Izhaja vsak petek.
Ljubljana, 5. novembra 1959.
Uprav n ištvo: Ljubljana, Tvrševa cesta št. i? Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Poštnina plačana v gotovini.
Leto VIII. Št. 44.
M1
jv
.iSSanas^'*’
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1”
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Resna beseda
V Sloveniji se giblje. Klešče laik o imenovanih Legalnih' ipolitičrnih organizacij pritiskajo z vsemi sredstvi, podtalno pa se zbuja novo politično življenje. Vse polno političnih skupin nastaja, ki zbirajo ter love pripadnike. Na. zunaj imajo seveda javno organizirane stranke uspeh, na znotraj in v resnici so pa taki uspeh i dvomljive vrednosti. Pred durmi, slovenske zemlje razsaja vojni vihar, ki maje vse podstave sedanjega političnega, gospodarskega in socialnega stanja; v Evropi. Pravemu slovenskemu človeku, ki mu je slovenstvo zapoved vesti in |K)goj za njegovo lastno' bit. no pa sredstvo za; pridobitev tvarnih koristi, časti in moči. postaja tesno okoli srca.
Naše slovenske razmere so popolnoma, drugačne, koit so na primer na Hrvaškem. Politično življenje na Hrvaškem se je razvijalo naravno in logično, Hrvate je vodilo načelo narodne svobode in hodili so po ravni poti. Pritisk in preganjanje sta rodila odpor im od por je prinesel zmago, z njo pa novo živl jen je. Pri nas pal je bilo sredstvo zoper pritisk le taktiziranje sem in tja, iza.mela.van j e iin skrivanje načel. Zaradi tega je pri nas ozračje znduhlio, v g-lava h je zmeda, siplošno nezaupanje vse loteva ljudi, ki misli jo z lastnimi 'možgani. Zato .se prijema, ljudi brezbrižnost za naj prvotne j ša vprašanja javnega življenja. Ne mislimo na očitne izdajalce slovenstva, ki sploh ne bil smeli imeti več prostora v slovenski skupnosti. Tudi med dirugimi ljudmi, ki so doslej nosili pri nas zvonec, bi lahko na prste našteli 'take, ki so bili' v politiki vselej dosledni in načelni in hodijo po pravici z glavo pokoincu.
Politično ozračje pri nas ni zdravo. Zavoljo tega se predrznejo siliti na d a,n še vedno ljudje, ki so desetkrat in stokrat presedlali v načelih ter delajo politične načrte za. prihodnost z namenom, da bi sedaj zlezli: s pomočjo slovenstva do politične veljave in pomena run ramah preprostih in poštenih ljudi.
Misleči ljudje pri nas pričakujejo novega življenja, ki res prihaja. Pričakujejo in si žele novih in drugnčih razmer, kol so doslej vladale pri nas.
V	resnici, bo moglo slovenstvo pognati prave iit globoke korenine in ustvariti tisto, za kar je zmožno. le če bo prepihal slovensko zemljo svež veter in bo ozračje čisto.
Doslej je bil ves boj za slovenstvo predvsem v obrambi. Pozitivno ustvarjanje v pravem smislu se dotlej, dokler mora narod braniti svoje življenje in svojo bit, ne more prav razmahniti. Z orožjem v roki ne moreš orati njive in ne moreš zidati hiše. V strelskem jarku je dober vsak. če le dobro .strelja. V boju je vse usmerjeno zoper sovražnika, in bojevniki nima jo naloge, da bi tehtali med seboj svoje vrednote, ker morajo gledati le na skupno obrambo.
Pred nami pa stoji čas, ko bo moral slovenski človek drug drugemu pogledati iz oči v oči! Pred slovenskega človeka stopajo naloge in dolžnosti, ki se jih doslej ni zavedal, ker niso stale v taki moči pred n j im.
Začeti bomo morali ustvarjati iz nas samih.
Odgovornost tistih, 'ki ibodo na čelu, bo veliko večja, kot je bila doslej. Nihče se ne bo mogel in tudi' ne bo smel izgovarjati na sile, ki so zunaj slovenske skupnosti. Vsakogar dejanje in nehanje, delo in malomarnost, sposobnost in nesposobnost, poštenost in laž, koristolovstvo in nesebičnost bo vidna pri popolni svetlobi. In tudi mora biti, če naj iz nas samih kaj postane. Sodba in obsodba bo ostrejša in bližja, kakor je bila in je mogla biti v preteklih časih.
5.
Zavedati^ se mora pri nas vsak, kdor bo hotel v javnem življenju kaj pomeniti, da bo moral pozitivno ustvarjati in se posvetiti stvarnemu delu,
ne pa biti samo gostobeseden priganjač za strankarske klike. Bo pa moral hiti tudi nalogam, ki jih bo 'prevzel, popolnoma kos.
Na j se nihče ne tolaži, da'bo mogla pri nas takrat, ko bo slovenski narod lahko sam odločal v svojih zadevah, kakšna politična stranka in pa kakšna klika v stranki .dolgo uganjati strahovlado in deliti nesposobnim prilizovalcem in nravstvenim slabičem korita. Slovenci smo veliko premajhen in prereven narod, da bi mogli prenašati in rediti zajedavce.
Prednost razmer, ki prihajajo, bo ravno ta, da si bomo vsi stali eden drugemu čisto blizu in da ne ho mogel nihče ničesar skriti in zatajiti.
Vsak. .kdor bo hotel v javnosti delati in imeti besedo, se bo moral zavedati, daje v zadnjih desetletjih padlo slovensko narodno premožen je za polovico, tla; je slovenski ljudski prirastek izmed vseh pokrajin v državi skoraj na jnižji, da zaradi do sedaj vladajočih razmer kljub nizkemu prirastku prebivalstva kakšnih 8000 Slovencev na leto ni moglo dobiti 'kruha doma, da je gospodarska in življenjska raven slovenskega ljudstva v zadnjih desetletjih strahovito padla, da je slovenski ikmet iza.šel v gospodarsko stisko, iz katere ga more rešiti le popoln preobrat, da slovenski delavec tlačani tujemu kapitalu, da je slovensko razumništvo obubožano itd., itd. Zavedati se bo moral vsak slovenski politik, da se te in druge zadeve dajo popraviti le z nenavadno'bistroumnostjo in neustrašenim delom, in da 'bo za uspeli ali pa neuspeh delalo ljudstvo odgovorne tiste, 'ki bodo imeli politične vajeti v rokah, in da jih bo poklicalo tudi pred svoj sodni stol. Slovensko vprašanje pa ni le gospodarsko vprašanje in bo v prihodnosti še bolj. kakor je bilo do sedaj, tudi narodno vprašanje, ker živi okroglo milijon Slovencev zunaj naših sedanjih mej.
Le kdor si upa in je sposoben vse prvobitne osnove slovenskega vprašanja reševati in tudi rešiti, sme imeti pogum jemati politično krmilo pri nas v roke.
Ne gre in rte sme iti za kakšno določno politično stranko. Gre za odgovorne ljudi v vseli strankah pri nas, kajti tistega, kar je pogoj za življenje, ne morejo zabrisati ne svetovni nazor, ne strankarski mehanizem, še manj pa agitatorska spretnost.
4.
Zaradi vsega, kar smo zgora j omenili, je treba, da si vsak slovenski človek, pa naj si bo katere koli politične struje, prizadeva, da izginejo iz vseh političnih gibanj, ki se sedaj prikazujejo in silijo mi dan, že takoj iz vsega začetka vsi neresni ljudje, vsi šarlatani in sejmski kričači, vsi sainogolt-neži in praznoglavci, lizuni in stremuhi. Mrčes je lahko odstraniti, dokler se ne zaredi, če pa je žare jen, človeka ujeda.
Zapomni jo naj si pa vsi, ki začenjajo nova gibanja ali pa k njim pristopajo, da. si z ljudmi, ki so preobračali politične; kozolce, ne bodo prav nič* pomagali, in da bodo vsako, tudi pošteno gibanje omadeževali prej ali slej.
Kdor je izdajal slovenstvo in ga malil, ne sme imeti besede: Če se je v resnici izpreobrnil, naj to prej z dejanji dokaze, preden se sme pokazati v javnosti. Ne verujte volkovom v ovčjih kožah! 1 udi tistim ne, ki besedičijo o slovenstvu, pa skrivajo s tem svoje druge namene., ki s slovenstvom samim nimajo nobenega opravka! Slovenstvo je stvarnost in raste iz slovenskega izročila, ne iz tujih ideologij! Tudi v politiki morajo odločati moralni zakoni!
Taki, ljudje, ki so dejansko sodelovali na primer pri Vidbvdanski ustavi in zanjo glasovali, iko je bila zči na.s Vidovdanska ustava začetek vsega hudega, tisti, ki so .bili valpti in priganjači najhujših centralističnih režimov, tisti, ki, so ovajali slovenske ljudi in jih spravljali v nesrečo, tisti ■ne spadajo več v slovensko občestvo zato, ker bi utegnili spet pokazati svojo pravo naravo.
Le če bodo vsi tisti, ki bodo v prihodnosti vodili slovensko politiko, pa naj bodo v ti ali oni stranki ali politični struji, pokončni možje in sposobni reševati in rešiti najprvoinejša: vprašanja slovenstva, bodo nastale pri nas drugačne razmere in ho nova doba. ki, prihaja, boljša kot je bila preteklost. Ravno skrb za rešitev na j prvotne j šili naših vprašanj jih bo združevala, čeprav bodo različnih svetovnih naziranj. Prišla 'bo stvarnost v slovensko politično življenje, tako da bodo lahko vsi, tudi taki ljudje, ki nočejo biti strankarsko organizirani, pa so sposobni in delavni, prišli do veljave v javnem življenju in ustvarjali z drn-grmi vred pozitivne vrednote. Slovenstvo pa potrebuje bolj kot zlata in srebra resničnih ustvarjalcev.
Izidor Koštrun:
Pred novim koledarjem
(Nadaljevanje.)
Nedelja, 24. X. 1937. — »Jutro« se spravi na »Obzor«, ki' mn očita »belgrajske poslodavce« in »zagrebške simpatije«, ki bi jih rad med seboj spravil, in na tiste, »iki za volitve petega maja, katerih še danes viden uspevek je med drugim tudi črnomel jski poslanec dr. Jure Koce, formalno in moralno odgovarjajo«. Poleg tega objavlja za priboljšek neprijetni poziv »Samouprave« glasilom J HZ, čez da neki listi ne izpovedujejo svojega stališča glede sporazuma. »Jutro« misli, da »bodo fantje pri glasilih JRZ v Ljubljani in Mariboru morali radi ali. neradi nazadnje le z barvo na dan«. — V Bel gradu se vrši velikanska manifestacija JRZ mladine. Nastop impozantne skupine (nad 250 slovenskih fantov in deklet pod vodstvom Rudija Smersuja) napravi globok vtisk. Vodja JRZ dr. Stojadinovič kliče »Živio slovenski fantje«, nakar obsujejo slovenska dekleta; Stoja-dinovičas cvetjem. Na (kongresu mladine J KZ ima glavno besedo vodja JRZ, v kateri kliče mladini med drugim, potem ko je določil slovenskim fantom in dekletom mesto v neposredni bližini' tribune: Vi živite v novi dobi, dajte novega človeka, nasprotniki trepetajo, delajmo premišljeno, smo za načelo samouprave, zato pa proti sporazumu, potrebna je borba, ali ste pripravljeni na njo?; na vaših licih čitam že odgovor in zato: Zmaga
mora biti naša! V podrobnostih je rekel: Ko se vrnete domov s tega sestanka, ki je navdal s strahom in trepetom naše nasprotnike, povejte prijateljem in nasprotnikom, da je bil v Bel gradu zbor mladine JRZ, zbor, rta katerem siuo potrdili vero in zvestobo programu in statutom JRZ. Naša stranka je za eno in neločljivo, nikdar deljivo Jugoslavijo, naša stranka je za narodno in državno enotnost. Tako gleda, na vsa, ta vprašanja celo vodstvo JRZ, tako gledata tudi naša podpredsednika dr. Korošec in dr. Spaho. — Na vprašanje dr. Stojadinoviča, so-li zborovalci pripravljeni, da se z njim bori j o za ideale J HZ. je odgovorilo po poročilu »Pomedel j skega Slovenca«, ki izide jutri, 10.000 obljub. Isti poročevalec bo še dostavil, da je bil sprejet govor dr. Stojadinovica »od velikanskega zbora omladincev z nepopisnim navdušenjem, odobravanjem in ploskali jem«.
Ponedeljek, 25. X. 1957. — Danes izdani »Pone-deljski Slovenec« potrjuje s svojo vsebino. našo napoved, kakšno bo njegovo poročilo o kongresu mladine J KZ v Belgradu, in o govoru vodje JRZ dr. Stojadinoviča. V posebni brzojavki oznanja tudi ime novega predsednika mladine JRZ, kar je odslej dr. Bojan Pirc.
Torek, 26. X. (957. — Tudi »Slovenec« objavlja
strnjeno poročilo o kongresu mladine J1»Z v Bel-gradu in priobčuje .govor Rudija Smersuja, »predsednika mladine JRZ v dravski banovini «, in reso-luc i jo kongresa:, v kateri »izreka mladina JRZ neomajno zvestobodo predsedniku dr. Stojadlino-viču«. Iz govora Rudija Smersuja posnemamo, da so »dr. Stojadinovič, dr. Korošec in dr. S pa bo napravili iz naše države državo prvega reda« in da se je Rudi Smersu zahvalil za sprejem, ki ga je ‘bila deležna mladina JRZ iz dravske banovine povsod v prestol niči. Uvodnik »Slovenca« zagovarja potrebo, da: se mladina ukvarja s politiko, če in kolikor je pridružena: JRZ. — »Jutro« poroča na kratko o omenjenem kongresu pod oznaau.eni-lom »Novi mladi borci za jugoislovensko idejo« in izraža upanje, da; bo odslej tudi mladina: JRZ iz dravske banovine s prepričanjem in navdušenjem zagovarjala vodilno načelo jugoslovenske politike: »narodno in državno enotnost«.
Sreda, 27. X. 1957. — »Jutro« ugovarja resnicoljubno proti očitku »Obizora«, da dr. Kramer in njegovi tovariši ne mislijo prav nič na 'kako izbrisan je .slovenske narodne intl.ividualosli. temveč jo še »popoln ju jej o>, kjer le morejo. Na drugi strani se pa veseli, češ kaj bo sedaj rekel prijatelj »Obzora«, ljubi jamski »Slovenec«, ki obklada JNS-arje z izkoreninjenci, potem pa zakliče z obrazom tretjega, ki jo dva potegnil, obrnjeno reklo: »Le dober jugosloven je lahko tudi dober Slovenec«. Srečnejšo roko ima si priobčitvijo sestavka, ki' ga je napisal v »Samoupravi« prevaljski odvetnik dr.
Oba politična tabora v Sloveniji, ki sta bila organizirana s pomočjo predpisov zakona o društvih iz leta 1951. takrat, ko so bili njilini voditelji hkrati oblastniki, si v zadnjem časn očitala, da nasprotuje nasprotni tabor skorajšnji ustanovitvi »banovine Slovenije« ali pa »slovenske banovine«. Trsti, ki prebirajo glasila obeh taborov, imajo pravico verovati enemu ali drugemu. To bi bil v notranje slovenskem oziru prav koristen nasledek teh očitanj. Če pomislimo, kakšen vtisk lahko napravi ta polemika na sosedne Hrvate in kako si lahko mane roke celotna belgrajska čarsija, ki misli, da omenjena dva tabora sama v resnici predstavi jata slovensko javno mnenje, se moramo zaradi dobrega imena nad to polemiko nedolžnega slovenskega ljudstva obrniti na sedanjo vlado s prošnjo, da odredi za diskusije o vprašanjih prihodnje Slovenije tiskovno svobodo. Na podstavi obstoječega tiskovnega, zakona in v skladu z novimi razmerami ji je to mogoče.
To bi pa pomenilo, da bi diskusija o prihodnosti Slovenije v tej državi prišla v svoj pravi okvir, ki ni tako postavljen, da skušamo najprej vse svoje nasprotnike oblatiti kot nasprotnike prihodnje Slovenije, temveč je tako postavljen, kakor naj si to prihodnjo Slovenijo predstavljamo.
Prav tega zdaj ne doživljamo. »Slovenec« na primer ponavlja vsak dan, kako spletkari JNS v Belgradu proti ustanovitvi »banovine Slovenije«, in je preteklo nedeljo, na 21. obletnico osvoboditve izpod avstrijske nadvlade, posegel celo po pisanju bclgrajske »Pravde«. Le-ta je »po podatkih iz krogov v Sloveniji« napisala sestavek, ki ne trdi me več in nič manj, kakor to, da se Slovenci branijo tistih pristojnosti, ki jih je, dobila banovina 11 rva-ška. »Slovenec« pravilno dostavlja željo, 'naj bi
Ivan Hrovat:
Ob „Kočevskem zborniku"
(Nadaljevanje.)
Žvaršingi v Kočah in Knavs v Gotenici pričajo o prehodu iz dragarske v kočevskoreško dolino, ki je še danes za kolonizacijo zelo rlorpač, ker so po nekaterih vaseh v k očevsk oreški dolini, pa tudi drugod, že kar močne skupine Gebarcev, kot imenujejo prebivalce čaberskega okoliša s Preži dom in Drago vred. Da so- nemški prebivalci. v ve cJ in skupinah prišli od Kolpe, se mi zdi dokazljivo tudi po naseljih, ki so jih brez dvoma on i osnovali. Sredi slovenske pokrajine »Na Brigam so namreč postavili svoje naselje Tifenbah, kot so tudi Slovenci vedno imenovali današnjo Dol. Brigo. medtem ko so tu<li novi naseljenci. Gor. Brigo vedno do najnovejših časov imenovali Bris go, ne pa Obertifonbah. Druga nemiška naselbina na južnem robu je bila lnlauf, tretja najbrž, a ne gotovo Ravne. L a naselnike teh vasi so mi zdi zelo verjetno, da so bili zgolj Nemci, razen kolikor bi v Dol. Brigi z e obstajala kaka slovenska hiša. Zdi se tudi, tla so prišli v precej močni skupini, da so se potem kmalu doselili še v slovenske vasi Borovec, Gor, Briga in vasi kočevskoreške župnije (v današnjem obsegu), če niso že takoj ob kolonizaciji z juga morda tudi do tja: prišli. Če je morda tudi priimek Stamiplel prišel od juga, no od severa čez Grčarice, potem je verjetno drugo. Gotovo se mi pa zdi, da je prihajala kolonizacija od severa čez Grčarice in Gotenico ter še bolj čez Grčarice in Mlako (pri Kočevski Reki).
(Dalje.)
Emil Stefanovič, ki je bil nekaj dni »poslanik« na Dunaju, potem pa prvi kratkoročni šef radikali je v Sloveniji. Pokopavši vse nazore stanov-ščine, v prid katere je napisal celo ustavni načrt in ga objavil s spremnim pismom dunajskega profesorja. za stanovščino, pravi pisec tega ,sestavka, da »predstavlja JRZ veliko idejo, rešitev slovenskega: in srbskega vprašanja in široko odprta, vrata za dr. Mačka, da v tern edino pristojnem forumu (= v JRZ) reši tudi hrvaško vprašanje. To nam potrjujeta svoboda, ki je bila dana dr. Mačku, in sestanek — v Brežicah.«
Četrtek, 28. X. 1957. — »Slovenec« poroča o shodu zaupnikov JRZ v Ptuju, kjer sta govorila dr. Vesenjak in Janžekovič. Iz tega, kar je povedal Janžekovič, se da soditi, da ne bo več dolgo člen banskega sveta. — »Jutro« poroča o zmerjanju splitskega glasila JRZ, ki bruha izraze kot: veleizdajalci. bedni: starci, zavrženi politiki — na naslov dr. Mačka in ostalih podpisnikov zagrebškega sporazuma. — Na drugi strani nastaja prepir med JRZ in med Hrvati o tem, kaj so Bunjevci. Poslanec JRZ dr. Ivandekič misli, da »predstavlja, jiugoisllovenstvo najsrečnejšo rešitev ‘vprašanja Bunjevcev; z njim so se izenačili z ostalimi jugo-slovenskimi plemeni«. Poseben sestavek posveča tedniku »Gorenjcu« pod naslovom »ponižna revolta v slovenčevskem taboru«. V zvezi s tem je tudi njegova beležka »Besede in dejanja«, ki meri na pisatvo »Slovenca« glede vladajočega centralizma.	(Dalje	prihodnjič.)
»Pravda« priobčila imena tistih svojih prišepeto-valcev 'in pa prerokovan je,, da se bo v tem primeru izkazalo. d'a sedijo prišepetovalci v uredništvu »Jutra«. Tudi mi želimo spoznali imena tistih »krogov iz Slovenije«, vendar se bojimo, da bo »Slovenec« v tem primeru grenko razočaran, kajti znano nam je, čigava last je »Pravda« in v katerem taboru sta se uveljavljala lastnika »Pravile« v času po kresni noči leta 1955. Ni naša krivda, če moramo v danih razmerah svoje opozoritve, kolikor merijo na naslov »Slovenca«, omejiti in nam je v danih razmerah mogoče v večji meri razpravljati le o tem, kar piše »Jutro«.
»Jutro« odgovarja »Slovencu« s ponatisko,Vanjem tega, kar pišejo druga glasila tabora, v katerem je tudi »Slovenec«. In priznati je treba, da tista, druga glasila večkrat napišejo podatke, ki ne podpirajo posebno zgledno »Slovenca« in njegovih trditev. Vendar nam ne pade niti na misel, da bi v ti polemiki dali zaradi tega enemu bolj prav, ker je slučajno v opoziciji, kakršno si je sam skuhal, ko je bil na oblasti in si je predstavljal, da bo oblast večno trajala. Zato poglejmo rajši, kaj pravi »Jutro« o prihodnosti Slovenije.
V	nedeljo 29. novembra, na 21. obletnico osvoboditve izpod avstrijske nadvlade, je priobčilo v gospodarski rubriki »dopis iz vrst slovenskih gospodarstvenikov«, ki se ukvarja z »gospodarsko-finančnim vprašanjem slovenske banovine«. Dopis se razglaša sam torej kot kolektivno delo več mož, ki poudarjajo, da se na politiko ne spoznajo, pač pa na gospodarstvo. V dolgoveznih izvajanjih pripovedujejo ti nepodpisani »gospodarstveniki«
—	tudi mi se ne podpisujemo s pravim imenom, to je res, vendar pristavljamo, da je pravo ime pisca vsakomur v uredništvu na razpolago, ker se pokriva s psevdonimom iz drugih, čeprav sodobnih vzrokov, ne pa iz strahu pred odgovornostjo pred slovensko javnostjo — približno tako: Na vprašanje organizacije »banovine« Slovenije ni treba gledati zgolj z upravnega stališča, temveč predvsem z gospodarsko-finančnega. Vsak prenos pristojnosti jc zvezan z večjo obremenitvijo. Zaradi tega bodo finančno najbolj izhajale tiste banovine, ki bodo imele najmanj pristojnosti, in bodo začele banovine s časom med seboj tekmovati, katera se bo otresla več pristojnosti. To velja seveda, če bodo banovine različno urejene in ne vse po enakem kopitu. Tako pa bo, kakor je podoba.^ ker bo le banovina Hrvaška imela poseben položaj. Potrebno je torej, da država ostalim banovinam' podeli enake pristojnosti in da se vprašanje ostalih banovin reši sočasno in na enak način. Pri tem je treba paziti na to, da bo država odstopila posameznim banovinam davke po taki izberi, da bo globalni znesek odstopljenih davkov relativno pravičen nasproti vsaki banovini. Bolj jasno povedano: ker donaša zemljiški davek v Sloveniji le osmino vseh v Sloveniji pobranih neposrednih davkov  in po mnenju teh »J ut rovi h« gospodarstvenikov štejejo za odstop banovinam le neposredni davki — in ker donaša ta davek v Vojvodini (du-navski banovini) kar šest osmin, bi Sloveni ja stradala, Vojvodina pa bi tonila v denarju, če bi država odstopila banovinam le zemljiški davek. II koncu opozarjajo »J-u.trovi« gospodarstveniki na posebne pravice mestnega področja Bel grada, ki mu zida šole država, in na selitev industrijskih podjetij iz Slovenije na jug.
Tako gospodarstveniki v nedeljskem »Jutru« na gospodarski podlagi. Njih gospodarskim možganom prepustimo tiho premišljevanje o vzrokih, ki jih imajo industrijska podjetja, da se po usta-
novitvi banovine Hrvaške selijo še vedno na jug. Tako premišl jevali je utegne namreč celo »J ut rove« gospodarstvenike pripraviti polagoma do spoznanja. da se industrija seli mogoče v prav zaradi tega, ker je državo p ra v ni: položaj Slovenije sedaj nejasen in ker je prišlo do avgustovskih sprememb v državi brez vsakršnega sodelovanja katere koli slovenske politične skupine. Pri takšnem .spoznanju 'bodo morali torej opustiti stališče, naj se z ureditvi jo Slovenije počaka dotlej, da se bo izvršila sočasno z vsemi drugimi banovinami.
Že zgoraj smo opozorili, da pišeta oba organizirana politična tabora o »banovini Slovenije« ali o »slovenski banovini«. Za danes bi ju. opozorili samo na to. da sta izraza »ban«, »banovina« značilno hrvaška in hrvaška lasi. Ne spodobi se torej že vnaprej vsiljevati ozemlju, ki ne bo hrvaško, temveč slovensko, hrvaško ime. Mislimo v resnici, da: je treba iskati, za ime slovenskega ozemlja — slovenski izraz. Ko smo se dotaknili vprašanja o imenovanju prihodnje Slovenije, ki jo sicer res samo prestižno slovensko vprašanja in zaradi tega tudi načelno vprašan je, poskušajmo določiti svoje stališče nasproti »gospodarskim« razlogom dopisa gospodarstvenikov v »Jutru«. Ni se nam treba bati,, da bi morali to stališče preveč na dolgo opisovati.
Kajti dopis »J ut rovih« gospodarstvenikov ne skriva niti malo, da se ti gospodarstveniki na politiko ne .spoznajo, /ato smemo združiti kritiko dopisa v dve suhoparni ugotovitvi:
1. »Jutrovi» gospodarstveniki prezirajo v celoti listino o sporazumu z dne 26. 8, 1959, na kateri počiva tvarno ustavnopravni značaj uredbe o banovini Hrvaški in ki določa: v načelu tudi že položaj in značaj prihodnjih narodnih'pokrajin skupne države. To preziranje je razumljivo: »Jutrovi« gospodarstveniki so sami povedali razlog zan j: ker ga prezirajo, ne uvidijo, da prihodnje »banovine« ne bodo »upravna področja« in sedeži »obče upravne oblasti II. stopnje«, temveč »narodne pokrajine«. To je pa bistvena razlika nasproti 'današnjemu stanj u.
2. »Jutrovi« gospodarstveniki rešujejo gospodarsko in finančno ureditev prihodnjih banovin v resnici čisto administrativnoi, to je samo tako, kakor rešuje vprašanje »notranje ureditve« n j i lini: dr. Pirkmajer. Njim je vsa zamotanost samo v vprašanju: kolikšna mera »decentralizacije in dekoncentracije« jo še mogoča? Zato sc bavij-o čisto brez potrebe z ugibanjem, katera vrsta davkov »se sme odstopiti« banovinam in katere »pristojnosti« se jim spodobijo. Če so pa prebrali uredbo o banovini Hrvaški in niso pri tem naravnost .sedeli na listini o sporazumu z dne 26. 8. 1959, so morali spoznati, da je vprašanje v tem: Katere pristojnosti naj še ostanejo državi? Kakor hitro postaviš vprašanje tako, ;se 'pokaže samodejno tudi odgovor na drugo vprašanje: kolikšne dohodke mora: imeti država, da njej ostale pristojnosti izvaja? Kajti pri tako zastavljenih vprašanjih je na dlani, da država ne potrebuje dohodkov za pristojnosti, bi jih nima, in da zlasti ni važno, iz katerih davčnih virov obstajajo tisti dohodki, ki ,so pridržani za izdatke pristojnosti državne oblasti, temveč se je treba samo sporazumeti, da dajejo »banovine« državi te dohodke v zadostni višini.
V	dobro urejeni prihodnji slovenski narodni pokrajini z najmanj tolikšnimi pristojnostmi, ko-likršne so zagotovljene banovini Hrvaški, pravo 'gospodarstvo, to je gospodarstvo resničnih gospodarjev, ki se brigajo tudi za politiko in njena, vprašanja, ni v nevarnosti, da pogine, temveč stoji pred novim razvojem in blaginjo. Tega se pravi gospodarji zavedajo prav tako dobro, kot tisti »gospodarstveniki«, ki se zaradi mest v osrednjih fi-načniih ustanovah boji jo prevelikih in preštevilnih »pristojnosti« bodoče Slovenije. Kajti na do-tična mesta so bili imenovani, ne izvoljeni, in so bili imenovani' zaradi tega, da so bil plačani zaradi n ji line protislovenske pol iti ke. li »gospodarstveniki« se bojijo, da bodo svoja sedanja mesta izgubili, v domačih gospodarskih ustanovah pa takih mest ne bo, ker bo treba imeti zaupanje slovenskega naroda. Prazen strah! »Gospodarstveniki« pozabljajo na to, da v bodoči državi tudi v osrednjih ustanovah ne bodo mogli sedeti drugi kot tisti,‘ki uživajo in bodo uživali neposiiljeno in nepokvarjeno izraženo zaupanje slovenskega, hrvaškega in srbskega naroda. In v ti luči poglcdano se razgalja boj »gospodarstvenikov« proti »pristojnostim« narodnih pokrajin kot čisto navaden boj proti demokratizaciji razmer, la je namreč res smrt moči takih »gospodarstvenikov«.
Dvoboj med obema organiziranima političnima taboroma v Sloveniji o vprašanju, kdo od njiju je kriv, da se vprašanje Slovenije zavlačuje, kakor drug 'drugemu očitata, uma namen, da ze vnaprej dobi agitacijsko gradivo za prihodnje volitve na tak način, da slovenski narod ne bi odločal o vprašanju, kako si želi urediti svoj dom, temveč da bi spet podlegel tradicionalni in dandanes za slovenstvo škodljivi politiki ločitve duhov, l a dvoboj nas spominja na vnemo, s katero so neki ljudje po prevratu zmanjševali pristojnosti deželne vlade za Slovenijo in jih oddajali Belgradu zato, da so druig drugega lahko iz Belgradu ven
Podoba naših nižin
tiščali ob tla. Namesto da bi se razgovorili svobodni ljudje svobodno in strogo stvarno o vsem. 'kar je treba za ureditev prihodnje Slovenije, si pri nas sedaj raziskujejo obisti zato, da bi .lahko druig drugemu očitali., da je kriv, če te Sloveni je
še ni. Mogoče, da je koga strah, kaj bo, ko bodo Slovenci svoje lastne zadeve reševali lahko brez poveljevanja iz Belgrada. Da se tega časa neki ljudje boje, jim ni mogoče zameriti in je razumljivo z ozirom na pretekle čase.	Šidor,
Za našo bit gre
l.
da
so
bi I i
n asi naj v e c ji
Zmeraj smo trdili, škodljivci med našimi domačimi ljudmi. Ti so bili. ki so centralizem dejansko uvedli, kajti ne smemo pozabiti, da je bil vidovdanski centralizem sprejet z neznatno večino in da so tisto meznat-nost dali glasovi ljudi iz Slovenije. S tem pa ne mislimo reči, da so bili naši škodljivci samo (isti. ki. so vidno in pred vsem svetom izpovedovali centralistično jugoslovenstvo. Ne. bilo jih je vsepovsod, celo v vrstah pravih slovenskih ljudi. To ■so bili taki, ki so se •gospodarsko ali drugače preveč navadili na središče, pa le preradi .niso znali potegniti prave meje med svojimi in narodnimi 'koristmi, lo so bili dalje vseli zvrsti majhni ljudje,'ki so jini razni častihlepni vodiči ali strankarski priganjači vcepili malodušnost in nesamostojnost. da si že več niso upati misliti s svojimi možgani in hoditi z lastnimi nogami.
In poslednjič a vse to miselne, dušne in nravstvene zmešnjave je, da jih je seda j^ postati o strah
  svobode! Strah, kaj bo z nami, če ne bo čar-
šija več skrbela po materinsko za nas!
Človek, ki misli naravnost, hodi pokončno in pozna svet okoli sebe. ne bi tega verjel, če bi se začetno prišepe tavam je že ne bilo spremenilo v glasno govorjenje.
Zastonj smo od tedna do tedna razlagali, da naša finančna samouprava še ne pomeni carinikih meja, da jih nikjer na svetu ne pomeni, zastonj smo pripovedovali in dokazovali, da bi samo ob finančni samoupravi, ko bi si sami nalagali davke glede na svoje razmere in potrebe, mogli' res dvigniti svoje gospodarstvo in s tem nizko, po zaslugi centralizma obupno nizko življenjsko raven našega ljudstva. Gonili so dalje svojo lajno, grozili že tako dovolj preplašenemu našemu gospodarstvu s carinskimi mejami, ki da gotovo pridejo. A če smo nazadnje vzeli tudi mi v pretres to neverjetno mogočost, če se je tedaj pokazalo, da tudi proti carinskim mejam nismo brez hudo izdatnega orožja, ko mi kupujemo na jugu vendar precej ne samo celo obrtnih izdelkov.
»dopis iz vrst slovenskih gospodarstvenikov«. Pisan je stvarno, če odštejemo uvod, ki maha nekam po zraku. Bržkone zato, da olajša, nebogljenim jutranjim bralcem prehod v novo ozračje.
Rekli smo, da je sestavek stvaren. In ker je stvaren, prihaja glede naše samouprave natančno do istih sklepov, kakor mi. Do tistih sklepov, ki jih je »Jutro« doslej razglašalo kot separatistično potvarjanje jugoslovenske misli. Uboga misel, kam si prišla, da so te že njeni očetje začeli zatajevati. Sicer pa navedimo nekaj vsebine tega dopisa. Na primer:
Sistem financiranja naših banovin iz -skupnih fondov, ki so ga uvedli v zadnjih letih, je prinesel ravno Sloveniji na j večjo škodo, saj ima za nasledek, da plačuje dravska banovina v te skupne banovinske sklade skoraj 40 milijonov din, iz skladov pa dobi le 12 in pol mili jona, tako cla, v resnici prispeva ogromen znesek za financiranje ostalih banovin.
Naši bralci so o vsem tem brali v mašom tedniku lahko precej natančne podatke, pri čemer opozarjamo, da niti tistih 12.5 milijonov nismo vselej dobili nakazanih.
Dalje:
Brez zadovoljive rešitve vprašanja banovinskih financ ne moremo in tudi ne smemo organizirati slovenske samouprave, sicer se nam lahko zgodi, da nam bodo za prenesene kompetence prepustili zopet dohodke po kakšnem famoznem ključu, ki bi naši banovini prinesel mnogo manj kakor bi nam pripadalo, ali pa, cla nam država prepusti za .kritje prenesenih .izdatkov take davke, katerih donos je v Sloveniji zelo slab.
V tej zvezi naj navedemo le primer zemljiškega davka, katerega donos predstavlja v Sloveniji samo eno osmino celotnega donosa neposrednih davkov, v donavski 'banovini pa šest osmin. Če bi država v zvezi s prenosom kompetenc na banovine prepustila, banovinam donos zemljiškega davka, tedaj bi bil to za Slovenijo pravi debakel, donavska banovina pa ne bi vedela kam z denarjem.
Za nas je mikavno ob teh besedah, če spominjamo bralce na svarila našega lista glede nevar-
m^^hk^s^prepov^^^ nj^^iineg^ dovoza Nazadn je nOSti d*h?l',ie	samo	u	prave	l	ako
celo zelo pomagali našemu kmetijstvu - tedaj S™°n ■ *>r,-mo.r PJ841,1 besedno v letošnji 40. ste-so bili glede na ta dejstva jugosloveni zmeraj in brez izjeme lepo tiho. Dokler miso zavrteli čez
nekaj dni stare, hreščeče lajne o carinskih mejah in tako naprej.
II.
Medtem je šel razvoj svojo pot dalje. Zunanja stiska ga je nemalo pospešila.. Prišlo je nazadnje do znamenitega sporazuma, in Hrvatje so dosegli priznanje svoje samostojnosti, ki se sedaj oblikuje in dodeluje po upravno-tehnični strani.
Nobenega dvoma ne more biti, da hrvaška samouprava ne more ostati nek je na sredi pota, kajti v tem primeru bi jo centralizem pozobal pri prvi najmanjši priložnosti. Samouprava mora biti popolna, že celo pa pri naših razmerah,, ali pa je sploh ne bo. K taki samoupravi pa spada zlasti popolna finančna samouprava. To se pravi, samoupravne enote predpisujejo svoje javne dajatve same in same jih tudi pobira jo. Za skupne državne potrebe pa prispevajo po določenem pravičnem ključu, lo stališče, ki smo ga mi zagovarjali od prvega svojega letnika, so zdaj po sklenjenem •sporazumu zelo odločno zavzeli tudi Hrvatje. V letošnji 40. in 41. številki smo navedli nekaj takih glasov. Sicer pa, kakor rečeno, drugače niti ne more govoriti razen tisti, ki mu za resnično samoupravo sp lo ti 111'.
Če pa. je očitno, da zlasti pri nas ne more biti drugačne resnične samouprave razen popolne, je moralo ob sklepu sporazuma iznenaditi vsake<>a slovenskega človeka dvoje stvari. Prvič ta, zakaj se ni takoj inič določnega povedalo o naši. slovenski samoupravi. drugič pa, da se je šele začelo »gibati, kolikšna samouprava je za Slovence primerim. Baziavnavanje in govorjenje, ki se je razvilo okoli teh dveh vprašanj, nam pred vsem »pričuje, kako strašno so bili vsi naši vodiči nepripravljeni tudi samo na mogočost samouprave, tudi tisti, ki so znali tako ganljivo govoriti o njej. Vsa mogočost je bila dana, cla bomo ob razglašeni hrvaški avtonomiji pripravljeni z dejstvi in — zahtevami. A pripravljeni šmo bili tako imenitno, da zdaj šele premišljujemo, kaj je prav za prav resnična samouprava, kakšna mora biti v naših razmerah, in kaj naj navsezadnje zahtevamo!
111.
v Po dolgem cincanju in najbrž boli pod silo •casa in razmer kakor iz lastnega načelnega pre-P™*j,a je prineslo tudi »Jutro« zadnjo nedeljo sestavek o »gospodarsko finančnem problemu slovenske banovine«. Sestavek je oznamenovan kot
vilki dno 6. oktobra:
.Recimo na primer, da bi se prepustili dohodki iz poljedelstva banovinam, dohodki od železnic in pošt. pa pridržali za skupne namene. V tem primeru bi bila na primer Hrvaška dejansko na dobrem, kajti kmetijstvo je pri njej donosno, železnice pa so celo deloma .pasivne in tudi pošta ne donaša kdove kaj. Pri nas bi pa pomenila takšna razdelitev dohodkov finančni .in gospodarski polom, kajti slovensko poljedelstvo je malo donosno, medtem ko so dohodki od železnic in pošt veliki. Za nas bi torej bila samo taka razdelitev dohodkov, da 'bi bili za primer dohodki 'iz kmetijske panoge centralizirani, dohodki od železnic in pošt pa prepuščeni samoupravi, da bi na delno finančno samoupravo sploh mogli pristati. ,Ker pa centralisti seveda spet ne bi bili zadovoljni s takšno razdelitvijo, ko bi morali kedaj oni doplačevati, sploh
ni ,iz te zagate drugega izhoda kakor popolna finančna samouprava.
Pravilno opozarja dopis dalje na nemogočost, da bi se prepustili samoupravam samo ene vrste davki in da bi jim centrala dodeljevala opravila, kakor ibi se ji zdelo. Pravilno izvaja tudi, da; bi iz takega dodeljevanja, davkov in opravil morala nastati prava finančna zmešnjava, ker bi središče seveda pridrževalo sebi najboljše denarne vire, preval j evalo bi pa na samoupravo najdražja opravila. Naravni nasledek tega bi bil, da bi se samouprave otepalo novih pristojnosti in da bi že dane hotele prepuščati spet središču. To pa pomeni, cla bi imeli v nekaj letih centralizem nazaj, morebiti hujšega kakor je bil dosedanji, ker bi se z videzom pravice skliceval na voljo samouprav. Da te samouprave niso bile nobene dejanske samouprave, o tem seve ne bo dal govoriti. Zato moramo ob vsaki delni samoupravi biti^ dvakrat previdni: nič drugega ni 'kakor na stežaj odprta vrata, skozi katera bo skušal jugo-slovenski centralizem spet vdreti v našo slovensko hišo.
Tudi kar pripoveduje dopis o Bel,gradu in njegovih neverjetnih privilegijih, ni za naše bralce nič novega. Vsi vemo, da so v njem davki najmanjši, ker moramo mi zidati zanj javne stavbe, plačevati uradnike in delavce. Vsi smo tudi prepričani, da je to privilegirano stališče ne vzdržljivo, da bo marveč v prihodnje dolžnost bogatega Belgrada, da povrne vsaj nekaj tega, kar je prejel čez pravično mero. Dosleden pa ni tale končni odstavek dopisa:
Vsi navedeni razlogi govorijo torej za to, da ne moremo reševati vprašanje banovine Slovenije za sebe 'in ločeno od ostalih banovin, ker zahtevajo finančni razlogi, da imajo vse banovine, če bo že izvzeta Hrvaška, povsem enake kompetence, ker se ne smemo izpostavljati nevarnosti, cla bi diferenciranje kompetenc prineslo finančne koristi tistim banovinam, ki bodo imele manj kompetenc.
Kajti mi ne moremo nikoli pristati na to, da bi imeli v tej državi manj pristojnosti, to se pravi manj pravic kakor Hrvatje. Mimo drugega že iz prav noob 1 ikovnih razlogov, kajti če bi stala Hrvaška glede pristojnosti na eni strani, vse druge banovine s Slovenijo vred pa .na drugi, bi po logiki razmer postala Slovenija dejansko srbska pokrajina, in vse lepe besede vseh naših vodičev bi tega dejstva ne mogle spraviti proč. Kakšna bi bila potem naša usoda, si lahko mislimo.
In kaj. če navsezadnje ni ta sklep »Jutrovega« dopisa zadnji poskus, vendarle še po nekakšnem obdržati Slovenijo pod unitarističnim jarmom?
Toda mi smo na straži in zato svarimo: Ni mogoča dejanska samouprava, razen če je tudi finančna in če je popolna. Tudi navajam dopis sam ne kaže drugega izhoda. Hrvatje bodo tako samoupravo brez dvorna dobili, ker jo hočejo. In ker jo bodo dobili, bi veljali vsi nasledki in sklepi neenakomerne ureditve države slej ko prej, in če bi se zaradi njih naša industrija ne selila več v Belgrad, bi se pa selila v Zagreb. Zato tudi za Slovenijo ni in ne morebiti drugega izhoda, kakor da dobimo prav tako samoupravo, kakor jo dobe Hrvatje, namreč popolno.
lo je bilo spet kedaj zapisati v opomin, pa tudi v spomin. Da se ne bi spet kedaj diletanti igrali z našo usodo.
Kajti res, dovolj priložnosti smo že Slovenci zamudili v svoji zgodovini. To pot se pa ne bo nihče več mogel izgovarjati na ljudi in razmere izven nas.
Opazovalec
Jugosloveni in sporazum
V j ugoslo venskem obzorniku »Vidici« je napisal jugosloven Niko Bartuloivič sestavek, ki, pravi o njem »Slovenski narod«, d,a opisuje »stališče, ki ga zavzemajo jugoslovensko orientirani nacionalisti, do sporazuma«. V tem sestavku pravi Bar-tulovič med drugim, kakor posnemamo po »Slovenskem n a rod u«:
Mi enostavni o računamo s časom in z notranjo silo j ugoslovensike misli im z ničimer drugim! In ako nam 'kritiki z unitaristične strani očitajo, da smo romantiki, zato ker čakamo, cla jugoslovenstvo zmaga proti oblasti in upravnemu aparatu, jim mi odgovarjamo najprej z ozirom na zgodovino: da je jugoslovenstvo že enkrat zmagalo proti mnogo močnejšemu upravnemu aparatu, iproti avstrijskemu, pa celo proti avstrijski vojski i.n proti isto talko fanatično razpoloženi masi, vzgojeni v steki iške m, velikosrbskem, velikohrvaškem m šusteršiškem duhu. Lahko pa jim odgovorimo tudi načelno: da bi jugoslovenstvo, ki bi zares ne imelo v sebi tega kategoričnega imperativa, ki nastopa proti trenutnim motnjam, ne bilo vredno ne naše zvestobe, ne našega truda ,in dela. Ali nismo vsi mi vedno trdili, da jugoslovenstvo ni samo idealna teorija, marveč tudi življenjska zahteva vseh naših kulturnih, političnih, gospodarskih, socialnih in strategiičnih potreb in edini pogoj, da se obranimo in razvijamo. A mi, ki to pišemo, nismo niti za piko spremenili tega svojega prepričanja. Ako pa je tako, ali morejo kakršnekoli uredbe ali kakršni koli ekscesi v toliki meri za-
deti to jugoslovenstvo, cla bi bilo ono za vedno »izgubljeno«? Ali bi to ne pomenilo, da bi bilo vse ono laž, kar smo o njem trdili?
V tem odstavku nas najprej in najbolj veseli priznanje, da se jugosloveni niso niti za piko spremenili. Mi smo sicer to vedeli od nekdaj, in nobeno pozdravljanje sporazuma nam ni moglo omajati tega našega prepričanja. Važno je. pa to priznanje vendarle, ker tako jugosloveni javno razglašajo, po čim je njihna beseda. Kajti ko so še pred 'kratkim razglašali samo razgovore o sporazumu za izdajo države in »edinstvene nacije«, S?vXore danes o sklenjenem sporazumu kot najvišjem državniškem dejanju. Pri tem moramo pa zaradi resničnosti vendar še. dostaviti, da v najnovejšem času, ko vidijo, kako majhna je njihna cena pred dr. Mačkom, ta pravkar hvaljeni sporazum že pridno v nič devljejo.
Močno izvirna pa je Bartulovičeva trditev, da jugosloveni ne računajo z drugim, kakor z notranjo silo jugoslovenske misli. No, mogoče, toda potem ima jugoslovenska notranjost neki prav poseben pomen in še bolj posebno vsebino. Mi' se spominjamo, pa še zelo natančno se spominjamo, kako se je ta notranja sila jugoslovenske misli znašala nad Slovenci in Hrvati: s pendrekom, zapori, ječami, konlinacijami. Dr. Maček sam je moral prestati oboje: ječo in konfinacijo, in vse zgolj zaradi notranje sile jugoslovenske misli, ki jo je na zunaj ponavadi predstavljal notranji minister jugoslovenske stranke. In tako vidimo,
da je imela ta notranja sila te čudine misli zelo tvarno vsebino.
Spričo te tako tvarne predstave jugosloven-ske iriisli pa kar prav nič ne razumemo, rla bi sploh kdo kedaj samo mogel očitati jugoslovenom, romantičnost, češ da čakajo na zmago zoper oblast in upravni aparat. Kajti Jugoslovani vendar niso mogli čakati na oblast, ki so jo v teli dvajsetih letih s pomočjo upravnega: aparata imeli ves; čas v rokah. Zato se nam zdi, da; si je gospod Niko Bartulovič tiste očita rjo kair na lepem izmislil, da lahko obesi, vsem različnim, jugoslovanskim, kori tar jem in konj im k turistom osvit nesebičnosti, ki bi slepil pogledi gledalca, da bi ne mogel videti za njim ciničnih potez koritarske notranje sile.
Še tele Bartu lovi čeve besede na j navedemo, da pokažemo pravo podobo jugoslovenslva1:
A jugoslovenstvo je predvsem stvarnost! Za nas bo mnogo bolj zaslužen jugosloven dr. Maček, ako bo svoje delovanje v osrednji vladi in v poslih banovine Hrvaške usmeril tako, da se bodo nesoglasja, ki obstajajo, iz dneva v dan zmanjševala, da bo, delujoč za dobrobit Hrvatov, pomagali tudi dobrobiti Srbov in Slovencev, da bo tako država bolj silna na zunaj in bolj složna na znotraj in da bodo zadovoljni Hrvati vedno bolj čutili skupnost interesov s Srbi in .Slovenci — kakor pa marsikateri »integralne«, katerega delovanje ni pridobilo .noti enega Hrvata za sodelovanje pač pa je celo mnoge naravnost odbilo...
In ko smo jih navedli, pa vprašamo javno Bartuloviča: Če ste jugoslloveni res danes o tem prepričani, zakaj pa ste delali vseli dvajset let tako, da dr. Maček in Hrvatje niso' mogli delati, kakor po vaših besedah danes morejo delati ? Kdo naj še kedaj verjame ljudem, ki delajo zmeraj zoper lastna slovesno razglašana načela: enakopravnost, pravica ljudstva, demokracija?
Vprašanje, ki nosi odgovor v sebi.
Centralizem je trdoživ
ali
že spet nov fond
Doslej je bila udarna pri Pomladku Rdečega križa štiri dinarje. Zdaj pa so jo na mah zvišali na pot. S tem poviškom nameravajo namreč ustanoviti nov fond. Tu fond bo seveda v Belgradu, in iz njega se bo zidal dom Pomladka — seveda tudi v Belgradu.
Svoje dni je tukajšnji odbor Rdečega križa zatrjeval, da delajo pri Rdečem križu strogo po pravici, da dobi Slovenija dejansko od Rdečega 'križa celo nekaj malega več, 'kakor plačuje zanj. Kakor bi ne bilo nič hudega, če bi vsaj v enem pogledu veljala pri plačevanju in prejemanju za Slovenijo majhna izjema, mi takoj v začetku niti v tako majčkeno izjemo nismo verjeli. In ko smo stvar pogledali od bliže, smo takoj vidteli, da srno imeli prav: Rdeči križ je izkazoval vse mogoče dohodke iz Slovenije, ni pa izkazal težkih milijonov, 'ki jih dobiva iz prispevkov v tako imenovanem tednu Rdečega križa vsakega septembra, ki se pobirajo pri poštnini in železniških vozovnicah. Kajti ti milijoni so se, menda zato, ker se pobirajo pri državnih napravah, kar vnaprej prišteli k bclgrajskim dohodkom, vseeno, če so jih plačevali Slovenci, in ljubl janskemu odboru: Rdečega križa se je to kar dobro in prav zdelo.
Iz te centralistične miselnosti pa so menila uvedli nove dajatve za nov fond.
Janez Kocmur:
Brez naslove
(Nadaljevanje.)
Zvečer je bila njima na čast pojedina. Priredili so jo in plačali — avtomobilisti. Izrečenih je bilo mnogo učenih napitnic. Prava sreča, da tedaj že ni bilo več izvošekov. Ti bi nas bili zastopali pred tujima znanstvenikoma preveč po domače. Njega dni, ko so vabili mestnega župana. Petra Grassellija in a enega svojih reprezentativnih plesov, in ko ta ni dal zagotovila, da bo prišel, češ da ima preveč dela, se je odrezal člen odposlanstva, znan pod' imenom Marko: »Naj le pridejo, gospod župan, bojo videli, kako ga bomo...«
Mnogim se je zdelo čudno, zakaj niso priredili večerje znanstveniki. Ti naj vedo, da slovenski znanstvenik nima pod palcem in zato tudi ne avtomobila, sploh pa da hodi v svoji skromnosti peš.
V	boju je isicer pešec prvi, pri takih stvareh pa zadnji. Tolažilno pri vsem je bilo, da imajo šoferje tudi' v Belgiji. Morda ne s tolikšnimi komolci, ali imajo jih. Zaston j torej tisto pehanje, zastonj večerja in učene zdravice — kanila ni nobena medalja. Vrnivša se domov, ista zrako-plovca pripovedovala o slabih cestah in. še slabših vehikljih na n jih. Tako je, če sili avto v stratosfero.
Novo deželno gledališče konec minulega stoletja je precej okrepilo slovensko narodno zavest. Do tega nam pa ni pomagala sapa, temveč
—	ogenj. Brez tega bi se morda še vedno drenjali v stari stanovski: podrtiji. Gosposka stavba je potrkala na vest, da zasluži tudi nosilec odlrske umetnosti boljše življenje.
Zdaj, ko prihaja tudi slovenska samouprava, je 'šteti take nove fonde 'kot zadnje poskuse unitaristov, da hitro nagrabijo za Belgrad še nekaj milijonov. Pri tem naj ugotovimo, da se je to zgodilo, ne da bi bila javnost obveščena, tako rekoč pod roko. Zato pozivi jemo oblasti, da to nakano preprečijo in prepovedo odračunavanje povišane ud-nine v Belgrad. Vsaj ustanavljanje novih centralnih fondov je treba preprečiti za vsako ceno, dokler sploh ne bo ves fondovsk i centralizem dokončno in do dna likvidiran. Sicer se nam pa zdi, da bi bil dom za pomladek Rdečega križa v Ljubljani vse bolj potreben kakor v Belgradu. Morebiti bi si to tukajšnji odbor Rdečega križa vzel k srcu. pa svetoval svod centrali, naj izjemoma res kedaj zida kakšno stvar najprej v Sloveniji. Ker se kaj takega doslej še ni zgodilo, bo to vsaj lepa kretnja ob likvidaciji prav tako škodljivega kakor zasovraženega centralizma.
Vrhovno sodišče v Ljubljani in sodno poslopje
Vrhovno sodišče v Ljubljani bo nastanjeno v starem poslopju banke Slavij-e. Ta nastanitev je seveda začasna. Kakor slišimo, namerava banska uprava v Ljubljani zidati v bližini sodne palače v Cigaletovi ulici poslopje, v katerem naj bi bilo nastanjeno vrhovno sodišče in upravno sodišče, ki se bo preselilo iz Celja v Ljubljano. Ta namera banske uprave je seveda vredna pohvale. Dovoliti ibi si pa pripomniti, da po našem mnenju poslopje za vrhovno sodišče ne spada na ta kraj. Poslopje za vrhovno sodišče je treba sezidati v takem slogu in takem kraju, da se s tem tudi. na zunaj poudari važnost te ustanove.
Z ustanovitvijo samostojnega slovenskega vrhovnega sodišča je pridobil naš narod pravno in dejansko vso sodno oblast v svoje roke. Sodna oblast izvira iz suverenitete naroda. To okolnost manifestirajo vsi narodi s tem, da dado poslopju, kjer posluje najvišje sodišče, tudi primerno zunanjo obliko. Poslopje za vrhovno sodišče spada v mirnejši del mesta, stran od mestnega hrupa. Zunanjost bodi monumentalna, resna: poslopje bodi okras mesta. Slog poslopja maj kaže na to, da se narod zaveda resnosti in pomembnosti sodstva in sodne oblasti. Tujec, ki pride v mesto, naj vidi na prvi pogled, da ve narod ceniti svojo svobodo im suverenost sodstva. Mojster Plečnik bo znal to zamisel objaktivirati glede kraja kakor glede sloga poslopja tako, da bo stavba narodu v ponos, mestu pa v okras.
V	tem poslopju bi bilo seveda lahko nastanjeno tudi upravno sodišče, ki bo pridobilo s prenosom poslov na bansko upravo širše delovno področje in bo prevzelo znaten del poslov državnega sveta. Razen tega naj bi se v poslopju namestil tudi pravosodni oddelek banske uprave za Slovenijo.
Mali zapiski
Državne stavbe v Belgradu
Prejšnji teden je razkazoval stavbeni minister dr. Krek časnikarjem nove stavbe, ki se zidajo v Belgradu in bodo v kratkem času dovršene, kakor pravno fakulteto, strojni laboratorij tehnične fa-
Rodiil so je slovensko-nemški, nenapadalni pakt z obljubo medsebojne prijateljske pomoči. Po pogodbi naj bi bilo dobilo slovensko gledališče trdnejšo osnovo. Žarek upanja je obsijal tudi igralce. Zastonj, njihove plače so se še naprej cepile, zimski golaž je moral biti tudi poslej na vrvici, da je bil še za poletje. Neosebni gospodar je sicer dal igralcu frak in cilinder, ni ga pa pustil k miz L Pa: je odkrila umna glava: ugled igralca — naš ugled; njegova sramota — naša sramota. Kulturen narod' smo; dajmo, pa ga povabimo kdaj k svoji mizi. Rečeno, storjeno; sklenili so uvesti jour-fixe.
/la hi a1 naj sc pokaže kulturno in demokratično. Ne stane naj seveda nič. Sicer jo pa- vseeno, kje se zapravi: ali pri Figovcu, ali Pri faj-moštru. Narodni dom je res od rok in dolgočasen, ali za kulturo se je treba žrtvovati. Igralec se bo čutil počaščenega. Za pivo sit bo že izposodil, če nima; drugače naj loka pa sodavico.
»Slovenski narod« je označil začetek jour-tfixov kot nekak prevrat v našem družabnem življenju. Skrajni čas je, da začnemo ceniti ovoje odrske umetnike. Do sedaj smo jih preveč zanemarjali. Zaradi premajhnega medsebojnega poznavanja. Jour-fixi naj pripomorejo k medsebojnemu zbli-žanju. igralec je kulturen delavec; dokažimo s številnim obiskom, da je enakovreden člen naše družbe. Kultura to zahteva — mi smo kulturni...
Nepridiprav! Premalo da iso se poznali med seboj! O. pa še kako dobro so poznali, drug drugega, vedeli so natančno, zakaj se gledajo čez rame. No, pa je napredek že to, da je spoznanje rodilo priznanje. Vršil se je prvi jour-fi.x.
Dan po njem je prišel Danilo Šapi ja, blagajnik Dramatičnega društva, v bolniško blagajno plačat zavarovalne prispevke za gledališče. Me-
k ul tete, kliniko zoper raka, novo gimnazijo, otroško kliniko in iako naprej. Razen tega: bo kmalu dovršena tudi državna tiskarna, ki bo sama veljala okoli 65 milijonov dinarjev; dalje palača stavbnega ministrstva, akademska menza in drugo.
Vsega skupaj zidajo ta čas v Belgradu državnih poslopij za 140 milijonov dinarjev.
Snaženje
Novi finančni minister dr. Šutej je Hrvat in človek ljudskega zaupanja. Zato se je moral lotiti boja zoper korupcijo v vseli oblikah in odtenkih. Pri tem pa prihajajo na dan prav čedne stvari, kakor beremo v zagrebški »Ekonomski politiki .
V	Belgradu je bila namreč navada, da je vsak nov minister dobil tudi nov avtomobil, prejšnji avtomobili pa so bili dani na razpolago raznim višjim uradnikom, da so se -s svojimi družinami, prijateljicami in -priležnicami vozili na: izlete. Dr. Šutej je dal popisati vise te avtomobile, da jih reducira na najpotrebnejšo mero. Pri tem so ugotovili, da je bilo po ministrstvih nad tri sto takih avtomobilov.
Prav ta. gospoda, ki je tako razsipala ljudsko premoženje, je pa na isto sapo izdajala stroge »uredbe, kako je treba varčevati pri stvareh, ki se neposredno tičejo ljudstva. Tako na primer so-morala sodišča za svo je .sklepe in vabila porabljati star. porumenel in na eni strani že popisan papir; kar ni bilo samo v škodo ugledu sodišč, ampak je vedlo celo do nesporazumov pri strankah, ki. -so za te sklepe morale plačevali debele pristojbine.
Razen tega navaja »Ekonomska politika« nekaj primerov korupcije tudi iz področja Hrvaške same, kjer je bilo seveda tudi pripadnikom jugo-slovenskega unitarizma dovolj mehko postlano.
Prodana skrb za narod
Zagrebški tednik »Nova rijoč« poroča, da je bivši poslanec Dušan Bogunovic podpisal menico za 60.000 dinarjev bivšemu poslancu Gjuri Mika-šinovicu zato, da mu je prepustil enega od svojih dveh mandatov. Sedaj pa je postala stvar na mah -sporna, ker je bila slavna Stoj-adiinovičeva skupščina tako hitro razpuščena, da se kupljena skrb za mili jugosloven«ki narod še ni mogla splačati.
Klofuta
»Hrvatski dnevnik« z dne I. t. m. piše glede na klavrno razravnavanje nekih naših »vodilnih« listov o slovenski finančni avtonomiji:
Narod si ne more dati poraznejšega spričevala, kakor če pravi, da bi mu finančna samostojnost prinesla škodo. Ker če bi bilo tako, iba to pomenilo, da hoče živeti (a narod na račun -drugih.
Kdo je pri nas tako pisal in govoril, da sploh morejo kjerkoli samo namiga vali na ne-kaš-no naše zajedavstvo, to vemo vsi. Odveč je še pripominjati, da bi nam tako -govorjenje ne samo ne moglo nič koristiti, tudi če bi bile predpostave resnične, a da nam je vrhu vsega prineslo še zaničevanje. zaničevanje že zaradi tega, da je sploh kdo med nami mogel in se upal tako govoriti.
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.
»im, da opišem jo-ur-fbc najbolje, če navedem- približno razgovor, 'ki se je pri tej priložnosti razvil med Šapi jo in Otonom Pelanom, vodjem blagajne.
Šaplja: »Tebe ni bilo snoči:,« — Polan: »Saj sem rekel, da me ne bo; jaz nisem za take reči. Sploh se mi pa ni treba z nikomer seznanjati, saj sem' sam .sodeloval pri opernem zboru pa poznam vse,.« — Š.: »Zamudili nisi nič, če nisi videl tiis-te polomije.« — P.: »Kaj ne rečeš? Pa menda ne kakšen škandal?« — š.: »Skoraj; sicer pa kakor se vzame. Sram me je, če se spomnim.« — P.: »Pa sem res radoveden, kako je bilo.« — Š.: »Praznina, ti, rečem, puščoba kakor na sedmini. Vseh skupaj komaj za dobro mizo. Po večini takih, ki^ pozna jo gledališče samo od zunaj. Nekaj od Rože, nekaj od Kolovrata in Štrajzlja, to je vse. Dame sploh nobene, igralke 'tudi' ne; igralci isamo trije. Potem si lahko predstavljaš. Držali sin O -se kakor mokre kure pod 'kuponi. Jaz sem jih svaril, da nikar, da ne bo nič, ker poznam ljudi. Zastonj; niso si: dali dopovedati. Sedaj imajo. Najbolj nerodno je, da je »Slovenski narodi« obesil stvar na veliki' zvon. Če bo kdo vohal, bo lahko zvedel vse in spravil v javnost. Dami bi. padla krona z glave, če bi sedela skupaj z igralko. Večja celita ko je-, bolj je domišljava. Igralke bi morale biti na glavi šan-tave, da bi se hodile dajat pod zobe. Mučno je bilo, sedeli srno 'kakor na žerjavici in se spogledovali z dolgimi noso-v.i. Napetost je popustila, ko je odšlo tistih nekaj salonskih visokosti. Tedaj je oživel P. Začel je klicati pijačo- in stresati isvoje furmanske. Saj ga poznaš. Ko je šel ven, je mimogrede tlesknil po hrbtu II. Y.: ,Kaj se tako kislo držite? Naročite, kar čte: klobaso, zrezek, pečenko, kar imate rajši. Plačam jaz." Vse, kar je prav, čeravno smo bili sami znanci. Verovšek bi ga po gobcu . . .«	(Dalje	prihodnjič.)