380
Slovstvo.
T1RVAŠKO   SLOVSTVO. (Piše J. Barlfc.)
Prepotreben je bil v hrvaškem slovstvu list, kateri bi poučeval in zabaval mladino srednjih šol, kateri bi bil nekakov prehod od listov za nežno mladino k pravim leposlovnim in znanstvenim listom. Takov list smo dobili s »Pobra-tim«-om, katerega že drugo leto dokaj srečno urejuje profesor Peter Markovič. Ko je začel »Pobratim« izhajati pod urednikom prof. Jož. Vi-tanovičem, sprejela ga je kritika od vseh stranij jako neprijazno in ostro obsodila razne sestavke, posebno pa jezik, zato se je mislilo, da bode zaspal. Nu, po sreči je prišel list v druge roke in sedaj napreduje jako lepo. Jezik mu je uprav izboren, a podpirajo ga s sestavki malone vsi profesorji srednjih šol. Dasi izhaja vsakih štirinajst dnij jedna številka (16 stranij) in velja na leto le 3 gld., razširil se je list le slabo med hrvaškim občinstvom (imel je na početku drugega leta neki le poldrugsto naročnikov), a podpira ga največ le gimnazijska mladina. Upamo. da je sedaj bolje, ker ga je tudi vlada na vse strani živo priporočila. Toda oglejmo si rajši najpreje kratko prvi letnik, potem pa še dosedaj izšle številke drugega letnika.
Pesmij je obilo in celo prav dobrih od znanih pesnikov, kot Badaliča, Kranjčeviča, Manoj-lovica in Milakoviča; med njimi je nekoliko tudi prevedenih od raznih znamenitih tujih pesnikov. Pripovednih spisov je tudi dosti, žal, prav malo izvirnih. Med prevodi omenjam posebno ruske narodne pripovedke, katerih je v vsaki številki nekoliko, in katere je prav izborno prevedel ravnatelj M. Divkovič. Ruske narodne pripovedke se odlikujejo po kratkem, jedrnatem zlogu, in so podobne jugoslovanskim. Tu bi si usodil opomniti, naj bi se zapisovale in priob-čevale tudi hrvaške narodne pripovedke, ker če mladina rada prebira ruske, koliko rajša bi či-tala domače! Res so v »Pobratim«-u lanskega in letošnjega leta priobčene tudi kake dve — tri hrv. narodne pripovedke, ali kaj koristi, ker ,se jim ni ohranil narodni značaj (ako izvzamem ono iz Bosne), ker jih zapisovalec ni zapisal tako, kakor jih je čul, ampak po svoje. V kakem otroškem listu bi še smeli tako prirejati narodne pripovedke, ali v listu, ki ga čita že bolj odrasla mladina, ne. Naj zre, kako priprosti narod govori in misli. — Ne smem pozabiti niti moha-medanca. Ibrahima bega Repov<a, kateri nam kaže vshodno književnost, prestavljajoč kratke poučne »arapske priče« in »poslovice«. Ker goje mohamedanci iz Bosne hrvaško knjigo, naj je tudi med » Pobratim «-ovimi pisatelji nekoliko mo-hamedancev. Nisem se motil, ocenjujoč Lepuši-čeve slike iz Bosne, da bodo baš one pridobile hrv. knjigi mnogo novih prijateljev in podpirale zlogo s hrvaškimi mohamedanci, ker jih, kakor čujem, prebirajo in razširjajo, kakor da so z medom namazane.
Najzanimivejši del v celem »Pobratim«-u je »pouka«, ker tu deluje mnogo učenih močij, in baš tu se bode mogla hrv. mladina največ naučiti. Kaj dobro so došli gimnazijcem življenjepisi raznih znamenitih mož, bodisi učenjakov, bo-
disi pesnikov, kot Sofokla, Ovida, Horaca, Schlie-manna in vojvode Alkibiada. Prof. Senc je opisal domače življenje starih Grkov, Ljubomir Ivan-kovic je pokazal v pravi sliki razne spiritistiške goljufije, Gavro Manojlovic je napisal lep članek o preporodu laške književnosti, a dr. J. Scherzer je podal razpravici o slavni pesmi o Nibelungih in o Gudruni. Ne bodem našteval drugih raz-pravic, katere so napisali veščaki, in ki uče hrvaškega dijaka o raznih strokah in mu slade to, kar se uči v šoli. Tudi »Svaštice« so zanimive, a posebno se veseli mladi svet raznih nalog in ugank, saj ni kar tako, če vidi v prihodnji številki med onimi bistrimi glavicami, katere so rešile uganko, tiskano tudi svoje ime.
O letošnjih številkah reči mi je isto, kar o lanskem letniku. Med pesmami omenjam le Mila-kovičev: »Sonetni vijenac o mladini.« Izmed poučnih člankov pa omenjam: »Zoraničeve planine« (iz stare hrvaške književnosti), »Parzival Wolframa izEschenbacha«, »Vergilijev podzemni sviet«, »Kad i kako izgubi Hrvatska Dalmaciju?«, »Rimske Katakombe« — kateri so vsi jednako izvrstni in zanimivi.
»Pobratim« prinaša v vsaki številki po jedno sliko, največ iz prirodopisa. Dasitudi ne trdim, da ne bi bile i te slike koristne, vendar bi želel, da bi se včasih tudi ozirali vsaj nekoliko na Hrvaško. Kako bi razveselilo dijaka-čitatelja, ko bi zagledal v listu sliko iz svoje domovine ali pa še celo iz znanega mu kraja! Nu, in tudi slika kakega domačega književnika bi se lahko natisnila Večkrat so res one slike tako nekako nezanimive.
»Pobratim« zvršuje dobro svojo nalogo, dijakom je lepa podpora, in v nekoliko letih bi se obdelali lahko vsi bolj zanimivi pojavi iz raznih predmetov v kratki, poljudni obliki. Sile so izvrstne, a »Pobratim«-u želimo mnogo čita-teljev.
Oesarizam i bizantinstvo« u poviesti iztočnog razkola. Napisao dr. Ivan Markovič, franjevac države presv. Odkupitelja. Dio II. Zagreb 1891. Vel. 8°. Str. 648. — V tretji številki letošnjega »D.in S.« smo objavili prvi zvezek tega imenitnega dela, katerega drugi del je izšel ne dolgo pozneje, dasitudi na naslovni strani beremo 1. 1891, kakor da bi bil izšel že lani. — V prvem delu je pisatelj pokazal smer in duha bizantinske vlade in njene cerkvene politike od Konstantina Vel. do Focija, v drugem delu pa preiskuje žalostne nasledke Focijevega razkola, politiko poznejših cesarjev in druge vzroke, ki so posredno ali neposredno vplivali na cerkev in utrjevali razkol. Idimo za pisateljem in oglejmo si njegovo razkladanje!
V starem poganskem Rimu je bil cesar ob jednem tudi najvišji duhovnik — »pontifex ma-ximus« — in kot tak je imel v svojih rokah ne samo telesa, ampak tudi duše svojih pod-ložnikov.
S Konstantinom Vel. se začenja vrsta krščanskih vladarjev, krščanska cerkev je stopila iz katakomb v javnost in si pridobila meščansko pravico, toda čakala jo je že druga borba. Tradicija poganskih cesarjev se je globoko ukore-ninila in se ni dala z lahka izrovati. Država ima sicer veliko moč,  ali njena oblast sega le na
,,DOM IN SVET!' 1892, štev. 8.
381
zunanjo, telesno stran podložnikov, do njih vesti nima nikake pravice, nad njihovimi dušami ima oblast le cerkev. A naslov »pontifex maximus« poganskih cesarjev je bil preveč omamljiv. da bi ga bili cesarji sedaj opustili.
Utemeljitelj cerkve je dal svojo oblast le apostolom brez ozira na posvetne vladarje, zatorej je prvi pogoj za obstanek prave cerkve sloboda. Cerkve ne sme nikdo ovirati v njenem delovanju, ker ima najvišji namen: zveličanje duš; država skrbi neposredno za časno srečo svojih podložnikov. Kakor je pa duša višja od telesa in zmoter višji od sredstva, tako je tudi cerkev višja od države. Vendar ni država sužnja cerkve, ampak ima vso slobodo v svojem delokrogu, cerkev ji le kaže pravi pot in ji pomaga v njenih opravilih. Tako naj bi bilo med cerkvijo in državo. Svetovna in cerkvena zgodovina pa nas uči, da ni bilo vedno in povsodi tako, marveč da je država večkrat posegala v delokrog cerkve. Tako je bilo na zahodu, kar nam spri-čujejo orjaške borbe rimskih papežev za slobodo cerkve, tako — in še hujše — je bilo tudi na vshodu.
Kakor skrben vrtnar odstranjuje od mladega drevesca vse, kar bi mu oviralo rast, tako je tudi nebeški vrtnar odpravil iz Rima cesarski prestol, da bi njegova senca ne dušila mladega drevesca — cerkve, ki ima korenine v Rimu. — Bizantinski vladarji pa so nadaljevali pod plaščem krščanstva staro pogansko politiko, iz-vzemši Teodozija V. in še nekatere druge. Njihova volja mora biti zakon podložnikom, njihova krvološtva in nesramnosti ne zaostajajo mnogo za Neronovim ali Domicijanovim. Cerkve sicer ne preganjajo s surovo silo (dasitudi brez tega ni bilo), ampak jo polagoma vklepajo v verige državnega absolutizma, kar je še nevarnejše. Cerkev se je nekoliko Časa upirala sebični politiki cesarjev in se borila za svojo slobodo, toda prehitro so izginili na vshodu Atanaziji, Baziliji, Krizostomi in drugi neustrašeni brani-telji cerkve, njeni škofje so izgubili pogum, da bi se upirali nenasitnemu zmaju — cesarizmu. Na vshodu je polagoma izginjal pravi cerkveni duh, temnili so se pojmi o pravi cerkvi Kristusovi, in država je dobivala vedno večjo moč nad cerkvijo; čim bolj se je vshodna cerkev odmikala od Petrove stolice, tem globlje je padala v sužnost države. V devetem stoletju, ob času Focija. je država dosegla, kar je želela: cerkev je postala njena dekla. Od Focija do propasti bizantinskega cesarstva imamo na vsaki strani bizantinske zgodovine brezštevilnih dokazov, da je cerkev bila slepo orodje države, posebno kolo v stroju državne uprave. Kadar se cesarju poljubi ali politika tirja, zjedini se vsbod z Rimom, in po njegovi zapovedi ga zopet zapusti. Na cerkvenem zboru v Lijonu 1. 1274. in v Florenciji 1. 1438. se je slovesno sklenila zveza z Rimom, toda kmalu potem so ravno tisti, ki so zvezo podpisali, svoje rojake podpihovali proti Rimu. — Tako lahkoumno so ravnali Grki z najvažnejšimi rečmi.
Zadnji bizantinski vladarji so se večkrat potegovali za unijo, seveda le iz političnih vzrokov, in tudi nekateri patrijarhi so se je iskreno držali,
toda narod ni hotel več ničesar slišati o Rimu.
—  Ko je ob koncu petega veka nastal razkol pod patrijarhom Akacijem, obračali so verniki oči na zahod in menihi carigrajske občine so bili glavna bramba prave cerkve in cerkvene slobode proti samovolji cesarjev in proti nevrednim poglavarjem vshodne cerkve. V petnajstem veku so pa bili menihi in prosto ljudstvo najhujši sovražniki unije. Od kodi ta izprememba?
—  Prosto ljudstvo celi deseti in jednajsti vek ni nič slišalo o najvišjem pastirju cerkve, nasledniku sv. Petra, pač pa so mu njegovi- višji pastirji in poglavarji vlivali v srce sovraštvo do zahodne cerkve, rimske papeže so mu slikali kot največje sovražnike grškega naroda in bizantinske države. — Cezaristična politika, napuh, nevednost, sovraštvo in prezira nje vsega, kar je spominjalo na zahod, prišlo je do vrhunca v jednajstem stoletju v drugem Fociju — Mihaelu Cerulariju, ki je Focijevo delo popolnil in dovršil.
Veliki zgodovinski dogodki ne nastajajo hipoma. ampak so posledica mnogih vzrokov, katerih korenine segajo daleč v zgodovino posameznih narodov. Cesarizem je glavni, ali ne jedini vzrok cerkvenega razkola. Pisatelj se v drugem delu ozira tudi na druge činitelje, ki so podpirali in utrjevali razkol. Prvi tak činitelj je bilo prirojeno nasprotje med grškim in latinskim življem. katero se javlja, odkar so si Rimljani osvojili Grško; sčasoma je nasprotje vedno bolj raslo. To nasprotje je imelo svoje korenine v različnem značaju obeh narodov, v slovstvu in političnih razmerah. Ko se je na zahodu ustanovilo germansko-rimsko cesarstvo, razburilo se je staro sovraštvo še bolj. Ni dvombe, da je cesarstvo Karola Vel. precej vplivalo na utrje-nje razkola, toda ta bi bil nastal, ko bi se tudi rimsko cesarstvo ne bilo ustanovilo; zakaj že več stoletij pred Karolom so se kazala očitna znamenja, da bode v vshodni cerkvi nastal prevrat. in to se je res zgodilo v devetem in jednajstem
Stoletju.                                                               (Konec.)
Češko  slovstvo.
Cirkev viti zna. Životy Svatjch a Svetic Božich. Pofadem roku občanskeho se-psal František Ekert, duchovni spravce na Karlove v Praze. Svazek prvni. — Podil udu Dedictvi Svatojanskeho čis. 79 na rok 1892.
To je zopet veliko delo, katero je pričel pisati Slovencem dobro znani gospod Fr. Ekert, sedaj župnik v Pragi. Pred nekaj leti je opisal v dveh debelih zvezkih »Posvatna mista pražska«, sedaj piše pa življenje svetnikov in svetnic božjih. To delo spada prav za prav v bogoslovje, a omenjamo je v svojem listu zaradi posebnega značaja, ki ga ima: značaj ima namreč slovanski. Opisuje gospod pisatelj sicer slavne svetnike, znane po vsem katoliškem svetu, a kjer le more, opiše nam svetnika rodu slovanskega, ali ki je vsaj deloval med rodom slovanskim. Največ seveda je opisanih čeških, n. pr. blažena Zdislava (1. dan prosinca), blažena Mlada Pfe-, mvslovna (opatinja), v 8. dan svečana; blaž. Anežka Češka, v 2. dan sušca; blaženi Klement