Poštnina plačana v gotovini. Cena 30.- lir Spediz. in abb. post. I. gruppo DEMOKRACIJA / \ »Slovenska mladina je na grdo izzivanje odgovorila z dostojanstvom« GLAS NA ZASEDANJU SDZ v -J Leto XV. - Štev. 5 Trst-Go'ica, 1. marca 1961 Izhaja 1. in 15. v mesecu Kongo - kamen preizkušnje OZH Hruščeva ofenziva proti Hammarskjoeldu propadla Umor v Kongu. Gotovo ne prvi in ne zadnji. Številni umori, ki so jih zagrešili pred tem, obremenjujejo samega u-morjenega. In vendar: splošno zgražanje px-etresa ves svet. Zgražanje je neprimerno večje in zlasti bumejše kot ;e bilo v tistih črnih dneh, ko je na deset tisoče žena in otrok bele in črne polti bežalo pred morilci, posiljevalci in roparji Lu-mumbovih pristašev. Umorjeni Lumumba je obogatel Afriko z mučeništvom. Živeči Lumumtu je bil vse prej kot nekak indijski Gandi. Politična kreacija brez lastnega prepričanja, brez trdnih načel do političnih ciljev, ki pa se je ob popolnem pomanjkanju tekmeca povzpel na deske ljudskega tribana. Demagog s prodornimi ognjevitimi sugestivnimi lastnostmi, ki obljublja vse in ničesar ne izpolni. Ce bi ostal pri življenju in na oblasti, je kaj malo verjetno, da bi se kakršen koli resen azijski ali afriški državnik potegoval za njegovo prijateljstvo. Mrtvi Lumumba pa je postal simbol. S tem dejstvom se mora Zahod spo-prijazniti. Sedaj je že skoraj povsem gotovo, da je njegov morilec predsednik Katange Combe in njegovi pristaši, ki so pod vplivom belgijske oblastniške skupine. Po afriškem pojmovanju je Lumumba žrtev belega imperializma, med katerega črnci prištevajo tudi Združene države. Da Sovjeti in njihovi zavezniki s Titom vred ob tem ognju segrevajo svoj propagandistični boršč in počno vse, da bi se ta ogenj še bolj razplamtel, je jasno. Vse, kar slabi Zahod in komunistom omogoča, da se vgnezdijo po nerazvitih deželah, izkorišča Kremelj za svoje svetovno revolucionarne cilje. Umor Lumumbe je vsekakor dragoceno darilo Hruščevu. Ta umor je Nikiti prihranil nekaj let intenzivnega dela politične infiltracije. Spomini na komunistične ugrabitve in umore, na Nagya in Maleterja so v Afriki povsem zbledeli. Spričo takih dejstev se vriva vprašanje, ki ga postavljajo celo prepričani demokrati, ali ni Zahod v Kongu pogrešil. Bel7 gijci, ki so zapuščali Kongo, so polinte-ligenta Lumumbo postavili za novega vladnega šefa samostojne dežele. S tem seveda niso bili zadovoljni še mnogo manj izšolani kongoški plemenski poglavarji in u-radniki. Lumumba jih je želel obdržati pri ojnicah in jim je obetal visoke uradniške in vojaške službe, palače, vile, avtomobile, denar skratka vse, česar sam ni imel niti njegova vlada. Ko svojih obljub ni mogel izpolniti, je krivdo zvrnil na Belgijce, na belce; prav na tiste, ki bi državo vsaj za silo lahko uredili. Izbruhnila je vstaja in tudi za to vstajo je Lumumba obdolžil Belgijce. Lumumba se je obrnil na OZN in jo poklical v deželo. Tu je Zahod napravil prvo napako, Združene države, ki so bile zaposlene s predsedniškimi volitvami, in v skrbi, da bi se Sovjeti ne vtihotapili v Kongo, so predlagale in tudi dosegle, da so se akcije v Kongu udeležile zgolj male države. S tem je OZN izgubila vsako probojno moč. Da bi izločili Sovjete, so se Američani sami izločili. Gotovo so to storili v dobri veri, da bi jim ne očitali imperializma. Ta odločitev je bila glavna pogreška, kar je mogoče zgodovinsko tudi dokazati. Ko je 1. 1958 prišlo do vstaje v Iraku in je ves Bližnji vzhod zašel v najresnejšo nevarnost, je bil Eisenhower toliko pogumen, da je izkrcal v Libanonu ameriške čete. Tudi takrat je Moskva rjovela in obdolže-vala Ameriko imperializma. V nekaj tednih je na tem področju zavladal red in mir. Američani so spet odšli in dokazali, da nimajo imperialističnih ciljev. V vprašanju Konga so se Američani izognili podobnega poguma. Z zelo slabotnimi in omahljivimi silami OZN se je poskušal generalni tajnik Hammarskjoeld uveljaviti. Pri tem pa je, stalno naletel na Lumumbo, ki je v OZN našel novega grešnega kozla. Pogrešil je tudi Hammarskjoeld. Namesto, da bi premislil, kot sčf to storili Belgijci, da je Lumumba edini skupni kongoški voditelj, s katerim edinim je mogoče politično razpravljati, ga je poskušal izločiti v dobri veri, da bo s tem odstranil kaos. Povezal se je s KasavuLu-jem in Mobutujem, ki sta svojega nekdanjega zaščitnika in prijatelja pustila na cedilu ter mu celo stregla po življenju To ni bilo v Hammarskjoeldovih načrtih. Kaos se je samo še povečal. Brez Lun um-be je postal položaj brezupen. Tretja pogreška. Namesto, da bi Ham marskjoeld z vso odločnostjo zahteval iz ročitev Lumumbe, ga je Combe z zločinom prehitel. Kaj sedaj? »Naj Sovjetija še tako zanikuje njegovj obstoj, se bo morala vendar prepričati, da njegov duh le ni breztelesen«. S temi besedami je ameriški delegat pri OZN, Adlai Stevenson, označil generalnega tajnika OZN, Hammarskjoelda, ki se upira ostavki, ki jo Sovjeti zahtevajo z vso tipično komunistično obrekovalno gonjo. Hammarskjoeld je vodja organizacije 99 držav. Za svojo človečansko dolžnost smatra, da potrebujejo zlasti mali narodi OZN za svoj mirni razvoj. Važno vprašanje pa je, kako naj Hammarskjoeld učinkovito posluje, če neka velesila in z njo ves komunistični in priprežniški blok ne priznava obstoja generalnega tajnika OZN. Ni to nič novega, Tudi njegov prednik Trygve Lie je vzdržal nekaj let, čeprav so ga Sovjeti smatrali za breztelesnega. Sedaj uganjajo isto protokolarično igro, s katero so trpinčili Trygve Liea. Uradnih dopisov ne pošiljajo generalnemu tajniku, ampak posameznim organom OZN. Vabila na posvetovanja ignorirajo, vsak osebni stik svoje delegacije z generalnim tajnikom je pretrgan. Ta bojkot se razteza tudi na najenostavnejše vljudnostne običaje olikane družbe. Sovjetija se obnaša kot tisti naduti, vase zaljubljeni zamerljivci, nabiti kompleksov ostarelih devic. Tak je bil Stalin, tak Hitler in tak Musolini. To so zbodljaji, ki so občutljivega Tryg-ve Liea zadeli, trde Hammarskjoeldove kože pa ne prebijejo. Tako zadržanje je zgodovinski zločin proti svetovnemu miru. Težke posledice so na dlani: vrednost nepristranske svetovne organizacije, katere eksponent je generalni tajnik, kopni, mnoge potrebne akcije hromijo. To pa je tudi resnični cilj razžaljenega hruščevskega samoljublja proti značajnemu možaku, kakršnih je - spričo inflacije histerikov v današnjem svetu - vedno manj. Sovjetski delegat natančno ve, da laže, ko Hammarskjoelda obdolžuje sokrivde na umoru Lumumbe. Upa pa, da bo s stal- nim ponavljanjem laži preslepil afro-azij-ske narode in s tem afro-azijske vlade. Hruščevski napad na Hammarskjoelda ofy plenarnem zasedanju OZN je propadel prav zato, ker se je večina novih držav postavila na stran generalnega tajnika. Sedaj se je ta napad ponovil s podvojeno močjo. V OZN so mnenja, da zahtevajo Sovjeti Hammarskjoeldovo glavo kot ceno za kakršno koli popuščanje na drugih področjih. Diktatorji ne prenašajo »velikih, samostojnih mož«. Ne prenašajo jih na vrhu svetovnega sodelovanja. Na konici OZN bi hoteli upravnega uradnička, ki bi plesal tako kot bi oni muzicirali. Ce pade Hammarskjoeld, se bo spotaknil ob svoji lastni veličini, kot so se spotaknili že šte-veliki možje v zgodovini. Verjetno pa je, da bo ostal. K.0NC0 V/RM05T>JI S.V6T I -tarantel- ZA ENKRAT PRAZNIH ROK... NOVA POTA ITALIJE Na povratku " pariške vrhunske konference je ministrski predsednik Fanfani spregovoril v Rapallu nekaj pomembnih misli o bodoči italijanski notranji politiki: »Italija mora preizkusiti nova pota in nova sredstva za dosego ravnotežja v deželi, ne da bi pri tem okrnila metode svobode, visoka načela pravičnosti in demokratskega ustroja...« Te besede ministrskega predsednika so jasno nakazale, da raste v Italiji nekaj novega. Teh nekaj več ali manj abstraktnih besed Fanfani ni dopolnil s konkretnimi izjavami. Zato pa so to storili voditelji in razlagovalci vseh političnih strank od skrajne levice do skrajne desnice. Posebno pa so prišle te besede do veljave na zadnjem »vsedržavnem svetu« krščanske demokracije. Voditelj socialdemokratov Saragat je Fanfanijevo zamisel označil za »najpomembnejši govor, ki ga je po vojni izustil katerikoli ministrski predsednik.« La Malfa, prvak republikanske stranke je Fanfanijev govor tolmačil kot »pameten in dalekoviden«. Ministrskemu predsedniku je priporočal, »naj se z vso odločnostjo otrese motilcev med članstvom Krščanske demokracije«. Tudi levo krilo KD, Sullo, La Pira i. dr. je pozdravilo Fanfani-jeve zamisli. Desnica pa je soglasno o-dločno protestirala. Andreotti, Pella, De Martino, desničarski demokristjani, so se »novi poti« energično uprli. Ob takem vzdušju je pričel zasedanje strankin parlament KD, ki je v tbrek, 21. februarja izglasoval sklep, po katerem odklanja vsako sodelovanje tako z levičarskimi kot desničarskimi skrajneži. Pri tem označuje KP kot latentno nevarnost. V posebni resoluciji' so krščanski demokrati pozvali Nennijeve socialiste, naj prenehajo s komunističnim sodelovanjem in podprejo zunanjepolitične napore sedanje vlade. . Po tridnevnem, večkrat zelo vihravem razpravljanju, se je vsedržavni svet krščanske demokracije srečno izvlekel iz nevarne slepe ulice, v katero je v zadnjih mesecih zašla KD. Državni svet je odobril tako stremljenja levice, ki jo vodi strankin tajnik Moro, kot tudi delovanje Fanfanijeve vlade. Ta soglasnost velja tudi glede formiranja tistih krajevnih organov, občinskih in pokrajinskih, ki so bili sestavljeni s podporo Nennijevih socialistov. Edini, ki je izrazil svoje negodovanje, je bil bivši ministrski predsednik Tambroni. Pripadniki desnice, Scelba, Andreotti, Odorizzi, Dalvit in še sedem drugih se je glasovanja vzdržalo. S tako ogromno večino dosežen sklep krščansko demokratičnega strankinega parlamenta je ponovno potrdil, da tvorijo OZN, NATO ter gospodarska in politična evropska intergracija temelj italijanske zunanje politike. To politiko pa je mogoče reorganizirati samo z zanesljivimi demokratičnimi silami, zato je sodelovanje z desničarskimi in levičarskimi skrajneži ali. s »strankami, ki se tem skrajnežem obračajo«, povsem izključeno. Prav v tej točki obravnava dokument KD bodoče odnose do Nennijevih socialistov: »Medtem ko KD skladno s kongresnimi sklepi odklanja vsako organično povezavo centruma z desnico, potrjuje ponovno v maju 1960 dosežen sklep, s katerim priznava važnost vključitve levičarskih socialistov za demokratični tabor, V Nennijevi stranki se sicer pojavljajo avtonomistična stremljenja, na drugi strani pa so prav tako očitne vezi s totalitarnim komunizmom.« Dokument ponovno poudarja potrebo politične pobude s strani levičarskih socialistov, po kateri bi se morali nennijevci nedvomno distancirati od komunistov, zato da bi kasneje aktivno sodelovali v obrambi italijanske demokracije in pri utrjevanju evropske solidarnosti. Vse do take odločitve socialistov bo ostalo sodelovanje KD in PSI omejeno na občinske odbore v šestih pokrajinskih mestih, med katerimi so Milan, Firenze in Genova ter pokrajinski odbor v mestu La Spezia. V glavnem ostaja DK pri svojem načelu: povezava z levičarskimi socialisti v vsedržavnem merilu je mogoča samo pod pogem, da socialisti pretržejo vse vezi s komunisti in si osvojijo načela sedanje italijanske zunanje politike. Veliko zanimanje politične javnosti vlada tudi za kongres liberalne stranke, posebno še zato, ker so mnogi iz zadržanja liberalcev do reševanja »težavnih odborov« s sodelovanjem socialistov, sklepali, da bi mogli liberalci sprožiti vladno krizo. Ta nevarnost je za sedaj odstranjena z govorom liberalnega prvaka, ki je na kongresu potrdil svojo zvestobo do sedanje koalicijske vlade. Kaj pravijo k vsemu temu komunisti? Togliatti pravi, da so nennijevci na tem,, da se preobrazijo »v navadno napredno stranko socialdemokratičnega ustroja«. Togliatti ne skriva »bojazni«, ki bi jo povzročila taka »preobrazba«. Komunistični poglavar pravilno ocenjuje položaj. Ce bo njegova igra z nennijevci izgubljena, se bo znašel v stiski, ki se jo bo poskušal z vsemi sredstvi izogniti: v izolaciji, ki bi pomenla konec povezave s socialisti, ki je bila doslej temelj komunistične moči v Italiji in edinstven pojav med moskovskimi satrapi v Zahodni Evropi. Togliatti je inteligentna glava in redek komunist z razvito lastnostjo samoobvladanja. Tudi v najtežjem položaju, v katerem se je znašel, sledi treznemu preudarku. Odločno zavrača tiste svoje pristaše, ki so za frontalen napad proti socialistom. Kritika je komunistom dovoljena samo med štirimi stenami. »Mi ne smemo obviseti na starih obrazcih, ampak se moramo prilagoditi novemu položaju«. Kako se bo Togliatti nevarnostim postavil po robu? Njegov recept spričo povezave KD s socialisti v občinskih in pokrajinskih odborih je naslednji: »namesto, da pobijamo krščansko-socialistične mestne uprave, moramo poskušati, da se jim vsilimo kot zavezniki«. Togliatti je še vedno prepričan, da mu bo uspelo s pomočjo sindikalne skupnosti in proletarskega občutja skupne privrženosti, prikleniti svojega tekmeca in dosedanjega sopotnika h komunističnemu vozilu, ki je v resni nevarnosti, da obtiči v spomladanskem blatu. Poletje bo pokazalo veljavnost tega recepta. P0MLi)D9NSK9 PfiEEU]Eti39 9 KH93EVNEM 1T9LI39NSKE1H TISKU? Videti je, da je moralo res priti do protislovenskih, z demokratičnega stališča vsega obsojanja vrednih demonstracij> do napada na slovensko knjigarno, šolo in posameznike, do klicev in napisov smrt temu in onemu, da so v italijanski javnosti končno za* čeli resno razpravljati o tem> ali ne bi vendarle kazalo priznati slovenski manjšini tistih nekaj najskromnejših, tako svečano in nedvomno obljubljenih pravic, ki jih previdevajo v Londonu skle: njeni sporazumi. Ta ugotovitev se takorekoč po: stavi ja sama od sebe potem^ko smo na naše veliko presenečenje v »Viti Nuovi«, ki velja za glasi: 10 tržaške Katoliške akcije, pred dobrim tednom prebrali uvodni članek' ki je imel za naslov nič mer-j kot zahtevo, da je treba londonski Memorandum izpoh niti. Bolje kasno kot nikoli, smo si dejali, saj smo imeli vendar pred seboj tednik, ki je zelo blizu istr: skim beguncem in se je kot tak. vsa.i dosle^ odlikoval vse prej kot z naklonjenostjo do Slovencev. A ni ostalo samo pri tem. Tudi tržaški »II Piccolo« je na lepem začel pomirjevati svoje čitatelje, ki jih je še pred dnevi in tedni tako demagoško gnal na ulice. Ko to pišemo, sta v njem izšla že dva članka izpod peresa odvet* nika Corrada Jone. ki si je nadel za nalogo, da razloži svojim so: rojakom vsebino in določila Ion: donskih sporazumov s posebnim ozirom ra vprašanje dvojezično: sti. In glej: potem, ko je isti dnev: nik solidarno z ostalim' njemu politično sorodnim italijanskim tiskom, pozival »vse kar leze ino gre« v sveto borbo proti dvoje» zičnosti, ki naj bi ogražala it a-lijanstvo Trsta, beremo zdaj v njem, da to kar zahtevajo lom donski sporazumi pravzaprav nU ti ni prava dvojezičnost, temveč so to samo drobci' ki naj pripad: nikom manjšine omogočijo, da občujejo z oblastmi v svojem materinem jeziku, medtem ko ostane vse notranje poslovanje raznih javnih organov in ustanov še nadalje samo italijansko. Italijanski javnosti očitno ne preostane drugega kot ugotovi: tev’ da ji je njen krajevni tisk, ki bi jo moral predvsem pravilno obveščati, do včeraj namerno prikrival in potvarjal resnico- oziro: ma dober in najvažnejši del res: nice. Pa tudi tržaški odvetniki niso bili nič boljši: proti odpravi dveh fašističnih paragrafov, ki pod kaznijo prepovedujeta Slo, vencem, da bi na sodišču govori: li v svojem jeziku, če obvladajo italijanščino, so zagnali tak hrup. da so sami sebe skoro prepričali' da droži sodišču zares pravo dvojezično poslovanje! Vsekakor se je nekaj moralo zgoditi, da so ta italijanski stvari več kot predana glasila naenkrat začela proglašati, da londonski sporazumi le niso tak bav:bav, da bi se ga morali bati. Upajmo torei. da so odgovorni krogi spo: znali, da država ne sme več do: pustiti' da bi na ljubo nekaj skrajnežem in nekaterim krajev: nim klientelam zavladalo na Tr: žaškem nodobno stanje kot na Južnem Tirolskem, pred čemer, v ostalem, s tega mesta že leta in leta svarimo. (Nadaljevanje na 4. str.) VESTI z GOR I Š!K EGA Demokracija u besedi in u praksi Prvi člen republiške ustave pravi, da je »Italija demokratična republika«. Drugi člen zveni, da »Republika priznava in jamči nedotakljive človeške pravice.« Tretji člen pa proglaša, da »imajo vsi državljani enako družbeno dostojanstvo in da so enakopravni, ne glede na jezik, ki ga govorijo«. Iz tega sledi, da sloni republiška ustava na tistih demokratičnih načelih, ki veljajo kot vzor pravičnega miroljubnega sožitja med narodi, med državljani in sploh med ljudmi, kjer ni prostora za krivično ravnanje in zlorabljanje družbenega reda na škodo kogar koli, posameznikov in sku- pin. . , Krivično ravnanje lahko prihaja od posameznikov, od skupin, od nositeljev oblasti in tudi od zakonodajalca. Najhujše je, kadar prihaja od nositeljev oblasti in od zakonodajalca, ker r tem trpi na ugledu ves državni ustroj. Diktature, to vemo. zlorabljajo oblast ne samo z moralnim pritiskom, ampak tudi s fizičnim nasiljem, preganjanjem in tako dalje. O takih režimih ni treba, da govorimo naprej, saj že vemo, da je vse laž, kar je demokratičnih izrazov napisanih v tistih ustavah, ali izrečenega od diktatorjev samih in njihovih sodelavcev in pomočnikov. Ljudstva, ki pod takimi režimi trpijo, razumemo, z njimi sočustvujemo, jim na begu pred krivico in trpljenjem pomagamo. Obsojamo take diktature, diktatorje in njih početje. Toda kaj, ko se krivica godi v državi, ki se proglaša za demokratično in katere vlado sestavljajo kristjan', katoličani. Našemu priprostemu človeku je prirojena vera v dobro, v misel, da je človek dobrotno bitje in še posebno, da kristjani ne morejo biti drugačni kot samo dobri in vsestransko pravični; pripravljeni takoj preučiti vsako pritožbo in krivico popraviti. Zakone naš človek spoštuje kot postavo, ki mu je od nekdaj nekaj svetega; pravilo, ki ga je treba spoštovati v imenu resnice in družabnega reda. Istočasno pa naš človek podrobno pozna Svoje pravice, kot nekaj, kar mu prihaja od Boga in ki jih nobena, še tako mogočna sila ne more zanikati in vzeti. Našemu človeku ne pride niti na misel, da predpostavljeni morejo kršiti postavo, državljane zapostavljati ali celo zoprvati govoriti o demokraciji, pisati pravice in obljubljati njihovo spoštovanje, dejansko pa jih prezirati. Zdravi čut še tako priprostega človeka zasluti velikanski prekršek, ki ga taki pojavi sprožijo. Teptanje najsvetejših clo-, veških pravic, kot je na primer pravica podeljevanja imena lastnemu otroku, pravilno pisati svoj priimek, svobodno govoriti svoj jezik v zasebnih in javnih odnosih, pohajati šolo z materinim jezikom, Boga moliti in božjo besedo poslušati v materinem jeziku, in drugo, predstavljajo pravo zlo in povzročajo trpljenje človeka in skupnosti, ki ga morajo trpeti. Toliko bolj naš človek trpi, v kolikor je nekoč te pravice že užival in je let^ 1866 in 1918 ter tudi 1945 prejel obljubo, da se mu bo pod Italijo godilo boljše kot kedaj prej, ali pa tudi, da mu bodo storjene krivice popravljene.,Pa so vse obljube šle po vodi. Pri nas je nekoč veljal zakon, da dana beseda pomeni sklenjeno pogodbo, da o-bljuba veže tistega, ki jo da, in da kdor besedo lomi in obljube ne drži, ni mož, ni značajen. V določenih ozirih torej prvi, drugi in tretji člen ustave za nas Slovence v Italiji ne veljajo. V resnici do danes ne velja niti šesti člen, ki trdi. da »republika ščiti jezikovne manjšine s posebnimi uk.-cpi« saj vemo, da imajo Ladinci, Francozi in Nemci v Italiji vsak svoj poseben zaščitni zakon, le nam ga zakonodajna oblast ni še priznala in določeni šovinistični krogi so na delu, da bi nam ga nikoli ne dala. Vse kaže, da pristojna oblast sliši raje besedo šovinistov, ostankov fašizma in .az-nih zlonamernih krogov in samozvanih patriotov, kot pa besedo ustave, listine človečanskih pravic in krščanska načela, ki so često podlaga demokratičnih načel. V kraje, kjer prebivajo Slovenci, je Italija prišla leta 1866 in leta 1918. Kako smela je torej trditev določenih zlonamernih italijanskih krogov, oseb in listov-, da bi spoštovanje naših jezikovnih -pravic pomenilo okrnitev italijanskega značaja teh krajev, ko pa smo v teh krajih Slovenci do leta 1918 te pravice v dobri meri že uživali in nam jih je fašizem /ze!. Slovenci nismo sami, nismo trmoglavi domišljavci, ko to trdimo in vztrajamo na svojih zahtevah, opirajoč se na določila republiške ustave in listine človečanskih pravic. Z nami je lepo število dobromi-slečih in miroljubnih Italijanov, ki obsojajo strupeno pisanje, podpihovanje in ščuvanje določenega italijanskega tiska proti nam, italijanskim državljanom slovenskega porekla. Naj omenim tudi pokojnega odvetnika dr. Alojzija Pettarina iz Gorice, bivšega komisarja za avtonomne zadeve goriške province, ki je leta 1947 poslal goriškem.i prefektu obširno spomenico, v kateri je priznal dvojezični značaj teh krajev, o menil in zagovarjal karakteristično avtonomijo, ki jo je v teh krajih avstrijski zakon uvedel, prikazal koristi mirnega fo-žitja dveh narodov (Italijanov in Slovencev) na temelju take avtonomije v medsebojnem spoštovanju jezikovnih in drugih pravic«. Nadalje je pok. dr. Pettarin obsodil »brutalno odpravo zakonito pridobljene in od strani vlade že priznane avtonomije, odpravo ki je hudo užalila ljudske množice, posebno takrat ko je fašizem jel vžigati italijanskim elementom za pojme pravice in spoštovanja svojega bližnjega, nacionalni fanatizem, da jih je organizirane v akcijske škvadre, gonil proti nefašistom, posebno pa proti Slovencem«. V svoji spomenici je dr. Pettarin povedal, da mu je izkušnja pokazala, kako neplodna je vsaka nacionalistična gonja, medtem ko pomirjenje vzpodbuja obe narodnosti k plodnemu sodelovanju«. Dr. Pettarin je ob zaključku pojasnil takratnemu prefektu, da ima njegova spomenica »zlasti namen prikazati nevarnost, ki jo po njegovem mnenju v tem obmejnem kraju predstavlja trajna nacionalistična gonia, ki preprečuje pomirjenje dveh tu živečih narodnosti.« Ne gre torej za kako pretiravanje, ko vztrajamo na zahtevi, da vlada in krajevne oblasti spoštujejo vse naše pravice, ker sloni naša zahteva na ustavnih določilih, na listini človečanskih pravic in tudi na danih obljubah. Kdor vidi v slovenskem tisku kako pretiravanje, naj prvo obsodi in ustavi strupeno gonjo določenega italijanskega tiska. Kdor se protivi našim upravičenim zahtevam, naj zahteva preklic ustavnih določil in danih obljub, kajti ponašati se z demokratičnimi načeli na papirju in ne uvajati jih, predstavlja zasmehovanje demokracije same. V republiki, ki svečano priznava, in jamči nedotakljive človeške pravice, proglaša enakopravnost vseh državljanov (ne glede na jezik, ki ga govorijo) in trdi, da ščiti jezikovne manjšine s posebnimi ukrepi, smo Slovenci nezaščiteni, ne uživamo določenih človeških pravic, nismo povsem enakopravni. V Videmski pokrajini nimamo Slovenci niti svojega otroškega vrtca, niti pouka materinščine v osnovni šoli, skoro niti pravice slovenske besede v zasebnih odnosih. Demokracija, ki se dejanski ne izvaja, ni pristna! In še nekaj, za zaključek. Slišimo, in beremo v nekaterih italijanskih listih poziv, naj prizna prej Jugoslavija vse človečanske pravice Italijanom v svojih mejah, potem naj mi Slovenci govorimo. Naš odgovor ne najde zadrege in se glasi: Režim, ki velja v Jugoslaviji, zadene vse državljane, brez razlike narodnosti. Isto velja za režim, ki vlada v Italiji. Dr. Avgust Sfiligoj Smrt gostilničarja Pcrštlie V ponedeljek so ob veliki udeležbi prijateljev in znancev spremili k zadnjemu počitku splošno znanega in priljubljenega gostilničarja gospoda Dolfota Peršoljo, ki je po kratki bolezni umrl komaj 52 let star v sanatoriju »Villa S. Giusto« Gospe, sinu, hčerki in ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje. SHOD SL0VEI1SKE DEmOKRHTSKE ZVEZE V nedeljo 19. februarja je Demokratska zveza za Goriško sklicala shod svojih pristašev in zaupnikov iz cele dežele. Zbrali so se v lepem številu in zastopali skoro vse naše vasi poleg mesta. Shod sta vodila dr. Sfiligoj in dr. Kacin. Poleg teh dveh pa so se shoda udeležili še številni občinski svetovalci demokratične liste s števerjanskim županom g. Podveršičem na čelu ter pokrajinskim svetovalcem dr. Makucem. Shod je potekel v popolnem redu in skladnosti. POROČILO DR. SFILIGOJA IN DR. KACINA Ob določeni uri je dr. Sfiligoj otvoril shod, nakar je bil izvoljen za poslovode-čega predsednika g. Karel Cernic iz Rupe. Nato je najprej dr. Sfiligoj podal obširno in temeljito poročilo o delu. ki ga je Demokratska zveza opravila od zadnjega shoda v novembru 1959. Poudaril je njeno budnost in prizadevnost za obrambo koristi naše manjšine v goriškem mestnem svetu, kakor tudi v pokrajinskem svetu. Pokazal je, koliko intervencij je bilo o-pravljenih, koliko so tudi dosegli. Uspehi niso zmeraj bili popolni, toda temu niso bili krivi izvoljeni zastopniki ljudstva, temveč teža razmer, ki jih ni mogoče vedno spremeniti po mili volji. To velja zlasti za intervencije v zvezi z ukinjenimi vožnjami podjetja ATA v Pevmo, in- KJE JE ENAKOPRAVNOST? Ker je položaj slovenske manjšine v Italiji v marsičem podoben položaju slovenske manjšine na Koroškem, objavljamo v celoti po »Koroški kroniki« z dne 16. 2. 1961 članek »Kje je enakopravnost?«, ki obravnava prav taka vprašanja, s kakršnimi se moramo skoraj dnevno ukvarjati tudi mi na Goriškem in na Tržaškem. Avstrijski zunanji minister dr. Kreisky je v debati o južnotirolskem vprašanju, dne 9. februarja t.l. sporočil v državnem zboru, da se bodo razgovori o tem vprašanju med Italijo in Avstrijo nadaljevali po želji Italijanov v Celovcu. Po poročilih dr. Kreiskega in državnega tajnika dr. Gschnitzerja so zavzeli zastopniki vseh, treh v parlamentu zastopanih strank obširno stališče do zadržanja Italije pri milanskih razgovorih, ki je dosledno odklanjala zahtevo avstrijske delegacije po samostojni avtonomiji za bocensko provinco. Za socialistično stranko je govoril državni poslanec Klenner. Dejal je, da zastopa ta stranka dosledno načelo upoštevanja manjšinskih pravic in da je Avstrija pri obravnavanju slovenskega manjšinskega vprašanja ob primeru te manjšine, ki ni naseljena na tako kompaktnem jezikovnem območju kot Južni Tirolci, že dokazala, da je pripravljena docela priznati pravice manjšini. Koroške Slovence je ta izjava, ki je bila očividno namenjena svetovni javnosti, zelo presenetila. Vprašamo, kje in kdaj so bile vendar Slovencem njih pravice, priznane? Take in podobne javne trditve avstrijskih politikov imajo za posledico le, da moramo ponovno in tudi javno izpovedati, kako je na Koroškem z našimi pravicami. NEREŠENO SOLSKO VPRAŠANJE 19. marca 1959 je sprejel avstrijski parlament manjšinski šolski zakon, ki ga je manjšina docela odklonila, ker v njem niso bile upoštevane upravičene želje manjšine. Tako danes 4000 do 5000 slovenskih otrok ni deležnih slovenskega pouka. Na predlog predstavnikov slovenske manjšine, da bi naj bila slovenščina obvezna za vse otroke, ki se poslužujejo v družini slovenskega jezika, se doslej nihče ni oziral. Ta zahteva sloni na mednarodno priznanih načelih, da mora graditi šola na temeljih, ki jih je položila družina. Za k slovenskem pouku pripravljene otroke je slovenščina marsikje velika muka. V poznih popoldanskih urah prihajajo otroci šele domov, ker je pač slovenščina pogosto odrinjena na konec normalnega pouka. Obisk slovenščine se smatra že kot kazen. V kolikor se poučuje slovenščina ob navzočnosti od slovenskega pouka odjavljenih otrok, morajo otroci, ki obiskujejo slovenščino, poleg svoje v slovenskem jeziku obdelane snovi v celoti slediti tudi pouku v nemškem jeziku. Vrhu tega poučujejo učitelji še danes brez učnega načrta, manjkajo razdelbe učne snovi za posamezne šolske stopnje in drugi prepotrebni učni pripomočki. Gospodarski in politični pritisk pa pripomoreta svoje, da ,ie prijavljenih vedno manj učencev k slovenskemu pouku, ki ga nihče ne nadzoruje načrtno. Sploh je vprašanje šolske nadzorne oblasti za celotno »manjšinsko šolstvo« še vedno nerešeno, kljub temu. da ga predvideva člen 7. državne pogodbe. Te dni pa je bila imenovana za šolskega nadzornika v okraju Celovec-okolica na predlog socialistov oseba, ki slovenščine ne obvlada. ZAPOSTAVLJANJE NAŠIH KMETIJSKIH SOL Skozi desetletja že vzdržuje gospodinjski šoli v St. Jakobu in St. Rupertu zgolj idealizem šolskih sester, a tudi za sloven- sko kmetijsko šolstvo država in dežela nimata na razpolago denarnih sredstev. Podpor so deležne le nerriške kmetijske in gospodinjske šole. A ne samo to. Sredi Podjune bo zgradila dežela s pomočjo plebiscitne podpore nemško gospodinjsko šolo, kljub temu, da je v deželi dosti nemških gospodinjskih šol. Tako bo služila ta gospodinjska šola v prvi vrsti ponemče-valnim namenom. Zakaj se 'ne zavzame deželna vlada na državne in deželne stroške za zgradnjo slovenske gospodinjske ali kmetijske šole ali pa vsaj za modernizacijo že obstoječih tozadevnih šol? Ali bi ne bilo na mestu, da bi država in dežela vzdrževali tudi učne moči na slovenskih gospodinjskih šolah, ki imata pravico javnosti? Na podeželju obstajajo tudi kmetijske nadaljevalne šole. Na njih se slovenščina ne upošteva, kljub zahtevi slovenske manjšine, naj bi bile te šole v južnem delu Koroške dvojezične. KULTURNE ORGANIZACIJE BREZ PODPORE Celotno prosvetno delo koroških Slovencev se je vršilo skozi vsa desetletja od začetka ustanovitve krajevnih prosvetnih društev in osrednjih slovenskih prosvetnih organizacij brez državne oziroma deželne podpore. Dežela vzdržuje pri deželni vladi nemški kulturni referat, država pa zvezni prosvetni referat, ki podpirata oba nemške prosvetne organizacije in kulturne ustanove z znatnimi letnimi finančnimi podporami. Po državni pogodbi bi morala država gmotno podpirati vse slovenske vzgojne, kulturne in športne organizacije, kar pa doslej ni storila. Tik pred razpravo o južnotirolskem v-prašanju pred Združenimi narodi je izšel na Dunaju vladni osnutek zakona, ki naj bi dopuščal v upravnih in sodnih okrajih dvojezičnega ozemlja Koroške poleg nemščine tudi rabo slovenščine kot uradni jezik. Cim je bila debata pred ONU zaključena pa se o vladnem osnutku ni slišalo niti besedice več, kaj šele, da bi vlada odgovorila ali reagirala na stališč-: osrednjih slovenskih političnih irgaiuza-cij, ki sta ga predložili v zvezi z demonstracijami proti uvedbi dvojezičnosti pri uradih v Trstu. Avstrijski časopisi so obširno poročali. »Simpatije« celotnega avstrijskega tiska in dunajske radijske postaje so bile na strani tržaških Slovencev. Avstrijska javnost nikakor ni mogla razumeti, zakaj so demostrirali Italijani proti slovenščini. JEZIKOVNE ENAKOPRAVNOSTI NI In pri nas? Nimaš možnosti s«; posluževati slovenskega jezika na občini, na pošti, pri železnici, na orožniški oostaji ali kateremkoli drugem uradu dvojezičnega ozemlja, kaj šele, da bi mogel oddati v slovenskem jeziku pisane prošnje ali vloge. Večina slovenskih prebivalcev v Podjuni v celovškem, beljaškem, oziroma šmohorskem okraju pa te pravice tud? na sodniji nima, kljub temu, da to pravi.’o zagotavlja državna pogodba. Zagotavlja pa manjšini tudi dvojezične napise na javnih poslopjih, ki jih po naših občinah zaman iščeš. O tem pa avstrijsko časopisje molči kot grob. Petnajst let je minilo, odkar so velesile premagale nemško vojsko in vrnile Avstriji samostojnost. Vendar žrtve nacizma še danes čakajo na primerno odškodnino za prisilno bivanje v taboriščih in zaporih. Slovenska prosvetna društva in kulturne organizacije so bile med vojno oropane svojega premoženja. Tiskarski stroji, knjižnice, odri, glasbila, garderobe za igralce, kulturni domovi itd. so postali plen naci- stov. Slovenske organizacije in društva ter fizične osebe zaman čakajo na poravnavo materialne škode. Duhovne škode -prizadete posameznikom, oziroma narodni celoti - pa itak ni mogoče nikoli poravnati. NEMOTENO SCUVANJE PROTII MANJŠINI Vrsta nemško-nacionalnih organizacij že skozi leta in leta nemoteno zastruplja vzdušje med slovenskim in nemškim narodom v deželi. Gonja proti dvojezičnemu pouku, uvedbi slovenskega uradnega jezica ter sploh vsemu, kar je slovenskega, je dokaz, da odločajo o tem, kako naj se rešuje manjšinsko vprašanje v deželi, nemško-nacionalni krogi, ki so dosegli s svojo gonjo, da je deželni glavar izdal odlok žalostnega slovesa proti obveznemu dvojezičnemu pouku. Po členu 7. državne pogodbe bi se moralo delovanje organizacij, katerih delo ie naperjeno proti manjšini, s strani države preprečiti. Vendar do danes še nihče ni bil klican na odgovornost zaradi sodelovanja pri šolskih strajkih in ustrahovanju naših ljudi, kljub temu, da so imena teh Oseb vladnim krogom dobro znana, saj so bila označena tudi v spomenicah predstavniških organizacij koroških Slovencev in objavljena v tisku. Za našo državo nevredno je, da dvomi o obstoju slovenskega prebivalstva, ki je že nad 1400 let naseljeno v deželi. Nikoli ni bilo, ne v monarhiji in ne v prvi avstrijski republiki v vladnih krogih dvoma o tem, da bivajo na Koroškem tudi Slovenci. Tedaj tudi nihče ni mislil na cepljenje manjšine v Slovence in »Windi-sche«. Ob desetoktobrskih proslavah v Celovcu pa je celo sam zvezni kancler dejal, da bo treba ugotoviti najprej šele razmerje med nemško govorečim in vindi-šarskim prebivalstvom na eni strani ter Slovenci na drugi strani. Germanizacija, nasilje nad manjšino med drugo svetovno vojno, stalno zapostavljanje Slovencev v deželi tudi v povojnih letih dokazujejo, da gotovim krogom ne gre za zaščito, ampak za ugotovitev, da slovenskega življa na Koroškem ni več. Kako more kdo ob vsem tem še govoriti o »upoštevanju načel manjšinske zaščite«, nam je povsem nerazumljivo in v zvezi z južnotirolskim vprašanjem docela neumestno in skrajno žaljivo. SLEDITI MORA RESNIČNA ENAKOPRAVNOST Tudi na nemški strani trezno misleči Avstrijci odklanjajo odrekanje pravic koroškim Slovencem ter opozarjajo z veliko skrbjo na nerešeno manjšinsko vprašanje na Koroškem, tako vrsta sotrudnikov in dopisnikov v najuglednejšem avstrijskem tedniku »Die Furche« ter mesečniku »Die osterreichische Nation«. Med razpravo o južnotirolskem vprašanju pred Združenimi narodi bi imeli koroški Slovenci možnost svetovno javnost opozoriti na naše narodnostne prilike v deželi. Avstrijski Slovenci tega nismo storili, v veri in upanju, da bo vlada končno vendar kaj ukrenila za manjšino. Zal. smo tudi to pot bili ponovno razočarani. Svetovna javnost je tenkočutna za manjšinska vprašanja. Je to eno izmed tistih vprašani, ki je vsako leto v ospredju razprav v Evropskem svetu, pri Združenih narodih, na kongresih Unije evropskih manjšin ter na mednarodnih konferencah. Zato je tudi v interesu naše države in dežele, da uredita to vprašanje v soglasju s prizadeto manjšino v duhu resnične enakopravnosti po načelih, ki jih zastopa Avstrija v zvezi z južnotirolskim vprašanjem pri pogajanjih z Italijo. tervencije, ki se nadaljujejo naprej, dokler ne bo našim ljudem iz Pevme i» Oslavja zadoščeno. Objasnil je tudi, da vodi Slov. demokratska zveza konstruktivno opozicijo v mestnem občinskem svetu in je prav. zaradi tega večkrat glasovala z večino, zlasti ob sprejemu letnih proračunov, kadar se ji je zdelo, da so proračuni pripravljeni z ozirom na skupni blagor občanov. Dotaknil se je tudi proste cone<, katere koristi bi morala uživati tudi sovodenjska občina. Po govoru dr. Sfiligoja se je oglasil k besedi dr. Kacin. Ta se je ustavil predvsem pri šolskem vprašanju. Pokazal je, koliko zaslug ima SDZ za urejanje v-prašanja o slovenskem šolstvu, saj je v tem oziru posredovala na odločilnih mestih v Rimu in dosegla tudi vidne uspehe. Prav te dni bi moral priti šolski zakon v razpravo pred parlamentarno komisijo. Ce bo odobren, bi morali biti z njim zadovoljni, zlasti če bodo sprejeti nekateri predlagani popravki. Poudaril je še druge korake, ki jih je SDZ storila za obrambo našega šolstva in njegov napredek, zlasti to, da se je osnoval šolski svet iz zastopnikov vseh naših političnih organizacij in duhovščine. POKRAJINSKI SVETOVALEC DR. MAKUC GOVORI Za obema občinskima svetovalca je govoril dr. Makuc. Podal je obračun o delu v pokrajinskem svetu. Omenil je, da se pred pokrajiskim svetom obravnavajo predvsem upravne zadeve, pri katerih so slovenske občine manj prizadete. -Z zadovoljstvom pa je poročal o otvoritvi nove sejne dvorane pokrajinskega sveta, ki. je bila ravno prejšnji večer, v soboto, slovesno otvorjena. Na tej slovesnosti je vse poteklo v najlepšem redu in ni nihče kakorkoli žalil Slovencev. Samo na seji, ki je sledila otvoritvi, je misovski svetovalec ugovarjal zoper ustanovitev avtonomne dežele Furlanija-Julijska Benečija, češ da bo to služilo Slovencem za uvedbo dvojezičnosti. Oba slovenska svetovalca, Miladin Černe in dr. Makuc, pa sta ga zavrnila, da dvojezičnost, če do nje pride, ne bo nikomur v škodo, saj so države, kjer imajo dva, tri državne jezike, na primer Belgija in Švica, pa vendar živijo v najlepši slogi in blagostanju. Narodna strpnost je tem bolj na mestu danes, ko so meje držav tako prehodne in ljudje toliko med seboj občujejo kot še nikoli prej. Podpredsed. g. Pecorari je v odgovoru na ugovore misovskega svetovalca pravilno poudaril, da je treba sprejete obveznosti izpolniti in med temi je tudi zaščita narodnostnih pravic narodnih manjšin. kot predvideva čl. 6 ital. ustave. OBČINSKI SVETOVALCI IMAJO TUDI KAJ POVEDATI Sledila so poročila občinskih svetovalcev iz občin Doberdob, Steverjan in Sovodnje. Za Doberdobsko občino je govoril svetovalec g. Frandolič, za Steverjan župan g. Podveršič, za Sovodnje pa g. K. Cernic. Prikazali so, kako v vseh treh omenjenih občinah rešujejo občinske zadeve v sodelovanju z večino v Sovodnjah in v Doberdobu, dočim so v Steverjanu sami na oblasti kot večina. Omeniti velja opombo števerjanskega župana, da je samostojnost občin v Italiji preveč okrnjena in da zato ne more priti do veljave prava volja ljudstva, kot je bilo to pod nekdanjo Avstrijo. Pri slučajnostih je števerjanski podžupan g. Ciril Terpin omenil, da po smrti sovodenjskega tajnika g. Galassija števerjanski tajnik vodi občinske posle v Steverjanu in v Sovodnjah, plačuje ga pa samo Steverjan, kar gotovo ni pravično. Piav tako je iznesel željo, naj bi goriška občinska uprava pokrila sedaj odkriti izvozni trg v ul. Boccaccio, kjer morajo kmetje ob soncu in dežju prodajati svoje pridelke, kar ni prijetno posebno ob poletnih plohah in jesenskem dežju. Dr. Sfiligoj je pojasnil, da ima goriška občina to zadevo na videzu in da jo bo ščasoma uredila. Tako je župan obljubil. Shod pa je bil koristem tudi z ozirom na prihodnje upravne volitve, ki bodo na Goriškem meseca maja. Pravilno je dr. Sfiligoj pojasnil namen SDZ glede teh volitev in pomen naše organizacije, ki ima posebne važne naloge ter tudi posebne odgovornosti spričo političnega položaja, v katerem se goriški demokratični Slo venci o svojo organizacijo danes nahajamo. Dal je udeležencem smernice in nekaj navodil, kako se pripraviti na volitve in doseči uspeh, da bomo lažje kos veliki nalogi, da dosežemo zaščitni zakon, ki nam po ustavi pritiče. Teden projekcijskih u‘tero» Pretekli teden sta bila v našem mestu kar dva nadvse zanimiva projekcijska večera: v ponedeljek 20. februarja je prišel k nam s Koroške g. Vinko Zaletel, ki je v dvorani na Placuti prikazal v res lepih barvanih diapozitivih vrsto zanimivosti iz starega Egipta, predvsem pa starodavne piramide, sfinge in grobnice, v soboto 25. pa so se ljubitelji narave in še posebej planin lahko udeležili v prosvetni dvorani na Korzu projekcijskega večera, ki ga je priredilo tukajšnje SPD in na katerem je član jugoslovanske ekspedicije na vrhove Trilusov v Himalaji Aleš Kunaver z besedo in s slikami prikazal pot, po kateri so naši planinci prišli lansko poletje do nekaterih velikanov himalajskega gorstva. VPRAŠANJE EVROPSKE ENOTNOSTI Letošnjemu dijaštvu je prosvetno ministrstvo namenilo šolsko nalogo, ki brez dvorna odkriva demokratične namene državnih oblasti. Te namere je najhujskana mladež italijanskih srednjih šol v našem mestu pohodila s fašističnimi škornji. Naloga je glasila: »Kako si zamišljate združitev Evrope? :Skušajte navesti praktične pripomočke Ckultume, politične, socialne, gospodarske), ki so dostopni vašemu rodu in je moč 'Z njimi doseči ta cilj, obenem pa omogočajo raznim evropskim deželam ohranitev njihove izvirne značilnosti.« Slovenska pisana beseda mlade inteligence o tem vprašanju je po razredih, ki naj bi nalogo napisali ob razgrajanju . in sramotenju slovenskega naroda, zamrla. Pred desetletji sem bil študent, pa vendar rad napišem misli, ki se mi porajajo ob važnejših aktualnostih. Prvi stavek gornje naloge že več let nadleguje premnoge 'današnje ljudi, posebno pripadnike malih narodov. Pogledi malih narodov se močno razlikujejo od zamisli svetovnih narodnih .skupnosti. Ne glede na socialno ureditev •so na svetu bogataši in reveži. Prvi z ukoreninjeno gospodovalnostjo, drugi s svo jimi bojaznimi. Vprašanje evropske enotnosti, evropeizacije, je vprašanje udeležbe med malimi in velikimi. Najrazličnejši dogodki vzbujajo v pripadniku malega naroda resne misli o problematiki take udeležbe. Prav mi Slovenci bi morali - tako se mi vsa’ dozdeva - o tem vprašanju temeljito raz-mišljevati. Skrajno razvit občutek za politično stvarnost je prva krepost malega naroda. Oglejmo si nekai stvarnosti: kjerkoli se mali narodi spuščajo v politične povezave i velikimi, jim v najboljšem primeru grozi priprežniška usoda. Ta stvarnost leži v sami naravi moči. Veliki narodi nenehno preizkušajo moč svojih udeležencev. Kakor hitro pri tem naletijo na negotovost in ■šibkost, pritiskajo in poskušajo z vsemi kilami pridobiti malega za svoje cilje. Ta njihova lastnost nima nobenega opravka z ■»dobroto« ali »hudobijo«, ampak je - kot rečeno - naravna lastnost. Posledice teh resnic so za. zavezništva malih " velikimi takele: Zavezniški veliki narod zasleduje svojo lastno politiko. Zelo nazorni so primeri usode tistih vzj hodnoevropskih malih in srednjih naro-~dov, ki so postali sateliti sovjetskega u-stroja. Kakršno je oblastniško spočetje -brutalnega sovjetskega komunizma, takšna je tudi satelitska usoda malih in srednjih narodov pod sovjetskim zavezništvom. Oblastniške skušnjave pa na žalost niso boljševiški monopol. Evropska zgodovina zadnjih 30 let nudi kar poučno kolekcijo primerov malih in srednjih narodov v zavezništvu z demokratičnimi velesilami, k> so v.določenem trenutku brez pomisleka žrtvovale svojega zaveznika v prid lastnih interesov. Pdnvslimo samo na usodo Češkoslovaške 1. 1935 ali na likvidacijo baltiških držav š strani Sovjetske zveze mec1, drugo svetovno vojno. Pa pustino diskriminacije, ki jih je v preteklosti nič koliko, in si oglejmo sedanjost, n. pr. kongoško krizo. Sele bodoča zgodovina bo svet poučila, kako sta Velika Britanija in Združene države potiskali Belgijo v popolno nepripravljenost »osvobodilne politike«, zato ker je ta linija trenutno odgovarjala političnim potrebam obeh velesil. Ko se je nato stvar izpridila, sta se obe zaveznici oddaljili od izobčenke. Ta ugotovitev ne pomeni, da s tem zagovarjam belgijsko kolonialno politiko, ampak z njo ugotavljam dejstvo, da sta njeni zaveznici iz lastnih koristi potiskali Belgijo v odločitev, kateri ni bila dorasla. Šolski primer je n. pr. dogovščina s prekomornikom »Santa Maria«. Portugalska’ je gotovo najstarejša in najzanesljivejša zaveznica Velike Britanije. V prv) svetovni vojni se je postavila na stran Velike Britanije. V drugi je gospodoval nad deželo diktator Salazar. Ta notranje-politični spaček demokratične Velike Br itanije ni prav nič motil. Diktatorska Portugalska je bila tudi med drugo svetovno vojno neke vrste britanska zaveznifa. Pred kratkim se je eden izmed nekd^n ih najožjih sodelavcev Salazarja postavil diktatorju po robu, se s piratsko pustolovščino polastil prekomornika »Santa Maria«, kar je velik del svetovnega tiska označil za junaško dejanje. Ubežniške ladje pa ni izsledila britanska mornarica, ampak mornarica Združenih držav. Britanski politiki v tem času ni kazalo, da nastopi proti Galvaou. London je lastne, interese postavil pred prijateljske obveznosti zaveznika Salazarja. Tudi to ni morda kak »moralni«, očitek, zato. pa vseka-, kor politični. Zadnji primer: V Parizu je pred kratkim zasedala vrhunska konferenca šestih držav Skupnega tržišča. Šlo je za okrepitev političnega značaja Evropske gospodarske skupnosti. Nemčija in Francija sta se v določenih točkah že v naprej sporazumeli. Zato bi menda morali biti sporazumni tudi vsi ostali. Na nemajhno presenečenje pa je nizozemski zastopnik izjavil, da je prispel v Pariz zato, da bi o predlogih odkritosrčno razpravljali. Namesto tega, je dodal, so nas postavili pred dovršeno dejstvo. Značilno je, da oba velika nista mogla razumeti, da Nizozemec ugovarja stvarem, o katerih sta se velika vendar že pogodila. Zdi se, da se bodo taki pripetljaji v Evropi še dolgo ponavljali.. Preteklo bo še mnogo časa, preden se bodo evropski veliki navadili, da je prvi pogoj evropske enotnosti^ odreči se oblastnosti in priznati malim popolno enakopravnost. Dolžnost malih in ■■ srednjih narodov je, da velike z vzgledi privajajo k tem nujnim odpovedim. Praktična demokracija mora tudi v same vrhove! Evropska zgodovina zadnjih 300 let je bila nacionalno spočeta. Evropski državni ustroj je bil utemeljen na oblastnosti velesil. Tvorba nemške in italijanske državne skupnosti ni temeljila na federalistični zasnovi. Nemčijo je vodila Prusija, Italijo Piemont. Avstro-ogrska monarhija je bila zasnovana na oblastnosti nemštva In madžarstvEi. Švica je bila 1. 1847/48 edina resnična zvezna država s federativno ureditvijo v vsej Evropi. Njeno izhodišče je bilo enakopravnost med velikimi in malimi narodi. Njen drugi temelj je bilo ljudstvo in njegova odgovornost, po ameriškem v-zorcu. V Ženevi je pred kratkim zasedala dru- ga evropeistična organizacija EFTA (Svobodno trgovinsko področje), ki povezuje 6 srednjih in malih držav z velesilo Veliko Britanijo. Njeni cilji so konkretnejši in praktičnejši. Na osnovi vrhovnosti sedmih držav naj bi ustvarili carinsko unijo. To ni politično zavezništvo šestih držav z Veliko Britanijo. Morebitna nesoglasja, preprečuje že sama soglasnost sklepov. Britanski generalni tajnik organizacije je le s težavo priznal, da govorijo na evropski celini druge jezike in ne angleščine in bo zato primoran, da informacijsko službo EFTA tej stvarnosti primerno prilagodi. Prav ženevska konferenca je ponovno dokazala, da je življenja sposobna samo taka evropeistična združitev malih in srednjih narodov z neko velesilo, pri kateri so politike udeleženk strogo parce-lirane in se združitev omejuje na stvarna vprašanja z absolutno zaščito enakopravnosti. Taka oblika bodoče evropske skupnosti je verjetno edini obrazec, ki odgovarja danim okoliščinam. To načelo v ničemer ne ovira poti Evropske gospodarske skupnosti, ki je nastala iz žive želje, da se enkrat za vselej pokopljejo nasprotja med Francijo in Nemčijo. To je vsekakor velik in pomemben korak naprej. Potrebnih pa je še mnogo podobnih korakov. Sreča avtomobilskega lastnika POD ČRTO Od absolutizma do dvodomnega parlamenta PRIROČNIK DEMOKRACIJE Naši mlajši čitatelji so nas že večkrat naprosili, da bi »Demokracija« v krajši in razumljivi obliki pojasnjevala demokratične zamisli, ki so mnogim iz najrazličnejših vzrokov ostale prikrite. Za razbistritev pojmov in demokratičnih ustanov bomo poskušali na tem mestu najprej obrazločiti besedoslovje, kasneje pa bomo obširneje spregovorili o demokraciji in njenih značilnostih. Priporočamo zainteresiranim čitateljem, da si objavljeno gradivo izrezujejo in si tako ustvarijo priročnik, ki bo ob danih priložnostih odgovarjal na postavljena vprašanja. Priročnik je sestavljen po abecednem redu, kar lajša njegovo preglednost.. I. Q ABSOLUTIZEM označuje vladajočo o-ko neomejene gospodovalne monarhije. Oblastniško je to bila neke vrste diktatura vladarja. Duhovno pa se je od nje bistveno razlikovala. Kraljevsko oblast so utemeljevali z božjo milostjo. Zato je bil absolutizem vsaj teoretično podrejen in odgovoren nadnaravnim silam. Največji razmah je absolutizem dosegel v 18. stoletju. Njegov najpomembnejši in najbolj absolutistični zastopnik je bil francoski kralj Ludovik XIV. »Sončni kralj«, ki mu pripada izrek »1’etat c’est moi« - država sem jaz! Absolutistično obdobje pa je tudi ob- Samo tisti, ki pozna hrepenenje... Mislim pohlep po lastnem vozilu. V tem hrepenenju sem se znašel skupno z ostalimi živečimi zemljani, ki slučajno še niso srečni lastniki vozila. Kar je bila nekoč srečna družina, lastna streha nad glavo, vzorni zarod, zagotovljena služba s pokojnino, vse to je danes osredotočeno v lastnem vozilu: cilj in ponos, življenjski smoter in izpolnitev dolgoletnih sanj. V prejšnjih časih so ljudje živeli zato, da so se nezdržno vzpenjali po lestvi uspehov navzgor, danes živijo sodobniki samo še za konjske sile. Celo anatomija se je morala prilagoditi duhu časa: noge služijo za delovanje sklopnega pedala in zavore, roke za obračanje krmila. Možgani se ne mučijo z razmišljevanjem, ampak so zgolj še reagenčno sredstvo. Avto; tako sem si prigovarjal, je nekaj več kot prevozno sredstvo. Je zmaga nad časom in prostorom, ki uresničuje prastaro hrepenenje postavljanja štirih pnevmatik v daljavo. Lastnik vozila, sem si šepetal, je naslednja višja stopnja človeštva, če pomislimo, da je bila naslednja nižja stopnja opica, ki je plezala po drevju. Vse mogoče prijetnosti lastnega vozila sem si slikal kot nekako fatamorgano. To pomeni nikoli več postajati v dežju, burji ali vročini pred tramvajskimi ali avtobusnimi postajališči in čakati na šestico, ki je nikoli ni na spregled. Nikoli več ne bo treba zapuščati ponočnjaške družbe, ko je najbolj razigrana, samo zato, ker odpelje zadnja šestica sredi noči. In ko Tržačan skoprni po zelenju in svežem zraku, iskreneje povedano po ocvrtih piščancih, pršutu in teranu, mu je z avtom želja v petnajstih minutah uslišana. Za avtomobiliste ni neizprosnih železniških voznih redov. V lastnem vozilu človeku ni treba poslušati nadležnih razgovorov sopotnikov, ki stalno pričenjajo z zamudami vlakov in se v bližini meje izpridijo v grozljive tihotapske zakrkneže. Vse to me je napotilo, da sem si končno kupil lastno vozilo. Pravzaprav sem si vozilo naravnost pritrgal od ust. Taka od ust pritrgana vozila sicer niso najboljša, ampak če ima človek količkaj sreče, se z njimi lahko tudi pelje. Ze kmalu sem opazil, da avtomobilsko lastništvo še davno ni en sam sončni žarek. Je namreč tako, da se za staromod- i>’iiiiiiiiNiiiHii!iiiiiii!iii!im!!! iKiNnimiinHiiniiniiiiiiiiiiiimiiiin dobje prosvetljenosti. Najprej so vzbrstele zgolj filozofske zamisli človečanskih pia-vic, ki so utrdile vero, da ne omejuje gospodovalnosti samo Bog, ampak tudi človeške prvine kot so pamet, pravo, pravičnost, osebna svoboda. Te zamisli so zašle tudi na evropske dvore in spreobračale monarhije v tako imenovani »prosvetljeni absolutizem«. Med take vladarje uvršča zgodovina Habsburžana Franca Jožefa II., pruskega kralja Friderika Velikega. Oba sta živela pod vplivom francoskega filozofa Voltaira. Kasneje se jima je pridružil tudi ruski car Aleksander II. Vsi ti vladarji so sicer trmasto vztrajali na stališču, da izvira njihova podedovana oblast od božje milosti in so zato odklanjali sle herno razpravljanje. Kljub temu so se iz te totalitarnosti razvile določene pravne in socialne preosnove. Bili so nekakšni »napredni diktatorji«, kar precej liberalni in strpni. Za kulturno rast je bil njihov čas zelo plodovit, v politiki pa so ideje dozorevale daleč preko tistih meja, ki so jih vladarji dopuščali. Utemeljile so se zamisli ljudske pravice, enakosti liudi pred Bogom, uveljavljala se je pravira posameznika celo proti vladarju, njegovi oblasti so duhovi odrekali veljavnost božje legitimacije. Tako so se pripravljala tla francoske revolucije. ® ARISTOKRACIJA. Pod to besedo razumemo v splošnem gospodovalnost plemstva. Izraz je grškega izvora: aristos pomeni »najboljše«, kracija označuje kot pri besedi »demo-kracija« (demo - ljudstvo) oblast. Aristokracija nai bi torej pomenila vladanje najboljših. Prvotno je to morda bilo tudi res, vsaj v določenem smislu. Z besedo plemstvo, ki je povezana z besedo plemenit, označujemo še danes človeške kreposti. Plemenitaši nekoč niso uživali samo posebnih pravic, ampak so morali opravljati tudi posebne dolžnosti nega človeka, ki se premika po dveh nogah, niti vrag ne zmeni. Tisti pa, ki je srečen lastnik vozila, je celo tam preko meje gospod in zaide že s samo to stvarnostjo v središče splošne pozornosti. Nenadoma se zanj zanimajo ljudje, ki ga pred tem niti pogledali niso. Največ spoštovanja uživa lastnik v lastni družini in bližnjem in daljnem sorodstvu. Tako mi je moj bratranec Boris nekega dne dejal: »Ze dolgo koprnim po rodni vasi. Z železnico in avtobusom je zelo nerodno. Ali z avtom...« Kako bi mogel Borisu zatajiti srčno željo spričo pogostih očitkov, da meščani pozabljajo na svoje podeželsko poreklo! Tako je odšla lepa nedelja v večnost ob spremljavi nenehnih Borisovih pritožb nad težko službo, pičlimi dohodki, družinskimi sitnostmi i.n sto drugimi opravljanji, s katerimi me je moril tudi v svojem rojstnem kraju. Kmalu zatem se je oglasila Borisova žena z nič manj sentimentalnim hrepenenjem: »V Zabnicah me je Boris prvič poljubil. Natančno pred 22 leti. Vedno sem si želela, da obiščem tisti gozdiček za vasjo. Ali z železnico je dolgočasno. Sedaj, ko imaš avto...?« Druga nedelja- je odšla v večnost. Lateransko soboto in njej sledečo nedeljo sem »zavozil« s teto Milko ki je želela obiskati brata 350 km zahodno od našega mesta. »Z železnico je tako naporno za moja leta, ali sedaj ko je avto v družini...« Karlo, bratranec moje matere, mi je zaupal, da je njegova edina želja na tem svetu, da bi še enkrat videl Bohinjsko jezero. »Veš z železnico je stvar zelo draga, z avtom pa je to zajčji skok.« Logika je sicer zelo šepala, vendar staremu Karlotu te želje nisem mogel odreči. Na žalost so mnogi pešci prepričani, da vozijo avtomobili na sončni pogon in da vozilo z vsakim prevoženim kilometrom pridobi na vrednosti. Kmalu sem spoznal, da dovoljuje avto le malo svobodnih odločitev, ker ga moramo le prepogosto uporabljati za tuie usluge. Kot lastnik vozila se komaj še kam odpeljem po lastni volji, ampak moram tja, kamor želijo moji sorodniki, prijatelji in znanci. Dokler sem bil še železniški potnik, sem si cilje svojega potovanja izbiral po lastni volji. No, kako je bilo opoldne in zvečer po končanem uradu, takrat namreč, ko mi ni bilo treba postajati ob dežju, burji ali vročini po postajališčih in ni bilo šestice od nikoder? To je sicer malo pretirano povedano. Enkrat je že prišla. Nič pa ne pretiravam, če povem, da sem parkirno mesto po navadi našel dobre četrt ure oddaljeno od urada. Da sem prišel do vozila, sem moral na šestico. In vsi vemo, da še-stice ni nikoli na spregled. Prav nič ni prijetno postajati na postajališčih ob dežju, burji ali vročini. Ko sem bil končno pri svojem vozilu, sem zagotovo srečal znanca, ki me je prosil, da ga potegnem, saj imava skoraj isto pot. Ta »ista« pot pa je vodila prav v nasprotno smer. In naravnost neverjetno je, koliko znancev sreča človek, ki ima lastno vozilo. Resnica je, da bi bil s šestico v dvanajstih minutah doma, z avtom sem potreboval pol ure. Res je, da mi ni bilo treba zapuščati razigrane družbe ponočnjakov zato, da ujamem zadnji tramvaj. Ti časi so z nabavo lastnega vozila minuli. Ali tudi ostali gostje niso želeli predčasno domov. Stalno so se mi dobrikali: »Seveda me boste potegnili domov, saj ni daleč...« Tako sem te noči preživljal kot taksi šofer. In ko sem po dolgih vožnjah končno prispel domov, je tudi šestica privozila. Lahko bi jo počakal v veseli družbi, če ne bi imel avta. Poleg vsega imam še nečaka Jadrana. Jadran ima patentin, nima pa avtomobila. Jadranu se zdi samo po sebi umevno, da mu prepustim avto za njegovo zabavo. »Končno«, je dejal, »so avtomobilske vožnje prej šport za mladino kot za starejše ljudi.« Ker se tej maksimi nisem mogel ogniti, je moj avto sedaj v generalnem popravilu. Izgleda, da je zaradi nemogočih življenjskih razmer pomišljal na samomor, pa se je v zadnjem trenutku premislil. Mehanik mi je zagotovil, da bo avto v kratkem popravil, vendar sem optimističnega možakarja potolažil, da se mi prav nič ne mudi. Mislim, da se bom za binkošti spet lahko kam potegnil; kam bodo odločili moji sorodniki. Hvala Bogu bom dobrih deset tednov spet svobodnjak in ne suženj bencinskega tirana. PREŠEHNOVE PfiGSLiUE Naše šole so letos posebno »večam proslavile Prešernov dan 8. februarje. Našim dijakom, ki se bodo spet oprijeli neobveznega učenja angleščiner prinašam* prevod Prešernove »Zdravljice ki smo jih doživet li v prvi polovici februarja, le ni? so bili zaman. Pri tem pa mora* mo seveda upoštevati, da so to še vedno samo in za oblasti popoh noma neobvezne napovedi, ki nas ne smejo odvrniti od tega, da ne bi še nadalje, z vso nuj-nostio in vztrajnostjo zahtevali uzakonitev in izvedbo vseh dolos čil londonske Spomenica o so* glasju in Posebn-.pa statuta Ne-zrelo bi namreč bilo pričakovati’ da ram bo jabolko samo padlo z drevesa, ne da bi se vsi, ki smo neposredno prizadeti, morali za to še polteno potruditi' D* PODPIRAJTE o SLOVENSKO DOBRODELNO DRUŠTVO ZAHVALA Rodbine SOSIČ in DANEV skupno z vsem sorostvom se iskreno zahvaljujejo vsem, ki so prisrčno sočustvovali z njimi ob priliki smrti nepozabnega Martina Daneva - Tinčeto in ga zvesto spremili na zadnji poti. Opčine, 27. febr. 1961 Odgovorni urednik: Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trjtu Uredništvo > n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA: posamezna številka 30,— Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600,— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000,— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223 SLOVENSKA PROSVETNA MATICA RAZPISUJE Mladinski literarni natečaj Najboljša dela v vezani ali nevezani besedi bodo objavljena v literarni prilogi »Demokracije« UTRIPI. Prispevke ie poslati najkarneje do 15. APRILA 1961 v tiskarno »Adria«, ul. S. Anastasio 1 /c - Trst. Poseben odbor bo razdelil nagrade in sicer: prva nagrada 3000 lir; druga nagrada 2000 lir, tretja 1000 lir, četrta in nadaljnje pa v obliki književnega daru. Tudi ostale sodelovalce prosimo, da nam pošljejo gradivo in oglase pravočasno. Odbor SPM