Delajmo, kot da smo velika družina
RADOVAN OJDANIČ (ko-marclallst): »Kadar govorimo o delu, vse prevečkrat mislimo predvsem na fizično in manj na umsko delo. Kajtl izdelek je treba tudi prodajati in to se dogaja v pisarnah, na sestan-kih, na potovanjih pa tudi za gostilnfeko mizo. Tudi to je še kako pomembno delo in je pi-ka na i vsega procesa proiz-vodnje.
ZALKA PIŠEK (kontrolor-ka): »Narobe je že to, da neka-teri mladim govorijo, naj gre-do v šole, da jim ne bo treba delati. Sem še tista generacija, ki je resnično spoštovala delo z metlo vred. Med mladimi pa je mnogo takih, ki bežijo od strojev.«
JELKA POLŠAK (•Madlšfc-
nlca): »Na veliko gOvorimo, da je treba več delati, v resnici pa delo kar čaka.
LUKA PIPAN (•lektrote-hnlk)f »Ne bom rekel, da pre-maio delamo, marveč, da delo ni organizirano kot bi moralo biti in to nas tepe. Po moje bi se ekonomisti morali bolj po-svetiti gospodarjenju in omeji-ti sestankovanje na najnujnej-še dogovarjanje. Vse oreveč-krat trpi delo na vseh iV/neh, tudi za stroji, prav zavoljo se-stankovanja.«
' T11.KA VIDMAR (delavka):
»Če bi res nekaj dali na delo, bi spoštovali starejše delavce in jim dali lažje delo, saj se ne morejo več meriti z mladimi silami. Tudi nagrajeno bi mo-ralo biti delo, a si plačan po tem, v katerem kolektivu de-laš.«
DANIJEL HREN (komercla-llst): »Da bi delo dobilo večjo vetjavo, ga je potrebno dobro organizirati in biti za to tudi odgovoren. Če bi vsi delali za-vestno, bi bila družba lahko kot družina.«
KSENIJA OLLURI (delav-ka): »Praznlk dela resnično dostojno praznujemo, a s tem še ni rečeno, da tudi delo spo-štujemo v tolikšni meri. Žal, še mnogi gledajo zviška na fizič-no delo.
ANICA SOSTARIC (snažil-ka): »Včasih cenijo delo, vča-. sih pa sploh ne. Odvisno je od " tega, v kakšnem kolektivu de-laš. Žal mi je, da se mladi pre-večkrat zmrdujejo nad delom z rokami, a v pisarnah ni pro-stora za vse.«
LUČKA ROJC (modna krea-torka): »Opravljam delo, ki ga nehote nosim s seboj, kajti za-misli o kaki lepi torbici se ti lahko porodijo kjerkoli. Zate-gadelj je moje delo težko me-riti po sedenju v pisarni, mar-več se ga meri po uspehu pro-daje. Če bi vsi delali z name-nom, da bi naredili lep izdelek, potem smo dali našemu deiu tudi čast«
TONE PEČAN (delavec): »Načelno kar preveč povetiču-jemo delo, samo delo pa naj-rajši prelagamo na druga ra-mena. Če bi vsak vestno opravljaJ svoje delo in spošto-val delo drugega, bi bilo pri nas drugače, a kaj ko imajo mnogi dve levi roki.«
SLAVKA ŽINKO (delavka):
-Delavci za stroji imamo toč-no normirano delo, v pisarnah oa ne;                v tovarnan bi
morali najprej modernizirati proizvodnjo,
MERI GAJIC (dlpl. Ini. •gronoml|e): »Mogoče je mo-je delo včasih videti kot prela-ganje papirja iz kota v kot, a ukvarjam se z organizacijo de-la pri družbeni prehrani, kjersi moraš še kako beliti glavo, da bi vsi imeli delo in da bi bila hrana dobra. Od vestnega de-la v pisarnah je*odvisno tudi delo neposrednih proizvajal-cev in to prevečkrat pozablja-mo. Delo v neki tovarni je skle-njena veriga.«
MfLAN    KRAŠ    (natakar):
»Vsak, ki mora osem ur sedeti ali stati, že ve, kaj je delo. Žal pa mnogi razmišljajo pred-vsem o tem, kako bi se izognili delu in nekaterim to tudi uspeva.«
ANICA   SADAR  (delavka):
»Če bi imelo delo resnično čast in oblast, bi bilo mnogo manj nezaposlenih, saj bi vsak prijel za ponujeno delo, ker je vsako delo častno.
TOMAŽ TEKAVČIČ (voz-nik): »če bi se toliko delalo, kolikor se govori, bi bilo pri nas blagostanje. Naše delo je trdo, zdržijo ie tisti, ki imajo odnos do dela, čvno najboljše plačani. Kdor metudi se zave-dajo, da niso raisli, da bo za-služek lahek, kmalu odide«
Albina Adamič