PRILOGA
DELO
GLASILO KOMUNISTIČNE PARTIJE T.O.
Leto TIH, žt. 3G (416)
Trst - Sobota, 22. septembra 1956
Beograjski procesi
Iz tehničnih razlogov I tevamo za vse zaprte revolucio-nam ni bilo mogoče ob ja- I narje.
viti nekaterih člankov . v j Drugi tisoči so bili interni-zvezi z beograjskimi pro- j rani v koncentracijska tabori-cesi in resolucijo NSZ, ki šča — in tržiški tovariši vedo jih je v prejšnjih tednih | kaj o tem kjer so živeli v objavil «Il Lavoratore». Da pogojih, ki smo jih mi razkrili
našem tisku na podlagi o-
bodo naši bralci v celoti na tekočem, jih objavljamo v današnji posebni prilogi.
* * *
Nedavno so se vršili v Beogradu procesi, na katerih so bili obtoženci jugoslovanski komunisti, ki so se po resoluciji Informacijskega urada zatekli na Češkoslovaško, v Bolgarijo, Albanijo in Romunijo. Zapustili so vse, domovino, položaje, družine, prijatelje, ker so verjeli v pravilnost stališča, ki ga je zavzela Komunistična partija Sovjetske zveze in vse mednarodno komunistično gibanje. V tujini so delali pri časopisih v hrvatskem in srbskem jeziku, ki so se pošiljali v Jugoslavijo 'n tudi na naše Ozemlje ter na radijskih postajah, kjer so vodili oddaje za Jugoslavijo.
Po vzpostavitvi normalnih odnosov med Sovjetsko zvezo, deželami ljudske demokracije in Jugoslavijo so mislili, da je prišel trenutek, ko se lahko vrnejo v domovino prepričani, da bodo našli delo, mir in svobodo. Bili so pa aretirani, vrženi v zapor, zasliševani, gnani na proces in obsojeni na stroge kazni. To se je zgodilo z uredniki «Nove Borbe» iz Prage Mi-lutinom Rajkovičem, obsojenim na 8 let, ing. Prodanovičem na 5 let, Nikolajevičem na eno inlo, Radimirom Hajdanovičem Pa 19 mesecev. Tretji je jugoslovanski komunist, ki se je vrnil iz Bolgarije. Dva jugoslovanska komunista Slobodan Pauljevič, ki se je vrnil iz Romunije in Jože Markovič iz Albanije sta bila sojena in obsojena na S ndnosno 6 let zapora.
Drugi jugoslovanski komuni, sti, ki so se vrnili v Jugoslavijo iz Madžarske, so v zaporu v Pričakovanju procesa in obsodbe.
Buržoazni tisk je izjavil, da |0 bili jugoslovanski komunisti, ki so se zatekli v Prago, izgnani iz Češkoslovaške in izročeni jugoslovanskim oblastem in da Je ista usoda doletela jugoslovanske komuniste politične begunce na Madžarskem. Naša Partija je nemudoma pisala o-nema bratskima partijama in Vprašala za podrobna pojasnila, da hi odgovorila na to nesramno kleveto.
Ni dvoma, da so te vesli u-'tvarile globok, mučen in ogor-'en vtis med našimi tovariši in Prijatelji, s katerimi se mi popolnoma strinjamo.
Po prelomu, ki je nastal po resoluciji I. U. julija 1948 so "lì v Jugoslaviji aretirani ti-s°či «kominformistov» ; med njimi številni Italijani, ki so ^Poznali zapore in mučenja. Po 'zJavah tajnika notranjega ministrstva Stefanoviča jih je še V. Zaporih okrog 1.385. Mi smo Zc obsodili to dejstvo in zahte-v<|li zanje svobodo, kot jo zah-
v našem tisku na bjektivnih pričevanj. Danes, kot kaže, so bila taborišča odpravljena.
«Kominformisti» izpuščeni iz zaporov in koncentracijskih taborišč ne morejo imeti lahkega življenja. Zadostuje, da se spomnimo na glasovito poročilo Nikole Rackija, tajnika Zveze komunistov za reško okrožje, ki je v zvezi z «delovanjem sovražnika» (glej «La Voce del Popolo» z dne 10. aprila 1956) izjavil, da «nam mora biti jasno, da so oni (kominformisti, op. ur.) izdajalci sedaj, kot so bili prej in zato ne moremo govoriti o spremembi našega zadržanja do njih : nasprotno, boriti se moramo vsakodnevno proti njihovemu vplivu, da ne bi bili rehabilitirani ne politično in ne socialno». Pričakovali smo preklic od zgoraj, toda namesto preklica je prišla vest o procesih, ki potrjujejo kar je izjavil tajnik Rački.
V Varšavi je bil jugoslovanski poslanik bolj iskren. Ko so se mu predstavili nekateri emi-granfi in izjavili, da se želijo vrniti, jim je odgovoril, da bo-
do ob svojem prihodu aretirani in sojeni zaradi veleizdaje, protisocialističnih in prevratniških dejavnosti proti jugoslovanski državi. Ne vemo, če so to opozorilo prejeli tudi drugi jugoslovanski emigranti, ki so se vrnili iz Češkoslovaške, Madžarske, r Bolgarije, Romunije in Albanije.
Ni torej ne odpuščanja in ne amnestije. Meč «pravice» mora biti neizprosen. Tisti, ki so «gre. šili» po mednarodnih izjavah morajo osebno plačati.
Nobene rehabilitacije, ne politične, ne moralne. Madež bo ostal za vedno, v nravstvenem spričevalu in politični biografiji. Izdali so in bodo ostali izdajalci. So tisti, ki plačajo danes in so tisti, ki bodo plačali jutri. Toda vsi morajo plačati. V tem položaju sc tudi slovenski «kominformisti» našega O-zemlja. Njih ni mogoče aretirati, zasliševati, soditi, in obsoditi, ker niso jugoslovanski državljani. Sicer bi imeli procese v serijah. Toda potencialno so krivci in obtoženci. «Gorje premagancem!» torej.
Jugoslovanski voditelji so i-meli mnogo zadoščenj :	samo-
kritike, reparacije, poveličevanje. Od njih se ni zahtevala naj. manjša samokritika. Sedaj uda. rjajo brez usmiljenja tiste, ki se vračajo in ki so krivi, da so
bili zvesti mednarodnemu komu. cističnemu gibanju.
Ti dogodki prav gotovo ne prispevajo k premostitvi zadržkov in nezaupnosti, ki ostajajo v naših vrstah do režima in njegovih ljudi v bližnji deželi.
Nekdo je hotel opravičiti te procese in tudi obsodbe. To so redki primeri moralne perverzije in političnega masohizma.
Toda vse to vsebuje lekcijo : kar se je zgodilo in se godi nas mora naučiti misliti in soditi z lastno glavo, na podlagi dejstev, objektivno, brez mitov in dogem, imajoč vedno v vidu interese našega delavskega razreda, našega prebivalstva, socializma, v duhu proletarskega internacionalizma, kot so nas učili Pittoni in Učekar, Curici in Tomažič, Frausin in Kolarič.
V tem duhu in v želji, da prispevamo k pomiritvi, ki se sedaj udejstvuje in da zmanjšamo nezaupanja in pridržke, ki so posebno poudarjeni pri tržaških komunistih, Slovencih in Italijanih, zahtevamo, da se zaporniki osvobodijo, da se politični emigranti lahko vrnejo in imajo vsi možnost, da se prh družijo svojim družinam in se vključijo v delo, v socialno in politično življenje. Tako se bo resnično in iskreno delalo, brez domišljavosti in maščevalnosti za enotnost in zmago skupne stvari, kateri se prav gotovo ne služi s procesi, kot so bili nedavni v Beogradu in niti ne z brutalno diskriminacijo, kot je tista, ki jo oznanja tajnik Zve-ze komunistov na Reki.
CARNIO
Resolucija N.S.Z.
Vodstvo NSZ je objavilo na- I ški delavci pravico pričakovati slednjo resolucijo, ki jo je ob- in kar je v očitnem nasprotju javil tudi «Il Lavoratore» :	s sedanjo konstruktivno usme-
Neodvisna socialistična zveza ritvijo politike italijanske in v 7 rslu se pridružuje protestu \ drugih komunističnih ter socia-komunističnih, socialističnih in lističnili strank.
demokratičnih delavcev proti reakcionarni in izzivalni politiki voditeljev Nemške federalne republike ki je povzročila prepoved nemške komunistične partije. Ta dogodek odkriva politično usmerjenost, ki je nevarna za notranji politični ter socialni razvoj in za mednarodni mir. Pristaši NSZ izražajo svojo solidarnost članom nemške KP.
Vodstvo NSZ v Trstu izraža svoje zadovoljstvo nad pobudo za dosego združitve socialističnih strank. Ta dogodek odgovarja nujnim zahtevam in težnjam širokega dela italijanskega delavskega razreda. To je dokaz' enotnosti interesov f/e, lai cev- socialističnih in demokratičnih teženj in zahtev delovnih množic.
Socialistična združitev pome. ni možnost širše enotne akcije v sindikalni borbi, v občinskih in pokrajinskih svetih ter v parlamentu glede osnovnih vprašanj, ki zanimajo delavce, in glede vprašanj mednarodne pomiritve in miru.
Z obžalovanjem mora vodstvo NSZ ugotoviti, da komunistična partija Tržaškega ozemlja ne daje tistega pozitivnega
nriSTÌPll'n J,-n 1run Ì mni/,
Zadržanje tukajšnje KP doka. zuje — kar izhaja tudi s stališč raznih člankov, objavljenih v zadnji številki lista «Il Lavoratore» da se del voditeljev te stranke ne more na noben način sprijazniti s sedanjim razvojem mednarodnega komunističnega gibanja po obsodbi sta. linističnih koncepcij in metod. To je tisti del, ki je v letih od 1948-55 izvajal najbolj besno propagando in tudi «fizično» kampanjo proti nasprotnikom kom in formi st iene politike.
Poleg tega, kaže, da ti elemen. ti globoko obžalujejo preklic in obsodbo kominformističnih resolucij iz leta 1948 in 1949.
Zdi se, da odkritja zakulisij te politike in njenih možnih u-sodnih posledic, ki so brezdvo-mno pretresle vsakega pravega komunista borca za delavski razred in mu zastavila vrsto političnih. ideoloških in tudi moralnih vprašanj, da jih reši, se niso niti dotaknile zavesti teh voditeljev, kateri sedaj celo odkrito zahtevajo za sebe neke vrste «široko avtonomijo», da bi nadaljevali po stari poti.
Za njih torej zadnji zgodovin.
Z (I OD IH I Ji'I n ! itn m / nr/i’
prispevka; katerega imajo trža- ski dogodki nisoZlprlinovein n ja.
širše perspektive za delavsko komunistično, socialistično in splošno demokratično napredno gibanje, ki zastavlja številna resna vprašanja pred komuniste in aktivne pristaše vsakega naprednega gibanja. Ti voditelji sploh ne pomislijo, da je treba sedaj prispevati za skupno sodelovanje vseh gibanj, ki težijo k socialnemu napredku in miru, pri čemer se ne smejo upoštevati stari in novi spori. Oni ne pomislijo, da je danes mogoča in potrebna edino delitev med naprednimi in konservativnimi, reakcionarnimi silami. Puc pa se zdi, da oni raje ponavljajo in oživljajo «argumente», ki lahko delijo in razbijejo tudi njihovo lastno stran-ko. Zadržujejo se raje na vprašanjih nacionalizma v očitno zadovoljstvo vsega filofašističnega in reakcionarnega tiska našega področja in nudijo krajevnim reakcionarnim silam tisto gradivo- ki si ga požrešno žele in ki jim je vedno služilo, da ne bi pripustili k javnem življenju tržaške delavce in ljudske množice.
Taksna stališča krajevne KP predstavljajo resno oviro na poli tako potrebne utrditve ljudskih vrst, za kar ne manjka objektivnih pogojev v sedanjem političnem razvoju in v perspektivah italijanskega in mednarodnega delavskega giba-
PRILOGA »DELA
Komentar
tovariša Vidalija
hova želja za razbitje naše par-lije, kar so leta dolgo sanjali. Zadrževati se na vprašanjih nacionalizma pomeni vračati se v dobo pred letom 1948. trditi, da so bile politične impostacije
preteklosti pravilne in... mark-
sistične, sanjati tiste čase, ko se nacionalizem in besnost drugi.
4. septembra se je sestalo vod. sivo NSZ v Trstu in odobrilo resolucijo, ki obsoja prepoved KP Zahodne Nemčije in pozdra. vij a pogajanja za zedinjenje so-cialističnih sil. Toda največji del resolucije je posvečen naši partiji. V njej se izraža obžalovanje, da ne nudimo tistega pozitivnega doprinosa konstruktivni smeri ostalih komunističnih, socialističnih in naprednih gibanj v svetu, ki ga imajo tržaški delavci pravico pričakovati.
To neosnovano obtožbo so nam naprtili, ker je naš tednik «11 Lavoratore» napisal več člankov kritike voditeljem NSZ in verjetno se obtožba nanaša tudi na moj članek, podpisan «Carnio», v katerem se je zahtevala amnestija za «kominfor-miste», ki so v zaporih v Jugoslaviji, ukinitev procesov proti tovarišem, ki se vračajo iz tujine in odpravo sleherne diskriminacije na škodo tovarišev, ki so se v preteklosti, prepričani, da služijo mednarod-nemu komunizmu, borili proti sedanjim voditeljem Jugoslavije. Po mnenju voditeljev NSZ bi bili morali verjetno opravičiti in odobriti zapiranje, obsodbe in diskriminacije proti našim tovarišem, dokazujoč na ta način politično občutljivost, človeško solidarnost in... duh sloge ! Predvsem moramo opomniti, da se je «Il Lavoratore» vedno omejil na to, da je odgovarjal kot je bilo potrebno na članke in napade proti naši partiji in nje. nemu sekretarju s strani «Corriere di Trieste», ki je, kq£ «Primorski dnevnik», glasnik NSZ. Po mnenju nekaterih bi bili morali držati udarce sprejeti podtikanja in... se samokri-tizirati. Odgovorili smo in odgovorili bomo tudi v bodočnosti m nikoli ne bomo skrivali naših mnenj, posebno ne o dogodkih, ki se nas od blizu tičejo.
Resolucija NSZ se vrača na «besne propagandistične in tudi fizične kampanje» proti njim. Mi se spominjamo tudi tistega,
kar se je zgodilo v Jugoslaviji, v coni B in v Trstu. Trdimo pa
lahko eno stvar: nismo morili, nismo mučili, nismo denuncira. li, nismo poslali v zapor nikogar.
Po trditvah resolucije NSZ si upamo zahtevati «neke vrste široko avtonomijo», da bi nadaljevali po stari poti, Res je, med tovariši, ki zagovarjajo spremenitev naše partije v avtonomno federacijo KPI so nekateri, ki razpravljajo o mejah te avtonomije. V zvezi s tem so razna mišljenja, o katerih se razpravlja v tisku in v partiji. Toda vse to je čisto naša stvar in drugi bi morali spoštovati pogoje, da se ne vmešavajo v stvari, ki se njih ne tičejo. Če se za staro pot misli na pot, po kateri smo hodili po letu 1948 in ki je pot proletarskega in-ternacionalizma, razredne borbe, zvestobe marksistično-leni. nističnim načelom, tedaj lahko trdimo, da bomo nadaljevali po isti poti. Res se ne čutimo vračati se na pot pred letom 1918.
Po mnenju resolucije NSZ se za nas ni odprla nova, večja perspektiva za delavsko komunistično, socialistično in splošno demokratično napredno gibanje. Mi ne mislimo — vedno po mnenju NSZ — združiti vsa gibanja, ki težijo k socialnemu napredku in miru iznad starih in novih nesoglasij.
Borili smo se in se borimo, čeprav so nam določeni stari spomini vedno v oviro, >da se pridružimo slehernemu demokratičnemu in naprednemu gibanju, da združimo vse delovne ljudi v eno samo sindikalno
organizacijo, da združimo demokrate v eno samo fronto so-
cialnega odprtja, da združimo
antifašiste, da vedno tesneje združimo Slovane in Italijane — in tej častni nalogi smo posvetili največjo skrb — na podlagi enakosti v borbi proti izkoriščanju, proti reakciji, proti slehernemu nacionalizmu in za mir. To delamo pozabljajoč na stare in nove spore, iščoč
vedno kar nas združuje in ne lega, kar nas deli, pripravljeni,
da pozabimo na krivice in žalitve. Toda istočasno nismo pri-pravljeni prenašati poniževanja, objestnosti in izsiljevanja. Nismo se pripravljeni samokriti-zirati za napake, ki jih nismo zagrešili.
Mi raje ponavljamo — po mnenju resolucije o kateri govorimo in ponovno vlačimo na dan «argumente», ki bi mo-
gli razdvojiti in razbiti tudi našo partijo ter se zadržujemo na vprašanjih nacionalizma.
Zadostovalo bi prelistati njihov krajevni in zunanji tisk, ki vsakodnevno vlači na dan «argumente» za razbijanje in razkosanje našega gibanja. Kolikokrat so nas ti gospodje proglasili za mrtve in pozivali naše člane, naj se uprejo in izženejo vodstvo? Kolikokrat so nesramno in napadalno posegali in posegajo v naše zadeve?
Za to trditvijo se skriva nji-
VITTORIO VIDALI
K članku „Borbe“
«Corriere di Trieste» je v celoti objavil članek «Borbe» v zvezi z beograjskimi procesi in zadržanju določenih dežel in nekaterih tujih listov. To je sto-ril, da bi «olajšal razumevanje» svojim bralcem in mi ga tudi objavljamo, da bi omogočili ra-zuinevanje našim tovarišem in prijateljem. Članek ni samo napisan proti nam, saj se o nas govori šele na koncu članka, ker se nam ne čudijo — res se zelo dobro poznamo marveč za kakšno deželo ljudske demokracije in kakšen časopis, kol je na primer moskovska «Pravda» in pariški «Humanitè», ki sta si dovolila objaviti vest o beograjskih procesih ne da bi očividno dodala tega, kar pravi «Borba» in sta s tem skušala politično opravičiti bivše jugoslovanske kominformiste.
Po mnenju «Borbe» so jugoslovanski kominformisti bojaz. ljivci in slabiči in delno tudi moralne propalice, karieristi in špekulanti. Oni so Stalinovi a-genti, tipični produkt Stalinove politike in imajo zato vse značilnosti, ki jih je imel Stalin. Kot s takšnimi je treba tudi postopati, torej, pravilno je, da jih 1400 ostaja v zaporih, prav ima tisti tajnik z Reke, ki priporoča, da se z njimi postopa kot z izdajalci, renegati, nevrednimi politične, moralne in socialne rehabilitacije in tisti, ki se vračajo morajo biti sojeni in obsojeni. Po mnenju «Borbe», kdor je proti tej «politiki» se še vedno strinja s Stalinovo politiko. Ni mogoče imeti enega zadržanja v zvezi s Stalinovo politiko in drugega v zvezi s to emigracijo, ki se je borila proti Jugoslaviji!
Toda ti bivši kominformisti so govorili, pisali in delali stvari, ki smo jih delali mi vsi, ki so jih govorili, pisali in delali
naši slovenski tovariši. Kakšna razlika je med uredniki «Nove Borbe» in uredniki našega «Dela»? Med slovenskimi voditelji in člani našega Ozemlja in tistimi v notranjosti Jugosla-vije in politično emigracijo? Dejstvo, da niso jugoslovanski državljani, jih ne opravičuje ed obtožbami «Borbe» in ; pred značilnostmi, ki jih «Borba» pripisuje jugoslovanskim tovarišem.
p re niti
Metoda, prikazovati ljudi, ki so v opoziciji kot vohune, ne-moralneže, saboterje, moralne propalice, špekulante, karieriste, sovražnike ljudstva je metoda, ki jo je obsodil XX. kongres KPSZ skupno z metodo «izpovedi». Slabo delajo tisti, ki jo še nadalje izvajajo.
Za nas so bivši jugoslovanski kominformisti dobri tovariši, vredni našega spoštovanja in naše solidarnosti. Sedaj še bolj kot kadar so bili prosti. Oni so tisti, ki so najbolj trpeli in trpijo zaradi vsega kar se je zgodilo. Vračajo se in se s priznanjem svojih napak želijo le ponovno vključiti v delo, izgradnjo, politično in socialno življenje, da bi dokazali, da je njjhova samokritika iskrena. Po. stopati z njimi kot s premaganci, postavljati jih vsakodnevno v sramoto, postavljati jih ob vsaki priložnosti na sramotni oder, poniževati jih, je slabo dejanje, ki pokazuje malo velikodušnosti, pomanjkanje čuta humanosti, maščevalnost, ki go. tovo ni marksistična.
Če je imel Stalin važno, odločilno vlogo pri sestavljanju dokumentov proti Jugoslaviji in njenim voditeljem, pri kampa-njah in gospodarskih in vojakih blokadah, pada odgovornost za to, kar se je zgodilo na mednarodno komunistično gibanje, na njegove voditelje, predvsem
5
P
povratku v je hrabril en ie spravljal v
Verjetno je naša sedanja neodpustljiva «krivda» v tem, da se nočemo povrniti v tiste čase!
Mi smo pripravljeni stisniti roko vsem, ki se borijo za demokracijo in napredek in mnogo jih je že s katerimi skupno korakamo — na podlagi enakosti v pravicah in dolžnostih, brez poniževanj, diskriminacij in nasilnosti z nobene strani, odstranjujoč sleherno domišljavost in na podlagi resne in vedre kolektivne kritike preteklosti in sedanjosti z ediniin ciljem, da okrepimo tržaško delavsko gibanje, da podčrtamo njegov razredni in internaci**' nalistični značaj, da določimo širše perspektive za združitev vseh Tržačanov, Slovencev in I-talijanov, v borbi za demokracijo in socialni napredek. Pripravljeni smo storiti vse to na podlagi načela o «nevmešava-nju» v notranje zadeve partije in organizacije, zahtevajoč istočasno, da se spletka, intrig»» dvolična igra odpravijo.
j
to:
N;
ati
iln,
s<
slu
na Komunistično partijo ZSSfl in njeno vodstvo. Provokatorska vloga, ki sta jo imela Beria i» Abakumov ne odstranja te od-govornosti.
■‘te
‘ja
V oditelji mednarodnega komunističnega gibanja, začenši od sovjetskih tovarišev, so javno« na zasedanjih svojih CK in na svojih kongresih priznali nap3' ke, dali so neobičajna politična« moralna in gospodarska zadoščenja, vzpostavili so stike z J11' goslavijo na vseh področjih-Sonce je spet zasijalo, toda ^ bivše jugoslovanske kominfof'
miste v zaporih, osvobojenih’ v pregnanstvu, ki se vračajo, 111 sonca; nasprotno, njihovo trp' ljenje se veča, njihovi pogoj1 se slabšajo in od bivših komi11] formistov vsega sveta se groz^6 zahteva, naj jih prepustijo n j j' hovi usodi in sprejmejo politi' čno, moralno in fizično obsodbo, ki jo diktira «Borba».
Mi tega ne bomo nikdar storili. Ne bomo sprejeli logik6 «Borbe». Res je: zadržanje d° kominformističnih emigrantov ni malo važna ali postranska stva* Če mi opravičujemo te tovan* še, če jim izražamo svojo sol1' darnost in zahtevamo amnestij0 ter odpravo sleherne diskrim1' nacije v njihovo škodo, ne ost»' jamo na starih stalinističnih P°‘ zicijah pač pa dokazujemo p°' litično občutljivost, globok Č11* človeške in internacionalističu6 solidarnosti do mož in žena tisoče jih je — ki priznavaj’0 napake in ki zato zaslužijo, d° jih tudi njihovi nasprotniki sp0' štujejo in cenijo.
VITTORIO VIDALI
(Članek «Borbe» je bil v & loti objavljen v prejšnji številb «Dela»).
Odgovorni urednik RUDOLF BLAŽIČ (Bia*i> Založništvo «DELA» x) Tiska t>d. RIVA. Torrebianca V
I aiuiuvajvu. runa lSlOiaK0
tev
Sv,
tse
V
"V;
'«lo
«ji
•1Ì