ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. Štev. 2. y Ljubljani, 1. februvarja 1893. Leto XXIII. Bég v Egipet. (Legenda.) nóge, Jožef, vstani koj, Marijo vzemi in nje dete; V Egipet beži še nocoj Od tukaj, iz dežele svete! Glej, krvožejni kralj Heród Ti dete hoče umoriti, Zató le brž, le brž od tód Nocój še, Jožef, vam je iti!" - Z nebes poslanec je takó Govóril Jožefu po noči ; In Jožef vstane ter urnó Odrine, prédno zor napoči. Je temna noč in daljna pot, Po vrhu zima, zima huda; Da rešen pa bi bil Gospod Se mraza ne zboji ne truda. Iz Betlehema gréde zdàj Družina uboga — brez imétja; Pa oh, kedàj dospéje v kràj. V deželo varnega zavetja! — Je tuje vse, neznano vse, Stezfe odljudne so in kraji, Vasice ni, ne hišice; — Zivé pač tod le — tolovaji! Molče potuje celi dan Po tujih krajih teh trojica, Iz dola v hrib, raz hriba v plan, Kamor ji kaže hod stezica. In ko obzòr večerni mrak Povije v mračna svoja krila, Družina sveta svoj korak Ustavi, da bi prenočila. Tjà v kotič mali kraj poti Se skupno stisne družba sveta; A J0žefa v samòti ti, Se bolj Marijo strah sprelčta. In kmalu, Čuj ! zasliši se Stopinj odmév na bližnji péti! — Oh, ropnih mož to četa je, Ki pièni tujce tod — v samoti! Ko v kraj dospè ta nočni roj, Kjer družba je bedela sveta, Gorje! pred njo ustavi koj Mož oboroženih se četa. Kot lev, ki plane na svoj róp, Takó na zbegano dvojico Divjakov strašnih skoči tróp, Na Jožefa in na Devico. — A jćdnemu zmehčd srcé Obrazek Jezusov premili; In čudo, glej, družine se Na mah razbojnik ta usmili ! Pred drugi svojimi celo Z močj6 jo brani in nasveti: In naposled se mu vdadó, Prizanesó družini svéti. — Bogato pa poplačano Mu to usmiljenje je bilo. Legenda nam pové kakó In kdaj je bil prejel plačilo : Ko križan bil ta tolovaj Na Jezusovem desnem kraji, Mu Jezus je obljiibil raj Rekoč: „Se dan's boš z mano v raji !" dr. H. Z. Mala dobrotnika. okler ima človek v obilosti vsega, česar potrebuje, lahko in ugodno mu je življenje. Takemu človeku ni treba misliti, kaj bode jedel jutri in kako se bode oblekel, on le seže v omaro ali skrinjo, vzame si denarja in si naroči, česar mu je treba. A vse drugače je to pri siromaku, ki nima, česar mu je najpotrebnejše za življenje, to je: hrane. Vi, ljubljenci moji, ki čitate te moje vrstice, gotovo še niste okusili takega uboštva, ali v šoli ste vže imeli gotovo take ubožčeke okolo sebe, ki so ob hudi zimi zaradi uboštva ostajali v šoli čez kosilo. Ko ste vi opóludne veselo prihiteli domóv ter našli vže pogrneno mizo, sedeli so oni siromaški otroci v šolskih klopeh in so bili veseli, ako so našli kak košček suhega kruha v svoji torbici, a še bolj so bili veseli, da so smeli ostati v gorki šolski sobi, ker doma niti gorke sobe niso imeli. Kaj nè, otroci, to je pač ubožno življenje? Jélite, da so to sirote, katerim je treba pomagati v taki bedi? V bliŽDji okolici mesta Radinovca je razsajala pred nekoliko leti huda lakota. Ljudem, ki so bili drugače pridni in delovni, nestalo je hrane in denarja. Bila je zelò slaba letina; ljudje so komaj toliko pridelali, da bi se bili skromno preživeli čez zimo. In še od tega malega, kar so pridelali, prodati je bilo treba nekaj, a nekaj pridržati za živež. Nastopila je zima, huda zima, — ljudje niso imeli hrane, ne obleke, ne drv pri hiši. Še celò sena jim je nestalo, da niso mogli živine nakrmiti. Kravice, ki so poprej dajale po nekoliko litrov mleka na dan, dajale so ga zdaj komaj po pol litra, največ po liter; a kaj je pol litra, kaj liter mleka za obilo družino, če ni ne soli, ne moke, ne drv, ne drugih najpotrebnejših stvarij pri hiši. V taki bedi so morali ubožni ljudje prodati zadnjo živinče iz hleva, da so si kupili potrebne hrane. Živina, zaradi pomanjkanja krme suha in slaba, morala se je prodati skoraj pod nič. — V mesto Radinovec se je raznesla žalostna vest, da po bližnjih vaséh ni več nobenega živinčeta pri hiši, vse so morali ljudje prodati, da si podaljšajo življenje vsaj za nekaj dni. Vrhu tega je nastala ostra zima, sneg je zapadel na meter visoko ; ljudje niso mogli iz vasij, niti drugi k njim v vas — bil je to velik križ in nadloga. V mestu Radinovcu, kamor so dohajali vsak dan žalostni glasovi iz okolice, bilo je vse vznemirjeno, ko se je slišalo, da po nekaterih vaseh tudi ljudje vže umirajo od gladi. Domaci gospod župnik je v nedeljo z lece opisoval prežalostno stanje bližnjih sosedov ter prosil v imenu Božjem in Zveličarjevem, da naj vsak, kdor le količkaj premore, pomaga siromakom, ki so v največji sili in potrebi. Zbralo se je tudi nekoliko dobrosrčnih meščanov, ki so osnovali poseben odbor za nabiranje dobrovoljnih doneskov, bodi-si v denarjih ali živežu za stradajoče okoličane. Vsak najmanjši dar se je vzprejel z hvaležnostjo in oddal na dotično mesto. Tudi iz Radinovske šole so prihiteli nekega dne otroci domóv in rekli : da , bode gospod učitelj nabiral darove za stradajoče siromake v okolici. Dobri in usmiljeni otroci so prosili stariše, naj bi pomagali siromakom. In res, ni ga bilo otroka, ki bi ne bil vsaj nekaj prinesel, da se odpomore v najhujši sili. Nabral je gospod učitelj v nekoliko dneh precejšno število obnošene obleke, gorkih klobukov, sukenj in črevljev ; vrhu tega tudi moke, masti, drv in denarja. Vse to se je takòj odposlalo v óne kraje, kjer bila je béda največja, da se razdeli mej ubožce. Oh, ko bi bili slišali, otroci, kakó so ti bédniki blagoslavljali svoje dobrotnike, ter molili in prosili Boga, da bi jim vsak, še takó majhen dar povrnil stotero ! * Neko nedeljo zvečer so priredili prebivalci mesta Radinovca večerno zabavo s tombolo na korist stradajočim v okolici. Za to zabavo so nabirali nekoliko dni poprej različne stvari, da bi jih imeli pri tomboli za dobitke. In v kratkem se je bilo nabralo lepo število mnogovrstnih stvarij v vrednosti nekoliko sto goldinarjev. Vse te lepe stvari so darovali seveda prebivalci mesta Radinovca in zvečer so kupovali tablice s števili, kakor je to pri vsaki tomboli običajno. Kdor je dobil kak dobitek, odnesel si ga je domóv za spomin, a denarji, ki so se izkupili za prodane tablice, obrnil se je za stradajoče v okolici. Mej ónimi, ki so podarili kako stvar kot dobitek za tombolo, bila sta tudi Novakova Vida in njen bratec Janko. Oba sta hodila v domačo mestno šolo, in od tistih mal, ko jim je gospod učitelj v šoli pripovedoval o veliki in neznosni bédi bližnjih okoličanov, nista imela miru, vedno sta premišljevala, kako bi tudi ona dva kaj pripomogla v korist ubogim stradajočim. Zaman sta ju oče in mati opozarjala, da se je v ta blagi namen vže toliko nabralo, da se bode siromakom v okolici zdatno pomagalo, da se je tudi iz mestne blagajnice dovolila precejšna vsota denarja v podporo ubogim, da so precejšne vsote darovali tudi vlada, škof in drugi mestni odličnjaki, vse zaman — Vida in Janko nista bila s tem zadovoljna. Nekega dne popóludne stopita oba pred očeta in mater ter ju s povzdignje-nima rokama prosita, da bi jima dovolila storiti za siromake to. kar sta se namenila. „Nù, in to bi bilo?" vprašata radovedno oče in mati. „Nè, nè, povedati nočeva" — odgovorita brat in sestrica, poprej nam morate obljubiti, da smeva storiti, kar sva se namenila. „Nu, pa vama bodi v imenu božjem," rečeta oče in mati. „Jaz sem se namenila vse svoje igrače podariti za tombolo v korist strada-jočim siromakom," reče odločno in veselo brdka deklica Vida. „In jaz podarim svojo prirodopisno knjigo s slikami, katero mi je podaril krstni kum," reče Janko. Gorki poljubki očeta in matere so bili odgovor tem lepim besedam, ki so potekle iz tako nežnega in dobrega srca njiju otrok. Zna se, da sta oče in mati tej plemeniti prošnji rada ustregla. Jokala sta se od veselja, a otroka sta odhitela v sobo, da pripravita vsak svoje darove. Vida je pobrala vse svoje igrače iz omare a Janko je vzel svojo „prirodopisno knjigo s slikami," da jo še jedenkrat vidi. predno jo podari v dobrodelni namen. * * * Po končani večerni zabavi, pri kateri se je precejšna vsota denarja nabrala pripovedoval je neki gospod zbranim gostom o lepem dejanji Novakove Vide in njenega bratca Janko ta. Slučajno se je zgodilo, da je Vidine igrače dobila pri tomboli neka zelò imovita gospa, a Jankotov „prirodopis" mestni načelnik. Od velikega veselja, da sta ravno óna dva dobila te dragocene, iz otroških src podarjene darove, položila sta vsak po 100 goldinarjev v korist stradajočin siromakom. * * * Drugi dan je dobila Vida sledeči lastnoročno pisan list od zgoraj omenjene imovite gospe : „Preljuba moja Vida! Tvoje lepe igrače so zdaj moje in jaz jih smem podariti, komur koli hočem. NÜ,' jaz mislim, da tega mojega darü najvrednejša si ti, ker imaš takó plemenito srcé. Eada, prav rada ti jih podarim in želim, da bi tvoje usmiljenje, katero si te dni pokazala do ubogih sirot, nikoli ne ugasnilo V tvojem srci ! • Marija pl. Jelodvorska, grasčakinja. In Janko je prejel list, katerega je lastnoročno pisal mestni načelnik. List slóve : „Dragi moj Janko ! Dobitek pri večerni tomboli, ki mi je napravil toliko veselja, darujem tebi. Ees, lepa knjiga je ta „prirodopis," iz katerega se učimo spoznavati modrost, vsemogočnost in neskončno ljubezen božjo, katero čuti vsaka, tudi najmanjša živalca na zemlji. In če ljubezen božja ne zapusti niti najmanjšega črvička na zemlji, kako naj bi zapustila človeka, ali še celò tako plemenitega otroka, kakor si ti, Janko moj ljubi ! Bog naj te blagoslovi in vódi po vseh potih tvojega Življenja ! Anton Tr novec, mestni načelnik. Tù završujem svojo povest ter mislim, da mi ni treba opisovati ónega velikega veselja, katero sta naredila ta dva lista. Majhni, neznatni darovi naše Vide in njenega bratca Jankota so se izpremenili z blagoslovom božjim v največje in najzdät-nejše darove, katere so poklonili mestni prebivalci svojim stradajočim okoličanom. Lj. T. Stari urar. > je, kakor se še spominjam, pred kakimi desetimi leti, da je hodil star inož torbico preko rame od vasi do vasi ter popraševal pri vsaki hiši, če imajo uro pokvarjeno, in če jo imajo, naj jo dado njemu, da jo popravi. Prišel je večkrat tudi v našo vasico in prva pot mu je bila naravnost v našo hišo. V sobo stopivši, pozdravil nas je z „hvaljen bodi Jezus Kristus", stopil k peči, ki je stala v kotu za vrati, ter molče gledal na staro uro, ki mu je visela nasproti. Takòj je našel kako napako, in uro mu je bilo treba dati v popravo. Ko smo otroci slišali, da je prišel stari urar v vas, pustili smo takoj vse igrače, pritekli k staremu možu v hišo ter ostali pri njem toliko časa, dokler ni stara ura visela zopet na svojem mestu na steni. In rad, zelò rad nas je imel starček okolo sebe; pripovedoval nam je to in óno, in mi smo ga radi poslušali. A ne samó, da smo ga poslušali, občudovali smo tudi njegovo veliko spretnost v popravljanji ur. Oj kako smo se čudili staremu možu, da si je upal dotakniti se ure na steni ter se prav nič bal ni, da bi mu padla raz steno. Mi, kar nas je bilo domačih, nobeden bi si ne bil upal, kaj takega storiti. Samó tistikrat, kadar se je ura iztekla, smeli so oče do nje, da so jo navili. In óni stari mož jo je vzel z stene, odprl jo, razpostavil vsa kolesca po mizi. ter zopet vse lepo skupaj sestavil. Ce je bil starček posebno dobre volje, pripovedoval nam je o velikih in majhnih urah, pripovedoval o različnih rudah in krajih, po katerih je vže hodil. Molče smo ga otroci poslušali, da-si nismo takrat vsega razumeli, kar nam je pripovedoval o rudah in kovinah, iz katerih so narejena tudi kolesca v naši stari uri. Večkrat nam je dejal, da je sicer ubožen a vender zadovoljen, ker ga imajo ljudje povsod radi in mu dajó zaslužka. V takih pogovorih je bila ura popravljena, obesil jo je stari mož zopet na steno in se poslovil od nas za nekoliko mesecev. Vselej smo gledali otroci s solznimi očmi za njim, in nič bolj želeli, nego to, da bi se stara ura skoraj zopet pokvarila in bi jo prišel popravljat stari mož. Nekega poletnega dne pride zopet, ali danes ni šel naravnost v hišo k stari uri, nego ostal je zunaj pred hišo, sedel na klop, podprl si glavo v roko in tožil, da je nekaj slab in bolehen. Moja dobra mati je šla takòj v kuhinjo, da mu pripravi gorke in tečne juhe, da se onemogli starček malo okrepča. Jed mu je bila v tek in postal je kmalu zgovoren. Ker pa mož ni bil vajen prosjačiti in ni vzprejemal nobenih darov, dokler si je mogel z rokama služiti kruha, podaril je mojemu bratcu lično drevesno žagico, ki jo je nosil s sebój. To žagico smo imeli dolgo dolgo za spomin pri hiši, ker ga od tistihmal ni bilo več k nam. Poizvedeli smo, da se je tudi njegovemu življenju iztekla ura in je umrl v bližnjej vdsi. In tega njegovega zadnjega prihoda v naši hiši se spominjam najbolj živo. Mnogo drugih spominov je vže izbrisanih v moji duši, a tebe blagi starček, ki si hodil od vasi do vasi, in smo te otroci vselej željno pričakovali, tebe ne pozabim nikoli Kristina Perovska. Kaj pripoveduje moj dédek I fO.Sjobre volje ini smo bili : Kruh smo jedli, vodo pili, Mleko pili, pesni péli, Ž njimi srca smo si gréli. Pesni lepe — te za nas Bile res so tisti čas ! Neposlušni mi nikoli Nismo bili v naši šoli, Mirno tam smo poslušali In zató smo tudi znali : V branji, risanji, pisänji, Kakor tudi v vsakem znanji Nikdo ni bil nas ubog, Da bi vgnal ga v kozji rog. Kadar bilo je polétje, Trgali smo lepo cvetje, V kite potlej ga povili, V dar učitelju nosili. In ko je prišla jesén, Kdo je bil takó drvén, Da pod hruške bi ne hodil, Kamor ga želodček vodil? V zimi smo domd ostali In iz knjig pri peči brali, Kjer nam dédek v lepih glasih Pravil je o bivših časih. Dobre volje mi smo bili : Kruh smo jedli, vòdo pili, Mleko pili, pesni péli, Z njimi srca mlada gréli. — Kakor slišim spet in spet Cisto drug je mladi svet : Dostikrat ste hudomušni, V šoli redkokdaj poslušni, Da drugače ni mogoče, Kakor da vam s šibo oče Tiste muhe razpodi In poredneže vkroti. Kruhek več vam ni po volji, Zdi sladkór se vam vže bolji, Vòda tudi — kaj bi tisto — Vino bolj ugaja čisto, In namesto mleka kava Zdi se vam pijača prava. Lépe pomladi, polétja Drugi vam nabiraj cvétja, In jesensko sadje tudi Drugi v usta vam ponudi ! Zima vam je dolgočdsna, Brez življenja, slabogläsna, O nesreči sänjate, V hiši se preganjate. Majhne vozite voziče, Mrtve jezdite konjiče, Ta z lesenimi nožmi Dreza tebe, njega ti ! Ej, otroci, kam ste prišli? Starost ni vam dósti v čisli ! Komaj hlače jel nositi, Mož vsakdó vže hoče biti. I)o takrat vsak dolgo čakaj In počasi mi korakaj, Da se kje ne izpodtiikne, Da se noga 110 izmakne, — Potlej bodeš se kesàl, A prepozno bo ti žal ! Dobre volje mi bodite : Z mlekom, kruhom se hranite. Pésni — ej, ta dar sladäk — Pévaj pésni lepe vsäk Bodi v letu, bodi v zimi In srcé ogrevaj ž njimi ! Modàt. Medved in čebele. 'Il^ačen medved prileze iz gozda iskat si živeža. Pride do ulnjaka in začne lizati med. Čebela to videč, vzleti iz ula in ga piči na uhó. To medveda takó razkači, da vse uie po tleh razmeče. A zdaj je še le pravo zadèl ! Vsi ròji se vanj zalete in ga opikajo do krvavega. Medved začn0 bežati kolikor so ga nogé nesle. Zelò ga je sram in kesà se, da si je s svojim maščevanjem toliko sovražnikov nakopal. Bolje krivico potrpeti, nego z maščevanjem sovražnika dražiti, će bi bil medved jedni sami čebeli prizanesel, bi ne bile šle vse druge nad njega. Najlepši časi. Minka: F^ateri čas se v celem lèti Najljubši vam, sestrice, zdi ? — O tem katera razodéti Menćnje svoje hoče mi ? Anica: Odgóvor jaz ti dädem, Mica! — Najljubši je vzpomladi čas. To 0bče znana je resnica, Naràve to spričuje kras ! To priča travnikov zelénje, V zelenem gaji petje ptic, Povsod prebujeno življenje In drevja cvet in kinč cvetic ! Minka: Ti imaš prav — to je resnica ! Se tudi meni zdi takó. Kaj deješ ti (kuzaju oig») na tó, sestrica, Se vjemaš z naju mislijo ? Olga: Še ljubše zdi se mi poletje, Po polji žito ko zori, Ko prepelice ljubko petje Veselja čute nam budi ; Ko zrélo žito veže v snöpe, Ko trava rósna se kosi Ter spravlja se v visóke kòpe, -Ko vse se giblje, — kar živi ! Minka: Takó je, Olga ; res, polétje Najlepši letnih časov je, Saj kras vzpomladi, ptičic petje Le v času tem nahaja se. Ròz a : Nikar ! Brez dvombe čas jeseni Najljubši in najlepši je; Kar daje tä, tega nobeni Nam v letu celem ne dajé: Orehe, hruške, grozdje sočno, In breskve, smòkve, jäbolka ! — Trdim zatorej jaz odločno, Da prvi v letu čas je ta. Minka: Saj rés ! da več kot vse krasote Otrokom sadje nam velja ! To prave so še le dobrote; — Kaj vzpómlad nam polétje da? Julika: Jaz zadnja pa trdim: da zima Je lepša kot vsak letni čas ; Lepote ta posebne ima, čeprav kdaj hud je zimski mraz ! Odeja snežna ko pokriva Ororé in plan in breg in log, Veselje nam srca zaliva, Ko belo vse je krog in krog. Minka: To vender mćžno ni, v prirodi Da vsak bi čas najlepši bil ! Sodnik pravičen naj razsodi, Kedó je pravdo to dobil ! — — Janko: Vam jaz bom ta sodnik pravičen, A vdati se vam sodbi je; V razsodbi bodem nepremičen, Pogój vam ta — v pogodbi je ! Vse: Razsodbi tvoji brez upora Udati hočemo se vse: če ktera se ne vda — ta mòra Takòj od nas pobrati se ! So ljubi, lepi, rés, vsi časi, Kateri pa najllepši je Ne vjemajo se vaši glasi, To sodba moja naj pove. Trdila Julika je prav, da zima Je lepša kot vsak letni čas. Lepot v naravi sicer nima Drugje nje radöst je in kras. Po hišah v času tem raduje Po svetu celem ljudstvo se, Ko se v božičnih dneh praznuje Spomin na božje Détece. Ko se v nebeškem svojem krasi Drevó božično lesketa, Za vse so to veselja časi, Veselja časi rajskega ! Nad radost to je ni radósti, Je v letu celem ni nikär ; Da prišel Bog je z visokosti, Veselje diha vsaka stvar. Vse: Pravična tvoja je razsodba : Božični dni najlepši so, To časov vseh spričuje zgodba, Veselje ljudstev priča to ! Zatorej Detetu v zahvalo Zapòjmo pesen zdaj na glas, Da nam radost nebeško dalo, Najlepši dalo v zimi čas ! Vsi poj oč : Bodi hvaljen in pozdravljen, Ki prišel si z visočln, Bodi hvaljen, bodi slavljen Vekomaj nam božji Sin ! dr. H. Z. Domača vas. [ia prijazni Soški strani Vas priprosta mi leži, Lepše nima svet prostrani, Lepše ni nikjer vasi. Svetu šumnemu se skriva Mej gorami mirni raj ; Sladki mir nad njim se zliva: In to je moj rojstni kraj ! Kaj so kraji mi bogati, Mesta, trgi in vasi ! Kakor biser v kroni zlati Vas domača se mi zdi ! Milutin. Modra miška. iška iz luknjice prileze in ugleda jo past! Zviti ljudje veliko in katero nataknejo najlepši košček past in se ujela. Ali miši smo modrejše, kakor ljudje. Me dobro poznamo take zvijače. Ne boste me ujeli nè ! A povohati, " dejala je miška, „povohati ukusno slanino pa vže ko se miška slanine dotakne, lop ! past Kdor nevarnost ljubi, pogubi se. nastavljeno past. „Oho!" dejala je, „vidiš težko pločo podpró z drobno paličico, na slanine, da bi jo miška okusila, sprožila smem: nosek se ne more sprožiti pasti. Slanino pa kaj rada duham." Miška smukne v nastavljeno past in prav na lahko povoha slanino. Past je prav rahlo nastavljena , . in zagrmi in miška — mrtva leži. Naš pastir. >lada kri pravi: poškočiva! stara pa: počijva!" Ta prigovor je menda vže od nekdaj veljaven in bode tudi veljal, dokler bode kaj mlade in stare krvi na svetu. Saj smo bili kot otroci tudi mi prav takó razposajeni, kakor ste vi danes. Komaj je zapel zvonec, vže smo se vsipali iz učilnice kot mravlje iz ótlega panja, če potrkaš nanj. Potem smo pa bežali na vse strani, da nam je odskakovala torbica na plečih in rožljalo pisalno orodje v njej — no prav takó, kakor se vam tudi večkrat primeri. Človek bi bil dejal: „Da bi jih, to se jim mudi domóv!" Ali varal bi se bil, zelò varal, če bi bil tako trdil. Zdirjali smo le toliko, da smo imeli šolsko poslopje za seboj. Potem smo se pa ustavili in pomenkovali, kam jo udarimo. Ce je bilo mrzlo po zimi, šli smo se drsat na Oblasec, mal tolmun sredi nekega travnika. Tam smo uganjali vsakovrstne šale : Vozili drug drugega za roke, drsali se čepe, streljali raco in napravljali ,vlak.' (Je nas je bilo dosti, naredili smo po dva , vlaka', ki sta se sreča vala. Večkrat je trčil drug vlak v drugega in tedaj so padli ,vozovi' vsi navskriž in naredila se je prava živa kopica. In ko smo tako kobarili drug z drugega, ni bilo smeha in vrišča ne konea ne kraja. Pa kaj bi vam pravil še dalje, kako smo ob južnem vremenu postavljali sneženega moža, kako igrali vojsko na kepe, saj sami prav tako delate. In prav imate. Le poskočite in radujete se ter zahvalite Boga, da vam je dal zdrave in čvrste ude. — Seveda, čez mero ne smete uganjati takih razveseljevanj, da ne bote zgubili preveč dragega časa in žalili svojih ljubih starišev s tem. — Toda še večje veselje je bilo za nas po letu. Tedaj nismo imeli nerodnih cokelj, da bi nas obtrkavale po petah. Kar bosi smo hodili v petek in svetek ter bili poskočni, kot mlade srne. Zato smo pa tudi kaj radi begali po občinskem pašniku in borovem gozdiču. Igrali smo Jelena.' preobračali ,kozolce' in bili ,svinko.' Najraje smo se zbirali okolo našega pastirja, črednika Komätarja. [n kaj bi se nè ? Saj nam je vedno zakurjal ogenj in nam pekel krompirja. Kako smo sedeli okolo ognja, bosopèti poniglavci, ter komaj čakali, da je Komàtar s paličico izkopal iz žrjavice krompir ter ga razdelil med nas ! — Oj, takó je bil lepo rumeno zapečen, da imam še zdaj sljó po njem ! — Toda pravi užitek za mlade radovedneže je prišel še le tedaj, ko je vže vsak vrtel svoj krompir v rokah in pihal na vso moč nanj, da bi se preje ohladil. Mar-sikak nestrpnež je zasadil svoje bele zobke prezgodaj vänj ter se prav pošteno opekel na jezik. Mi smo se mu smijali, Komatar je pa dejal : „ Kdor ne verojame, skušnja ga uči." In tedaj smo mi vedeli, da bo pastir pričel pripovedovati zgodbo ali pravljico, katerih nam ni bilo nikoli dosti. Izvestno tudi vi vže komaj čakate, da bi vam jih povedal nekoliko, kakor nam jih je pravil Komatar. Toda, kaj bi vam jih pravil! Saj so vam izvestno znane tiste od treh bratov, pa od zlatolase kraljičine. Zato vam bom raje povedal nekatere iz življenja našega pastirja samega. Videli bodete, da smo se mnogo naučili od pastirja in upam, da se bodete tudi vi. I. „Ali jo vidite žveplenko?" tako je pričel, koje zažigal tobak. „Bojte se je, kakor strupa ! Vi ne veste, kaj se vse lahko primeri, kdor se igra s to stvarjo. Ko sem bil jaz še manji kot ste vi zdaj, našel sem pred hišo novec. Sosedova dva sta bila pa vže nekaj večja — kakor jaz. Hitel sem torej k njima z denarjem, mesto da bi ga bil dal materi. Starejši — Janez — mi pravi: „Daj ga meni!" „Kaj mi daš?" pravim jaz. „Ta-le kos pogače pa tó-le hruško." Se vć, pri sosedovih so bili premožni, a jaz sem bil večkrat lačen. Zato sem drage volje kupil pogačo in hruško. Vrnil sem se domóv, sedel na hlòd in slastno ometal tečno južino. Popóludne tistega dne sva šla z materjo na polje. Kar se začuje: „Klenk, klenk, pink, pink!" — „Oh Bog moj," zakličejo mati. „plat zvona bije! Nekje gori!" In res! Iz uaše vasi se je valil črn dim proti nebu. Ljudje so tekli s polja gasit. Tudi jaz sem koracal za materjo in jokal. Ko prideva domóv, bili so vže ljudje na naši strehi s škafi. Zakaj pri sosedu je gorelo. Gasili so nekaj časa. Toda bilo je prepozna. Branili so le druga poslopja, da se niso unela. Sosedovo je pa pogorelo do tal. In vi bodete vprašali, kako se je unelo, kakor so takrat ljudje pozvedovali. Sosedova dva sta kupila za moj novec žveplenk in zakurila na skednji ob kupu slame. Sosedovi, ki so bili poprej premožni, zadolžili so se z zidanjem nove hiše in oba mlada sinova sta morala od hiše. Služila sta za pastirja ter stradala ovsenega kruha ; prej sta pa pogačo prodajala in se norčevala iz nje. Vidite, takó-le udari Bog poredneže. Zato rečeni še jedenkrat: Ali jo vidite, žveplenko? Bojte se je kot strupene kače in zapomnite si, kaj pravi prigovor: Iskrica mala nesrečo napravi, človeka na pal'co beraško postavi. Fr S F. -— .. ■ Moj maliček. iWi fl^lftoja soba. v kateri stanujem, ni velika ; majhna je, pa prijazna. Kadar sneg skopni in goikeje postane, pridite me obiskat, zelò me bode veselilo. Samó preveč vas naj nikar ne pride, ker drugače bi ne mogli noter. Nù, da-si imam tako malo prostora, vender sem vzprejel te dni še jednega gosta v svoje stanovanje. A nikar ne mislite, da je to kak postopač, o nè ! prav prijazen in uljuđen gospodič je. Tudi oblečen je čedno. Modrosivkasta kapica na glavi, zeleukasta, črno obrobljena suknjica in belkaste hlačice, vse to mu pristoji prav dobro. A najbolje se ponaša s svojim rdečkastim naprsnikom. Ko bi ga videli, kako moško napnè prsi in svoj okrogli trebušček, da bolje pokaže svoj lepi naprsnik ! O, dà, dà, prav zal gospodič je to ! In še kakó vesel ! Po ves dan skačeva, žvižgava in pojeva po sobici. „Izvestno plačuje mnogo za stanovanje," rekel bode ta ali óni izmej vas. Nù, tega nè! Nič, prav nič ne plačuje; še celò kosilo mu moram dati vsak dan. In vender ga imam takó rad ! I, pa saj ga bodete videli, prijateljčki moji, le obiščite me. Tudi poznal ga bode morda kdo izmej vas. Saj ga je še celò Kovačev Tonček . takòj spoznal, da-si je letos še le pri — črkah „i" in „u." Oni dan me je obiskal Tonček. Prav vesel sem bil, da je prišel. Veste zakaj ? Nu, ker imam Tončka zelò rad, priden in poslušen je v šoli. Prijel sem ga za roko in mu dejal: „No, Tonček, ker si tako priden, pokazal ti bodem, kakega gospoda imam v hiši." Peljal sem ga v svojo sobico. „Vidiš ga!" pokazal mu sem svojega gosta. „Oj, tega pa vže poznam," zasmijal seje Tonček, „to je ščinkovček ali zoba." Nu, zdaj vam sem pa povedal, kakega gosta imam v hiši. Dà, dà ščinkovec stanuje v moji sobi. Oni dan, veste, ko je bilo takó mraz, odprl sem malo vrata, ker se mi je preveč kadilo v sobi, in frrr! prifrči lep ptiček v sobico. Sprva se me je malo bal ; ko mu pa prinesem vode v lončeku in mu natresem nekoliko prosa in kruhovih drobtinic, takój sva se izprijaznila in zdaj sva si vže velika prijatelja. Kadar koli pridem domóv in odklepam vrata, vže kriči na vse pretege : čin, čin, čin ! Potem skače po sobici, da ga je veselje gledati. Zdaj zleti na peč, zdaj zopet pod posteljo ali pa pod omaro. Nekoč se mi je skril celò v moj — škorenj. Kar nikjer ga ni bilo, ko sem prišel domóv. Pokličem ga : maliček ! (Takó mu sem dal ime.) Nobenega glasu. Ne sluha ne duha o maličku. Naposled sedem k mizi. Zdajci se oglasi v mojem velikem škornju : č<;k, ček ! in maliček prileti iz njega. In kako je premeden ! Vže prvi večer se je spravil za peč in tam spi zdaj vsako noč. Prav ugodno mu mora biti gori na gorkem prostorčku, ker včasih celò v spanji zadovoljno pokima in začivka. Zjutraj pa navadno vže poprej vstane, kakor jaz. Spravi se na končnico moje postelje ter kriči, kar more: čin, čin, g ri, griču, ček, ček! da me spravi na noge. Pri kosilu je seveda zmirom okolo mene in pobira drobtinice, katere mu mečem. Prav prijazen in vesel ptiček je to. Ravno zdaj, ko vam to pišem, priletel je k meni na mizo in me radovedno gleda. Premedenec najbrže vé, da vam pripovedujem o njem, ker včasih začivka, kakor bi hotel reči: le pohvali me, da mi bodo kaj prinesli, če me pridejo obiskat. Nu, prihodnjič vam povem še kaj o maličku in njegovih prijateljih. Do tedàj zdravi ! — ,To}ko G. Planinec. fju Pogreb. opotovala je po železnici vesela družba, a posebno se je nek gospodič zabaval z odlično gospo, ki je sedela njemu nasproti. Vsi so uprli svoje oči v to dvojico in slišali sledeči razgovor: Gospodič: „Jaz sem bil in bodem vedno velik sovražnik vseh cerkvenih obredov, in kadar umrjem, želel bi, da me pokopljejo brez vsakega cerkvenega obreda." — Gospa reče : „Lepó, videla sem tudi vže sama tak pogreb in tega še ni dolgo." — Gospodič zelò radoveden, seže ji takój v besedo, rekoč : „Gospa, da veste kako me to zanima; prosim vas torej, povejte mi ves dogodek." — „Dobro," reče gospa, „poslušajte torej, povedati vam hočem vse." „Bila sem pretečeni teden obiskat svojo prijateljico, ki živi na kmetih. Prijateljica mi pripoveduje, da je v hiši zbolel jeden njenih hišnih prebivalcev. Vsi so bili žalostni, posebno pa otroci, ki so bolnika zelò radi imeli in se z njim prav po-gostoma zabavali. Približal se je konec njegovemu življenju." — Gospodič naglo vpraša : „Ali niso poslali po duhovna?" Gospa : „Nč ; bolnik ni nikdar občeval z nobenim duhovnom, pa ga tudi ni potreboval." „In kakšen je bil pogreb?" vpraša radovedno gospodič. Gospa: „Lep, prav lep! Vsa družina je bila za pogrebom, in ko so pokojnika položili v jamo, pristopil je hišni gospodar in žalostno vzdihnil : Oh, ubogi moj Hektor! bil si mi vedno zvest pes pri hiši, in zdaj je tudi tebe nestalo. Počivaj mirno pod tem drevesom na našem vrtu!" Ko je gospa svoj govor končala, zakrohotala se je vesela družba na ves glas, a naš gospodič se je osramočen pomaknil v kot. ^ Prirodopisno-natoroznansko polje. Štorklja. ""^jVvS^Jf (Slika iz n a r av e. ) U)S5 prvo vzpomlàdno sapico, ko se polje in log oblačita v novo, lepo zeleno ß&fl oblačilo, ko po prekopih in osojnih bregovih zvone snežno-beli zvončki in trobijo rumene trobentice, ko se ob rahlo žuborečem potoku razcvita vrbov grm, prikaže se v sinjih zračnih višavah štorklja ter se v širokih kolobarjih spušča na streho, kder ima svoje gnezdo. In kako veselje, kaka radost zavlada mej bosopèto vaško mladino, kadar zagleda to zvesto človeško tovarišico. Veselo kričč in jo pozdravljajo, pojoč : Boda, roda, roda ! Štrk, štrk, štrk ! Zlati strijc brez brk, Daj nam zlata, zlata ! " In zakaj tako veselje med otroci? Zató, ker vedo da bode dolgočasna zima naposled vender pobrala svoja kopita ter se umaknila prekrasni vzpomladi, katero so vže takó težko pričakovali. A ne samó brezskrbni otroci, tudi kmetovalec se veseli štorkljinega prihoda, ker mu je všeč njeno pametno vedenje, njena čistoba in njena velika skrb za mladiče. Štorklja prinese srečo in zadovoljnost pod sreho, kamor se naseli. A gorje, ako bi se ji kdo predrznil, kaj zalega storiti, gnezdo razdreti ali še celò mladiče vzeti : treščilo bi v hišo, da bi do tal pogorela, in Bog si ga vedi kaj bi se še vse zgodilo. Takó uči babica svoje vnučke, ki jo sevćda prav pazno poslušajo. Štorklja je povsod znana, priljubljena in z veseljem vzprejeta ptica. Pa, saj je tudi res lepa žival to ! Le poglejte jo, kadar se sprehaja po senožetih ! Kako oprezno prestavlja svoji dolgi nogi, obuti v ozki, rdeči nogavici ! Na njih se veličastno ziblje truplo, ki je oblečeno v belo, vedno čisto suknjico. Vrhu dolgega, zakrivljenega vratu se ponosno ziblje glava z lepo, snežnobelo perjanico. Iz mehkega perja gleda dvoje rujavih očij, obrobljenih s črnim vencem. — Ko čez nekoliko dnij prižene tudi samico želja po domovini z vročega juga, začneta znašati primerno gradivo za gnezdo. Od prvega solnčega svita do trde noči se trudita in potita pridna delavca, da bi pripravila mehko posteljico svojemu ' bodočemu zarodu. Pomenljivo s kljunom klepetaje se posvetujeta in ugibljeta, kako bi se dalo gnezdo bolje narediti : kakó velika bodi kotanja, s čim jo bo treba nastljati. In kako umno jo izdelujeta! Ko nanosita vej in suhega dračja na kup, naredita v sredi dosti prostorno kotanjo ter jo obložita z bičjem, perjem in drugo mehko šaro. Za teden dnij je delo končano, kar z glasnim klepetanjem naznanjata svojim tovarišicam. Toda sedaj se začno za oba resnejši časi. Treba je valiti in to seveda niso majhne skrbi. Dan za dnevom, noč za nočjo mirno žedi samica na nadepolnih jajcih. Samó časi se gre nekoliko okrepčat, a nikoli se ne sme preveč zakasniti, da ji tatinska podlasica ne uniči najlepše nade. V tem, ko ona skrbno sedi na jajcih in jih greje s svojo gorkoto, da bi čim preje upihala v njih iskrico življenja, donaša ji samec hrane ter jo zabava s svojim umčteljnim letanjem. — To vam je kričanja gori na slamnati strehi, ko konci četrtega tedna pričivkajo iz jajec goli mladiči ! Sedaj stoprav se prično trudapolni časi ; štiri zmirom lačne požeruhe preskrb lj e vati s potrebno hrano, to pač ni kar takó. Od zóre do mraka se trudita skrbna roditelja, obä imata čez glavo skrbij za nežni mladi zarod. Hej, to vam je vriščanja, kadar jim prineseta živeža! Vsi imajo nenasitna grla široko odprta in nestrpljivo čakajo, kdaj jim bode kaj zdrčalo v lačni želodček. Veliko se morata prizadevati roditelja, predno jih naučita jesti in letati. Od početka si ne upajo daleč, a sčasoma se navadijo, iskati si hrane, ter se ločijo od starišev. t. ih sii Najlepši čas za štorkljo je zgodnjega poletnega jutra. Ko še tema pokriva zemljo, zbudi se iz svojega lehnega spanja, striplje s kreljuti, zaklopoče, da bi vzbudila svoje še sladko speče tovarišice ter si pogladi razmršeno perje. Želodec se ji vže močno oglaša. Razpnć torej svoji široki peroti ter glasno plahutajoč zapusti svoje gorko ležišče. Sprva le počasi s peroti mahajoč reže sveži zrak, in ko doseže neko višino, plava, ne da bi mignila s peroti. Mirno pluje dalje in opazuje širni svet pod sebój, kde bi se dobilo kaj za njen želodec. V velikih krogih se začne spuščati v goščavo, katero je zapazila globoko pod sebój. Zmirom manjše in manjše kroge dela, kar potegne kreljuti k sebi in lahno prileti na breg potoka, ki se mej vrbovjem in olševjem vije skozi goščavo. Žabe, ki so se solnčile na bregu, prestrašene poskačejo v vodo. Hè, kako mičejo štorkljo brezskrbne ribice, katere švigajo po potoku sèm ter tjà ter se veselo poganjajo za mušicami iz vode. Oprezno stopi v vodo, da bi jih ne preplašila. Le poglejte jo, kako mirno stoji na svojih dolgih nogah v plitvi strugi ! Liki v zemljo zabit kol stoji ter gleda v vodo préd-se, kakor bi se ji sanjalo in bi se ne brigala za nobeno stvar. Toda ona dobro vé, kaj se godi okolo nje in preži na ribice, ki plešejo okolo nje. Glej ! zdajci priplava jedna naravnost proti njej. Nenadoma iztegne svoj dolgi vrat, da bi ne zamudila lepe prilike, vtakne svoj kljun v vodo, in vže polzi trepetajoča ribica po njenem dolgem grlu. Ko ujame še nekoliko ribic, gre se izprehajat po bregu. Kako oprezno stopa, da bi se kaka nesnaga ne prijela njenih nog, kako visoko jih privzdiguje. Skrbno privzdigne vsak listek, pod vsak kamen vtakne svoj kljun. Zamišljeno in zibajoč se koraka naprej ter pobira črve, polže, žuželke in vse. kar jej pride pod kljun. Hò, kaj pa je to? Pod ónim-le listkom je nekaj za-šumelo. Morda je zopet kaj za lačno belosuknjico. Jeden, dva koraka — in vže drži za bedro žabo, ki si pa ne more več pomagati. Nekoliko časa jo ščiplje, da jo umori, potem jo pa slastno pogóltne. Zopet previdno naprej ! Izpod kamena prepodi martinčka, ondù skoči za hitro kobilico. Ko se nasiti, razprostrè zopet dolgi kreljuti ter z zvitim vratom in stegnjenimi nogami odleti domóv. Opóludne, ko solnce najbolj pripeka, sedi na gnezdu, popóludne gre zopet na lov, proti večeru se vrne ter se odpravi klepetajoč spat. Takó preteče štorklji dan za dnevom, teden za tednom. Kmalu se približa čas njenega odhoda. Po svetem Jakobu začnč vže misliti na potovanje. Vsak dan se zbira s svojimi tovarišicami na določenem kraji, kjer se posvetujejo. Nekega dne se vzdigne vsa tólpa visoko pod veslajoče oblake ter odpluje proti jugu. —k - Neugodno, zelò neugodno se je začelo tekoče leto za prijatelje in dobrotnike našega lista, otroci ljubi. — V teku jednega meseca je pokosila nemila smrt tri dobre in zveste prijatelje našemu listu „ Vrtcu" in jih presadila v boljše življenje, kder ni nobenih bridkostij ne trpljenja. Bilo je v dan 4. januvarja, da je v 64. letu svoje dòbe umrl preč. gospod Martin Tomec, župnik v Suhoru pri Metliki, ki je bil vsa leta zvest naš prijatelj in podpornik našemu listu. I)né 17. januvarja pa se je moral ukloniti neizprosni smrti vrl narodnjak in prijatelj slovenske mladine, velespoštovani gospod Josip Horvat, nadučitelj v Ljutomeru. Blagi pokojnik nam je dva dni pred svojo smrtjo še pisal ter naročil pet i z t i-sov „Vrtca" za tekoče leto. Zanimal se je vedno za naš list in pomnožitev šolarske knjižnice ter ga je vselej razveselilo, kadar koli je izišla kaka nova knjižica za našo slovensko mladino. Pač malo takih vrlih značajev ! In še le prod kratkim, v dan 2 7. preteč enega meseca udarila je smrt v naj-odličnejšega prijatelja našemu listu. Umrl je po dolgi in mučni bolezni preč. gospod Josip Marn. e. kr. girnn. profesor, častni kanonik, konzistori-jalni svetnik, predsednik „Matice Slovenske", vitez Fran-Josipovega reda itd. v 61. letu svoje dóbe. Plemeniti pokojnik se je vedno zanimal za naš list ter nas vsako leto spodbujal k vztrajnemu delovanju. Lehko rečemo, da je ž njim izgubil „Vrtec" svojega najodličnej-šega prijatelja in zvestega podpornika vsa leta, odkar izhaja. Na Šentjanževo smo dobili od njega še sledeče vrstice : „Hvala Vam za čestitko o mojem poslavljenji. Istotako hvala za sočutje v bolezni. Vedno sem še velik trpin! Bog Vam daj srečno novo leto in obilo naročnikov! Posebno srečo Vam daj mili Bog za današnji Vaš god. Sprejmite navadno naročnino za ..Vrtec" za prihodnje leto. Zdravstvnjte, z Bogom! Vaš Josip Maro." Vsi trije, katere je vsemogočni Bog blagovolil poklicati k sebi po zasluženo plačilo, naj Vam bodo priporočeni, otroci ljubi, v molitev in blag spomin. Spominjajte se večkrat prijateljev in dobrotnikov svojih, kadar molite bodi si v cerkvi ali doma. Nove knjige in listi. * Veseli otroci. — Takó je naslov jako lepi knjigi z barvanimi podobami za naše slovenske otročiče. Knjiga ima 6 ličnih podob s primernim berilom v vezani besedi. Jedno teh pesene smo priobčili vže v 1. „Vrtčevem" listu pod naslovom „Pri peči" za poskušnjo ter mislimo, da prav prijetno ugaja posebno zdaj o zimskem času naši mladini. Drugepesence v tej knjigi so še 1. Srna: 2. Na konjiči; 3. Pri ribniku; 4. Ubožni otroci; 5. Na ledu, in vže poprej omenjena „Pri peči." — To zares vsega priporočila vredno knjižico je založil Jan. Orion ti ni, knjigotržec v Ljubljani. Izvod stane 40 kr., s poštnino 45 kr. — č. Šaljivi Jaka ali zbirka najboljših krat-kočasnie za slovensko mladino. Nabral in priredil Anton Kosi, učitelj I. zvezek. V Ljubljani. Izdal in založil Jan. Giontini. 1892. 8.° 79 str. Cena 24 kr. — Vsebina te knjižiee je razdeljena v tri oddelke : I. Kratkočasnice iz vsakdanjega življenja ; II. Iz šole ; III. Iz zgodovine. — Koliko vrednosti ima „Šaljiva Jaka" za slovensko mladino, prepuščamo razsodbo drugim veščakom. —č. Iskrice. Zbirka pesmij in povestij. Spisal in slovenskej mladini poklonil Janko Leban, nadučitelj. III. zvezek. V Gorici. Založil in tiskal A. M. Obizzi 1892. 12.° 7 6 str. — S to lično knjižico se je slovstvo za našo slovensko mladino zopet pomnožilo. Kakor I. in II. zvezek „Iskric", tako je tudi ta dobro došel. Ker je vsebina primerna otroškemu duhu in tudi pisava pravilna in gladka, priporočamo tudi ta zvezek šolskim knjižnicam v nakup. Cena mu je 25 kr., po pošti 28 kr. —č. Kratek nauk o glasbi. Spisal Ant. Ne rived. V Ljubljani Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg 1893. 8." 29 str. — To je drobna knjižica, katero bodo izvestno vsi slovenski gg. učitelji z veseljem vzprejeli, ker nam je take i knjižiee pri pouku petja bilo neobhodno treba. Še bolj pa bodo naši gg. učitelji veseli, ako jim povemo, da v zgoraj omenjeni zalogi v kratkem izide tudi 1. Nedvèd: Vaje v petji; 2. Nedvèd: Početni nauk v petji po „Weimvurmu." — Naj bi torej gg. učitelji, ki se ukvarjajo s petjem prav mnogobrojno segli po zgoraj omenjeni vže izišli knjižici, ki stane 15 kr., po pošti 17 kr. —č. Rešitev kvadratne uganke, demanta in odgonetke ugank t 1. „Vrtčevem" listu: Rešitev kvadratne uganke: V o ; d 1 o 1 v 1 o 1 d s e 1 k u [ n 1 d 1 a z 1 a 1 8 1 t 1 a 1 v 1 a k o 1 1 e 1 d 1 a 1 r C|e|r|k|lij|e m1 i 8 1 i 1 j 1 o j n o r , o 1 s 1 1 i a n • o i k t 1 o 1 b j e i r s i v j é j t |n| i |k k|r|o[ž|n|ijk j|a|s| 1|i|e|e l> j 1 u 1 b 1 e 1 1 1 j p i ! š č i e i t ; a K o 1 r o 1 š 1 k o Od prvega kota na levo zgoraj čita se v poševni vrsti nizdolu do spodnjega kota na desno želja : Veselo novo leto. Prav so jo rešili : Gg. Jakob Inglič, naduč. v Idriji ; Jernej Pire in Jos. Kumar v Idriji ; France Peternel, mladenič v Novakih (Goriško) ; Ivo, France, Polde in Jaka, dijaki v Ljubljani. Rešitev demanta : B u r a g r o z d š k 0 f i j a d r v a K n i c a K »' o f K a <1 e c k S 0 1 i «1 a v r č a P n e n e c k 0 0 c k k 0 a i Prav so ga. rešili: Gg. Jak. Inglič, naduč. v Idriji ; Jernej Pire in Jos. Kumar v Idriji ; Pran Gruden, v Spod. Retjah ; Ivo, France,, Polde in Jaka, dijaki v Ljubljani; Rad. Rabuza, dijak v Oelji; Dragutin in Rudolf Koderman na Fran-kolovem (Štir.) Jože Ermene v Dramljah ; Ant. Hren, Janez Turnšek, Jož. Vodovnik, Alojz Baš in Martin Kralj, uèenei v Braslovčah. — Ivana Šket v Dramljah (Štir.); Albina Rupnik v Leskovci; M. Mlakar, učiteljica, Rezika Rovan. Ivanka Podboj, Ivanka Primožič, Jekoslava Juvančič, Mici Petrič, Ivanka Blažon in J. Kovšea, učenke v Planini; Emilija Jarc, Marjeta Bošnak, Marija Pla-skap in Matilda Rössner, učenke v Braslovčah (Štir.) Odgonetke ugank : 1. Miza; 2. Žaga; 3. Križ; 4. Sladkor (cuker): 5. Metla; 6. Bič; 7. Pes; 8. Jež; 9. Miš; 10. Kopriva; 11. Dimnik; 12. Hren. ME** Zaradi neugodnih okoliščin se je „ Vrtec" nekoliko zakasnil ; prosimo, naj nam naši če. gg. naročniki oprosté, v prihodnje spravimo zopet vse v red. Uredništvo „ Vrtčevo Listnic». Vsem onim čč. prijateljem našega lista, ki nam pri obnovljenji naročnine žele, da bi dobri Bog blagoslovil naše delo in naš trad ter bi nam dal prav obilo naročnikov, želimo tudi mi, da bi jim ljubi Bog dal vsega v obilosti, česar koli si njih dobro srce želi. I >C Rebus. (Priobčil F. Stegnar.)