jeločnik zagrnil zaveso nad odrom, svojega gledališkega ustvarjanja; upam, da le začasno! Isti G. B. Tennyson analizira gledališko umetnost vsakega naroda. kot edino umetnost, ki zajame celega konkretnega človeka, saj se vanjo stekajo prvine vseh ostalih oblik ustvarjanja. „Človek piše pesmi, ker je učinek pesmi edinstven. človek komponira, ker je osrečitev po glasbi edinstvena. In človek še zmeraj igra na odru, ker igre ne more nadomestiti nobena druga umetnost." (11) Božidarja Kramolca novelica Zaseda je čudovit poskus po žaklondonsko odkriti dramo v srcu moderne Kanade. Posreči se mu, da zajame napetost enega dne v življenju Freda Novaka. Psihološki vpogled veže dogodke tega sicer navadnega dne v celoto. In prav tu bi si želel večje globine v skladu s Fredovim značajem, kot ga morem slutiti iz njegovih besed in dejanj. Saj je človek, ki je bil »ljubljen" in zato tudi »more ljubiti" (41) in ustvarjati »pristno in pozitivno" umetnost; zdi se, da ne sovraži ne svojih otrok ne svoje žene, čeprav mu kot umetniku ugaja vsako lepo dekle, še nekaj: pripovedovalec postavi Freda, Cintijo in Billa na: pločnik sredi slabega vremena, da se pogovarjajo o modemi umetnosti; nemogoče to ni, a je bolj naravno za tak razgovor - ki je obenem bitka na šahovnici - da se razvije pri viskiju, npr. v bližnji kavami, mladoletnika (41) pa lahko' pri tem; pijeta kavo. Seveda je možno, da se strašno motim in da v Kanadi ne čutijo preveč vremenskih ovir na pločniku. Ne vem, kaj me moti na str. 36 pri izrazu »iz osrčja znane kanadske oddajne postaje": če gre za angleški “known”, ga lahko smiselno slovenimo s »tiste velike kanadske" itd., ker je tolikim znana. Na str. 42 zveni Fredov odgovor „Yes, nič hudega" nekako iz konteksta, ker je tako daleč od »ali right" vprašanj okoli stoječih; »oh, nič hudega" bi dobro odgovarjalo smislu; ali pa pozitivno: »(Hvala), vse v redu!" (Vse te opombe veljajo sicer lepemu prevodu Franceta Papeža iz angleškega izvirnika.) Nekaj sveže izvirnega je tudi Kopušarjev esej o Kristusovem portretu v linearni obliki. Moč eseja sloni na analogiji funkcionalne črte: kakor lahko nekaj enodimenzionalnih črt ustvari dvo in tridimenzionalne predmete, tako lahko odkritje osnovnih črt v Kristusovem obrazu poustvari Njegov portret. Kopušar vnaša v svojo sliko predvsem tri črte, ki pa so po avtorjevi razlagi - in tudi čisto naravno - pravzaprav dinamične silnice: sklanjanje k vsemu človeškemu; dviganje v božjo višavo; in razdajanje. Najbrž se ne bo nikomur posrečilo, da kdaj ustvari sliko, kjer se bodo vse tri silnice harmonično prelivale druga v drugo, kot so se v resničnem Jezusovem obrazu. V tem smislu je beseda močnejša od čopiča in peresa. V 4. odstavku na str. 47 se mi zdi stavek “Pred poganskimi maliki... ne stoji nihče zravnan” preveliko posploševanje. James B. Pritchard je objavil fotografije starodavnega Srednjega Vzhoda (The Ancient Near East. Princetoin University Press, 1958): št. 1 kaže (poleg klečečega molilca) stoječo ženo-molilko pred bogom templja Nintu (3. tisočletje pr. Kr.); št. 20 kaže mezopotamskega boga in častilca, kako skupaj pijeta; št. 91 je relief trdnjave Aškelon med obleganjem Ramsesa II. in branilci na trdnjavskem zidu dvigajo roke v znak predaje; št. 116 je kipec kralja iz Mari, stoječega pred boginjo Ištar; št. 117 kaže sedečega molilca pred božanstvom Ningizzida; št. 129 in 130 predstavljata stoječega častilca bogov itd. S tem se sklada, kar beremo v starejših knjigah Stare zaveze, da je bila normalna molitvena drža pred Bogom - stati: 1 Sam 1, 26; 1 Kralj 8, 22. Stara zaveza pozna seveda tudi dinge drže v skladu z močnejšim izražanjem čustev. Naj mi bo dovoljeno pripomniti, da se da govoriti tudi o Kristusovem portretu v linearno dinamični spirali. Gre za tkzv. enakoogelno Spiralo enostavnih črt, ki jo lahko odkrijemo v marjetici in v sončnici, v ananasu in v školjkah, posebno zvrsti biserni nautilus, čigar dovršenost že stoletja občudujejo matematiki raznih dežel (prim. H. E. Huntley, The Divine Proportion. A Study in Mathematical Beaty. Dover, New York, 1970, str. 164-167). Črte špirale so bolj dinamične kot statične in poudarjajo enovitost izhodišča. Te obrobne opombe naj ne motijo bralca pri razmišljanju, ker je Kopušar z veliko ljubeznijo portretiral Kristusa. Prvi odstavek Kopušarjevega eseja pa je tudi uvod v Kramolčeve risbe med str. 144 ih 145. Fotografije s predstave Koktajla so me napolnile s ponosom - Eliot je prvič stopil na slovenski oder (s koktajlom v roki) — in z rahlo otožnostjo: škoda, da nisem mogel prisostvovati! DRAGI MED, odkrito sem Ti povedal svoje mnenje, zanimalo Te je. Nekdo je bil nekje omenil, da “človeka tiskane besede" v živo zadene le eno: ignoriranje. Morda pa bo kdo izmed mladih zdomskih Slovencev opazil lesk, ki se skriva v kapljici medu. V čašah medu. Na belem prtu platnic in strani, ki so jih tkale za med žrtvovane noči. Ali sem Ti že razložil, kaj se skriva v besedi med? 17 odstotkov medu je voda, 71 odstotkov sladkor v obliki le-vuloze (40 odstotkov), dekstroze (34 odstotkov) in sukroze (2 odstotka); ostalih 7 odstotkov so razne prvine, kisline in protein. (Mimogrede: sukroza je trsni sladkor, dekstroza grozdni in levuloza sadni.) čebele ne ustvarijo medu; v nektarju, ki ga naberejo, so encini, ki nektar spremenijo v med. Medna levuloza in dekstroza se takoj vključita v krvni obtok, kjer začneta goreti kot energija; ostale vrste sladkorja pa morajo najprej skozi prebavni proces. Ena žlička medu pomeni 100 kalorij. Nekaj žličk medu odvzame utrujenost. Med za trudne zdomce. In zdiš se mi kakor tisti Medijci, ki so tvegali puščavo in diktatorje, da se pod vodstvom skrivnostne luči poklonijo resničnemu Kralju, ker je kralj duhovnih darov. Upam, da se ne boš nikdar zgubil v puščavi. Upam, da se boš diktatorjem spretno izognil. Pa če Te nekoč več ne bo — naj bo ta »nekoč" v neuresničeni bodočnosti! — vedi, da bodo zmeraj govorili o Tvoji karavani Tragičnih Herojev. Zato, ker j O' je čez puščavo klicala od Boga ustvarjena luč svobode. “Por sus cantos y su. fe...” poje El Camino. Tvoj vdani na prvi dan japonskega novega leta, ki je v šestdesetem ciklu letos petdeseto in ki ima tu na vzhodnem Daljnem Vzhodu že od jutra deževne oči. Ali ni pri tebi sončno lepo? važno sporočilo uredništvo GLASA vabi in prosi vsa uredništva periodičnih listov, revij in drugih tiskov, pa tudi vse založbe, ki svoje publikacije pošiljajo v zameno za naš list in revijo, da svoje pošiljke naslavljajo poslej le na naslov urednika GLASA: - Zapiola 1723, I D, Buenos Aires, Argentina - Prejem izmenjanih tiskov bomo poslej sproti potrdili v Glasu, pri revijah tudi z navedbo vsebine; pri knjigah pa bomo poskrbeli za kritično oceno. uredništvo GLASA GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Izide dvanajstkrat na leto. Ureja ga Nikolaj Jeločnik, Zapiola 1723, I D, Buenos Aires, Argentina. Tiska ga Editorial Baraga SRL, Pedernera 3253, Buenos Argentina. Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. * Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Accion Cultural Eslovena), Valentin Debeljak, Ramon L. Fakčn 4158, Buenos Aires, Argentina. * Za podpisane članke odgovarja avtor. O “ TARIFA REDUCIDA 2 i k CONCESION 6228 “z >. 8o - < ž R. P. 1. 1209421 to