ACTA HISTRIAE I. Scala 1:300.000 ■ knL Segni convenzionali 1 centri hanno la popolazione propornonale a) volume delle sfere secondo la seguente scala; Cenlro di 100 000 abitanti Š Centro dt 1500 abil. • > > 50-250 > Cenlro dl 40 000 abitanti • Centro di lOOO abitanti ' HS nhil. di popolazione sparsa # Centro italiano (ollre 8Uu/o ''■) Centro Slavo (nitre 80 "/„ slati) Centro in muggioran. I (80-50°/0 it.) Cenlro in ma/ig. slavo (8O-5O°/0 slam) Popolazione spar m ■ r.a Popolazione sparsa s/ata Cenlro tedescu 9 Centro rumeno ---------- Cirdüna j J A/ i. „ j I'arlale ibride itulo-slaee (sohiuortto) w CAPOLUOGO di pmuincia Capohiogo di Mandumento Capohiogo di Distrello n Circondurio Capoluogo di Comunr t raxione importantc n.M-M'M Conßne politim del 1940 Limite fra slofni t crnali UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185 Pirsno CUtanovn 1HIKML Cristclnoro* UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185 Zgodovinsko društvo za južno Primorsko Società storica del Litoraie ACTA HISTRIAE L KOPER-MILJE CAPODISTRIA - MUGGIA 1993 ACTA HISTRIAE I. ACTA HISTRIAE I. Odgovorna nrednika/Redattoriresponsabili: Darko Darovec, Rolan Marino Izdajateljski svet/Comiiato di redazione: Purio Bianco, Darko Darovec, Duša Krnel-Umek, Rolan Marino, Claudio Povolo, Vida Rožac-Darovec, Saivator Žitko Lektorja/Lettori: Vesna Gomezel, Jože Hočevar Prevajaki/Tradutori: Goran Filipi (slov.), Siiva Ličen (St.), Janez Skela (angl./mg!.), Birgit Volčanšek-Babič (nem./ted.), V & S (itai, - siov.), Mirko Zorman (angl./ingl, - nem,/ted,) Oblikovalec/Progcttografico: Dušan Podgomik S t a vek/Com posi z i one: DTP Mladina - Edo Milavec Izdajatclj/Editore: Zgodovinsko društvo za južno Primoreko/Societa storica del Liiorale Sedež/Sede: Pokrajinski arhiv Koper/Archivio regionaie di Capodistria, 66000 Ko]>er - Capodistria (SLO), Goriška/Via Gorim 6, tel: 66-21-824; P,O. Box 2480, 34015, Milje/Muggia Za izdajatelja/PerlV.litore: Salvator Žifko Tisk/Stampa: Tiskarna Dan, Ljubljana/Lubiana (SLO), 1993 NakJnda/Tiratura-. 700 izvodov/copie Finančnopodprli/Supporto finanziario: Občina Milje/Cotrmne di Muggia, Skupščina občine Koper/Assemblea comunale di Capodistria, Stika na naslovnici: Narodnostna karta Julijske krajine, ki jo je leta 1946 sestavil tržaški profesor C Schiffrer, obsega tudi Istro. Pri njeni izdelavi je kombiniral štetja izlet 1910 in 1921, Falo di copertina: La carta étnica deila Venezia Giulia elaborata nel 1946 dal professore triestino C. Schiffrer comprende anche í'Istria. Vi sono combinad i dati deicens ¡mentí metode in vrednosti štetij kot meril etnične strukture Istre, posebej še štetja iz 1.1910; nastanek slovensko-hrvaške etnične meje kot izhodišča današnje meje med republikama in njenega pomena ne glede na vlogo manjšine; ^ mit o istrski "enotnosti" (teritorialni in družbeno-lculturni) v luči zgodovinske resničnosti; O- prirodno-pravne podlage razmejitve: skenjeno etnično ozemlje - zvezano seveda s priznanjem vseh potrebnih pravic in posebnih olajšav za življenje italijanske manjšine; <> nastanek hrvaško-slovenske meje v Istri od 1944 do 1956 v luči zgodovinske resničnosti in stari temelji te meje. Na histerične zahteve istrskih izseljencev na drugi strani meje se ne bom posebej oziral, saj ne gre pri tem za nič stvarnega, kar z naštetimi vprašanji ne bi bilo zajeto, hkrati pa je italijanska politika (npr. Flaminio Piccoli) že večkrat sama modro izrazila obsodbo teh zahtev in njihovega "utemeljevanja". Vprašanje štetij in njihove metode Franco Juri in Dario Marušič izbirata statistične podatke brez posebnega premišlj anja (za 1880 Bačvo in Baderno, za 1910 Fažano) s preprostim navajanjem skrivnostnega števila "Slovencev"; sprašujeta se, zakaj do 1945. v Peroju niso navedeni Črnogorci ali Srbi in kako je v Kosfrčanih (pravilno v katastrski občini Brdo!) z istrskimi Romuni in podobno (vse posneto po Rogličevem Cadastre national de 1'istrie iz 1.1946). Podatke štetij pa je mogoče razumeti le z njihovimi merili. Avstrijska štetja so uporabljala za razlikovanja narodov le "občevalni jezik" - torej po 1880 srbohrvatski jezik brez razlikovanja Hrvatov, Srbov in Črnogorcev itd. Od tega jezika je med slovanskimi v Istri razlikovala le slovenskega. Prav v zvezi s tem pa se je pojavila v Istri vrsta vprašanj, zvezanih s političnimi manipulacijami z italijanske strani (prim. E. Brix, Die Umgangssprachen in Altösterreich zwischen Agitation und Assimilation, 1982, za Istro str. 209-224, 443 in 470-471). Ob ugotavljanju etnične strukture so se ob različnih štetjih seveda kazale tudi različne nejasnosti ali manipulacije. Pri prvem štetju z upoštevanjem "jezika" (1846 - Czoernig) ni jasno, zaradi česa so nekateri uradi navajali za prebivalstvo srbski in drugi hrvaški jezik; stvar je znana pač le iz Czoernigovega povzetka, kini (tako 12 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFHHAUER: Mili 0 "¡STRT IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 kažejo podatki o Koroški, ki jih je mogoče preveriti po prepisih v zapuščini Petra Kozlerja) v presojah in povzemanju podatkov o jeziku povsem zanesljiv. Od 1880 do 1910 je bilo pri avstrijskih štetjih v veljavi merilo "občevalnega jezika" (Umgangssprache). Ta termin se je dal razlagati na različne načine, ker je šlo po zakonskem besedilu za jezik, ki sega oseba "poslužuje v navadnem občevanju", vendar je pomenilo to razliko od "družinskega" ali "materinskega" jezika. Po splošnem mnenju, o katerem sem pisal večkrat v zvezi z razmerami na Koroškem (najbolj strnjeno v razpravi o Teoriji in praksi ljudskih štetij na Koroškem od srede 19. stol. do konca 1970, v Historijskem zborniku 29-30, 1976-1977, 549-565, z navedbo druge literature), je opredelitev "občevalnega jezika" kot jezika, ki se uporablja v javnosti, zlorabljana v avstrijskih razmerah za prikrivanje resničnega etničnega stanja v pokrajinah z neenotno narodnostno sestavo s strani tistega naroda, ki je bil premočen v političnem pogledu in "starejši" po svoji kulturni (šolski, literarni, čas niš ki itd.) uveljavljenosti v vsakdanjem življenju. V Istri so bili to seveda Italijani. lateiferenca med to oblastjo in med naraščajočim upiranjem narodov, ki so zoper to nadvlado uveljavljali svojo samostojno pristno kulturno in politično voljo pri volitvah, se je izražala tudi v spremenljivosti rezultatov štetij: v vsej Istri je bilo govorcev italijanskega in romanskega ("ladinskega") jezika leta 1880 40,2 odstotka, 1890 38,7 odstotka, 1900 42,58 in 1910 38,15 odstotka - ustrezne razlike se najdejo zlasti pri srbo-lirvašklh govorcih. Brixova preiskava, ki se opira tudi na arhivske vire (različne pritožbe, uradna mnenja itd.) kaže, da so skušale v Istri italijanske oblasti in stranke v različnih okrajih slabiti moč hrvaške strani s podpiranjem drugačnih jezikovnih opredelitev ("ilirski", "slovenski" ali "istrski" jezik iti podobno), seveda pa - kjer je bilo mogoče - z različnimi tehnikami Števnih komisij povečati število prijav italijansko govorečih (o takih nastopih števnih komisaijev so se pritoževali prebivalci Škofij, Pobegov in Berto-kov pri Kopru 1.1910). V tej luči so številke, kijih navajata Juri in Marušič, le nepomembno paberkovanje. Le Fažana pri Pulju 1910 (z nerclevantnim slovenskim deležem 7,7%) pomeni osamljen primer, ki ga ni mogoče razložiti samo s statističnimi podatki, čeprav je po Brixu prav v tem času v Pulju prišlo do deformacije podobe jezikovnega stanja pri štetju z vplivi italijanskih števnih komisaijev. Povsem drugače pa je bilo 1880 v okraju Poreč z Bačvo in Baderno: Tu je Slo z ene strani za pet teritorialno zvezanih katastrskih občin (Bačva, Sv. Ivan od Šterne, Brig, Baderna in Žbandaj), kjer naj bi bilo le 1880 od 30 do 87% prebivalcev slovenskega občevalnega jezika, od 1890 pa jih zamenjajo srbohrvaški govorci; pa še v 11 katastrskih občinah poreškega okraja so - sicer le z majhnim deležem - navedeni (1880) ljudje s slovenskim obče valni m jezikom, kijih v vseh poznejših štetjih zamenjajo tisti s srbohrvaškim. To vsekakor kaže, da gre za manipulacije tedaj premočnih italijanskih oblasti in ne za kake objektivne okoliščine, na katere bi se člani današnje italijanske manjšine mogli sklicevati za razvrednotenje njim neugodnih poznejših statističnih rezultatov. 13 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTRI" iN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 Najbolj verodostojno Gre seveda za štetje 1910. Toda angleški, francoski, ameriški in ruski strokovnjaki, ki so si kot pooblaščena komisija od 9, marca do 5. aprila 1946 tri ledne ogledovali vse ozemlje Julijske krajine in pri tem zasliševati predstavnike obeh spornih strani, so imeli za najbolj verodostojno štetje avstrijsko štetje iz 1. 1910, zavrnili pa so kot tendenčno tako italijansko štetje iz 1. 1921 kot jugoslovansko anketo, organizirano pod vodstvom prof. Rogliča iz 1.1945. Rezultati Štetja iz 1.1910, ki jih je ocenil kot poglavitno podlago za presojo etničnega stanja tudi tržaški profesor Kare! Schiffrer (Autour de Trieste, 1946), so bili spričo tega tudi temelj za presojo italijansko-jugoslovanskega mejnega spora na pariški mirovni konferenci 1946. Ironiziranje njihovih rezultatov torej nikakor ni upravičeno, saj je to zadnja zanesljiva podoba, na katero se morejo sklicevati istrski Italijani pred svojim izseljevanjem iz Istre. Res ga moremo samo obžalovati, ker vsaka menjava starega in udomačenega prebivalstva pokrajini vzame del njene vrednosti. Toda poglavitni vzgib te izselitve ni bilo nasilje, marveč občutek dotlej vladajoče narodnosti, da z njeno vrednostjo ni skladna podreditev pod oblast manjvrednih "Schžavov". Estili so imeli one, ki so ostali v domači deželi, za izdajalce "svete stvari domovine". Te stvari so se do danes zelo spremenile, toda tedaj so bile take. Treba se je spomniti le izpraznitve Pulja, ko je 1974 postal jugoslovanski. To je le vzorec za splošne procese do 1954. Po štetju 1910 je pripadalo od 286.463 prebivalcev Istre 57.79 odstotka obema južnoslovanskima občevalnima jezikoma (skupaj 223.318 - 55.134 oz. 14,27% slovenskemu, 168.184 oz. 43,52% srbohrvaškemu), 38,15% (147.417) pa itaHjansko-Iadšnske-rou. Analiza, ki jo je 1946 objavil Fran Zwitter, pa je pokazala - le za ozemlje Istre brez Krka in Kastavščine, ki sta 1918/20 prešla v Kraljestvo SHS, zato so vsote nekoliko manjše (slovansko govorečih 192.841, italijansko 145.803) - daje živelo 62,76 odstotka Italijanov (91.509), raztresenih v obliki otokov v 17 istrskih mestih (Milje, Koper, Izola, Piran, Buje, Umag, Novi Grad, Pazin, Labin,Buzet, Poreč, Vrsar, Rovinj, Vodnjan, Pulj, Motovun, Cres in Mali Lošinj), v katerih so pomenili 67,46% prebivalstva; slovansko govoreči so predstavljali v teh mestih 14,92% (20.240). Zato pa so slovansko govoreči pomenili 73,19% prebivalstva v vseh ostalih istrskih krajih, torej na veliki večini podeželja (tu je živelo 172.601 slovansko govorečih t.j. 89,5% tega istrskega prebivalstva, italijansko govorečih pa 54.294 t.j. 23.02% podeželskega prebivalstva). Dosti jasna slovensko-hrvaška etnična meja, o kateri bomo govorili še posebej, je delila Istro v manjši slovenski del na severu (v sodnih okrajih Koper in Podgrad) in obsežno južnejšo hrvaško območje (ponekod tudi s primesjo priselj encev drugačnega slovanskega izvora). Le na treh mestih so v vidnejši obliki segali v podeželje tudi Italijani: na severu v le nekaj kilometrov širokem pasu od Milj do Pirana in Portoroža, nato najobsežneje v štirikotniku ( med Dragonjo na severu in Mirno na jugu (ob morju od Savudrije do Novega Grada, v notranjosti do Završja in Oprtalja) in končno v mnogo manjši meri v pasu ob obali med Puljemin Rovinj eni. V narodnostnem pogledu so slovenski znanstveniki od nekdaj šteli 14 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITIO "ISTRi" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 katastrski občini Savudrija in Kaštei - ki sta spadali upravno k piranski upravni občini (oz. po stari ureditvi k piranskemu teritoriju!) - že k italijanskemu bloku: v Savudriji so pomenili italijansko govoreči 78,77% prebivalstva (371; slovensko govoreči 14,1% oz. 66, hrvaško govorečih statistika 1910 ni izkazovala), v Kaštelu pa 65,22% (812; slovensko govorečih je bilo 29,08% oz. 362, srbohrvaško govorečih 5,7% oz, 71). Severna meja katastrske občine Kaštei ni šia po glavnem toku Dragonje, marveč po starem kanalu sv. Oderika (libador s. Odorico) na jugu sečovdjskih solin, po katerem so speljali 1946. glavno strugo Dragonje; premik toka Dragonje pri meji ni ničesar spremenil. Slovensko ozemlje Istre, kije prišlo v pogajanjih in pogodbah od Pariza 1946/47 do londonskega memoranduma 1954 in osimskih sporazumov 1975 v meje republike Slovenije, je v etničnem pogledu po stanju 1910 razdeljeno v tri dele: obrežni pas z mesti od Kopra do Pirana s pretežno italijanskim prebivalstvom; notranjost koprskega okraja z močno slovensko večino prebivalstva; povsem slovensko ozemlje okraja Podgrad (v statistični preglednici je pod I. in II. pri Slovencih prištetih 154 oz. 130 srbohrvaško govorečih): SlilU !■< i Italijani .. i 1. 31,403.1 6.218 (20,2%) 24.225 804! IJ. 24.815 17.654 (71,6%) 5.758 1273 i m. 13.650 13.623 (99,8%) 1 20! Skupaj 69.866 37.495 29.990 2098! Za popolnost podobe v tem za pogajalce 1945/46 merodajnem štetju naj omenim le še dejstvo, daje Slovenija s tem res dobila obalni pas z veČino italijanskega prebivalstva, toda da je bila za to zamenjana povsem slovenska (nekdaj tudi istrska) obala med Barkovljami, Opekami in Stivanom (14.152 prebivalcev, od tega 90% oz. 12.590 Slovencev, 905 Italijanov, 188 drugih m 469 tujih državljanov). Nastanek slovensko-hrvaške etnične meje in njenega spoznanja Med pomembnimi podlagami narodnostnih meja v sodobnem, svetu je na ozemlju zgodovinsko zraslih narodov (evropskih tipov) gotovo jezikovna pripadnost prebivalstva. Seveda ne edina in ne v vseh podrobnostih in vseh časih odločujoča. Prav istrska zgodovina kaže tudi uveljavljanje tudi drugih dejavnikov, zlasti etničnih sprememb po različnih kolontzacijskih tokovih, vplivov različnih kulturnih vplivov in v novejšem času tudi pritiskov in še posebej rezultatov nastajanja za današnji svet odločilne modeme narodne zavesti. Jezikovna meja (merjena po pripadnosti dialektov) se v Istri zahodno od srednjeveškega mejnega gozda med Klano in Rupo razlikuje od slovensko-hrvatske narodnostne meje, kot jo kažejo izjave prebivalstva ob anketi iz 1.1945, organizirane po zagrebškem profesoiju Rogliču (obj. v Cadastre national de 1'[strte, Sušak, 1946) in z njo razen pri 15 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: Mm O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 treh vaseh (Pesjak, Šapjane, Ropa) enako potekajoče današnje državne meje. Od Slavni-ka na zahodu do Pesjaka in Rupe na vzhodu sega na slovensko narodnostno ozemlje (merjenem po narodnostni zavesti o pripadnosti) pas govorice čakavsko-čičkega dialekta (navajamo le zadnjo mejo, ki jo je ugotovil j. Rigler in je vidna tudi po Karti slovenskih narečij T. Logarja in J. Riglerja, s popravki Ramovševega zemljevida, Lj. 1986: Slavnik - Skadanščina - Obrov - Podgrad - Podbežina - Račica - Starod - Pasjak - Rupa - Klana; južno mejo slovenskega notranjskega narečja kažejo kraji. Markovščina - Gradna -Hrušica - Zalič pri Podbežah - Sabonje - Pavlica - Veliko Brdo - Brdce - Jelšane -Novokračine - Sušak - Lisac; Rigler je pri tem le v majhnih podrobnostih popravil starejše raziskovalce dialektičnih meja). Precej večji pa je prostor buzetskega govora ob zgornji Mimi (od Pregare na severu do Draguča na jugu in od Oprtalja in Motov una na zahodu do povirja Mirne na vzhodu) ter buzetskega čičkega govora (imenovanega tudi slumSki po kraju Sitim, med krajema Brestom in Lupoglavom), ki ju zaradi povezanosti s šavrinskim dialektom (buzetski govor) oz. z notranjskim dialektom (slumski govor) jezikoslovci večinoma povezujejo z razvojem slovenskega jezika oz. njegovih dialektov (res je tu zavzel hrvaški jezikoslovec P. Šimunovič drugačno stališče, da gre le za sekundarne vplive na prvotno čakavsko narečje, vendar je to doslej osamljeno in oprto !e na posamezne jezikovne pojave, ki jih drugi razlagajo drugače). S tem opažanjem se ujemajo tudi še nekatere- manjše razlike iste vrste, npr. da se dialektična pripadnost (bujskemu čakavsko-štokavskemu dialektu) razlikuje od slovenske narodne zavesti v katastrski občini Topolovec in podobno v Gradim (z buzetskim dialektom) v Sloveniji. Še bolj poučen primer so v hrvaškem delu Istre Žejane, eden izmed zadnjih odstankov aromunske (prave vlaške) naselitve iz Balkana v 15. stoletju ob begu pred Turki: 1.1900 so iz vasi nagnali števno komisijo, ker so jim pred njihovim prihodom rekli (gotovo italijanski) propagandisti, daje namen štetja priključitev kraja k Hrvatski. Štetje se je moglo izpeljati šele po posebnem vnovičnem posredovanju političnih oblasti (vsi podatki so pri Brisu!). Zanimivi pa so rezultati štetij: 1880, 1890 in 1910 so vsi prebivalci prijavili srbohrvaški obče valni jezik: 1900 je bilo pripadnikov tega jezika ie 6,32% prebivalcev, slovenskega(!) 28,95%, romanskega pa 64,73%. Leta 1945 so se vsi prebivalci po narodnosti prijavili za Hrvate, toda hkrati so vsi za družinski jezik prijavili romunskega! Od antike do srednjega veka Nastanek teh razlik med jezikovno in narodno zavestjo prebivalstva je zvezan najprej z zelo zapleteno kolonizacij sko zgodovino Istre. V antiki je po rimski pokoritvi najstarejšega zna neg a ljudstva "Histrov", po katerih ima dežela nemara svoje ime, v 1.178/177 in po poznejšem ozkem priclruženju severni Italiji (med 1. 50 in 12. pr. Kr.) sledila sorazmerno močna romanizatija, ki se ji je delno izmaknil le del notranjosti polotoka (zlasti območje okrog Buzeta). Z značilnimi metodami rimske oblasti (izseljevanje dela 16 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI 0 "ISTRI" iN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-5?. domačinov, priseljevanje Italikov in drugih prebivalcev in naseljevanje odsluženih vojakov) seje uveljavljala vulgarna latinščina kot "skupen jezik" (koine) sporazumevanja, z značilno latiftmdijsko organizacijo poljedelstva (kolikor je kraški značaj prostora to dopuščal!) in organizacijo obrtnih delavnic v mestih je prevladal italski način življenja (Š. Mlakar, Die Römer in Istrien, Pula 1966). To se je pokazalo tudi z uveljavljanjem krščanstva v Istri in z organizacijo škofij v pozni antiki (Gi. Cuscito, Trieste 1977; R. Bratož, Ljubljana 1990). Za današnjega premišljevalca teh sprememb je seveda treba dodati opozorilo, da to z navedenimi metodami romanizirano in romansko prebivalstvo vendar ni jezikovno najstarejša plast današnjega istrskega prebivalstva. Domači istrski romanski jezik je ugasnil postopno od 15. stoletja naprej, pritisnjen ob zid ob uveljavljanju beneške italijanščine, tudi v zvezi z novimi kolonizacijskimi tokovi. Istrska roman-ščina kot člen loka dalmatinsko-retoromanskih govorov je izumrla do 19. stoletja. Vse današnje skupine istrskih govorcev moramo presojati le po istem merilu: po starosti njihovega jezika na istrskem polotoku in v kontinentalnem delu nekdanje Istre severno od polotoka. Tu pa se podoba kolonizacijske zgodovine silovito kruto zaplete in pred temi menjaj oči m i se nasilnimi spremembami z vseh strani izgublja vrednost vsaka mitologija o taki ali drugačni "zgodovinski" moralni opravičenosti današnjih zahtev: Odločilni so pač le strukturni etnični zgodovinski rezultati modernega časa, odkar so se ustalili, recimo nekako od konca 17. stoletja naprej. Ob najprej germanskih in hunskih in pozneje obrskih in slovenskih vdorih proti Italiji - prvi so se začeli že pred koncem 2. stoletja - je doživela pustosenja tudi Istra, čeprav bolj v svojem kontinentalnem delu in redkeje na samem polotoku. Njena zahodna obala je pomenila v 6. stoletju celo zatočišče za begunce iz propadajočih mest v notranjosti zgornjega Posavja in morda še kakih drugih predelov, kjer je propadala nekdanja rimska organizacija. Prvi obsežnejši vir o zgodnjesrednjeveških razmerah v Istri (Rižanski placit, okr. leta 804) povsem jasno dokazuje, daje tudi notranjost polotoka v tem času močno opustela. Prvi slovanski valovi S tem časom - od konca 6. do začetka 9. stoletja - se je s prvimi slovanskimi valovi začelo širiti prebivalstvo, kije nosilec danes generično dveh najstarejših še živih istrskih jezikov, slovenskega in hrvaškega. Prvi vdor je bil v znamenju nasilja. Slovani, ki so prihajali s severa in skozi Posavje, so (tudi s podporo Obrov in pod njihovim pritiskom) zavzeli severni, kraški del Istre do klanskega gozda, in do doline Reke severno od Čičarije ter do roba kotla okrog Trsta že pred letom 600. V začetku 7. stoletja se je njihov prostor razširil v ozkem pasu med cesto iz Trsta proti Istri in zahodnim robom Čičarije do bizantinskih utrdb severno od Buzeta. Približno v istem času v začetku 7. stoletja so Slovani z vzhoda mimo Tarsatike (severni del Vinodola) zavzeli vzhodno Istro do Učke in Raše. Vsi poznejši slovanski valovi pa niso bili več zvezani z nasilnim osvajanjem, marveč z agrarno kolonizacijo opustelih območij, ki je pomenila v fevdalnem srednjem 17 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 veku (z zelo majhnim deležem mestnega prebivalstva v celotni populaciji) praktično edini temelj za pomembna spreminjanja značaja etničnih prostorov in njihovih meja. To se je pokazalo že z naselitvijo "Slovanov" po začetku frankovske oblasti okrog I. 800 s strani frankovske oblasti po "opustelih krajih" (deserta loca), kjer so lahko "prebivali brez Skocle za vas" (=prebivalce istrskih mest). Kolonisti s severa so tedaj zajeli prostor Buzetščine (izražen morda še danes v jezikovnih posebnostih), kolonisti z vzhoda Pazinščino, kar je potrjeno tudi po posebnih arheoloških najdbah tega prostora (Žminj). Istega značaja so bili poznejši kolomzacijski tokovi srednjega veka. Poznejše siljenje slovanskih kmetov proti zahodnim in južnim obalam Istre se končuje pred obzidjem istrskih mest vzporedno s prenehanjem zanimanja mestnega prebivalstva za poljedelstvo, kar doživlja odločilni prelom okrog 1.1100, v okolici Trsta domnevno v 12. stoletju. Istrska romanšcina je v teh časih še vedno uradni in pisni jezik v istrskih mestih in odločilni prelom v naraščanju vpliva beneške italijanščine spada šele v končno zmago Benetk v zahodnem in južnem istrskem prostoru v 15. stoletju. Do populacijskih kriz od 15. do 17. stoletja je bilo tudi to le postopno spreminjanje, šele s tedanjimi novimi migracijami so nastali temelji končnih istrskih etničnih struktur. Endemične bolezni (mrzlica v dolini Mirne), kuga od srede 14. sioietj a in vojne (turški vpadi v zadnjih desetletjih 15. stoletja in zlasti obe habsburško beneški vojski 1508-1516 in 1615-1617) so povzročale v Istri konstantno krizo naseljenosti. Le dva primera posnemam pri Benussiju za vzorec posledic teh ujm. Koper je dosegel v 16. stoletju kot največje istrsko mesto med 9.000 in 10.000 prebivalcev (1548), pa jih je ob kugi šest let pozneje ohrani! le še tretjino (3000) in ko seje 1630 vnovič približal številu 4000, se mu je prebivalstvo v kugi 1630/31 vnovič prepolovilo. Prav ta kuga je bila najhujša, saj je v Pulju ostala le še stotina prebivalcev, v Novem Gradu 25, v Umagu nekaj desetin in v Poreču le malo nad sto. V vsej beneški Istri so jih 1649 našteli komaj 49.332. Beneška naselitvena politika Takšno več stoletij trajajoče izgubljanje prebivalstva je bilo mogoče popravljati le z neprestanim naseljevanjem novih naseljencev na opustelem zemljišču. Beneška republika je to tudi delala, v manjši meri pa tudi avstrijske oblasti. Zadnje so že v 15. stoletju slabo naseljeno Cičarijo (ki z novim prebivalstvom dobi svoje ime) naselili z arornun-skimi Ciči, vlaškimi pastirji (njihov ostanek živi danes v Žejanah). S tem je bila ustvarjena zapora prejšnjemu notranjemu toku preko Čičarije proti jugu, o katerem pričajo le še ostanki njihovega dialekta v majhnem delu jugozahodne Čičarije nad Buzetom. Pač pa so se praznine med prebivalstvom v prostoru severno od Dragonje očitno nadomeščale s slovenskega severnega sosedstva, morda pa so ti tokovi segali tudi še v prostor okrog Buzeta, čeprav so prihajali sem tudi čakovsko govoreči naseljenci. Benečani so posegali pri novih naseljencih največ po različnih beguncih pred Turki na svojih ozemljih ob vzhodnem obrežju Jadranskega morja. Pretežno je šlo za ljudi iz Dalmacije ali pa so vsaj prihajali preko nje. V glavnem so jih naseljevali v prostoru južno 18 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTRI" IN RKSNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 V-... sMKijtfr- .....II f'' r^jSh^^S,, Ij, "f r. ^¿z/i if \ \ *<£js? T. Logar,J.Rigler: Zemljevid slovenskih narečij, 1986 (izsekpredstavlja slovenski del istrskega ozemlja) od Mirne, vendar so bile posamezne skupine naseljene tudi med Mirno in Dragonjo. Od 15. do 17, stoletja poročajo viri - gotovo v tem pogledu nepopolni - o več kot 100 organiziranih pridobitvah kolonistov; od nekaj desetin do največje s 5000 ljudmi. Ni pa šlo za homogeno prebivalstvo, čeprav so dalmatinski Hrvati gotovo pri tem. prevladovali. Pa viri poročajo tudi o Črnogorcih (pri Peroju), o štokavskem otoku okrog Jelovice in Vodic, pa tudi o Albancih, Grkih in "Morlakih". Izoblikovanje čakavsko-Stokavskega dialekta v južnem in zahodnem delu Istre samo kaže na mešanje starega in novega prebivalstva. Medtem ko so na podeželju prevladovali slovanski poljedelci (le v redkih 19 ACTAHISTRIAiil. Bogo GRAFENAOER: MIT! O "ISTRI" iN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 predelih so se npr. pri Rovinju in Vodiijami ohranile skupine starih romanskih Istranov), so se v mesta doseljevali zlasti ljudje iz beneških delov Italije kot rokodelci in trgovci. Odtlej je v mestih dokončno prevladalo beneško narečje in se uveljavil italijanski živelj. Italijanizaciji so v mestih zapadali postopno tudi grški priseljenci, pa tudi slovenske družine, ki so prihajale ves čas iz okolice. V teh razmerah je gotovo oblikovanje novih narodnostnih skupnosti zahtevalo svoj čas. Najprej nam ga kažejo podatki o slovenski narodostni meji, merjeni po jeziku, kot so sredi 19. stoletja delali. Vsekakor je bilo to vprašanje na severu tedanje Istre manj zamotano kot v srednji ali južni. Prvič je bila sporočena takšna meja po zanesljivih podlagah v delu Petra Kozlerja, in sicer jo je 1.1853 vrisal na svoj "Zemljovid slovenske dežele in pokrajin", 1854 pa je bil opis natisnjen v njegovem, "Kratkem slovenskem zemljopisu". Oboje je bilo seveda takoj prepovedano in objavljeno šele čez deset let, 1864 v prvih publikacijah, ki jih je poslala svojim članom Slovenska matica. Opis južne slovenske jezikovne meje med morjem in kranjsko deželno mejo se glasi; "Pri Peranu se začne meja slovenskega in hrvaškega narečja in se vleče skozi dolino Dragonja ali Rukava proti gričem in selom Topolo vac in Sočerg, potem med Rakitovičem in Zažidom, Jelovicami in Podgorjem, Golacom in Obrovom, Polanami in Novim gradom čez Pasjak in Jelšane, dokler se s kranjsko deželno mejo združi". V dveh sektorjih se ta meja približuje dialektični meji (Topolovec-Trebeša in Golac-Račiče) in poteka nekoliko sevenieje od današnje republiške meje.. Vendar - še posebej pri Dragonji in v širokih potezah tudi naprej - je ostala meja, kot jo je določil Peter Kozler, v glavnem v veljavi tudi pozneje v slovenski znanosti. Czoernig razlikuje Še tretji pas Poglavitna podlaga Kozlerjeve določitve slovenske meje so bile gotovo rezultati prve preiskave narodnostnega stanja v avstrijski polovici habsburške države. Ob štetju 1846 jo je izvedel K. Czoernig, ko so morale centralnemu statističnemu uradu na Dunaju lokalne oblasti (mesta, okraji, zemljiška gospostva) podati k rezultatom štetja označbo jezikovne pripadnosti prebivalstva posameznih krajev. Kozler je pri uporabi tega gradiva pokazal gotovo tudi precejšnjo kritičnost in povezovanje razdrobljenih dialektičnih opredelitev v sintetična pojma "slovenskega" in "hrvaškega" narečja. Czoernig je namreč - gotovo po načinu označb lokalnih oblasti (uporabile so dober ducat različnih jezikovnih označb) delil Slovence v "Šavrince" in "Brkince", južno hrvaško ozemlje pa v "srbske" govore zahodno od Snidričev pri Sovinjaku, Čiče od tod do Podgrada ter Liburne vhodno od tod do meje s Kranjsko. Temeljna meja med slovenskimi dialekti in srbohrvaškimi govori mu je (tudi na zemljevidu) ista kot pri Kozlerju (Dragonja od Skril do izvira - Topolovec - Sočerga - Rakitovič - Skandanščina - Podgrad - Jelšane), vendar pa razlikuje še tretji pas mešanega življa, na zahodu "srbsko" - slovenskega, na vzhodu "libumsko" - hrvaškega in slovenskega ozemlja. Na zahodu mu sega ta pas (v dosti krivuljasti omejitvi) od Savudrije (skoraj po meji piranskega teritorija) do Buj, Završja 20 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo C3RAFENAUER: MITE 0 "1STR!" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-32 21 ACTA Hf.STRIAE I. I?ogo GRAFENAUER: MITI O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 in Oprtalja (ti kraji so že zunaj mešanega ozemlja), nato pa proti severu do Ogrinov pri Sočergi, medtem ko na vzhodu označuje kot mešano ozemlje trikotnik od Velikega Brda do Lipe (južno od Rupe) in Susaka ob kranjski meji. Meja, kakršno je ugotovil Kozler, se odtlej v 19. stoletju z malenkostnimi niansami ponavlja v vsej slovenski znanstveni literaturi (npr. 1873 v knjigi "Slovanstvo" po Maksu Pleteršniku, in 1891 s strani A. Klodiča v zvezku "Das Küstenland" velike zbirke "Die österreichisch - ungarische Monarchie"; prim. F. Ostanek, Slovensko - hrvatska jezikovna meja v Istri, Annales 1/1991,215 si.). Neke posebnosti se kažejo le pri Simonu Rutaiju (Trst in Istra, Slovenska zemlja II, 1896, 65 si.), kjer v zahodni Istri enako postavlja "približno mejo med Slovenci in Hrvati" na Dragonjo, sevrovzhodni Istri pa ob glavno cesto, ki deli "Brkine" od "Cičev" ter navaja še podrobnejše podatke o Kozlerjevi razmejitvi. Hkrati pa pravi, daje "neizrečeno težko določiti pravo mejo med Slovenci in Hrvati, ker jedno narečje v drugo prehaja". In to ponazarja s primeri hrvaško vplivanega govora v nekaterih krajih severno od navedene meje in slovensko vplivanega južno od nje; tudi navaja, kako se včasih (1861) prištevali govorce kajkavskih dialektov (npr. "fučkega" dialekta v buzetskem in oprtaljskem okraju) kar k "Slovencem". Tako je seveda laže razložiti že prej navedene napake iz štetja 1.1880 v bujskem in poreškem okraju, pa tudi ponekod v njuni okolici. Moderna štetja Gotovo je v tem prostoru prostoru Šele 19. stoletje (in celo njegova zadnja desetletja!) čas ustalitve etnične meje, oprte na narodno zavest v navedenih dveh mešanih območjih, pa tudi severno od Buzeta. To zelo jasno kažejo modema štetja prebivalstva po 1880. V krajih Starad, RaČice, Veliko Brdo, Brdce, Pasjak južno od Ilirske Bistrice je 1880 prevladovala hrvaščina nad slovenščino, odtlej naprej pri vseh štetjih pa obratno; podobna je razlika med veljavo hrvaščine 1880/90 v Rupi, Šapjanah in Golcu, ter med veljavo slovenščine po 1900. V Poljanah se uveljavi enaka sprememba statističnih podatkov med 1900 in 1910. Podoben blok sestavljajo severno od Oprtalja io Buzeta katastrske občine Topolovec (1.880 hrvaški, nato poleg italijanskega deleža 1890-1910 slovenski, 1945 pol hrvaški, pol slovenski), Gradinj (1880-1890 hrvaški, nato slovensko - italijanski in 1945 slovenski s hrvaško manjšino) in Rakiiovec (1890 hrvaški, 1880 ter 1900-1945 slovenski), V nekaterih krajih navedbe nihajo iz desetletja v desetletja (Lipa, Lisac), ali pa le včasih (Žejane, Crnica), v nekaterih pa se prav ob koncu pojavi prevlada hrvaške opredeljenosti (npr. v Savudriji in Kaštelu južno od Dragonje). Pri tem razvoju so sodelovali vsekakor različni vplivi, od upravne in cerkvene organizacijske povezanosti do jezikovnega značaja šolske organizacije (zlasti o tem govori F. Ostanek, n.d., str. 217-221). Ta razvoj je bil že med vojno (februarja 1944) podlaga, da so si {strani sami (zastopniki Osvobodilne fronte slovenskega dela Istre in zastopniki osvobodilnega gibanja v hrvatskem delu Istre) določili mejo med slovenskim in hrvaškim delom, in 22 ACTA HISTRIAE I. ACTAHISTRIAEI. Bogo GRAFENAUHR: MITi O "ISTRI" IN RESN[CA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 sicer po Dragonji, Topolovcu, Pregari in Črniti, na severovzhodu pa na črti Obrov - Rupa (Ostanek, n. d., sir. 218). Ta meja je označena kot meja upravnih okrožij že L 1945 tudi v objavi navedenega "nacionalnega katastra Istre" iz L 1945. Po virih, ki jih je našel F. Ostanek, so se sicer hrvaški predstavniki želeli držati dialektičnih meja in zajeti kraje jezikovno mešanega območja, toda prebivalstvo se je sklicevalo na svojo slovensko narodno zavest. S to razmejitvijo je bila v bistvu določena tudi današnja razmejitev med republikama. Tudi na višji ravni je bila omenjena Dragonja kot meja med Slovenci in Hrvafi že na sestanku, ki gaje organizirat partizanski Znanstveni inštitut v Semiču marca 1944 (v referatu prof. Fr. Zwitterja). Glede na tradicijo slovenske geografske, zgodovinske in jezikoslovne znanosti o tem vprašanju vse skupaj tudi ni bilo nič spornega in ni potrebovalo šele poznejših pogajanj med politiki. Ta so bila morda potrebna le pri poznejših popravkih, ki so jih želeli sami ljudje - zaradi gospodarskih povezav (katas-tralne občine Črnica pri Buzetu, Pasjak, Šapjaoe in Rupa severno od Reke). O istrski "enotnosti" v luči zgodovine Med gesli v podporo istrske "regije" in razvrednotenju njene razdelitve med republiki Slovenijo in Hrvaško - pri tem gre pač za "regijo" v smislu kronovrne "mejne grofije" Istre, kot je obstojala precl razpadom habsburške Avstro-Ogrske - se pogosto navaja dvatisočlelna zgodovinska enotnost te dežele. Toda koliko je ta kroaovina v resnici stara in koliko časa je sploh živela v svojem krono vinskem obsegu, ki ga hočejo regionalci obnoviti? I« poglejmo malo v zgodovino Istre in v njena spreminjanja glede različnih političnih in drugih razdelitev in meja na njenem ozemlju? Odkar je Istra prišla leta 178/177 pr. Kr. pod rimsko oblast, so antični geografi postavljali vzhodno mejo njenega jedra (na polotoku) oa Rašo, zahodno mejo pa na mejo med poznejšima mestnima ozemljema Ogleja (Aquileia) in Trsta (Tergeste) na Tiniavu. To naj bi bila tudi meja med "Iliri" in Veneti. Po obsegu ozemlja, podrejenega mestu Tergeste (na severu do meja Vipavske doline, na vzhodu do Postojne in Snežnika) v rimski dobi, v srednjem veku pa tržaški škofiji, se kaže, da seje pojem Istre raztezal še na vse območje notranjskega Krasa. To je obveljalo tudi, ko je bila Istra konec L stol. pr. Kr., pridružena severoitalski pokrajini "X. regio" (Veneiiae et Histria) kot sestavni del Italije in je s tem prešla v pravnem, gospodarskem in kulturnem pogledu v življenje iiaiske pokrajine. Arheološke najdbe (Š. Mlakar, n.d., in G.B. Corbanese, zgodovinski atlas II Friuli, Trieste e 1'lstria, 1.1983, do padca patriarhata, Tav. 62, str. 92) kažejo, da je bilo to mnogo intenzivnejše na jugu polotoka (južno od črte Rakalj-Vodnjan) in na zahodu od ceste Vodnjan-Portorož-Trst ter še v nekaj širši tržaški okolici. Vzhodno od tod so na polotoku rimske najdbe bistveno bolj uboge. Pokrajina v tem pogledu ni bila enotna. Prvi razpad ob koncu antike Približno po letu 170 po Ki., ko se je prvič v antiki postavila potreba zavarovanja vzhodne meje Italije z novimi utrdbami (praetentura Italiae et Alpium - "obrambni 24 ACTA lUSTRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MiTt 0 "ISTRI" iN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 Istra od 1866 do 1918 (izsek iz zemljevida dunajskega vojnogeografskega inMtuta, 1917) zidovi" tudi ob Rečini}, so premaknili vzhodno mejo Istre na polotoku od Raže na Rečino; toda najkasneje konec 5. stoletja, ko je usihala moč rimske države, je bila vnovič vrnjena na Raso. Pri tem je ostalo tudi, ko je pred pravim koncem antične Italije oblast nad Istro leta 539 prevzel Bizanc, čeprav so Langobardi leta 568 poskušali zavzeti njen severni del: Trst jc bil že 569 vnovič v bizantinskih rokah. Položaj seje spremenil s prihodom Slovanov in njihovimi vdori prav do juga polotoka v začetku 7. stoletja. Odtlej 25 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITt O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 se je širila bizantinska oblast na vzhod le do Raše in Učke, na sever pa do južnega roba Ci čari je in Buzeia ter seveda na tržaško kotlino ob morju. Tako je fstra prvič razpadla ne le v političnem smislu, marveč tudi v povsem različne kulturne prostore. Stari obseg Istre zahodno od Raše (vzhodno od nje so bili Hrvati) seje obnovil šele po frankovski osvojitvi konec 8. stoletja, gotovo z opiranjem na nekdanji obseg tržaške škofije. Srednjeveški obseg škofij zato priča tudi o nekdanjem obsegu Istre. Toda že kmalu seje začela nova, globlja delitev Istre giede njene upravne in družbene delitve v različne prostore. Ko je frankovski upravitelj "duks" Ivan skušal uveljaviti v čim širšem obsegu frankovsko fevdalno pravo - v mestih z nalaganjem različnih novih dolžnosti, v podeželju pa s prevzemanjem slabo naseljenega in neobdelanega zemljišča in z dovajanjem novih, zlasti slovanskih kolonistov - je prišlo do pritožbe mestnih predstavnikov in škofov na zboru pri Rižani okr. leta 804. Odločitev kraljevih poslancev je mestom zavarovala del na mestno plemstvo in cerkev oprte samouprave, kije omogočila tudi del javne oblasti nad podeželsko okolico. Za notranjost polotoka in sever pokrajine na Krasu pa je ostalo v veljavi fevdalno pravo in so ti prostori pozneje postali predmet darovanja kronske zemlje posvetnim in cerkvenim fevdalnim gospodom. To se je še posebej okrepilo s spremembami pripadnosti tega prostora k sosedstvu, kjer so se uveljavljali različni tipi fevdalne družbe. Po razpadu Furlanske marke (njeno ozemlje je segalo s podrejenimi nefevdalizimn> mi predeli od 795/6 v srednje Podonavje) v štiri grofije (828) sta dve grofiji (Furlanija in Istra) ostali pri italskem delu frankovske države in s pogodbo v Verdunu o njeni razdelitvi (843) je bila meja med Italijo in Vzhodnofrankovsko državo dvignjena v državno mejo, ki je pomenila hkrati mejo dveh različnih pravnih območij. Medtem ko seje v notranjosti slovenskega ozemlja uveljavljalo zemljiško gospostvo kot poglavitni organizator in nosilec javne oblasti, je postalo v območju Italije to predvsem mesto; zemljiška gospostva so v marsičem postajala podrejena javni oblasti. Fevdalna drobitev Že ob začetku novega razvoja pa je treba opozoriti na tri spremembe, ki so zadevale obseg Istre in njen položaj v razmeiju do vrhovne državne oblasti. Že leta 948 se je zmanjšalo ozemlje Istre na severozahodu z darovanjem Trsta in okolice z vsemi pravicami nad tem ozemljem tržaškemu škofu. Čeprav so formalno Šteli včasih tudi poslej Trst še k Istri, se je razvijal v resnici posebej in zunaj te dežele, tudi ko so se meščani v 13. stoletju z odkupom osvobodili te škofovske oblasti in si zagotovili popolno samoupravo. Sredi 11. stoletja (nekateri zgodovinarji postavljajo to spremembo okr. 1. 1115) se je v zvezi z nemsko-ogrsko vojno okrog leta 1060 premaknila vzhodna meja Istre vnovič od Raše na Rečino. Že pred tem se je meja med notranjostjo slovenskega (starokarantanskega) ozemlja in pri morju bistveno razrahljala, ko je Oton Veliki leta 952 Furlanijo in Istro pridružil Nemški državi in obe krajini podredil bavarskemu vojvodu. L. 976 sta prešli pod nadoblast koroškega vojvode, toda po dvigu oglejskega 26 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo CrRAFENAUER: MITI O "ISTRI" iN RESNICA ISTRSKBC.A POLOTOKA, 9-52 Zemljevid A vstrijskega primorja med 1861. m 101$. z dodanima mejama med republikama Slovenijo in Hrvaško ter med Italijo in republiko Slovenijo v mejah Istre (iz slovenske priredbe Haardovega atlasa za ljudske šole, 1904) 27 ACTA HISTKJAEI. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 patriarha 1077. v deželnega kneza v Furlaniji in nekaj časa v 11. stoletju ter vnovič po 1.1208 tudi v Istri seje začel tudi samostojnejši razvoj. Na Krasu med Trstom in Postojno in severno od Čičarije se začenja intenzivnejše oblikovanje fevdalne ve lepo sesti v 11. stoletju po koncu madžarskih vpadov (899-955), ki so zavrli uveljavljanje državne oblasti tudi nad severno Istro. Glavna tekmeca v istrskem prostoru zunaj mestnih teritorijev sta bila oglejski patriarh (Devin, Senožeče in Prem, od 1100 v fevdu Devinskih) in istrski krajišniki iz rodbine Waimar - Oriamiinde (čgor. Vipava, veliko gospostvo Postojna, posestvo od Kvarneija do Milj in do blizu Umaga). Ob izumrtju te dinastije so pol. 1100 pomembnejši del na Krasu dobili Andeški, toda del posestev na polotoku je prešel v roke patriarha. Ob boju za zaokrožitev dinastičnih teritorijev so se do 14. stoletja Devinski osamosvojili na oglejski fevdih na Krasu in ob Kvainerju (Kastav in Mošeenice), medtem ko so si Goriški grofje pridobili med vzhodno mejo Tržaškega in gozdom pri Klani gospostva Švarcenek, Novi Grad in Gotnik, na polotoku pa Pazinsko knežijo (z Momjanom in Završjem). Sredi 14. stoletja se je Pazinska knežija osamosvojila kot posebna dežela pod posebno vejo Goriških (1342; 1365 je dobilo plemstvo tudi posebno potrditev svojih pravic). Oglejski patriarh je sicer po letu 1208 dobil vnovič pravice istrskega mejnega grofa in s tem teoretično oblast nad vso Istro, kmalu zatem pa tudi obe andeški gospostvi, Postojno in Vipavo. Toda v Istri začenja nastajati še druga in trajnejša delitev z uveljavljanjem moči Beneške republike od zahoda. Že v 12. stoletju je silila obrežna mesta k sklepanju "zavezniških" pogodb (Koper 1145, Piran 1150). Pritisk novih mejnih grofov in njihovih namestnikov, ki so na račun mestne samouprave skušali povečati svojo oblast nad mesti ob morju, pa je pospešil v teh komunah samih težnjo po naslonitvi na Benetke. V drugi polovici 13. stoletja seje večina mest na zahodni obali severno od Rovinjapodvrgla beneški nadoblasti (Koper 1279, Piran 1283). Po večkratnih bojih Republike s patriarhom in Goriškimi je prišlo z mirom v Trevisu leta 1291 do razdelitve Istre v tri dele; Patriarh je ohranil Milje in večino ozemlja med Koprom in Mirno, jug polotoka s Puljem in Lahin z delom doline Raše, poleg tega še videz fevdalne nadoblasti nad fevdi v Krasu, Benetke zahodno obalo med Rovinjem in Koprom, Goriški Pazinsko knežijo. Sam polotok se v tem času že loči v marko Istro (pod patriarhom) in grofijo Istro (Pazin). Rešitev je bila začasna, pri čemer je jug polotoka prišel v beneške roke Že z mirom vTorinu 1381 (vendar je Republika tedaj izgubila Trst). Oglejska oblast na polotoku seje krčila tudi še vnaprej, dokler Benetke v 1.1419/20 niso dokončno uničile patriarhove posvetne oblasti in tudi na polotoku zavzele skoraj vse njegove posesti. Končna posestna in politična oblika razpada Istre je bila nato določena po vojnah med Benetkami in Habsburžani. Po prvi "beneški" vojni (1508-1516) je ostal Habsburžanom Kras severno od približne črte Milje - Lariišče in poleg tega nekoliko zmanjšana Pazinska knežija, kiso jo 1374 dedovali po Goriških (brez Momjana in Završja), približno tri četrtine polotoka na zahodu in jugu pa so ostale Benetkam. 28 ACTA HISTRFAE f. Bago GRAFENASJHR: MITI O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 SHUL&U KU Y" .............-,,■...... ,1 KERNTEN, am zum Deutschen. Band gehörig ausserhalb des Deutschen, Bundes Lan des gr&nzen 6, Državna pripadnost delov Slovenskega primorja in Istre ISIS -1866 (izsek iz zemljevida M. Wutteja, 1944) Istra razpade v tri dele Toda razpad Istre je bil večji in globlji, Kras je postal sestavni del Kranjske, Pazinska knežija Kranjski "pridružena dežela", Trst avtonomno mesto pod Habsburžani, Istrska maika pa skupina mest, ki so bila s svojimi ozemlji posamič podrejena pod beneške centralne urade in niso imele skupne deželne uprave. Hkrati gre za razpad v dele z bistveno različnimi načini notranje ureditve. To je posledica srečevanja obeh različnih tipov fevdalnega reda na istrskih tleh že od frankovske dobe naprej. Na Krasu, kjer od Ljubljane do Trsta ni nastalo nobeno mesto (tudi zaradi stare in močne kmečke trgovine), je bila vsa oblast oprta na zemljiška gospostva. Podoben tip 29 ACTA H1STHIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 Tržaški guhernij od J 822 do 1849 (tzsek iz zemljevida, M. Wu(ieja, 1944) ureditve v Pazinski knežiji seje povezal z zelo močnimi oblikami vaške samouprave pod župani; razpolagali so tudi z nekaterimi sodnimi pravicami. Ta tip je segal tudi preko meja grofije na beneško območje okrog Buzeta. Na mejnem ozemlju ob Kvamerju (Kastav, Moščenice, Veprinac) je zrasla vaška avtonomija do stopnje, na kateri so pobirali fevdalne dajatve komunalni funkcionarji in 30 ACTA HISTR1AE1. Bog« GRAFENAUER: MIT! O "ISTRS" IN RESNICA [STRSKEGA POLOTOKA, 9-S2 Razdelitev zahodnega dela Ilirskih provinc od 1809 do 1814 (izsek iz zemljevida M. Wutte, 1944) s tem še razrahljali podložniške vezi. Na beneškem območju je oblast nad podeželjem ostala v rokah mestnih funkcionarjev, kar pravno v marsičem odstranjuje razlike med podeželanom in prebivalcem mesta. Seveda so ostale razlike pri izvajanju oblasti v mestu med "pukom" in "plemiči" in enako tudi gospodarske razlike med veleposestnikom in najemniki njegovega zemljišča v obliki, za katero se pod vplivom recepcije rimskega prava v novem času začenja uveljavljati pojem "kolonat". Istra je torej razpadla v vseh pogledih - gospodarskem, družbenem in političnem. Ta rezultat se ni spremenil do propada Beneške republike konec 18. stoletja (1797). 31 ACTA HISTRfAE I, Bogo GRAPKNAUER: MITI O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 Istra 19. stoletja Šele od tega časa naprej se začenja nastajanje tiste Istre, na katero mislijo "regiona-listi". Toda tudi tu segajo pripravljalne stopnice še v začetek druge polovice 19. stoletja. Po propadu Beneške republike 1797 je beneška marka Istra prvič prišla pod habsburško oblast, a le do leta 1805, ko seje po novi vojni s Francozi z mirora v Bratislavi Avstrija morala odreči vsem beneškim posestvom in je bila tudi marka Istra pridružena Italijanskemu kraljestvu. Ko je bilo 1809 spremenjeno nemško cesarstvo v Nemško zvezo in so v to pripadle le dežele, ki so bile tedaj pod nemškimi vladarji, je prerezala Istro nova visoka državnopravna meja, ki je formalno ostala v veljavi do razpada tega državnega organizma i. 1866. Ko so Francozi 1. 1809 po novi vojni z Avstrijo ustanovili iz osvojenega ozemlja Ilirske province, je bilo 1.1811 zmoderno razdelitvijo ozemljamed Kranjsko in Goriško ter z odpravo starih enklav na obojem ozemlju hkrati z novo mejo od Tržaškega pri Bazovici do kranjskega Ostrožnega Brda določena poznejša severna deželna meja Istre. Toda Istra je bila še vedno razdeljena: prejšnja Pazinska knežija in južni tržaški Kras sta pripadla civilni provinci Hrvaška, prejšnja marka pa je bila združena z Goriško v provinco Istro (do 1814). L. 1814 je sicer vse ozemlje Istre pripadlo tržaškemu guberniju, toda Istra je bila še vedno razdeljena med dve okrožji: tržaško ali istrsko (poleg nekdanje beneške Istre mu je pripadala še širša okolica Tržaškega zaliva do Ogleja) ter reško okrožje (s Pazinsko knežijo, poznejšim okrajem Podgrad in Kvarnerskimi otoki). Ko je prešlo hrvaško ozemlje reškega okrožja (1822) k ogrski polovici države, je bil s preureditvijo tržaškega gubernija prvič teritorij poznejše Istre združen v obliki "pazinskega okrožja". Državnopravno seveda še ni bil enota, kajti 1848. so volili v frankfurtski državni zbor samo v starih predelih Kranjske in Pazinske knežije, na ozemlju nekdanje beneške Istre pa ne. Šele leta 1849 je bila na podlagi oktroirane ustave formalno ustanovljena mejna grofija Istra s Kvarnerskimi otoki, vendar brez lastne samouprave in s skupnim deželnim zborom z Goriško in Gradiško s sedežem v Gorici. Šele 1861 je dobila Istra svojo samoupravo s sedežem deželnega zbora v Poreču; seveda je pripadala skupini dežel Avstrijskega primorja s cesarskim namestniŠtvom v Trstu. Ta ureditev se je ohranila do 1918/20, ko je ozemlje Julijske krajine pripadlo po Rapalskem paktu Italiji oziroma do 1924, ko je Italija anektirala tudi še Reko. Tedaj je namreč Istra vnovič izginila. Bila je razdeljena med tri "province" italijanskega kraljestva: večina polotoka je ostala v provinci Pulj, severozahodni del v provinci Reka, Milje z Dolino pa so pripadle tržaški provinci. Pri tem je ostalo do propada italijanske oblasti nad tem ozemljem po koncu druge svetovne vojne. Zgodovinska enota le sto let! Zgodovinska analiza nam je torej pokazala, daje živela Istra, kakršna je temelj in cilj zahtev po regionalizmu in posebni mednarodni regiji, le šest desetletij kot samoupravna enota s posebnimi skupnimi deželnimi organi. Pa tudi če ji prištejemo še (zaradi zgolj 32 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAU ER: MITI O "ISTRI" !N RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 i""bts-1»z5 beim qu&6rnium "V ■ ..... \ NEU ^Cr^ LABACHER ^"V \ KROS X/ KREIS j ; @ /v. C LAiBACfH /¿uC°0Ki /4DEL5BERGER ftf a.Ua«»i ' •. -1 X ^ta^Uc^ ^voV^ „......jp V O xTRIEST?^ APElSBERG xt h. ODER"' ^^^CImitd ^Uf ISTRlANER FIUMANER KREiS KREIS Kaur 1FIUME .Vit ^ ij Razdelitev avstrijskih primorskih dežel med 1814 in 1822 (izsek iz zemljevida M. Wutteja, 1944) 33 ACTA Hf.STRIAE I. Bügo GRAFENAUER: MIT! 0 "ISTRi" SN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 ozemeljskega sovpadanja) štiri desetletja obstoja pazinskega okrožja, doseže menda dvatisočletna zgodovinska enota le sto let - dvajsetino zgodovinskega mita. Ta podoba zgodovinske resničnosti zavrača enako vse tri oblike zahtev po združevanju v celoto: slovensko, hrvaško in italijansko. Seveda pa se nam še postavlja vprašanje po temeljih današnje državne meje, ki deli istrski prostor. Prirodnopravni temelji hrvaškoslovenske meje v Istri Republiška (državna) mej a, ki seje od februarja 1944 praktično uveljavila kot ločnica med Slovenskim Pri morje m s slovenskim severnim delom Istre 19. stoletja (med 1849/61 in 1918/24) in večjim hrvaškim južnim delom polotoka, torej ni nikakršno umetno razbijanje ustaljene in dolgotrajne "zgodovinske enote". Pa tudi kulturne ali narodnostne "enote" ne! Obratno - nastala je kot pristen in neposreden izraz dozorevanja modernih narodov v tem delu Evrope (to je vzhodno od zahodne italijanske in nemške narodnostne meje in zahodno od drugačnega prostora "orientalnega despotizma", od zahodnih meja ruskega cesarstva in osmanskega teokratskega imperija in njegovih vplivnih področij na evropskem jugovzhodu) in v uveljavljanju njihove povezujoče množične narodne zavesti. Ta proces je v drugi polovici 19. stoletja in začetku 20. stoletja zajel tudi Slovence in Hrvate v Istri. Razmerje med besedama ljudstvo in narod V zadnjih letih (od 1987 v Novi reviji št. 57) se sicer skuša uveljaviti pri nas v smislu novohegeiijanstva Heglova za vse primere enotna teorija, ki je gledala v "ljudstvu/narodu" (Volk) v prvi vrsti kulturno kategorijo, ko pa se udejanji "njegov duh" (Geist eines Volkes), imenujemo v "organsko celoto razčlenjeni narod" "državo" in ta proces je obenem izenačen z "dokončanjem nastanka neke nacije" (Nation). Tine Hribarje to še poenostavil s tezami, da je "narod" ljudstvo, "kolikor izvira iz istega rodu" (to je po vsebini besed zelo blizu 19. stol. res še nenevarnim pojmovanjem o "rasni" vsebini pojma narod!), "narod z državo" pa postane "nacija". Celo funkcija jezika, ki kot institucionaliziran ustaljen knjižni jezik združuje narod, naj bi se spremenila v "resnični nacionalni" jezik šele "tedaj, ko začne govoriti v imenu očetnjave" (= države?). O podrobnosti izvajanja je boljše ne govoriti, ža! pa mi je, kako je "filozofiranje" skrotovičilo različna zgodovinska dejstva. Še bolj je čudno, kako se ta teorija o prvem slovenskem dvigu v "nacijo" zlahka širi v navadni in politični publicistiki. Past se je namreč zaprla v tistem trenutku, ko je Hribar prezrl, da je Hegel izdelal svojo teorijo, ko je nastala šele prva oblika dozorevanja modernih narodov, "v svetovni zgodovini je mogoče govoriti le o narodih (von Völkern), ki tvorijo državo", je bila med 1820 in 1830 še navidez opravičena trditev. Ta past pa je usodna, ker se je dotlej izoblikoval narod (kar pomeni v slovenščini vsebinsko natanko to, kar tujka "nacija", gl. Slovar slovensk. jezika IL, 1975, 893 in 982) na podlagi državne skupnosti tudi ob združevanju jezikovnih različnih skupin od 15. stoletja naprej le v "nacionalnih" državah v zahodni Evropi. Najprej v obliki "nacionalizma od zgoraj", kije bil oprt sena 34 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUERi METI 0 "ISTRI" in RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-S2 relativno ozke kroge nosilcev oblastne moči, nato dopolnjen v strukturnih spremembah po revolucijah 18. stoletja (splošna šolska obveznost, uveljavljanje knjižnega jezika po kvantitativnem širjenju tiska [knjig in publicistike], vojaška obveznost, uveljavljanje živega poenotenega jezika v tržnem gospodarstvu in politiki, širjenje političnih pravic) z nastankom naroda (= nacije) tudi od spodaj z množično zavestjo. Izraz "nation" pomeni v tem prostoru le celovito skupnost državljanov kot nosilca suverenosti države ne glede na jezikovno pripadnost. To je nekaj drugega kot naš izraz narod ali Hribarjeva nacija, ki oba pomenita genetično jezikovno » kulturno skupnost, različno od drugih takšnih skupnosti v isti državi. Nezdružljivost obeh vsebin iste besede seje izrecno pokazala v pogajanjih o zaščiti narodnih manjšin v 7. čl. "Avstrijske državne pogodbe" v letih 1948/49 med zunanjimi ministri štirih velesil: ruski izraz "nacional'noe menšinstvo" je bil v francoščiiii in angleščini odklonjen, ker da pomeni Nationalite/nationality le državljanstvo (in manjšina je bila določena le kot "jezikovna - linguistic", pa tudi prepoved dela za "denacionalizacijo" je morala biti opisana drugače, kajti "denacionalizacija" v tej pogodbi je pomenila zahodnim jezikom le "EntGsterreichung". To ni slučajno, kajti od konca 18. stoletja seje začel oblikovati v Evropi vzhodno od francoske meje ločeno od državne celote tip "jezikovnega" naroda, ki se je oblikoval kot jezikovna in kulturna skupnost, postopno napolnjena z množično narodno zavestjo bodisi v nesvobodi v "tuji" veliki večnarodni državi, bodisi sama razdeljena v večje število manjših držav; v obeh primerih pa je pri njegovem povezovanju z zavestjo o skupnosti sodeloval še zgodovinski "mit" o nekdanji svobodi in državnosti. Ob prvem velikem in ostrem uveljavljanju narodov te vrste sta se zgodovinsko prva izmed njih uveljavila kot temelj nastanka novih držav italijanski in nemški. V pasu malih narodov vzhodno od njune meje pa do prostora rusko - osmanskega vpliva, v katerem se je kulturno spajanje etničnih skupnosti močno zapletalo z vplivi verskih skupnosti, so se nastajoči narodi razlikovali od državnih skupnosti. Slovenci spadamo obenem z vsemi našimi sosedi v prostor t.im. "jezikovnih narodov". Prav v tem prostoru in v pogojih uveljavljanja narodov te vrste v političnem življenju in državni ureditvi pa so se začela oblikovati takšna temeljna načela sodobnega političnega življenja, kot so samoodločba narodov in novo pojmovanje "nacionalne države" kot združevanja narodov v isti državi (ali njenem posebnem sestavnem delu) na podlagi prirodncga prava, pa tudi s tem zvezana dolžnost varstva narodnostnih manjšin v takšnih državnopravnih enotah. V obeh pogledih so bile v mednarodnem pravu prelomnega pomena pariške mirovne pogodbe po prvi svetovni vojni. Po kriterijih analize angleškega zgodovinarja E. Hobsbawma (Nations and nationalism since 1780, Cambridge Press 1990,1991 tudi v nem. prevodu) smo Slovenci celo sorazmerno zgoden pojav v tem razvoju: Pred koncem 18. stoletja je v tem smislu Linhart kot prvi opredelil poseben slovenski narod ("Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije", 1 - 2,1788-1791, slovenski prevod s komentarji Ljubljana 1981) že izrazitejši pa je bil prenos teh idej v politično sfero ob programu zedinjene Slovenije takoj po marčni revoluciji 1848. Znameniti slovenski 35 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GSAFENAUHR: MITI O "!STR£" Hi RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 pravnik tega časa, dr. Jožef Krajnc, v članka "Slavjansko - nemške razmere" (Slovenija 11.7.1848) ni le postavljal "natorne pravice" proii državnemu pravu, "narodove volje" proti "vladarjevi volji", narodnega edinstva proti "državnemu edinstvu", ni le postavil načela, da "natorna pravica ne sili Slavjanov še k nobeni zvezi z Nemci", marveč je pokazal tudi moderne miselne temelje tega stališča: "Če pa vendar (= nemški brat v Avstriji) le terja, se tje (Frankobrod) poverniti, kjer se on doma, Slavjan pa v ptujščini čuti, naj, mi ga ne deržimo nazaj. Naj se loči od nas po meji na narodni podlagi načertani in naj sklene ozko zvezo z Nemci". Ta sorazmerna hitrost je gotovo zvezana z ene strani s širokim sosedstvom 2 neslovanskimi povsem drugačnimi jeziki na slovansko - romansko - germansko - uraioaltajskem srečanju na slovenskih mejah, z druge strani s skoraj tisoč let staro ustaljeno mejo prod sorodnim Hrvatom, kjer je državna meja pomenila hkrati tudi mejo med različnimi tipi družbe (oblikami fevdalnega reda). Tudi Istra je spadala v ta razvoj, kot je razvidno vsaj v času modemih štetij prebivalstva (1880-1910), katerih rezultate v splošnih potezah že poznamo. Postopno ustaljevanje prostora slovenskega oz, srbohrvaškega "občevalnega jezika" izraža obenem ustaljevanje zavesti o pripadnosti enemu ali drugegemu narodu. To je res včasih motila možnost italijanskih okrajnih oblasti s pomočjo imenovanih števnih komisij za izvedbo štetij v podeželju, bodisi za "podpiranje" vpisovanja italijanskega občevalnega jezika, bodisi z uvajanjem "manj nevarnih" jezikovnih kategorij, ki so zabrisovale jasnost jezikovnega stanja ("ilirski" ali "slovenski" jezik v hrvaških področjih, opredelitev "slovenski" ali "schiaveto" kot označbo "mešanice italijanskih, hrvaških in slovenskih besed", kar je povzročilo pritožbe in razprave med Trstom in Dunajem, prim. Brix, nav. delo 212-215; navedena označba je v odgovoru istrskih italijanskih oblasti ob štetju 1901). To smeri razvoja ni moglo spremeniti, lahko pa gaje zavlačevalo, čeprav je to uspevalo bolj v hrvaškem kot v slovenskem delu IstTe. Slovenščina v hrvaških župnijah Slovencem je šlo na roko več prednosti. Medtem ko se je slovensko ozemlje - v globini 10 do 20 kilometrov - v širini preko 50 kilometrov naslanjalo na jedro slovenskega narodnega telesa na Tržaškem, Goriškem in Kranjskem, je bila za Hrvaško Istra nekako slepo črevo, zvezano na celini z matico le z 12 kilometrov širokim koridorjem med Voloskim in Lipo. Poleg tega pa so bili istrski Slovenci v istem delu dualistične države kot skoraj vsi drugi Slovenci, Hrvati pa ločeni od svojega jedra, Reka še posebej kot neposredni dei Ogrske. Spričo pomanjkanja duhovniškega naraščaja v Istri so prihajali na pomoč tudi nekateri duhovniki iz slovenske notranjosti, to pa je pred nastankom državne osnovne šole v nekaj primerih vplivalo tudi na uporabo slovenščine v šolah po nekaterih hrvaških župnijah (npr, v Vodicah, Munah, Bergudu in Klani po podatkih F, Ostanka), Že A. Vivante (Irredentismo adriatico, 1912) pa je ugotovil, da je hitro naraščanje Trsta v drugi polovici 19. stoletja povzročilo tržno preusmerjanje agrarne proizvodnje v vaseh okrog mesta za mestne potrebe; ko so skušali italijanski 36 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTR!" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-32 meščani in njihove banke nalagati kapital v zemljišča, ki so pridobivala na vrednosti, so slovenskim kmetom v tem boju za domači grunt priskočile na pomoč slovenske kreditne zadruge (in pozneje tudi tržaški denarni zavodi), kar je hitro krepilo slovensko narodno zavest na koprskem in piranskem področju (prim. zdaj podrobno obravnavo v knjigi J. Kramar, Narodna prebuja istrskih Slovencev, 1991), V hrvaškem delu Istre je bilo to (razen v severnem sosedstvu Pule) bistveno manj izraženo, kajti hiter razvoj mest je bil omejen v Istri ie na Pulo kot glavno vojno pristanišče in skladišče pomorskega orožja (Arzen al), kjer je domače prebivalstvo zraslo od 1880 do 1910 za 136%, ter na neistrski mesti v neposrednem sosedstvu, Trst (za 148%) in Reko (za 136,4%, medtem ko je naraslo v vseh drugih istrskih mestecih le za tretjino, kar je zaostajalo za naraščanjem prebivalstva dežele kot celote (za 36%). Stara deželna ("istrska") zavest se je začela umikati hrvaški zaradi jezikovnega boja glede uradnega jezika (posebej še v istrskem saboru po 1. 1861), glede osnovnih šol (zlasti po 1869, ko so bile podržavljene) in zaostritve političnega boja (zlasti po 1880, ko je pri istrskih Hrvatih nastopila nova generacija političnih delavcev); ta razvoj je še posebej pospeševalo širjenje političnih pravic, kije zahtevalo tudi intenzivnejše delo med vedno širšim telesom volilcev. O tem procesu pričajo avstrijska štetja in zadnje, 1910, kaže razdelitev Istre v dva etnična bloka, na slovensko in hrvaško podeželje skoraj na isti način, kot sta to označila že Kozler in Ru tar. Ta rezultat enako j asno kaže skica jezikovne karte M. Wuttej a (1944), s podobnim obsegom mešanega slovensko-hrvaškega prostora, kot gaje opisal že K. Czoernig (gl. zgoraj!), kot tržaški profesor C. Schiffrer v zemljevidu iz i. 1946 (po štetju 1910 s popravki po štetju 1921; zemljevid s komentarjem je sam objavil dvakrat, objavljen pa je tudi v jugoslovanski uradni publikaciji Cartes sur la structure ethnique de la Marche Julienne, 17. zemljevid). Po Schiffreijevi karti slovensko-hrvaška etnična meja deli Istro z začetkom južno od kanala sv. Odorika (po severni meji katastrske občine Kaštel) na zahodu do Lipe in Klane na vzhodu kar natanko po današnji etnični meji, ki jo že poznamo. Med slovenskim io hrvaškim istrskim ozemljem je res razlika. Slovensko je v celoti povsem čisto, z italijanskim prebivalstvom se srečuje le ob sami obali od Milj do Pirana, predvsem v samih mestih. V hrvaških predelih je tega mešanja več - če izvzamemo obrežna mesta od Umaga do Pule - v podeželju vendarle predvsem med spodnjo Dragonjo in spodnjo Mirno ter v obrežnem pasu od Rovinja do Pule. Ta položaj je še L1946 potrdila tudi mednarodna komisija ekspertov Štirih velesil, ko je s pregledom na terenu (od 9.3. do 5.4.1946) preverjala podatke štetij (tudi ob sodelovanju strokovnjakov z obeh strani). Za slovensko ozemlje severno od Trsta je komisija ugotovila, da je meja med romanskim in slovenskim svetom ostala čista in jasna, kot je bila po štetju 1910, skoraj brez vsakega medsebojnega mešanja; celo za sam Trst so ugotovili, da je "središče mesta skoraj povsem italijansko, večina predmestij v neposrednem sosedstvu ima slovensko večino s pomembnimi italijanskimi manjšinami; kraji na periferiji so skoraj čisto slovenski". Za Istro je komisija ugotovila drugačno stanje: Nasploh v zahodni Istri niso našli čiste etnične razmejitve med slovanskim in italijanskim prebi- 37 ACTA HI5T1UAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI 0 "ISTRI" IN RESNiCA [STRSKfSGA POLOTOKA, 9-52 4 valstvom. Toda italijansko je živelo predvsem v mestih ob obali ali blizu obale, razen tega tudi v delu agrarnih naselbin ob zahodni oba!i. Hrvaško in slovensko prebivalstvo je živelo predvsem v agrarnih naselbinah, ki so "v velikem številu primerov obdajale mesta, naseljena z Italijani, Razen tega pa se to prebivalstvo širi do obale zlasti v treh glavnih smereh, in sicer; severno od reke Dragonje, na obeh straneh Limskega kanala in na južni točki polotoka južno od P tile". Po Schiffrerjevera zemljevidu in poročilu komisije gre torej vendarle za dva slovanska bloka, medtem ko so pomenile italijanske naselbine v teh blokih (zlasti južno od Dragonje v hrvaškem prostoru) raztresene otoke. Ta položaj je bil tudi temelj do različnih stališč glede temelja načrtov za bodočo politično ureditev tega prostora s strani treh tekmecev. Slovenci, razdrobljeni konec 19. stol. med osem državnopravnih teles (Vojvodine Koroške, Štajersko in Kranjsko, grofiji Goriško in Istro, svobodno mesto Trst, kraljevino Italijo [Beneška Slovenija], in kraljevino Ogrsko [deli Žalskega in Železnega komitata]), so se mogli potegovati za združitev narodnostnega telesa samo v imenu naravnega prava, ki ga je uveljavljala doktrina francoske revolucije. Mlada hrvaška politična skupina po 1880 (Mandič, Laginja in Spinčič) je bila pod vplivom teorije zgodovinskega prava, zagreta za pridružitev Istre v njenih zgodovinskih (! - od 1825/48/61) mejah in slovenskih "planinskih Hrvatov". Življenje jih je hitro poučilo drugače: potreba sodelovanja s slovenskimi strankami je zahtevala, da so opustili okvir hrvaškega zgodovinskega prava in da so v istrski politiki postavili kot temelj prirodno pravo oz. načelo narodnostne pripadnosti, kije edino moglo postati temelj zahtev za združitev slovenskega naroda (D. Šepič). Zgodovinske pravice zamenjajo prirodno pravo Toda podoben preobrat političnih konceptov pri Italijanih je bil ostrejši in trajnejši, Italijanski preporod je bil v Evropi prvi uspešni primer uveljavljanja prirodnopravnega načela o pravici naroda do njegove državne združitve. Ob njegovem začetku je njegov ideolog Mazzini postavljal v imenu narodnostnega načela mejo, kijoje Italy anom "dal Bog", k ustju Soče, čeprav je ob tem mislil na Tki z okolico kot na samostojen prostor srečevanja med bodočo Slavijo in Italijo, Proglasitev Kraljestva Italija (1861) in zlasti njena združitev (1866, za Rim Še 1870) sta razmerje spremenili: načelo pri rodnega prava so zamenjale zahteve na podlagi zgodovinskih pravic (zlasti Republike Benetk) in zelo hitro tudi geopolitičnih zahtev po varnih "naravnih mejah" Italije. Kako v globokem nasprotju je to s temelji nastanka moderne Italije, kaže najlepše zahteva po nekdaj benečanski Dalmaciji, ki jo ponavljajo nekateri neofašisti pa tudi dragi desničarski časniki v Italiji tudi v današnji hrvaški krizi kot pravi mrhovinarji: i. 1910 je bilo v Dalmaciji od 634.855 prebivalcev 96,19% govorcev srbohrvaškega jezika (610.669), italijanskih govorcev "občevalnega jezika" je bilo 2,84% (18.000, skoraj polovica le v glavnem deželnem mestu, Zadru); in to je podlaga za zahtevo za deželo, ki da je "Stalianissima"! Tudi "zgodovinske", zahteve po Istri niso bile boljše utemeljene. 38 ACTAHISTRIAEI. Bogo GRAFENAUER: MITI 0 "ISTRt" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 Zaradi tega je bilo treba rnit o "zgodovinski enotnosti" - v 19. stoletju so Istrani seveda še dobro vedeli za mladost njihove "zgodovinske" dežele I - zamenjati in dopolniti z drugim, mitom o istrski "kulturni" enotnosti, in tega srečujemo tudi v današnji publicistiki istrskih manjšincev in tržaških in beneških ezulov iz Istre po 1947 oz. 1953. Toda kako je z zgodovinsko resnico tega gesla? Z njenim odgovorom na sodobne mite (tudi literarne!) nc želim podpihovati že tako preostrih publicističnih nasprotij doma in preko tržaških meja. Gre mi le za odstranitev naše življenje (na obeh straneh meje!) zastruplja-jočih mitov z montažo zgodovinskih neresnic. Omejujem se - namerno - le na najkrajša opozorila, čeprav bi bilo o tem zlahka le ob prepisovanju že zapisanega napisati ne desetine, marveč stotine strani. Asimilacijska moč začenja upadati Istra je do srede 19. stoletja spadala med neredke dežele srednje in vzhodne Evrope, v katerih živita dve narodnostni skupini, različni po socialni strukturi; eno sestavlja večina (podeželskega) prebivalstva, drugo manjšina, sestavljena iz pripadnikov višjih družbenih skupin (poleg plemstva znaten del meščanstva, nato novega uradništva in inteligence). Socialni dvig je bil pogosto zvezan tudi z jezikovno asimilacijo. To razliko med Italijani in Slovani v Istri glede gospodarstva in "barbarstva" so beneški providurji označevali včasih zelo ostro že od 16. stoletja. Kulturna neenotnost se izraža tudi že v zgodnjem prepričanju, da je za slovanske podeželane "italijanizacija pomenila civili-ztranje" (Benussi, L'Istria, str. 346). To poudarjanje skladnosti jezikovne in kulturne dvojnosti istrskega prebivalstva seje vse močneje poudaijalo pri Italijanih po začetku političnih bojev v drugi polovici 19. stoletja in doseglo vrhunec v fašistični Italiji med obema vojnama kot uradna politična doktrina. Narodno prebujanje nerazvitih (t.i. "nehistoričnih") ljudstev z novimi zahtevami po jezikovnih pravicah in sorazmerno hitrem upadanju asimilacijske moči vladajoče skupine je pri tem zbudilo praviloma oster odpor zoper novosti, v 19. stoletju zlasti pri liberalnih skupinah, ki so zelo poudarjale svojo kulturno premoč ter dopuščale za jezik "nehistoričnega" ljudstva življenje le v slabše razvitih osnovnih šolah in v ljudski kulturi. Ko se je pokazalo to kot premalo in se je "drugi deželni jezik" uveljavljal na vseh področjih, je prišlo do ostrega razkola, Širjenja asimilacije s pomočjo boljših osnovnih šol in zlasti hudih bojev okrog širjenj a jezikov ni h pravic v uradih. Vse to velja tudi za Istro. Najbolj drastičen primer zavesti o kulturni neenotnosti so bili v avstrijski dobi nastopi hrvaških poslancev v istrskem saboru z govori v lastnem jeziku, ki niso izzvali samo besnih demonstracij italijanskih poslancev in publike na galerijah v saboru, marveč tudi napade na slovanske poslance v mestu (najprej v Poreču, nato tudi v Puli in Kopru, ko se je zasedanje včasih selilo, da bi morda našla državna oblast - nezadovoljna z zaostrovanjem istrske deželne oblasti v italijanskih rokah - mirnejše okolje, kjer bi mogli sodelovati v saborutudi hrvaški in slovenski poslanci). Najjasnejšo ponazoritev italijanskega gledanja na istrsko "kulturno enotnost" je pokazala seveda fašistična politika, ki 39 ACTA HISTiUAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "¡STRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-S2 je že v prvem desetletju svoje oblasti zatrla hrvaške in slovenske šole, kulturna društva in gospodarske zadruge, končno pa je začela tudi z izseljevanjem Hrvatov in Slovencev ter s širokimi načrti za kolonizacijo italijanskega prebivalstva, katerih uresničenje je preprečila le druga svetovna vojna. Tudi tu gre torej le za "mit", to, kar je resnično in potrebno pa je le spoznanje o obstoju treh prirodnih etničnih skupin in o potrebi njihovega dobrega sodelovanja v vseh življenjskih pojavih. Le ta pot more - prvič v zgodovini - z obojestransko dvojezičnostjo in dobrim medsebojnim poznanjem pripeljati do prave kulturne enotnosti vseh etničnih skupin istrskega prebivalstva. Le tako lahko mit zamenja nova zgodovinska resničnost. Temelj za razdelitev je le naravno pravo Temelj razdelitve Istre med Hrvate in Slovence je moglo biti v teh razmerah le narodno prirodno pravo. To potrjuje tudi vsa moderna zgodovina tega vprašanja. S tega stališča so postavili Slovenci zahtevo po zedinjeni Sloveniji že 1848, kot smo izrecno videli pri dr. Krajncu. Ta zahteva je ostala z isto pravno podlago jedro slovenskega političnega programa vse do prve svetovne vojne in med njo, enako kot je tedaj veljalo tudi za boj za osvoboditev drugih slovanskih narodov izpod oblasti Avstro-ogrske monarhije. V Wilsonovih 14 točkah (8.1.1918), v katerih je bila načelno opredeljena kot temelj bodočega miru pravica narodov do samoodločbe, je bila ta pravica glede avstro-ogrskih južnih Slovanov izražena le s pravico do "avtonomnega razvoja". Zaradi širine gibanja teh narodov za državno samostojnost v. 1. 1918 pa je bila v odgovoru ZDA na avstrijsko prošnjo za sklenitev premirja zahteva dvignjena na višjo raven. Dne 18.10. je bilo poslano Avstro-ogrski sporočilo, da je vlada ZDA "priznala, da so narodne težnje Jugoslovanov po svobodi pravične". Zaradi tega mora predsednik zahtevati, da bodo ti "narodi sodniki o tem, kakšno dejanje s strani avstro-ogrske vlade bo zadovoljilo težnje in pojmovanja teh narodov o njihovih pravicah in o njihovem položaju kot članov družine narodov". Dne '28.10. je avstroogrski minister za zunanje zadeve izrecno pristal na to zahtevo "o pravicah narodov Avstro-Ogrške, zlasti Čehoslovakov in Jugoslovanov". Tudi formalno je s temi pogoji za premirje stara monarhija razpadla na narode (in ne na dežele), z uveljavljanjem prirodnega narodnega prava in z njim utemeljeno pravico do samoodločbe. Prav ta pravna naznanja so bila tudi teoretični temelj vseh povojnih pogajanj o novi meji med Jugoslavijo in Italijo, pa seveda tudi o določanju meje med republikama Slovenijo in Hrvaško znotraj Jugoslavije. Premik teh načel v drugačno smer je v globokem nasprotju z vso slovensko zgodovino v teh vprašanjih, pa tudi v nasprotju s tistim temeljem današnje slovenske države, ki jo pomeni prav v prirodnem narodnem pravu utemeljena pravica do samoodločbe. O nastanku današnjih mej z Italijo in HrvaŠko Glede na sporni nastanek italijansko-jugoslovanske meje po prvi svetovni vojni (na podlagi imperialističnega londonskega pakta iz 1. 1915 in ob velikem diplomatskem pritisku Velike Britanije in Francije na vlado Kraljevine SHS za popuščanje Italiji), saj 40 ACTA filSTRiAE I. Bogo GRAFENAUER: MIT! O "!STRI" iN RESNSCA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 ni mogla biti dosežena na mirovni konferenci v Parizu 1919, marveč šcic z dvostranskim paktom v Rapalu (12.11.1920), pa tudi glede na čisti slovenski in hrvaški etnični značaj skoraj vsega ozemlja, ki si ga je s tem pridobila Italija v Slovenskem primorju in Istri, je bilo to vprašanje po koncu vojne v Evropi 1945 eno izmed tistih, ki jih je bilo po splošnem soglasju treba razrešiti nanovo. Že na prvi seji zunanjih ministrov štirih velesil (11.9. do 2.10.1945), ki je imel nalogo pripraviti tudi načrt mirovne pogodbe z Italijo, sta biii sprejeti glede tega vprašanja dve načelni stališči: z ene strani naj bi se nova meja čim bolj približala etnični meji, na drugi strani pa se je pojavila ideja o "etničnem ravnotežju", se pravi, da naj bi ostalo v Italiji približno toliko Jugoslovanov, kolikor bo ostalo v Jugoslaviji Italijanov. Številke so bile seveda različne tako glede na upoštevano ozemlje (Italijani niso pristali na upoštevanje števila Beneških Slovencev, Jugoslovani pa ne na prištevanje esklave Italijanov v Zadru, pa tudi na Reki, ki so si jo Italijani prisvojili zoper mednarodne dogovore in je ni bilo šteti k Italiji), kot tudi glede na razlike med štetji (avstrijsko 1910, italijansko 1921, za Istro Rogličeva jugoslovanska anketa 1945 pod hrvaškim vodstvom). Pri štetju se je komisija mednarodnih strokovnjakov odločila kot za najbolj zanesljivo štetje za avstrijsko Štetje iz 1,1910. Le en primer navajam za ponazoritev pomena takšne izbire: Po "francoskem predlogu" (tira. "Wolframova črta" po uradnem avtorju predloga) razmejitev (pozneje je postala izhodišče rudi za končno ureditev meje) pred izločitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), bi ostalo po štetju 1910 v Italiji brez upoštevanja Beneških Slovencev okr. 114.000 Jugoslovanov (109.000 Slovencev, 5000 Hrvatov), z Beneškimi Slovenci pa se število poveča za 35.000 na 149.000; v Jugoslaviji bi po istem štetju ostalo z všteto Reko in Zadrom 125.000 Italijanov avstrijskih državljanov (tuji državljani v jezikovnem štetju niso bili upoštevani), brez Reke in Zadra 95.000; po Rogličevem štetju jih je bilo v Jugoslaviji namenjenemu delu Istre 56.650, v Posočju pa jih je bilo (po štetju 1910) še okrog 1000. Razlike glede števila Italijanov v Jugoslaviji ostajajo nespremenjene tudi po izločitvah STO kot posebne državne enote zunaj Italije, število Jugoslovanov v Italiji (ostali so ie Slovenci) pa seje s tem znižalo na56.193 (na Goriškem 19.445, v Kanalski dolini 1948, v Beneški Sloveniji 34.800). Ta končni rezultat pariških pogajanj 1946 najbrž kaže, da je uspelo jugoslovanskim pogajalcem s podporo Sovjetske zveze pri računanju "etničnega ravnotežja" izločiti Reko in Zadar, pritegniti število Beneških Slovencev, pa celo pri tem doseči pri obračunu namesto številk štetja 1910 vendarle številke Rogličeve ankete. Pot do tega rezultata bi lahko pojasni! predvsem prof. Zwitter, na katerem je ležala največja teža pri kontaktih s francoskimi eksperti za ta vprašanja, toda žal prav v teh dneh poteka že četrto leto od njegove smrti. Tako je nastal končni kompromis "francoski predlog" za razmejitev, ki gaje sprejel svet štirih zunanjih ministrov in ga je nato potrdila tudi pariška mirovna konferenca jeseni 1946. Ob nj em pa je treba podčrtati, da smo - pač zaradi svojega zemlj episnega položaja - plačali v smislu etničnega ravnotežja za italijansko manjšino v hrvaškem delu Istre (na ozemlju republike Slovenije je bilo po tej razdelitvi k 1078 Italijanov po 41 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo ORAFENAUER: MITI O "ISTRI" IM RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 štetju 1910, kar znese ob Rogličevih številkah o italijanski manjšini v Istri le 1,86% vseh v Julijski Krajini, po štetju 1910 pa ie 1.13% s kupnega števil a) Slovenci «svojimi ljudmi na clrugi strani meje. Na ozemlju, ki gaje v tem času dobila Slovenija, namreč 1.1910 Italijanov skorajda ni bilo (na Notranjskem in v Kanalski dolini nobenega, v Istri 7 in na Goriškem le 1.071!). Ta razmerja kaže zemljevid, ki gaje po navodilih prof. Zwitterja in Lava Cermelja izdelal v Parizu izkušeni Cvijičev kartograf Lazič in so ga tam hitro tudi natisnili (pri nas je prava redkost!), ker sta Štefan Mitrovič (delegat CK ZKI za ta vprašanja) in naš Dušan Pirjevec ob natisu posebnega atlasa o francoskem predlogu (izdelanega po ekspertih v Parizu) v Beogradu zemljevide spremenila v plakate in poleg tega v komentarju še popravljala nekatere podatke in številke ter tako vsemu delu vzela velik del resnosti (nikdar v življenju nisem videl Zwitterja tako razburjenega in jeznega kot ob pregledovanju tega atlasa, ko je Ahac pripeljal njegove izhode v Pariz). Po razdelitvi STO z Londonskim memorandumom 1954 se je po štetju iz 1. 1910 povečalo število Italijanov v republiki Sloveniji za 30.000 (na skupaj 31.061), na Hrvaškem pa še za okrog 20.000 (po Rogličevem štetju za 14.000), število Slovencev v Italiji pa na okrog 125.000 ob Še 2400 prebivalcih, ki so prijavili srbohrvaški občevaini jezik (v Trstu jih je del gotovo pripadal tudi Srbom, čeprav je bila večina h rvaška). Tudi s temi spremembami se razmerje pri slovenski izgubi v korist današnje republike Hrvatske v bistvu ni spremenilo. Osimski sporazum je v bistvu samo potrdil dokončnost meja, ki so bile določene kot razdelilna demarkacija teoretično še obstoječega STO z Londonskim memorandumom 1954. Za Italijo se je s tem končnim obračunom po razdelitvi STO "etnično ravnotežje" nekako izteklo (po štetju 1910 z ene strani okrog 145.000 Italijanov na jugoslovanskih tleh (brez Reke in Zadra!) proti ne bistveno manjšemu številu predvsem Slovencev v mejah Italije). Hrvati so po vsakem izmed treh mogočih obračunov "etničnega ravnotežja" plačali samo drobiž: Po Rogličevi anketi je ostalo po novi razmejitvi na Hrvaškem v Istri 71.000 Italijanov in so pomenili govorci srbohrvaškega jezika v Trstu 1910 le 3,38% tega števila; po Štetju 1910 se dvigne število Italijanov na 115.000 in zniža delež srbohrvaških govorcev v Trstu na 2%; s prištetim prebivalstvom Reke in Zadra bi se dvignilo število Italijanov še za okr. 30.000 in bi se zmanjšal delež lastnega srbohrvaškega "ravnotežja" na 1,65%. Skupni račun etničnega ravnotežjasmo plačali gotovo Slovenci zveliko žrtvijo za Jugoslavijo, ki pa je bila hkrati zvezana z najbrže edino možnostjo osvoboditve večine Slovenskega primorja. Drugače, kot trdijo različni strokovno bosopeti publicisti (in tudi politiki) v naših dneh, sem namreč trdno prepričan o utemeljenosti svoje zadnje hipoteze. Ta uspeh je omogočil le velik ugled, ki gaje prinesel delež jugoslovanskih narodov v dolgo osamljenem boju v osrčju Evrope zopet obe sili fašistične osi - seveda le v okviru boja demokratičnih sil - proti fašistični prerazdelitvi oblasti nad svetom, ki bi pomenila hkrati uničenje svobode in konec tistega evropskega razvoja, ki se je začel z mislijo stare Grčije na jugu Balkanskega polotoka. Če bi ostali 1918 v avstrijski "srednji Evropi", bi mogli osvoboditi prav tolikšen del Slovenskega primorja, kolikor si je Avstrija mogla povrniti 42 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTRI" IN RfcSNICA ISTRSKEGA POtDTOKA, 9-52 nemškega/avstrijskega ozemlja na Tirolskem med Brennerjem in Salurnsko sotesko! In zoper mnoge praznoglavce brez zgodovinske skušnje vnovič ponavljam: brez pomoči Sovjetske zveze bi bil zlasti hrvaški, pa tudi slovenski boj za potrditev svobode za diplomatsko zeleno mizo 1945/47 v Primorj« bistveno manjši od tega, kar smo dosegli; razliko kaže različen potek današnje slovensko-italijanske državne meje in ameriškega predloga o italijansko-jugoslovanski državni meji iz 1. 1946. Kakorkoli že, sovjetska diplomatska pomoč je bila vgrajena v tedanji boj za osvoboditev Slovenskega primerja kot bistveni dejavnik, brez katerega bi bil po prepričanju vseh, ki smo gledali ta boj od blizu, uspeh v pomembni meri manjši. Zapisal sem že, da smo eno izmed posameznih točk - mejo pri (stari) Gorici - zakrivili sami s Kardeljevo neodločnostjo in skrbjo za osebno "politično odgovornost". Vendarle pa ostaja resnica, daje ostala v republiki Sloveniji po štetju 1910 le četrtina toliko Italijanov (31.000), kolikor je ostalo Slovencev v mejah Italije (125.000) kljub izjemno jasni zgodovinsko dozoreli siovensko-romanski etnični meji rned Tržaškim zalivom in Karnskimi Alpami. Po tej meri je torej tričetrt Slovencev v Italiji pomenilo le del globalnega jugoslovansko-italijanskega obračuna "etničnega ravnotežja" ob določanju nove državne meje. Bili so cena za osvoboditev večine Slovenskega primoija, hkrati pa vendarle žrtev za Jugoslavijo - po njenem današnjem razpadu pa so ostali žrtev za HrvaŠko. Po relativnem merjenju bi mogla biti ocenjena ta žrtev samo še višje (v Posočju in v slovenskem delu Istre je bilo po štetju 1910 le 21% vseh Italijanov, ki so po končni razmejitvi 1954 ostali na jugoslovanski strani). Najbrže se moramo teh preprostih resnic zavedati tako pri urejanju razmerij z italijansko manjšino v Sloveniji kot tudi pri urejanju razmerij s Hrvaško. Ne v smislu kakršnegakoli spreminjanja meja. Za nas- more biti sveta le etnična meja in vsaka drugačna zahteva izpodbija pravne in moralne temelje slovenske politike. Pač pa velja zahtevati primerno razumevanje navedenih dejstev pri urejanju dogovorov v zvezi z razmerami ob Istri v naših dneh: pri urejanju vprašanja slovenske poti na mednarodno morje in starih gospodarskih zvez z zahodno istrsko obalo (npr. ribištvo). Ne glede na neprimernost utemeljevanja geopolitičnih zahtev po ozemlju in spremembah meja s sklicevanjem na žrtvovane ljudi, vendarle ostajajo dejstva moralnih dolgov za pomoč sosedom pri uresničevanju njihovih na prirodnem pravu narodov slonečih zahtev. Kadar je bilo mogoče uresničevanje le z žrtvijo sorodnega soseda, pomeni to dolgotrajno moralno zavezo. Klasičen primer te vrste je vprašanje urejanja slovensko - hrvaških vprašanj v in ob Istri: Slovenci smo plačali današnjo hrvaško posest Istre z najbolj dragocenim plačilom - z dovolj velikim Številom slovenskih ljudi, ki so zaradi načela mednarodne diplomacije o "etničnem ravnotežju" razmejitve celotnega primorskega prostora (med mejama avstrijske monarhije 1918 in rapalske Italije 1920) ostali na strnjenem slovenskem ozemlju zunaj svoje države. Slovensko - hrvaška meja seveda ni bila na noben način povezana z mednarodnimi pogajanji. Na teh pogajanjih je bila celo argumentacija izdelana za Jugoslovane kot 43 ACTA HISTKIAEI. Bogo GRAFENAUBR: MIT! 0"iSTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 celota, tako pri pogajanjih 1919 kot 1945 do 1954. To je bilo za vse nas ugodneje kot deiitev po posameznih narodih. Le Hrvati in Slovenci skupaj smo imeli npr. v Istri absolutno večino prebivalstva, Hrvati sami pa le relativno (43,5 %), čeprav več kot Italijani. Poleg tega je bila Jugoslavija nujni okvir za spremembo meja, ki jih je določal Londonski pakt. Vladko Maček poroda v svojih spominih, da mu je to prepričanje izrazil dr. Korošec že v nekem razgovoru 1.1922 v utemeljevanju po potrebnosti slovenske zveze s Srbi. Kot temelj velja tudi za to mejo načelo narodnostne meje ("etnografski princip"), za katerega so se soglasno odločiti strokovnjaki že v komisiji za meje pri Osvobodilni fronti (konec decembra 1941 na svoji prvi in edini seji) in prav tako na posvetu o vprašanjih slovenskih mej, ki gaje pripravil Znanstveni inštitut 20.3.1944 na osvobojenem ozemlju v Semiču. Te meje niso posebej obravnavali, saj zaradi tradicije o njeni presoji v slovenski znanosti - sodeč po ohranjenem gradivu s sestanka - tudi ni bila sporna. Prof. Fran Zvvitter je v svojem referatu "o mejah" tako mimogrede omenil "slovensko - hrvaško mejo ob Dragonji" in zahtevo, da "vsa obala do Dragonje spada nujno kSloveniji", daje bilo očitno med navzočimi o tem popolno soglasje. Že pred tem sestankom pa so zaradi praktičnih potreb v začetku februarja (gotovo spodbujeni z AVNO.f-skimi sklepi iz konca novembra 1943 o federativni ureditvi Jugoslavije) zastopniki Osvobodilne fronte v slovenskem delu Istre in osvobodilnega gibanj a v hrvaškem delu določili mejo med slovenskim in hrvaškim območjem Istre na črti Dragonja (gotovo z obmorskim začetkom južno od sečoveljskih solin kot enotnega področja finančnega monopola) - Topolovec - Pregara - Črnica (prvo sporočilo o tem je datirano že z 10. 2. 1944, gl. F. Ostanek, Annales 1/1991, str. 218). Gotovo je ta vojaško območni dogovor z obeh strani podlaga za upravno mejo, ki je bila uveljavljena že 1945 (v času vojaške uprave tega ozemlja!) po severni meji katastrskih občin Savudrije in Kašteli in ju ločila od Piranske upravne občine, kamor sta do tega časa spadali (gl. priloženi zemljevid o upravni razdelitvi Istre 1910 in 1945 v knjigi Cadastre national de 1'Istrie, Zagreb 1946). Že 1.1946 je bila tudi Dragonja speljana po novi strugi v kanalu s. Odoriko (tako poroča prvi slovenski preiskovalec Roman Savnik že 1951, Geografski vestnik23, str. 146, in izrecno z navedbo letnice v Krajevnem leksikonu Slovenije 1,1968, str. 243; drugačno datiranje Z. Žagar, Muzej soiinarstva, Piran 1991, str. 37, v čas po 1958 je očitno napaka). Ne more nas začuditi, da o poteku slovenske narodnostne meje ni bilo nobenih dvomov. Razvidna je bila po starih avstrijskih štetjih do 1910 in po novi Rogličevi preiskavi iz 1.1945, gotovo pa ni le naključje, da se s temi rezultati povsem ujema tudi mnenje C. Schiffrerja. Z njenim takšnim potekom se je skladala tudi meja med območji slovenskega in hrvaškega učnega jezika v osnovnih šolah avstrijske dobe, pa tudi Cirilmetodova družba je ustanovila slovenske zasebne šole le severno od te črte (Raki-tovec pri Buzetu 1908, Koper 1911/12, Sv, Lucija pri Portorožu 1913). To potrjujejo tudi podatki o članih Družbe sv. Mohorja. V Istri jih je bilo sicer sploh v primerjavi s številom Slovencev v deželi relativno najmanj (skupno povprečje za avstrijske dežele je 44 ACTA HÍSTR1AE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTKI" IN RESNfCA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 j* \ Lazaret teofa ____/---- i ! Marezige j S&f^L * /41 Itoštabona;> / J^"* — , --- ^rfN^V'^k Í^U^fs , vMovrnž ^ .__T /.VJ: .. # lutta^Crmca Umag f ŠMomjan Sium >t_pijiû5r£^il€5 ttJiwnynes ii aux ÏÛDÛ o d«, syûi • - 5CCU « • ÎÛQ0I ® • 3SSCI & • saoa? m - 'Mw 50M 10 M> ?5(JÛÛ 5Û0M K0CÛJ D1VISI0K POLITIQUE DU UTQRAL SLOVÈNE £T DE^ISTftiE DUl6ifWAU Terroirs de'amoisDn Ncfosbaurg (A*jlrt< p— T«riiaîfedaki viitediTiÏMii dd«er»vi»w^ sss/A che) ynt 0 tt Cflfrtifjlf? U^i^^ TerrUtâr« rfa iu république de Vs/iise HdO-cw {sS^Sj Tsrrfio^re des Comtes de Gorîoe juiqitfj flûû piiis lotd ii> Îiifîité itc Con'ce pjc-fiNera irwlgrrûrçy© oclueHe skwerie er ramone te&dctea chea cerloln 1î&jï er torîiteres indfcuinl l'iposie ■ metodología e valore dei censimenti quale metro di misara della struttura étnica dell'lstria; ■0- nasciia della linea étnica sloveno - croata quale punto di partenza per l'odiema frontiera tra le due repubbliche e stto significato; ❖ mito dell'"unitarietà" istriana (territoriale, sociale e culturóle) alla luce della verità storíca; ■fy- fondamenti giuridico - na tura li della suddivisione; territorio étnico concluso, ma con l'assicurazione di tutti i diritti necessari all'esistenza della minoranza italiana; <5- nasciia del confine sloveno - croa to in 1stria dal 1944 al 1956 e suoi antichi fondamenti. 1. La questione dei censimenti e loro metodología La commissione di esperti delle quattro grandi potenze (inglesi, americani, fi-ancesi e russi) che dal 9 marzo al 5 aprile dei 1946 prese visione del. quadro étnico nella Venezia Giulia, confrontándolo con i censimenti arrivô alla, conclusione. che quello austríaco era la fonte più siciira per validare la situazione étnica, mentre quello italiano del 1921 e quello croato del 1945 erano parzialiafavorediuna o dell'altra parte. Nel territorio étnico sloveno a nord di Trieste essa constato, in particolare, che la situazione corrispondeva in pieno al censimento del 1910, nonché una. netta distinzione étnica tra territorio románico esloveno. Per stabilire l'appartenenza nazionale, i censimentiaustriaci avevano adottato la categoría della "lingua d'uso" (Umgangsprache), cioè la lingua che l'individuo "usa nella comunicazione abituale ", e non quella "familiare " o quella "materna ". Secando un esamè critico, (ale metodología faceva aumentare il numero degli appartenenti alia popolazione políticamente dominante, quella. di"più an tica" affe rmazione cuitar ale nella vita quotidiana. In Istria, dunque, quella italiana. Secondo i! censimento del 191.0, su 286.463 abitanti dell'lstria, il 57,79 % (223.318) era di lingua slovena (55.134) e croata (1.68.184), mentre il 38,15 % (147.417) era di lingua italiana - ladina. Oltre il 60 % degli. italiani viveva sparso in 17 città istriane, nelle quali la popolazione di lingua slava rappresentava una minoranza (15 % degli abitanti), ma nelle campagne essa costituiva oltre il 73 %, mentre la popolazione di lingua italiana era il 23 %. Il territorio sloveno dell'lstria si divideva in tre zone: htngo la fascia costiera, da Muggia a Pirana, la maggioranza era di lingua italiana, nel retroterra capodistriano era invece di 48 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUKR: MIT! O "ISTRI" !N RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 lingua slovena; nel distretto di Podgrad, infine, la popolazione era totalmente slovena. Dei complessivi 69.866 abitanti delle tre zone, il 53,66 % (37.495) era composto da sloveni ed il 43 % C29.990) da italiani; inoltre, nell'odierna fascia costiera Ira Barcola, Opicina eSan Giovanni al Timavo, su 14.152 abitanti il 90 % erano sloveni (12.590) e solíanlo un buon 6 % (905) erano italiani. Nel comme catastale di Salvare gii italiani costituivano quasi l'80 % (accanlo a loro, solíanlo il 14,1 % - 66 erano sloveni, mentre il censimento non registrava la presenza di croati), a Castelvenere gli italiani erano il65,22 % (812), gli sloveni il 29.08 % (362), i croati il 5,7 % (71). La linea ira il territorio étnico sloveno e quello di maggioranza italiana correva lungo il confine catastale appena poco più a sud dell'atiuale corso principale del fiume Dragogna, riportato nella maggioranza delle carie geografiche sino al 1947 con il nome di "Dragogna ", e su lie carte topografiche come "libador sotto il Carso" o "canale di San Odorico" (con quest'ultima dicilura appena dal 1880 in poi). 2, ¡Vase(te delta linea étnica sloveno - croata e sua comprensione l, 'esame dei dialetti dimostra che la linea étnica non corrisponde esattamente a quella dialettale - lingüistica (ail'interno del territorio repubblicano a nazionale sloveno si allunga dalSlavnikaRupaunasottile fascia diparlanti ildialettociacavo - ciccio, mentre in territorio croata attomo a Pinguen te è presente un agglomerato piuttosto ampio délia parlata caicava - dccia, geneticamente legata ai due dialetti sloveni délia Camiola interna e délia Sa.vrinia. La situazione attuale scaturisc.e da una complessa storia di colonizzazioni. Il primo risultato délia romanizzazione degli Islri nell'antichità fu una popolazione romanica che, sotto il dominio veneziano, non oltre il XV secolo, si italianizzd acquisendo il dialetto italiano dt Venezia e, alla caduta délia Serenissima, anche l'identità italiana. Restidell'antico idioma si conservano soltanto ira unapiccola popolazione romanza nei dintorni di Pola. Gli Slavi si insediarono in Istria in tre tappe: dapprima, attomo al 600, a nord délia Ciceria e in una fascia che si inoltrava a settentrione di Pinguente da una parte, e ad oriente del Monte Maggiore e del torrente Arsa dall'altra. La seconda tappa è legata alla colonizzazione operata dai Franchi e investi da settentrione il pinguentino e da oriente il pisinotto (intorno all'800); infine, durante la gradúale colonizzazione medievale (entro l'Xl - XII secolo) gli Slavi giutisero sino alla costa occidentale, mentre si mantennero romaniche soltanto le città. L' aspetto odierno délia penisola si deve alie massicce ondate migratorie che interessarono l'attuale Istria croata, mentre in quella slovena il fenomeno riguardô solamente le città; migrazionisuccedatesi dalXVsecolo in poi in seguito aldepauperamento délia popolazione (m parte a causa di malattie, p. es. a Mirje, nel parentino, dopo unafebbre endemica, in parte per le guerre). Venezia ripopolo le campagne soprattutto con slavi délia Dalmazia e, in misura minore, con profughi che dai Balcani riparavano in Istria; in alcune zone rurali (tra i fiumi Quieto e Dragogna e ira Rovigno e Pola) insedià coloniprovenienti dall'Italia, mentre la lingua italiana si diffondeva anche nelle aree coltivate a mezza dría. Le stragi pravocate dalla peste e il conseguente arriva di una popolazione italiana mutarono in gran parte ilvolto delle città. Di fronte alla nuova situazione venuíasi cosi a creare, P. Kozler individuó tra la popolazione slovena e croata, già dopo il 1850, sostanzialmente quello che è l' odierno confine, che sulla costa indicó con lafoce principale del fiume Dragogna, a sud delle saline di Sicciole, descrivendolo sino alla frontiera tra Istria e Corniola. Con tale descrizione 49 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MIT! O "ISTRI" IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 concordano pure aulori successiyi, che perô, alie volee (p. es. Czôrnig), accennano ad un territorio étnicamente misto anche a sud di questa linea. Lungo l'odiema frondera repubblicana si è affermatofondamentabnente anche il confine lingüístico, come dimostrano i dati dei censimenti dal 1880 al 1910, nonché il censimento croato del 1945. 3. L ' "unitarietà " delVlstria alla luce della Storia L'lstria non ha avuto sempre la medesima estensione. Quasi sino alia fine del Medio Evo vi appartenevano - come nell'antickità - olire a Trieste con il circondario, anche i territori a settentrione sitio alia valle del Vipacco, ú Postumia e al Monte Nevoso. E il confine cambiava spesso anche nella penisola medesima (alie volte correva lungo il torrente Arsa ed il Monte Maggiore, allre volte lungo la Fiumara, edal tardo Medio Evo itipoi si e.bbero in ¡stria confini diversi; p. es. alcune varianti del confine che divideva la Marca veneta dell'lstria e la Contea o Principato asburgico diPisino). Entro la fine del Medio Evo, l'ordinamento dell'lstria si divise in tre parti sostanzialmente diverse: nel suo ex territorio settentrionale del Carso (annesso alia Carniola) Viniera autorità era detenuta dalla nobiltà terriera; nell'Istria occidentale e méridionale (sotto Venezia), anche nelle campagne, il po tere era nelle mani degli organi cittadini, e ognisingola cittá era sottomessa al potere centrale veneziano; nel Principato diPisino e nel pinguenüno vigeva l'autonomia dei viilaggi, che limitava notevolmente il potere deinobili terrien. L"'lstria" nell'accezione odierna (quale regione sotto il dominio austríaco -ininterrottamente appena dal 1813 in poi) è una regione geográfica; si è formata quale distreítodiPisinoappena nell822, esohantodopo il 1860 èdiventata "provincia" (Cantea) con propri organi d'autogoverno (Dieta provinciale, ecc.). Dopo il 1918, sotto Vitalia, fu divisa nuovamente in tre provincie (Pola, Trieste e Piume). Questa terra è stala dunque un 'entità storica solo per cento anni (con propri organi d'autogoverno addirittura solíanlo sei decenni). 4, Fondamenti giuridico ■ nalurali della frondera croato siovena in Istrta Sloveni e croad - come gli italiani - appartengono al genere di popolo definito "lingüístico" (comunità linguistiche e cultwali, pervase du un'identità nazionale collettiva sostenuta da un determínalo "mito" storico), caratieristico deli'Europa a oriente del confine francese. Nel determinare la posizione dtquesti popoli, si affermé gradualmente, fino alla prima Conferenza d i. pace diParigi, il principio dell'autodeterminazione dei popoli, con il fine di unificare, in base al. diritto naturale, popoli uguali in un medesimo Stato (gli irtizi di tale processo si ebbero con l'unificazione delVhalia e della Germania nella seconda meta del XIX secolo). E ' un principio che ira gli sloveni si afferma dapprima alla fine del XVIII secólo con la constatazione delVesistenza particolare. di un popolo sloveno (nonostante fosse diviso tra Paesi diversi), appurata dalVopera di Linhart del 1789 -1791 "Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije" (Saggio sulla storia della Corniola e delle altre Provincie austriache, degli Slavi del Sud). Tale principio (il "diritto naturale" opposto al diritto di stato) si afferma invece politicamente nel programma Slovenia Unitaria del 1848 (più lucidamente presso il dr. Jožef Kranjc). Su questa base matará, come per le altre provincie, anche la suddivisione della penisola istriana in Istria siovena e Istria croata, m en tre la popolazione italiana era sparsa a macchie di leopardo e non poteva rappresentare 50 ACTA HI5TRÍAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "¡STRI" 5N RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 la base per una suddivisione régionale di questo tipo. Ilprogredire dell'identité nationale, che negli sloveni istrianifu più rapida che non pressa i croaíi - vivevano assieme. agli altri sloveni tte.Ua stessa parte della monardüa asburgica e cià rappresentà uno stimolo particolare - soppiantd gradualmente la precedente identità régionale (istrlana). Nella seconda metà delXIXsecóla questa suddivisione della penisola si afferma in maniera sempre più accentaata (anche nel sistema scolastico, nella vita religiosa e política), Una situazione confermata pure dalla comtnissíone intemazionale arriva ta nella regione nel 1946 per prendere visions del quad.ro étnico; giunse infatti alia, conclusione che, in linea di massima, esso corrispondeva ai dad del censimento lingüístico del 1910; lo stesso dicasi pure per i risultati dello studio condono dallo storico triestino C, Schiffrer nel medesimo periodo. Lo conferma anche la storia civile dell'"¡stria nelXIXsecolo", che evidenzia una grande disunitarietà (battaglie per l'uso della lingua. a scuola, lotta contra le tendenze volte a " italianizzare " le campagne e soprattutto la. questione dei diritti delle lingue dei popoli "senza storia " sloveno e croato in seno all'amministrazione e in particolare nella Dieta provinciale). In queste condizioni, la suddivisione delle regioni {anche dell'Istria) poteva attuarsi sollamo sulla base del diritto naturale nationale. Lo dimostra non solo la richiesta slovena del 1848 di una Slovenia unitaria, ma anche l'adesione dei politici croad in Istria alla fine del XIX secolo, quando rinunciarono al loro "diritio di stato croato", essendo tale la condizioneper coliahorare con glisloveni, ma anche le modalitá seguite dalla disgrega zione dell'Austria - Ungheria nel 1918. Dopo la richiesta di armistizio avanzata nell'ottobre 1918 e. le condizioni poste da Wihonper acconsentirvi, la monarchia si disgregó in popoli e non in regioni. Si affermé ilconcetto deldirittoall'autodeterminazione, che fu pure, ilfondamento perlomeno teorico delle trattative alla Çonferenza di pace di Parigi del 1919. 5. Sulla nascita delle odíeme frontiere con Vitalia e la Croazia Alie trattativesui confiai traJugoslavia eItalia si affermarono dueposizionidiprincipio: da un lato si sarebbe dovuto rispettare quanta più il confine étnico, e dall'altro il principio dell'"equilibrio étnico", stando a significare che il numero degli jugoslavi che rimanevano in Italia sarebbe stato pressappoco idéntico a quello degli italiani che sarebbero rimasti in Jugoslavia. Per il calcolo in questione si sarebbe falto riferimento al censimento del 1910. Tenendo conto della posizione geográfica questi "jugoslavi" erano esclusivamente sloveni che vivevano in un territorio étnico campadamente sloveno, separad da una linea ne.tta dalla popolazione romanica, me.ntre quasi l'SO % degli italiani in Jugoslavia nel 1910 abitava il territorio dell'odierna Repubblica di Croazia: al termine della suddivisona (compreso quello del Territorio Libero di Trieste nel 1954) rimasero in Italia circa 125.000 sloveni (1910) e in Slovenia circa 31.000 italiani (1910), mentre nella parte croata delllstria, seconda il medesimo censimento, gli italiani erano circa 115.000 (e soltanto il 2 % di questa cifra erano i parlanti la lingua croata rimasti dalla parte italiana della frontiera). II confine sloveno - croato in Istria fu stabilito in prima istanza nel febbraío del 1944 da un accorda ira i reparti par ligia ni riguardante i settori di operazione sloveno e croato in Istria e, sulla base del medesimo accorda, l'amministrazione militare jugoslava, durante l'occupazione della Zona B del TLT, separo i comuni catastali di Salvore e Castelvenere dal comune diPirano annettendoli al distretto diBuie. Anche ilfiume Dragogna venne dirottato già nel 1946 lungo il nuovo álveo a sud delle saline, lungo il vecchio libador sotto il Carso 51 ACTA Hf.STRIAE I. Bogo GRAFENAUER: MITI O "ISTRI" IN RESNICA IS TRSKEGA POLOTOKA, 9-52 (dall880 chiamaio "canale di San Odorico"); l'ex "fiume grande" - dal 1880 con ilnome diDragogna - non erapiii il fiume diprima, ed il silo álveo fino a Sicciole rimase aü'asciutto. 11 confine repubblicano tra Croazia e Slovenia dopo il 1947 (fuoridal TLT), omero dopo il 1954 (nella Zona B del TLT), correva essenzialmente lungo la linea cosí stabilita, consolidatasi poi negli anni successivi solíanlo su espresso desiderio della popolazione, poiché i croa ti aspiravano senza successo ad espandere il loro territorio e ad abbracciare alcuni comuni catastali slovenisino all'ex confine amministrativodel distretto diPinguente. Parimenti, la volontá di entrare a far parte del distretto di Fiume espressa dalla popolazione di alcuni comuni catastali sloveni tra Rupa elUana fu alla base della frondera consolidatasi in quest'area nel 1947. 52 ACTA Hf.STRIAE I. UDK/ÜDC: 655.4/.5(497.13)(01):945.36+949.7I2/.713 Istra VENEZIA E L'ISTRIA NELL' ATT1VÏTÀ EDITORIALE DELLA SOCIETÀISTRIANA DIARCHEOLOGIA E STORIA PATRIA Cnuseppe CUSCITO prof., Université di Tricste, 34100 Trieste, ÎT prof., Univerza Trst, 34100 Trst, ÏT SINTESI Ad evitare un noioso ínter vento elenchistíco tuteo appoggiato alio spoglio dei 90 volumi degli "Atti e Memorie delta Société Istriana di Archeotogia e Storia Patria" fondaia a Parenzo riel 1884, la presente ricerca è stata condotta su tre percorsi strettamente collegatí tra loro: la comprensione delle spinte profonde e delle finalità extrastoriche che hanno sollecitato fino a non molto tempo fa il vivo intéressé delta storiografia triestina e istriana per la presenza di Venezia in htria; una rapida analisi dei tnetodi seguid e dai contenuti offerü dalla -Società Istriana al mondo degli studi; il diverso approccio e la modifícala valutazione storiografica di quelle vicende che possiamo registrare in questi ulthni anni aü'interno delta stessa Società Istriana. A differenza di Attilio Tamaro, principe degli storici "irredentisti" di Trieste, che aveva avversato i! Kandler per il suo iealismo asburgico, Bernardo Benussi e gli storici istriani, pur se d'ispirazione liberaí-nazionale, ne hanno sempre tessuto gli elogi perché hanno riconosciuto in lui il massimo cultore della loro storia bimillenaria, che in settori ancora quasi ínesplorati aveva celebrato il passato dellTstria, rivendicandola, di fronte a Slaví e a Tedeschi, alla civiltà italiana, Trieste, ístria, "Litorale" sono stati da lui studiati, specie oelíe pagine della sua rivísta "LTstria", con lo scopo preciso di riscoprire le istituzioni che avevano costituito il genuino volto romano e itálico delle città della regione. Del resto il caso deîlTstria era diverso, perché qui una tradizione política e culturale veneto-italíca era hinga e radicata in molti secoli di dominio della Serenissima. Cosí, accanto alla rivista "LTstria", assume fondamentale importanza, nell'economia della produzione kandleríana, quel Códice diplomático istríano (scritto fra ii 1853 e il 1864) che resta tuttora un prezioso monumento documentado per l'Istria médiévale'. In quanto studíoso del Medioevo, il Kandler si mostra attento specialmetUe a ¡la storia giuridica e delle istituzioni, come suggeriscono i molti statuti di città da luí edíti, i document! del Códice, le question! di diritto variamente affrontate per interpretare i 1 G. Cervani, Pietro Kandler storiai di Trieste e dell'Isiria, in AMSÍ XXil n.s. (1974), pp. 4,9-10. 53 ACTA Hf.STRIAE I. Giuscppc CUSCÏTO: YENEZtA H L'ÏSTRIA NELLYOTiVlTÀ EDITORIALE DELLA SOC1ETÀ..., 53-60 rapporíi che legarono succès si vam ente queste terre al Patriarcato di Aquileia, ai conti di Gorizia, a Venezia e alla Casa d'Austria, per non parlare delle giurisdizioni minori. Nel suo periodico, che è come "i! grande magazziiio" di tutti i temí di cui ebbe ad occuparsi, egli prospettava l'ïstria come "ideale patria comune delle genti adriatiche di paríala e di civiltà italiana" e físsava modi e mete del la sua i od agine aperta ad ogni forma di testimonianza del passato2. Se poi voîgiamo anche uno rápido sguardo a quel gruppo di studiosi che, sullo sfcndo del!' "Archeografo" costituiscono I'Olimpo storiografico triestino, possiamo rilevare che, pur attenendosi scrapolosamente a un rigoroso método scientifíco, finivano per combatiere una battaglia a colpi di eodicí. di document!, di s tro rica ture contro la marea slava3. Non meravigiia perciô che rtell' "Archeografo Triestino" del 1885 ií Puschi si affrettasse a presentare gli "Atti e Memorie délia Società ïstriana di Archeologia e Storia Patria" appena apparsi, metiendo in rilievo che si trattava di un'ínizíaüva di "egregi patrioti"4. E nei molti studi su statuti di città, nelí'edizione di fonti, di rendiconti, di relazioni, di epigrafí ricorrenti nelle due riviste sorelíe possiamo trovare la molla ideale che ispirava quella storiografía. Anche la scelta degli argomenti - culto délia romamtà, rivalutazíone délia venezianità délia regione e délia friulanità di Trieste - s vela la passions política che l'animava5. Contrariamente a quanto facevano gli eruditi deíl'Itaiia risorgimentale, qui si preferiva guardare a Roma come a principio di distinziooe nazionale, perché il Medioevo nella regione fu un'epoca di preponderanze tedesche. Ma il quadro storico del Medioevo regionale sembra mutare improwisamente iieüa storiografía triestina e istriana quando sul territorio si instaura stabilmente il dominio veneto dopo il 12676: è queila l'occasione per sviluppare il grande mito della "veoezia-nità" che giustifica il motivo deU'italianità "perenne" di queste terre. Venezia è aiiora idoleggiata come una specie di patria italiana ante litteram e viene deñnita "madre patria dei nostri comuni". Cosí con lo studio dei rapporti fra l'ïstria e la Serenissima si veniva a ribadire implícitamente la piena italianiza del territorio, mentre F "Archeografo" e gíi "Atti e Memorie" parlano frequentemente di dedizioni spontanee a Venezia, rispetto a cui quella di Trieste agli Asburgo - come riíevava il Cervani - sarebbe stata una vergogoa per la storia locale . E anche di fronte alie forti contraddizioni della política veneziana, cui si dovevano addebitare íl sorgere della "piaga" slava in seguíto al ripopolamento della regione e le 2 Ibid., pp. 13-14 3 G. Cervani, L, 'apporta àell' "Archeografo Triestino" agiistudistorid giuiiani della fine deü'Otlacento, inAMSU! n.s. (1952), p. 156. 4 Á. Puschi, Swíefri Istriana di Archeologia e Storia Patria. Atti e Memorie, in "Archeografo Triestino" XIE n.s. (188S)y p. 232. 5 G. Cervani,L'apporta ... ár., p. 159. 6 G. De Vergotimi, Per ¡a revisione delle liste cronûlogiche per l'ïstria medievale, in AMSIXLIX (1937), p. 52. 7 G. Cervani, L'apporta ... dt.,p. 165. 54 ACTA Hf.STRIAE I. Giuseppe CUSCITO: VENEZIA E L'JSTTRIA NELL'ATTIVITÄ EDITORIALE DELLA SOaETÄ..., 53-60 frequenti spoliazioni, gli storici nostrani erario poríati a distinguere tra Venezia, fatta ü assurgere a "campione di civiltä e dt liberta", e i suoi - talora - cattivi rappresentanli . In occasione del ein qu an ten ario della Societä Istriana di Archeotugia e S loria Patria celebrato nel 1939, Camillo De Franceschi rilevava che "per ottsnere un'autorevole storia dell'Istria occorreva la raccolta sistemática e il piü possibíle completa delle sue fonti sparse e occultate negli archivi e nelle bibiioteche, oitreché deüa provincia, di Venezia, del Veneto e di altri piü lontani paesi", lavoro enorme cui non era bastata la vita operosissima del Kandier. Per questo furono favorite in tutti i modi la ricerca e la trascrizione dei documenti medieval! e moderni, le indagini archivistiche e diplomatiche, che, oltre alle esplorazioni archeologtche, consegnarono ai 46 volumi di "Atti e Memo-rie" fino allora usciti una mole imponente di materíali documentari, di monografie e di memorie erudite. E t u tío ció - precisava ií De Franceschi - fu avviato senza deviare dal tracciato di una meta ideale, che per gli irredenti era suprema ragione di vita: "La tesi deil'unica ininterrotta civilta italiana in Isíria, succedanea ail'antica civilta latina, era stata, dal 1848 in poi, uno dei fondameoti giuridici delle nostre aspirazioni politiche in contrapposto aliaostentata superioritä numérica degli Slavi importati, rustici e incolti... Mal'amoredi patria non smimiivaii senso diobiettivitä edi giustizia degli storici nostri, che non avevano nél'animo né il bisogno di ricorrere ad arti tendenziöse per dimostrare la íegittimita del.la causa-italiana deU'Istria"9, II método poteva anche essere ineccepibile, ma la scelta dei temí é indicativa delle linee di tendenza allora seguite; Venezia per ragioni fácilmente immaginabüi costítuiva un fílone privilegíalo d'índagine, come risulta da un sondaggio negli "Atti e Memorie" del primo quarantennio con un materíale diplomático di prim'ordine. Seguendo io parte 1'ordine cronologico in cui fu edito e, in parte l'importanza storica che esso ha, possiamo cosí distinguere la mole dei materiali raccolti sotto il profilo che qui ci interessa. a) Nel primo gruppo trovíamo le Relazioni deiprovveditori veneti di Veglia (II, 81) e del Provveditore sopra la sanitä (XVI, 117,292). Seguono le Relazioni dei Provveditori Veneti inlstria altempo della guerra di Gradisca (11,3; V, 84); quelle dei Capitani di Raspo (IV, 303); dei Podestä Capitani di Capodistria (VI, 51,283; VII, 97,279; VIII, 87; X, 51,289, XI, 216; XIII, 191; XXIII, 65; XXVII, 17; XXIX, 3); del Provveditore generale sui porto franco di Trieste (XI, 203); dei Podestä ai cínque Savi di mercanzia (XI, 211); e i Dispacci al serenissimo principe (XXXIX, 25). Tali relazioni che i Provveditori veneti, come pure i Capitani e i Podestä veneti, dovevano daré al Senato sulle cose vedute e operate nei paesi de! loro reggimento so no di grande importanza storica in quanto ríflettono le condízioni politiche, economiche, sociali ed etnografiche delITstria nel tempo di cui trattano. Ibid., p. 167. C.D.K, ¡l cinquantenarío della Socicla Istriana di Archeoiogia e Storia Patriar in AMSIXLVÍ (1934), pp.VH-XI. 55 ACTA Hf.STRIAE I. GmseppeCUSClTÓ: VENEZIA E L'ISTRIA NELL'ATTiVITÁ EDITO RIALE DELLA SOCIETÁ..., 53-60 b) Un secondo gruppo non meno apprezzabiie, con indicazioni traite dal Sant'Ufficio riguarda i Processi di Interatiismo in Islria (II, 179; XVII, 150, 383; XVIII, 44,.248; XIX, 35; XX, 46,283); leLettere deiRettori d'Istría al tempo deU'interdetto di Paolo V contro 1a repubblica veneta (XII, 199); i! Concordato con la S. Sede (XX, 330); il Collegio di Capodistria (XV, 265); e il Cathasticum Histriae (XXV, 318). c) ln un terzo gruppo possiamo raccogliere le Commissioni dei dogi ai podestá veneti neü'lstria (II, 3). d) L'ultimo gruppo di documenti, ma il primo per la sua importanza, dovuto alio zelo instancabile di Tomaso Luciani, é formato da quei Regesti che vanno sotto il titoio di Señalo Misti e Señalo Secreti, íncomincíati a pubblícare nel 1888 (vol. III) e finiti nel 1909 (vol. XXIII). Sotto i! nome di Señalo Misti s'intende - conré noto - la piü antica serie di deliberazioni e di decreti del Senato veneto comprendente senza distinzione attí di materia civile, crimínale, politica ecc. Datano dal 1293, ma fino ai 1332 sono andati smarriti; per il periodo dal 1332 al 1336 non esiste che I'indice, quindi la serie continua fino al 1440. In queli'anno si istitui la .serie Se nato Secreti durata fino al 1630 per i decreti politici e diplomatici di maggior peso, lasciando al Senato Misti i soli decreti d'indole ammmistrativajqualisi suddivisero in Senato Terra períl governodipaesi di terraferma e Senato Mare per ií governo dei paesi al mare. 1 fatti speciali vennero raggmppati in serie specialí diRogatorum. Neí 1630 poi anche le serie Senato Secreti si divisero in Senato Corti per i decreti di política estera e Senato Rettori per i decreti di politica interna (111,1887, pp. 209-210; XXXVII, 1925, p. 262). La notizie riguardanti 1 'Istria contenute in questi Regesti sono numerosissime e, sotto la rubrica Cose dell'Istria, furono distribuite nei vari volumi di "Atti e Memorie" da! IIÍ al XXlIi, fornendo agli studiosi un magazzino d'informaziom rare e fino allora scono- sciute, traite dall'Archivio del Senato veneto; ne esceun grandioso musaico di storia, "ii cui valore - scriveva con giustificato orgoglio il Benussi - sará degnamente apprezzato da tutti coloro che vi attingono quanto alia storia politica, ecclesiastica, sociaie e 10 amministrativa dell'Istria si connette" . Da un calcolo di Francesco Babudri, si tratte-rebbe di 10.317 notizie sugli argomenti piü disparati di cui non é possibile daré comunicazione in questa sede. Mi sia consenüto solo una campionatura su un tema di grande importanza, come quello della immigrazione favorita dalla Serenissima per ripopolare lTstria e per i! redutamento di manodopera: cosí da una deliberazione del Senato Mare del 28 settembre 1595 apprendiamo che "atiese le benemerenze acquistate da Giorgio Filippino, capo dei Morlacchi di Parenzo, nella coltivazione di quei territorio, tostoché avrá condotto, asue spese, comepromise, cinque famiglie di aitragiurisdizione ad abitare nella Prov. delPístria, sia concessa a lui ed ai figli esenzione da tutte le 10 B. Beimsss, La Socklá Isíriana di Archeclogtae Storia Palria nei prims queiranto, anni di vita, in AMSI XXXVII (1925), p. 262. 56 ACTAHISTRIAE I. Gíuscppe CUSCiTO: VENEZ!A E L'ISTRÍA NEÎ.L'ATTIVITÀ EDITORIALE DïïLLASOCIETÀ..., 53-60 gravezze reali e personali"11. E un'altra deliberazione del Senato Mare del 4 giugno 1605, ritenendo necessario che gil Istriani non contrastino oltre la venuta dei nuovi abitanti nella loro provincia e che i pubbiíci rappresentaníi diano loro ogni favore, stabiüsce che il Capitano di Raspo, udite te ragioni accampate sui íerreni assegnati ai nuovi sudditi, pronunci il suo giudizio inappeiiabile . Ognuno s'avvede de il'importan za di tali regesti sotto diversi profili, ma allora essi interessavano soprattutto per dimostrare la tarda penetrazione dell'elemento slavo neiristria romano-véneta e per contrastare con successo quegli scrittori slavi e slavofili che - come scriveva Bernardo tíertussi nel suo bilancio per il quarantesimo délia Società ístriana - "approfíttando deíl'incertezza della riostra storia provinciale per mancanza di documenti... si credevano leciti di ven iré alie conclusioni le più assurde sul conto della 13 ' nostra coltura ed itahanita . In quei libri-larnenta sempre il Benussi - si poteva leggere che la popolazione primitiva deü'Istria fosse di origine slava, che Plstria fosse parte del regno di Teuta regina degîi Illiri (sec. lil a.C.), che agli apostoli slavi Ciriifo e Metodio spettasse il vanto di aver introdotto nell'lstria il cristiaiiesimo e la liturgia glagolitica, che un'ondata slava si fosse ríversata sullTstria dal monte al mare agli inizi del sec. XII, cosí che i Veneziani avrebbero trovato un'lstria tutta slava. E lo stesso governo austríaco in un proclama del 1848 agí! Slavi delí'ístria li incitava ad opporsi alie mene separatiste degli Italiani, ricordando che "il Lítorale, prima che i Veneziani se ne impossessassero, era tutto síavo e che Venezia lo aveva in parte italianizzato"54. Per contrastare questa storíografía interessata e tendenziosa, dopo il 1867, la Giunta provinciale istriana, con le dotazioni poste a sua disposizione dalla Dieta provinciale, aveva avviato la creazione di una Biblioteca e di un Archivio storico provinciale e aveva affidato a Tomaso Lucianí la írascrizione dei documenti dell'Archivio di Stato di 15 Venezia riguardanti le relazioni fra l'lsíria e la Serenissima . La Giunta infatii, deside-rando tenere a Venezia un esperto corrispondente per gli studi di storia patria, fu ben lieta di potersi rivolgere al Luciani, che nel 1873 r¡nuncio al posto di sotto-archivista presso i Frari di Venezia preferendo il contralto con la Giunta che lo impegnava a dedicarsi esclusivamente alia raceolta dei materiali da servire alia compiíazione della 11 Senato Mare. Cose áeü'ktria, in AMSIXIÍ (1996), p. 74. 12 Ibid., p. 109. Sui contrabbandí dei sali a Capodistria, Pirarlo e Muggia nella reiazione del Contariní (1587), cfr. AMSI VI, 1890, f). 413. Sugíi abusi rLe]í'amm.imsfTazione deifondaci e delle fragüeconírari alia fímlita di popolareefar coífi vare !a provincia nei prowedimenti del Senato Mare del 12 apriSe 1612, cfr. AMSIXÍI, 1896, p. 412. Per i provvedimenK a favore di Muggia colpita da caíairútá naturali nei deliberati del Senato Mare del 7 novembre 1572, cfr. AMSI, XI, 1895, p. 41. Per il contrabbando di sali a Capodistria, Pírano e Muggia (1608), cfr. AMSI VII (1891), p. 146. Per trattative tra Muggia e Venezia nel 1411 (Senato Secrefci), cít. AMSI IV (1888); pp.270-271. 13 B. Benussi, l.x¡ societá ... dt.,p.25G. 14 Ibid. 15 Ibid., p. 251. M. Tamaro, m AMSI X (1894), p. 519. 57 ACTAÍHSTRIAEI. Giuseppe CUSCÎTO: VENEZIAE L'ISTRÍANELL'AITIVITÁ EDITORIALE DELIA SOCiETÀ;.., 53-OT storia dell'Istria16 Cosl dat 1873 al 1893 (a un anno dalla morte) il Luciani inviô periódicamente un ricchissimo materiale storico alla Giunta tratto dalle biblioteche e dagli archivi del Ve net o, di cui si giovô Carlo De Franceschi per il suo volume L 'Istria. Note storiche, uscito a Parenzo nel 1879. Lo sïesso Luciani ne trasse quelle Notizie e documenti per la conoscenza delle cose istriane, apparse nel giornale "La Provincia delPïstria" fra il 1873 e il 1874, e sopratiuUo il contributo Fond per la storia dell'Istria ne gli Archivi di Venezia più volte ristampato, che ri su Ha 1 o scriíto più do ü o di questo collaboratore degli "Atti e.Memorie"17, non menoesaltato per il suo forte impegno civile nella causa nazionale. Tutta una letteratura, frammentaria ma imponente, aveva accompagnato e sorretto in quel tardo Ottocento il moto nazionale in Istria e Carlo De Franceschi fu il primo a chiedere l'opéra orgánica e completa: l'aveva sollecítata invano dai Kandler, invano 1 c l'aveva attesa dal Combi e dal Luciani, forse più di lui preparati e agguerriti ; tuttavia toccô a lui settantenne compierla con quel tltolo modesto di Note storiche che - secondo il giudizio dei contemporanei - dà più di quanto prometía. Egli infatti senti per ¡'Istria quello che il Baibo aveva seiUito per l'Italia; il "bisogno politico e sociale" délia storia, In tal modo egli intendeva daré agli Istriani, con la coscienza del proprio passato, più salda fede nel proprio avvenire político ed economico; contrastare le ambizioni straniere sull'Istria, germaniche e slave; far giungere alFltalia, con la documenLazione dei suoi 10 diritti, il monito al suo dovere nazjonale verso questa estrema régions orientale . Ma il tema délia venezianiià sollecitava l'interesse di quegli studiosi anche sotto il profilo araldico ed epigráfico; eos! negli "Atti e Memorie" de! 1895 Giovanni Vesnaver pubblicava un contributo su Stemmi e iscrizioni vende di Portole nell'Istria, che gli consentiva di concludere sulla sólita linea dell'impegno civile: "è qui la storia a dimostrare che tutte le manifestazioni délia vita civile nel nostro paese non furono mai • 20 altrimenti che latine prima e italiane poi" . Al di là dell'edizione di fonti, non mar,car,o anche alcuni studi specifici per lo più sotto il profilo istituzionale, come quello del De Vergottini su/_a costituzioneprovinciale dell'Istria nel tardo Medioevo21, dove il noto storico del diritto rile va la mancanza di una organizzazione provinciale ordinaria in Istria fino alla fine del sec. XVI, quando ii podestà - capitano di Capodístria - era ormai veramente divenuto ü governatore deil'í- 22 stria veneziana che aveva finalmente raggtunta la sua sistemazione a provincia . In effetti, mentre il Friuli era passato sotto la Repubblica nel corso di un biennio (1419-1420), il marchesato d'Istria, in feu dato fin dal 1209 ai patriarca di Aquileia, diventó veneziano solo a varie riprese e con lunghissirai intervalii fra loro (ira la dedizione di 16 E. Genzardi, Tomasa Luciani serîttore e patrióla islriano, in AMSIXXXII (1920), p. 117. 17 ID., Tomasa Luciani... cit., in AMSI XXXIÍI (1921), pp. 14-15. 18 F. Sata ta, Un precursora: Curio De Frtmceschí, ifí AMSI XLI (1929), p. 10. 19 Ibid. 20 G. Vesnaver, Stemmie iscrizioni venete di Portóle ueU'Isiria, in AMSi XI (1895), p. 411. 21 AMSI XXXIX (1927), p. 99 ss. 22 Ibid., p. 31. 58 ACTA Hf.STRIAE I. Giuseppc CUSCÎTO: VENEZIA E L'ISTRIA NELL'ATTIVÎTÀ EDITORIALE DELLA SÛCiETÀ..., 53-60 Parenzo riel 1267 e la conquista di Pietrapelosa e Pinguente nel 1421 corro no 154 anni!}, cosí che il carattere frammentario del passaggio dellTstria sotto la Repubblica aveva 23 cancellato per Venezia le tracce del nesso provinciale istriano . Sempre sulla linea di una storia delle istituzioni, Gregorio De Totto studianegli "Atti e Memorie" del 1939-40 il sistema feudâle neil'Istria veneta34. Non mancano in prosieguo di tempo ricerche su temi spectfici, come ad esempio quella su L 'impero e ta "fideliías " delle città istriane verso Venezia pubblicata dal De Vergottininel 194925 o quella su / reggitori di Pola pubblicata da Sergio Celia nel 196126 o la monografía di Cario De Franceschi iunior sulla Storia documéntala della cantea di 27 Pisino , che peraltro interessa solo marginalmente i rapporti fra l'Istria e Venezia. Forse il contributo più nuovo e stimolante apparso negli "Atti e Memorie" di questo dopoguerra per una rinnovata impostazione metodologica dello studio in parola si legge nel volume de! 1981-82 a firma di Giulio Cervani che si soffermava su un bilancio critico delle prime dieci annate degli "Atti del Centro di ricerche storiche di Rovigno". Rilevava lo studioso triestino come la coüaborazione italo-iugoslava intorno agli "Atti" rovignesi avesse prodotto risultati significativi per lo sforzo compiuto nel ripensare 1a storia deiristría al di là degli antichi nazionalismi di opposta estrazione e dei miti tardo-otto-ceníescbi, nel tentativo di cogliere nuove prospettive riportabili alla più vasta storia dell'Europa moderna e contemporánea. In questo nuovo quadro critico, la presenza di Venezia non viene sottovalutata, ma non è più vista come determinante per lo sviluppo socio-econooiico della provincia istriana conforme all'ottica della storiografia liberal-nazionale: si tratta di un nuovo approccio al fatto storico che prevede non solo il ricupero delle élites domínanti, espressione di gruppi di potere, benst anche il riconoscimento di gruppi eceti sociali subaltemi e sommersi ma non per questo irrilevanti28; è un approccio storico, questo, attento alia condicione contadina e della propriété, al mancato rapporto, in época veneziana, fra città e territorio in una fondamentale unit à di popolo proprio meníre pestilenze e calamita di ogni genere, afflusso di Morlacchi e di immigrati di altre 2-9 proveníenze alterano ü tessuto sociale e demográfico della provincia e Capodistria e Muggiaentiano ormai in una fase di forte declino perl'aumentata concorren2a di Trieste 30 austríaca in relazíone ai traffici col retroterra sloveno e croato. 23 Ibid.,pA2. 24. G. De Totto, Feitdi ejeuâatari ndïïst ria veneta, in AMSÍ LI-L1Ï (1939-40), pp. 55-107. 25 AMSI I n.s. (1949), p. S7 ss. 26 AMSI IX n.s. (1961), p. 43 ss. 27 AMSI X-Xrin.s. (1964). 28 G. Cervani, GU "Atti" del Centro di Ricerche síorichedi Rovigno. Un decennio díattwilá (1970-1980), in AMSI, XXIX-XXX n.s. (1981-82), p. 377. 2-9 ibid., p. 383. 30 ¡Ind., pp. 381-382. 59 ACTA H ISTRI AE I. GiuseppeCUSCITO: VENEZIA E I..'ISTRI A N EIX'ATTI VITA ED1T0EUALE DELLA SOCIETA..., 53-60 POVZETEK Da bi se izognili dolgočasnemu navajanju naslovov vseh 90 publikacij "Atti e Memorie della Societd ¡striana di Archeologia e Slona Patria " (Akti in spomini Istrskega društva za arheologijo in domoznanstvo), je pričujoča raziskava potekala v treh tesno povezanih smereh: spoznavanje globljih vzgibov in zunajzgodovinskih namenov, ki so donedavna zanimali tržaško in istrsko zgodovinopisje, temelječe na beneški prisotnosti v Istri; kratka analiza uporabljenih metod in vsebin, ki jih je razikovalcem ponudilo istrsko društvo; drugačen pristop in spremenjena zgodovinska obravnava dogodkov, ki smo jim v poslednjih letih priča znotraj samega istrskega društva. Med najbolj inovativnbni in spodbudnimi pnspevki, v poslednjem času objavljenimi v "A tti e Memorie ", je članek avtorja Giulia Cervanija iz leta 1981-82, v katerem je omenjena študija metodološko drugače zastavljena. Avtor ugotavlja, da je italijansko-jugoslovansko sodelovanje pri rovinjskem "Zborniku" (Atti) dalo pomembne rezultate, zlasti še zahvaljujoč naporom, ki so bili vloženi v obravnavo zgodovine Istre na način, ki presega starodavne nacionalizme različnega, nasprotujočega si izvora ter predstave, ki izvirajo s konca prejšnjega stoletja, v prizadevanju zaznavanja novih vidikov, ki bi jih bilo mogoče vključiti v širšo zgodovino sodobne Evrope. 60 ACTA Hf.STRIAE I. UD K/UD C: 352/354:949.713 Pazin "14/19" PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE V LETIH OD 1374 - 1809 Damela JURIČIČ-ČARGO arhivisi, Arhiv Republika Slovenije, 61000 Ljubljana, Zvezda rska 1, SLO arcluvista, Archivio delia Repubblica di SSovenia, LubLina, SLO IZVLEČEK Prispevek prebran na seminarju "Enotna in/ali neenotna Istra" obravnava upravni razvoj Pazinskega fevda od časov, ko je že formirana Fazinska grofija kot deželnoknežje posestvo prešla v roke ffabsburžanov (1374. leta), do časov Napoleonovih vojn, ko sta bivša beneška in bivša avstrijska Istra postali upravno enotno ozemlje. Opisuje nemški administrativni sistem, njegove uradnike ter se delno dotika problema odnosa oblasti do Fužinske grofije in njenih podloinikov. UVOD Pričujoči prispevek je kratka analiza upravnega razvoja Pazinskga fevda od časov, ko je sicer že formirana Pazinska grofija prešla iz rok goriških grofov v roke Habsbu-ržanov (ti so začeli širiti svoja posestva na slovensko etnično ozemlje), do francoske dobe, ko je bila med dve državi razdeljena Istra združena v upravno celoto v okviru Ilirskih provinc. Pri spe vek je prebran na seminarju "Enotna in/ali neenotna Istra", ki ga je pripravilo Zgodovinsko društvo za južno Primorsko 11. decembra 1991 z namenom predstaviti različnosti med nemškim in beneškim upravnim aparatom v Istri. (Beneški upravni aparat je predstavil D. Darovec.) Literatura, ki daje vpogled v omenjeno tematiko, je skopa io omejena na posamezne probleme v razvoju Pazinske grofije in se samo do določene mere dotika razvoja upravnega aparata. Temeljno delo o zgodovini Pazinske grofije nasploh je delo Camilla de Franceschija: "Storia documentata della Contea di Pisino" \ v katerem sem našla osnovo za raziskovanje problema uprave Pazinskega fevda. Delo je morda preveč ideološko obarvano in v posameznih delih teksta pogrešamo kritični znanstveni aparat, vendar pa po drugi strani ponuja osnovo, na kateri se gradi naše znanje o Pazinski grofiji. 1 Camiilo de Franceschi: Storia documenata detla Contea di Pisino. Delo je po avtorjevi smrti objavil sin Carlo v Atti e Memorie della Sorieta Istriana di Archeologia e Storia Fatria (dalje A MSI), N.S., vol X,XI/XII, Venezia, 1963. 61 ACTA Hf.STRIAE I. Damela JURfCIC-CARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE G R OH JE .... 61-70 BENEŠKA REPUBLIKA O Labin PASIttSKA GROFIJA GOSPOSTVO L^POGLAV GOSPOSTVO K02LJAK GOSPOSTVO KKŠAN GOSPOSTVO GRDOSBLO GOSPOSTVO PAZ BEHEFICIJ GOLOGORICA SAMOSTAN SV. PETAR U SUHI FEVDI PICANSKEGA ŠKOFA MEJA ISTRSKE GROFIJE Z BENEŠKO REPUBLIKO ' istrska grofija po letu J 535 62 ACTA H ISTRI AE I. Daniela JURICIC-CARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE..., 61-70 Delo je zanimivo predvsem zaradi objave virov in zaradi citiranja virov, ki nam niso več dostopni. V novejši historiografiji ni bilo zanimanja za celovit prikaz razvoja omenjenega območja, najverjetneje zaradi neurejenega (na primer v Zgodovinskem arhivu Pazin) ali po številnihfondih razmetanega in s tem brez ustreznih pripomočdv za uporabo nedostopnega arhivskega gradiva (na primer v Arhivu R Slovenije so drobci gradiva shranjeni v najmanj desetih fondih) . Izšle so le številne manjše razprave, ki opozarjajo na posamezne probleme v okviru zgodovinskega razvoja pazmskega fevda . RazvojPazinske grofije 1374 -1809 Ko se je v 13. stoletju začela formirati oblast deželnega kneza in so se s tem do tedaj skoraj samostojna zemljiška posestva povezovala v trdnejše celote, so si v Istri to močno deželnoknežjo oblast ustvarili goriški grolje na podlagi bogate lastne in fevdne zemlje. Od začetka 14. stoletja se je njihova posest ločila od oglejske in beneške posesti v Istri kot grofija (ali knežija) Istra.4 Po drugi delitvi goriških posesti je t.i. istrska veja goriških grofov dobila posestva v Istri, na Krasu in v Slovenski marki. Albertu IV. Goriškemu so v Istri pripadla gospostva Pazin, Lupoglav, Kožljak, Rakalj, Lovran, Brseč, Barban, Pičan, Trviž, Žminj in Moinjan.5 Trinajsto tn štirinajsto stol. je čas ustvarjanja habsburškega dinastičnega teritorija in prodora preko Kranjske in Krasa proti. Jadranskemu morju. Na podlagi recipročnega dednega pakta iz leta 1364 so s smrtjo Alberta IV. Goriškega, zadnjega iz rodu goriških v Istri, Pazinska grofija, Kras in Slovenska marka z Metliko pripadle avstrijskima vojvodama Albertu HI. in Leopoldu III. Z listino, izstavljeno v Ljubljani 5. julija 1374, je Leopold III. obljubil duhovščini, plemstvu, vitezom in vsem prebivalstvu Pazinske grofije spoštovanje njihovih dotedanjih pravic.6 Pazinska grofija in knežija v Slovenski marki sta sprva ostali ločeni od Kranjske. Med leti 1438 in 1441 je postala Pazinska grofija priključeno gospostvo Kranjske (angereihte Herrschaft).7 2 Ema Umek: Arhivsko gradivo za območje Istre, Reke, Hrvatskega primorja in otokov v arhivu SR Slovenije. Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu (dalje VHARP), zv. XXIII, Pazin-Rijeka, 1980, str. 237-240. 3 V povojnem času so o zgodovini istrske grofij« pisali hrvaški in slovenski zgodovinarji (omenjam samo tiste avtoi;je, katerih dela so mi bila dostopna): gospodarsko zgodovino so razi sko val i dr. D anilo Kle n, dr. Vjekosla v Bra tulič, I va n Gra h, Ja nez Sum rad a, dr. Ferdo Gest r i n, mag. Darinko Mtinic; nekatere pravne probleme sta obdelala prof. dr. LujoMargetič in. dr. Klen; cerkveno zgodovino in nektere vire sta objavila I. Grah in Ivan Erceg; o etničnih gibanjih sta pisala dr. Miroslav BertoŠa in dr. Bratulič, o družbenih gibanjih, uporih, upravi in fundonarjih te uprave (npr. o županih) pa dr. BertoJa, dr. Sratulič, I. Grah, dr. Nada Klaič in dr. Milko Kos. 4 Majda Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1982, str. 32-33 5 ibidem, str. 33 6 Listino je objavil De Franceschi, C. n.d., str. 390-391 7 Milko Kos: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev; v: Postanek in razvoj Kranjske. Slovenska matica, Ljubljana, 1985, str. 225 63 ACTA Hf.STRIAE I. DanieSa JUR1ČEČ-ČARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZtNSKE GROFiJE ..., 61-70 Ko je Beneška republika (leta 1420) dokončno uničila oblast oglejskih patriarhov, sta se na istrskem polotoku znašli ena nasproti drugi dve veliki sili: Avstrija, lastnica Istrske grofije, in Beneška republika, posestnica širokih področij na severnem in zahodnem delu polotoka, njegovega južnega dela ter območij na vzhodno-kvarnerki obali, istrska grofija je predstavljala fevdalni sklop deželnoknežje posesti in velikega števila majhnih gospostev. Zato je treba opozoriti na razmejitev pojmov Pazinska grofija (Grafschaft Mitterburg, Goniča di Pisino) - ta je predstavljala upravni pojem in dežel-noknežjo komorno posest - od pojma istrska grofija (Grafschaft Isterreich, Contea d'Istria) - slednja je bila politični pojem in je obsegala celoten teritorij pod oblastjo Habsburžanov s številnimi gospostvi in posestvi. V drugi polovici 15. stol. je Istrska grofija obsegala Pazinsko grofijo (znotraj katere so bili vaški in mestni komuni: Žminj, Kringa, Tinjan, Pazin, Stari Pazin, Lindar, Gracišče, Pičan, Trviž, Beram, Brestovica, Zarečje, Novaki, Cerovlje, Previž, Borut, Kršikla, Grimalda, Vrh, Sovinjak, Zamask, Kaščerga, Boljun, Vranja, Brest, Učka, Lovran in Brseč) ter gospostva Lupoglav, Kožljak, Kršan, Gologorica, Račice, Momjan, Buzet, Barban in Paz, benefldj v Golo-gorici, fevdalni kompleks samostana Sv. Petra u Sumi in fevdalna posestva pičanskega škofa. Meja med beneškimi in habsburškimi posestvi v Istri seje dokončno izoblikovala po devetletni vojni med Benečani in cesaijem Maksimilijanom I (1508-1516). Zmirovno pogodbo, sestavljeno v Trentu 1535. leta, je Istrska grofija izgubila Momjan, Buzet, Barban, Račice, Pazinska grofija pa komune Sovinjak, Vrh in Grimaido.8 Žal niti ta niti kasnejše mirovne pogodbe niso mogle zagotoviti dokončnega in trdnega miru na meji med dvema državama v Istri. Sožitje so kalili manjši obmejni spori, ki so kazali nasprotja obeh velikih sil. Prebivalstvo je z obeh strani zloglasnih "kunfinov" preživljalo težke čase, predvsem takrat, ko so se na meji pojavljale prave zapore, bodisi zaradi grozeče kuge in drugih nalezljivh bolezni bodisi zaradi nasprotij med dvema državama. Po smrti Maksimilijana I. sta si njegova dediča leta 1521 razdelila avstrijske dedne dežele. Karel V., španski kralj, je postal nemški cesar. Njegovim posestvom v Italiji in Španiji so se pridružile Goriška grofija, Trst, Reka s Krasom, Pazinska grofija in druga posestva v Istri ter Metliška marka. Ferdinand je posta! avstrijski nadvojvoda in je dobil Štajersko, Koroško in Kranjsko.9 Toda ta delitev, ki bi povzročila precejšnje spremembe v upravi in življenju omenjenih pokrajin, je spodletela zaradi močnega odpora kranjskih in koroških deželnih stanov, ki so zahtevali vnovično združitev Kranjske in Koroške. Istrska grofija je tako ostala Kranjski priključeno gospostvo. Zmagovite vojne Napoleona Bonaparetja, ki je leta 1797 dokončno uničii "presvetlo kraljico morja" in istega leta začel pritiskati tudi na habsburška ozemlja, so porušile tri in pol stoletja dolg sistem vladanja na istrskem polotoku. V Schnbnmskem miru (14.10. 1809) je poražena Avstrija odstopila Napoleonu Kranjsko, Zgornjo Koroško, Goriško, 8 De Franceschi, C. n.d.; glej zemljevid. 9 Zgodovina Slovencev; v: Prva kriza fevdalne družbe Začetki centralizirane države, Kmečki upori, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979, str. 225-252 64 ACTA Hf.STRIAE I. Daniela JURiČIČ-ČARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE.... 61-70 Trst, Pazinsko grofijo, Civilno Hrvaško med Savo in Jadranskim morjem, Reko in šest polkov Vojne krajine.10 S posebnim dekretom je Napoleon še istega dne ustanovil Ilirske province, ki so poleg omenjenih ozemelj obsegale še ozemlje bivše Beneške Istre, Dalmacijo, Boko Kotorsko in ozemlje Dubrovniške republike. Upravno so province radelili na intendance. Istrska intendanca seje delila na štiri distrikte in je štela 242.683 -prebivalcev.13 Uprava Pazinske grofije Notranjeavstrijska dvorna komora v Gradcu je upravljala in nadzorovala upravo Pazinske grofije, deželnoknežje komorne posesti. Upravo je vodil pazinski glavar (ali kapetan, Hauptman), obenem vladarjev namestnik v celotni Istrski grofiji. Glavar je upravo vodil sam ali s pomočjo svojega namestnika - oskrbnika grofije (Verweser, Verwalter). V času cesarjev Friderika III. in Maksimilijana L so bili pazinski glavarji člani lokalnega plemstva s Krasa in iz Julijske krajine. Po ponovni priključitvi Pazinske grofije Kranjski 1521. leta je postal Kranjski vicedomski urad v Ljubljani kot instanca komorne uprave na nivoju dežele nadrejen upravnemu aparatu komorne posesti v Pazinu.13 Konec 15. in v začetku 16. stol. so postajala deželnoknežja gospostva breme vladarju ter niso več imela nobene vloge pri vzdrževanju oblasti v posamezni deželi. Zato je deželni knez dajal taka gospostva, predvsem zaradi lastnih fiskalnih interesov, v zastavo ali rešilni kup (to so t.im. zastavljena gospostva ali Pfandschillingherrschaften).14 Leta 1525 je nadvojvoda izročil Pazinsko grofijo v zastavo Jakobu Dreiju, doteda- 15 V v njemu pazinskemu glavarju. Leta 1532 jebii pazinski fevd prodan ptujskemu meščanu Adamu Moškonu za 26 000 renskih goldinarjev s pravico do rešilnega kupa. Moškoni so imeli Pazinsko grofijo v zastavi do leta 1588. Med leti 1588 in 1644 so se v Pazinski grofiji zamenjali številni zakupniki. Leta 1644 je prodana grofom Flanginijem, nato pa leta 1660 knezom Portia.16 Že leta 1665 je Janez Ferdinand grof Portia z dovoljenjem 17 cesarja Leopolda L prodal Pazinsko grofijo Janezu Vajkardu grofu Auerspergu. Cesar 18 je nad posestvom zadržal le pravice, ki so izvirale iz teritorialne suverenosti. Auerspe-rgi so v letih 1668 - 1695 kupili še gospostva Kršan, Kožljak z gradovi Kožljak, Belaj 10 Majda Smole: Glavni intendant Ilirskih provinc 1809-1813. Publikacije arhiva SR Slovenije, Inventarji, Serija: Arhivi samoupravnih organov in oblastev, zv. 1, Ljubljana, 1973, str 7 -11 11 ibidem, str. 7 12- fanez Sumrada: Podložnlško prebivalstvo komornega gospostva Pazin v tridesetih letih 16. stoletja, VHARP, zv, XXVI, Pazin-Rijeka, 1983, str. 81-101 13 ibidem, str. 81 14 Sergej Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Slovenska matica, Ljubljana, 1961, str. 323-324 15 De Franceschi, C. n.d., str. 71-72 16 ibidem, str. 111-113 17 ibidem, str. 116; M. Smole: Graščine, n.d., str 342 18 Grofija je postala last Auerspergov (Turjaških), cesarju je pa še vedno plačevala kom orne davke. 65 ACTA Hf.STRIAE I. Darticla JURIČ1Č-ČARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZtNSKEGROFEJE .... 61-70 in Faz ter jih vključili v Pazinsko grofijo.19 Do zamenjave lastnikov je prišlo zopet leta 20 1701. , ko je Notranjeavstrijska dvorna komora kupila Pazinsko grofijo od Franca Ferdinanda grofa Auersperga. Leta 1702 je Pazinska grofija skupaj z gospostvi Socerb in Podgrad postala last grofov Petazzi. Omenjena posestva so potem prešla v roke markijem de Prie, rodbini iz Pieraonta. Zadnja sprememba lastnikov se je zgodila leta 1766, ko je Janez Anton Tu rine t ti marki de Prie prodal Pazinski fevd grofu Montecuc-coliju za 220 000 goldinarjev. Gospostvo je skupaj z imetjem v Pičnu, bivšo prebendo v Žminju, bivšim Marijinim beneficijem v Kringi, vojašnico in hišo Pucič v Pazinu, opekarno v Kaščergi ter nekaterimi zemljiškimi parcelami v katastarski občini Pazin tvorilo Montecuccolijev fidejkomis. Njihova last je bil do do leta 1878,22 Upravni sistem grofije se je delil v tri skupine: politično-vojaško, fiskalno in sodno.23 Politično-vojaška uprava je skrbela za javni red in varnost v Pazinski grofiji in na njenih mejah. V času mira je oskrbovala le manjše Število najetih vojakov in stalnih čuvajev, v času vojne pa so se na za to določenem mestu zbirali vsi za orožje sposobni možje v Pazinski grofiji, ki so skupaj z rednimi oddelki milice in s cesarskimi najemniki branili meje.24 Fiskalna uprava je skrbela za zbiranje davkov in ostalih urbarialnih dajatev. Zaradi svoje specifične uprave v času nadoblasti goriških grofov je Istra, kot Kranjski priključeno gospostvo, imela poseben lastniški sestav in je spadala v komorno obdavčenje. Mnogim domačim fevdalcem ni šlo v račun stanovsko obdavčenje, ki so ga hoteli vpeljati kranjski deželni stanovi. Pravno vprašanje deželnih davkov v Istri se je zato vleklo v nedogled. Po reformi urbarja v drugi polovici 16. stol,,ko so upravo v Pazinski grofiji že vodili zastavni upravitelji, je bila ustanovljena instanca "protupisarja" (Gegen-schreiber). Ta je nadzoroval finančno upravo ter zasvoje delo odgovarjal Notranjeavstri-jski dvorni komori, ki ga je tudi plačevala.26 Sodno upravo je vodil deželni sodnik (Landrichter), ki so ga v času nadoblasti goriških grofov imenovali Goriški grofje sami, 27 v času Habsburžanov pa pazinski glavar. Sodil je skupaj z desetimi predstavniki ljudstva {t.i. deželani) v težjih kazenskih zadevah. Za manjše kazenske zadeve in prestopke je bila pristojna avtonomna sodna instanca na nivoju vaških komunov. Plemstvo v Pazinski grofiji in v Slovenski marki z Metliškim ozemljem je imelo po privilegiju iz leta 1365 pravico do sodstva pred lastnim glavarjem in ni bilo podrejemo ljubljanskemu ograjnemu sodišču. Ker zaradi maloštevilnosti ni moglo sestaviti svojo pravdo, se je pustilo soditi pred sodišči, ki so sodila tudi drugim plastem prebivalstva. 19 De Franceschi, C. n.d., str. 117 20 ibidem, str. 11S 21 ibidem, str 119 22 M,Smole: Graščine, tui, str. 342-343 23 De Franceschi, C. n.d., str. 133; M. Bertoša: Mletačka Istra u XVI i XVI! stolječu II, v: Pazinska knežija: gospodarski nazadak, feudalrsi pritisci i seljački otpori, Pula, 1986, str. 407-120 24 To je tako imenovana Črna vojska, v Istri imenovana tudi črnida. V: Vilfan S., n.d., str. 320 25 Vilfan S., n.d., str. 320 26 De Franceschi, C. n.d., str. 136-137 27 ibidem, str. 134-140 66 ACTA Hf.STRIAE I. Daniela JURIČIČ-ČARGO; PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE 61-70 Po letu 1530 so kranjski deželni stanovi dosegli, da so bili istrski fevdaci podrejeni ljubljanskemu ograjnemu sodišču.28 Poleg naštetih služb so v upravi Pazinske grofije sodelovali pisar (Schreiber), izterjevalec davkov ali gastald (naziv je ostal iz časov goriških gorfov) in dva sodna pomočnika ter nekaj biričev, ki so izvrševali telesne kazni, delali kot vratarji na vhodu v grad ali kot stražarji v grajskem stolpu. Različne uslužbence, ki so sodelovali v delu uprave, so plačevali Notranjeavstrijska dvorna komora (protupisarja, glavaija), pazinski glavar (svojega namestnika ali oskbnika, slražaije...) 29 in zastavni upravitelji (vikarja, zdravnika, apotekarja...). Samouprava Kmečke množice, utesnjene v trdi sistem nemškega fevdalizma, so ohranjale tradicionalne forme sožitja v mnogih majhnih občinah ali komunih, omenjenih tudi v urbarju Pazinske grofije iz leta 1498. Komune so vodili župan, podžup in svet desetih starejših kmetov. Omenjene funkcionarje je volilo ljudstvo, potijeval pa pazinski glavar. Bili so osebno svobodni, za svoje delo pa so dobivali določene regalije. Župan je združeval upravno in sodno oblast (razen v Pazinu in GračiŠču), zastopal interese skupnosti do drugih skupnosti in do fevdalca, nadzoroval vzdrževanje reda in miru in obveščal skupnost o željah fevdalca ter podobno.31 Poleg omenjenih funkcij je župan opravljal tudi funkcijo razdeljevanja urbarialnih obveznosti med člane svoje skupnosti. Urbarji Pazinske grofije (iz let 1.498, 1571,1578) namreč omenjajo kot urbarialne obveznike posamezne komune in ne posamezne gospodarske enote (kmetije) in podložnike, ki so bili na njih nastanjeni. Funkcija župana in drugih občinskih funkcionarjev je trajala leto dni, s tem da se je funkcija župana lahko tudi podaljšala. Podžup je predstavljal županovega namestnika in pomočnika pri opravljanju upravnih in gospodarskih funkcij v komunu. Zupan, podžup in svet desetih so sestavljali tudi t.i. "banco" ali "klop", sodno inštanco na ni voju komuna. Njene sodne pristojnosti so bile sodstvo v manjših kaznivih dejanjih in prekrških, npr. pri tatvinah na poljih, prestopkih proti javnemu redu in morali ter podobno.32 Ljudstvo jih je imenovalo "sodci", sodili so pa na osnovi običajnega prava.33 Čeprav je oblast s pravico veta skušala vplivati na izbor komunskih funkcionarjev in jih podrediti svoji oblasti, so ti bili še zmeraj organi kmečke samouprave. Drugačno razmerje je bilo v mestu Pazin, glavnem mestu Pazinske grofije. Tako kot drugi komuni je bilo urejeno kot 28 Vilfan S., n.d., str. 206-207 29 De Franceschi, C. n.d., str. 137-138 30 Urbar je objavil Danilo Klen: Urbar Pazinske grofovije (1498), VHARP, zv. 14, Pazin-Rijeka, 1969, str. 51-159. Prva omemba župana v {stri je iz leta 1199. V listini se kot priča poravnave med Pulo inBarbanom omenja županDražica (Drasicha) izGračišča. V: Bratulič Vjekoslav: O vremenskem kontinuiteta naseljenosti Slave na u srednjoj Istri (neki priloži i tumačenja), Jadralski zbornik I/1956, Rijeka-Pula, 1956, str. 99 -118 31 Vjekoslav Sratitlič: Funkcije župana u opanskirn zajedmeama na podničju Pazinske grofovije (16. -17. st.), Jadranski zbornik, zv. VII, Rijeka-Pula, 1969, str. 148-149 32 Carlo De Franceschi: L'Istxia. Note storiehe, Poreč, 1879 33 Bratulič V., n.d., str. 151 67 ACTA HIST WAE I, Danici a JURSČIČ-ČAKGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE..., 61-70 komun, vendar je v njegovem zboru sodnikov manjkal župan. Nadomeščal ga je mestni sodnik (Stadtnchter),34 imenovan od vrhovne oblasti oziroma pazinskega glavarja in ne od ljudstva. S tem je bil onemogočen razvoj mestne samouprave, sodnik pa je bil ie izvrševalec vrhovne oblasti. Cerkvena upravna razdelitev Cerkvena upravna razdelitev se ni ujemala s političnimi mejami. Od poznega srednjega veka naprej in vse do druge polovice 18. stol. so bili Istrska grofija in njena gospostva razdeljeni med štiri škofijske dieceze. Od vseh je le pičanska imela svoj sedež v Pazinski grofiji, poreška in puijska pa sta bili v beneškem delu. Poreška škofija, po obsegu jurisdikcije največja na istrskih tleh, je na avstrijskem ozemlju obsegala prepo-zituro Pazin in župnije Stari Pazin, Timan, Kringa, Sv. Petar u Šumi, Žminj, Bera m, Trviž, Kaščergo, Grdoselo in Zamask.3" Puljski škofijski jurisdikciji so pripadali južni in vzhodni deli Istrske grofije: župnije Kršan, Kožljak, Šušnjevica, Boljun, Vranja, Paz, Lupoglav ter Lovran in Brseč.36 Tržaška škofija je imela pod svojo jurisdikcijo župnije in kaplanije Sovinjak, Vrh, Račice, Draguč, Borut, Buzet in Momjan. Po miru v Trentu leta 1535 so vse župnije tržaške škofije razen Boruta prešle v roke Benečanov. Pičanska Škofija je bila po jurisdikciji najmanjša in najrevnejša na istrskem polotoku; obsegala je župnije Pičan, Gračišče, Lindar, Novaki, Cerovlje, Kršikla, Gologorica, Krbune, Brdo, Čepič, Sv.Ivanac, Grimalda in kaplanije Zarečje, Previž, Škopljak, Tupljak, Grobnik in Gradinje.37 Vse župnije in kaplanije pičanske škofije so bile na avstrijskem ozemlju. Sklep Upravni razvoj Pazinske grofije se je v dolgih stoletjih njenega obstoja le malo spreminjal in v različnih obdobjih različno vplival na družbeno, gospodarsko in socialno življenje v Istri. Odnos države do Pazinske grofije kaže predvsem gospodarske in politične interese. Nemški fevdalec, ki je dobi! Pazinsko grofijo v zastavo in njegov kapital vložen v nakup, teži predvsempo dobičku in povrnitvi vloženega. Zato predvsem v novejši literaturi radi poudarjajo, daje avstrijski državi Pazinska grofija služila le kot predmet raznih finančnih transakcij. Na drugi strani je z istimi, predvsem finančnimi interesi Kranjska dežela, katere sestavni del je Istrska grofija bila. Njen odnos do Pazinske grofije temelji na podrejanju maloštevilnega istrskega plemstva in s tem na pridobivanju pravice pobiranja deželnih davkov, istrsko plemstvo zato ni predstavljalo pomembnega političnega dejavnika v delu kranjskih deželnih st anov ter v tem smislu ni moglo zaživeti kot del avtonomne stanovske uprave nasproti deželnemu knezu. To pa se ni zgodilo predvsem zato, ker je bila Pazinska grofija, kot del komorne posesti, ves 34 De Fraiïceschi Carmllo. n. d., str 144 35 ibidem, str. 3D3 36 ibidem, sir. 304 37 ibidem, str. 304 68 ACTA HI STRIAE I . Daniela JURIČIČ-ČARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE..., 61-70 čas pod neposrednim nadzorom Notranje avstrijske vlade. V takih razmerah je živei istrski podložnik, ki so ga težile različne fevdalne, deželne in državne dajatve, vojne na meji in razne nalezljive bolezni. Zato je tudi zgodovina Pazinske grofije zgodovina različnih podložniških uporov, ki so se vlekli še tja v konec 18. stoletja. Dva različna družbena reda s svojimi v mnog očem podobnimi in istočasno zelo različnimi načini upravljanja in vladanja sta Istro delila na dva tabora (predvsem v času vojne), istočasno pa nista mogla preprečiti gospodarsko, družbeno, kulturno in predvsem etnično prepletanje ljudstva na obeh straneh meje. LITERATURA De Franceshi Carnillo: Storia documentata della Contea d.i Pisirio, AMSI, N.S., vol. X, XI, XII, Venezia, 1963 De Franceschi Carlo: LTstria. Note storiche, Poreč 1879 Vilfan Sergij: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Slovenska matica, Ljubljana, 1961 Smole Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1982 šumrada Janez: Podložniško prebivalstvo komornega gospostva Pazin v tridesetih letih 16. stoletja, VHARP, zv. XXVI, Pazin-Rijeka, 1983, str. 81-101 Kos Milko: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev, izbrane razprave, Slovenska matica, Ljubljana, 1985 Bratulič Vjekoslav: Punkcije župana uopeinskiinzajednicama na području Pazinske grofovije (16. - 17. st.) Jadranski zbornik, zv. VII, Rijeka-Pula, 1969, str. 147 -160 Bertoša Miroslav: Mletačka Istra u XVI i XVII stolječu H, v: Pazinska knežija: gospodarski nazadak, feudalni pritisei i seljački otpori, Pula, 1986, str. 407-420 Klen Danilo: Urbar Pazinske gorfovije (1498), VHARP, zv. XIV, 1969, str. 53 -159 Zgodovina Slovencv, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979 Smole Majda: Glavni intendant ilirskih provinc 1809-1813, Publikacije arhiva SR Slovenije; inventarji; serija: Arhivi samoupravnih organov in oblastev, zv. 1, Ljubljana, 1973 Bertoša Miroslav: Uskoeki rat i slom istarskog gospodarstva, Jadranski zbornik, zv. IX /1973-75, Pula-Rijeka, 1975, str. 239 - 286 Bratulič Vjekoslav: O vremenskom kontinuitetu naseljenosti Sla vena u srednjoj Istri, neki priloži i tumačenja; Jadranski zbornik, zv. 1, 1956, str. 99-118 Klen Danilo: Pazinska isprava od 22. novembra 1409, godine. VHARP, zv. 21,1977, str 263-278 Bratulič Vjekoslav: Urbari pazinskog feuda (16. stolječa) I. del. VHARP, zv. 8-9 /1963-64, Pazin-Rijeka, 1964, str. 139-204; II. del VHARP, zv. 10, Pazin-Rijeka, 1965, str. 245-290Društveni razvoj u Hrvatskoj (od 16. do početka 20, stolječa); v: Bertoša Miroslav: Društvene strukture u Istri (16.-18. st), Zagreb, 1981, str. 127-152 69 ACTA HI STRIAE I . Dan ¡si s JUREÉIC-CARGO: PREGLED UPRAVNEGARAZVOJA PAZÍNSKE GROFÜH ..., 61-70 RIASSUNTO La contea di Pisino, caduta in mano agli Asburgo dal 1374, rappresentava un'unità feudale formata da possedimenti di corte e da altre piccole propriété che a partiré dal 1521 furono incluse dal punto di vista amministrativo alla regione della Carniola. Lo sviluppo amministrativo della contea di Pisino si è sviluppato in due direzioni. Da una parte nasce il pot ere de i signori e dei padroni della Contea, degli Abs burgo e dei numerosi piccoli proprietari, Suddividono l'amministrazione in politico-militare, giudiziaria e fiscale, assumendo un grande numero di funzionari. Questi avevano il compito di garantiré l'ordine pubblico e la sicurezza di raccogliere le imposte e far funzionare l'apparato giudiziario. Dall'altra parte le masse contadine diedero vita alie loro amministrazioni nell'ambito di numeróse comunità di villaggio autogestite o dicomuni. A guidare icomuni eranoil sindaco, il suo vice ed il Consiglio dei dieci, che oltre allefunzioni amministrative curavano anche l'apparato giudiziario per piccole trasgressioni. Dal punto di vista religioso l'intera Contea Istriana era suddivisa in 4 diócesi, delle quali soltanto quella di Pican aveva sede nella contea di Pisino. 70 ACTA HISTRIAE I. UDK/UDC: 930.25(497.12 Koper) :949.712/.713 Istra "13/18" 949.712/.713 Istra (093)"13/18" LE FONTI CONSERVATE PRESSO L'ARCHIVIO DI CAPODISTRÍA ED í MATERIALI GIÁ PUBBLICATI RELATIVI ALLA STORIA DELLTSTRIA VENETA1 Darko DAROVEC arhwist, Pokrajinski arhiv Kop«, 66000 Koper, Goriška 6, SLO archivista, Archivio regionaii; c¡¡ Captxiistria, SLO SINTESI L'articolo presenta le principan pitbblicazioni di fonte d'archivio relative alla storia dell'lstria nelperiodo délia Repubblica di. Venezia, in esso viene dato particolare accento aile edizioni deile fond d'archivio nel XIX secolo, quando al periodo di storiografïa "romantica " seguï il periodo che vide affermarsi l'approccio scientifico alla trattazione del passato nonché la coscienza dell'importanza di questa tradizione, In questo senso si sono particoïarmente distinti fra gli altri Pietro Kandler, Tomaso Luciani, Carlo de Franceschi, A. Minotto, rnentreper quanto riguarda la pubblicazione sistemática di materia li d'archivio i meriti maggiori vanno indubbiamente riconosciuti al gruppo di esperti che opera in seno alla rîvïsta, tuttora existe nie, Atti e Memorie délia Società Istriana di Archeologia e Storia Patria. Quest'articolo intende inoltre richiamare l'attenzione su alcune fonti d'archivio ancora 'medite, speciesu quelle custodite dalVArchivio regionale di Capodistria, Anche se furono í Veneziani ad iniziare la pubblicazione di docuraenti importanti pure per la storia dell'lstria - primo fra tutti nel XIV secolo il doge e storiografo veneziano Andrea Dándolo2 e più tardi, a cava lio del XVI secolo Marino Sañudo,3 e se Trieste è fiera dei suoi Vincenzo Scussa4 e Ireneo délia Croce3, noi Capodistriani dal canto nostro vantiamo tra i nostri concittadini più illustri Gianrinaldo Carii, che alla nieta del XVIII secolo fu tra i primi ad impostare su moderne basi scientifiche quest'opera accurata e meticolosa. 1 II breve saggio è una reíazione completata specie con ii materiale citato nelle note, che l'autore ha presentato all'incontro scientifico intemazionaie di storici deíí'Itaíía, deíía Síovenia e délia' Croazia, svoltosi a Muggia il 21 febbraio 1992 su! tema: L'Istria e îa Repubblica di Venezia: istituzioni, diritto, amministrazione. 2 E. Pastorello: Andrea Dándolo, Crónica per- extensum descripta, in Rerum ítalicarum Scriptores, vol. XII, parte I, Bologna 1938-1940 3 I Diarii di Marin Danudo 149á-1534,1858-1902 4 Vincenzo Scussa: Storia Cronografica di Trieste 1680, Trieste 1863 5 P. Ireneo della Croce: ístria antica e moderna délia Città di Trieste, Venezia 1698 71 ACTA HI STRIAE I . Darko DAROVEC: LE FONT! CONSERVATE PRESSO L'ASCHÍVIO DI CAPODISTRIA..., 71-80 Nei suoï scritti sull'ordinarnento amministrativo dellTstria6, sulle antichità di Capo- >7 8 disfría , suii'eredità storica italiana ed in raolte aitre sue opere troviarao acclusí nuroerosi document! di grandissima importanza per la conoscenza del passato, degli usi e dei costumi degli Istriani. Domerdco Rossetti continuó scrupolosamente l'opera di Carli pubblicando le fonti storiche dapprima nella rivista Osservatore Triestino e in un secondo tempo pure oelI'Archeografo Triestino (A.T.).9 Particolare importanza rivesto- no le pubblicazioni delle corografie nei primi numeri della prima serie dell'Archeografo - nei periodo dal 1829 al 1837 -, incuiè da ritenersi particolarmentedegna di nota l'opera del vescovo di Cittanova Tommasirii10, risa lente approssimativamente ai 1650. Pietro Kandler, giovane amico nonché allievo di Rossetti e, piu tardi, principale storiografo dell'Istria e di Trieste, dimostrô già allora interesse ed impegno consíderevoli. Kandler iniziô a reaüzzare il sogno del maestro attraverso il gioraale LTstria (1846-1852), sulle cu i pagine molti autori ebbero modo dtpubblicare anche pareccbi documenti d'archivio; la serie probabilmente più importante avviata dail'ediíore su questo giornale fu l'inizio della raccoHa e della pubbiicazione del celebre Códice diplomático istriano. Sul tema è già stato scritto molto, per cui mi limiterei a citare glí ultimí studi e la ristampa dei documenti secondo i principi della moderna ecdotica (l'arte di preparare edizioní criíiche di fonti storiche), compiuta sotto il patrocinio del Lloyd Adriático di Trieste dai soleríi collaboratori delI'Archivio diplomático11 di Trieste. Per quanto concerne la storia ecclesiastica dell'Istria ricordiamo che entro la meîà del XIX secolo vennero dati alie stampe due opere di fondamentale importanza: i "Monumento Ecclesiae aquüejensis" di Bernardo Maria de Rubeis, in cui vengooo citati e pubblicati numerosi documenti, nonché il "Thésaurus ecclesiae aquilejensis" (1847), una raccolta risalente al XIV secolo, edita da Joseph Bianchi nei 1.847, opera di Odoricus de Susannis, abate di Udine e notaio del Patriarca. Recentemente sono inoltre uscite due 6 G.R. Carli: Dei ricari, proturatori, capitani, marehesi, podestá, gastaidi ed altri uffid minori nellaprovinda deil'Istría sino al secólo XV, e delle rendite della provincia i n tali tempi, Venezia 1760 - Della condicione della Cifta di. GiustinopoÜ o Capodistria e delle altre cittíl della provincia sino al secolo XV, con leconvenzioni, patti, trattatieaLticorsisinoaldetto ternpo, Venezia 1760 - Del Marchesato deíí'Istria da Cario Magno fino a! principio del secolo XÍIT con la serie dei Marehesi, e detía ccmdiziane di Giustmopoli o Capodistria in. det.to lempo, Venezia 176Q - Del goverrso, m agís Era tí, tributi e calamita, della provincia tí'fstria, dei Gofi fino al secolo X, e dell'antica condizione di Giastinopoli o Capodistria, nei secoli IX e X. Venezia I76Q - Della costi.tuzione geográfica e civiie dell'Istria, Friuli e Dalmazia nei íempo di mezzo e delía promiscuitá dei loro nomi, Venezia 1760 7 IDEM: AnticMíá di Capodistria, Capodistria 1861 8 ¡DEM: Delle Antichitá Italiche, tom 4+1, Milano 17884791 9 Cf. B. Stancovich: Biografía degli uomini disünti dell'Istria, 1828 10 G.F. Tommasmi: De' Comentar] sioricí-geografid delía provinda dell'Istria, Libri otto con a.ppendice, in A ,T. 4,1837 11 ' Cf. D. Darovec: Peter Kandler in Códice Diplomático Istriano, in Primorska srecanja 1989 No. 98 pag 581-584 72 ACTA HI STRIAE I . Darko DAROVEC: LE FONTI CONSERVATE PRESSO L'ARCHIVJO DS CAPODiSTRiA..., 71-80 edizioni fondarnentali dei rapporti sulle visite alia diócesi di Trieste e Capodistria, 12 13 risalenú ai periodo deiia controriforma, opera di L. e M.M. Taccchella ed A. Lavnc . 0 rin novato intéressé per Ja riedizione di fonti relative alia storia nazionale si fece sentire relativamente presto anche presso i Croati. II primo a daré il proprio contributo fu i! político croato Ante Starcevic con l'edizione deiP "Istrumento delia pretesa • 14 ^ reambulazione di confini" risalente ai 1325, mentre Ivan Kukuljevic-Sakcinski e Sime Ljubic15 adoperarono nei propri lavori pubblicati nella seconda metà del XIX secolo anche numerosi document i deU'archivio di Venezia. Nonostante il loro interesse fosse rivolto principalmente alia costa daimata i due autori dovettero inevitabilmente inserire nei loro scritíi anche document! important! per la storia dell'ístria veneta. Gli storici sloveni iniziarono quest'attività con notevoie ritardo; ía prima edizione scientifica di fonti storiche verme infatti data alie stampe solo alla fine del XIX ed aü'inizio del XX secolo. A "rompere il ghiaccio" fu France Kos16 con la pubblicazione 17 di quattro tomi, ed il fígíio Milko ne continuo l'opera. I due autori si occuparono principalmente deli'entroterra deile regioni slovene, tuttavia, specialmente i! primo, dedicó notevoie interesse alllstria e nei docurnenti che pubblicô, risalenti al periodo che precedette la conquista veneta dellTstria (fino al 1248), indicó i rapporti e le direttrici poíitiche dei ripetuto, gradúale, riawicinamento dellTstria all'area veneta a partiré dairinízio del X secolo. Gli storici délia Società storica delia zona jugoslava del TLT iniziarono u [l'importante attività editoriaie pubblicando nei 1953 l'almanacco contenente 3e pLibhiicazíoíii di alcunî important! document! degli archivi municipali delle cittadine istriane nonché dell'Archívío di Stato di Venezia, la loro attività comunque si concluse con questo primo quademo. Neli'ambito deilo studio delle loro regioni gli storici tedeschi - e specie quelli austriaci - non tardarono ad interessarsi alla storia dellTstria. Infatti già nei 1849 vennero pubblicati i raatenali relativi aila storia delîa Carinzia, délia Stiria, délia Camiola, di Gorizia, Trieste, dell'lstria e del Tirolo per il periodo dal 1246 ai 1300, edizione curata da Joseph Chmel19 e poi completaía da Franc Schumi20 oeîla seconda metà del secolo scorso. 12 II eardinale Agosiino Valiere la riforma tridentina nella diocesi di.Trieste, Udirie 1974 13 Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o koprski škofiji iz leta 1579, SAZU, Lubiana 1986 14 i. Kukuljevič: Jura Regra Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae, vol. 3, Zagabria 1863-1862 15 Š. Ljubic: Commissiones et relaftones Veneta«, JAZU, tom 1: Monumenta Spectantia historiam S la voruni meri dionali um, vol. 6/1876 16 F. Kos: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem' veku, 4 libri, Lubiana 1902-1920 17 M. Kos: IBID., 5. libro., Lubiana 1928; iDEM: Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji Slovenskega pri morja, SAZU, Viri za zgodovino Slovencev Z e 3 1948,1954 18 Istrski zgodovinski zbornik, edilo dalla Sodetl storica deiia zona jugosiava del TLT, Capodistria 1953 19 J. Chmel: Urkunden zur Geschichte von Österreich, Steiermark, Kärnten, Krairs, Görz, Triest, istrien, Tirol - aus den Jahren 1246-1300, Vienna 1849 20 F. Schumi: Urkundenund Regestenbuch des Herzogtums Krain, Lubiana i-II/1882-1884 73 ACTA HÍSTRÍAEI. Darko DAROVEC: LE FONTI CONSERVATE PRESSO L'ARCHIVIO DI CAPODISTRIA..., 73-80 Gii storiografí italiani, tra cui molí! I si ría ni, fecero in questo periodo passi da gigante nell'illusírazione e nella presentazione del passato isfriano, per cui possiamo tranquilla-mente caratterizzare la seconda meta del XIX secolo quale periodo íondamentale nella pubblicazione scientifica di materiali relativi alia storia deH'ístria veneta. All'instancabile opera di Kandíer, scomparso improvvisamente nel 1872, sí affian- carono con varié pubblicazioni di material! riguardanti la storia deH'ístria anche A.S.MÍ- ^ 1 23 25 1.C notto" , Antonio Joppi"", Angelo Marsich ,L. Morteani ,G.Vatova sA.Tomasich , 27 28 Bernardo Benussi e sopraítutto Tomaso Luciani . ímpiegatü come archivista presso l'archivio di Venezia, Luciani dette un contributo preziosissimo alia storiografia deH'ístria e le edizioni di fonti storiche da lui cúrate costltuiscono delle pietre miliari nello studio della storia deH'ístria veneta. Pubblico i prími material! giá sulle pagine deH'ístria 29 di Kandler, e quindi sul Popolano deH'ístria, sulI'Archivio Véneto , nel quindicmale capodistriano La provincia deH'ístria, nella nuova serie dell'Archeograíb Triestino e altrove, ma le pagine piü preziose per gli storici le affidó alia rivisía Attí e Memorie della Societa Istriana di Archeologia e Storia Patria (AMSI), che inizio ad uscire nel 1884 a Parenzo. Su questa rivista, che rimane tuttora uno dei periodici istrianí fondamentali, Luciani pubblicó la serie dei documenti piü importanti perla storia deH'ístria, conservati presso l'archivio di stato di Venezia: le trascrizioni di importanti decisioní del senato 21 A.S. Minotto: Documenta Fommjulii, patriarchatum aquilejensem, Tergestum, Istriam, Goritiam spectantia, Venezia 3870 22 A. Joppí: Documenti ínediti sulla storia di Muggia, in A.T. 9,1883; IDEM: DocumentiGoriziani, inibid. 11-19/1885-3893 23 A. Marsich: EfíemeridiGiustinopolitaneíin Lunario per i! popolo di Capodistria, anno 11/1869, Capodistria 1868 IDEM: Fontes rerum Histriensium, iii A.T., {. III, 1869 IDEM: Diritto del Capitolo di Trieste neü'e lesione del proprio vescovo Marino de Cernoüs e sua ddegazíone a una investitura del Capitolo di Capodistria, in A.T., 1876-1877 IDEM: Nuova serie di EfferneridiGiustinopoIitane, in La Provincia deH'ístria, XI, Capodistria 1877 IDEM: Effemeridí della cittá di Trieste, inibid., XII, 1878 IDEM: Effemeridí Istriane, in ibid-, 1879 IDEM: Saggio di Annali ishíam del secolo XIII dell'anno 1235-1286, in II Patria, IÍ-III, Capodistria 1886 24 Notizie storiche della cittá di Pirano, in A.T. 1886 e Notizie storiche di Montana, Parenzo 1896 25 La Collona di Santa Giustina, Capodistria 1896 26 Questi arnava firmarsi con i o pseudónimo Gedeone Pusterla: 1 Rettori di Egida, Giustinopoli, Capo d'Istria, Capodistria 1891 27 B. Benussi: Commissioni dei Dogi ai Podestá veneti neü'Istria, in AMSI 3, Parenzo 1887 28 Necrologo (7,3.1818 - 9.3.1894, in AMSI 10/1894, pg. 245. Riguardo a questo tema la piü importante e probabilmente la sua opera breve, pubblicata diverse volte anche dopo la sua morte: Fonti per la storia deliTsíria 29 In questo gi orna le tro vía mo parfi col armen te importante per la storia ddiTstña la pubblicazione dei regesti "Le rubriche dei libri Misti del senato" relativi agü anni 1290-1332, curati, per il periodo di cui non disponíame dei libri delle deliberazioni del senato di Venezia, da Giuseppe Giorao. Cf. voí. 24/1882; 31/1886 74 ACTA ÜISTRÍAEI. Darko DAR0VEC: LF. FONT! CONSERVATE PRESSO L'ARCHIVIO D¡ CAPODiSTRiA..., 71-80 veneío riguardanü la provincia30, le relazioni dei rettori istriani al senato veneto31, in .37 parí icol are quelle dei podestà e dei capiíani di Capodistna, i documenti sulle coníro-versie di confine con rAustria3"3, i documenti sulle questions istriane risalenti al XIV secolo34, le relazioni di di vers i proweditori ve nez i a ni in Istria35, tanto per nominare solo i più importanti3<\ Parecchi important! documenti vennero pubblicati pure in altre •37 edizioni di fonti relative alla storia deila Repubblica di Venezia; R.Cessi pubblicô ad esempio le deliberazioni del massimo organo - il Maggior consigiio - relative alla fine del XIII secolo, aliorché la Repubblica sottomise le principali cittadine deH'Istria 38 setíentrionale; nella rivista Ateneo Veneto e nel romano Archivio storico per Trieste, 1'l'stria e il Trentmo troviamo inoltre alcuni articoli con le pubblicazioni di vari documenti. 39 Successivámente, accanto alie rivisíe già citate, I'AMSI e 1' A.T., giocarono un molo estremamente importante perquanto concerne la pubblicazione di materiali relativi alia storia dell'ïstria anche le riviste Pagine Istriane, La Porta Orientale, ii Jadranski zboraik, il Vjesnik historijskih arhiva Rijeke i Pazina (VHARiP) e negli ultimi vent'anni sopratíutto gli Atti, del Centro di ricerche storiche di Rovigno, per cui lo scorso anno abbiamo accolto con soddisfazione la pubblicazione dell'indice relativo ai primi venti volumi. í documenti pubblicati riflettono indubbiamente moltissimi aspetti del passato del-l'ístria, e di grande ntilità in quesío senso si è rivelata anche la successiva pubblicazione di fonti storiche come ad esempio Fedizione curata da Silvio Mitis negli anni venti di quesío secolo dei documenti relativi alia contea di Pisino e, sempre dello stesso periodo il materiale relativo alia nostra provincia custodito dall'archivio arcivescovile e comu- 30 Senato misti, serie di. decreti del senato di Venezia,. che inizia con l'anno 1290, si sono conservati pero solo i documenti dal 1332 in poí (AMSI3-6/1887-1890). Dopo i! 1440 da questa serie si sorto sepárate due particolari. serie di decreti verteti: Senato-terra e Senato-mare, che hanno continúate ad esistere sino alla fine delía Repubblica (1797). Nella seconda sono conservati i principali documenti per la storia deil'Istria, pubblicati da ï.luciani nella già ditata rivista AMSÏ, nelle annate 7, 9,11-17. DaU'artno 1401-1630 esiste pure la serie Senato-Secreli, che in quell'anno si divide in Senato-Corti per le question! di política estera e Senato-Rettori per le questions di política interna della Repubblica di Venezia; quest'ultima è stata pubblicata negli armi 18-20 e 22-23/1908 AMSI 31 AMSI 2/1885 e 5/1889' 32 AMSI 6-8/1890,10/1894 e 13/1897 33 Capo d'Istria e provincia tutta, interno a confini suoi con Trieste e con il Contado di Pisino, ed aitre materie raccolte nell'anno 1732, AMSI 7-8 34 Rogatorum pro factis ístríe. AMSI 12-13 35 Raccolta di atti pubblici riguardanti la Provincia dell' [stria e le Isole del Quarnero fatta da S.E. Pietro Girólamo Capeüo, Proweditore sopra la Saniíá, AMSI 16-17/1900-1901 36 Cf. Indice genérale degli AMSI 1884-1902, Parenzo 1903: Indice degli AMSI 1903-1946, Venezia 1956 e índice degli AMSI nuova serie - annate 1949-1971, Trieste 1972-1973 37 R. Cessi: Le deliberazioni dei Maggior Consigiio 1223-1299, vol. 3, Venezia 1950 38 Ad esempio: G. Paladino: Perla storia diCapodistria, voî.40/1917 39 Vorrei richiamare I'atíenzione perlomeno sulie pubblicazioni S. Celia: Document! veneziani della prima metà del '500, vol. 76/1976 e G. Netío: L'Istria véneta nelí'anagraíe del 1766, 75/1975 75 ACTA HI STRIAE I . Darko DAROVEC: LE FONTICONSERVATEPRESSO L'ARCHIVIO DT CAPODISTRÎA..., 71-80 nale di Ravenna40 curato da L. Torre nonchè la pubblicazione ad opéra di R.Cessi dei document! sulîe misure intraprese dalle autorità di Venezia in seguito alla solievazione del popolo di Capodistria, avvenuta nei 134841. Ciononostante non possiamo fare a me no di constatera che continuavano a rimanere in larga raisura inutilizzati ifondideil'archivio veneto relativi agli altri settori délia vita sociale. Ci riferiamo in particolare ai fendi degli archivi del Consiglio di Dieci, provveditori da Terra e da Mar, dei Inquisitori di Stato, dei provveditori veneti alla sanità, ai confini, ai feudj, aile biade, all'olio e al sale, dei provveditori e più tardi deputaii délia Vaîle e del bosco di Montona, ail'archivio dei 5 savi alla Mercanzia e ad altri archivi42. Moite delle imporiantissime fonti, in gran parte di natura economica, conservate presso Parchivio veneto attendono quiodi tuttora di venir date aile stampe. L'edizione di parte di esse non incontra purtroppo ii favore degli organi preposti. e citiamo ad esempio l'interrotta pubblicazione deila serie di dispacci inviati dai podestà istriani aile autorité cli Venezia, iniziata negli an ni settanta dei nostro secolo da Miroslav Bertosa43. Già i Veneziani compresero a fondo l'importanza degli atti giuridici neiia vita quotidia-na, e ne diedero prova pubbiicando nei XVIIÎ secolo due raccolte di decreti risaleoii ai secoli délia loro dominazione nella penisola istriana44. Estremamente intéressant! e praticamente indispensabiii ai fini délia comprensione delle condizioni storiche si rivelano le fonti riguardanti le comunità urbane dellTstria, ed in quest'ambito emergono immediatamente gli statuti cittadini. Ad espiorare quest'a-spetto délia vita istriana contribuirono dopo Kandler - cui dobbiamo ia pubblicazione degli statuti municipali di Trieste, Buie e Rovigno4;> - Luigi Morteam con la pubblicazione dello statuto di Montona46 ed Isola, risalente ai 13604", a cui seguj la pubblicazione 40 dello statuto di Albona a enta di Camillo de Francesclii che pubbiicô anche lo statuto 40 A. Tone: Le pergamene istriane deli'archivio ardvescoviie e comunaie di Ravenna, AMSI 41-42/1929 41 R. Cesca: La sollevazione di Capodistria nei 1348. Cento documenti inediti, Padova 1882 42 Cf. A. daMosto: L'Archiviodi Stato di Venezia. Indice generale, storico, descrittivoed anali tieo, tom I, Roma 1937 43 M. Bertoša: Pisma i poruke istarskih rektora (1607-1616), in Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium, vol. 52JAZU, Zagabria 1979 44 Monumenti del nobile Consiglio della cilta di Capodistria. Statuti, decreti, atti, giudizi ecc., sec. 17-18 e Le ggi stahitarie per iT bu on go verno delia E^rovincia d'Is tria. Delle Comunita, Fontici, Monti di Piet&, ed altri Luocfu Pii, ed Offizi delta medesima... raccoite ed stampate sotto it regimenta de!I'niustrissimo, ed Eccellentissimo Signor Lorenzo Paru ta, 1757 45 P. Kandler: Statuti municipali che portano ir> fronte 1'anno 1150, Trieste 1849; ¡DEM: Statuti mumdpali di Buie, in L'istria 5/1850; IDEM: Statuti munidpaSi di Rovigrto, Trieste 1851. feducazione successiva dello statuto di Trieste, risalente a! 1350 (quei!o di Kandler risaliva al 1350) venne preparata da M. de Szombhateiy: Statuti di Trieste del 1350; Trieste 1930 46 L. Morteani; Storia di Montona, in A .T. vol, XIX-XX/1894 47 IDEM: Isola ed i suoi statuti, in AMSI 3-5 48 Statuta communis Albonae 1341, in A. T. 32/1908 76 ACTA HISTRIAE I. Darko DAROVKC: LE FONTí CONSERVATE PRESSO L'ARCHtVÍQ DI CAPODÍSTR1A.,., 71-80 di Pirano49 e Bernardo Benussi che defte alie stampe lo statuto di Umago e Pola50. Glí storiografi di Croatia intrapresero quesf attivitá - di estrema importanza per la conoscen-za de lia vita nelle singóle cittadine quale e spre ss ione delle condizioni regionali - solo dopo la seconda guerra mondiale; ed in quest'ámbito si distinsero particolarmente Mirko SI 1 52 53 Zjačic , Danilo Klen e Giovanni Radossi . Per quanto riguarda la Slovenia va segnalato il contributo dato qualche anno fa dall'Accademia Slovena delle Arti e delle Scienze, con la riedizione sistemática di íuíte le versión! dello statuta di P i ra no, curata da Janez Šumrada e Miroslav Pahor34. A questo proposito posso annunciare l'uscita, entro la prima meta di quesf armo, di tina nuova edizione dello statuto del comune di 55 Capodistria - il primo statuto che venne dato alie stampe e per molti aspetti anche il piü importante degli statuti cittadini istriani - a cura dell'Archivio regionale di Capodistria e del Centro di rícerche storiche di Rovigno, con la redazione di Lujo Margetic. Anche la parte italiana si é data parecchío da {are per quanto riguarda la pubblicazione degli statuti delle cittadine istriane. Recentemente sono state infatti pubblicate due 56 57 edizioni dello statuto di Muggia , nonché I'edizione dello statuto di Cittanova . Grazie ai materiali conservad presso FArchivio regionale di Capodistria, 1'Accade- mia Slovena delle Arti e delle Scienze puó vantare in questi ultimi anni pure I'edizione di due dei piü antichi libri notarili, risalenti alia fine del XIII secolo, curata da Darja Grafenauer-Mihelič , L'Archivio regionale di Capodistria e considéralo il piü ricco degli archivi dell'Istria e della Slovenia, in quanto, com'é noto, custodisce anche i materiali dei cormrni dí Isola, Capodistria e Pirano. Tra i materiali di Pirano vanno segnalati, oltre alie versioni consérvate dello statuto piranese, 17 libri notarili risalenti aila fine del XIII secolo ed aü'imzio del XIV secolo conservad integralmente o in frammentí, 170 libri dei vkedomini del periodo che va dalla prima metá del XIV alia seconda metá del XVII secolo, 174 ducali venete dal XIII secolo in poi, oltre 9 mila testamenti della fine del XIII. sino alia fine del XVII secolo, nonché numerosi liberi ed atti degli uffícl municipal! piranesí, e delle ístituzioni economiche del periodo della 49 B. Benussi: Lo statuto di Umago, in AMSI 8/1892 in IDEM: Statuto del Comune dí Pota, in A MSI 27/191.1 50 Cam. De íranceschi: Chartularium Piranense. Raccolta dei documenti rnedievati di Pirano, in AMSI 36/1924,443-47 e 50/1938 51 M. Zjačic Dvígradski statut, in VHARiP 6-7/1961-1962; IDEM: Statut Buzetske apañe, inibid., 8-10/1965; IDEM: Statut grada Poreča (Statutom comunis Parentii) 1363, Munumenta historico-juridtca Slavorummeridionalium, JAZU, vol. 13,1979 52 D. Klen: Statut Grožnjana, in VHARiP 8-10/1964-1965 53 G. Radossi: Statuto di Dignano, in Atti CRSR, vol. I, 1970; ÍDEM: Lo statuto del comune di Pinguenta deU575, Atti CRSR, vol. IX (1978-1979) 54 M. Pahor & J. Šumrada: Statut piranskega komuna dal Xííí al XVII secolo, SAZU, Lubiana 1987 55 Statuta lustinopolis Metrópolis Istriae, Venezia 1668 56 F. Coiombo: Statuti di Muggia del 1420, Trieste 1971 e M.L. iona: Le istituzioni di un comune medievaSe. Statuti di Muggia delsec. XIV, Trieste 1972 57 L. Parentin: Statuti di Cittanova, in AMSI n.s. 14/1966 58 D. Miheiič: Najstarejša piranska notarska knjiga (1281-1287/89), Viri za zgodovino Slovencev 7, SAZU, Lubiana 1984; EADEM: Piranska notarska knjiga (1284-1288), ibid., 1986 77 ACTA HI STRIAE I . Darko DAROVEC LE FONTI CONSERVATE PRESSO L'ARCHSVIO DI CAPODISTRIA..., 71-80 repubblica di Versezia. La docomenfazione storica di Isola riguardante 1 'Istria veneta é ben píü modesta, in quanto gran parte dei materiali sarebbero andati distrutti in un incendio all'inizio del nos tro secolo. Le fonti conservaíe riguardano ii periodo sucessivo ítq al 1775 e constano di 7 pezzi d'archivio , oltre a 67 testamenti di Isola risalenti al periodo compreso tra gíi anni 1391 e 1579, pubblicati nel 1986 da Giovanni Russignan60 Se le antichitá storiche piranesihaniio avuto una "sorte felice" dopo la seconda guerra mondiale, altrettanto non e accaduto purtroppo ai materiali del comune di Capodistria, i quali giá nel 1944 vennero írasferiti in altre zone d el 1'Italia. Anche se la maggior parte del materiale in questione édisponibilesu microfilm presso l'Archivio di Stato di Trieste, í'archivio di Capodistria desidera ovviaraente, e riteníamo a ragione, la restituzione del proprio materiale, che solo in questo modo potra venir utilizzato in maniera ottimale. Deü'ampio archivio riguardante il período della repubblica veneta, ordinato e pub-blicato nel 1904 dall'allora archivista di Capodistria Francesco Majer61, é dunque rimasto a Capodistria solamente il cosiddetto ÍX. gruppo dei materiali comunali - owero le fonti reiative ai conveníi, alie confraternite, alie scuoíe ed alie fabbricerie - che si compone di 284 fascicoli. Dell'antico archivio si conservano ancora gli atti della cosiddetta appendice all'inventario dell'antico archivio di Capodistria, ordinato e preparate da Francesco Majer in 142 fascicoli. Di detto materiale, annotato nell'appendice all'inventario, sono rímastí a Capodistria solamente 108 fascicoli62, infatti sono stati portati in Italia assieme ad altri materiali pure alcune parti molto iraporíaoti di detta raccolta, specie i preziosi dati su P.P.Vergerio. Alia fine degli anni sessanta l'archivista dell'Archivio regíonale di Capodistria ívan Filipovič ha riordinato parte dei documenti appartenenti aíi'antieo archivio municipale di Capodistria, - che si trovavano sparsi nelle varié inadeguate sedi deli'archivio capodistriano63 - in materiali relativi al periodo dal 1332 alia fine del XVI secolo, e dal 1600 al 1800, per un totale di 12 fascicoli. Per la conoscenzadelmicrolivello storico del territorio capodistriano nonché deil'mtera regione - non a caso infatti sin dalla fine del XII secolo la cittadina portava il nome di Capo d'Istria - rivestono notevole importanza anche i fondi familiari, ed in particolare i fondi deile famiglie Cadamuro, Gravisi, Grisoni, Madonízza e Totto, i quali ammootano complessivamente a 225 fascicoli, mentre il materiale64 relativo ad altre famiglie 6 ben piü modesto (complessivamente 101 fascicoli). Oltre ai materiali sin qui citati non dobbiamo dimenticare i documenti 59 V. Bezek: Analitični inventar fonda občine izola, I. dei (1775-1848), PAK - Archivio regionale di Capodistria, Capodistria 1977 60 G.Russignan: Testamenti di Isola dlstria (dal 1391 al 1579), Trieste 1986 61 F. Majer: Inventario delfantico archivio muradpaie di Capodistria, Capodistria 1904 62 M. Bratina: Poročilo Zvezi arhivskih delavcev FLRj di Belgrado, 29.10.1955, pag. 2. Archivio regionale di Capodistria. 63 Testimomarsze del dc. Danilo Klen e di Leandro Cunja, direttore delt'Archivio municipale di Capodistria alHnizio degli anm sessanta 64 Prim. Vodnik po arhivih Slovenije, Lubiana 1965 e Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih v SFRJ. Repubblica di Slovenia, Beigrado 1984, pag. 97-112 78 ACTA HI STRIAE I . Darko DAROVEC LE FONTi CONSERVATE PRESSO L'ARCJKIVÍO O! CAPODÍSTRiA..., 71-80 storici estreniarnente Importanti dell'Archivio capitoiare di Capodistria, giá in parte pubbiicati a suo tempo da Angelo Marsich ". Si tratta, tra gli altri, di 305 pergamene -dalia piü antica ira quelle consérvate in Slovenia, data ta 1082, fino ad arrivare al 1508 -dimodoché quest'archivio conlribuísce certamente ad accrescere Peccezionale valore delle antichitá custodite e relative alia zona costiera del Capodistriano. Ricco anche l'archiviocapitoiare di Pirano, infatti oltre ai comuni registri parrocchiali e ad altri materiali vi troviamo conservad anche tutta una serie di atti e trascrizioni medieval!, risalenti addirittura al XII secolo66. Ben poche delle fonti storiche che abbiamo citato, custodite presso PArchivio regionale di Capodistria sono síate date alie stampe, infatti se escludiamo i pochi frammenti pubbiicati dall'Istria di Kandler, dalla Provincia, dall'Archeografo Triestino e dalle Pagine Istriane, nessuna serie di un cerío rilievo - per non parlare dei fondi - é mai stata pubblicata. Anche gli inventar! esistenti sono alquanto inesatti, ad ogni modo il personale qualificaío delI'Archivio regionale di Capodistria intende porvi rimedio utilizzando i nuovi locali di cui dispone ed roeganizzando l'attivitá secondo le norme e le esigenze della moderna archivistica, In questo senso saranno indubbiamente utüissimi pure i convegni di storia su vari temí riguardaoti la storia delPIstria veneta, seminari che si terranno ogni anno e che contribuiranno certamente alia divulgazione della storia come scienza nonché delle altre scieoze umanisílche in cuí l'attivitá di ricerca é basata sull'uso dei materiali d'archivio. Non credo di sbagliare affermando che nell'area istriana, e in particolar modo nella parte slovena di essa, siamo in ritardo rispetto alie correnti contemporanee della storio-grafia in ámbito mondiale. Ultimamente comunque anche in questo campo si e fatto un passo avanti, infatti la Socíetá storica del Litorale é riuscita a far rinascere l'attivitá pubblicistica grazie alia fondazione della rivista Anuales: Annali del Litorale- capodistriano e delle regioni vicine la quale nel proprio indirizzo programmatíco si propone la pubblícazlone di materiali storici ma anche dibattiti sui temi umanistici fondamentali legati al Litorale capodistriano e delle regioni vicine. La Societk storica del Litorale pubblícherá inoltre in una particolare raccolta intitolata Acta Histriae anche le varié relazioni che verranno preséntate ai prossimi incontri internazionali degli storici sul tema l'Istria e la Repubblica di Venezia: istituzioni, diritto, amminístrazione - incontri che a partiré da quello del 1993 che avrá luogo a Capodistria dovrebbero tenersi alternativamente in Slovenia ed in Italia. Mi auguro che anche quest'incontro abbía contribuito ad aprire uno spiraglio nel campo della ricerca relativa al passato dellTstria, il quale potra venir stiidíato in maniera obiettiva solo se si ri use i ra a superare l'ostacolo dei confini statalí. 65 Cf. nota 22 66 Vodnik po župnijskih arhivih na območju SR Slovenije, I-II, Ltibiana 1975 79 ACTA HtSTRIAE i. Darko DAROVEC: LE FOOTi CONSERVATE PRESSO L'ARCHIVIO DI CAFO DI STRTA..., 71-30 POVZETEK Prispevek podaja poglavitne objave arhivskih virov za zgodovino Istre v obdobju Beneške republike. Poseben poudarek je namenjen izdajam arhivskih virov v 19. stoletju, ko je obdobju "romantičnega" zgodovinopisja sledilo obdobje znanstvenega pristopa k obravnavanju preteklosti in zavedanje o pomembnosti tega izročila. Pri tem izstopajo posamezniki, kot so bili Peter Kandler, Toraaso Luciani, Carlo De Franceschi, A. Minotto idr., načrtnega in usmerjenega izdajanja arhivskih virov pa seje lotil predvsem krog strokovnjakov zbranih okrog še danes obstoječe revije Atti e Memorie della Societa Istriana di Archeologia e Storia Pairia. Poleg tega pa je namen razprave opozoriti še na nekatere neizdane arhivske vire, predvsem vire, kijih hrani Pokrajinski arhiv Koper. ACTA HI STRIAE I . UDK/UDC: 94-051(=863) 949.71.2/.713 Istra "13/18" RICERCHE E STUDI PUBBLICATI DEGLI STORICI SLOVENI RELATIVIALLA STORIA DELI/JSTRLA VENETA. Salvator ŽITKO direttore de! Museo regionale di Capadistria, 66000 Capodistria, Via Kidrič 19, SLO ravnatelj Pokrajinskega muzeja Koper, SLO SINTESI La atoriognifia slovena ha traitato e studiato fuiora in maniera piutíostoprecaria l 'area dell'ex Istria veneta. Per diverso tempo, Vodierna fstria slovena, quale propaggine pià occidentale délia Slovenia, non è stata trattata consapevolmente dalle scienza umanistiche, cheinvece l'hanno affronta ta soprattutto come un'intéressanteparticolarità folcloristica, e non corne un'entità spec'tfica e compiessa, che nel corso délia sua lunga sioria è stata legata anche ad un 'entroterra, sïa sotto il profila economico cke quello cultúrale. Un lavoro sistemático suite ricerche e suite fond pubblicate è stato awiato dall'Istituto storico MilkoKùs delZRC dell'Accademia Slovena delle Scienze e delleArti diLubiana. In quest'ámbito sono statepubblicate duepreziose raccolte difonti délia dott.ssa Darja Mihelic, mentre gli imzt delle ricerche sulla storia política, amministraúva ed economica, nonchésu queîla delta marinería, sono legati ai nomi del dott. Miroslav Pahor e del don. Ferdo Gestrin. Il primo ha affrontato soprattutto diversi aspetti dell'attività connessa aile saline piranesi, effettuando pure ricerche sugli statuti comunali, sulle auiorità e sugli organi amministrativi del comune di Pirano, mentre il secundo ha aperto l'importante capitolo dei legami commerciali ed economici delVentroterra sloveno con le località délia costa e in genere con tutta Varea adriatica. Sin dalla sua costituzione, awenuta due anni fa, la Società storica del Li (orale si è prefissa il compito di operare attivamente nel campo délia ricerca storica relativa innanzitutto al su o territorio senza peral t ro trascurare le zone contermini, in primo luogo il comprensorio triestino da una parte e la zona croata dell'ístria dall'altra. Sinora la Società si è fatta promotrice di una serie di conferenze e presentazioni, ma il successo piu gratificante è stata indubbiamente la pubblicazione délia rivista interdisciplinare inîitolafa Annales. I responsabili délia Società, che operano per lo più nell'ambito degli enti cuitara]i costieri (l'Archivio eil Museo regionale di Capodistria, il Museo del mare di Pirano, le biblioteche ecc.) hanno avuto già modo di instaurare proficui contatti con gli studiosi e le istituzioni di Trieste (Archivio di Stato e Unîversità), di Venezia e di altri centri del 81 ACTA HI STRIAE I . Salvalor ZITKO: RICERCHE E STUDJ PUBBLICATI DEC LI STORICI SLOVENE... 81-85 Friulí-Venezia Giulia. Ad essi sideva anche l'idea di organizzare annuaimente seminari o convegni, che avrebbero corne denomina tore la comune appartenenza - cultúrale, política ed anche economica - di tutta quest'area alla República di Venezia. La Serenísima ha infatti lasdato ineredità alí'intero territorio istriano un'impronta indelebile che, insieme ad un ricco patrimonio culturale, aile particolarità dialettali e al carattere plurietnico determina i'identità di quest'area. Sarebbe qoindi nostra intenzione organiz-zare regolari convegni storici, tavole rotonde o incontri di studiosi di entrambe le parti del confine. Síamo consci che soltanto un adeguato livello scientifico e dei temi indovinati saranno in grado di suscitare l'inferesse degli addetti ai lavori e anche di un pubblico più vasto, giustificando in tal modo la nostra iniziativa. Ci auguriamo che l'incontro odierno possa aprire la strada agli studi délia problema-tica cui faremo cenno e nel contempo favorisca l'instauras! di stretti rapporti di collabo-razione e di intervento comune in un ámbito piu vasto. Passando al tema del mio intervento sulle ricerche e le opere di carattere storico sinora pubblicate dagli storici sloveni e relative al territorio delî'Istria veneta, devo far notare, senza timoré di venir smentito, che il lavoro svolto sinora dagli studiosi sloveni, rapportato a quello dei îoro colleghi italiani e croati, è stato relativamente modesto. Per lunghi decenni la storiografia slovena si è occupata soprattutto delle fonti delï'area tedesca ed austriaca e molto meno di quelle italiane. Nel dopoguerra, permotivi politici ed ideologici, si è dato l'accent o soprattutto alla storia più recente e a quei temi che era no legati agli inizi del movimento nazionale e operaio sloveno e alla lotta popoîare di liberazione. In questo orientamento generale era specifico anche il rapporte che la storiografia aveva con questo estrerno lembo occidentale délia Slovenia: per kmgo tempo l'Isîria non venne presa in considerazione delle scienze umanistiche o venne trattata alla stregua di una curiosità folcloristica e non come una unità specifica e complessa con un proprio sviluppo socio-politico ed economico. La consapevoîezza che l'area slovena era stata sempre dírettamente o indirettamente coliegala con il mare e cioè con il Mediterráneo e non solo con il Centro Europa, si è fatta strada relativamente tardi. Appena con questa presa di coscienza, cui hanno dato un contributo fondamentale soprattutto le ricerche compiute da Ferdo Gestrin, si è creato un clima favorevole per una ricerca più impegnata e sistemática deîle fonti e deîla storia stessa délia zona costiera ed in particolare deîle cittadine di Capodistria, Isola e Pirano, Sono ormai diversi anni che l'Istituto di storia Milko Kos dei Centro scientifico e di ricerca delî'Accademia slovena delle Arti e delle Scienze di Lubiana ha iniziato ad occuparsi sistemáticamente degli studi e deila pubblicazione delle fonti relative alla storia délia parte slovena delî'Istria. Ciô è avvenuto neil'ambito délia serie Fontes Rerum Slovenicarum, serie in cui l'interesse viene dato in primo ¡uogo al materiaie riguardante le località costiere da Capodistria a Pirano, soprattutto perche le edizioni precedenti erano State incomplète o tendenziöse nella scelta dei materiali. L'obiettivo principale 82 ACTAHÍSTRUE I. Sa¡ valor ŽSTK0: RÏŒRCHEESTUDI PUBBLICATÍ DEGLÍ ST0RIC! St,0VENÍ...,"8I-85 delITstituto è la riedizione critica degii statuti comunali, dei íibri notarili e di alca ni libri dei vicedomini. Nell 'ámbito di questa serie so no usciíi si no ra due p rezi os i vol um i dovuti entrambi a Darja Mihelič e precisamente "Il più antico libro noîariie di Pirarto 1281/1287-89" pubblicato nel 1984 e "La produzione non rurale di Pirarto dal 1280 al 1340" uscito i'anno seguente. íintrambc le opere sono il risuîtato di un pazieníe e lungo lavoro di ricerca. Per inciso vorrei far notare che l'archivio di Pirano custodisce frammenli di diversi altri notarili, tutti risalenti a periodi anteriori al secondo decennio del XIV secolo. II libro del notaio Domenico Petenario pubblicato in questa serie (che tra l'altro è il più antico sinora conosciuto) olíre che illustrare la storia della stessa Pirano e delle località vicine riveste una notevole irnportanza anche per lo studio di tutta Tarea slovena e dei suoi legami con il Litorale. II secondo libro riguardainvece la storia economica delle ci ttadine istriane dellacosta, argomento che nelle opere di carattere storico più antiche non aveva trovato molió spazio. Forse il primo ad aver accennto a quesíi problemi è stato Miroslav Pahor, per lunghi anni direttore del Museo del Mare di Pirano, il più impegnato, insieme a Ferdo Gestrin, nello studio della storia della nostra marineria. Tra i! 1957 e il 1981 egli ha pubblicato un numero notevole di articoli e saggi aprendo problemi legati soprattutto alla produzione del sale a Pirano in época vetieziana, toccando anche la questions degli statuti comunali e i problemi legati agli organismi amministrativi e di potere dei comuni di Pixano e Capodistria. L'impegno maggiore io profuse perd nello studio delle lotte sociali riel comune di Pirano tra il XV e il XVÍII secolo, argomento che nel 1964 fu anche tema della sua tesi di dottorato. Le teši, discussa, l'an no seguente presso il Dipartimento di Storia della Facoità di Let te re e Filosofía di Lubiaiia, venne pubblicata nel 1972 con questo stesso titolo. Inizialmente l'autore aveva inteso trattare delle lotte sociali in tutti e tre i comuni costieri, nía circostanze obiettive, quali ad esempio l'impossibilità di accedere all'antico archivío di Capodistria, che si trova ancor sempre a Venezia, e la distruzione di gran parte dei fondi di isola avvemita durante l'incendio del 1903, costrinsero Pahor a lim.itarsi a síudiare Pirano in quanto proprio il suo archivio è il più ricco e accessibile. Questo importante lavoro scientifico illustra soprattutto i contrasii e i moti sociali, ma anche alla vita economica di Pirarto e dintorni è dato ampio spazio. Ai terni economici, come abbiamo accennato, si è dedícala in particolare Darja Mihelič, collaboratrice scientifica delITstituto Milko Kos di Lubiana. Oltre al libro già citato sulla produzione non rurale a.Pirano, ha già dato alie stampe una serie di articoli e saggi riguardanti la stessa temarica: un "Contributo alia conoscenza della gestione dei negozi nella Pirano medie vale", "Vita quotidiana in una città in época barocca alia luce di varie fon ti scrítte: Pirano 1600-1602", ed altri. 83 ACTA H ISTRI AE I. Salvator ŽJTKO: RSCERCHEE STUDI PUBBLTCATIDEGU ST0R1C1 SLOVENI..., 81-85 II dertaro e le banche sono un altro segmento della vita economica e commerciaie delie cittadine istriane d i no levóle iníeresse e importanza. Tra gli s tudi osi slov eni piü giovani che si occupano di questo problema va senz'altro ricordato Janez Peršič del i a Facoltá di Lettere e Filosofía di Lubiana, Nel Í986 egli ha discusso lasua tesi di dottorato proprio sul tema dei banchieri, fioreiitini ed ebrei, nel 1'Is tri a medievale e in particolare a Pirano. L'interesse degli storíci per gli statuti ed il diritto s tatu tari o dei centri istriani era giá vivo nel secoloscorso, e non e dimi niti to ne anche ai giorni nos tri in quanto sempre nuove conoscenze riescono a rendere un quadro sempre piü completo del passato di questa regione. Sino ad oggi é stato lo statuto piranese quello che ha avuto la trattazione piü esauriente a partiré dagíi studi di Miroslav Pahor, continuad poi da Janez Šumrada, anch'egli collaboratore scientifico dell'Istituto di Storia Milko Kos di Lubiana. Gli Statuti piranesi dal XIII al XVII secolo sono stati pubbljcatí nel 1987 dall'Accademia slovena delle Arti e delle Scienze nella serie Viri za zgodovino Slovencev (Fontiper la storia degli Sloveni) a cura di Ferdo Gestrin, Sergij Vilfan e Janez Šumrada. Per quanto riguarda 1'edizione delle fonti vorrei citare ancora il prezioso ed interes-sante lavoro di Ana Lavrič sulla relazione della visita apostólica di Agostino Valier alia diócesi di Capodistria nel 1579, pubblicato nel 1986 a cura dellTstituto di Storia delfarte France: Štele di Lubiana. L'arte, ma anche la storia, la sociología, l'etnologia e la geografía possono attingere notizie di grande importanza da questa opera che, sinora inédita, l'Istituto summenzionato ha deciso di pubbličare in edizione critica. Mine non posso esimermi dal citate i Contríbuti alia storia di Capodistria che ínsie.me al catalogo Gli scavi nell'orto del convento dei cappuccini del 1989 costiíuiscono Popera Capodistria tra Roma e Venezia, edita a cura del Museo regionale di Capodistria, Soprattutto i Contributi rappresentano il primo serio tentativo di approccio e trattazione scientlficadi singoii segmenti della storiapoliticaereligiosadi Capodistria dalPantichiía agli inizi del P época veneta e nel contempo dedicano anche ampio spazio agli scavi archeologici effettuati negli anni 1986/87 nelPex orto del convento dei cappuccini che hanno porlato a nuove, importariti scoperte per quanto concerne in particolare i primi síanziamenti suíl'ísola di un tempo, le caratíeristiche dell'abitato romano, la vita che vi si svolgeva ed il successivo sviluppo di Capodistria, uno degli agglomerati urbani cosiieri piü importanti deli'Is tria. In questa breve rassegna naturalmente non e stato possibile citare tutti i lavori di ricerca che negli ultimi anni hanno interessato la zona costiera. Tuttavia possiamo affermare che a prescindere d ai ris ul ta ti giá raggiunti la storia política che economica e in particolare quella sociale. Una delle mancanze del lavoro finora svolto e il fatto che la maggior parte dei ricercatori ha trattato in gran parte Pirano, trascurando un po! lsola e soprattutto Capodistria, tendenza che, considerata lasua importanza poli tica, ammini-strativa ed economica al tempo della Serenissima sarebbe indispensabile correggere. In 84 ACTA HI STRIAE I . Salva tor ZiTKO: RICERCHE E STÜDI PUBBUCAT! DEGLI STORICI SLOVEN!..., Si-85 ogni caso bisognerá dedicarsi, molío píü di quanto non sia stato fatto sinora, alia compulsazione dei ricchi e preziosi fondi degli Aichívi di Stato di Venezia e Trieste. Queste istanze devono impegnare la generazione degli storici piu giovani, residenti in questa zona e raccolti intorno agli ANNALES, a stabilire contatti piu intensi con gii studiosi delle zone contermini per risolvere insieme, anche per mezzo di convegn.i scientifici, i numerosi interroga ti vi ancora apertí riguardanti ia storía di questo territorio. POVZETEK Slovensko zgodovinopisje je doslej prostor nekdanje beneške Istre obravnavalo in raziskovalo razmeroma skromno. Današnja Slovenska Istra kot najbolj zahodni predel Slovenije, sorazmerno dolgo ni vstopila v vsesplošno zavest in obravnavo humanističnih strok, ali pa so ga le-te obravnavale pretežno v kontekstu nekakšnih folklorno zanimivih posebnosti, ne pa kot specifično in kompleksno celoto, kije bila skozi svojo dolgo zgodovino povezana tudi z zaledjem tako v gospodarskem kot kulturnem pogledu. Sistematičnega dela na raziskavah in objavah virov se je najprej lotil Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.. V-tem okviru sta doslej izšli dve dragoceni zbirki virov dr. Darje Mihelič, začetki raziskav politične, upravne pa tudi gospodarske zgodovine skupaj 5 pomorstvom pa so povezani z imenoma dr. Miroslava Pahorja in dr. Ferda Gestrina. Prvi je obravnaval vrsto vprašanj, ki so povezana zlasti s piranskim solinarstvom, posvečal pa se je tudi raziskavam mestnih statutov, oblastnim in upravnim organom piranske komune, drugi pa je načel pomembno poglavje trgovskih in gospodarskih povezav slovenskega zaledja z obalnimi mesti pa tudi s širšim območjem Jadrana. 85 ACTA HISTRIAE I. Saivalor Ž.TTKO: RICERCHE E STUD! PUBSLJCATI DKGfJ STORIC! SLOVEN!..., 81-85 86 ACTA H1STRÍAE I. UDK/UDC: 930.25(450.361 Trst) : 949.712/.713 Istra "13/18" 949.712/.713 Istra (093)"13/18" COSTITUZIONE PROVINCIALE E PRINCIPIO REPRESENTATIVO NELL'ISTRIA DELLA RESTAURAZIONE Pierpaolo DORSI dott., Archivío di Stato di Trieste, 34139 Trieste, via A, La Marmota 17, [T arhivist, Državni arhiv v Trst«, Trst, IT SINTESI II contributo prende lo spunto dalle consultazioni awiate nel 1817 dalla Commíssione aulica centrale di organizzazione sulproblema dell'ordinamento provinciale da introdurre nel Litorale. Nella discussione intei-venne.ro anche amministratori e notabili. istriani, i cui pareri sono giá pubblicati sulla rivista Armales 2/92 (pp. 270-278). Viene sottolineato il carattere innovativo delle proposte di. organizzazione provinciale provenienti dall'Istria, particolarmente evidente nel confronto con quelle formúlate dalle autoritá triestine e goriziane, tutte orientate verso la conservazione dei sistemi tradizionali di governo. La restaurazione austríaca significo per t'Istria il raggiungimento di una fase di stabilítá, destínata a durare círca cent'anni, dopo un quindicennio di trasforraazioni convulse del suo regíme político e dei suo assetto territoriale, che avevano visto la regíone utilizzata píij volíe come merce di scambio nel gioco delle diplomazie europee, messo in moto dal dinamismo delt'espansicme napoleónica. La restaurazione significó anche Finizío di un periodo piuttosfo íungo ín cui ITstria, dopo secoli di divísione, sí trovo unita sotto la stessa sovranitá statale. In questo quadro di stabilizzazione si pose il problema di un inserimento dellTstría, e piü ín geoerale del Litoraie, nel sistema deH'ordinamento provinciale austríaco; in altre parole, il problema deH'introduzione di una costítuzione provinciale (Landesverfassung), che altre provínce riconquistate, come il Tirolo e la Carniola, ríebbero appunto rtegii anní tra 1816 e 1818. L'iniziatíva partí dalla Commíssione aulica centrale di organizzazione (Central-Or-ganisirungs-Hof-Commissioii) istituita nel 1814 proprio col compito di studiare i pro-blemi giuridico-ammmistrativi connessi con 1'inserimento dei terrítori appena conqui-stati nella compagine asbisrgíca. Un decreto della Commíssione del 18 gíugno 18171 manifestó a! Governo del Litorale la volontá sovrana di ripristinare o, qualora risultasse 1 Archivío di Stato di Trieste (AST). l.R. Governo del Litorale, Attí generali, busta (b.) 1666, fasdcote (£.) Î / 8, n. í 1733 /1817: decreto ü. 7478. 87 ACTA HIS'f RUE I. Picrpaoto DORSI: COSTITUZIONE PROVÍNClAUi.... 87-94 opportimo, cíi introdurre ex novo una qualche forma di ordinamento provinciale nei territori gia iilirici. 11 Govemo di Trieste, sulla base della documentazione e dei parerí raccoiti in sede lócale, avrebbe dovuío formulare delle proposte a tale scopo. Di questa v icen da la storiografia lócale non ha trattato es tes a mente; il problema e stato considéralo soprattutto in rapporto con la condizione di Trieste, che era del tutto particolare rispetto a quella delle altreparti del Litorale, mentre la documentazione nota •2 agü autori che se ne sono occupaü , si riveSa oggi gravemente insuficiente. Im Commissione di organizzazione, nella stesura del decreto del 1817, considerava la possibilitá che l'istituto degli Statí (Landstande), tradizionale nell'ordinamenío pro- n vinciaie austríaco , dovesse subiré delle modificazíoni in relazione alie particoian eondizioni del Litorale; si prospettava I'eventual itá di soluzioni differenziate ai {''interno della provincia, veniva perfino avanzata Fipotesi di introdurre un sistema rappresenta-tivo, sul modello di quello appena adottato - a partiré pero da premesse storíco-istituzio-nalí completamente diverse - per i! regno Lombardo-Veneto4. La Commissione di organizzazione sembrava quasi voler anticipare molte delle questioni che avrebbero rappresentato un effettivo ostacolo all'attuazíone del provvedimento, in una provincia nella quale "restaurare" non poteva avere dappertutto un medesimo signifícalo, come non vi poteva trovare univoca interpretazione il concetto di "ordinamenío tradizionale". Basti rícordare che soltanto una parte della provincia era cost ituita da antichi possessi imperial i, e che i rapporti di diritto pubblico tradizionalmente vigentí in questi territori (Gorizia, Trieste, l'Istria interna) non erano piü compatibili coi princlpi centralistici cui era improntata ¡'amministraziooe delI'Austria metternichiana. Inoltre, solo Flstria ex-veneta, il Gradiscano e parte del Goriziano avevano conosciuto, nell'ámbito del regno itálico, una breve fase di assetto costituzionale in senso moderno, rappresentativo; anche se effettivamente rappresentata era soltanto wvélite ristretíissima di cittadini, e i!regime napoleonico, autoritario e accentratore, aveva ulteriormente avvilito ilruolo degli organi costituzionali. Nella situazione descritta, l'unico fattore di coesione su i piano storico-istituzionale andava individuato, paradossalmente, proprio in que) regime napoleonico che aveva accomunato, sia puré per un periodo brevissimo, sotto una rnedesima organizzazione amministrativa e sotto la stessalegge i territori che ora formavano ii Litorale. Ecco perché poteva apparire come un'ipotesi praticabile quella di instaurare nel Litorale un ordinamenío completamente nuovo, simile aquello introdottonelleprovincevenete elombarde nel 1815. 2 Kandier P.: Storia del consiglio dei patrizí di Trieste dall'anno 1382 all'anno 1809 con documentó, a cura di G. Cervani, Trieste, Cassa di Risparmio, 1972, pp. 342-346; LciwenthalJ.: Geschichte der Stadt Triest, II, Tries!, Österr. Lloyd, 1859, pp. 164-165. 3 Cfr. Brunner O.: Terra e poíere. Stratíure pre-statuali e pre-modeme nella storia costituzionale delI'Austria medíevale, Milano, Giuífré, 1983, pp. 561-629. 4 Cfr. Meriggi M.: K Regno Lombardo-Veneto, Torino, UTET, 1987, pp. 33-105. 88 ACTA H1STÍUAE I. Píetpaoio DORS(:COSTiTÜZ¡ONEPROVINClALE..., S7-94 Quelia che nel decreto deíla Commissione era presentata semplicemente come "una deile alternative possibíli fu fatta propria con determinazione dal Governo del Litorale, allora presieduto dal conte Chotek. Tale orientamento, decisamente innovativo e corag-gioso, trovo innanzitutto espressione nell'istruzione5 che accompagné la trasmissione del decreto alie autorità immédiat amen te subordínate al Governo: nel documento l'ado-zione d'un sistema modellato su quelío lombardo-ve neto ven iva giudicata "molto auspícabile"; un'indicazione supplément are rispetto al decreto viennese stava inoltre nel consiglio di rivolgersi a "persone par ti col armen te istruite tra gli abitantí del la regione" per ottenere "informazioni documéntate" sugli antichi ordinamenti locali. In questo modo la consul tazione avviata dai dicasteri central! assume va uno sviluppo inatteso, estendendosi dai burocrati agli esponenti di quella classe di notabili che, sebbene si trovassero ormai esclusi da ogni funzione di governo, erano pur sempre gli interlocutori locaü maggiormente legittimati ad instaurare un colloquio con l'autorità centrale. Diretti destinatari delFistruzione, c.he ñidiramata dal Governo del Litorale il 5 luglio 1817, erano il preside del Magistrato cívico di Trieste e i funzionari preposti aíí'ammi-oistrazioiie dei quatíro circoli in cui era ripartito il Litorale; tra questi, i capitani circolari deirístria Ludwig von Rassauer e di Fiume Joseph von Weingarten. A sua volta il Rassauer interpellé "due tra i piü competenti abitanti del circolo" dei! Istria, il capodi-striano conte Giovanni Totto, già presidente della commissione provvisoria preposta al governo della régions dopo la riconquista austríaca, e il márchese Giovanni Paolo Polesini, parentino6; si rivolse inoltre a "uno dei più eccellenti e colti funzionari" della provincia, il commissario disírettuale di Pirano Felice Lanzi. Le personalità consúltate presentarono dei pareri scrittl, di diverso valore ed estensione, che furono tutti allegati allareiazione inviatadal capitano del circolo al Governo del Litorale íl 18ottobre 1817 . Dall'anaüsi delle relazioni e dei pareri fatti pervenire dalle varie autorità locali al Governo del Litorale tra agosto e ottobre 1817, in risposta al decreto dei 5 luglio, emergono con.evidenza due ordíni di posizioní. Da Trieste e da Gorizia gíunge l'istanza di un ripristino il più possibiie fedele degli ordinamenti storící locali; quindi le proposte delle autorità e dei notabili triestini e goriziani, pur ispirate a un medesimo zelo restauratore, rísultano incompatibili tra loro, nell'ipotesid'itna realizzazione. Una note-voie unità d'impostazione traspare invece nei testi provementi dai territori istriani; in questi appare infattí accolta e sviluppaía, sia pure în forme diverse, l'ípotesi, già caldeggiata dal Governo, d'un sistema d'ammínístrazíone locale articolato su più gradi di assemblee rappresentative, uniforme per I'intera provincia, sotto mol ti aspetti para-gonabile a quello delle Congregazioni lombardo-ve ne te. 5 AST: v. sopra, nota 1. 6 StancovidíP.:BÍQgrafiadegliuomimdistintideinstria,IIÍ(Tri 7 AST. S.R. Governo del Litorale, Atti generali. b. 1666, f. 1 /8, n. 19542/1817.1 testi dei tre pareri (Totto, Polesini £ Lanzi) sono stati pubbEcatiin "Annales", 2/'92, pp. 270-278. 89 ACTA íHSTRIAE I. Picrpaolo DORSÍ: COSTÍTUZiONE PROVINCIALE..., 87-94 Dalle relazioni e dai pareri giuntí al Goverao del Litorale dai circoü delFIstria e di Fiume non emerge va insomma nessuna nostalgia per le istituzioni del se col are governo veneziano; non manca vano anzi valutazioni forteraente critiche a questo proposito. Cosí, per esempio, a gíudizio del capitano circolare di Fiume Weingarten8, che comprendeva nella propria gíurisdizione la parte orienta le dell'Istria gíá veneziana, "i nobili dei territori venetí abusavano dei loro priviiegi per opprimere le altre classi e provocavano discordie e faziositá". Anche chi, come i! Polesini, proponeva che si ricostituissero in Istria i consiglí comunali nella tradizionale forma aristocratica "ritraendo dail'ozio uno stuolo numeroso di nobili e cíttadini che ora sembrano stranieri alia loro patria, inutili alia societá e gravosi alio Stato", vedeva nei consessí cittadíni il núcleo fondamentale d'un sistema amministrativo del tutto nuovo, articolato secoodo una gerarchia di circo-scrizioni territoriali. I progetti per un nuovo assetto deila provincia che provenivano d al í'are a istriana sembravano piuttosto trarre motivi d'ispirazione dai sistema costituzionale del regno itálico. Felice Lanzi, ad esempio, apprezzava il fatto che lacostituzione italica attribi.ii.sse la sovranitá all' "universalitá deicittadini": "talento e capacita", non piü "famiglia, titolo, o altra accidéntale qualitá" davano accesso alie assembiee politiche; fu semmai so tío il regime illirico che ¡'Istria "perdette quanto di utile e decoroso godeva sotío il regno itálico, non esclusa la propria rappresenfanza nazionale"9. Anche il Polesini, che non si .mostrava tenero con le noviía introdotte sul modeilo francese, rivoígeva la su a critica soprattutto contro l'eguaütarismo imposto durante la fase della prima occ.upazione, mentre rispetto al sistema itálico si limitava a sotiolineare il rnoio per lo píü fórmale cui erano stati nelia praticaridotti i vari organi attraverso i quali si sarebbe dovuta esprímere la sovranitá popolare: '"Specioso e decorato il loro grado, era pur quasi nulla la sua attivitá". A differenza degli interlocutor] triestini e goriziani, quelli istriani non hanno difficoita a concepire un sistema di consessi rappresentativi uniforme per tutto il Litorale. Si va dalla proposta piü complessa, che prevede, con perfetta aderenza all'organizzazione appena introdotta nella Lombardia e nel Venefo, una regolare gerarchia formata dai consigli comunali, dai consiglí provincial! insediati nei capoluoghi di circolo e dai consiglio centraie, o generale. con sede a Trieste (pareri Totto e Polesini) aíle proposte che prevedono due gradi di rappresentanze: congregazioei provincial! di circolo e deputazioni distrettuali, con l'eschisione di un organo consiüare centraie (relazione Rassauer), oppure deputazioni provinciali, per ciascun circolo, e una deputazione centraie (parere Lanzi). Tutu gli interpellatí attribuiscono alie assembiee funzioni essenzialmente cónsul ti ve; nei negare alie stesse qu al un que po testa normativa o di autoregolamentazione (relazione Weingarten), é evidente la preoccupazione che non 8 AST. Ibidem, n. 16368/1817. 9 Come dipartimento del regno d'italia, 1'Istria eleggeva tredici rappresentanli: sei della classe dei possidetis, due della classe dfii dotti, cinque di quella dei commerciand. 90 ACTA HISTÏUAB I. Pierpaolo DORSI: COSTITUZIONE PROViNCtALE..., 87-94 vengano invasi settori di competenza propri dell'autorità statale. Ció non escinde, tuttavia, che i consigii di cui si propone i'istituzione possano essere concepiti anche come un centro di propuisione nei!'intéressé del progresso ecooomico e culturale della provincia (in particolare, parere Polesini). Rimane indiscusso, in tutte le ipotesi prospettate, il carattere rappresentativo degli organi consiliari. Per nessuna categoría di sudditi deve cioè sussistere un diritto personale a partecipare alie assemblee ¡ocaü; non soso previste convocazioni generali o diete di ceti privilegiati; è solo attraverso meccanismi elettorali, variamente congegnati, che si giunge alia designazione dei candidati da proporre al sovrano per l'atto di nomina. Lo stesso Weingarten, che presenta il suo interessante piano per l'ordinamento del Litorale come ii risultato d'un contemperamento tra costil uzione "per ceti" (ständisch) e costitu-zione rappresenCativa, nei fatti mostra d'aver abbracciato decisamente il secondo dei due sistemi; neí suo progetto, un ricordo delle antiche diete permane nell'assemblea dei nobili possessori di signoria, che è previsto si radunino sotto ia presidenza del governa-tore della provincia esclusivamente alio scopo di eleggere i propri candidati ai consigii. Varie erano le sohizioni che ci si proponeva di adottare rispetto al problema chiave della eoniposzione del corpo elettorale e delle assemblee. Nei progetti stesi dal Rassauer e dal Polesini l'elettoratq attivo e quello passivo erano attribuiti entrambi alle classi dei proprie tari nobili e dei proprie tari non nobili, che venivano a formare due distinti collegi elettorali. Weingarten, a somiglianza di quanto era stato aituato nei Lornbardo-Veneto, coösiderava pure un terzo collegio, costituito dai possidenti delie città. Ai fini del conferimento dell'elettorato passivo, il I.anzi non prevedeva altra distinzione che quella del censo; per Pelettorato attivo invece il sistema da lui prefigúralo si avvicinava sorprendentemente a quello del suffragio universale maschile; i candidati alie deputa-zioni provinciali sarebbero s tat i infatti eletti direttamente dai capifamiglia di ciascun comune, riuníti in vicinia; alio stesso corpo elettorale speítava la designazione dei. candidati alia deputazione centrale, che sarebbe pero avvenuta con sistema indiretto. Secondo 1 'ipotesi - che sí potrebbe definiré estrema - formúlala dal Totto, anche Pelettorato passivo veniva esteso, almeno per i consigii comunali, a tutti i capifamiglia, senza ümitazioni di censo o di grado d'istruzione; fautor; della proposta si diceva convinto del "buon effetto di quella catena che incominciando dall'agricoltore c passan-do per tulle le classi dei sudditi legar deve il private col publico interesse". Se si pongono a confronto te proposte per una nuova organizzazione del Litorale formúlate nei 1817 da autorità e notabili deli'Istria con i comspondenti progettí prove-nienti da Trieste e da Gorizia, è agevole cogliere nelle prime l'espressione d'una cultura política più evoluta, proiettata - si è tentad di dire - verso ü futuro costitu¡dónale della monarchia austriaca. Mentre le élites tradizionali triestine e gorizia ne appaiono anímate da uno spirito di reazione particolaristica, che non puo trovar spazio nella monarchia centralistica del Vormärz, i notabili istriani mostrano d 'essere consapevoli che una nuova organizzazione non si potra fondare sul ricupero dell'ordine antico, ma, al contrario, 91 ACTA HISTRLAE i. Picrpaoto DORSI: COSTÍTUZtONE PROVINCIALE..., 67-94 solamente sulla sua negazione. Nei progetti provenienti dali'area istriana è pure notevole l'attenzione rivoita ai meccanisrai istítuzionaíi, anche se scarsa appare la coscienza dei fattori di natura economica e sociale che intervengono a condizionare la loro struttura e il loro funzionamento. Traspare comunque da questi scritti una cultura costituzionalistica di iivello europeo, edúcala nei ferment i illuministici e alimentata poi datl'interesse con cui gli autori dovettero seguire il fitto succedersi delíe riforme costituzionali in Francia e nei paesi dell'órbita francese, durante la fase d'intense trasformazioni che si era da poco conclusa suiia scena política europea. Vediamo ora di seguire l'epilogo di questa vicenda, priva di conseguenze nei fatti, ma esempiare nei suo svolgimento. Appena nei marzo dej 1818, a quasi un anno dalFavvio del procedimento, il Govemo del Lítorale spedl a Viennail suo rapporta sulla futura costituzione della provincia, insieme con le relazioni e s paren sottopostiglí dalle autorité local i10. Il rapporto negava l'opportun ¡ta d 'una restaurazione dell ' organizzazio-ne tradizionale, anche per quei territori, come il Goriziano o ie ciîtà di Trieste e Fiume, che appartenevano da secoli ai domíni ereditari degli Asburgo. In considerazione delío "spirito dei tempi" e della mutata condizionc giuridica dei singoíi territori che formavano il Litorale, il nuovo sistema si doveva fondare sul principio rappresentativo. II sistema di rappresentanza che si proponeva di introdurre sarebbe stato uniforme per tutta la provincia; avrebbe formato cosí un potente fattore d'unificazione, permettendo alie popolazioni di territori che la storia aveva diviso, di amaigamarsi, di comprenderes, di curare i loro real i interessi. 11 progetto di costituzione formuiato dal Governo del Litorale rica! cava in bu on a parte il piano contenuto neila relazione, più volte ciíata, del capiíano circolare di Fiume Joseph von Weingaiíen, che nella sfesura deila sua proposta si era ispirato sotto moiti aspetti al sistema vigente nei Lombardo-Veneto. Erano previste una Congregazione centrale, con sede a Trieste, e quattro Congregaziom provinciaü, corrispondenti ai quattro circoli di Gorizia, dell'Istria, di Fiume, di Caristadt. Cinque erano i corpi cui veniva attribuito il diritto di eleggere propri rappreseotanti nelie Congregazioni: i proprieíari nobili dot a ti di prérogative signorili, i proprietari nobili non doíati di tali prérogative, i proprietarinon nobili, le città {Trieste, Gorizia, Capodistria, Fiume, Buccari, Caristadt) e il ceto mercantile di Trieste, Fiume e Caristadt. Tra le condizioni per i'eleggibiiità vi era il possesso d'un patrimonio che per i membri della Congregazione centrale doveva ammoníare ad almeno quattromiia fiorini; con urr agevolazione che non trovava riscon-tro nei sistema lombardo-veneío, il limite era ridotto a mille fiorini per i rappresentanti dei proprietari non nobili. II progetto, che fin da allora dunque prevedeva la formazione di una rappresentanza provinciale - sîa pure consultiva - per l'Istria, non trovo atíuazione. Come si sa, nella 30 AST. LR. Govemo del Litorale, Afü general!. b. 1666, f. 1/8, n. 5337/1818. 92 ACTA íHSTRIAE I. Pierpaoio DGRSÏ: COSYtTUZtONE PROVINCIALE..., 87-94 prima meta dell'Ottocento ii Litorale continuó ad avere i'assetto ammMstrativo,manon la forma costiíuzionale propria delle province austriache. Tra i motivi che possiamo supporte ail a base del 1 a decisione di abb andón are il progetto d'una costiíuzione provinciale per il LitoraSe, vi è innanzitutto la soppressione délia Commissione centrale di organizzazione, avvenuta alla fine del 18 L711 ; il prov've-dimento segnô infatti la conclusione del regime transitorio nelPamrninistrazione delle province conquístate. Ma dovette influiré anche il contrasto, certamente avvertito dal legislatore, tra l'ordinamento rappresentativo che si prospettava per il Litorale, e le costituzioui di tipo cetuaie vigeníi negli al tri paesi ereditari e in particolare nella Carniola, la provincia iegata al LitoraSe dalla comune appartenenza al regno d'Illiria. Ulteriori difficolîà erano poi collegate alia prospettiva delle notevoli mutilazioni territorial! che la provincia appena cosdíuita rischiava di subiré, se si fosse deciso di accondiscendere alie rivendicazioni che l'Ungheria da tempo avanzava sul civcoto di Carlstadt e su una parte del circolo di Fiume. Nel 1822, quando si procedette alie annessioni ríchieste dall'Ungheria, I'assenzad'un ordinamento provinciale consentí che i con fini del Litorale fossero ridisegnati con un semplice atto deU'amministrazione centrale; lo stesso accadde in occasione della riorganizzazione delle circoscrizioni circolari e distrettuaii nell'ambito della provincia, attuata in più fasi a partiré dal 1825. La vicenda del progetto di costituire - già all'epoca della Restaurazione - organi collégial! rappresentativi delle varie componenti territoriali del Litorale, con i contrasti, i ripensamenti e inñne il fallimento che la caratterizzarono, ci fomisce anche la contro-prova della presenza di spíccate individualité regionaii all'interno dello spazio ammini-straíivo artificiosamente disegnato in quest'area a conclusione della fase napoleónica. Tra queste individualità regionaii è quella istriana che emerge con speciale rilievo dal dibattito sulla costítuzione provinciale svoltosi tra 1817 e 1818; si dovette pero attendere la costítuzione del 1849 per un primo parziale riconoscimento di tale individualità sul piano costituzionale, mentre solo la patente del 26 febbraio 1861 permise un avvio effettivo dell'ammmístrazione autónoma nella provincia dell'Istria. 11 Sovrana risoluzione del 24 dieembre 1817. 93 ACTA HISTR1AEI. picrpaolo DORSLCOSTlTUZtONEPROViNCtALE..., 87-94 POVZETEK V prispevku je na podlagi dokumentov, ki so objavljeni v reviji Annales 2/92 (s. 270-278), orisana razprava o ustanavljanju voljenih skupščin kot teles lokalne avtonomije v Istri po Napoleonovem padcu. Na pobudo Osrednje dvorne komisije za organizacijo je L 1817 tržaška vlada prosila glavarje primorskih okrožij za mnenje, glede možnosti uvajanja deželne ustave v regiji. Uradniki so dobili nalogo, da zberejo podatke o stari ureditvi, na območjih v njihovi pristojnosti in da po posvetu s krajevnimi ugledniki oblikujejo predloge. Istrski okrožni glavar je poslal vladi Avstrijskega primorja svoj odgovor s priloženimi pisnimi mnenji Koprčana Giovannija Tottoja, Porečana Giovannija Paola Polesinija in Felicea Lanzija, okrajnega komisarja v Piranu. Za razliko od predlogov iz Trsta in z Goriškega, ki ponujajo vzpostavo starih vzorcev krajevne uprave (Svet plemenitašev za Trst, deželni stanovi za Goriško grofijo), so poročila in mnenja, ki prihajajo iz Istre, povsem odprta za inovacije: iz predlogov je očitno, da sploh niso obžalovali za beneškimi predpisi in da so skoraj v celoti sprejeli ustavno ureditev Kraljevine Italije in upravno ureditev, ki jo je Avstrija prav tedaj uvedla v Lombardiji in Benečiji. Predlagana občinska, krajevna in pokrajinska telesa so imela predstavniški značaj; ustanavljali so jih na podlagi različnih volilnih mehanizmov. Iz predlogov istrskih odličnikov dobimo vtis, da je bila političm kultura v tedanji Istri na izjemno visoki ravni; poleg tega se zelo jasno kažejo regionalne posebnosti Istre, ki pa so do dejanske uveljavitve morale počakati na nadaljnji, ustavni razvoj monarhije. 94 ACTA HISTRIAE I. UDK/UDC: 082Atti(01) 949.712/. 713 Istra (G93)"13/18" PRISPEVEK PRVIH DVAJSETIH ZVEZKOV ZBORNIKA ROVINJSKEGA CENTRA ZA ZGODOVINSKE RAZISKAVE ZA ZGODOVINO ISTRE V BENEŠKEM OBDOBJU M a rinoB UDICIN prof., Center za zgodovinske raziskave v Rovinj-u, i2210 Rovitij, CRO prof., Centro di Ricerche Ssoriche Roviguo, CRO IZVLEČEK Kot pove že naslov so v prispevku opisani in navedeni vit poglavitni članki za zgodovino Istre v obdobju Beneške republike, ki jih je objavil Zbornik (Atti) rovinjskega Centra za zgodovinske raziskave v prvih dvajsetih zvezkih. Italijansko, hrvaško in slovensko zgodovinopisje v zadnjih dveh desetletjih beleži pomemben napredek na področju proučevanja istrske zgodovine. Med najzanimivejša in najpomembnejša dela historiografske dejavnosti sodijo vsekakor raziskave in razprave, objavljene v periodiki, kjer je, bolj kot kjerkoli, razvidno stalno in vedno večje zanimanje za neobjavljene arhivske vire in predvsem za nove, ažurirane historiografske koncepcije in metode. Med številnimi revijami, ki se ukvarjajo z zgodovino Istre, gre nedvomno posebno mesto Zborniku Centra za zgodovinske raziskave v Rovinju (Atti del Centro di Ricerche Storiche), ki izhaja v sodelovanju z Ljudsko univerzo v Testu (Universita Popolare di Trieste). Ustanovitev Centra proti koncu šestdesetih let je sprožila raziskovalno in izdajateljsko dejavnost; si ednjaje imela v načrtih izdajanje kar treh revij. Prva je zaživela 1,1970; gre za Zbornik (Atti), ki je kmalu postal najpomembnejša publikacija rovinjske ustanove, G. Cervani je v predstavitvi prvega zvezka poudaril, "daje tovrstna pobuda pomembna predvsem za zgodovinske raziskave, ker je zasnovana avtonomno in je zategadelj ob istrskem zgodovinopisju, ki se je z leti nakopičilo v zgodovinskih revijah, pa tudi v obsežnejših publikacijah, v Italiji in Jugoslaviji izjemno pomembna. Kot glavno nalogo si je revija zastavila podati resno in strokovno utemeljeno pričevanje v zgodovinskopoiitičnem in sociokulturalnem kontekstu, o zgodovini in kulturi italijanske komponente na tem pomembnem jadranskem in mediteranskem 1 Indici dei voiumi I-XX degii Atti, pripravi! M. Budirin, Centro di Ricerche Storiche di Rovigno Universita Popolare di Trieste, Trst Rovinj, 1991, str. 77 95 ACTA H ISTRIA EI. Marino BÜDiCEN; PRISPEVEK PRVEH DVAJSETIH ZVEZKOV ZBORNIKA ROVINJSKBGA CENTRA..., 95-100 prostoru. F. Salimbeni je v predgovoru XX. zvezka, kjer je orisal historiografsko in izdajateljsko dejavnost in zasnovanost Zbornika, poudaril, da je "prva in najnaravnejša značilnost rovinjske revije, da je leta tipičen primer izraza obmejne kulture. V teh prvih dvajsetih letih življenja je v Zborniku našla svoj prostor historiografska produkcija s področij, ki so že na samem začetku bila v središču pozornosti raziskav v Centra: zgodovina, arheologija, pravo, etnografija, kultura in dijalektologia istrskoreške regije in obmejnih območij od prazgodovine do današnjih časov. Vendar je bila največje pozornosti deležna benečanska doba. In res, tematika in dogodki dobre polovice objavljenih razprav so v zvezi z dolgim obdobjem od prvih gospo da rskopo oi orskiii in političnovojaških vplivov Benetk v istrskih obalnih mestih do padca Serenissime, Z znanstvenega vidika so prispevki iz tega beneškega dela Zbornika dosegli izjemno pomembne rezultate, hkrati pa se v njih, mogoče bolj kot kje drugje, čutijo prednosti novih uredniških zasnov in metodoloških postavk posameznih avtorjev, ki so se pojavljale postopoma od zvezka do zvezka in s katerimi se je avtorjem uspelo izogniti zastarelim interpretativnim in ideološkim shemam starega zgodovinopisja. Od novih tematskih sklopov, ki naj bi tudi v prihodnje revijo naredili primernejšo novim zahtevam in težnjam sodobnega zgodovinopisja, gre omeniti raziskave s področja zgodovinske demografije, gospodarske analize družbe, razprave o marginalnih družbenih plasteh ter razprave s področja takoimenovane "zgodovine okolja in kulture". Za popoln in podroben pregled obdelanih tem opozarjamo znanstvenike na Kazala prvih dvajsetih zvezkov Zbornika; knjiga je 1 iskana 1. 1991 in v njej so zajeti vsi objavljeni članki. V tem prikazu bomo podali kratek pregled doslej objavljenih člankov in arhivskega gradiva, ki se, kot je že rečeno, nanašajo na beneško obdobje. Začeli bomo z deli, ki, poleg drugega, obdelujejo v glavnem manjše segmente zgodovine Istre in istrskih mest. V to skupino spadajo naslednji članki: V alle d'Istria durante la dominazione veneziana (Bale pod beneško oblastjo); La guerra degli Uscoc-chi e la rovina deli'economla is t r iona (UskoŠka vojna in propad istrskega gospodarstva); L'Istria veneta ne! Cinquecento e nelSeicento (Beneška Istra v XVI. in XVII. stoletju); Uno scontro drammatico nel Consiglio comimale diCherso nel 1718 (Dramatičen prepir v creškem občinskem svetu 1. 171.8) M. Bertoše; Fattori di spopolamento dell'Istria veneta neisecoliXVIXVII (Vzroki demografskega primanjkljaja beneške Istre od XVI-XVII. stol.) G. Cervanija in E. de Franceschija; L'organizzazione delpotere nel comune di Isola secondo i documenti del XIII secolo (Ustroj oblasti v izolskem komunu po dokumentih iz XIII. stoletja) M. Pahorja; Cinque secoli di dominazione veneta a Rovigno di T. Caenazzo (Pet stoletij beneške oblasti v Rovinju T. Caenazza) G. Rossia Sabatinija; Regesti di Orsera 1778-1783 (Vrsarski regesti 1778-1783) M. Budicina; Parenzo fino 2 Ibidem, str, 205. 3 Ibidem. Posebej poglej Indke de i snggi ordinati per disciplina (Kazalo prispevkov po področjih), str. 17-38; Indke degli autori (Kazalo avtorjev), str. 43-48; Indice dei soggetti (Tematsko kazalo), ' str. 61-74. 96 ACTA HI STRIAE I . Marino BUDICIN: PRISPEVEK PRVIH DVAJSETIH ZVEZKOV ZBORNIKA R0V1NJSKEGA CENTRA.,., 95-10G al dominium di Venezia (Poreč do beneškega dominiuma) V. Jurkič Girardijeve;kot tudi dela G, RadossijaSíaí«íi (vodnjanski in buzeški) i n S temini di rettori efamiglie notabili (Grbi rektorjev in uglednih družin) nekaterih (9) istrskih mest. Med navedenimi avtorji, ki so predstavili krajše prikaze izbranih obdobij in vsebin, je posebne omembe vredno delo T, Caenazza, ki je v nasprotju s tradicijo zgodovinopisja XIX. stoletja prikazal zgodovino beneškega Rovinja z izključnim poudarkom na ljudskih dejavnikih. G. Cervani in E. De Franceschi sta v navedenem delu na podlagi sistematično obdelanih rezultatov iz raziskav predhodnikov podala splošen pregled življenjskih razmer v beneški Istri in orisala problem demografske depresije ter prizadevanja Republike, da bi se ji postavila po robu. Isto obdobje in tematiko obdeluje tudi M, Bertoša. V svojih prvih prispevkih, kakor tudi v poznejših L'equilibrio nelprocesso di Acculturazione in Istria (Ravnotežje v procesu akuituracije v Istri), ¡I Tentativo di imediamento di Bolognesi nella polesana (Poskus naselitve Bolonjcev na Pulj skem), Un episodio della colonizzazione organizzata dell'Istria veneta: gliAiduchiaPola e nelPolese (Epizoda kolonizacije hajdukov v Pulju in na Puljskem v organizaciji beneške Istre), Sudditi di natura prava. Banditismo nel parentino nel Seicento e nei primi decenm del S ettečen t o (Izprijeni podložniki. Bandi-tizemna Poreškem v XVII. in na začetku XVIII. stoletja) inL'iniziativa ecologica di un rettore veneto dell'Istria negli artni 1623-1624 (Ekološka iniciativa beneškega rektorja v Istri v letih 16234624), Bertoša predlaga nove načine raziskovanja, zgodovinske analize in sinteze ter ponuja več sodobno zasnovanih modelov "mikrozgodovine", v katerih je "klasični" način pisanja zgodovine dopolnjen z obsežnimi tematikami iz zgodovine družbe v najširšem smislu. Nova tematika, poleg faktografske in politične komponente, obravnava tudi temeljne poglede na etnični ustroj, sociodemografske spremembe, gospodarske razmere v mestih in na podeželju, številne probleme, ki spremljajo proces kolonizacije in prilagajanja doseljencev in pribežnikov težkim življenjskim razmeram v Istri v XVI. in XVII, stoletju ter poglavitne vzroke za nastanek dveh različnih, večkrat nasprotujočih si, kulturnih sfer na polotoku. Pregled demografske problematike se sklene z razpravama M. Budicina in M. Malusá, ki obdelujeta gibanje prebivalcev Vrsarja in No vi grada; v tej smeri naj bi se nadaljevalo in prišlo do obsežnejših in bolj poglobljenih analiz, predvsem razmer v XVII. stoletju. Gospodarska tematika prevladuje v Contributo allastoria deli 'agricoltura tra il 1750 ed il 1830 (Prispevek k zgodovini poljedelstva med leti 1750 in 1839) E. Apiha, ki piše o obdobju skromnega agrarnega prebujanja v Istri, ki so ga podpirali maloštevilni razsvetljeni reformisti, kot npr. G. Carli, in v članku D. Milo Mije ve Le campagne del Buiese nella prima meta del '600 (Posesti na Bujskem v prvi polovici XVII. stol,), kjer najdemo natančno analizo socialne strukture, agrarnih posesti ter lastninskih in zemljiških razmer. 97 ACTA HI STRIAE I . Marino BUDEC1N: PRISPEVEK PRVIH DVAJSETIH ZVEZKOV ZBORNIKA ROVtNJSKEGA CENTRA..., 95-100 Tesno povezane z agrarno tematiko so lastninske razmere. V zvezi s tem navajamo Catastici di Umago e di Cittamva 1613-1614 (Umaške in novigrajske zemljiške knjige iz let 1613-1614) M. Bertoše; La Bergamina delle ville del Carso ("Bergamina" z vasi na Krasu) D. Milottijeve; II libro catastico di Rovigno del 1637 (Rovinjska zemljiška knj iga iz leta 1637) A. Paule ticha; 11 catastico dei dazi, delle decime e dei livelli di Orsera del 1668 (Vrsarski kataster dacev, desetin in zakupnin iz leta 1668) in I possessi del monastero di S. Nicold del Lido di Parenzo del 1771 (Posesti samostana Sv. Miklavža na poreškem Lidu iz leta 1771) M. Budicina. V omenjenih katastrih in urbatjih ne najdemo samo koristnega gradiva za proučevanje agrarne zgodovine in beneške fiskalne politike v Istri, temveč tudi obilico p ravno gospodarskih in onomastičnih podatkov. L Pederin je za tisk pripravil// registra deiBoschi delVlstria occidentale del 1541-42 (Register gozdov zahodne Istre leta 1541-42), prvi kataster gozdov v Istri in eden prvih v Evropi, ki skupaj z veličastnim Catastico generale dei boschi delVlstria (Splošni kataster gozdov v Istri), ki gaje v letih 1773-76 sestavil V. Morosini in objavil V. Bratulič v paralelni seriji Zbornika (Collana deglt Atti), pomeni popoln pregled gozdnih posesti v Istri. Katastra omogočata tudi raziskave o spremembah posesti in predpisov s področja gozdarstva skozi dve stoletji. Glede trgovske dejavnosti obalnih mest lahko navedemo nekaj podatkov iz "že navedenih del M. Bertoše, predgovora A. Pauleticha iz Trentaquattro ex voto marinari della chiesa detla B, V, delle Grazie di Rovigno (Štiriintrideset mornarskih votivnih podob v cerkvi Blažene Device Milosti v Rovinju) in predvsem v razpravi M, Bertose / porti. istriani e rifomimenti di cereali a Venezia nelVanno 1528 (Vloga istrskih luk za oskrbo Benetk z žitaricami leta 1528). Bertoša vDue progetti veneti persistemare i porti di Parenzo e di Rovigno (Dva beneška načrta za ureditev poreške in rovinjske luke) in A Icuni dati sulla costruzione della fortezza di Zaule (O gradnji žaveljske utrdbe) opisuje težave, s katerimi so se ubadali gradbeniki navedenih pristanišč in utrdbe zaradi negativnih posledic vojn, ki so jih tedaj podpirale Benetke, in zaradi beneškoavstrijskih sporov okoli meja. E. Apih v preglednem članku I rapporti tra Istria eFriuli in etčt moderna (Istrsko-furlanski odnosi v novem veku) obravnava predvsem XVII. in XVIII stoletje; odnosi so se zaradi zemljepisne nepovezanosti razvijali le deloma v isti smeri in so bili pozitivni le v enem, v prilivu furlanskih kmetov in karnijskih obrtnikov. Pravna tematika je ena najdragocenejših in najplodnejših stalnic rovinjske revije. Najprej gre omeniti objavo več statutov, mestnih pa tudi statutov vaških, včasih tudi zelo majhnih, skupnosti. G. Radossi je objavil Introduzione allo statutu diDignano (Uvod v vodnjanski statut) in ¿o statut o di Pinguenle del 1573 (Buzeški statut iz leta 1.573); J. Jelinčič Aggiunte e le modifiche allo statuto di Dignano (Dopolnila in popravki vodn j a-nskega statuta); G. MucciacciaSf«i«to£ft (Balski statut); M. Budicin LaComission o uero capitoli del castellan di Momiano (Povelje, oziroma kapitlji, momjanskega kastelana) in Statuti et ordini da osseruarsi. nelcastello di Orsera esuo contado del 1609 98 ACTA íHSTRIAE I. Marino BUDICJN: T RIS PE VEK PRVIH DVAJSETIH ZVEZKOV ZBORNIKA ROVINJSKEGA CENTRA..., 95-100 (Statuti in odredbe, po katerih seje treba ravnati v vrsarskem lcaštelu in okolici, iz ieta 1609). Navedeni statuti, s pravno problematiko, predvsem s področja zasebnega in kazenskega prava, ki jo obravnavajo, na svojevrsten način dopolnjujejo splošni pregled in tematiko, ki je že zajeta v statutarnem istrskem pravu. Posebnosti regionalne zgodovine s pravnega stališča se kažejo tudi v članku L. Margetiča GU aspetti principali del diritto delle obbligazioni nell'lstria medievale (Glavne značilnosti obligacijskega prava v srednjeveški Istri), ki predstavlja pregled glavnih vprašanj, ki zadevajo kupoprodajo, prednostno pravo, obresti, obmejno pravo in pogodbe o socidi. Strokovne teme, ki se nanašajo na notranjo politiko in krajevno upravo obravnavajo že omenjena dela M. Bertošeo Cresu, M. Pahorja o Izoli, M. Budicinao Vrsaiju in članek Terminazione Paruta del 1773 sulla térra di. P ira no (Terminacija Parute iz leta 1773 za "ozemlje" (teira) Piran) istega avtoija, pa tudi delo J. Jelinčiča Proc.lami dei neoeletti podestá di Cittanova (Proklamacije novoizvoljenih novigrajskih podestatov). Od prispevkov s področja pomožnih zgodovinskih ved omenimo paleografsko tematiko v delu M. Pahorja Acrostico degli statuti di Pirano del 1384 (Akrostih v piranskem statutu iz leta 1384) ter diplomatsko v članku L. Margetiča s področja o obligacijskem pravu; prispevke z genealoško vsebino: prispevek G. Radossija o družini Albcrtini iz Rovinja, Famiglie di Cittanova (Novigrajske družine) M. Malusa in članek o grofovski družini Rota iz Momjana M. Budicina; kartografsko razpravo L. Laga in C. Rossita Raffigurazioni della peni.sola istriana negli atlanti cinquec.enteschi dell'Ortelio, de J ode eMercatore (Prikazi istrskega polotoka v Ortelijevih, Jodovih in Merkatorjevih atlasih iz XVL stol.); Članke s področja toponomastike: La toponomástica di Pola dello Se&iai>yzz¿(Schiavuzzijeva puljska toponomastika), ki jo je uredil R. Matijašič, razprava o novigrajskih toponimih L. Ugussija ter primeijaina toponomasiična razprava o topo-nimih v Vodnjanu, Fazani, Galižani, Balah in ŠiŠanu G. Radossija. Posebej velja omeniti obsežen in bogato ilustriran istrski heraldični korpus, ki ga je predstavil in s kritičnimi opombami opremil G. Radossi. V njem najdemo zbirke grbov rektorjev in uglednih družin iz Buzeta, Bal, Vodnjana, Buj, Oprtalja, Poreča, Izole, Grožnja na in Novigrada (Stemmi di rettori e di famiglie notabili di Pinguente, Valle, Dignano, Buie, Portole, Parenzo, I sola, Grisignana e Cittanova). Zelo pomembni so tudi pregledni članki iz istrske historiografije M. Bertoše in G. Rossija Sahatinija, pregled Studi di storia medievale e moderna negli A MSI (Razprave o srednjeveški in novoveški zgodovini v AMSI - Atti e Memorie della Societá istriana di Archeologia e Storia Patria op, ur.) F. Salimhenija in Bibliografía di Cittanova (Novigrajska bibliografija) S. Zillija. O zgodovini katoliške cerkve v Istri je izšlo več pomembnih del. Omenjamo Recenti studi sulla visita diA. Valier (Nove raziskave o Valierovi vizitaciji) A. Agnellija, Liber lurium Episcopalium poreške škofije D. Muniča in Visita alie chiese della diócesi di Cittanova diE. Caimo (Caimove vizitacije v cerkvah novigrajske škofije) A. Miculiana. 99 ACTA HISTRIAE I. Marino BÜDICIN; PRISPEVEK PRVIH DVAJSETIH ZVEZKOV ZBORNIKA RO VINJSKEGA CENTRA,.., 95-100 Slednji je tudi avtor vrste pomembnih prispevkov o siljenju protestantske reforme in skrivnih zborovanj krivovercev v Istri (v obalnih mestih in v notranjosti), kar je dokaz, da duhovna kriza, značilna za ?TVI, si., ni prizanesla niti istrskemu polotoku. Prispevki, ki obravnavajo biografsko gradivo, se, jasno, ukvarjajo tudi s tematikami in dejavnostmi, značilnimi za posamezne osebe. I. Monclavo je uredil ponatis Stanco-vichevih Biografié degli uomini distinti dell Is tria (Življenjepisi istrskih ugledniko v); E. Apih je s predstavitvijo nekaj Carlijevžh pisem, ki dokazujejo njegovo pripadnost t. i. "obnoviteljski književnosti", podal pregled družbenega življenja v Kopru leta 1700.; S. Cavazza seje ukvarjal s filozofsko mislijo F. Patrizija in z njegovim delom Nova de Universis Phibsophia in skiciral kritičnoiiierarnš oris piranskega humanista G. Goineoja; L. Cova je objavil neobjavljena dela Super septem vicia in Depropordonibus Ludvika Piranskega, teologa iz XVI. stoletja; A. Trampus je s prispevkoma Suggestioni graviniane (Gravinine pobude) o Carlijevih domnevah o nastanku Novigrada in G. Carli e ilprocesso a Cagliostro (G. Carli in proces proti Cagliostru) podal nova in zanimiva dejstva o intelektualnem življenju v Istri v XVIII. stoletja. Kronike in rokopisi rovinjske družine Angelini, miscellanea, ki sta jo objavila A, Pauletich in G. Radossi, imajo poseben pomen za proučevanje zgodovine, zemljepisa, gospodarstva in lokalne rovinjske kulture. Na tem mestu se naš kratek pregled sklene, ker smo zaradi pomanjkanja prostora opustili tiste vsebine v Zborniku, ki zadevajo predvsem arhitekturo, kiparstvo, slikarstvo, jezikoslovje, dialektologijo, imenoslovje, etnografijo, zgodovino medicine in Iekannš: tva, čeprav je tudi v teh prispevkih moč najti mnoga poglavja, ki bi utegnila zanimati zgodovinarja. Na koncu želimo poudariti, da so v veliki večini Člankov uporabljeni neobjavljeni arhivski viri iz arhivov v Benetkah, Trstu, Vidmu, Piranu, Kopru in Pazinu. Predstavljeni so fondi izjemnega pomena, kot npr. Liber lurium Episcopalium, Arhiv Benedetti o grofih Rota, listine o Vrsarju in dokumenti Svetega Oficija iz Državnega arhiva v Benetkah, župnijske knjige iz Vrsarja, Novigrada in Poreča. Prispevek Zbornika za zgodovino Istre lahko izrazimo tudi s številkami; poleg 7 katastrov, 10 statutov in 11 neobjavljenih rokopisov je objavljenih še 233 transkripcij dokumentov, 103 faksimili dokumentov, bakropisov in posameznih strani iz rokopisov, 221 risb, 61 zemljevidov in topografskih kart, 88 pisem. 345 grbov, 86 statističnih preglednic in grafikonov, 53 različnih literarnih sestavkov. Kot že rečeno, se večina objavljenega gradiva nanaša na beneško obdobje. SINTESI Come g i ¿i indicate dal titolo, nel contributo sono illustrati ed elencati tutti i principali articoli sulla storiti dell'lstria nel periodo della Repubblica di Venezia, pubblicati dagliAtti del Centro di Rícerche Storiche di Rovigno nei primi ventí quaderni. 100 ACTA HI STRIAE I . UDK/UDC: 321.1(497.12/. 13 lstra)'l 8" I FONDI ARCHIVISTICI GOVERNATIVITRIESTINIIN EPOCA AUSTRIACA E L'AMMINISTRAZIONE DEL TERRITORIO ISTRIANO UgoCOVA dírettore deü'Archivio di Síato di Trieste, 34139 Trieste, Via La Marmota 15, IT direktor Državnega arüiiva v Trstu, Trst, IT SINTESÎ La documentazione in possesso dell'Archivio di Stato di Trieste permette di rilevare il lento processo di unificazione amministrativa ed istituzionale déliapenisola istriana. Caduta nel 1797 la secolare divisicme fra Istria veneta e istria austríaca, rimase ancora per lungo tempo una separaziotie amministrativa fra quelle due componenti pur nell'ámbito délia comune appartenenza alla Monarchia austríaca. Una prima unionefea lstria ex veneziana e Istria interna si ebbe ai lempi délia sovranità napoleónica sulle Province ïlliriche dell 'Impero fiancese. Una definitiva unificazione amministrativa dell'Istria si ebbe nel 1825. I mccessivi avvenimenti costituzionali austriaci fino al 1918 non inciser o sull'unitarietà territoriale, che continuo ad essere sentita dalle popolazioni anche sotto sovranità italiana e jugoslava. Come è stato riîevato da aliri intervenuii a questa tavola rotonda, ¡a rçaîtà político-amministrativa dell'Istria, anteriore agli inizi del XIX secolo, è articolata in due settori territoriali, quello impériale e quello veneto, profondamente diversificad fra di loro. Di unitarietà polifico-ammimstrativo—istituzionale dell'Istria si potra quindi parlare dal momento di assestamento territoriale definitivo deî Lítorale austríaco, che ebbe luogo nei primi aimi dell a Restaurazione austríaca nelle nostre terre. Da allora, perô, l'unità istituzionale deîlTstria rimase iníatta ed indiscussa fino, praticamente, ai giomi nostrí. I fondi archivísticí degli organi di governo del Litoraie austríaco esísíenti a Trieste dalla metà del XVIII secolo alla fine délia I. a guerra mondiale ci danno agio di cogliere il processo di unificazione istituzionale e amministrativa di cm si è fatto cemio poc'anzi. Vale qui forse la pena di notare che il decollo economico e la crescíta demográfica e di imporíanza política di Trieste dalia metà del XVU1 secolo in poi, portarono alia formazione di un polo d'attrazione unificante, sia pure con nessi più di carattere amminisirativo che di rappresentanza política, per tutte le realtà storiche territorial! 101 ACTA HÍSTRÍAEI. Ugí> COVA' I FONDÍ ARCHÍVíSTICI GOVERNATÍV1TRIESTINÍ..., í01-i04 compon en t i il Litorale austríaco (olíre a Trieste stessa, le contee di Gorizia e Gradišča e íí margravíato d'Istria). II fondo della C.R.S. Intendenza Commerciale per il Litorale in Trieste (1748-1776) ci da il sen so di una real ta ferri loríale ed istituzionale in vi a di evoluzione da situazioni ereditate da epoche anteriori e rimaste sos tan zi al mente inconcusse da secoli. La forma-zione allora della nuova provincia del Litorale austríaco, costituita da local itá costiere adriatiche anche non contingue e spesso molto distanti fra di loro (Aquileia, Trieste, Fíume col Litorale croato da Buccari a Cariopago), non interessd praticamente l'Istria, divisa fra i possessi veneziani e 0 nucleo interno asburgíco della contea di Pisino. Fu negli anni di funzionamento del c.r. Governo del Litorale in Trieste (1776-1809), che cominció a delinearsi, anche in concomitanza ai mntamenti istituziocali prima imposti dalla razionalizzazione giuseppina delle strutture amm mis t ra ti ve aus triache e poi dagli sconvolgimenti territoriali napoleonici, quella posizione centralistica triestina su tutto íl Litorale, che vedremo affermarsi definitivamente nella prima meta de 11'800. Tale tendenza si concreto prima con l'attribuzíone al Governo del Litorale in Trieste delle contee di Gorizia e Gradísca fra il 1782 e il 1791, poi delITstria ex veneziana fra la primavera del 1804 e l'autunno del 1805. La perdita dell'ístria da parte austríaca elimino que! primo, timido approccio di Trieste con l'Istria, límitatamenfe a quella parte, che era stata territorio della cessata Repubblica di Vertezia, Non sí era voluto in quell'occasione, da parte di Vienna, unificare il territorio ex veneztano dell'ístria con quello della contea di Pisino, per motivi di varia natura, fra cui preminente era quello economico. Tali elementi erano stati rilevati ne.l 1802 dal governatore di Trieste, conté Pompeo Brigído, nel corso delle indagini preparatorio del provvedimento che avrebbe portato all'unione con Triaste. L'attribuzíone dell'ístria ex veneziana al Regno d'ítalia napoleonico e la sopravvivenzadelfantica Istria austríaca fino alia form azione nel 1809 delle Province lliíriche del Impero francese, contribuirono all'insorgere di non pochi squilibri nella deücata situazione di quegli anni, non ultimo dei quali lo sviluppo abnorme del fenomeno del briganíaggio istriano. Fu pero ai tempi della comune appar-tenenza di Trieste e dell'ístria alie Province Iliiriche deli'Impero francese che si ebbe una prima unificazione amministrativa del territorio istriano. Trieste era la cittá capo-luogo della Provincia delFlsfria e sede dell'intendente che ne era a capo. Nel 1811 fu aggregato alia Provincia dell'ístria anche il territorio della contea di Pisino. Nel 1813, con la rioccupazione austríaca delle nostre ierre, venne lasciaía provviso-riamente sussistere a Trieste Plntendenza delITstria giá istitulta dai francesi, che soprav-visse fino alia nascita, il 1 novembre 1814, dell'i.r. Governo del Litorale in Trieste. Questo dipendeva (come la precedente Intendenza), dal Governo provvisorio generale dell' Illirio in Lubiana, secondo i vecchi schemi amminisírativi francesi, con competenza sui circoli di Gorizia, dellMstria (con sede a Trieste) e di Fiume. Per volere sovrano, nell'agosto del 1816 fu costituita, nell'ambiío deli'Impero d'Austria, il Regno dTllirio. In esso erano compresi iLánder austriaci giá appartenenti alie Province Iliiriche francesi 102 ACTA HISTRIAE I. Ü&0 COVA: I PONOÍ ARCHÍVÍSTtCI GOVERNATIVÍTRIESTÍNÍ,.., 101-104 e vi ríentrava quindi puré ii Litorale austríaco. In tale occasione quest'ultimo venne sottratto alia dípendenza da Lubiana e Pi.r. Governo del Litorale fu sottoposto diretta-mente agli organi aulici di Vienna. La sua corapeteoza territoriale fu estesa non solo sul circolo dell'Istria e su quello di Fiume, ma puré su quello di Karlstadt (Karlovac) comprendeníe la Croazia al di qua della Sava. Nel 1822 i circoli di Fiume e di Karlstadt furono sottratti al Litorale e restituid alPUngheria. In queü'occasione fu stabilito a Pisino il capoiuogo della parte istriana (attribuita quindi al Litorale austríaco) dell'abolito circolo di Fiume. Nel 1825, infine, il capoiuogo del circolo dell'Istria venne trasferito da Trieste a Pisino. Tale circolo comprese al lora, per la prima volta, sotto sovranitá austríaca, tutta I'ístria, sia quelia austríaca ab antiguo, sia quella ex veneziana. L'esito di questo complesso processo di assestamento amministiativo, awenuto nel II e III decennio dell'800, ebbe esiti sostanzialmente definitivi, per quanto riguarda l'unitarietá amministrativa del territorio istriano. I mutamenti eos tito zuma! i austiiaci del 1849 e le conseguentí ristrutturazioni ammi-nistrative e di rappresen tanza política, portaron o aH'istituzione della Luogotenenza del litorale, con competenza amministrativa su tutto il territorio del Litorale, costituito da Trieste, dítS immedíatadell'Impero, dalle contee di Gorizia e Gradisca e dal margraviato d'Istria. Queste tre real ta territoriali componenti il Litorale costituirono, ognuna per sé, altrettanti organismi rappresentativi, che si concretarono in altrettante Diete provinciali. Nonostante i mutamenti circoscrizionali a carattere lócale che, fra gli anni '50 del XIX secolo e il 1868, si ebbero in tutto l'impero e quindi anche nel Litorale e, al suo interno, nel margraviato d'Istria, il carattere unitario di quest'ultimo rimase iníatto ed índiscusso. EJ certo che il permanere di questa realtá istituzionale per un periodo lungo, che coinvolse parecchie generazioní di persone, produsse in Istria un'abitudine radicata all'unitarietá territoriale, al di sopra delle diversitá etniche ed economiche che le erano caratteristiche. II fatto che nel periodo di sovranitá italiana tale unitarietá fosse stata confermata, rafforzó tale abitudine. Ció non toglie che, specie nelle zone di confine fra l'antíca contea di Pisino e Ja Repubblica di Venezía, si serbi, talvolta anche a livello popolare, il ricordo dell'antica divisione. Dívisione pero che nulla ba a che fare coi nuovi confín i di Stato recentemente instaurati. 103 ACTA HI STRIAE I . UgoCOVA: 1 FOND! ARCHIV1STICI GOVERNATIVI TRIESTIM..., 101-104 POVZETEK Dokumenti, ki so shranjeni v tržaškem Državnem arhivu, omogočajo vpogled v počasen proces upravnega in institucionalnega poenotenja Istre. Ko so 1. 1797 ukinili večstoletno razdelitev Istre na beneško in avstrijsko, je upravni ustroj obeh delov še dolgo ostal neenoten kljub temu, daje cela Istra pripadala avstrijski monarhiji. Do poenotenja upravnega sistema bivše beneške in notranje Istre je prvič prišlo v času Napoleonove vladavine, ko je bila Istra del Ilirskih provinc francoskega imperija. Do dokončne unifikacije pa je prišlo 1. 1825. Avstrijske ustavne reforme do I. 1918 niso vplivale na teritorialno enotnost, ki je v zavesti istrskega prebivalstva bila prisotna tudi pod italijansko in jugoslovansko vladavino. 104 ACTA HI STRIAE I . UDK/UDC: 321(497.12/.13 Istra):930.25(450.361 Trst) LE FONTIARCHIVISTICHE TRIESTINE FER LA STORIA DELLTSTRIA VENETA Pierpaolo DORSI do«., Archivio di Slato rfi Trieste, 34139 Trieste, Via La Marmora 15, IT arhivist, Državni arhiv v Trstu, Trst, iT SINTESI Dopo ai1«- accennata ai motivi che spiegano la scarsa consistenza delle fonli documentarle sull'htria veneta esisteniipresso le istituzioní culturali triestine, il contributo descrive la docutnentazione in materia consérvala presso l'Archivio diocesano, presso l'Archivio diplomático del comune e presso l'Archivio di Stato di Trieste, soffermandosi in particolare sugli atli dei commissari ai confini austro-veneti e su quelli delta Commissione ministeriale per l 'esonero del suolo. In questo mío íntervento dovrei trattare delle fonti documentarte d'interesse per la storia deilTstria veneía, che eventualmente sí trovassero consérvate presso istituzioní triestine, D'aitra parte, chiunque si sia dedicato a ricerche d'archivio sul tema sa che Trieste non é cerío tino dei luoghi privílegiati in cui si custodiscano le memorie documentarie deilTstria veneziana. Tale situazione trova piena giustifícazione sul piano storico e archivistico, ma non certo nel senso che vi sia estraneítá o lontananza tra i due soggetti che sono Trieste, da un lato, e dall'altro ITstria. Al contrarío non si dovrebbe nemmeno parlare, a proposito di Trieste e deilTstria, di due entila sto rica mente distmte; in una prospettiva di lungo periodo - si pcnsi soprattuito aH'ariíichiíá e al medioevo - Trieste é da considerare semplicemeníe come una delle tante componenti dello spazio regionale istriano. E anche quando Trieste comincia ad ori en tarsí verso orbite polítiche divergenti rispetto alie altre citta costiere deilTstria, il confine che si viene di fatto a creare non rappresenta una demarcazione nel senso moderno: non segue un tracciato lineare, non coincide con una linea di separazione física o di diíferenziazione culturáis. Trieste e gli altri centrí ístrianí anche ín etá moderna continuarlo a manifestare uno sviluppo paral lelo se si guarda ai rapportí sociali, alia vita culturale, alia pratíca lócale del díritto, alia sedimentazione étnica e lingüística, ma anche alie condizioni economi-che, prescindendo a questo proposito dalle protezioni e dai vincoli imposti di volta in volta da auto rita superior!. 105 ACTA HISTRIABI. PictjisoIoOORSr: le FONTIARCHIVISTICHETRIEST1NE..., 105-108 E'vero pero anche che la formazione, Forganizzazione c la dssfribuzkme nelio spazio dei nuclei documentan rispondono a ragioni diverse da quelle appena menzionate come elementi di coesione tra Trieste e l'Istria veneta: gii archivi sono infatti lo s truniento e insieme il prodotto dell'attívitá di istituzioni, che per lo piü si presentano ordinate secondo un sistema gerarchico di "centri di potere", dotati ciascimo di una propria giurisdizione territoriale. Quindi l'appartenenza política e la circoscrizione amministra-tiva - nel senso piü vasto - sono i fattori che condizionano principalmente la presenza e l'assenza, lo sviluppo o íl mancato sviluppo degli archivi in determínate sedi. Le istituzioni triestine - e quindi i loro archivi - cominciano a trattare in modo diretto dell'lstria giá veneta soltanto nell'Ottocento, quando Trieste assume la funzione di capoluogo amministrativo di rango regionale, per poi divenire gradualmente anche centro d'irradiazione economica e ctilturale e polo d'attrazione demográfica nei confron-ti dell'intero Litorale. In altreparole, le fonti documentarle triestine ci paríano dellTstria a partiré dal momento in cui la cilta, che puré rimane una componente della regione stessa, in una certa misura se ne estrania diventandone la"capitale". E non e un caso che in questa fase Trieste sia anche il centro della produzione pubblicistica - non solo storiografica - su argomenti istriani: il fatto che l'Istria venga assunta come oggeíto di studio dall'ambiente culturale triestino dell'epoca é un sintomo preciso di questa estraniazione. Le riflessioni precedenti ammettono pero qualche eccezione ed é suqueste eccezioni che ora intendo soffermarmi. Documentó e intere serie strettamente riferite aU'ístria veneta sono presentí nelí'Ar-chivio storico della diócesi di Trieste, una sede finara poco frequentata per le nostre ricerche. 1 lavori di riordinamento eseguiti negli ultimi artni hanno permesso di chiaríre la struttura e la consistenza dei fondi, che ora emergono con evidenza dalla íettura della voce dedicata a Trieste nel recentissimo primo volume della "Guida degli Archivi diocesani d'Italia" (Roma, 1990: Quademi della Rassegna degli Archivi di Stato, 61), I limiti della circoscrizione ecclesiastica non coincidono meccanicamente con quelli dell'amministrazione civile: cosí alcuni settorinon trascurabíli dell'lstria veneta fecero capo per secoli, tradizionalmente, alia diócesi di Trieste e i documenti deil'archivio diocesano - purnella loro lacunosítá - trattano naturalmente anche díqueste aree (sipensi a Muggia, Umago, Pinguente). Le soppressioni e le incorporazioni che intervennero nell'organizzazíone delle diócesi istriane, a vantaggio della sede vescovile triestina, nei primo Ottocento spiegano poi l'esistenza nelI'Archivio dei fondi aggregati delle diócesi di Capodistria, risalente fino al XVsecolo, e di Ciítanova, comprendente documenti fin dal XVI secolo. Diversa é la situazione d.eU'Archivio diplomático del comune di Trieste. Qui la documentazione diretta sull'Istria veneta si riduce a singoli anche se venerandi cimeli, quasi esclusiva mente codici statutari, concentrad nelI'Archivio preval en temen te per 106 ACTA HI STRIAE I . Ficrpaoio D0RS1: LE FONT! ARCHIV1SÏICKETRIESTINE..., 105-108 iniziativa di Pietro Kandler. Fonte indiretta - tutta pero da valutare - potrebbe essere ínoltre lo stesso archívio del comune triestino, che fu naturalmente in rapporto, non sempre pacifico, con ie comunità finitime dellTstria veneta, in particolare con Muggia e Capodistria. Nel caso di Muggia, gli atti del comune di Trieste poirebbero portare qualche luce in una situazione documentarla immiserita dalla perdita disastrosa dell'ar-chivio storico di questo municipio. Veniamo ora all'Archivio di Stato di Trieste. Accenno soltanto all'esistenza qui della riproduzione parziale in microfilm del fondo dell'Archivio municipale antico di Capodistria, che continua a essere oggefto di consultazione nel i a nostra sede. Presentí in originale sono invece gli atti dei commissari di parte austríaca incaricati di ispezionare periódicamente il confine austro-veneto nei settori del Goriziano e dellTstria, in seguito alia convenzione stipulata dai due stati a Gorizia nel 1754. Si tratta della corríspondenza dei commissari coi loro omologhi di parte veneta, con le autorità central! e coi poteri locali; sono compresi i verbali minuziosissimi deile "reambulazioni" aiinuali o biennal! del confine. La linea percorreva alcune tra le zone più appartate delï'ïstria, rimanendo generalmente lontana dai centri principali; da questi atti emergono appunto, ben più delie relazioni tra le due potenze, le condizioni materiali deile piccole o minime comunità rural i dellTstria, per le quaii il confine rappresentava qualcosa di tangibile, un ostacolo da aggirare ma spesso anche un'occasione da sfruttare nel quadro di un'economia di sopravvivenza. Il confine è il "segno di contraddizione" che fa emergere, allora ali'attenzione dei dicasteri poli tic!, oggi ali'attenzione degii storici, quei comportamenti devianti, da parte di singoli come di intere comunità, che in altre circostanze non avrebbero acquistato la stessa rilevanza e probabilmente non si troverebbero nemmeno documentât!. Non soltanto il contrabbando, ma anche semplicemente il taglio, la fienagione, il pascolo abusivo, il furto campestre, la deviazione di un fossato, lo spostamento di un limite di propriété sono in questo caso comportamenti in grado di provocare una vertenza diplomática e vengono pertanto giudicatí dai commissari stessi, dotati a questo scopo di poteri di giurisdizione sommaria, da esercitarsi in occasione delle udienze apposítamente tenute in località site lungo ia linea confinaría. E' possibile cosi anche seguire, nell'arco di un quarantennio, l'evolversi delle situazioni locali di attrito nei punti che furono oggetto di controversie ricorrenti. Gli atti dei commissari austriaci ai confini, che coprono il periodo dai 1757 al 1796, sono compresi nella serie relativa alie quesíioni di frontiera (Confini del Litorale) costituita nel I'ámbito de 11'archívio della Luogotenenza del Litorale. Mérita un accenno il fondo, pure consérvalo alT Archívio di Stato di Trieste, della Commissione ministeriale per l'esonero del suolo di Trieste e dellTstria. L'aííiviíá della commissione aveva per oggetto il riscatto degli oneri di varia origine gravantí sul possesso fondíario secondo i princîpi contenuti nelle patenti sovrane dei 7 setiembre 107 ACTA HI STRIAE I . PíerpaoioDORSi: LE FONT1 ARCHIVlSOCHETRIESTiNE...,105-108 1848 e del 4 marzo 1849. I documenti di questo fondo risalgono perció alia meta dell 'Ottocento, ma le situazioni che vi si trovano riflesse - si potrebbe diré censite - sono radícate tutte nella fase d'antico regime: i canoní, le decime, le prestazioni in natura e in servizi che la cooimissione aveva il compito di liquidare scaturivano infatti in buona parte dal soppresso nesso di sudditela, oltre che da antichí rapporti privati di obbügazio-ne. I diritti dei percettori venivano documentad con la presentazione di urbari e di aitri titoii legali, generalmente d'epoca di molto anteriore, che ora si trovano allegatí - in origínale o in copia - ai fascicoli deglí "operati d'esonero". La documentazione interessa il territorio istriano in tutte le sue partí, nía é particolarmente ricca per ie aree infeudate, sia del settore arciducale che di quello veneto delia peaisola; perqueste aree il materiale documentario registra in modo csaurieníe lo stato del possesso fon diario rispetto all'm-tero territorio di un comune, di piü comuní contigui, talvolta di un distretto ne! suo complesso. Quello della Commissione ministeríale per Tesonero del suolo é solo un esempio, particolarmente evidente, di come i vari fondi documentan delle autoritá amministratíve austriache conservati all'Archivio di Stato di Trieste, almeno nella prima meta dell'Ottocento possano fornire ancora notevoli material! per ricerche rivolte alie condizioni dell'lstria nel periodo veneto. Tutte le volte in cui gli orgaoi di governo a us triad sí dovettero confrontare con gii órdinamenfi peculiari dell'lstria giá ve-neta, ad esempio in materia di usi civici, di diritti di caccia e pesca, di notariato, di "notifiche" degli immobili, vediamo moltiplicarsi nella documentazione i fascicoli contenenti relazioni, riievazioni e pareri che servivano appunto a ricostruire situazioni dalle quali le nuove autorita non potevano prescindere nello svolgimento del!' attivita di governo. POVZETEK V prispevku so najprej nakazani vzroki za primanjkljaj listin o beneški Istri v kulturnik tržaških ustanovah. Opisana je dokumentacija, ki je shranjena v Škofijskem arhivu (Archivio diocesano), občinskem Diplomatskem arhivu (Archivio diplomático) in Državnem tržaškem arhivu (Archivio di Stato di Trieste) s posebnim poudarkom na listinah komisarjev na avstrijsko-beneški meji in na dokumentih ministrske Komisije za odvezo zemljišča (Commissione ministeríale per l'esonero del suolo). 108 ACTA HISTRIAE I. UDK/UDC: 949.712 Istra "19":352/354:323.1 SLOVENSKA ISTRA V19. STOLETJU S POLITIČNEGA, UPRAVNEGA IN NACIONALNEGA VIDIKA Salvator ŽITKO ravnatelj Pokrajinskega muzeja Koper, 66000 Koper, Kidričeva 1.9, SLO direttore del Miseo regionale di Capodistria, SLO IZVLEČEK Avtor v svojem prispevku poda ja oris političnih, upravnih in nacionalnih sprememb na območju Slovenske Istre od propada Beneške republike leta 1797 do konca 19. stoletja. Pregled pričenja z obdobjem Italijanskega kraljestva in ilirskih provinc, ki so vsak po svoje zapustili vidne sledove na ekonomskem, političnem pa tudi nacionalnem področju. Ob upravni in politični podobi Istre v obdobju po dunajskem kongresu 1814/15 so na kratko prikazane tudi nacionalne težnje istrskih Slovencev in Hrvatov na eni ter istrskih Italijanov na drugisiraiii, hkrati pa tudi nacionalni antagonizmi, ki so bili zlasti prisotni v drugi polovici 19. stoletja. Največ pozornosti avtor posveča obdobju ustavne dobe oziroma nastankuMejne grofije Istre, deželno- in državnozborskim volitvam ter nacionalnim spopadom v Istrskem deželnem zboru. Francosko gospostvo na vzhodni obali Jadranskega morja v času Napoleona postavlja pred zgodovinarje izredno zanimive probleme. Tajne določbe Leobenske pogodbe so obljubljale Avstriji velik del ozemlja Beneške republike: Dalmacijo, beneško Istro in ozemlje beneške terrafermedoreke Oglio; te določbe so - nekoliko ¡spremenjene - dobile svojo dokončno obliko in bile objavljene v Campoformijskem miru (17. okt. 1797). Spremembe v času avstrijske nadoblasti (1797-1805) so se omejevale na nekaj reform v upravi in sodstvu v središčih obeh dežel in v nekaterih mestih. Avstrija je pustila jezik, navade, civilne in verske'ustanove, svobodo v trgovini; zmeren je bil tudi njen fiskalni sistem in tudi davke je delno odpravila. Pod njeno upravo je bila Istra razdeljena na sedem okrožij, ki so dobila imena po glavnih mestih. Vsako okrožje je imelo civilni tribunal prve stopnje; prizivni c.kr. tribunal je bil med drugim tudi v Kopru. Leta 1804 je bila Istra združena s Tržaško provinco v deželno glavarstvo (capitanato provinciale); predlog, da bi Kranjsko združili z nekdanjo beneško Istro je n aletel na odpor tržaškega guvernerja. Po francoskih zmagah v tretji koalicijski vojni leta 1805 in po sklenjeni Bratislavski pogodbi so Istra, Dalmacija, Boka Kotorska, Benetke z lagunami in ievantmski otoki 109 ACTA mSTRiAE I. SaivatorŽlTKO:St.OV£NSKAISTRAV 19. STOLETJU..., 109-116 postali del Italijanskega kraljestva. Združitev beneške Istre z Italijanskim kraljestvom je bila objavljena 10. januarja 1806; z dekretom podkralja Italije Eugena Beauharnaisa z dne 7. feb. 1806 je bila ustanovljena Istra kot 8. provinca. Dekret o združitvi Istre z Italijanskim kraljestvom je izdal Napoleon 30. marca 1806. Istrski departma je postal vojvod stvo in veliki fevd francoskega cesarstva, ki ga je Napoleon podelil maršalu Bassiersu. Ta je dobil naslov vojvode Istre z rento 15% javnih davkov. S kraljevim dekretom z dne 22. 12. 1807 je istrski departma dobil svoje predstavništvo, to je generalni svet 30 članov. Istrski departma sta sestavljala koprski in rovinjski okraj, ki sta se delila na kantone. Do pomembnih upravnih sprememb je prišlo leta 1809 po 4. koalicijski vojni oziroma Schonbrunnskem miru 4. oktobra 1809, ko so se formirale Ilirske province, ki so segale od Save in Soče do Boke Kotorske; njihova glavna naloga je bila, da zaprejo pristanišča na vzhodni obali Jadrana za angleško blago in odpro celinsko pot francoski trgovini z Levanto. Ilirske province, ki so bile v geografskem in etničnem pogledu heterogena enota, so po prvi organizaciji decembra 1809 imele v svojem sestavu 10 provinc oz. intendanc. Z dekretom aprila 1811 seje število intendanc zmanjšalo na 6. Združeni sta bili namreč Tržaška in Istrska provinca, 18. sept. 1811 pa še nekdanja avstrijska in beneška Istra. Nova provinca z glavnim mestom Trstom in z 242.683 prebivalci se je delila na štiri distrikte: Rovinj, Koper, Gorica in Trst, ter 17 kantonov. Intendant s sedežem v Trstu je imel polnomočje podprefekta. Province so bile v upravnem pogledu razdeljene na distrikte, ti v kantone, kantoni v občine in občine v kontrade. Francozi so v Istri ukinili vse, kar je spominjalo na fevdalizem. 15. aprila 1811 so bila izdana navodila za province, distrikte, kantone in občine. Uprava in sodstvo nista bila več v rokah mestnih aristokracij, ves aparat pa je bil imenovan z vrha. V Ilirski h provincah niso poznali volitev. Vse občine so imele enake pristojnosti, pravice in dolžnosti. Napoleonov zakonik (Gode Napoleon), konkordat in dekret o organizaciji svetne in redovne duhovščine so bili v Istro vpeljani že leta 1806; leta 1810 so uvedli še cenzuro, ustanovili policijo, uvedli davke in osebno zemljiško kontribucijo. Lokalni statuti so pod Francozi izgubili vso veljavo. Ukinjeni so bili kapitlji (kanonikati) in mnogi samostani, odpravljene so bile vse bratovščine (v Istri naj bi bilo še leta 1762 kar 616 bratovščin). Z dekretom leta 1810 so bili odpravljeni tudi cerkveni privilegiji, ukinjene cerkvene dajatve in kanoniki so pričeli prejemati plače iz državne blagajne. Duhovščini sta bila odvzeta tudi skrb in nadzorstvo za šole, ki so prišle pod državo oziroma občine, V Istri so Francozi ravno tako ukinili černide, t.j. deželno milico, in "bombardiere" ter junija 1807 ustanovili nacionalno gardo, ki naj bi skrbela za javni red, a sojo kasneje uporabljali tudi kotredno vojsko. Leta 1813, po ponovni zasedbi Istre, pa je Avstrija odpravila spet vse, kar je spominjalo na francosko zakonodajo. Zanimivo je, da je do neke mere restavrirala stari beneški režim, ki ga je imelo ljudstvo raje kot francoskega, na vodilne položaje pa je postavila tiste ljudi, ki so ta mesta zasedali že med prvo avstrijsko zasedbo. Po Pariški mirovni pogodbi 30. maja 1814 je bil iz Goriškega, Tržaškega in Reškega okrožja 110 ACTA HI STRIAE I . Salvstor ŽITKO: SLOVENSKA ISTRA V19. STOLETJU..., 109-116 ustanovljen Tržaški gubernij. Beneška Istra je bila vključena v Tržaško okrožje, na celotnem ozemlju pa je bil s 1. oktobrom 1815 uveden avstrijski Civilni kodeks. Kot že rečeno, je bila nekdanja beneška Istra kot Jadranska provinca (Provincia Adriatica) dodeljena Tržaškemu okrožju, ostali del Istre pa je bil kot Liburnijska provinca (Provincia Liburnica) dodeljen Reškemu okraju. Z zakonom civilnega in vojaškega guvernerja v Iliriji barona Krištofa Lattermana je bilo 1. avgusta 1814 ustanovljeno "Ilirsko primorje", vsa tri okrožja pa so dobila ime "Governo delle coste marittime" (Primorski gubernij), kasneje "II Litorale" (Primorje). Avgusta 1816 naj bi obstajalo že tudi Istrsko okrožje, ki se je delilo na okrajne komisariate, ti pa na glavne oz. velike občine, zardeljene v podobčšne, ki so se imenovale davčne ali katastrske. Avstrijski Civilni kodeks je za Istro uvedel Tribuna! za civilne in kazenske zadeve prve instance s sedežem v Rovinju; pod njegovo jurisdikcijo je spadala tudi nekdanja beneška Istra z izjemo Kopra, ki je bil zaradi bližine dodeljen Civilnemu deželnemu sodstvu v Trstu. S 1. oktobrom 1815 je na sodiščih postala italijanščina uradni jezik; po cesarskem patentu so morale pri uradnih spisih uporabljati italijanščino tako stranke kot njihovi pooblaščenci. Do novih upravnih sprememb je prišlo leta 1825, ko so oblasti izvedle reorganizacijo ilirskega primorja, ki je bilo razdeljeno na mesto Trst z okolico ter na istrsko in Goriško okrožje. Beneško Istro, ki je bila do leta 1825 pod Tržaškim okrožjem, so vključili v novoustanovljeno Istrsko okrožje s sedežem v Pazinu. To okrožje je imelo v svojem sestavu Istro, otoke Cres, Krk in Premanture. Istra je bila tako prvič združena od Kastva do Poreča in od Kopra do Lošinja. Okrožje so sestavljali okrajni komisariati Koper, Piran, Buzet, Buje, Motovun, Poreč, Rovinj, Vodnjan in Pulj. Istrsko okrožje je leta 1830 merilo 86 kvadratnih milj ozemlja s 198.635 prebivalci, 178 županijami in 56 šolami. Spremenjena je bila tudi organizacija cerkve. Se leta 1819 so bili sedeži škofij v Kopru, No v i gradu, Poreču in Pulju, nadškofija pa v Vidmu. Leta 1830 je bila ustanovljena nadškofija v Gorici; vanjo so sodile škofije Ljubljana, Trst-Koper-Novigrad, Poreč-Pulj in Krk. Škofiji Novigrad in Koper sta bili leta 1835 priključeni kškofijiTrst. Prve ustavne spremembe so v Avstriji nastale šele leta 1848, po izbruhu revolucije oziroma po razglasitvi nove ustave. Za njeno uresničitev je dunajska vlada 29. aprila 1848 izdala zakon, s katerim so bii vsakemu narodu zagotovljene narodnost in jezikovne pravice, vsakemu posamezniku pa enakopravnost in svoboda vesti, vere, misli, pisanja, združevanja in preseljevanja. Narodi so dobili pravico voliti poslance v državni parlament in pravico sprejemati zakone, V Istri so prve volitve v ustavodajni parlament 6. maja 1848 prinesle absolutno zmago Italijanom, saj je pet volilnih okrajev izvolilo 4 italijanske poslance (Carlo de Franceschi, Antonio Madonizza, Michele Fachinetti in Francesco Vidulich) ter enega hrvaškega (Josip Vlah iz Kastva). Po neuspešni konstituanti je avstrijska vlada leta 1849 okrepila svoj položaj in začela odpravljati pridobitve revolucije; novi.cesar Franc Jožef I. je ukinil ustavne svoboščine in s cesarskim patentom 4, marca 1849 proglasil novo, oktroirano ustavo, s katero so bili gubernij i ukinjeni in ustanovljena namestništva. Zzdružitvijo Trsta, Istre, Goriško-GradišČanske, 25. januarja 111 ACTA HISTRIAE I. Sslvator Ž1TKO: SLOVENSKA SSTRA V 19. STOLETJU..., 109-116 1850, je biJo ustanovljeno C.kr. naraestništvo v Trstu. Z oktroirano ustavo je prišlo do sprememb tudi v politični in sodni razdelitvi Istre. Istra kot Pazinsko okrožno glavarstvo je imela posebno avtonomijo z deželnim zborom za Istro. Razdeljena je bila na okrajna glavarstva Pazin, Koper, Motovmi, Volosko, Rovinj, Pulj in Cres s svojimi ekspoziturami. S cesarskim sklepom iz leta 1852 je bilo ukinjeno načelo delitve sodne in politične oblasti. Z novo upravno razdelitvijo januarja 1854 so ukinili okrajna glavarstva, in Istra je dobila manjše politično-sodne okraje-preiure. Bachov absolutizem je zadušil demokratične in federalne želje narodov v Avstriji in s tem tudi v Istri. Zedinjena Istra je imela eno upravo in sedež v Pazinu do oktobra 1860, ko je s posebnim dekretom dobila ime "Mejna grofija". Nacionalne težnje istrskih Italijanov so se začele kazati že ob koncu 18. stoletja, v večji meri pa v prvi polovici 19, stoletja, zlasti z razvojem italijanskega risorgimenta. Določen odmev je imelo v Istri že karbonarstvo, kasneje pa zlasti mazzinijanstvo ob gibanju "Giovine Italia" (Mlada Italija) in "Giovine Europa" (Mlada Evropa), ki je vzpodbujalo Italijane k uporu in osvoboditvi izpod Avstrije. Nacionalna zavest je dosegla pri italijanskem prebivalstvu, zlasti pri sloju buržoazije in inteligence, pomembno stopnjo razvoja. Slovenska in hrvaška nacionalna zavest sta se pred letom 184S razvijali počasneje, saj nista imeli ne ekonomske ne kulturne podlage pa tudi voditeljev ni bilo pravih, Metternichov absolutizem ni imel razumevanja za narodnostne težnje, ki so se pojavljale pri narodih etnično tako heterogene države, in ni kazal razumevanja za ilirsko gibanje med Slovenci in Hrvati. Po' ljudskem štetju v Istri leta 1846 je v njej živelo 166.440 prebivalcev; od teh je bilo 71,24% Hrvatov in Slovencev, Italijanov pa 25,65%. Ravno na podlagi tega štetja je notranji minister grof Franz Stadion avgusta 1848 zavrnil prošnjo italij anskih poslancev, da bi v vse šole v Istri namesto nemščine uvedli le italijanski jezik. Zavrnil jih je, da bi s tem napravil veliko krivico istrskim Slovanom; po njegovem odgovoru so italijanski poslanci predložili parlamentu spomenico, v kateri so izrazili svojo težnjo, da bi nova ustava upoštevala italijanstvo Istre. Tudi občinam so priporočali, naj se dvignejo v obrambo italijanstva Istre, Pod vplivom Carla Combija seje sprožilo nekakšno plebiscitarno gibanje v korist italijanstva Istre oziroma za to, da se le italijanski jezik razglasi za uradni jezik v Istri. Na poziv 19 županov iz občin nekdanje beneške Istre je 56 županov katastrskih občin odgovorilo, da v njihovih občinah govore le italijansko; med njimi je bilo tudi nekaj slovenskih občin. Vojaški uspehi Avstrije v vojni s Piemontom spomladi 1849 in nova ustava so v mnogih mestih Istre spremenili odnos Italijanov do Avstrije, ki je imela na svoji strani predvsem istrske Slovence, tudi zaradi povezav s Trstom (ekonomski razlogi). Spor med dunajsko vlado in istrskimi Italijani je sprožil tudi cesarski patent iz marca 1849, kije hotel Kranjsko združiti z Istro. Delegacija istrskih mest je cesarju izročila dve spomenici proti priključitvi Istre in Goriške h Kranjski. 112 ACTA HI STRIAE I . SalvatorŽITKO: SLOVENSKA ISTRA V19. STOLETJU..., 109-116 Po padcu Bachovega absolutizma je prišlo v cesarstvu do vrste ustavnih sprememb, s katerimi je dala Avstrija nekaj koncesij svojim narodom. Najprej je izšel Septembrski manifest in za njim Oktobrska diploma. Tedaj so tudi ukinili okrožni urad v Pazinu (Uffizio circolare). S cesarskim patentom z dne 26. februarja 1861 je Avstrija uvedla nekatere spremembe, ki so se ohranile do L svetovne vojne. Avstrijsko primoge je postalo enota državne uprave načelu s C.kr. namestništvom v Trstu. V njenem sestavu so bili Trst z okolico, Goriška z Gradiščansko in Istra. Namestništvo je bilo vrhovna upravna oblast in organ centralne vlade, medtem ko so bila okrajna glavarstva izvršni organi C.kr. namestništva. Občine so postale deloma izvršilni organi okrajnih glavarstev. Naloge Namestništva so bile politična uprava, javni red, bogoslužje, šolstvo, trgovina, obrt, poljedelstvo in gradnje. Trst je bil središče Avstrijskega primorja, v njem so bili po položaju najvišji uradi, sedeži deželnega in trgovsko-pomorskega sodišča, finančnega ravnateljstva za Primorje, osrednje pomorske oblasti, deželnega šolskega sveta itd. Dežele so dobile avtonomijo: načelovali so jim deželni zbori in deželni odbori (giunta provinciale) kot njihovi izvršilni organi. Deželni zbori so sprejemali zakone, ki sta jih potrjevala cesar in dunajska vlada in so reševali vprašanja v-zvezi s poljedelstvom, javnimi zgradbami, dobrodelnimi ustanovami, deželnim proračunom, upravljanjem deželne imovine, odrejanjem deželnih davkov ter dajatev itd. Avtonomija dežele je bila najbolj vidna v dejavnosti deželnega zbora, ki je bil upravni in izvršilni organ zbora. istrski deželni zbor in odbor sta v prvih letih zasedala v Poreču, kasneje tudi v Pulju in Kopru. Volilni sistem pri deželnozborskih volitvah je Italijanom omogočil večino v deželnem zboru. Volitve poslancev po kurijah (veleposest, poslanci kurije zunanjih občin m trije virilisti) so zagotavljale v Istri italijansko premoč. Med letom 1861 do 1914 seje zvrstilo 11 deželnozborskih volitev. Nova situacija je nastala po avstrijsko-p ruski vojni leta 1866, ko je morala Avstrija predati Italiji Lombardsko-beneško kraljestvo in izstopiti iz Nemške zveze. Aspiracije Italije do Istre so bile čedalje očitnejše, vendar se je iz taktičnih razlogov začasno odpovedala Trstu m ravno tako takojšnji aneksiji Istre, Trsta in Goriške; razglašala pa je, da se bodo istrski Slovenci in Hrvati tako ali tako poitalijančili, ker nimajo narodne zavesti. Leta 1867 je postalo ponovno aktualno vprašanje priključitve Istre h Kranjski, ki so ga poslanci dežele Kranjske postavili na dnevni red v dunajskem parlamentu, ob koncu istega leta pa je s cesarskim patentom nastopil dualizem. Novo avstrijsko ustavo so proglasili 21. decembra 1867. Po avstro-ogrski pogodbi je bilo sprejetih 5 temeljnih državnih zakonov, ki so znani kot Decembrski zakoni in so pomenili zagotovitev ustavnega sistema na temelju nemške hegemonije. Decembrski zakoni so omogočili spremembe tudi v političnem življenju istrskih Italijanov pa tudi Slovencev. Zakon o splošnih pravicah državljanov je priznaval enakopravnost vseh deželnih jezikov v šolah, uradih in v javnem življenju. Ti zakoni so omogočili tudi izdajanje političnih časopisov, ustanavljanje društev ter prirejanje javnih shodov. Pobudniki razvoja narodne zavesti v zahodni Istri so postali predvsem duhov- 113 ACTA HI STRIAE I . Salvator Ž1TK0: SLOVENSKA ISTRA V19. STOLETJU..., 109-136 niki. Izšel je {udi zakon o ureditvi upravno-političnih oblasti. S cesarskim dekretom z dne 8. julija 1868 je bila Istra upravno razdeljena na 6 oziroma 7 okrajnih glavarstev, ki so se večinoma ujemala z ukinjenimi glavarstvi iz leta 1849. Ukinili so tudi mešane preture in ustanovili sodne okraje. Okrajna glavarstva in sodni organi so bili državni uradi. Koprsko glavarstvo je imelo sodne okraje Koper, Piran in Buzet. Z decembrskim zakonom so bila tako državnemu zbora kot deželnim zborom odrej ene nove pristojnosti; kljub zakonskim določilom so bile avstrijske oblasti bolj na italijanski kot slovanski strani. Avstrijski politični interesi so narekovali zdaj eno, zdaj drago taktiko. Ob stiku z gospodujočim italijanskim okoljem raznarodovanje Slovencev in Hrvatov nikoli ni povsem prenehalo, vendar pa je bilo v veliki meri zaustavljeno. Slovenski politiki so biti mnenja, da je treba delati z vsemi legalnimi sredstvi za zedinjenje Slovencev in za medsebojno povezovanje s Slovani v Avstriji; le redki so videli rešitev v povezavi z južnimi Slovani, Po oblikovanju Taafejeve vlade leta 1879 se je znatno povečal nemški pritisk. Nemški politični programi so postajali vsebolj nacionalistično radikalni. Leta 1883 je bila podpisana t.im. Trojna zveza med Prusijo, Avstrijo in Italijo, ki je sicer oslabila italijanski iredentizem, toda po drugi strani je postajala tudi avstrijska politika vedno bolj sovražna do Slovencev. Razšiijeno je bilo mnenje, da se je avstrijska vlada zavezala, da bo varovala italijanstvo v Avstrijskem primoiju. O tem je pisala Edinost, to navaja v svojih spominih tudi takratni italijanski zunanji minister Francesco Crispi, Avstrija je hotela v Trstu z listom Adria, ki ga je začela izdajati leta 1884, oslabiti negativno pisanje slovenskih listov o svoji vladi. 14. januaija 1884 je nastalo italijansko istrsko politično društvo s prozornim namenom utrjevati pozicije italijanske narodnosti in razvijati ter širiti italijansko prosveto in kulturo; že leto po ustanovitvi je začelo objavljati gradivo za zgodovino istrskih Italijanov. Na pobudo društva in njegovih članov je izhajala vrsta listov, revij itd., ki so podpirali politiko Italijanske liberalne stranke proti dunajski vladi in proti slovanstvu. Do 21. avgusta 1883 so poslanci v istrskem deželnem zboru govorili le italijanska^ Matko Laginja je prvi spregovoril v hrvaščini. Po ustanovitvi hrvasko-slo-venskega kluba poslancev leta 1884 so deželni poslanci vztrajno in neutrudljivo posredovali zahteve in želje volivcev v deželnih jezikih. Enotnost istrskih Hrvatov in Slovencev seje popolnoma izrazila v istrskem deželnem zboru, v hravško-slovenskem poslanskem klubu, zlasti pa v Edinosti, kjer so se Slovenci in Hrvati skupaj borili za narodno m jezikovno enakopravnost. Pred novimi državnozborskimi volitvami 15. februarja 1896 je novi ministrski predsednik Badeni predložil uvedbo splošne volilne pravice za vse moške nad 24 leti starosti. (5. kurija). Na volitvah leta 1897 so biii Slovani poraženi in avstrijska vlada se je v boju proti italijanskim nacionalistom naslonila na socialiste, ki so kot intemaciona-listi nastopali proti Italijanski liberalni stranki. V boju proti Italijanom je postal socializem zaveznik avstrijske vlade. S cesarskim odlokom iz leta 1898 je bil ukinjen sklep istrske deželnozborske večine, daje v zboru razprav ni jezik le italijanščina. Leta 1905 114 ACTA HI STRIAE I . Salva tor ŽJTKO: SLOVENSKA ISTRA V19. STOLETJU..., 109-J16 je avstrijska vlada zaradi odmevov ruske revolucije predložila radikalno državnozborsko volilno reformo z odpravo volilnih kurij in z uvedbo splošne in enake volilne pravice. Z novo volilno reformo je prišlo tudi do spremembe volilnih okrajev, ki pa so bili zelo neenaki in odrejeni po številu prebivalstva. Občine z italijansko večino so bile priključene italijanskim volilnim okrajem, v slovenski volilni okraj pa so bile vključene vse občine s slovensko večino. Tako sta bila prvič v zgodovini združena zahodni in vzhodni del istrskega slovenskega ozemlja, ki sta spadala pod politična okraja Koper in Volosko. Po novem volilnem redu je Istra volila šest državnozborskih poslancev, in sicer tri Italijane, dva Hrvata in enega Slovenca. Slovenski in hrvaški poslanci so na sestanku 25. marca 1906 pozdravili novo volilno reformo in uvedbo splošne in enake volilne pravice, italijanske občine, med njimi Koper, Izola in Piran pa so nastopile proti predlogu. Volitve 14. maja 1907 so bile za istrske Slovence in Hrvate prestižnega pomena. Po skoraj 30 letih zatiranja je končno prišla do veljave njihova številčna premoč, tako da so bili izvoljeni trije njihovi poslanci. Slovenci in Hrvati so dobili 29.926 glasov, italijanska liberalna stranka pa 14.390. B. Benussi je te volitve označil kot pogubne in kot polom za Italijansko liberalno stranko. Toda Avstrija je kljub temu, zlasti, po aneksiji BiH oktobra 1908, še nadalje vodila protislovansko politiko ter podpirala italijanski ireden-tšzem, ker je potrebovala italijanske glasove. Od Italije seje začela postopno odmikati šele leta 1912. Avstrijske oblasti so začele primerjati ljudska štetja iz leta 1900 in 1910 in ugotovile velik porast števila Slovanov v Istri: decembra 1900 jih je bilo 190.774, deset let kasneje pa 223.373. Znatno manjši pa je bil porast Števila Italijanov, z izjemo Trsta; v političnem okraju Koper jih je bilo leta 1900 38,000, vdeseiih letih pa je njihovo število naraslo za 1000. Najbolje je označi! avstrijsko uradno politiko Angelo Vivante. Po njem je avstrijska vlada še nekaj let nazaj podpirala italijanske kandidate pri volitvah v državni in deželni zbor, proslovanska pa je bila njena politika le tedaj, kadar je tako narekoval položaj. Povsem pa je spremenila svojo politiko, ko se je začela zavedati sile in moči nacionalnega gibanja Slovencev in Hrvatov. 115 ACTA HI STRIAE I . Satvawr ¿ITKO: SLOVENSKA ¡STRA V 19. STOLETJU..., 109-116 RIASSUNTO Nel suo contributol'autore offre un quadro dei mutamenti politici, amministrativi e nazionali avutisi nel territorio dell'lstria slovena dalla caduta della Repubblica di Venezia nel 1797 alla fine del XIX secolo. Inizia con il periodo del Regno d'Italia e delle Province Illiriche, che kanno lasciato segni evidenti in campo economico, político e anche nazionale. Oltre ali'aspetío ammin istrativo e político dell'lstria nel periodo susseguente al Congresso di Vienna del 1814/15, sono brevemente illustrate le aspirazioni nazionali degli istriani sloveni e croad da una parte e quelle degli istriani italiani daü'altra, nonché, contemporáneamente, gli antagonismi nazionali, presentí soprattutto nella seconda meta del XIX secolo. L'au tore dedica particolare attenzione al periodo costituzionale, ovvero alia nascita del magráviato dell'lstria, alie elezioni. provincialí e parlamentan e agli scontri nazionalistici in seno alia Dieta provinciale dell'lstria. 116 ACTA HI STRIAE I . UDK/UDC: 323.1(497.13 Istra)"19/20" O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJ1MA HRVATSKE ISTRE U XIX. i XX. STOLJEČU Petar STRČIČ dr., član suiadnik HAZU, znanstveni savjetnik, upravitelj Arhiva HAZIJ, 41000 Zagreb, Strossraaverov trg 2, CRO ctottore, membro coliaboratore delTAccademia Croata delle Scienze e defie Afti (HAZU), direttore deiTArcMvio HAZU, 41000 Zagabria, Strossraaverjev Erg 2, CRO IZVLEČEK Istarski poluotok - uobičajeno sveden na pojam Istra - u XIX. i XX. st. bio je u svojini Pariza, Beča i Rima, največi njegov dio i u posjedu Beograda (preko Zagreba i Ljubljane), a danas je uokviren državnim medama republika Hrvatske, Italije i Slovenije; u meduvremenu, osim navedenih sila, znatno su na nacionalno-političku sudbinu Istre utjecale i neke druge vanjske državne snage. UunutraSnjem pogledu, bitno su na nacionalno-političku sudbinu djelovali snažniji činioci - talijanski iredenlizam i fašizam, hrvatski narodni preporod i jugoslavenska odnosno hrvatska (i slovenska) varijanta komunizma/socijalizma. S obzirom na to da je u Istri u rečenome razdoblju u apsolutnoj prevagi večinski hrvatski narod (i slovenski, na njezinu sjevernom dijelu), a gospodar je sve do 1945. god. tanak talijanaško-ta Itjanski sloj, stalno je ostajalo otvorenitn nacionalno-političko pitanje. Ono je i danas aktualno, ali u novim, uvjetinia stvaranja samostalnik država Hrvatske i Slovenije te jugosrpskocrno gorske oruiane agresije na te dvije republike. Držeči se tih globalnih okvira, autor ulazi u analiza poj edinih povijesnih pokreta u Istri i značaj nih momenata vanjskih utjecaja. 1, Snažna nacionalna kreianja ti gotovo cijelome a osobito u evropskom svijetu obilježja su bitnog utjecaja na razvoj svekolikoga covječanstva u XIX. i XX. stoiječu. Tako je bilo i sa Istrom, ili istarskom polu6tokom, koji je danas največim dijelom u okviru Republike Hrvatske, a manjim dijelom u okviru Republike Slovenije i Republike Italije. Ta konstatacija u vremenskom pogledu na prvi pogled ne zvuči niti proturječi opče poznatoj činjenici: počeci svih bitnih procesa u čovjekovu životu leže u znatno ranijem vremenu od onoga u kojem su u punome zamahu i najvidljiviji. Tako je odavno uoČeno da je novije i suvremeno doba živo započeto još u XVIII. stoiječu, s jedne s t rane u za Evropu tada još uvijek znatno udaljenom dijelu Sjeverne Amerike, koji se odupro uštogljenim, zastarjelim engleskim imperijalnom-kolonijalnim shvačanjima siobo- 117 ACTA HI STRIAE I . Peta r STRČI6 O NEKI M N AOON A LNO-POLVnČK} M P1TAN JI MA H R VATS K E IS TR E..., iS 7-130 de/nesiobode, a s drage strane s osobito vidljivim prijeiomnicom - s velikom francuskom gradanskom revolucij o m. Slijede skori, siloviti i grubi Napoleonovi imperijalni ratovi sirom Evrope (uz afrički "izlet"). Ti su ratovi, izmedu ostalog, nasilno dokidali i pojedine več do tada gotovo uobličerie nacionalne države (pa i one starijega podrijetla), a nositelji tih ratova pokušali su stvori ti i sasvim nove cjeline, pa čak i prostorno veoma veliku transnacionalnu državnu zajednicu monarhijskog oblika, koja je imala centar u Parizu. Ta višedesetljetna silovita kretanja na prijelomu XVIII, u XIX. stolječe, koja su snažno budila i manj e, uglavnom evropske narodnosne cjeline, nastavljena su, izmedu ostaloga, s definitivnim uobličavanjem Britanskoga Carstva, koje je išlo prema vrhu moči čak i u in terkon t i nen taln im razmjerima, aH isto tako valja iraati u vidu i stvaranje novoga, njemačkog imperija, kao i - u Evropi još uvijek nedovoljno poznatoga - diva na sjevemoameričkom kontinentu. Istodobno, očito su prema kraju kretaia dva carstva -osmanlijsko i kinesko, dok su se vječnima črnile prostorno takoder goleni e i stoljecima stare višenacionalne državne cjeline dinastije Romanova i Habsburgovaca. Na temeljima drugih razmišljanja istodobno je stvorena i internacionalna Marx-EngeIsova ideološka koncepcija koja je propagirala medunarodno revolucionarno bratstvo po radu a ne po nacionalnom osječaju, oslanjajuči se na novo, proleiersko, tadašnjedno još uvijek strogo izdiferenciranoga postfeudainog društva. No, ta če ideologija u nacionalno-političkom pogledu mnoge zemlje i društva snažno i bitno potresati u idučem stolječu. U evropskim nacionalnim kreianjima XIX. i XX. st. čvrsto mjesto i dalje drži milenijska duhovna i svjetovna internacionalna snaga - rimokatolička crkva, kojune slabi ni gubljenje njezine šire državno prostorne baze u Evropi. Tijekom ta dva stolječa došlo je tako do razpada navedenih te niza drugih državnih tvorevina, ali i ideologija - osim onih na bazi duhovnosti/religije, što je bitno uijecalo na nestajanje nekih starih i nastajanje nekih novih nacionalno-polltičkih pitanja. U jstoj mjeri, medutim, dolazilo je i do stvaranja novih tvorevina i ideologija. Stoviše, u naše dane dolazi do ponovnoga, i to veoma snažnogbujanja nacionalnih pa i nacionaKstičkih i šovinističnih težnji, i to u prvome redu s osloncem na dan a s d dalj ena stremljenja XIX. stolječa. Takva se stremljenja Čine neskladnim u odnosu na istodobno iznenadujuče krupne korake u tehniško-industrijskoj oblasti ljudskoga života, učinjene osobito u XX. stolječu. To vračanje unatrag nerijetko je vezano čak i na težnje o praktičnom vračanju nekih teritorija susjednih država, ili se, pak, razmišlja čak i o povratku na neka teritori-jalna riješenja iz davnoga, minuiog srednjovjekovlja; doduše, takva se htijenja kreču u kontekstu današnjih - više - industrijskih a manje civilizacijskih tekovina, te u nacionalnom kontekstu. 2. U svim tiru burnim povijesnim kreianjima XIX. i XX. st. svoje - i to ne baš beznačajmo - mjesto nalazi i istarski poluotok. S jedne je strane njegova situacija opterečena značaj ni m geop ol it i čkim položajem, ali s druge strane i tirne što se suviše ne 118 ACTA HI STRIAE I . Peter STRČIČ: O NEKIM N ACIO N A t.NO-PO UTiČKIM PITAN JIMA HRVATSKE [STRE..., 117-130 koriste njegove prednosti. No, s obzirom na sadižaj našega razmatranja, ovdje posebno treba uzeti ti obzir hrvatsku, narodnostno apsoiutnu večinu na največjem dijelu Istarsko-ga poluotoka, ali takoder i apsoiutnu večinsku siovensku populaciju na njegovi! manjem, sjevernom području; tu je i niz etničkih manjina danas razsutih gotovo po cijelom poluotoku, ali niti jedna od njih nije toliko bitno obilježavala istarsku sudbinu koliko je to črnila talijanska narodnost u rečenome razdobiju. Tu je značajno i pitanje državne pripadnosti te inače jedinstvene zemljopisne cjeline, koja je u razmatranome razdoblju u nekoliko navrata mijenjala državnu vlast - ona je bila francuski, austrijski, talijanski i jugoslovanski posjed, a jedno vrijeme, u jednome dijelu i pod neposrednom angloameričkom kontrolom. Danas Istarski poluotok uokvi-ruju/dijele hrvatske, slovenske i talijanske državne mede. Unutar navedenih državnih zajednica u XIX. i XX. st. sam poluotok nije imao status jedinstvene administrativne a ni gospodarski zaokružene cjeline, večje upravno redovito bio uključen u siru adminis-trativno-prostornu pokrajinu, ili je pokrajinu činilo s nekim drugim susjednim krajem, ili je, pak, bio rascjepkan u manje ili veče upravne tvorevine. Hrvatsku Istru, dakle največi dio poluotoka, tijekom ova dva zadnja stolječa na nacionalno-političkom polju obilježavaju, usto, i četiri snažno uobiičena politička pok-reta. od kojih su dva uglavnom nacionalno, a dva ideologijski obojena. Rezultati njihova razvoja i praktičnog djelovanja nisu se, medutim, do sada prerasli i u trajnije procese, iako su oni pokazivali. očite tendencije u tome pravcu, a njihovi nosioci smatrali da se procesi zaista odvijaj u i trajno uobličuju. No, ta četiri p ovije sna fenomena bitno su omedili vrijeme u kojemu su djelovali kao i sudbineniza naraštajau njemu, a povremeno su privlačili znatnu pažnju i izvan Istre. Usto, te su pojave ostavile i više ili manje trajne posljedice na nacionalno-političkom polju, a one se produžuju i u naše dane, pa se čini kao da su u živom kretanju i danas. Imamo u ovom slučaju u vidu talijanski iredentizam, fašizam, hrvatski narodni preporod odnosno hrvatski narodni pokret, te komunistički pokret. Ti nas pokreti ovdje posebno zanimaju, a osim njih i peti momenat - utjecaj vanjskih faktora na postavljanje nekih nacionalno-politickih pitanja u Istri XIX. i XX. stolječa. 3. Prvi je povijesni momenat na nacionaino-političko polju Istre u XIX. i XX. st. ujedno i najbitniji sve do danas, a obilježen je veoma snažnim talijanskim pokretom koji uobičajeno nazivamo iredentizmom i koji se politički počeo organizirati od revolucionarne gradanske 1848. god. dalje. Iredentizam je bitno - i £o: negativno -opterečivao nacionalne, državne i druge odnose na ovome prostoru, a snažnije, pa i življe odjeke ima i sada. To je ono nacionaino-političko usmjerenje koje cijeli istočnojadranski obalno-otočni pojas vidi isključivo kao talijansku svojinu. Na čemu se temelji takvo s tajal iste? Bazira se na tvrdnji da su ti teritoriji nasljede Rimskoga Carstva iz daleke antike te vremenski nešto bliže Mletačke Republike iz srednjega i početka novog vijeka; njegovi 119 ACTA HISTRIAE I, PeSarSTKČld O NEKIM NACIONALNO-POLinČKiM P1TANJIMA HRVATSKE ISTRE..., 117-130 nositelji i zastopnici drže i smatraju te dvije višestoljetne državne tvorevine temeljem samo taiijanskog nationalnog sadržaja a talijanstvo čvrstom, neprijepornom njegovom baštinom. Ukratko - po njima je Jadran samo unutrašnje talijansko more, koje okružuje samo taiijanska obala. Najznačajnijt ideolog talijanskoga iredentizma uopče je veoma sposoban, marljiv i agilan Istranin - dr, Carlo Combi iz Kopra, a praktični je provoditelj ideja dr. Francesco Vidulich, iz talijanaško-talijanske obitelji u Velom L.ošmju; oba su djelovali u XIX. stoiječu, u poČecima organ iziranog djelovanja iredentističkog pokreta. Hrvatski (i slovenski) narod na tome istarskom prostoru talijanski iredentisti smatraju gotovo sve do naših dana samo amorfnom, narodnosno nezrelom, barbarskem, samo privremeno/došljačkom, u ljudskom smislu i manje vrijediiirn, nekulturnom maso m, koja bi se - da bi se civilizirala i dostigla kulturni nivo Talijana ~ u prvom redu morala denacionalizirati, u konkretnom slučaju i na konkretnom zemljopisnom prostoru asimilirati u Talijane. Za istarske nosioce iredentizma dtigo vremena gotovo i nije postojao hrvatski večinski narod u Istri, več se držalo da se on sastoji od nacionalno nepovezanih rodova, plemena, medu njima čak i od Srba, bez vlastitoga zajedničkog jezika. Nosilac takvih htijenja, pa i sustavnoga, praktiČkog djelovanja bio je tanak ali politički i gospodarski veoma snažan vladajuči talijanaško-talijanski sloj, sa snažnim uporištem u nekoliko gradiča, uglavnom na zapadnoj obali Istarskog poluotoka. Taj je tanak sloj imao tradicionalne, stare, srednjovekovne privilegije zasnovane još na feudal-nim i polufeudalnim odnosima. No, talijanski nacionalni korpus Istre brojčano je stalno u znatnoj manjini, iako je neprekidno popunjavan u večem broju odnarodenim Hrvatima i Slovencima te talijanskim doseljenicima s apeninskih prostora. Taj tanak upravijački sloj kampanilističkih vidika, bitno je oslonjen na podršku i pomoč središnje, carske vlasti, dakle - Beča i Nijemaca, koji u Istri u XIX. i u početku XX. st. imaju ipak zadnju riječ. Iredentizam u Istri, rekosmo, počeo se organizirati tijekom gradanske revolucije u Habsburškoj Monarhiji 1848/49. godine, ali pune organizacijske forme dobiva u kasni-jim desetlječima. Poučen spomenutim naglijim promjenama Evrope u XIX. stolječu, imajuči u vidu i industrijsku revoluciju s naglim rezultatima, aH uglavnom ne primje-njujuči njezine tekovine u Istri, te koristeči samo najniže oblike prvobitne akumulacije kapitala, svoju perspektivu daljeg održanja na gospodujtičem kormilu nacionalno-poli-tičkoga, gospodarskog, kulturnog i prosvjetnog života taj je tanak talijanaško-talijanski sloj vidio samo u ujedinjenju Istre s nekom od apeninskih državica, a od 60-ih godina s ujedinjenom talijanskom nacionalnom državnom zajednicom oko Pjjemonta - Kraljevi-nom Italijom. Procijenio je da mu u protivoom prijeti prirodno iščeznuča u masi hrvatskoga i slovenskog stanovništva - onom brzinom kojom je to pučanstvo sazrijevalo za modeme tekovine ubrzanoga povijesnog razvoja u XIX. i XX. stolječa, koristilo ih i tako se pretvaralo u suvremeni politički subjekat svjestan svoje snage. Talijanski je iredentizam u Istri imao korijene u prvobitnim, relativno romantičnim i manje-više idealnim rodoljubnim zanosima, samo s tanašnim osloncem na velik, znača- f 120 ACTA Hf.STRIAE I. Peiar STRČIČ: O NEK i M NACIONALNO-POUTiČKlM PITANJIMA HRVATSKE [STRE..., U7-B0 jen i plodan talijanski Risorgimento. Risorgimento u Istri, medutim, nije imao dubljih odjeka znatnim dijeiom upravo zbog kampanilističke ograničenosti vladajuče tanke talijanaško-talijanske grupacije i njezina pretjeranoga, preživjeloga osionca samo na stare feudaine i polufeudalne povlastice. Iredentizam je, stoga, izrastao u nacionalizam, pa u šovi nizam, te, konačno, završio u fašizmu o kojemu, medutim, smatramo da ne treba ovdje ni govoriti jer je dovoljno obraden kao povijesni fenomen svoje vrsti. S ovim zadnjim ideologijskim i političkimpokretom dobio je iredentizam - konačno - apsoiutnu viast i u Istri, osnaženu i veoma čvrstom državnom podrskom, u koju su se inkorporirali njegovinosioci. Izmedu dva svjetska rata na djelu je pokazao što praktično može učiniti - tada je, pored ostaloga, birno pridonio gospodarskoj propasti Istre, iako su tada, konačno, biie ostvarene nekadašnje stare iredentističke težnje - ujedinjenje s Kraljevi-nom Italije. Tada je, npr., čak i cvatuča Pula - iznikla pod vlašču Austrije iz malenoga, zapuštenog mletačkog naselja u največu ratnu luku goleme centralno-evropske Habsburške Monarhije, sa snažnom industrijom i popratnim oblastima života - ponovno pretvo-rena u periferni gradič, ovaj put jednenove mediteranske imperije, Savojske Monarhije; po značaju i vrijednosti vračena je gotovo na nivo razdoblja u kojem je bila beznačajan posjed Mletačke Republike. Istodobno, dio je nacionalno-političkog problema brzo, sistematski i radikalno rješa-van u dva egzodusa. Naime, iz Istre su 1918/19. god. najprije - gotovo odjednom -otjerani redom kvalificirani stručnjaci i radnici - pripadnici češkoga, njemačkog, madar-skog, slovačkog i drugih naroda, koji su se doselili ovamo u drugoj polovini XIX. i u početku XX. stolječa. Potom je započeo i drugi prisilan veliki egzodus, ovaj putznatnoga dijela večinskega, hrvatsko« i slovenskog autohtonog pučanstva. Započinje proces doseljevanja/tiseljavanja znatnoga broja Talijana iz Italije (o pitanju govorimo i kasnije). 4. Treči od bitnih povijesnih monienata što smo ih apostrofirali leži u nacionalno-poli-tičkom pitanju večinskoga dijela Istre - orioga hrvatske provenijencije. U zadnjih dvjesto godina obilježen je - po najprije - hrvatskim narodnim preporodom, čiji je vrhunac u matici (Banskoj) Hrvatskoj trajao 30-ih i 40-ih godina XIX. stolječa (ali pretpreporodi-telja ima i Istra). U cislajtanijskoj, zapadnoj, habsburskoj pokrajini Istri s Kvarnerskim otocima (što je formirana 20-ih godina XIX. stolječa) - s obzirom na posebnu situaciju u kojoj se nalazio tamošnji večinski, hrvatski, gotovo samo seljački puk - preporod se rasplamsao u drugoj polovini XIX, a produžio i u XX. stolječe, U revolucionarnoj 1848. god. iznjedrio je prve proplanisaje hrvatskoga političkog pokreta, kada se javljaj u - kako je rečeno - i počeci organiziranog iredentističkoga talijanskog političkog pokreta u Istri i na Kvarne rs ki h otocima. U personalnom pogledu, do 70-ih godina XIX. stolječa hrvatski narodni preporod oslonjen je samo na niz rimoka to ličkih svečeničkih intelektualaca, jer je hrvatski narod Istre živio tada uglavnom na selu, bez svoje laičke inteligencije, bez škola na materin- 12-1 ACTA 1USTR1AE i. Peiar STRČIČ: O NEKIM NACtONALNO-POLITIČKIM P1TANJIMA HRVATSKE ISTRE..., 117-130 skom jeziku, a osobito u gradičima iziožcna žestokom denacioiizacijskom procesu. Taj je narodni preporod tijekom druge polovine XIX. šE. omogučio večinskom stanovništvu stvaranje snažnijega političkog i gospodarskog pokrela, u suštini u znatnoj mjeri baziran na višestoljetnoj izvornoj, hrvatskoj glagoSjaškoj kulturi Iste - temelj ima brvatstva uopče u Hrvatskoj (uz one na o bližnjem o. Krku i u dijelu Dalmacije). U počecima je čvršče oslonjen na odjeke ilirskoga kulturnog i političkog pokreta pod vodstvom Ljudevita Gaja u matici-Hrvatskoj, odnosno na potenju hrvatsku varijantu narodnjačkoga južnoslaven-siva/jugoslavenstva biskupa dr. Josipa Jurja Strossmavera takoder iz Banske Hrvatske. U drugoj fazi razvoja znatnim je dijeiom orijentiran na pravaškom hrvatstvu dr. Anta Starčeviča, takodder iz matice - domovine (ovdje treba upozoriti na to da su StarČevic i njegove pristalice, pa i oni u Istri, u početku negirali slovensku nacionalna posebnost, smatrajuči Slovence Hrvatima). Voda prve generacije i nosilac prvospomenutoga na-cionalno-ideologijskog usmjerenja jest porečko-puljski i tršcansko-koparski biskup dr. Juraj Dobriia iz Veloga Ježenja u Pazinštini, a drugi naraštaj predvodi pravnik/odvjetnik dr. Matko Laginja iz. Klane (Kastavščina). Oni su na čelu hrvatskog narodnog pokceta Istre uspjeli oživjeti i snažno aktualizirati hrvatski nacionalno-politički problem čak i do te mjere da se hrvatski narod Istre kao austrijske pokrajine (s Kvamerskim otocima), jasno pojavio kao odredena i to ne beznačajna snaga i na političkoj pozorniti, sada svjestan i svoje apsolutne brojčane premoči i odličnih političkih mogočnosti te prevage. No, u skladu s opčim povijesnim proccsima. očito uspješan napredak narodnog preporoda medu tom apsolutnom večinom istarskogpučanstvaodjednomje i to nasilno, 1918. godine prekinut talijanskom državnom okupacijom. Bilo je to u trenucima kada se Austro-Ugarska raspala (1918. godine), a teritorij uključen u tek formiranu Državu Slovenaca, Hrvata i Srba (sa sjedištem u Zagrebu), na teritoriju razpadnute Habsburške Monarhije (iste se godine ta Država SHS udružila s Kraljevinom Srbijom 11 Kraljevinu Srba, Iirvata i Slovenaca, sa sjedištem u Beogradu). U doba pod talijanskom okupacijom odmah se započelo s totalnim uništavanjem svega onoga sto se javno iskazivalo hrvatskim. Bilo je to najprije u skladu s talijanskom državnom kraljevskom liberalno-demokratskom, a potom isto takvom fašističkom drža-vno-kraljevskom veoma oštrom represivnem politikom. S obzirom na to daje, uz slabije zanimanje Karadordevičeve Kraljevine SHS, Istra 20-ih godina medunarodnim i državnim ugovorima ostala u okviru Kraljevine Italije, nastavlja se s radikalnim rješavanjem nacionaino-političkog problema - uspješnim po mišljenju vladajučih starih lokalnih snaga u Istri i državnih u Rimu: tada je, izmedu dva svjetska rata, istjeran u valovirna još jedan dio tamošnjega etnosa - kako je več rečeno, ovaj put iz večinskoga naroda, čak stotinjak tisuča Hrvata (i Slovenaca), Oni su se iseljavali uglavnom u Kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca, odnosno (od 1929. god.) u Kraljevinu Jugoslaviju. U Istru su istodobno, planski i sustavno useljavani Talijani iz Italije, i to znatnom broju. S vanjske, formalne strane čini se da više nema nikak^oga nacionaino-političkog problema: stranome se namjerniku Istra mogla činiti mirnom i zapuštenom talijanskom 122 ACTA HISTR1AE I. Pstar STRČIČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMA HRVATSKE ISTRE..., 117-130 pokrajinom; to se, medutim, uskoro, pokazalo pogresnirn videnjem situacije izmedu d vaju svjetskih ratova. 5. Četvrti značaj an momenat započet je s odazivom i starskih Hrvata i Slovenaca pozivu naustanak 1941. godine,koji jeuputila Komunistička partija Jugoslavije (KP J), odnosno - u okviru nje - Komunistička partija Hrvatske (i Komunistička partija Slovenije), a u trenucima nacifašističkog napada i razbijanja Karadordevičeve Kraljevine Jugoslavije. Bio je to pomalo iznenadujuči odaziv s obzirom na to da ta politička stranka do tada nije djelovala u Istri, stoje bilo u skladu s obvezujučim stajalištima moskovske Kominterne. Naime KPJ (odnosno KPH) ni je ovdje imala partijsku ingerenciju, jer je tu - na tadašnjem državnom teritoriju Kraljevine Italije - nadležnost imala samo Komunistička partija Italije; medutim, u počecima40-ih godina njezin je utjecaj bio beznačajan. KP Hrvatske (i KP Slovenije) shvatila je značenje zaista rijetkoga velikog povijesnog trenutka i preuzela inicijativu. Kada se govori o hrvatsko j Istri. - KP Hrvatske znalački se oslonila na hrvatsku narodno-preporode u prošlost, a stoje osobito zanimlj ivo - uglavnom ne i na socijalističke radničke nacionalne i internacionalne tradicije Istre koje do 1918. god. nisu bile bezna-čajne. KP Hrvatske s uspjehom se snašla i odgovorila na očekivanja i nadanja goleme večine Hrvata Istre, koji su u okviru Italije - uz stanovnike slovenskih i nekih drugih hrvatskih obalnih krajeva - bili i prvi koji su iskusili nedače II. svjetskog rata več i prije 1941. godine, dakle prije proširenja rata na ostali dio Hrvatske. Hrvati Istre povedeni su najprije u oružanu borbu za nacionalno oslobodenje; a to je istovremeno, automatski, značilo i za socijalno oslobodenje. Poziv u borbu bio je utoliko uspješniji što ga nitko drugi nije uputio, a kvislinška - njemačko-talijanska (ustaška) Nezavisna Država Hrvatska več se 1941. god. ugovorom sKraljevinom Italijo m odrekla kvarnersko-dalmatin-skoga dijela- kolijevke hrvatstva; s druge strane, Istru - čijijesjeverni dio takoderkorijen hrvatstva - nije ni potraživala. Istodobno, pozivom KPH odgovoreno je i na socijalna nadanja manjeg broja Talijana Istre - njihova najnižega društvenog sloja. Na tim temeljima postupno se razvio narodnooslobodilački pokret, a do 1943. god. i takvoga intenziteta da se upravo ovdje javio i prvi presedan - prvi istup državnopravnoga i medunarodnopravnog značaja i vrijednosti narodnooslobodilačkog pokreta čak i u jugoslovanskim razmjerima; štoviše, dogodilo se to i bez znanja hrvatskih odnosno jugoslavenskih komunističkih vodečih tijela. To se zbilo upravo u samo} hrvatskoj Istri. Naime, u trenucima kapitulacije Kraljevine Italije pred zapadnosavezničkim udarcima, rujna 1943. god. u Pazinu su donesene odluke o kidanju veza s Italijom i uključivanju Istre u matici Hrvatsku; nova Jugoslavija - koja je tada u procesu stvaranja - u tome se dokumentu ne spominje (nešto slično istodobno se zbiva i u Frimorskoj Sloveniji za slovensku Istru). Nikakva odjeka u hrvatskoj Istri nije imao istodobni proglas Nezavisne 12-3 ACTA HISTRIAE f. P«ar STRČIČ: O NEKIM NACIONAi.NO-PO LinČKf M PiTANJIMA HRVATSKE ISTRE..., 117-130 Države Hrvatske o uključivanju Istre u tu kvislinšku tvorevinu, kao ni kasniji zahtjev Mussolinijeve Republike Salo da joj Nijemci prepuste istru. Narodnooslobodilački pokret sirih ctijeva, koji su u znatno] mjeri obuhvačali i nacionalno oslobodenje pod staroga ili novoga okupatora, postupno se, medutim - zbog uloge KPJ, odnosno KI1 II (i KPS) kao vodecih i nositeijskih snaga narodnooslobodilač-kog pokreta, borbe i rata za istjerivanje stranoga okupatora - sve više i u Istri pretvara u revoluciju komunističko/boljševickoga, sve staljinističkijskega dogmatsko« oblika i sadržaja, što je dovelo i do umitrašnjih nacionalno-političkih lomova več potkraj II. svjetskog rata. Zbog takvog razvoja, izmedu ostal og, osobito poslije 1947. god in e, kad je mirovnim ugovorom Istra pripala Titovoj Jugoslaviji, a naroči to u razdobij u snažnog i dugog poslijeratnog diplomatskog-državnog jugoslavensko-talijanskog sukoba, došlo je i do trečeg pokušaja radikalnog rješavanja nacionalno-političkog problema u Istri u XX. st. nasilnom seobom dijela stanovništva - ovaj put do odlaska stotinjak tisuča Talijana - prema talijanskim tvrdnjama, te talijanaša, autoiitonih stanovnika i došljaka s Apeninskog poluotoka. Mnogi su i neposredno primorani na iseljavanje, uglavnom u Italiju, kamo su se, medutim, uputili i mnogi Hrvati iz ovog kraja, pa i susjednoga kvarnerskog teritorija, bježeči pred sovjetizacijom cjelokupne duhovne i društvene atmosfere, a tražeči mogučnost lakšega života nego što se moglo očekivati u ratom teško oštečenom zavičaju. Istodobno započinje postepeno doseljavanje znatnog broja Hrvata iz drugih kiajeva Hrvatske, a potom intenzivnije i pripadnika drugih naroda iz središnjih i istočnih krajeva tadašnje Jugoslavije - iz Bosne, Hercegovine, Srbije, Kosova, Vojvodine i Makedonije. Ne treba mimoiči činjenicu daje Istra u Jugoslaviji, a pogotovo ti Hrvatskoj, u početku znatno gospodarski zapostavljena, ali da je ipak do 90-ih god in a postala najrazvijenijihrvatski kraj, pogotovo od šestoga deseti ječa dalje. Tada su domače snage u Istri preuzele kormilo u svoje ruke, uobličene u prvoj generaciji izrasloj i školovanoj poslije rata, pa je možda i ta okolnost dijelimice, uz veoma visok standard koji je postignut i gospodarski prosperitet, utjecala na to da se u prvi plan, u tolikoj mjeri, više ne postavlja nacionalno-političko pitanje. No, ono je - očito samo prigušeno -ponovno posta vljeno na početku 90-ih godina s prvom veli kom krizom, s jugosrpskom i crnogorskom agresijom na Republiko Hrvatsku i njezinim domovinsko/obrambenim ratom, te je u toku traženje odgovora na njega. 6. U svemu tome, tijekom dvjestogodišnjeg razvoja, ne treba zanemariti ni presudne utjecaje močnih vanjskih fakiora. Zapostavljena več i ranije od centra lagunske Republike, a osobito potkraj mletačke vladavine, stradala za napoleonskih ratova, Istra je u prvoj polovini XIX. st. zapušten kraj gotovo u svakom pogledu, osim u kreativnoj snazi narodnoga života i običaja. Do 1918. god. Beč forsira samo razvoj Trsta na sjeveru te Pule na jugu, a Budimpešta (tadašnju) Rijeku na istoku - dakle samo tri emporije na samim rubnim točkama jstarskog trokuta. No, razvoj ta tri grada podreden je samo 124 ACTA HISTKIAEI. Pcvsr STRČiČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMA HRVATSKE ISTRE..., 117-130 interesima veoma udaljenih čislajtanijskih i transiajtanijskih imperijalnih središta centralne i panonske'Evrope; sama, pak, Istra od tih rubnih gradova gotovo i ni j e imala koristi, ali je zato upotrebljena uglavnom kao stalan i bogat izvor veoma jeftine, klasično kolonijalne radne snage. Zbog sirih svojih državnih razloga smirajtiči tenzije - od u razponu od ratnih do mirnodobskih poličkih sukobljavanja - Austrija i Italija su od vremena trocarskog saveza 80-ih godina (s Njemačkom) ionako samo taktički igrale relativno dobrosusjedsku igru, ali razmišljajuči o sukobu na duži rok. U toj je igri sirih imperijalnih interesa Istra povremeno bila važan ulog, ali vise za oko nego u stvarnosti (koliko je vladajucima u Italiji i austrijskom dijelu Habsburške Monarhije bilo do stvarnoga interesa za Istru, govori, npr., i medudržavni ugovor kojim je 90-ih godina jeftinim vinom iz Italije poplavljena i Istra, pa je - pored ranijih boleština - definitivno upropašteno vinogradarstvo, do tada veoma važna grana gospodarstva, u prvom redu hrvatskoga sela). Tu su politiku nebrige jednako nastavile i pobjedničke sile 1918. godine, pa je Italija, koja se bila iznenada tijekom I. svjetskog rata smjestila u njihov krug, te godine brzo okupirala Istru. Tuje hrvatsku i slovensku pokrajinu (kao i susjednu, Tadašnju Rijeku), s malim brojem autohtonih Talijana, slobodno upotrebila uglavnom kao propagandni i praktični nacionalno-politički materijal za smirivanje snažnih soci-jalno-buntovničkih napetosti na samome Apeninskom poluotoku, a posebno na njegovu sjevernom dijelu. Potom su i fašisti te iste istočnojadranske krajeve vješto iskoristili za svoj brzi uspon na vlast te učvrščenje na toj poziciji i u samom Rimu. Nakon toga Istra je - zaboravljena. Na nacionalno-političkom poligonu dvije kratkovremene kvislinške tvorevine tijekom II. svjetskog rata - fašistička Mussolinijeva republika Salo, osnovana 1943. god. na sjeveru Italije, i ustaškaPaveličeva Nezavisna Država Hrvatska osnovana 1941. na dijelu Hrvatske, Bosne i Hercegovine - nisu imaie nikakvu šansu. Hrvatsku Istru do 1943. god. čvrsto je držala Kraljevina Italija, a nakon njezine kapitulacije nacistički Hitlerov Treči Reich iste je godine zaposjeo Istru te ju je namijenio samom sebi, držeči se u njoj i dalje domačih, otprije vladajučih talijanaško-talijanskih struktura. Jedino je habsburški Beč - u sukobu s Napoleonovim Parizom - samo jednom, posegao za Hrvatima Istre da bi istjerao Francuze; ali, od tada bi - i sam u strahu od hrvatske seljačke mase - samo verbalno njome kojiput priprijetio Pijemontu odnosno Italiji, te talijanaško-talijanskome vladajučem sloju Istre, ukoliko bi ovaj - takoder, samo koji put- pokazao neposlušnost središnjoj njemačkoj vlasti. Hrvatsko nacionalno pitanje, medutim, za službeni Pariz, Beč, Rim i Berlin - sva četiri glavna nosioca vlasti nad Istrom u XIX. i u XX. stolječu - gotovo da nije ni postajalo - toliko su malo držali do apsolutne večine pučanstva. Fašistički je Rim na to pitanje odgovarao istjerivanjem stotinjak tisuča ljudi, te, pored ostalo ga, povremenim strijeljanjima u miru (npr., Vladimir Gortan) i u ratu, uništavanjem materijalnih dobara, a i nacistički je Berlin za rata nastojao sužbiti otpor isto tako strijeljanjima i paljenjima sela, te uništavanjem drugih materijalnih dobara. Nije jasno da li su komunistički organi za rata i neposredno poslije rata iz istih 125 ACTA H IS TRI AE1. Petat STRČIČi O NEKIM NACIONAI.NO-POUTIČK1M P1TANJIMA HRVATSKE ISTRE..., 117-130 razloga vršili likvidacije, jersu u ti m represalijama nasilom srnrču stradavali i talijanski i netalijanski pripadnici iz Istre. Poslije IL svjetskog rata peti nosilae v! asii u dva stolječa - Beograd preko Zagreba a i neposredno, nije zaboravio nacionalno-političko pitanje u hrvatskoj Istri. Medutim, zaigravši na kartu - po njemu - smirujuče i humane uloge samoupravnog socializma i -za njega - ipak naglijega, relativno neočekivanog, značajnega gospodarskog prosperiteta Istre, javno je proklamirao da nacionalno-politički problem u hrvatskoj Istri - jednostav-no - više ne postoji. Isticalo se da je bratstvo i jedinsivo - ovaj put ne samo s preostalim, malim brojem talijanske manjine več i s novodošlini pripadnicima jugoslavenskih naroda iz drugih krajeva - svetinja iznad svega, da tako mora biti, pa je bilo kažnjivo i samo javno izricanje sumnje u iiju. 7. Jugosrpskocrnogorska oružana kratkotrajna agresija na Slovenija 1991. god. a oso-bito dugotrajno, smrtonosne posljedice njezina nastavka u Hrvatskoj, nisu neposredno fizički - ratom bitnije ugrozile Istru, tu najbogatiju hrvatsku pokrajino, ali je, naravno, pogodena nizom ljudskih žrtava i znatnim u gospodarskim potresima. Kao najrazvtjenija hrvatska pokrajina, to na nivou bilo koje razvijene strane, zapadno evropske regije, Istra je sada na sebe preuzela i znatne troškove Hrvatske u cjelini, a osobito velik broj izbjeglica iz ostalih dijelova napadnute Republike Hrvatske te prognanika iz Republike Bosne i Hercegovine. Usto, ratne su neprilike otkrile da postoje problemi u hrvatskoj Istri i u nacionalno-političkom pogledu, kojima se u razdoblju od kraja II. svjetskog rata do početka jugosrpskocrnogorske agresije - iako se za njih moralo znati - nije povečivala suviše javna pažnja. U Italiji se, medutim, življe javljajo politiČke snage, pa I iz redova službenog establishmenta, koje otvoreno posižu za Istrom, smatrajuči je još uvijek gotovo ili izključivo talijanskom, iako službeni Rim ivrdi da i dalje stoji iza Ostmskih sporazuma s nekadašnjom SFR Jugosiavijom, barem onih njegovih dijelova koji se tiču državnih granica (u tome se, dakle, drži medunarodnih stajališta o nepromjenjivosti granica i u Evropi, a osobito ne i nasilnim sredstvima). U Srbiji su se, medutim, več tijekom dužeg vremena - još dok je postajala SFR Jugoslavija - javljali više nego čudni glasovi koji govore daje Istra srbska zemlja ili da je talijanska, ali po njima sve manje je - hrvatska; u tome je bio več odavno jasan i srbijanski akademik/književnik Dobrica Cosič, sadaŠnji predsjednik tzv. Savezne Republike Jugoslavije (sastavljene samo od Srbije i Črne Gore). Več tada su se na ovorae prostoru pokušavale polakmiti i nesuglasice izmedu Slovenije i Hrvatske na ovome prostoru. Postkomunistički službeni Zagreb i Ljubljana najprije su uglavnom Šutjeli, ali daju do znanja da uzajamno ne postavljaju nacionalno-politička pitanja te da nema ni nerjeŠivih uzajamnih teritorijalnih pretenzija kompliciranije naravi, koje bi se mogle odraziti na nacionalno-političko pitanje u hrvatskoj i slovenskoj Istri. Medutim, u zagrebačkom, ljubljanskom te drugom hrva-tskom i slovenskem tisku relativno se često javljaju napisi koji ipak i u pogledu Istre 126 ACTA HISTKIAEI. Petar STRČIČ: O NEKIM NAdONALNO-POUTIČKiM PITANJIMAHRVATSKE ISTRE,,,, 117-130 zadiru u teritorijalni integritet j edne ili druge Republike, doduše, za sada samo u pogledu nekoliko stotina, možda i nešto više hektara ili kvadratnih metara zemlje ili mora; sve to još uvijek ulazi više u rubriku humora nego li u rubriku ozbiljnijih državnopravnih pitanja, ali je ipak dovolj no da se i nacionalno-politička pitanja započnu naglašavati kao problem. (Voda jedne od sadašnjih političkih parlamentarnih sfranaka u Republici Sloveniji postavio je pitanje čak i o. Krka, s obražlonjern, da je nekada bio u posjedu Grofova Celjskih! To je, naravno, netočno i bezsmislica, ali odraža stanje duhova u odredenim sredinama). Naravno, tuje i talijanska nacionalna manjina u Hrvatskoj Istri, čiji predstavnici izražavaju bojazan u pogledu razdvojenosti manjine u dva dijela zbog eventualnog pretjerivanja u osnaženju slovensko-hrvatske državne mede u Istri (takav slučaj hije rijedak u novijoj povijesti i u Evropi; primjer: Gradiščanski Hrvati koji su razdvojeni 1918. god. izmedu Avstrije i Madarske). U zadnje vrijeme predstavnici talijanske narodnosti u hrvatskoj Istri traže i sve šira prava, no i na hrvatskoj se strani počelo postavljati pitanje nekoliko desetaka tisuča Hrvata u Italiji. Na nacionalno-politicko pitanje negativno su se odrazili rezultati zadnjega popisa staisovništva (1991. godine) u hrvatskoj Istri jer se neočekivano smanjio broj Hrvata, povečaobroj Talij ana, a javilo se i više lokalno označenih pripadnika. Počinje se govoriti i o sve značajnijem gospodarskom egzodusu najvitalnijega dijela pučanstva u pravcu Italije i dalje. Nerijetko se počelo čuti od Hrvata/poslijeratnih došljaka u hrvatsku Istra iz drugih krajeva Republike Hrvatske te izvan nje kako se u Istri ne osječa i ne ističe u dovoijnoj mjeri hrvatstvo kao u ostaloj Hrvatskoj (i u nekim kraljevina bivše Jugoslavije u kojoj žive Hrvati). Takva sfajališta, medutim, zanemeruje bitna mjerila: apsolutni, večinski postotak u glasovanju za samostalnu i suverenu Republiku Hrvatsku, odaziv muškaraca iz Istre u n jez in domovinski/odbrambeni rat, prihvat ogromnoga broja izbjeglica iz ostalih dijelova Hrvatske i prognanika iz Bosne i Hercegovine te znatna materijalna podrška koju Istra daje ostalim krajevima Hrvatske. Eventualno snaženje državne slovensko-hrvatske mede u Istri poprijeko gledaju i gospodarstvenici u hrvatskoj Istri, jer na nju u zadnjih četrdesetak godina nisu bili naviknuti, i to utoliko više što se zadnjih desetlječa nije osječala kao neka značajnija prepreka čak niti državna talijansko-jugoslavenska granica u ovome slovenskem pod-ručju, a ni one na hrvatskome i slovenskem moru. Medutim, pri tome se zaboravlja (vjerojatno iz neznanja i nepoznavanja povijesnih činjenica) da je granica u državnom pogledu u Istri do 1945. godine, pa i ranije, u XIX. stolječu, Čak i u unutrašnjem pogledu, pa i (prema ostalom dijelu Slovenije, odnosno) prema ostalim dijelovima Hrvatske, itekako postojala te da je bila ometajuči a ne integralni faktor u uzajamnim hrvatsko-hrvatskoistarskim (i slovensko-slovenskoistarskim) odnosima te dalje, u gospodarskim i drugim odnosima s drugim zemljama. Devedesetih se godina ovdje - sa začecima 1 iberalno-demokratskog ozračja a novoj Republici Hrvatskoj - odjednom pojavilo više političkih stranaka i grupa organiziranih i na čisto nacionalnoj bazi; osim tradicionalno Talijanske unije za Istru i Rijeku, sada je 127 ACTA HISTRIAE f. Peiar STRČIČ: O NEKIM NACiONALNO-POLITIČKIM. PITANJIMA HRVATSKE ISTRE-,.., U7-130 prisu in o i više hrvatskih, pa albanska, muslimanska; dok je srpska, doduše, zamrla. Sve je snažnija, medutim, višenacionalna politička stranka koja tvrdi da je usmjerena u pravcu uobličavanja regionalnih osobitosti, uvjetovanih povijesnim razvojem u drugim hrvatskim regijama, ali s ofvorenošču tih regija, u skladu s aktualnim evropskim stremljenjima u toj oblasti. Takva staja] ista u biti su u neskladu s današnjom politikom nacionalne integracije koju provode hrvatska i slovenska metropola Zagreb i Ljubljana. U hrvatskoj Istri taj se snažniji regionalistički politički pokret oslanja na primjer "Evrope regija", a oštrije se suprostavlja nizu poteza središnjih hrvatskih vlasti u Zagrebu, čiji ga predstavnici - povremeno - negativno ocjenjuju za državne i nacionalne interese Republike Hrvatske. 8. Nacionalno-pol itičko pitanje u Istri u XIX. i u XX. st. uglavnom je u skladu sa sadržajima sličnih pitanja koja su bila otvarana ili su još uvijek otvorena u nekim drugim dijelovima Evrope, pa i izvan nje; dakle. nisu pretjerano specifične naravi, Ona su unutrašnje i vanjske provenijencije ili se, pak, u zajemno prožimaju. Na otvaranje i postavljanje tih nacionalno-političkih pitanja bitno su utjecali vanjski činioci - istarski gospodari: Beč, Rim i Beograd, krače vrijeme Pariz i Berlin, a povremeno presudnije i neke druge svjetske sile. Na unutrašnjem pianu, bitnija je činjenica da u Istri sve do II. svjetskog rata apsolutnom moči vlada tanak talijanaško-ta-lijanski sloj, sve do 1945. god. s osloncem na relikte društvene podjele čak iz srednjega vijeka, dajeautohtonihTalijanaveoma malo, dajeuapsolutnoj večini sve do 1945. god. u največem dijelu Istre hrvatsko pučanstvo, te u manjem dijelu, na sjeveru slovenski puk. Uglavnom je u hrvatskoj Istri taj puk bio seljačke strukture, a iako je bio apsolutno večinski, nije imao u praksi priznata ni ona prava koja su bila osigurana pozitivnim austrijskim propisima. Nakon šlo je Istra prestala biti dio austrijske polovine Habsburške Monarhije, apsolutno večinskom puku pod Italijora ukinuta su i ta prava, te Hrvati (i Slovenci) kao narodi službeno više ne postoje. Ta se politika praktično i ideologijski oslanjala na iredentistički pokret, nastao još u XIX. stolječu, koji je smatrao da su sva istočnojadranska hrvatska i slovenska obalna podmčja talij anska samo zato jer su nekada ovdje vladali (anitčko) Rimsko Ca; sivo i (srednovjekovno-novovjekovna) Mi e tačk a Republika, te zbog činjenica da ovdje živi i dio Talijana. No, u hrvatskoj se Istri u XIX. st. razvio snažan hrvatski narodni preporod, u poČetku nošen i predvoden gotovo samo rimokatoličkim nižim svečanstvom jer drngoga hrvatskoga pismenog svjeta do 70-ih godina gotovo i nije bilo; taj pokret je do 1918, god. udario tak ve temelje daje hrvatski korpus izdržao i stražne udarce fašizma izmedu dva svjetska rata. Te je temelje vješto iskorisfila K? Jugoslavije preko svoje KP Hrvatske, te i ovdje pokrenula narodnooslo-bodilački rat (iako je ovdje imaia partijska ingerenciju samo - inače veoma slaba - KP Italije), sa znatnim odazivom. Več do kraja rata ta narodnooslobodilačka borba pretvo-rena je u komimističku revoluciju boljševičko-staljinističkog tipa. 128 ACTA HISTRIAE f. PciarSTRČiČ: O NEKIM NACIONALNO-POLiTIČKlM PITANJIMA HRVATSKE ISTRE..., 117-130 Talijanska liberalno-demokratska vlast večje 191.8. god. nasilno pokrenuia veče egzoduše stanovnistva, od kojih je drugi zdušno nastavila fašistička talijanska državna kraljevska vlast; u prvome su istjerani Cesi, Nijemci, Slovaci, Madari i drugi, a u drugome 'stotinjak tisuča autobtonili Hrvata i Siovenaca. iugoslavenska, pak, vlast posiije 1945. god. istjeraia je stotinjak tisuča autohtonih Talijana i došijaka te talijanaša, a medu njih su se ubacili i Hrvaii u nastojanju da izbjegnu sovjetizaciju duha i odnosa. Osamostaljivanje Republike Hrvatske i nadolazak liberalno-demokratskog ozračja, te jugosrpskocrnogorska agresija na tek rodene Republike Sloveniju i Hrvatsku, osobito krvav idugratprotiv Hrvatske, pridonijelisuoživljavanju te javljanju nekih novih pojava u Istri, osobito onih s regionalnim težnjama. U suštini - sve spomenuto u razvoju Istre u XIX. i XX. st. omogučuje postavljanje nacionaino-poiitičkih pitanja i traženje odgovora na njih; putovi do njih kretali su se uz upotrebu demokratsko-! jberalnih i totalitarističkih metoda a njihovo skidanje s dnevnog reda, čak i ratno-oružanim načinima odgovor na pitanje što če biti dalje - nije stvar povjesničara jer i na primjeru Istre može važiti stara uzrečica: nitko iz povijesti ni.kada ništa nije naučio. Da K če to biti i sada? RIASSUNTO La questions político - nationale in ístria nel XIX e XX secolo è in linea di massima in armonía con quelle che si aprirono o continuarlo a rimanere aperte in altreparti d'Europa e anche fuori di essa; non sono, quindi, di natura eccessivamente particolare. Hanno una provenienza interna ed esterna, owero si compenetrano appresso a vicenda. Ad aprire e a porra tali questioni hanno contribuito soprattutto fattori. esterni -padroni dell '¡stria: Vienna, Roma e Belgrado, per un breve periodo Parigi e Berlino e, temporáneamente, anche la volontà di un'alíra potenza mondiale. Sul piano interno, l'aspetto fondamentale è rappresentato dall'autorità assoluta esercitaia in Istria dal ceto italofilo - italiano fino alla seconda guerra mondiale, sino al 1945, al cospetto dei residui di una divisione sociale addirittura medievale, di un notevole numero di italiani autoctoni, di una maggioranza che anche sino al 1945 nelia maggior parte dell'ístria ê rappre^entata da popolazione croata, e in una parte minore, a settentrione, da popolazione slovena. La popolazione dell'[stria croata era caratterizzata da una stnatura prevalentemente rurale e. benché rappresentasse la maggioranza assoluta non vedeva attuati nenmeno quei diritti garantiti dalla legislazione positiva austríaca. Quando nel 1918 l'Istria cessé di far parte délia meta austríaca délia Monarchia asburgica, la popolazione di maggioranza assoluta si vide cancellati dall'ltalia anche quei diritti e i croati (e gli sloveni) sparirono ufficialmente corne popolo. ideológicamente e nella prassí, tale política faceva riferimento al movimento irredentista sorto già nel XIX secolo, che considerava italiane tutte le regioni croate e slovene délia costa orientale adriatica solo perché nel passato erano staîe. governate (nell'antichità) dall'Impero Romano e (nel Medio Evo e nell'Evo Moderno) dalla Repubblica di Venezia, ed erano abítate in parte ancke da italiani. NelVIstria croata si ebbe nel XÍX secolo una vigorosa rínascita nazionale croata, condolía e guidata inizialmente soltanto dal basso clero 129 ACTA mSTRIAE I. PerarSTRČiČiONEKIMNACIONALNO-POLITIČKIMPITANJIMA HRVATSKE ISTRE..., 117-130 cattolico. Fino agli anni Settanta, infattí, non esisíeva aítro ceto istruito poiché non era permessa l'istruzione scolastica in lingua croata. II movimento riuscl a creare sino al 1918 lefondamenta che pernmero al corpo croata di resistereai terribili colpi infertigli tra le due guerre mondiali dal regime monarehieo e fascista italiano. II Partito comunista jugoslavo, attraverso il suo Partito comunista della Croazia, ne approfittó abilmente, awiando in quest'area la lot ta popolare di liber a ¿tone (benché la regio ne fosse zona di mgerenza esclusiva del Partito comunista italiano, del resto molto debole) che incontrd notevoli adesioni. Già prima della fine della guerra la lotta popolare di liberazione si trasformo in una rivoluzione comunista di tipo bolscevico - stalinista. Intanto, già nel 1918, le autorità liberal - democratiche italiane avevano dalo il via all'esodoforzato dellapopolazione, azione proseguita poiscmpolosamente dalpotere statale monarehieo - fascista italiano. Dappruna furono cacciati cechi, tedeschi, slovacchi, ungheresi ed altri, e in seguito un centinaio di migliaia di croati e sloveni üutoctoni. Dopo il 1945, secando asserzioni italiane, le autorità jugoslave cacciarono un centinaio di migliaia di italiani, immigrati e italofüi. Tra loro si infilarono anche croad, nelVintento di evitare la sovietizzazíone dello spirito e dei rapporti. E, per finiré, l ' indipendenza della Repubblica di Croazia e l ' avvento di un 'atmosfera liberal - democrático, quindl l'aggressione jugo - serbo - montenegrina alie neonate repubbliche di Slovenia e Croazia e soprattutto la lunga e sanguinosa guerra contra la Croazia, hanno contribuito alla nascita e all'espressione in Istria di alcuni nuavi fenomeni, particolarmente di queili caratterizzati da aspirazioni regionalistiche. In sostanza, quanto ricordato sulla svihtppo del!'Istria nel XIX e XX secolo permette di impostare questionipolítico - nazionaü e di ricercarne le soluzioni. Le vie percorse a tale scopo sono andate dall'uso di metoái liberal - democratici e totalitaristici finança al ricorso alie armi e alia guerra. Non è compilo dello storico rispondere alia domando cosa accadrá in futuro; anche nel casa deü'ístria vale il vecchio adagio: nessuno ha mai imparato nulla dalla Storia. Accadrá lo stesso anche ora? 130 I ACTAHISTRIAE l t UDKAJ DC: 949.713 &tra;352/354:323.1 949.712-15:352/354:323.1 Bogo GRAFENAUF.R. PhD, Professor Emeritus, member of the StoverIan Academy of Sciences and Arts, Murnikova 18,61000 Ljubljana, Slovenia Myihs «bout "Istjia" and the Truth nf the Tstrian Peninsula ACTA HI5TRIAE, 1,1993, pp 9-52 With regard to some myths, which have been appearing h the Slovenian and Croatian journalism as wed as in {hat of the minority, and which refer to ihe border in istria and ils situation after She implementation of the independence of Slovenia and Croatia, the authorities 5o dispel the mythology ovetshadowjng some of the questions relevant to these quarrels, i.e. 1. the question of the censuses and the methods adoptest 2. ihe origin of the Slovene-Croatian ethnical border and the recognising of it; 3. the question ofthe"unity" of Islria in the light of history; .4, T(\e natural law bases for the border between Slovenia and Croatia in istria; 5. Hie origin of today's borders with Italy and Croatia, included are a nyraber of historical maps illustrating the eSbnic situation and the languages in istria as well as its administrative division from the late Middle Ages onwards. UOKflJ DC: 655,4/.5{497s 13HQ1 ) 12fJ 13 Istra Giuseppe CUSCITO, Professor at 'be University of Tr ieste, 341ÛÛ Trieste, Italy Venice and Islria iu the Publishing Activity of the Istrian Society for Archeology and the Homeland iïi story ACTAHISTMAEJ, im, pp 53-60 To avoida boisng listing of the tillesofaH die 90 publications of Atti € Mvtnorie. deifa Socielii Istriana di A rcheologia e Storia Pairia (Anthology and Mémoires of the Istrian Society for Archeology and Homeland History) the present research went on in three tightly connected directions: the y ctdeîslanding of the deep impulses and non-historical aims, which until recently hsd been arousing interest of the Trieste and Jstriîï historiography founded on ihe Venetian presence in Istria; a short analysis of the methods and contents applied, which bave been offered to researchers by the istriatt Society; an alternative approach and a modified historical dealing with the events we have been, witnessing wiihin the Istrian Society itself in the recent years. UOKAJ DC: 352/354:949.713 PazifTl 4/12" DanielaJlJRlCI^ÓARGO, Archivist ihe Slovene Public Archives» Zvezdarska 1,61000 Ljubljana, Slovenia Ají Outline of the Administrative Development of the toff County (1374-1809) ACTAHISTRIAE, í, 1993, pp 61-70 The paper, presented on a seminar on Uniform and ¡or Nonuniform Istria, highlights the administrative development of the Paitn feudal estate, from the time when she already formed Pazin county asa sovereign property fell into ihe Hapsburgs' hands (in 1374), until {he period of Napoleonic Wars, when the former Venetian and the former Austrian Jstrie became an administrative unity. The German administrative system and its officials are described, and (he authoress partly discusses the problem of the altitude of the government towards the-ftr*/« county and its subjects. UDWJDC: 930.25(497.12 Koper}:349.71&713 lara" 13/18" 949.712/713 Istra (093}nt3/t8" Darko DA1R.OVEC, Archivist the Regional Public Archives Koper, OoriSka 6, G60GG Koper, Slovenia The Archival Sourccs of the Kcgi on ni Archives in Knper and ihe Published Sourcesforifec History of the Venetian istria ACTA H1STRIAE, 1,19931 pp 71-80 The article Sists the moss imporiant publications of ihe archival sources for the history of Istria in the period of the Venetian Republic. Besides, it$ aim is to draw attention to some as yet unpublished archival sources, particularly the ones in the custody of the Regional Archives Koper. UOK'UOC; 9^-05 i{*S63> 949.712/713 Istra"t3/16" Salvator ŽITKO, Head of the Koper Regional Museum, Kidričeva 19, 66000 Koper, Slovenia The Published Researches and the Historical Works of Slovene Historians on Venetian Istria ACTA KISTRIAE, J, 1993, pp 81-33 The author gives a survey of the published works on the history of Istria in the period of the Venetian Republic wriHtirt by Slovene aufho/s. A special attention is paid to ihe publications which have appeared since World Wa; II. it is in this period that aH the major works dealing with the discussed period were published. U0KAJ CC: 330.25 (450.361 Trst): 949.712/713 Istra "O/18" 943.7i2/.713!stra(Q93n3/ie" Pierpaolo DORSI, PhD, Archivist, the State Archives in Trieste, via A. Laroarmora i.5, 34139Trieste, Italy Records in the Trieste Archives of the History of Venetian Istria ACTA HISTRIAE, I, 1993, pp 87-94 The article begins by giving reasons for the lack of documents concerning Venetian Islria in the cultural institutions in Trieste. The author describes (he documentation kept at the Diocesan Archives (,Arch bio diocesano), the municipal Diplomatic Archives (Arcidvio dtplomaiico), and at the State Archives of Trieste (Archivio di Stalo di Triable) - xvish special regard to documents of commissars on the Austrian-Venetian border, and to documents drawn up by the ministerial committee for the expropriation of land (Cotmniasione mittisierutle per I'esttnero del suob). UOKAJPC:092AKi{01} 9^9.712/.7T3 Ist^{093)"ia/18" Marino Budicin, B.A., Centre for the Research of History, Rovinj, 52210 Rovinj, CRO The Contribution of the First Twenty Volumes of the Anthology of the Centre for the Research of History to the History of Istria in the Venetian Period ACTA HISTRIAE, f, 1993, pp 95^100 It appears from the title, the contribution lists and describes all itse articles important for the history of istria in the period of ihe Republic of Venice published by the Centre for the Research of History in Rovinj in the first twenty volumes of its Anthology (Atti). 131 ACTA H ISTRI AE I. UPKfUOC:930.25i'i07 12 Koper):0497l2/7i3 Istra "13/18" 049,7i2/.?lo islfB (□33)^3/18" Darko DAROVEC, Archivist, Reg iona larchiv Küper, Goriška 6, 66ODO Koper, Slowenien ArhivscjiieHcn des Regionalarhivs Kopcr und Herausgegebene Qneilen für rile Geschichte vom venezianischen Istrica ACTA HISTRlAii,!, 1993, S. 71.-80 Im Artikel werden die wichtigsten veröffentlich Jen Archivsquellen für die Geschichte Istriens in der Zeit der Republik von Venedig angeführt. Außerdem ist seine Absicht auch auf einige noch nicht veröffentlichte AxchivÄqueib» aufmerksam zu mach««, vor «Hern dieTdie im Regionalaichiv Koper aufbewahrt werden, UDK/UDtt 949713 fe!ra:352/354:323.t 949.712-15352/354:323.1 Dr Bogo GRAFEN'AUER, emeritierter o.P., Mitglied der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und der Kunst, Murnikova 61000 Ljublana, Slowenien Mythen von "Istrien" und die Wahrheit der Halbinsel von Ist rieft ACTA HISTRIAE, l71993, S. 9-52 Mit Bezug auf verschiedene Mythe, die sich sowie in der slowenischen und kroatischen als auch in der Publizistik der Minderheit zeigen, nachdem Slowenien und ¡Kroatien sefbsWa ndig gewordle n s ind, versucht der Autor meiuere für diese Streitig bk.it i sea wesentliche Fragen zu demythologisieren; Ldie Frage der Volkszählungen und der verwendeten Methoden; 2. die Entstehung der slowenisch-kroatischen ethnischen Grenze und deren Erkennung; 3. die Frage der "Einheit" Istriens im Licht der Geschichte; 4, naturrechtUche Grandlagen der kroatisch-slowenischen Grenze in istrien; 5, die Entstehung der heutigen Grenzen mit Italien und Kroatien. Der Text wird mt! zahlreichen Ge seh ich ts karten des ethnischen und sprachlichen Zu Standes in Istrien und dessen Vejwsitungseintcihmg seil SpätraittclaLtcr veranschaulicht. UDK/UOC: £M-05T {=BS3} Salvator ZITKO, Direktor des Regionalmuseuros Koper, Kidričeva 19,66000 Koper, Slowenien Herausgegebene Forschungen und geschichtliche Werke slowenischer Historiker über das venezianische Istrien ACTA KISTRIAE. 1 1993,3. 81-85 Der Autor liefert eine Übersieht der herausgegebenen Werke slowenisher Autoren über die Geschichte Istriens in der Zeil der Republik von Venedig. Besondere Acht gibt er den nach dem zweiten Weltkrieg erschienene» Veröffentlichungen, gerade in dieser Zeit erfanden nähmt ich die für den beschpiochenen Zeitabschnitt wichtigsten Werke. U DK/U UC: £55.4/.5(4S7.13) (01) :046.36t94SJ15/713 fsfca Giuseppe CUSCITOt Professor an der Universität Triest, 34100 Trieste, Italien Venedig und Isfrien in publizistischer Tätigkeit des hinsehen Vereines für Archäologie and Heimatkunde ACTA HISTRIAE, I, I993f S, 53-60 Dr mi i ei n ta ng weil ige* Aufzähl en der Titel aller 90 Schriften der Am c M emorie de!hl Sorfetä Ist nana di Archzologia e Sioria Putrid (Akte und Momoiseo dcü istrtschcTt Vereines für Arehäo log ie u nd Heimat ku nde) vemt ieden würde, verlief d ie vorliegende Forschung in drei dicht zusammengebundenen Richtungen: das Versiehe« der tiefen Beweggründe und njcht-geschichtlicheit Ziele, die bis vor1 kurier Zeit Interesse der istrischen und Tj'iester Geschichtsschreibung erregte, die auf der venezianischem Anwesenheit in Istrien gegründet sind; eine kurze Analyse der veiwendeien Methoden und Inhalte, die Forschern vom [strisehen Verein Angeboten wurde; ein alternativer Beitritt und veränderte geschichtliche Behandlung der Ereignisse, die wir in den letzten Jähret* innerhalb des Sstrisehen Vereines selbst miterlebt haben. UDKHE3C: 930.25(450.361 7rst}:949.7 12/713 Isira "13/1B^ 949.712/713 Istra (093PW Dr Pierpoolo DORSI, Archivar, Staatsarchiv in Triest, via A. Lamurmora 15,34139, Tricste, Italien Quellen in den Archiven in Triesl der Geschichte des venezianischen Istriens ACrA HISTRIAE, 1,1^3, S. 87-94 Im Betrag weyden zuerst die Gründe für den Mangel an Dokumenten über das venezianische [Strien in KülHtrinstituiicnen in Triest aufgszeig?. Beschrieben wird die Dokumentärem, die im Bischöflichen Archiv {Archivh diocesa/io), im Diplomatischen Archiv der Gemeinde (Archivic diplowalico) und im Staatsarchiv Triest (Arckivio
  • 4:323,1 ' Salv»lor ZITKO, Direktor des Reg Ion almuseu ms Köper, Kidriceva 19,66000 Köper, Slowenien Das slowcnischc istricn rm 1!>. Jahrhundert vom politischen, admtriinistrativen und nationalen Gesichtspunkt ACI'A lilSTRlAEy i, 19S3TS, 109-116 Der Autor gibt in seinem Beitrag einen Umriß der politischen, administrativen und nationalen Veränderungen im Gebiet des slowenischen Istriens vorn Untergang der Republik von Venedig im lahrc 1797 bis zum Ends des 1.9. Jahrhunderts. Die Übersicht beginnt mit dem Zeitabschnitt des italienische« Königtums und der illynsche» Provinzen, die jeder auf seine Weise sichtbare Spuren in wirtschaftlichen, polnischen und nationalen Gebieten hinterlassen haben. Neben dem administrativen und politischen Bild von Istricn nach deno Wiener Kongreß 1814/15 werden kurz auch die nationale» Bestrebungers der Slowene« und der Kroaten auf einer und der Italiener auf der anderen Seite gezeigt, gleichzeitig aber auch die nationalen Antagonismen, die vorwiegend in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts anwesend waren. UO KAJüC: 32t. 1 (497.12/. 13 Istra)" 1 6" Ug