P. b. b
kulturno - politično glasilo •
Najbolje kupite ure, nakit in drugo pri urarskem mojstru
Gottfried Anrather
Klagenfurt, Paulitschg. 9
Strokovna delavnica za popravila
s v e + ovnib in domačih dogodkov
Postni urad Celovec 2 — Verla^spostamt klatenimi 2.
l/ha ja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenluri
LETO XII./ŠTEVILKA 18
CELOVEC, DNE 5. MAJA 1960
CENA 2.- ŠILINGA
Zaključek gospodinjske šole v Št. Jakobu
S pesmijo in znanjem v življenje
S pesmijo in cvetjem je v nedeljo, dne 1. maja gospodinjska šola v Št. Jakobu zaključila svoj letošnji gospodinjski tečaj. Na kuharski in šiviljski razstavi so dekleta pokazala, kaj so se naučile, popoldne pa so na kulturni prireditvi izpovedale svojo predanost krščanski veri, zemlji naših prednikov in zvestobo naši pesmi ter materini besedi. Na popoldanski prireditvi na prostem je bilo okrog 1000 ljudi, vendar je bila tudi prireditev zvečer v farni dvorani dobro obiskana. Prav tako tudi predstava za šolsko mladino dan poprej. Znova se je pokazalo, da je »Narodna šola«, sredi Roža in kljubuje časom na vzvišeni ravnici pri Št. Petru in je vzgojno središče ter žarišče krščanstva in slovenstva med našim rodom na Koroškem.
Verouk
v materinščini!
Ob začetku šolskega leta 1959/60 je kot blisk z jasnega neba udarila med ljudi odločba celovškega ordinariata o rabi jezika pri krščanskem nauku. Omenjeni dekret je v nasprotju s stališčem, ki ga je vedno zagovarjala katoliška Cerkev, da se mora verouk poučevati v materinščini.
Ko je bila 3. oktobra leta 1945 uzakonjena obvezna dvojezična šola, je bilo v zakonu glede verouka izpovedano, da se ta poučuje izključno v materinščini. Za materinščino pa se smatra jezik, katerega govori otrok ob vstopu v ljudsko šolo. Tako je bil verouk za slovenske otroke v slovenskem, za nemške pa v nemškem jeziku. Nihče temu ni nasprotoval.
19. marca 1958 pa je avstrijski parlament sklenil nov manjšinski šolski zakon, ki predvideva, da se mora krščanski nauk za vse otroke poučevati na dvojezičnih šolali dvojezično. To se pravi z dmgimi besedami: slovenskih otrok ne bi več smeli poučevati verouka le v materinskem jeziku. Iz ust avstrijskih političnih predstavnikov smo slišali, da je prišlo določilo o dvojezičnem poučevanju verouka v šolski zakon šele na izrecno željo iz cerkvenih krogov. Čudimo se, da so ti krogi zahtevali, naj avstrijski parlament sklepa tudi o rabi učnega jezika za krščanski nauk. Saj pripada ta pravica tako po avstrijski ustavi kot avstrijskem konkordatu ter kanoničnem pravu samo Cerkvi. Nobena državna oblast bi ne mogla krškega ordinariata prisiliti, tla se odmakne od običajnega za vse šole veljavnega načela poučevanja verouka v materinščini.
Sklicujoč se na krivični šolski zakon je celovški ordinariat izdal 17. 9. 1959 še poseljen odlok, po katerem bi se morali otroci tudi na čisto slovenskih šolah učiti najvažnejših molitev v nemškem jfcziku, da bi mogli, če bi prišli v popolnoma nemške kraje, slediti maši in drugim verskim obredom. Čudimo se, da škofijski ordinariat pri nemških otrocih ne zagovarja istega načela. Ali ne bi smeli na dvojezičnem ozemlju obvladati nemški otroci glavne molitve tudi v slovenskem jeziku?
Zakaj v dekretu o tem ni govora? Vse iz-gleda tako, da se Nemcu ni treba učiti drugega deželnega jezika, Slovenec bi sc pa moral nemščino tudi za cerkveno rabo! To je torej enakopravnost? In v par letih pri zasedbi far na našem ozemlju ne bi bilo več potrebno ozirati se na to, ali obvlada duhovnik oba jezika ali ne. Saj bi itak vsi verniki razumeli in znali moliti nemško.
Na tako zadržanje cerkvene oblasti v zvezi s krivičnim dekretom celovškega ordinariata naše ljudstvo ni moglo molčati. V številnih pismih in spomenicah so slovenski starši krškemu ordinariatu izrazili svojo skrb nad odlokom ter zahtevali, da se poučuje v bodoče krščanski nauk v materinem jeziku.
Žal moramo ugotoviti, da ordinariat ni smatral za potrebno, na spomenice, številna pisma in druge upravičene pritožbe odgovoriti. Dolgo smo molčali. Po sedmih mesecih smo prisiljeni javnosti povedati, da ordinariat vztraja na krivičnem dekretu, kajti v drugačnem slučaju bi bil že zdavnaj preklican.
Pravica je samo ena in enaka za vse, tako za Slovence kot za Nemce. Ce Nemec sme zahtevati pouk krščanskega nauka v svoji materinščini, potem nihče nima pravice za slovenske otroke izdajati drugačnih navodil — tudi krški škofijski ordinariat ne!
Prireditve se je udeležilo tudi mnogo častnih gostov, med njimi prelat dr. B 1 ii m 1, dekan msgr. dr. Hornbock in številni duhovniki, ravnatelj slovenske gimnazije višji štud. svetnik dr. T i s c h -1 e r , predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. I n z k o , predsednik Društva slovenskih absolventov visokih in srednjih šol dr. Jelen ter mnogi drugi.
Že na vsezgodaj se je začelo živahno vrvenje okrog šole. Od blizu in daleč so začeli prihajati starši, sorodniki in znanci gojenk, pa tudi rojaki iz vseh treh naših dolin, saj je zaključna prireditev gospodinjskih šol postala že nekak naš narodni in družinski praznik. Med gosti so se pa sukale gojenke v ličnih nošah, nasmejane in vesele.
V dveh velikih dvoranah sta bili pripravljeni šiviljska in kuharska razstava, v kateri so se takoj od jutra naprej gnetli obiskovalci in občudovalci.
Šiviljska razstava je združevala lepo s praktičnim, kajti poleg delovnih oblek in vsakdanjih oblačil za male in velike so bile razstavljene vezenine, ki po lepoti barv, sestave in izdelave že spadajo v kategorijo
V Londonu so se sestali ministrski predsedniki Commonwealtha, to je držav, ki so nastale iz nekdanjih britanskih kolonij, a so tudi po doseženi politični neodvisnosti ostale v skupnosti Commomvealtha, čigar vezi so predvsem gospodarske narave. Tudi londonsko zasedanje je namenjeno predvsem gospodarskim vprašanjem. V prvi vrsti se bodo posvetovali o gospodarski razcepitvi, ki grozi svobodni Evropi zaradi nastanka dveh gospodarskih organizacij, namreč Evropske gospodarske skupnosti (EWG) in Evropskega skupnega tržišča (EFTA), ki delita evropsko celino tostran železne zavese v dva sovražna gospodarska tabora. Eden izmed razlogov, da je do tega razcepa prišlo, je politika Anglije, ki se
domače umetnosti. Pri vsaki vezenini je bilo navedeno ime mlade šivilje in to je dajalo razstavi nek osebni pečat. In prav je tako, kajti razstava je s tem kazala delo in znanje deklet gojenk.
Zelo bogata je bila tudi kuharska razstava od slaščic do mesenin pa do konzerv. Obeležje razstavi je dajal velik dom iz medenega testa s koroškim »znamenjem«. Razstava je bila zelo okusno prirejena. Pestrost in raznoličnost razstavljenih izdelkov pa je potrjevala pravilo, da mora jed biti zdrava, okusna, tečna ter prijetna za oko. Kaj kmalu so obiskovalci pokupili številne torte in druge slaščice.
Nebo je bilo sicer zamegljeno, kljub temu pa je molitev sester in gojenk izprosila, da ni bilo dežja. Tako se je prireditev na prostem mogla redno odigrati, kljub temu, da je pihal močan veter. Toda vsi, nastopajoči na odru in nad tisoč gledalcev, smo vztrajali. Nas prva sapica pač ne odpihne!
Cvetoča gojenka je pozdravila vse brane z lepo deklamacijo: »Pesem in cvetje v pozdrav«, ki jo je zložila Milka Hartmanova. Domu in rodu se hočejo posvetiti
noče pretesno vezati na evropsko celino. Ona noče preko povezave z EWG spustiti svojih celinskih konkurentov (Francije, Za-padne Nemčije in Italije), na bogate trge dežel Commomvealtha. EWG namreč namerava ustvariti iz držav članic en sam velik gospodarski prostor, v katerem bi lahko vsak trgoval brez vseh ovir (carin itd.).
Zelo neprijetno vprašanje, ki bo gotovo obravnavano v Londonu, botlo nemiri v Južni Afriki. Članice Commomvealtha so tudi »barvaste države«, kot Indija, Gha-na, Ceylon, Pakistan in druge, ki bodo gotovo zahtevale od južne Afrike, ki je še vedno član Commontveakha, da preneha s sedanjo politiko zapostavljanja črncev, ki je povzročila nedavne krvave nemire.
Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence
OBJAVA
Sprejemni izpiti za prvi razred in tudi za višje razrede na Državni realni gimnaziji in gimnaziji za Slovence so v soboto, dne 9. julija 1960, to je prvi dan velikih počitnic.
Izpit za prvi razred obsega slovenščino, nemščino in računstvo v obsegu četrte šolske stopnje ljudske šole.
Prijave za sprejemni izpit so lahko ustne v pisarni šole, Lerchenfeldgasse 22, II. nadstropje, vsak dan od 8. do 12. ure in od 14. do 18. ure ali pa pismene do L julija 1960. Pismene prijave je treba kolko-vati s 6 šil. Prijavi pa je treba priložiti rojstni list in dokument avstrijskega državljanstva. Šola, katero učenec ali učenka sedaj obiskuje, naj pošlje »Schiilerbeschrei-bung« direktno na ravnateljstvo šole, Klagenfurt, Lerchenfeldstrasse 22.
Na dan izpita pa mora učenec predložiti zadnje šolsko spričevalo, katero bo dobil 8. julija 1960.
Glede izpitov za višje razrede pa dobite podrobna pojasnila v šolski pisarni vsak dan popoldne.
Ravnateljstvo
aHHHHHBBHIIIBrtHMaHHnffH
hčere, v katerih žilah teče kri ljudstva, ki je rodilo Miklovo Zalo..
Pod vodstvom č. g. prof. Miheliča so nato šentjakobske gojenke zapele venec naših pesmi. Presenetil je dober glasovni material, ki so ga čč. sestre izvežbale in strogi prof. Mihelič izbrusil do redke popolnosti, kar je spričo kratkega časa res velik dosežek.
V »Tragediji moderne družine« so nam dekleta na odru pokazale, da brez Boga ni blagoslova v življenju in da lahkomiselnost, želja po uživanju ter nepoštenje vodijo samo v nesrečo. Dekleta so se zelo dobro izkazale in vse svoje vloge korajžno in naravno podale.
Nato je stopil na oder sivolasi g. župnik Alojzij V a u t i iz Sel, ki je posegel v zgodovino. Pred več kot petdesetimi leti je pokojni župnik Ražun spoznal, da more samo dobra krščanska in narodna vzgoja dati naši mladini pravo napotilo za življenje ter naš rod ohraniti v zvestobi do vere ter narodnega izročila. Govornik je takrat bil še mlad študent, ko so po Koroškem zbirali med 'ljudstvom darove za to lepo stavbo, ki je sad in spomenik naše volje do življenja. Kot mlad kaplan je imel potem srečo, da je v novozgrajeni šoli, v dvorani, ki danes služi za šivalnico, poučeval verouk. Pokojni župnik Ražun je pa tudi (Dalje na 4. strani)
Odgovor prosvetnega ministra
Pod uradno številko Zl. 54963-11/60 je 28. aprila zvezni minister za prosveto dr. Heinrich Drimmel pismeno sporočil Narodnemu svetu koroških Slovencev naslednje:
V redu sem prejel Vaše pismo z dne 8. aprila t. 1. s katerim ste mi poslali prepis Vaše vloge z istega dne na predsednika deželnega šolskega sveta za Koroško glede ustanovitve oddelka šolske nadzorne oblasti za slovenski pouk pri šolskem svetu za Koroško ter glede imenovanja ustreznih nadzorstvenih organov.
Zvezno ministrstvo za prosveto zasedaj še čaka na ustrezne predloge deželnega šolskega sveta za Koroško.
Dr. Drimmel, 1. r.
Pogled na del množice na prireditvi v Št. Jakobu
Commomvealtli zboruje v Londonu
Po svetu ...
Nemiri po vsem svetu
Ju/nokorejski študentje so z demonstracijami in za težko ceno 125 mrtvih in več sto ranjenih končno le izsilili odstop diktatorskega predsednika Syhgmanna Rhee-ja (izg. Ri-ja) ter uvedbo demokratične vladavine.
Dogodki v Južni Koreji so podobni grozni vzhodni pravljici. Kljub aretacijam in streljanju policije se nemiri niso hoteli poleči. Število smrtnih žrtev je rastlo in bolnice so bile polne ranjencev. Končno se je stari predsednik Rhee vdal in odstopil. Isti dan se je zgodila družinska žaloigra, kot so možne samo v Orientu. Južnokorej-ski podpredsednik Li Ki Pung, ki je bil Rheejeva desna roka in je med ljudstvom veljal kot Rheejev »zli duh«, je šel v prostovoljno smrt. Na zahtevo Li Ki Punga je namreč njegov najstarejši sin, ki je bil poročnik v južnokorejski armadi, ustrelil najprej očeta, mater, brata in končno še samega sebe. V kratkem bodo v Južni Koreji nove volitve. Kljub obilici krvi, ki je tekla zadnje dni v Koreji, pa je vendarle razveseljiva vest, da je volja ljudstva do svobode vendarle premagala diktaturo.
Sighman Rhee ima brez dvoma velike zasluge za svojo domovino, kajti vse svoje življenje je posvetil borbi za neodvisnost Koreje. Najprej se je boril proti nacionalističnim Kitajcem, kasneje proti Japoncem in v povojnem času proti komunistom. Toda ko je po zavrnitvi komunističnih napadalcev leta 1955 zopet prevzel popolno oblast nad južnim delom dežele, je kmalu uvedel diktaturo ter policijski teror. Njegova najšibkejša točka je bila, da si ni znal izbirati pravih sodelavcev. Ko se je po odložitvi predsedništva preselil v svojo privatno vilo, se je pokazalo, da je bil srd množic bolj naperjen proti njegovim ničvrednim sodelavcem, kot pa proti njemu samemu.
Vzor korejskih študentov pa je našel posnemovalce tudi drugod.
Nemiri zaradi križa na Poljskem
Ostri izgredi v poljskem industrijskem središču Nova Huta so minuli teden dokazali znova vsemu svetu, da komunizem v svojem sovraštvu do krščanstva ne miruje, kljub lepim besedam predstavnikov vlade. V Novi Huti, največjem železarskem kombinatu na Poljskem so zgradili celo novo mesto. Eno izmed stavbišč je bilo namenjeno tudi za cerkev, in tam je že stal križ. Tega so pred dnevi oblasti odstranile z namenom, da na tem zemljišču zgrade šolo. Ko se demonstrant j e niso hoteli raziti, je policija vanje streljala. V spopadih med množico in policaji je bilo ranjenih tudi 15 policajev. Razdražena množica je potem odšla pred magistrat in ga zažgala. — Velike demonstracije so izbruhnile tudi v mestu 01sztynu, ko so skozi mesto v procesiji nosili podobo čudodelne Matere božje Čen-stohovske.
ga predsednika De Gaulla in ameriška vlada je imela sedaj tudi nekoliko večje razumevanje za francoske želje. De Gaulle, ki je pred kratkim imel v gosteh sovjetskega »rdečega carja« Hruščeva in je v razgovorih z njim prišel do vtisa, da mož iskreno hoče mir in da je za pomirjenje z Zapadom tudi pripravljen kaj popustiti, je moral spoznati, da se na besede Hruščeva ni moč kaj prida zanesti. Komaj je De Gaulle dal zagotovila svojim prijateljem o miroljubnosti Hruščeva, se je iz Moskve oglasil Nikita sam in glasno grozil Zapadu s sklenitvijo separatnega miru z Vzhodno Nemčijo, ako Zapad ne pristane na sovjetske predloge glede Berlina. Smo očividno zopet v fazi »vojne živcev«, ki se pred mednarodnimi srečanji ponavadi kaj rada zaostri. Sovjeti se že od nekdaj poslužujejo svoje stare taktike izmeničnega božanja in ščipanja nasprotnika, da ga na tak način spravijo iz tira in pripravijo do tega, da v razdraženosti naredi kako neumnost.
... in pri nas v Avstriji
Praznik boja v znamenju miru
Prvi maj, nekdaj praznik razrednega boja, je potekel v popolnem miru in redu. V večini večjih mest in industrijskih središč so socialisti sicer praznovali da dan z obhodi, toda dobro rejeni in dobro oblečeni ljudje niso najboljši »koračniki« in zato so ti obhodi bili zelo nebojeviti. Končno pa tudi ni bilo nobenega pravega nasprotnika, proti kateremu bi bilo treba korakati in se bojevati. Prvi maj je izgubil tudi svojo antiklerikalno ost, odkar je Cerkev ta dan posvetila prazniku Jožefa - delavca. In če je kdo primerjal obisk dopoldanskih obhodov ter večernih šmar-ničnih pobožnosti, je moral ugotoviti, da je bil povsod obisk dober.
Ponekod pa so socialistične organizacije obhode enostavno odpravile in tam je bil uspeh »proslave« namesto ob zvoki li koračnic temveč valčkov in celo jazza, znatno boljši. Tako poročajo iz Gradca, da se je »proslave« pri pogrnjenih mizah ondi udeležilo letos 12.000, lanske povorke pa samo 6000 oseb.
Dočim so socialisti lahko pomirjeni ugotovili, da razpolagajo z dobro in zanesljivo organizacijo, ki je nadomestila nekdanje bojno navdušenje, pa so se njihovi skregani rdeči bratci komunisti na ta dan pokazali v vsej svoji revščini. Povsod po Avstriji so se njihove posebne proslave tako-rekoč vršile »ob izključitvi javnosti«, kajti povork in zborovanj so se udeležili samo celičarji in propagandisti, ki so nosili zastave m trakove z urednimi gesli.
V Celovcu sta na socialističnem zborovanju na dvorišču deželnega dvorca govo-riia deželni glavar Wedenig in državnozborski poslanec Herke, na živilskem trgu pa je komunist Tschofenig govoril svojim najzvestejšim. Kljub govoricam, da čaka
vsakogar, ki se te »manifestacije delavskega razreda« udeleži, čedna vsota v denarju in gorka klobasa, je bil na nepreveč prostornem trgu zijala velika praznota. Tisti, ki so pa govorici nasedli, so bili dvakrat razočarani, kajti denarcev in klobase ni bilo, v govorih pa tudi nič sočnega.
Govori ministrov
K prvem maju so spregovorili tudi ministri obeh strank. Kancler Raab je v svojem govoru dejal, da Avstrijci upravičeno praznujejo prvi maj kot praznik dela. Danes ima namreč vsak delo, ki delati hoče. Spomnil se je na čase prve republike, ko je bilo 600.000 brezposelnih, danes pa v nekaterih gospodarskih panogah celo primanjkuje delovnih sil. Kljub temu pa moramo v gospodarskih zadevah ohraniti zdravo razsodnost in živeti v okviru svojih možnosti. Posebno nevarno bi bilo nada-Ijne zviševanje cen, katerim bi nujno sledilo zvišanje plač ter končna posledica inflacija z zmanjšano kupno močjo denarja, ki bi ga bilo sicer več v obtoku, a bi bil manj vreden. Ob zaključku je izrazil upanje, da bo sedanje napeto stanje na področju plač in cen le moč kako sporazumno urediti, da bo za vse prav.
Notranji minister Afntsch je pokazal na velike izboljšave, ki jih je bilo delavstvo deležno v zadnjih 70 letih. Takrat je delovni čas po tovarnah znašal po 14 ur, možnosti izboljšanj položaja so bile slabe, ni bilo ne bolniškega ne nezgodnega in ne starostnega zavarovanja. Zakonite zaščite dela praktično ni bilo, prav tako tudi ne pravice do dopusta.
In kmetje —
Ti so se imeli na praznik dela brez dvoma manj vzroka veseliti, kajti delovni teden pri kmetu še vedno traja včasih po 14 in celo več ur in naši kmetje že dolga leta zaman čakajo na zakon, ki bo vsaj nekoliko zaščitil njihove interese ter dal kmečkemu delu vsaj to vrednost kol jo ima delavčevo. Beg mladih ljudi z dežele v mesta, v tovarne, je najbolj zgovorni znak tega nezdravega stanja. Zadnje čase izgleda, da se je nekaj zganilo glede novega kmetijskega zakona, za katerega je bilo izdelanih že nešteteto osnutkov, a še noben ni prišel do parlamenta. Nove težave so se pojavile v zadnjih dneh, ker socialisti poskušajo prek novega zakona o elektrifikaciji raztegniti oblast centrale nad deželami, kot smo že omenili pred kratkim. V zadnjih dneh je na Dunaju slišati, da nameravajo socialisti kot »proti-uslugo« za pristanek na kmetijski zakon zahtevati od OeVP, da ona pristane na od socialistov predlagani zakon o elektrifikaciji, ki bo dal ministrstvu za promet in energijsko gospodarstvo ing. Waldbrun-nerju še večjo oblast, kot jo je imel doslej. Posebno na Štajerskem je zakon o elektrifikaciji naletel na oster odpor.
Pri nas na Koroškem pa so sc začela pogajanja med glavnimi strankami glede vladne izjave pred deželnim zborom. Zadeva zgleda zaenkrat še precej komplici-
rana in bodo pogajanja najbrž težavna.
Priprave za vesoljni cerkveni zbor
Študentje demonstrirajo tudi v Turčiji
Minuli teden so izbruhnili tudi študentovski nemiri v Turčiji, kjer je parlament izglasoval sklep o ustanovitvi posebne komisije, ki bi naj raziskala dejavnost opo-zicionalnih strank. Komisija je dobila v ta namen tudi izredna pooblastila. Prvi ukrep, ki ga je izdala po svoji ustanovni seji je bila prepoved delovanja opozicionalnih strank ter uvedba stroge kontrole nad tiskom, s čemer so bile v resnici glavne politične svoboščine v deželi odpravljene. Od-govdr na ta ukrep so bile še silovitejše demonstracije, pri katerih je policija streljala v množico in ubila 6 oseb. Vlada je takoj razglasila obsedno stanje v Carigradu ter prepovedala prebivalstvu izhod iz hiš. Na zunaj je v Carigradu sicer zavladal mir, toda pod tem videzom tli žerjavica upora naprej. Za turško vlado je ta zadeva zelo nerodna, kajti prav te dni so se sestali atlantski zunanji ministri, da se posvetujejo o »obrambi svobode« ter se domenijo za skupni nastop Zapada na vrhunski konferenci.
Priprave za vrhunsko konferenco
Tako na Vzhodu kot na Zapadu se z mrzlično naglico pripravljajo na vrhunsko konferenco, ki se bo 15. maja začela v Parizu. Združene države so s poudarjeno ljubeznivostjo gostile francoskega državne-
Vatikansko mesto (A I). Sveta stolica je pred časom naročila vsem škofom, redovom in katoliškim vseučiliščem na svetu, 'naj preučijo zadeve, o katerih naj bi razpravljal vesoljni cerkveni zbor v letu 1962. To velikansko delo se zdaj bliža koncu. S tem bo tudi opravljena naloga tako imenovane »predpripravi]alne« komisije, ki jo je papež imenoval pred šestimi meseci.
Vso neizmerno količino gradiva, ki ga je ta komisija dobila, so zdaj v glavnem ocenili, razporedili in jo polagoma dajejo v pregled svetemu očetu. Zadeve, ki se jih to gradivo tiče, so v zvezi z apostola-
tom Cerkve ter z njenim prilagajanjem življenju današnji dni. Priprave za bodoči cerkveni zbor so sicer potekale po vzgledu priprav za vatikanski koncil vendar se od njih razlikujejo po kar največji jasnosti in naglici. To je videti tudi iz dejstva, da so vatikanski zbor pripravljali skoraj pet let, za sedanjega pa morda ne bosta potrebni niti dve.
Poleti bo začela poslovati prava pripravljalna komisija, ko bodo imenovali za to osrednji kardinalski odbor ter 12 ali 14 podkomisij. Tudi vsako od teh bo vodil kardinal, sestavljali pa jo bodo cerkveni strokovnjaki za vsa področja.
Poroka angleške princezinje
Poroka ingleške princezinje Margaret, mlajše, a sedaj tudi že 30-letne sestre kraljice Elizabete povzroča Angležem preglavice. Kot znano je bila princenzinja pred leti do ušes zaljubljena v svojega dvornega pribočnika, letalskega polkovnika Totvnsenda, s katerim pa se ni smela poročiti, ker je le-ta bil ločen od svoje žene. Po nekaj letih čakanja se je 40-letni Town-send ponovno civilno poročil z neko 20-letno Belgijko. Sedaj se je končno Margaret odločila, da vzame za moža dvdrne-ga fotografa Armstronga Jonesa. Najprej so nastopile komplikacije zaradi tega, ker
ženin ni mogel najti primernih prič za poroko, sedaj pa se je v angleškem parlamentu oglasilo več opozicionalnih poslapcev, ki so se pritožili zaradi velikih izdatkov v zvezi s to poroko, ki bo stala državno blagajno okoli 4 milijone šil., v čemer so vključeni stroški za okrasitev londonskih ulic, po katerih bo šel {»ročni sprevod ter stroški »medenih tednov« mladoporočencev, ki jih nameravata prebiti na pomorskem potovanju na kraljevski jahti »Britannia«. Vlada na proteste poslancev sploh ni odgovorila in nadaljuje s pripravami na poroko, ki bo v petek 6. maja.
SLOVENCI
doma in po uutn
Nadaljnje izpolnjevanje slovenske univerze
Univerzitetni svet v Ljubljani je na svoji seji prejšnji teden sprejel sklep o razdružitvi sedanje fakultete za elektrotehniko in strojništvo, ki bosta odslej delovali naprej kot samostojni fakulteti s posebnimi učnimi načrti. Nadalje je svet sprejel sklep, da v študijskem letu 1960/61 vpis na univerzo glede števila ne bo omejen, seveda za kandidate, ki bodo imeli po sedanjih predpisih ustrezne kvalifikacije.
Univ. prof. Lufovnik - umrl
Minuli teden je zadet od srčne kapi nenadoma umrl v Ljubljani dr. Hinko Lučovnik, redni profesor za kazensko pravo na juridični fakulteti ljubljanske univerze in predstojnik instituta za kriminologijo. Pok. prof. Lučovnik se je rodil leta 1902 v Ljubljani iz koroške rodovine in sc je po dovršeni srednji šoli posvetil pravnemu študiju na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Bil je eden izmed prvih diplomantov mlade univerze. Stopil je v sodno službo, kjer se je kmalu uveljavil kot odličen kriminalist. Poleg sodne prakse pa se je bavil tudi z znanstvenim delom ter objavil vrsto del, ki so ga usposobila končno za profesorsko mesto na univerzi. Pokojnika bodo kot praktičnega jurista sovrstniki pa tudi novinarji, kajti bil je kot državni pravdnik v času med obema vojnama tudi dobrohoten cenzor, ohranili v lepem spominu, kot akademski učitelj pa je zapustil vrsto hvaležnih učencev.
PreSeren v mladinski izdaji
Kot petindvajseta in šestindvajseta knjiga mladinske knjižne zbirke „Kondor” je izšlo v Ljubljani izbrano tlelo Franceta Prešerna. To izdajo našega največjega poeta je za mladino pripravil dr. Anton Slodnjak. V prvem zvezku so Poezije, v drugem pa pesmi in pisma, ki jih Prešeren sam ni bil prejel v svojo prvotno izdajo Poezij. Slodnjak je uvrstil vanj tudi Prešernove ,nemške jresmi, prevo-dc ter pesnikova pisma. Knjigi daje posebno vrednost temeljit literarno-zgodovinski opis Prešernove dobe in njegovega dela. Tako je delo našega največjega pesnika postalo v izčrpni in zaokroženi obliki dostopno tudi mladini.
Mednarodno priznanje slovenskemu atomskemu uienjaku
Profesor ljubljanske univerze in mednarodno priznani atomski znanstvenik dr. Anton Peterlin je nedavno prejel več laskavih povabil za delo v tujini. Tako bo dne 27. maja prof. dr. Peterlin imel v New Vorku v Združenih državah uvodno preda-■ vanje na zborovanju ameriških atomskih učenjakov in nato predsedoval otvoritvi sami. V Bostonu pa 1m> prof. Peterlin sodeloval pri posvetovanju znanstvene družbe Faraday, ki sc posveča fizikalnim in kemijskim vprašanjem.
Meseca junija pa se bo prof. Peterlin podal v Moskvo, da predava na mednarodnem študijskem sestanku za velemolekularno kemijo. Ta povabila so ne le laskavo priznanje prof. Peterlinu ampak vsej slovenski znanosti.
Slovenski šolski tečaji v Argentini
Slovenski rojaki v Argentini pridno pošiljajo svoje otroke v slovenske šolske tečaje, da se ondi izurijo v slovenskem knjižnem jeziku ter spoznajo našo bogato književnost. Poleg več tečajev v glavnem mestu Argentine Buenos Airesu pa delujejo ti tečaji tudi po drugih krajih Argentine, kjer žive večje skupine slovenskih naseljencev. Tečaji imajo imena po velikih slovenskih kulturnih delavcih. Tako je v okraju Moron tečaj Franceta Prešerna, ki ga obiskuje 88 otrok, v Hurlinghamu imajo šolo Narteja Velikonje, ki ga obiskuje 31 otrok.
V	San Miguelu obstaja šola Simona Gregorčiča, v katero se je vpisalo 14 otrok, v »Slovenski vasi” pri Lanusu pa ima šolski tečaj škofa Barage 90 šolarjev. V mestu Bcrantzegui deluje šola Ivana Cankarja, ki jo v dveh tečajih obiskuje 24 otrok.
V	San Martinu je šolski tečaj Josipa Stritarja, ki ima 78 šolarjev. V vseh šolah poleg slovenščine poučujejo tudi verouk in gojijo petje.
10-letnica slovenskega odra v Ameriki
Na cvetno nedeljo je Slovenski ljudski oder, ki letos praznuje 10-letnico svojega delovanja v farni dvorani slovenske župnije St. Vid v Clevelandu priredil predstavo pasijona „Ob času obiskanja”. Predstava je bila zelo dobro obiskana. V tej zveri pripominja pisatelj Karl Mauser v listu Ameriška domovina: »Naj bi nas ta pasijonska igra povezala ne samo s prvo cvetno nedeljo v J eni zalemu, ampak tudi z vsemi cvetnimi nedeljami, ki jih je slovenski narod preživel, naj bi nas povezala tudi z vsemi velikimi petki, tla bi ob tem spoznati, kako sc narod, ki veruje, naprej ohranja in kako — čeprav majhen — preživi Judeža, biče in križ. Zato, ker veruje!”
O bajalici in l judeh ,
KI VERUJEJO VANJO
Bajanico, šibo za iskanje podtalne vode, so iznašli v srednjem veku, prav tako kot razno drugo čarovniško orodje. Trezno misleči ljudje so jo že takrat odklanjali, kot na primer veliki Paracelsus in Agri-cola. Ko sta bila leta 1692 v Lyonu umorjena neki vinski trgovec in njegova žena, je policija naročila znanemu bajaličarju, bogatemu posestniku Aymarju, naj išče morilca s svojo bajanico. Aymar je šel za sledjo več milj daleč po vodi in po kopnem, dokler ni našel človeka, za katerega je trdil, da je storilec. Čeprav je obdolženec trdovratno tajil, so pozneje našli še nekaj drugih dvomljivih dokazov in moža obglavili. To je povzročilo veliko pozornost, in kmalu je izšlo več knjig o čudežni bajalici. Knez Conde je nato poklical Avmarja v Pariz in napravil ž njim več poskusov. Ker pa Aymar ni mogel najti niti vode niti kovin, ki so jih skrili ljudje, niti odkriti tatvin, ki jih je policija že prej odkrila, so začeli zelo dvomiti o krivdi obglavljenega. Ker vera v vraga, duhove in čarovnije takrat ni bila moderna, ni mogel nihče razumeti, zakaj naj bi šiba zanihala, če so globoko pod njo v zemlji zlato, železo ali voda.
Celo oblasti so nasedle
Kljub temu pa so še v novejšem času Oblastva zaman potrošila ogromno javnega denarja, da bi z bajaličarji našla vodo ali skrite zaklade v zemlji. Kdor hoče danes izkopati vodnjak, se najbrže še vedno mimogrede ukvarja z mislijo, da bi povprašal to čarovniško umetnost. Razlog je pač v navidezno znanstvenem plašču, s katerim so ta hokuspokus znova pokrili. Raziskovalci so v prejšnjem in sedanjem stoletju odkrili najrazličnejša žarčenja in valove — naj omenimo le rentgenske žarke, ultravioletne, infrardeče, ultrazvoke, radijske valove — ki jih človek s svojimi čutili sicer ne opazi, jih pa lahko dožene z merilnimi pripravami. In zato zatrjujejo sodobni črnošolci, da tudi voda, zlato, potopljena mesta, ladje na morskem dnu, zakopani zakladi, petrolej, diamanti in drugi predmeti, ki bi jih radi našli, oddajajo posebne žarke, ki jih lahko prestrežemo z nihanjem bajalice. Nekateri bajaličarji mislijo celo, da tudi človeško telo oddaja določene žarke in zato s svojo čarobno šibo lahko tudi še po fotografičnih posnetkih dokažejo, katere napake je imela naslikana oseba. Mazači in celo pravi zdravniki so prepričani, da lahko z bajalico pri ljudeh in živalih doženejo, kakšno bolezen imajo. Po besedah drugih pa povzroča raznovrst-razne bolezni, zlasti raka. Treba je le postaviti postelje v drug kot sobe ali pa bolje —■ kupiti varnostne naprave, ki vse te stru-
pene zemeljske žarke že v kleti uničijo ali prestrežejo.
Strah pred smrtjo in rakom je bil najboljši zaveznik potnikom, ki so še do nedavnega prodajali po vaseh ih manjših mestih take zaščitne aparate. Pogosto so tako nesmiselno omarico z bedastimi električnimi tuljavami in stikali, ki ni stala več kot morda 50 S, prodajali po 5.000 S, in še več lir. Drugi taki spretneži so prodajali kot varstvo pred domnevnimi »zlimi« zemeljskimi žarki odeje z vtkanimi kovinskimi žicami, prstane, oprsnike in podobno. Neki zdravstveni svetnik je izumil »zaščitno napravo« iz dveh navadnih žepnih ogledal, iki sta bili nalepljeni na dnu in na pokrovu omarice. Pred nekaj leti se je mož, ki je bil zaradi take goljufije pred sodnikom, lahko izkazal celo z obrtnim dovoljenjem za prodajo takih zaščitnih naprav. Na raznih skrivnostnih omaricah so bila zunaj stikala z napisi »izklopljeno« in »vklopljeno«: znotraj pa so bile žice trdo povezane, tako da je bilo popolnoma vseeno, kako si jih stikal.
Okoli leta 1930 je zatrjeval neki bajaličar, da je odkril pri Aurolzmiinstru grob z zakladi hunskega kralja Atila. Upali so, da bodo izkopali več bogastva, kot ga bo lahko spravila Francoska državna banka. Napravili so že načrte za častno grobnico mrtvega Atile in za posebni vlak, ki bo prepeljal ostanke slavnega Huna. Med mnogimi drugimi je v ta izkopavanja tudi bivši cesar Viljem II. iz Doorna vtaknil nad 400.000 mark. Našli niso nič.
V	februarju 1952 so razni časopisi poročali, da so našli veliko potniško letalo, ki je strmoglavilo v morje blizu Barija, s pomočjo bajalice. Ko so stvar preiskali, se je izkazalo, da je poročilo popolnoma izmišljeno.
»Zemeljski žarki" so nesmisel
V	današnji atomski dobi imamo naj občutljivejše fizikalne merilne naprave, s katerimi lahko doženemo mnogo vrst žarkov. Se nikoli pa ni poskusil s temi napravami resen znanstvenik odkriti tako-imenovanih »zemeljskih žarkov«, o katerih pripovedujejo bajaličarji. Te žarke lahko pokaže po njihovem le nihanje bajalice. Seveda ta šiba ne išče nikdar sama, ampak le v bajaličarjevih rokah.
Nevernemu Tomažu odgovarjajo: »Med nebom in zemljo so stvari, o katerih se našemu šolskemu znanju niti ne sanja!« Le malo ljudi pa ve na primer, da so v zadnjih letih razni svetovni časopisi razpisali milijonske nagrade tistemu, ki bi dokazal, da je moč občevati z duhovi umrlih, pa tudi nagrade za jasnovidstvo in okultne
stvari; nihče pa ni bil pripravljen privoliti, da znanstveniki preiščejo zadevni primer.
Že leta 1920 je Pruski geološki zavod napravil poskus s tremi bajaličarji, ki jih je, ne da bi vedeli drug za drugega, peljal po površini, katere podtalni svet je bil zaradi vrtanj že točno znan. Solnih ležišč, ki so segala skoraj do površine, ni našel noben bajaličar, pač pa so na napačnih krajih označili solna ležišča, ko so jih po njih vprašali. Podobno je bilo s premogovnimi in vodnimi žilami. Takih primerov je znanih več. Po drugi svetovni vojni je cela vrsta bajaličarjev iskala blizu Ziiricha glavni vodovod, katerega točne lege jim niso povedali. In te cevi s 55 centimetrskim premerom, skozi katero je steklo v minuti okoli 1600 litrov vode, ni našel nihče od njih! Nasprotno je pa več bajaličarjev na raznih krajih »našlo« vodovod, kjer ga sploh ni bilo.
Nekateri bajaličarji so sami gotovo prepričani o svojih sposobnostih; mišice na roki, ki so zaradi držanja šibe napete, lahko začnejo drhteti tudi nehote in neodvisno od človeka.
Zdravnik dr. Schreiber je zatrjeval, da z bajalico lahko pri ljudeh in živalih spozna bolezni. S svojimi izvajanji je skoraj prepričal slovitega miinchenskega profesorja Bierja, ki je priporočil znanstveni preizkus zadeve. In tako so na veterinarski
Casanova
Velika nemška založba Brockhaus, znana zlasti po svojem leksikonu, bo aprila objavila prvi zvezek popolne, nepopravljene in necenzurirane izdaje spominov velikega pustolovca Giacoma Casanove v nemškem prevodu. Ob istem času bo pariška založba Plon izdala to delo v francoščini, v jeziku, v katerem ga je Casanova napisal.
Zgodovina in usoda teh spominov sta že sami po sebi kakor roman. Friedrich Arnold Brockhaus, ki je založbo ustanovil leta 1772 v Leipzigu, je enaindvajset let po Casanovovi smrti kupil rokopis spominov od njegovega vnuka Carla Angiolinija. Plačal je za 1800 drobno pisanih strani 200 tolarjev ali kakih 12.000 današnjih šilingov. Casanova je umrl leta 1798 kot knjižničar v češkem gradu Duchovu.
Brockhaus je knjigi priznaval veliko literarno vrednost, sodil pa je, da je ne more v celoti objaviti zaradi posameznih spotakljivih odstavkov. Dal jo je popraviti pisatelju Von Schuetzu, njegov sin Heinrich pa francoskemu literatu Laforgueu. Ta dva sta iz dela napravila spaček, ki niti zdaleč ni bil več podoben izvirniku. Laforgue je med drugim Casanovo iz prepričanega monarhista spremenil v zagrizenega republikanca.
Izvirnik spominov je vse do konca druge svetovne vojne ležal v podzemeljski bla-
visoki šoli v Hannovru pred dr. Schrei-berja in še nekega drugega bajaličarja pripeljali krave, katerih bolezni so bile znane ali pa so jih ugotovili kasneje po zakolu. Dr. Schreiber je preiskal krave, ki so bile pokrite z rjuhami, drugi bajaličar je nihal s šibo nad nepokritimi kravami. Oba sta povedala čisto različne sodbe. Ko so pred obadva privedli zdrave krave, sta vseeno našla na njih bolezni, pa spet vsak drugačne. Končno so ju brez njune vednosti postavili večkrat pred iste krave, pa je čarobna šiba pri isti živali in v istih rokah zapovrstjo pokazala različne bolezni.
V preteklih desetletjih so petrolejske družbe, oblastva in zasebniki potrošili milijonske zneske za brezkoristna vrtanja na podlagi nihanja bajalice. Prestrašeni kmetje so potrošili milijone za bedaste čarobne naprave, ki naj bi nje same in njih živino varovale pred boleznimi. Mnogo ljudi je bilo zapisanih smrti, ker so zaupajoč v take stvari šli prepozno k zdravniku. Pa se boste morda vprašali: Zakaj teh čarovnikov in rotilcev ne postavijo pred sodišče?
To po veljavnih zakonih v večjini dežel ni lahka zadeva. Zaradi prevare lahko obsodijo le človeka, ki mu dokažejo, da sam ne veruje v stvari, ki jih tveze drugim. To pa je zelo težko; razen tega mnogi resnično verjamejo v svoje čarovniške sposobnosti. Sicer so pa bili zakoni proti človeški neumnosti vedno brez učinka.
v originalu
gajni založbe Brockhaus v Leipzigu. Ušel je tudi 'bombardiranju, v zahodno Nemčijo so ga pa na prizadevanje sedanjega lastnika podjetja, dr. Hansa Brockhausa, rešili Amerikanci, ki so prvi zavzeli mesto.
Lani je skupina nemških in drugih slovstvenih strokovnjakov delo znova pregledala ter ugotovila, da je v izvirni obliki povse različno od neštetih izdaj Casanovovih spominov, ki krožijo že več ko sto let po svetu. Vsi kritiki, ki so rokopis preučili, se ujemajo v sodbi, da spada ta knjiga po umetniški vrednosti med vodilna dela svetovne književnosti v 18. stoletju. Se pa ra zume, da ni čtivo za mladino v nežni starosti.
BOJEVITI IN NEBOJEVITI NARODI
Zgodovinski institut v Parizu je objavil zanimivo statistiko o tako imenovanih bojevitih in ne bojevitih narodih.
Iz statistike je razvidno, da so se od leta 1800 do leta 1940 Angleži udeležili 28 odstotkov vseh oboroženih spopadov in vojn na svetu, Francozi 26 odstotkov, Španci 23, Rusi in Sovjeti 22; Nemci, ki na splošno veljajo za bojevit, če ne celo bo-jarželjen narod, pa so sodelovali samo pri osmih odstotkih vojn v tem času.
FRAN ERJAVEC:	268
koroški Slovenci
(III. del)
Ta je obsegala nekoč Istro, Dalmacijo in Alba nijo, v II. stol. pr. Kr. so jo osvojili Rimljani in naredili iz nje posebno svojo zvezno državo, kateri so potem polagoma pridružili Še Norik in Panonijo ter ustvarili iz nje taborišče za veliko rimsko armado, ki naj bi brzdala od severa nastopajoče germanske rodove. To rimsko trdnjavo se je posrečilo zrušiti šele Hunom, toda ilirsko ime se je ohranilo še nadalje, a preneseno le še na Dalmacijo, Hrvatsko in Slavonijo. Isto važnost, kakor za Rimljane stara Ilirija, ima za Napoleona nova, ki se steza proti Avstriji in globoko v Turčijo. Napoleon sam je dne 13. XII. v zakonodajnem zboru izjavil, da razteza Ilirija meje njegove države do Save, od koder bo mogel varovati interese francoske trgovine na Jadranu, Sredozemlju in v Levanti. Dalmacija objema Turčijo, ilirska Hrvatska meji na Bosno in ta na Srbijo, s katero iščejo Francozi zveze že izza 1. 1807. Savska dolina odpira staro ]x)t skozi Bosno v staroslavno trdnjavo Beograd, do koder imajo Francozi sedaj le 50 milj. Ako bi udarila francoska vojska iz Dalmacije proti Bosni, da razširi sedanje meje Ilirije, se ji bodo gotovo radi pridružili tudi Srbi, ki so po jeziku sorodni prebivalstvu Ilirije in preko Srbov bi prišla Francija v zvezo z Rusijo, osvobodila mnoge narode, skupno z Rusijo lahko pregnala Turke iz Evrope in si čez Helespont odprla pot v Azijo. (Razen tega je Napoleon kot velik občudovalec starorimskega imperija sploh rad nadeval tudi raznim drugim svojim političnim tvorbam starorimska imena. Končno so tedaj še mnogi učenjaki smatrali Jugoslovane tudi za potomce staroveških Ilirov.)
Že ta razprava nam torej nazorno pokaže daljnosežno politično in vojaško važnost Ilirije. To je že nekaj mesecev pozneje vnovič izrečno potrdil tudi Napoleon sam, ko je (10. VIII. 1810) izjavil v neki spomenici, da mu je šele Ilirija zagotovila posest Soče, da bo njegova tamošnja armada »zdaj tvorila prednjo stražo in bo na Savi... a v primeru, da bi se francoska vojska ne mogla o pravem času zediniti, bi tvorila njeno zadnjo stražo in bi se počasi umikala na Sočo, kjer bi se združila z italijansko armado... V ilirskih provincah se s stališča vojne ne sme videti nič drugega nego dopolnitev posesti Furlanije. Ilirske province bi mogle dobro služiti tudi v vojni proti Turkom; Karlovec bo kmalu utrjen in iz Dubice bi se mogla zgrabiti Bosna«. Ozire, ki so vodili Napoleona do ustvaritve Ilirije, dobro posnema dr. Prijatelj, rekoč: »Želja, zvezati osamljeno Dalmacijo z ostalo državo ali dopolniti svojo morsko posest, potreba,x imeti ,pred vrati Dunaja’ vojaško granico, nekako taborišče krepke armade, in končno strategične prednosti, ki so odlikovale Ilirijo pri zaščiti zgornje Italije ali pri nastopu dalje proti jugovzhodu v Turčijo. Da je smatral Napoleon .Ilirske province’ za zarodek, ki bi rastel, se razvidi iz tega, da jih ni priklopil Italiji«. Nodier celo izrečno trdi, da je Napoleon rad govoril o tem, da bo povečal Ilirijo še z Bosno-Hercegovino in s črno goro.
Navedene vidike nam potrjuje v svojih spominih tudi prvi guverner Ilirije, maršal Marmont, ki govori o Napoleonovih naročilih, ko mu je izročal v Fontaine-bleau-ju vodstvo Ilirije, Marmont pravi: »Naznanil mi je svojo željo, poslati me z neomejeno polnomočjo tja, da uredim deželo tako, da ji dam posebno mesto zunaj francoske države in Italijanskega kraljestva, kot pred-stražo, da ščiti 'te dve državi, pod vlado in upravo tam zapovedujočega generala. Hotel je ustvariti nekako povsem vojaško granico, kakor so bile v srednjem veku
mejne grofije; in smeje mi je rekel: ,In vi boste mejni grof«, šele pozneje se je Napoleon odločil dati ilirskim provincam upravo bolj ali manj po francoskem vzorcu, čeprav one niso bile v nikaki organski zvezi s Francijo. Da je bila Ilirija politično popolnoma ločena od Italijanskega kraljestva, nam med drugim jasno dokazuje tudi dejstvo, da so morali imeti ilirski podaniki, ki so hoteli potovati v Italijo, potne liste, potrjene od kakega diplomatskega ali konzularnega zastopstva Italijanskega kraljestva. Neki ugledni tedanji politični pisatelj je že 1. 1810. tudi zapisal: »Ako bodo Ilirske province povzdignjene v kraljestvo, bodo njene meje tudi razširjene proti jugu in proti vzhodu.«
Kakor torej Ilirske province niso spadale k Italijanskemu kraljestvu, tako pa vsaj upravno tudi niso 'tvorile dela Francije. Res je, da je bila večina francoskih zakonov uvedena tudi v Iliriji, vendar Ilirske province nikakor niso bile kake francoske province (departmaji), temveč so imele značaj zavojevanih pokrajin in je tudi manjkala v njih cela vrsta francoskih ustavnih ustanov, kakor zakonodajni zbor, tribunat ter senat in tudi uradnikov niso jemali po zamotanem francoskem načinu, temveč jih je imenovala vlada (cesar, ministri ali generalni guverner) neposredno. Dr. Vošnjak točno ugotavlja: »Meti Francijo in Ilirskimi deželami ni bilo nobenih združujočih točk niti v pravnem, zgodovinskem in državnem razvoju, niti v raznih pančgah kulturnega razvoja«. Ker ilirskih »provinc« tudi nikakor ni mogoče istovetiti s francoskimi departmaji, bi bilo po dr. Vošnjakovem mnenju tudi pravno mnogo točneje nazivati jih »Ilirske dežele« in ne »province«, a njih državnoprav-no razmerje do Francije nazivlje državnopravni strokovnjak J e 11 i n e k »deželopritiklino« (Nebenland), ker ima sicer svoj lastni politični obstoj, ne more pa se udeleževati življenja vladajoče države.
(Dalje prihodnjič)
Čakamo
Narodni svet koroških Slovencev je sprejel v zadnjih mesecih prepise številnih vlog na cerkvene oblasti glede rabe jezika pri verouku. Doslej prizadeti še vedno čakajo na odgovor. Kako dolgo še?
MATERINSKI DAN V ŠT. JANŽU V ROŽU
priredi farna mladina v nedeljo, 8. maja, ob 7. uri zvečer pri Tišlerju.
Na sporedu so deklamacije, petje, tamburaši in dekliška igra:
»Madona v gozdu«.
Iskreno vabljenil
SELE
V predpustu je bila pri nas samo ena poroka. Zdaj v vigredi pa opažamo neko živahno gibanje za ženitev. Koliko in kateri pari se bodo res podali na skupno zakonsko pot, bomo še poročali. Nova zima z mrazom in snegom koncem aprila naj itega gibanja ne ovira, marveč raje pospešuje!
ŽIHPOLJE
Na belo nedeljo smo imeli na Žihpoljah naše prvo cerkveno romanje. Kakor vsako leto je tudi letos prišla procesija iz Sel, pa tudi iz drugih krajev je prišlo mnogo romarjev. Na peto povelikonočno nedeljo pa povabimo vse od blizu in daleč na naše sončne Žihpolje.
Na belo nedeljo smo popoldne ob udeležbi velikega števila pogrebcev spremili na božjo njivo Ilčevega očeta Antona Ogrisa iz Dolče vesi, ki je previden s sv. zakramenti v 77. letu starosti odšel v večnost. Pokojnik je bil tudi zaveden Slovenec in dolgoletni naročnik ter zvesti bralec naših listov. Celih 49 let je bil cerkveni ključar. Preč. g. dekan Košir so se v cerkvi z lepim govorom poslovili od rajnega Ilčevega očeta, na grobu pa mu je izrekel tople besede v slovo tudi g. župan. Naj počiva v miru, težko prizadetim svojcem pa izražamo naše iskreno sožalje.
BISTRICA PRI PLIBERKU (Pred šestnajstimi leti)
Ker se pri nas izvaja diskriminacija proti nam z isto doslednostjo kakor med vojno, se mi zdi potrebno malo pomisliti na leta, ko se je začelo sistematično iztrebljenje našega naroda.
Mislim na ječo pri gestapo, na trnjevo pot, ko so nas gnali preko tisoč kilometrov
Ali ste že darovali za tiskovni sklad?
v »obljubljeno deželo« in nismo vedeli, ali gremo v Dachau ali na delo ali kam drugam.
Ravno v maju leta 1944 so gnali mojo ženo in mene v geštapovski zapor v Celovec. Na dnevnem redu je bilo tam pretepanje, obupno vpitje in streljanje ponoči, bombardiranje in naš veliki strah pred vžigalnimi bombami.
Po približno štirih mesecih celovškega zapora so nas nekaj vagonov peljali v Nemčijo. Na tem transportu je bila najhujša vožnja iz Prage do Cheba (Eger). Moral sem v popolnoma zamrežen vagon, ki pa je imel še posebno, približno en kvadratni meter veliko celico za najhujše zločince z majhnim, gosto zamreženim okencem.
ri ms m7ioi'cškem
Ker tega ne bom nikdar pozabil, tudi še vem, da smo se v tisti posebni celici peljali štirje, gozdni upravitelj Petrič, star blizu 70 let, neki Tof, občinski tajnik — vsi iz Črne, in jaz. Bili smo posebej zaprti čisto do Cheba, kakih 7 ur.
Ko se končno le pripeljemo do Cheba in tam izstopimo, so nas po štiri ali pet zvezali s pasjimi verigami skupaj. K meni je bilo privezano tudi neko mlado dekletce, Slovenka, mislim, da iz Gorenjske, zdaj
bo že kakih 30 let stara. Zelo rad bi vedel ali še živi... Gnali so nas skozi celo mesto v neko luknjo, zapor čez noč. Drugi dan pa zopet dalje v »obljubljeno deželo«.
Samo trdno prepričanje, da konec ni več daleč, nas je držalo pokonci. Toda vprašujemo se še danes, ali vas, ki ste za to nečloveško ravnanje odgovorni, res ni nič sram?
Odškodnine pa nobene!
F. A.
ZVEZA PEVSKIH DRUŠTEV
BO PRIREDILA ZADNJO NEDELJO MAJNIKA 29. 5. 1960 POPOLDAN OB 14. URI V CELOVCU V DOMU QLASBE(Konzerthaus)
PEVSKI KONCERT
VABLJENI STE VSI PRIJATELJI IN LJUBITELJI SLOVENSKE PESMI.
PRIDITE!
(Slike iz DCairii
Svoje popotne doživljaje opisuje g. Vinko Zaletel.
V	Egipt sem potoval, ker sem imel neko izredno priložnost in pa, da bi napravil čim več barvnih slik. Toda kakšne težave sem imel prav s slikanjem! Že pred šestimi leti, ko sem romal v Sveto deželo, sem skušal, kako težko je slikati Arabce. V Egiptu pa še veliko bolj.
Že kot tujec sem vzbudil pozornost. Če so pa zagledali moj fotoaparat, je bil že alarm. Če sem kam pomeril z aparatom, so mi navadno z roko mahali, da ne smem, ženske in otroci pa so zbežali. Seveda z lepim bakšišem bi se večinoma dali slikati, toda kam bi prišel, da bi vsako sliko plačeval. Torej sem začel posnetke »krasti«. Z aparatom na hrbtu sept hodil in prav hitro pritisnil in če me je dotični opazil in protestiral, sem se lepo nasmehnil in mu pokazal, da ga ne bom slikal. Ali sem se naredil prav neumnega.
V	neki tipični arabski ulici sem poskušal marsikaj slikati, pa tam se mi ni posrečilo. Kajti takoj so bili vsi opozorjeni in mi mahali. Le neki prodajalec, ki je na ulici na ražnju (železnih palicah) pekel meso, se je hotel slikati. Toda komaj sem dvignil aparat, je že stopil predme ognjevit Araibec, da ne smem slikati. Jaz trdim, tla smem, on, da ne. Pokažem mu potni list, da sem Avstrijec in da imam vizum egiptovskega konzulata in da tam nikjer ni napisano, da ne smem slikati, če imam vizum, smem povsod hoditi in slikati. Ko se vedno bolj razburja, je kmalu polno radovednih Arabcev okrog. Tako so gledali, da mi je postalo kar malo čudno pri srcu. Slučajno je prišel mimo neki egiptovski izobraženec, po zunanjosti bi ga imel
za profesorja, in ko me je videl sredi razburjenih rojakov, se je zanimal, kaj je. Skušal jih je pomiriti, pa ni šlo lahko. Zbralo se je že kakih 50 ljudi okrog. Sedaj so se kregali oni med seboj. Ko jim je s težavo dopovedal, naj mirujejo, me je odpeljal stran in se opravičil, da je pač tako preprosto ljudstvo. Toda iz vprašanja, kaj sem [x> poklicu in zakaj rabim šlike, sem spoznal, da nočejo, da bi slike javno kazal.
Bolj jasno mi je postalo, ko sem slikal
ŠMARNICE
MAJNIŠKA POBOŽNOST V CELOVCU
Majniška pobožnost za slovenske vernike je vsačk dan zvečer v cerkvi novega bogoslovja (Tarviser Strasse 30 ob Lendkanalu) in sicer s sledečim sporedom: % na 7 rožni venec, ob 7 majniški nagovor, nato litanije in blagoslov.
Verniki so k tej šmarnični pobožnosti iskreno vabljeni.
na velikem trgu fijakarja, ki je v kočiji spal. Zato, ker je bila stara predpotopna kočija in obenem stanovanje fijakarja. Kadar ni vozil, se je zleknil počez in spal. Konju je vsak dan kupil malo detelje, pa ni rabil hleva. Ko me je videl neki Egipčan, mi je rekel, da tega ne smem slikati, ampak to, kaj so novega napravili: nebotičnike, hotele — moderni Kairo. Take slike so pa sramota in bi svet mislil, tla je v Egiptu taka revščina. Rekel mi je, da moram tisto sliko strgati. Ko sem to obljubil, sva se prijazno ločila. Seveda, ko bi jaz hotel slikati moderne stavbe, bi mi ne bilo treba iti v Egipt, ampak bi to poslikal v Celovcu ali na Dunaju.
Ko sem v arabskem bazarju (trg, kjer obrtniki razne stvari izdelujejo in istočasno prodajajo) nekaj spominov nakupoval, me je spremljala Slovenka, ki je že trideset let v Egiptu in zna perfektno arabsko. Ona se dobro spozna, kako je treba pri Arabcih kupovati, da dobiš nazadnje za polovico ali dve tretjini ceneje, kot v začetku ponudi. Gorje ti, ako ne znaš mešetariti. Ko sem tam hotel slikati nekega osemletnega fantka, ki je delal bakrene krožnike in jih graviral, srebro vrezaval v baker, ga je takoj mojster poslal stran. Moji spremljevalki pa je rekel, da v Evropi nikjer otroci ne delajo in zato ga ne pusti slikati, da bi v Evropi ne videli, kako tu 'izrabljajo otroke, mojstra pa da lahko slikam.
Poleg že podedovanega in privzgojenega strahu pred fotografiranjem je v Egiptu
(Dalje na 8. strani)
S pesmijo in znanjem v življenje
(Nadaljevanje s 1. strani)
vedel, da bo bodočnost šole najbolj zagotovljena, ako jo izroči čč. šolskim sestram, tega reda, ki ga je ustanovil škof Slomšek. In res danes, po več kot 50 letih ta šola še stoji, deluje in vzgaja vsako leto nove rodove slovenskih in krščanskih gospodinj ter mater. Tu ob večnem viru žive vere in iskrene ljubezni do naroda črpajo sile za preizkušnje življenja. V minulih petdesetih letih je moral naš rod prestati težke preizkušnje in tudi tej šoli ni bilo priza-nešeno. Toda prav ta mogočna zaključna prireditev, ko lepo število mladih dobrih deklet javno polaga staršem in narodu račun o svojem šolanju in delu, je dokaz, da smo živo drevo, ki raste in dviga svoje cvetoče veje proti nobu. In Bog je z nami!
Burno odobravanje je sledilo tem govornikovim zaključnim besedam, saj nam je govoril vsem iz srca.
Sledilo je še nekaj »znanih in neznanih pesmi« šentjakobskih gojenk, ki so bile prav tako dovršeno podane.
Nato je sledila enodejanka »Kuhar — pa kakšen«, pri kateri smo se morali nasmejati do solz sicer nerodnemu moškemu kuharju, ki pa je brez dvoma talentiran komik. Kar nam je on tam zmesil na odru je bila res svojevrstna pogača šaljivih do-
mislic, ki je ušesom poslušalcev prijetno teknila.
Nato so zopet prišle na oder šentjakobske gojenke in zarajale, da je jih bilo veselo gledati. Saj za resnim delom mora tu pa tam priti tudi razvedrilo.
Med odmori prireditve je trio mladih šentjakobskih godcev pridno igral poskočnice po priljubljenih narodnih in Avsenikovih vižah.
Ob zaključku so nastopile še gojenke iz št. Ruperta ter zapele kitico pesmi, nato pa sta se oba zbora združila ter zapela skupno v slovo. Tako so se sklenile v naši pesmi Rož, Podjuna, Zilja, venec treh dolin.
Prvi maj v Št. Jakobu je bil zares nadvse lep dan, bil je praznik za starše in svojce gojenk, pa tudi za vse, ki nam je pri srcu bodočnost našega rodu. Potrdil nas je v veri in za to gre zahvala čč. sestram, ki se tako nesebično žrtvujejo pri vzgoji! V prvi vrsti prednici č. s. Celini, ter učiteljicam s. Jasni, s. Jelislavi in s. Salvatori.
V slovo so nam zapela dekleta ob zaključku, toda njihova pesem je bila obenem vabilo: Na svidenje vsi prihodnje leto v maju v št. Jakobu, ko bodo čč. sestre izročale Cerkvi in narodu nov rod zornih slovenskih mladenk, dobro izšolanih in vzgojenih za bodoče gospodinje in matere!
čč. sestre učiteljice med gojenkami letošnjega tečaja gospodinjske šole
v Št. Rupertu
V veselem raju so se minulo nedeljo zavrtele na zaključni prireditvi v Št. Jakobu
mlade koroške Slovenke
Mraz — na j večji sovražnik
tMraz je za rastlinstvo najnevarnejši sovražnik. 'Ne preseneča nas namreč samo sredi zime, ampak tudi v spomladanskih nočeh, kot se je to zgodilo letos konec aprila. Tudi če se temperatura ne zniža pod ničlo, lahko nastajajo v mrzlih spomladanskih nočeh zmrzali. V nočnih urah se nakopičena toplota v zemlji in rastlinah sprosti v zrak, če tega ne preprečijo oiblaki ali umetna zaSčita.
■Majhna drevesca, ki smo jih posadili šele pred kratkim, rastline ki samujejo na odprtih položajih, ki niso v zavetju ali take z zgodnjim brstenjem, moramo primemo zavarovati. Navadno jih pokrijemo ob deblu s suhim listjem ali slamo, približno 10 cm na debelo. Odejo obložimo s kamenjem, da je veter ne odnese. Na ta način rastlina lahko diha in nič ne ovira njenega spomladanskega razvoja.
Močno zaledenje povzroča kristalizacijo ledu v rastlinskih celicah. Te se ne morejo upirati pritisku, zato počijo in po-
vzročajo v rastlinskem tkivu pravo razdejanje. Ledeni kristali se po navadi tvorijo v medstaničju. Če se raztaljenje izvrši postopoma, si Staniča zopet prisvoji potrebno vodo, ki ji je bila odtegnjena. Prav zato poskušajo ob nastopu zmrzali vinogradniki in vrtnarji doseči »odjugo« z obilnimi kresovi, ki jih nato pokrivajo z mokrim listjem, da dosežejo čim več dima, ki se vleže na ogrožena mesta in preprečuje sočnim žarkom, da bi »osmodili« razvite poganjke. Zato je izredno nevarno za rastlino, če jo ob zaledenelosti izpostavljamo sončnim žarkom ali drugačnim toplotnim vplivom.
Vremenoslovci nam obetajo sedaj lepo vreme. Toda vsa vremenska prerokovanja na dolgo dobo so tvegana. Stare izkušnje, ki jih tudi atomska doba ni zatajila, pa zatrjujejo, da nam odmerjena porcija zime ne uide. S čimer nam ni postregel marec, nas je obdaril april in nas bo morda celo maj. Zato pozor!
Deževniki
Res nam je letošnji april z dežjem prizanesel. Toda kar še ni, lahko še pride. In ko bomo po dežju spet prijeli za lopato, da preobrnemo in pognojimo še zadnje neobdelane predele po vrtu za nadalj-no setev, bomo naleteli tudi na številne deževnike in gliste. Še vedno pa najdemo ljudi, ki ob pogledu na deževnike godrnjajo in jih s polži vred mečejo v isti koš. Pa hudo grešijo. Polže zatiramo z vsemi razpoložljivimi sredstvi in o tem smo pred časom že spregovorili. O deževnikih pa nas bo poučila naslednja ameriška zgodba:
»Oti glist se človek kar dobro preživlja,« je dejal Robert Henke in pri tem razkopal malo zemlje. »Živim dobesedno od teh živalic«. V kepi zemlje je kar mrgolelo. Robert si je izbral čvrsto glisto in jo ljubeznivo držal v rokah. »To je mastna glista,« je razlagal Robert. »Osemdeset od sto tega pridelka prodajamo ribičem; ta trebušnik je izvrstna vaba«.
»Druga, važnejša zvrst naše farme pa so •kuliji, težki poljski delavci. To so deževniki, ki prevrtajo tudi najtršo nepremočljivo zemljo. Z njihovo pomočjo rastline bohotneje rastejo in uspevajo. Te ku-lije prodajamo kmetom in vrtnarjem.«
Robert Henke torej ve, da so deževniki odlični delavci. En milijon deževnikov tehta toliko kot delovni konj. Njihova skupna zmogljivost mišic pa je stokrat večja od konjeve. Poleg tega dela konj osem ur dnevno, deževniki pa 24 ur.
Deževniki podvojijo vrtni donos. Vsakih 24 ur požre deževnik toliko zemeljskih kepic, listja in tudi kamenčkov, kolikor je
sam težak. Te količine zemlje pomeša s prebavnimi sokovi in pušča svoje izmečke v zgornji zemeljski plasti. To deževni-ško gnojilo vsebuje sedemkrat več fosforja, enajstkrat več pepelike, petkrat več dušika in trikrat več magnezija kot navadna zemeljska skorja. Deževniki prodirajo tudi do dva in pol detra v zemeljsko globino. Na milijone neznatnih deževniških hodnikov se križa pod zemljo in prepušča deževnico v neprimerno večjih količinah, kot na primer v zemlji brez deževnikov. Voda pa v prevrtani zemlji tudi tako hitro ne izhlapi. Zemlja, ki so jo dobro preorali deževniki, použije 5 centimetrov padavin v 15 sekundah, zemlja brez
deževnikov pa bi za to potrebovala dve uri časa. Narava potrebuje 5000 let, da zgradi dva in pol centimetra zemeljske skorje. Deževniška armada stori isto delo v petih letih.
Robert Henke je srečen lastnik 200 milijonov deževnikov. To je največja farma deževnikov na ameriškem zahodu. Glistar Robert vzdržuje svoje ljubljence v gredah po 100 metrov dolžine in 20 metrov širine. Okrog vsake grede so nakopičeni snopi slame. Tu preživljajo deževniki svoje življenje. En kubični meter zemlje vsebuje nad 7000 deževnikov. Hranijo jih z zemljo, slamo in gnojem. Vse to glističarju brezplačno dobavljajo sosedni živinorejci. Zadovoljni so, da jim sproti čisti hleve. On sam s svojimi 12 delavci opravlja naravnost gigantsko tlelo. Mesečno dobavlja po 25 ton »pridelka«. V ostalem pa so deževniki zelo skromne živalce. Od časa do časa jih škropijo z vodo. Ob dežju pa jim svetijo z električno razsvetljavo, da jim pomirijo živce.
»Zadnjo pomlad,« zatrjuje Robert, »smo imeli precej neviht in naša električna napeljava je odpovedala. Naslednje jutro so milijoni deževnikov lazili po travi, drevju, zidovju in celo po strehah. Deževniki so namreč zelo živčne živalce. Kakor hitro dežuje, pričnejo laziti čez slamnate snope, svetloba pa jih hitro pomiri.«
Deževniki so idealne vzrejne živalce. Vsak teden izleže samica po eno jajčece in iz njega se izleže šest do deset deževnikov. Mladiči hitro rastejo. Čez tri mesece so že debeli ter merijo kakih 5 centimetrov. Takrat so godni za »žetev«. Vkljub žetvi pa ostajajo gredice stalno natrpane deževnikov. Od časa do časa poživlja Robert de-ževniško kri z dovozi »plemenjakov« iz drugih ameriških predelov. Tudi med deževniki je degeneriranost škodljiva.
Kaj nam pove torej ta zgodba? Da v bodoče deževnikov ne bomo preganjali, ampak jih smarali za naše najboljše in najcenejše delavce.
DCa j pit n ule sobne eoetliee ?
Prav v tem času bomo našli tu pa tam cvetlične lonce z bledično in nezdravo rastjo. Nikakega življenja še ni opaziti v rastlini, pač pa se je naselila na zemeljskem površju tanka plast zelenkastoblešče-čih alg. Duh, ki prihaja iz zemlje takega cvetličnega lonca, je neprijeten, plesniv. Skratka, nega rastline odkriva pomanjkljivosti in morda celo zanemarjenost.
Kako je prišlo do takih nevšečnosti? Največ je kriva voda, preveč je je bilo. Rastlina boleha, ker se odvečna voda ne more porazgubiti. To se dogaja, kadar je zalivanje preobilno in voda stalno pokriva podstavek. Voda izluži zemljo in ji odvzema apnenec. Poleg tega manjka taki zem-
Našim šolarjem za majske izlete
Namaz z mesom
Vi kg suhe kuhane svinine, Vi teg dobrega sira, 1 kislo kumarico, 10 kaper, malo sargelne paste ali sardelo, žlico gorčice, ščepec sladke paprike, 1 drobna čebula, 6 do 8 dkg maščobe.
Svinino na drobno sesekljamo ali zmeljemo na mesnem stroju. Sir naribamo, sesekljamo še kumarico, kapre, sardele in čebulo. Namesto sesekljane čebule vzamemo lahko le sok, če tako našemu okusu bolj prija. Maščobo, bodisi surovo maslo, margarino, mast ali zaseko dobro pomešamo, da je rahla in penasta. Vse sestavine zmešamo / maščobo. Po svojem okusu lahko količino posameznih začimb zvečamo ali zmanjšamo.	/
Pripravljen dodatek h kruhu po želji namažemo na koščke kruha ali pa ga dobro natlačimo v primerno posodico, naj-
boljše v aluminijasto dozo, ki ima steklen vložek in tako vzamemo na pot, da otroci mažejo sami, kadar sedejo na izletu k malici.
Namaz s sirom
Ostankom posušenega sira prilijemo nekoliko mleka in postavimo na rob štedilnika. Ko se sir razpusti, dodamo isto količino margarine, denemo na hladno in mešamo, da dobimo rahlo mazavo zmes. Po želji temu namazu lahko dodamo še sesekljano v trdo kuhano jajce, malo sesekljanega drobnjaka ali nekoliko naribanega muškatnega oreščka.
Iji za njeno zdravje potreben zrak, kajti voda preplavlja vse votle prostore v zemeljskih plasteh. Rastlina in zemlja dobesedno obolita.
Prav zato moramo stalno skrbeti za odtok odvečne vode, saj zato tudi sadimo rastline v cvetlične lonce z odprtino na dnu. Da se ta odprtina ne zamaši, jo pokrijemo z lončeno razbitino.
Kako postopamo, če se zemlja vendarle skisa? V takih primerih vzamemo rastlino iz lonca, odstranimo zunanjo zemljo, ostanek pa oplaknemo z nekoliko temperirano vodo. Pri tem moramo korenine popolnoma očistiti, preden jih vsadimo. Sveži zemlji dodamo dovolj peska in priložimo še nekaj koščkov lesnega oglja. Šele potem, ko si je rastlina povsem opomogla, jo lahko spet presadimo v običajni cvetlični lonec. Pri tem ji postrežemo z zemljo, kakršna je za (tisto rastlino predpisana.
Električne krušne peči, pralne stroje na ročni in motorni pogon, molzne stroje in stroje za posnemanje mleka, štedilnike ALFA, sobne peči vseh velikosti, kotle za kuhanje perila, gospodarske stroje vseh vrst, šivalne stroje, kolesa in vse nadomestne dele boste kupili vedno najceneje v trgovini
Johan Lomšek
št. Lipž, Tihoja, p. Dobrla ves
Na Jeljo ugodni plačilni pogoji! Ceniki zastonj!
Svetujemo in pomagamo
Kadar šivamo trde in debelejše tkanine, namažimo šivanko z milom, vendar ne preveč, da ne bo puščala za seboj milnih madežev. Zarjavele šivanke niso več uporabne.
V krajih, kjer je voda zelo trda, je pri-poročljivo vodo prej prekuhati, da se zmehča, preden namočimo vanjo fižol. Tako je veliko prej kuhan.
Kadar pobarvamo pod z oljnato barvo, ga ne pozabimo pomiti s kisovo vodo, takoj ko je suh in še preden začnemo hoditi po njem. Tako bo veliko trpežnejši.
Otrdeli gumijasti čevlji postanejo spet voljni in mehki, če jih postavimo za nekaj časa v mešanico 'treh delov vode in enega tlela sahniaka.
Lani je država dobro gospodarila
V glavnem je splošno gospodarsko stanje države še kar zadovoljivo, kar kaže zaključni račun za minulo leto. Državni proračun, ki ga je bil sestavil finančni minister dr. Kamitz se je izkazal za pravilnega in se skorajda do pičice iztekel. Po rekordnem primanjkljaju leta 1958, ki je znašal 5.5 milijard šilingov, smo v minulem letu ob 40 milijardah izdatkov 36 milijardah dohodkov zaključili državni gospodarski račun samo s primanjkljajem 3,96 milijard šil., s čemer je bil v proračunu predvideni primanjkljaj le za malenkost, to je za 1 procent večji. Po proračunu bi namreč naj znašal samo 9,93 milijard. Ta malenkost pa, prevedena v polni znesek, še vedno znaša 300 milijonov šil, kar za posameznika vsekakor ni malenkost. Iz tega je tudi razvidno, kako veliko je dandanes državno gospodarstvo.
Maj v pregovorih
Dež ob Vnebohodu za košnjo ni pogodu.
Majsko blato leto zlato.
Zgodnje pomladno grmenje, pozne lakote tuljenje.
Če je ta mesec dosti dežja, jeseni bo dosti vsega blaga.
Velikega travna suhota, malega srpana mokrota.
Šoferski kotiček
(Nadaljevanje in konec)
Rekli smo, da preveč olja ni dobro, premalo olja pa je škodljivo. Če kaže značka in sicer spodnja značka na merilu, da je gladina olja v motorju pod njo, obstaja nevarnost, da se pokvarijo ležaji in da se bati zadrejo. Zaradi pomanjkanja olja se motor močno pregreje, ker olje ne zmanjšuje samo trenja, temveč odvaja tudi odvečno toploto tudi s tistih maznih mest motorja, ki, se sicer ne hlade. To so predvsem ležaji.
Seveda ne zadostuje, če olje v kartorju samo dopolnjujete. Od časa do časa je treba olje tudi izmenjati. Glede menjanja olja pa pomnite, da se olje izpušča iz motorja le takrat, kadar je motor vroč in olje redko. Za izpiranje motorja pred polnjenjem z novim oljem, nikoli ne uporabljajte petroleja ali bencina, ker ostanki teh goriv razredčijo in pokvarijo novo olje. Motor se izpira vedno le z oljem! Glede olja, ki 'naj se uporablja za motorje, velja načelo, da je za mazanje le najboljše olje dovolj dobro.
Če je v maznem sistemu filter za olje, ga je seveda treba čistiti po predpisih, ki jih z ostalimi navodili daje tovarna.
Za trajnost vseh ležajev je razen kakovosti olja zelo važen tudi tlak olja. Če pade tlak olja pod dopustno mero je verjetno pokvarjena zobata črpalka za olje ali pa je olja premalo odnosno je preveč razredčeno. Lahko pa so tudi ležaji ročične gredi oziroma ojničnih glav že obrabljeni.
Da si boste na jasnem, čemu je za motor najboljše olje komaj dovolj dobro, vam povem še tole. Olje mora manjšati trenje kolikor je le mogoče, mora pa tudi tesniti, da med batnimi obroči in stenami valjev pri eksploziji ne uhajajo v karter plini. Naloga olja je tudi, da hladi. Kolikor pa ga pride v eksplozijski prostor, pa mora zgoreti skoraj brez ostankov. Izgorki v valjevih glavah pospešujejo detonacije, lahko pa so tudi vzrok za usedline, ki so razen popolnega pomanjkanja olja, najusodnejši kvar pri mazanju. Kakor znano nastane pri zgorevanju zmesi goriva in zraka tudi nekaj vode, ki odhaja z. izpušnimi plini kot vodna para. če pa batni obroči oziroma olje batov ne tesni, uhaja vodna para v karter in se tam usede, ko se motor ohladi. Če so obenem v izrabljenem olju tudi izgorki, se iz teh, vode in olja, napravi kakor testo gosta emulzija, ki zamaši ves mazni sistem. No, sedaj vam je razumljivo, čemu je treba olje v motorju redno menjati. Povsem /motno je torej mnenje, da je olje olje in se vozilo glede tega lahko zanemarja. S pravilnim mazanjem se vsi strojni deli avtomobila ohranijo res dolgo.
Toliko za danes o mazanju, drugič pa spet nekaj praktičnih nasvetov.
Bald kom men sie
—	namlich die ersten Gaste unseres Landes.
Sin Sie daEr vorbereitet?
Jetzt eilf es
—	namlich iiberallhin in Karnten und Osi tirol, ein Wer wird sie Ihnen jetzt noch
sotort liefern konnen?
Prompte Lieferung
—	namlich jede Menge, dast ist bei F. R. C.-Mobeln der besondere Vorteil aus der eige-
nen Erzeugung.
Freie Zustellung
—	namlich ubcrallhin in Karnten und Ost-tirol, cin selbstverstandlichcr Kundemlienst
der F. R. C.-Mobelfabrik.
FERCHER REICHMANN & CIE
.	■»	-	v..	v
MOBELFABRiK - V.ILIACH
SLAVKO BOHINC:
Ko v zornem jutru se razraščaš v rožnat grm in prva rosa v toplem ti blesti očesu, ljubezni tvoji vzpon nobeden ni prestrm.
Ti jok spreminjaš v pesem in kot ob slovesu razdajaš svoje čare, mlado moč in kri.
Tako se razsipava jasna noč o kresu.
Iz materinstva cvet za cvetom ti vzbrsti, vsak svojo nežnost in lepoto svojo diha; ti skrbno b’diš, da v rožo se razbohoti.
Materam posvečen dan
Ko zrem, kako iz tebe sreča se nasmiha, zaslutim vse bogastvo, nadčloveško moč, ki v tvojem srcu kakor sladka godba niha trenutek za trenutkom, dan in noč.
Življenja sonce se pomika v poldan vroč. Ti zlata vez si, ki v ljubezen vse ovija.
In kakor potok izpod gor glasno deroč v jezerske se gladine čisti mir razlija, tako umirjaš vsa navzkrižja in nasprotja, ki v srca seje jih človeška hudobija.
Otroci drug za drugim zginjajo v razpotja, ti vsakemu v spomin poklanjaš le srce, da v težki uri si vzemo polni ganotja iz njega moč in lek za sleherno gorje.
Po licu solza zdrsne, ko odpiraš vrata poslednjemu, ki v svet odpravlja se smeje. Razdala vse si, mati, vendar si bogata.
Večer je. Močna žena, ali čutiš dih jeseni, ki šumi prek tvojega obraza?
In tvoj pogled, kako prečudno blag in tih strmi v neznano. Kaj šepečeš: „Ni dokaza, saj ni dokaza.” Kaj odšla v samoten kraj si z mislijo prebridko, topa, brez izraza? Poglej: ne vidiš, tla se vrača ti nazaj otrok, ki misliš, da je v kriva pota zašel? Objemi, kot nekoč poljubi ga sedaj!
O, srečna mati, v tebi sin je mir spet našel. Kako obraz oveli znova zaživi, v očeh žari spomin iz davnih časov.
Zdaj spet si mati kot nekdanje dni.
Leto za letom obhajamo dan, ko se spominjamo onih velikih žen, ki v našem življenju neizmerno veliko pomenijo. To so naše matere, ki so nam življenje dale in nas v odpovedi za življenje pripravile. Tem skritim junakinjam je posvečen dan v majniku, ki je mesec Matere vseh mater.
Veliki slikar Raffael je v vsej svoji umetniški moči upodobil to naj večjo Ma ter v čudoviti podobi. Nešteto mater je opazoval in kakor čebela vse pisane drobce lepote neštetih mater prenesel v to krasno sliko. Zato vzvišenost in čistost Raffaelove Madone nista nekaj izmišljenega, ampak prav iz življenja povzetega. Čeprav se s to vzvišenostjo in čistostjo Madone — prav tako tudi z Materjo božjo ne da primerjati nobena žena na svetu, — vendar pa je v vsaki materi, ki se sklanja nad svojim otrokom, nekaj svetega in nebeškega. Mnogokrat tega morda ljudje ne vidijo, ker je mati morda bolna in trudna ali ima zgarane roke in zdelan obraz ali pa je včasih zadirčna od samih skrbi in onemoglosti. Zato tudi ne vidijo njenega svetniškega sija.
Če bi kdaj zares prodrli v lepoto te Madone, bi svojo rodno mater čisto drugače gledali. Zvečer, ko se ob postelji sklanja nad otrokom in mu streže - ali ji takrat ne o: k rož a glave svetniški sij? Ne pravi svetniški sij — ali po vsem obličju se ji raz-
Malo lepega vedenja
Pravijo, da je mogoče na prvi pogled ugotoviti, ali imamo opravka z olikanim človekom ali ne. Nekdo se je celo pohvalil, da spozna človeka prej, preden izgovori le-ta besedo. Navadno seveda to ne drži in solidna izobrazba v lepem vedenju prav gotovo more močno zakriti preveč vidno naturnost človekovega značaja. Zato je pač potrebno poznanje pravil lepega obnašanja in tudi vztrajne vaje; pa tudi pomisliti je treba večkrat, kakšno je bilo njegovo zadržanje ob raznih priložnostih.
Med pravili lepega vedenja zavzemajo zelo važno mesto navodila, kako je treba svojega bližnjega nagovoriti in pozdraviti. Naša že dobro predstavljena gospa Marička nam naj zopet nazorno pokaže, kako se zjia ona zadržati pri takem opravilu. Takole jo opisuje njen znanec g. Teuer-schuh:
»Ali slišite, gospod ...?«
Hodim po cesti in si ogledujem izložbe. Kar zaslišim, da nekdo na cesti na vse grlo kriči za menoj: »Gospod Kobilica, gospod iKobilica!« Obrnem se in opazim, da teče proti meni neka dama in mi maha z dežnikom. »O joj, zdaj bo pa po meni,« si mislim, ko spoznam v elegantni dami Maričko. Mimoidoči se ozirajo, a gospa Marička se ne zmeni za njihove smehljajoče se obraze. Že je pri meni in mi z vso močjo stiska in stresa roko in bolj kriči kot govori: »Pa sem vas le ujela, gospod Kobilica!« Ljudje se ozirajo na naju, zato jo v zadregi povabim v kavarno. Tu srečam prijatelje in jih seveda predstavim gospe Marički. Moja dama pa, vesela, da je v družbi tolikih gospodov, stiska roke na levo in desno in nagovarja zdaj tega, zdaj onega. Gospodje se spogledujejo in se prizanesljivo smehljajo, a gospa Marička tega ne opazi. Drug za drugim počasi vstajajo izza mize in' se poslavljajo. Pri vsakem slovesu skoči gospa Marička pokonci, se poklani in stiska roko. Kmalu ostaneva sama pri mizi. Tedaj me sprašuje gospa Marička po tem in onem prijatelju, ki je sedel v najini družbi.
Ko zapustiva kavarno, sreča gospa Marička neko znanko, jo ustavi in začne čebljati z njo. Meni je nerodno, zato se predstavim kar sam neznani gospe. Hočem se posloviti, a gospa Marička me zadržuje dn moram tako poslušati njeno besediče-
nje. Po polurnem razgovoru se znanki spomnita, da morata skuhati še večerjo, zato se poslovimo. Prav do dna duše sem se oddahnil...
Kako nagovorim ...
Prav je, da smo prijazni z vsakim, ki ga srečamo ali imamo kakorkoli z njim opraviti. Toda olika ima tudi svoje upravičene zahteve, katerih se moramo držati, če hočemo veljati za količkaj olikane. Ta nesrečna gospa Marička je sicer zelo prijazna ženka, toda s pravili lepega obnašanja je pa prav pošteno skregana. Prav gotovo ne bi smela za gospodom Kobilico vpiti in ga klicati po imenu, temveč bi morala nekoliko pohiteti, vendar ne teči po ulici in se mu opravičiti, da ga kar na cesti ustavlja ter ga na kratko pozdraviti. Še bolj bi ga bila Marička polomila, ako bi za gospodom Kobilico celo zažvižgala, ker bi radi prometa morda njen klic bil prešibek. Napačno je tudi ravnala, da je gospoda Kobilico tako dolgo zadrževala, ko ji je vendar pokazal, da bi rad šel po svojih opravkih.
Roko ti podam ...
Ponekod imajo navado, da si tudi najbližji znanci ob vsakem snidenju podajajo roke. Po splošnih pravilih olike to nikakor ni potrebno, toda tudi pri podajanju rok nam olika predpisuje gotova pravila. Kadar nas kdo predstavi neznani osebi, si podamo tudi roke. Pri tem velja splošno pravilo, da prvi poda roko odličnejša ali starejša oseba. Ker v družabnosti velja ženska za odličnejšo, zato vedno ona ponudi prva roko moškemu. Se razume, da ima po poklicu ali častitljivosti mnogo više stoječi moški prednost pred žensko, posebno še, če je ta mnogo mlajša.
V večji družbi, posebno, če se je le slučajno in za kratek čas sešla kot Marička v kavarni, nikakor ni potreba roke podajati vsem, marveč zadostuje 'le navaden pozdrav. Tudi tisto prisrčno stiskanje rok gospe Maričke nikakor ni dokaz njene iskrenosti, marveč vse bolj njene nareje-nosti in neolikanosti. Nasprotno pa tudi nii lepo, če se kdo ponujene roke komaj dotakne ali pa če jo poda ohlapno in mrzlo. Roko primi in jo rahlo stisni! Neprijetno nas spreleti, če nam kdo roko zadržuje ali jo celo boža; kaj takega prenesejo le zaljubljenci.
liva nekaj tako nebeškega prav zato, ker v tem trenutku še malo ne misli na sebe. In čim manj človek misli nase, tem bolj se mu bere z obraza, kakor da sploh ne živi več na tej zemlji. Zato dostikrat otrok pove resnico, rekoč: »Moja mama je angel.« i
Tudi med materami jih je precej, ki niso angeli. Veliko zelo dobrih mater včasih prevzame slabost. Ali pa niso tudi te žrtvovale toliko prečutih noči v bojazni in ljubezni? Takrat pomislimo na vso neskončno nežnost in ljubezen, s katero vsak dan in vsako noč po vsem širnem svetu na tisoče in tisoče mater poljubuje speče otroke — tedaj se nam bo materinsko veličastje zazdelo tako veliko, da se sploh zmenili ne bomo za pomanjkljivosti in njih slabosti.
Kdor je vedno in povsod viteški in vljuden s svojo materjo in ravna z njo kakor s kraljico, tedaj vedimo, da ta ve, kaj je mati. Pripovedovali so o nekem možu, katerega mati je bila razbrzdana, a da je kljub temu občeval z njo kakor angel spoštljivo, kakor da je kneginja. Ko so ga vprašali: »čemu je pa kdaj tudi sam ne pokaraš?« je rekel: »Srce mi ne da; vsaka mati, ki je kdaj pestovala otroka, mi je sveta; —- zdi se mi kakor človek, ki si je nadel sveto oblačilo in zato se ji bom klanjal, dokler bom živel.«
Dostikrat smo priče, da se začno dorašča-joči sinovi ali hčere kar nestrpno ali drzno vesti nasproti materi. Če jim kaj očitaš, se seveda izgovarjajo: »Saj je sama kriva, ko nas zmeraj ošteva in je tako nepotrpežljiva in huda.« Morda je to resnica; a zakaj neki je postala tako razdražljiva in živčna? Samo pomislimo, kako smo že slabe volje in nerazpoloženi, če eno samo noč nismo dobro spali. In koliko noči naša mati ni spala zaradi nas? In to ne samo, če smo bili bolni, ampak tudi od žalosti in skrbi zavoljo naših napak in zablod. In koliko še drugih skrbi je morala prenašati, za katere bomo zvedeli morda, kdaj pozneje ali pa nemara sploh nikdar. Spati bi morala in se spočiti, da bi nadomestila ure, ki jih je prečula in pretrpela zaradi nas. Ker pa ni utegnila, so ji seveda oslabeli živci in je tudi zato nestrpna. Do ušes bi zato moral vsakdo zardeti vselej, kadar koli ji kdo odgovori nespoštljivo in drzno!
VSEH DOBRIH MATER DAN
Vseh dobrih mater dan, ki jim ljubezen vodi pot
in sveti osrečuje stan----
— Povrni ti jim, o Gospod!
Vseh dobrih mater dan!-------
Vsaj enkrat v letu blag spomin otrokom bodi opomin: vseh dobrih mater dan!
Vsaj enkrat v letu blag spomin naj tistih bo, ki noč in dan žive, trpe, skrbe za nas in moljjo iz srčnih globočin!
Proslave skupne posvečeni čas naj naše bo hvaležnosti dokaz.
Vseh dobrih mater dan!
O vseh, ki še žive, molče trpe in molijo med nami, — in vseh, ki so odšle od nas, ki trupla njih že v tihi jami pokojno spe,
pričakujoč vstajenja dne — počivajoč od truda in skrbi — njih dušam v raju večna luč gori, one pa milo iz višin na svoje zro in zanje prosijo — o vseh nocoj je blag spomin, da, vseh, ki materinstva nosijo sijajno žezlo, žezlo posvečeno!
DEKLIŠKI KOTIČEK:
Lepotne kraljice
Kdo bi zameril dekletu, da je rada lepa? Kako se rade ponašajo in med seboj tekmujejo, katera bo veljala na vasi za najlepšo! In to ni pojav današnjih dni: saj je celo v svetem pismu opevana ženska lepota. Večkrat tudi slišimo o tej ali oni starki: bila je najlepše dekle iz devetih župnij.
Toda tolikšna norost lepotnega tekmovanja, kot je postalo moderno v današnjih dneh, ženskega sveta ni še menda nikoli zajela. Postalo je to oboževanje telesne lepote že pravo malikovanje, kateremu mora biti žrtvovana tudi krščanska morala. Zato so pa tudi posledice tako usodne.
Prevelika slava je za mlade ljudi mnogokrat nesreča. Dokaz za to imamo tudi pri lepotnih kraljicah. Nedavno je 'končala v zaporu v Angliji miss Evrope za leto 1958. Zasačili so jo pri tatvini.
Sonia Hamilton, miss Anglije za leto 1957; June Gilbert, miss Škotske za isto leto; Vera Marks, miss Nemčije; Betty Biurstrom, miss švedske; Parižanka Scar-lett, miss sveta; Annies Souret, miss Francije itd. so ostale le številke, ki so nekdaj nastopile pni komediji, ki pa se je spremenila v tragedijo. Nekatere so napravile samomor, druge so končale v skrajni revščini, tretje so zašle v skrajno nemoralno življenje. Ob uspehu na lepotnih tekmah so zgubile glavo. Mislile so, da bo vedno tako, da bodo zagrnjene s cvetjem, dragocenimi oblekami in darovi. Ko je prišlo strez-mjenje, niso mogle preboleti, da so potisnjene v vsakdanjost. In ker v njihovih srcih največkrat ni bilo vere, ki bi jim pomagala preboleti razočaranje, je sledil popoln polom.
Gorje materam, ki spravljajo svoje hčere v nesrečo, ko jih vodijo na lepotne tekme! Zaslepljene, one kot hčerke, pozabljajo na zakon narave: Hitro, hitro mine čas, mine tudi lep obraz....
fnflea ‘znati tnadecM i/aUun
Vohun iz »dobre stare šole«, kakor ga poznamo iz tolikih romanov, pa tudi iz resničnih zgodb, prihaja iz mode. Tudi njega v veliki meri zamenjujejo elektronski možgani.
'Kdor hoče na primer danes delati v ameriški obveščevalni službi, mora biti znanstveno razgledan človek. Prednost imajo kandidati, ki poznajo elektronsko tehniko, kemijo, radiofonijo, televizijo, ki znajo brati fotografske posnetke iz velike višine in podobno.
Naloga današnjega obveščevalca je zlasti zbirati tiskovine vseh vrst, proučevati vozne rede, razčlenjevati znanstvene publikacije. Potem gredo podatki, ki jih dobi iz tega, v elektronske možgane, ki po verjetnostnem računu napravijo zaključke.
V Združenih državah je danes deset obveščevalnih služb, podrejenih civilnim in vojaškim ustanovam, ki zbirajo vse, kar morejo dobiti pisanega, tiskanega in govorjenega iz držav, za katere se Amerika vojaško zanima — in teh je dosti.
Vsi ti podatki se stekajo v Osrednjo obveščevalno agencijo v Washingtonu in ta objavlja vsak dan 100 strani dolg izvleček najvažnejših informacij, ki so prišle v 24 urah z vsega sveta, poleg tega pa zaključke, do katerih so prišli elektronski možgani glede sovjetskih načrtov in podobnega.
Te i>odatkc obdelujejo na sejah Državnega varnostnega sveta pod vodstvom predsednika Ei>senhowcrja ter sprejemajo smernice za bodoče politične in vojaške korake.
Te zanimivosti je povedal ameriški obrambni minister Gates na nedavni seji parlamentarnega odbora za vojaški proračun.
NOGOMETNI SODNIK SE VOZI S TANKOM
Brazilski nogometni sodnik Carlos Gar-rincha si je od vojske kupil doslužen oklepnik (tank), s katerim se bo odslej vozil na tekme in od njih.
Carrinchu, ki velja za nepristranslkega sodnika, so razjarjeni navijači domačih klubov s 'kamenjem razbili že tri avtomobile, ker je po njihovem zmago krivično prisodil tujim nogometnim moštvom.
P * I * S * /\ * N * O * B * R. * /\ * N * J * E
?mA ftitfedfstfigt teti
Z bralci našega lista kramlja Alojzij Vami, selski župnik
(Nadaljevanje)
V »uniformi« kaznjenca
Župnik Buchholz se je zelo zanimal za mojo usodo in je zvedel za izid sodbe še preden sem se vrnil. Popoldne sem se kar oddahnil v svoji celici. Zdaj je vsaj prva postaja križevega pota že za mano. Z božjo pomočjo bom že prestal tudi vse drugo, kar me čaka.
Bila je sobota, drugi dan nedelja, vse je poteklo kakor do sedaj. V ponedeljek pa so me premestili v drugo poslopje. Tam sem moral oddati svojo obleko in se obleči kot kaznjenec v uniformo s širokimi rumenimi našivi ob hlačnem robu in na rokavu.
Ravno opoldne mi je paznik odprl moje novo bivališče in zaloputnil vrata za menoj. Skoraj vrglo me je nazaj. Mračna celica. Smrdeč pokvarjen zrak mi je težko dahnil v nos. Okoli mize je sedelo pet jetnikov. Vse je radovedno motrilo prišleca. Prvo vprašanje: »Kdo si?«
»Slovenec sem!«
Dva jetnika sta takoj z nekim zadovoljstvom povedala, da sta Čeha. Ostali trije so bili Nemci. En mož, srednjih let Berlinčan, on fant kakih 18 let star, je imel levo roko nad laktom odrezano. Bil je prej nekje vodja Hitlerjugend. Tretji, starejši mož, je bil tih in miren človek.
Celica je bila mračna, ker so se šipe v oknu vse razen ene ob bombardiranju zdrobile in so jih nadomestili z lepenko. Zato smo navadno imeli prižgano električno luč.
Želel sem, da bi okno odprli in celico prezračili. Pa mi je Berlinčan odvrnil: tu je treba izbirati med mrazom in smradom. Če odpremo okno, nam pride mraz v sobo. Pa še rajši prenašamo slab zrak in smrad, kakor tla bi nas zeblo. Jaz sem bil nasprotnega mnenja, a si nisem mogel pomagati. Le kadar so trije Nemci odšli za nekaj ur na delo, smo si Slovani privoščili malo svežega zraka s kratkim zračenjem.
Eden od Čehov je bil uradnik bolniške blagajne, drugi izdelovatelj preciznih tehtnic za trgovine. Prvi je bil bolj izobražen in me je, ko sem z njim govoril slovensko, prav dobro razumel. Drugi pa manj in je večkrat vpraševal tovariša: »Co fika?« = kaj pripoveduje? Kadar sta pa govorila med seboj, sta bila precej glasna. Dobro sem ju razumel. V mladih letih sem prebral nekaj čeških knjig, leta 1907, sem se zdravil ob morju v Iki, v družbi čeških duhovnikov. Tako sem se priučil češčine v toliko, da mi ni bila povsem tuja. Govorila sta seveda največ o položaju zunaj med svetom. Previdno pa sta se varovala imenovati nemške mogočneže po imenu. Mesto imena Himmler, sta vedno robila iz-
LOJZE NOVAK:
TOMAŽ SPOLAR
(Zgodba iz Argentine)
Stari Tomaž špolar je razmišljen.
Sploh zadnje čase, odkar je padlo v njegovo tiho življenje starega duhovnika nekaj vznemirljivega. Nekaj tednov nazaj je maševal na robu predmestja, ki se je že zajedalo v pampo, in ko sc je okrenil pred oltarjem in dvignil roke, so mu oči obstale kakor zapičene /na obrazu neznanca, ki je stal nedaleč od oltarja. Bil je star, ves siv in upognjen, skoraj nebogljen, samo v očeh mu je gorelo nekaj uporniškega, trdega.
»Dorninus vobiscum .. .« je s tresočim glasom pel stari Tomaž.
»Dorninus tecum ... S teboj neznanec ... Si ali nis? Mrha,« je mislil v duši.
Ko se je obrnil k oltarju, so mu zaplesali preko oči nešteti plamenčki sveč, ki so nihaje gorele v polmrak svetišča. Potem se ni mogel več zbrati. Lovil je besedo za besedo in porival minute, ki so se vlekle kakor predolga nit. Ko je nazadnje s hitrim zamahom začrtal poslednji križ, neznanca ni bilo več. Iskal ga je potem pred cerkvijo. Pa je bilo zaman. Vrnil se je v
raz »pan z neba« (gospod z neba), Hitlerja pa nasprotno »pan z zemlje«.
Zelo nadut in domišljav je bil oni mladi Hitlerjugendfiihrer. Čez deset let katoliške Cerkve več ne bo — je trdil. Nisem maral debatirati z njim. Bilo bi itak brezuspešno in zame nevarno. Gotovo bi me ovadil za vsako nasprotno trditev. Mislil sem si pa: ravno nasprotno bo res! Cerkev je preživela že mnogo viharjev in bo 'tudi hitlerjansko brezboštvo. Za vami hit-lerjanci pa po desetih letih še petelin ne bo zakikirikal!
Še bolj neprijeten pa je bil Berlinec: škodoželjen in nevoščljiv na vse pretege.
Naše obuvalo so bile cokle, zelo nerodne. Težko je bilo hoditi v njih, ker so tako rade uhajale z nog. Jetniki, ki so po kaznilnici opravljali razna dela, pometali, delili menažo itd. in so se zato bolj prosto gibali, so se tu imenovali »faci«. En faci mi nekoč izroči par čevljev. Kot pro-tiuslugo pa naj poprosim g. župnika Buch-holza, naj mu včasih podari kako cigareto. To sem tudi storil in zdaj sem lahko obuval čevlje. To je v tem Berlinčanu vzbujalo ogorčenje, češ, zakaj naj bi bil jaz na boljšem!
Župnik Buchholz me je z dovoljenjem oddelkovega paznika večkrat vzel iz celice v svojo pisarno, k sv. maši. Maševal je zasilno na pisalni mizi in imel le eno svečo
IVAN CANKAR:
Tj itja
Moja mati je bila kmečki otrok; rasla in dorasla je čisto nedolžno kakor cvet na polju. Ko se je možila, ni znala ne brati ne pisati. Obojega se je učila šele tedaj, ko smo mi otroci doraščali; bdela je ponoči, da bi je nihče ne videl. Pisala je z neokretno roko, črke so bile zelo velike; ali še zdaj se spominjam, da je bila njena slovenščina lepa in čista in da nam je popravljala besede.
Ko smo se naučili brati in pisati, smo začeli s slovensko in nemško slovnico in s težavnimi računi. Mati se je vsega učila z nami. Pretenke in preveč oglate so ji bile nemške črke, nazadnje pa se jih je privadila. Čudno se mi je zdelo, ko sem slišal iz njenih ust prvo nemško besedo, toda preudaril sem takoj: »Mati zna vse, čemp bi nemški ne znala?«
Tako je bilo, dokler smo bili vsi doma; nenadoma pa je seglo med nas kakor silen veter in razkropili smo se na vse strani.
Poleti je bilo, ko sem se vrnil domov; prinesel sem s seboj skladovnico nemških knjig. Trinajst lot, mislim, da mi je bilo
župnišče in se zaprl v sobo. In od takrat naprej je samo še razmišljal. Dan za dnem. Gubančil je čelo in napenjal možgane. Roka mu je podzavestno nemirno tolkla ob mizo, oči pa so mu zgubljene strmele skozi okno.
»On je!« je ugotovil nazadnje.
Premaknil se je in vstal. V mraku, ki je počasi padal v prostor, je bil videti v oguljeni črni suknji kakor berač, ki gh je glodal glad in mraz zitnskih noči. Trdo je koračil ix> sobi, roke je prekrižal na prsih in se ustavil pred podobo svetega Tomaža, ki je ždela v mraku pojemajoče luči ugašajočega dne.
Bil si velik ...« je rekel počasi s poudarkom, kakor da si je hotel pridobiti časa in moči za nekaj, kar bi rad povedal, pa ni imel moči.
»Velik si bil. . .« je dodal počasi in sklonil glavo.
Pod brado je začutil trdi duhovniški ovratnik, ki se mu je ostro zajedel v meso in ga trdo stisnil za grlo. Zaprl je oči in v mislih govoril z nemo podobo svetnika, ki se je vedno bolj pogrezala v vijoličast mrak. In nenadoma se mu je zazdelo, kot da se je od nekod, iz sivine spominov, izluščila podoba neznanca. Prihajala je ve-
za ujtorabo. Poleg strežnika in mene je bila pri maši večkrat tudi neka gospa iz mesta. Hvaležen sem bil župniku za njegovo duhovno skrb, da sem bil deležen sv. maše in mogel prejeti sv. obhajilo. Gospa mi je podarila mal prigrizek, pa tudi g. župnik mi je rad postregel s kosom kruha. Vse pa sem moral takoj tam v naglici pojesti, edino majhen kos kruha sem smel prihraniti za pozjneje. Ko sem ga hranil na svoji polici, so že spet Berlinčanove oči krivo gledale od same zavisti: Zakaj naj bi ta župnik imel bolje kot jaz? Kako resničen pregovor: ko bi zavist mogla goreti, bi zanetila velik požar!
Kadar je bil ta Berlinčan z obema tovarišema zunaj nekje zaposlen, smo se kar oddahnili. Eden od paznikov nam je bil na tihem naklonjen. Iz zatohle ječe nas je spustil na dvorišče, dal vsakemu metlo, da pometamo listje, ki je padlo z dreves. Počasi smo pometali, da smo mogli biti dalj časa na svežem zraku. Kako se nam je prileglo! To je bila mala odškodnina 'za slabo in pičlo hrano, s 'katero se nismo nikoli nasitili.
Župnik Buchholz se je trudil, da mi izposluje primerno zaposlitev za čas moje kazni. Res me pride nekoč paznik spraševat, ali znam tipkati, ali bi mogel voditi večjo kartoteko? Nameravali so me poslati v Aschaffenburg. Pa iz tega ni bilo nič. Določili so mi kaznilnico v Straubingu ob Donavi. Sredi decembra, torej en mesec po obsodbi, so me z mnogimi drugimi poslali tja, a potovanje je trajalo celih 29 dni — pravi križev pot!
(Dalje prihodnjič)
tl/ltiC) Sf
takrat. Prvo noč sem zaspal ves truden, pa sem se opolnoči vzdramil, ker mi je bila zasvetila luč na trepalnice. V polspanju in preplašen sem se ozrl po izbi; mali je sedela za mizo, moje knjige je imela pred seboj.
»Mati, saj te stvari niso . .. !« sem vzkliknil, pa mi je bila beseda zastala v grlu kakor od sramu.
»Kaj da niso?« je vprašala mati; njen ^mladi obraz je bil ves zardel.
»Tuje stvari so, puste ... kaj bi z njimi?« sem rekel s tišjim glasom, čutil sem, da sem jo bil užalil, in tudi sem čutil, da vidi ona mojo hinavščino in moj sram.
Držala je knjigo v obeh rokah in je strmela vanjo; zdi se mi, da je bil Goethejev Werther.
»Glej . .. ali sem se učila nemški... saj 'razumem, če kdo na cesti govori... ali teh besed ne razumem... nobene ne razumem!«
»Saj ni treba, mati, saj ni treba, da bi to razumeli!« sem ji govoril ves prestrašen. »Ni treba tega razumeti!«
dno bliže, se večala, naraščala. Dvoje trdih upornih oči je žarelo vanj kakor pravkar razpaljeno oglje. To je bil davni spomin. Spomin, ki nikoli ni ugasnil. Samo umaknil se je v podzavest, globoko kakor pogreznjen v težak sen. Takrat v predmestju pa se je nenadoma povrnil na površje njegovega duševnega torišča. Raz sive dni, ki so zdrseli v preteklost, je padla koprena, nekaj sc je pretrgalo, tako, kot da se je preklala težka zavesa in v mrak starosti je zažvenketal nemir. Nemir daljnih dni, v katerih je valovilo mlado življenje, se bohotno pretakalo nad poli, se prelivalo iz duše v dušo. Od takrat naprej se je Tomažu zdelo, da je postalo ozračje čudno težko, svinčeno sivo in v prenasičenem vzdušju spominov se je razlil vonj po trohnobi, po razpadanju, kakor onemeli krik maščevanega. Celo v ustih, se mu je zdelo, je čutil tisti vonj razpadanja in slani okus ]X) sveži krvi. Kakor da se je pogrezal v čadu in sivini v breztalno brezno nizkotnih nagonov, kjer je bilo vse odrevenelo, zakrknjeno. Tja, kjer je bila vsaka beseda odveč, kjer bi zamrla poslednja želja, zadnji čut za dobro misel.
Zakaj je moral biti prav on priča dogodka, ki se je odigral pred tolikimi leti? Je
Zdaj vem, kar sem takrat le slutil: da je bila mati otrok, bel in čist, ko smo bili že oskrunjeni otroci.
Počasi je zaprla knjigo, položila jo je k drugim, nato je stopila k meni.
»Kaj je v teh knjigah?« je vprašala.
»Tuja učenost!« sem odgovoril. Samo jezik je tako odgovoril, v mojem srcu pa je bila velika žalost; že ob tisti uri je bilo v njem tisto koprnenje, ki je zdaj zavedno silno in grenko: »Da bi bil ko ti, o mati, cvet na polju; da bi nikoli ne okusil spoznanja!«
»Povej mi, kaj pravi ta tuja učenost?« je rekla mati.
»Sam ne vem?« sem odgovarjal vznemirjen in zlovoljen. »Vsakemu pravi drugače, kakor je že uho in pamet! Meni pove kaj lepega, komu drugemu pa kvasi in kvanta!«
Mati se je vsa zgrozila.
»Kje si se naučil takih besed? Ta učenost te jih je naučila!«
Sedla je k zglavju, da so bila njena lica čisto blizu mojih.
»Ali veš, kaj si snoči zamudil?«
»Ne vem!«
»Gledala sem in sem čakala, nazadnje pa si zaspal. Nič nisi molil snoči, še pokrižal se nisi!«
Molčal sem; v mojih mislih pa se je ljubeznivo in sočutno smejalo.
'»Mati, mati, otrok ti mladi, nedolžni!«
»Še pokrižal se nisi! Truden si bii, ali ne tako truden, da bi roka ne dosegla čela... Glej, zdaj vem ... ko sem se dotek-nila tiste knjige, sem občutila ... zdaj vem, odkod 'tvoje modre besede in tvoj čarobni smeh. Tuja učenost ti je segla v srce, napravila te je mlačnega in lenega ...«
Zaspan sem bil, njene besede pa sem slišal vse in sem jih razumel. Ali toliko hudobne hinavščine je bilo v meni, da sem zatisnil oči ter sopel globoko kakor v tru-dni dremavici.
Mati je tiho vstala, sklonila se je do moje glave in me je pokrižala na čelo, na ustna in na prsi. Skozi presledek narahlo zatisnjenih trepalnic sem natanko videl njen obraz; in tudi sem videl, da so bile njene oči solzne in da so se ji ustna tresla.
»Na Boga ne pozabi! Na Boga ne pozabi nikar!«	1
Pokrižala me je vdrugič; tako globoko se je nagnila k meni, da sem čutil na licih toplo sapo iz njenih ust. »Pri Bogu ostani!«
Nisem se genil in nisem odprl oči, zaspal pa nisem dolgo. Lepe pa žalostne so bile moje misli:
»O mati! Tvoja duša je brez madeža, kakor sonce na poletnem polju! O mati, otrok svojih otrok, da bi nikoli ne spoznala te sovražne tuje učenosti! O mati, v učenosti ni ljubezni — ti pa si ljubezen sama, že tvoj smehljaj je paradiž, vesel in sončen, brez črnega spoznanja. V toplem domačem hramu si ostala, mi pa smo prezgodaj od-pahnili duri v tujino in mraz!«
bila to posebna milost? Milost duhovnika, ki bi morda prav zaradi tega mnogo pozneje lahko rešil dušo nekoga?... Pokrižal se je, naglo je potegnil preko čela in prsi in se oprijel zidu.
»Ne prosim za čudež ... Samo za moč,« je govoril sam vase.
Ozrl se je skozi okno, ki ga je mrak že vijoličasto pobarval, tako da ni bilo več sledu o svetlobi; zadnji pramenček je usahnil v naraščajoči temi. Leglo je nanj težko, pritisnilo ga je z neznano težo čez prsi, kakor da se je prevalilo nanj svetovje z vso težo greha, ki so ga ljudje tekom časov grmadili. Kakor v mračni agoniji je čutil v srcu grenkobo trde pritiskajoče bolečine. Obenem pa se ga je lotevalo malodušje. Kot plazeče sence so se mu valile misli, se grmadile v nevidnem polkrogu pred njim in ga zapirale kakor v nepredušen molk, kjer je vse negibno, breztelesno v brezzračju časa, ki se je ustavil, obležal pred njegovimi nogami kakor zrelo jabolko, ki je padlo z drevesa.
»Žejen sem luči!« je trdo vrgel krik v zvenečo praznoto molka, kot da se je v poslednjem hipu hotel ujeti za nekaj trdnega, utapljajoč se v dvomih.
(Dalje prihodnjič)
Festtagsbraten
aus neuer Kuche
StOck fur Stuck konnen Sie unsere modernen Anbau-kiichen mit den unempfindlichen Kunststoffoberflachen und den vielen Variationsmoglichkeiten ervverben. Wir beraten Sie gern ganz unverbindlich.
An unseren Polstermobeln in vielen Formen und Ar-ten, mit Bezugstoffen nach Ihrer Wahl, haben Sie jahrelang ungetrubte Freude.
■	Unsere beste Reklame ist die stiindig steigende /raht zufriedener Kunden.
■	Die Auswahl ist uniibcrtroHen.
■	iVir ftihren nach wie vor das giinstigste Volks-Schlaf-zimincr.
■	Besichtigen Sie unsere neue Teppich- und Vorhang-stoffc-Abtcilung.
■	Beratung durch unsere Architekten und Zustellung mit eigenen Mttlrelautos kostenlos.
■	Kreditgesvahrung zinsenfrei durch Eigenfinanzierung und SW-Kredit bis 30 Monate.
Diese Vorteile bietet Ihnen Ihr
Haus der guten Mobel
KLAGENFURT, Theatergasse 4 ■ Tel. 50-24. 52-62
Mestno gledališče
Petek, 6. 5. ob 20.15 uri: Der Uaub der Sabinerinnen, burka (premiera). — Sobota, 7. 5. ob 20.15 uri: Der Raub der Sabinerinnen, burka. — Nedelja, 8. 5. ob 15.00 uri: Gasparone, opereta. — Sreda, 11. 5. ob 20.15 uri: MaB fiir Mafi, komedija. — četrtek, 12. 5. ob 20.15 uri: Gasparone, opereta. — Sobota, 14. 5. ob 19.00 uri: Lohengrin, opera, (premiera). — Sobota, 15. 5. ob 20.15 uri: Tor-tpiato Tasso, drama, gostuje Burg-theater z Dunaja (enkrat).
KONCERTNI DOM:
Nedelja, 8. 5.: Der Raub der Sabinerinnen, burka. Petek, 13., Sobota 14. in nedelja, 15. maja: Meine Nichte Susanne, komedija.
Začetek vselej ob 19.30 uri.
KRATKE VESTI
V plinski celici je bil usmrčen Caryl Chessman, 38-letni ameriški zločinec, ki je radi ugrabitve in drugih nasilstev bil leta 1948 obsojen na smrt. Od takrat se je Chessmanu in njegovim zagovornikom 8 krat posrečilo doseči odlog izvršitve kazni. V 12 letih je Chessman temeljito preštudiral kazensko pravo in napisal v zaporu štiri knjige, ki so postale najbolj čitane knjige v Ameriki in mu prinesle milijone. Toda ulivati jih ni mogel, kajti minuli ponedeljek ob 9. uri je Vrhovno sodišče odklonilo njegovo zadnjo prošnjo za odlog kazni ter obnovo postopka. čez eno uro je v kaznilnici St. Quentin umrl v plinski celici z besedami: „Je že vse v redu.” Cchessman svoje krivde ni nikdar priznal.
Na dan 1. maja je 1500 oseb izkoristilo zmešnjavo zaradi velikanskih proslav ..delavskega praznika” v Vzhodni Nemčiji ter pobegnilo v zapadni Berlin.
10 milijonov pisem leži na pošti v Rimu, ker so poštarji po vsej Italiji stopili v stavko potem ko je vlada odbila njihove zahteve po zvišanju plač.
Na 4 mesece zapora |e bil obsojen v Celovcu Thco Ascnbauer, bivši mestni svetnik, ki je v predpustnem času pijan z uradnim avtom povozil nekega kolesarja pred celovškim policijskim ravnateljstvom ter nato poskusil pobegniti. Asenbauer je odložil vse svoje politične funkcije.
„Ali že veste?
Najbolje kupite pri
LODRON-u"
Zato si nabavite zavese, preproge, žimnice in odeje le v strokovni trgovini
Lodron
V I L L A C H, Lederergasse 12
Pomladanske plašče
za dame, gospode In otroke
kaSor tudi vsakovr tna
DEŽNA OBLAČILA
v specialni trgovini plaščev
l/. 7&tVnCt-tT.to Klagenfurt Vblkermarkter StraBe 16 telefon 52-76
Radio aparati Šivalni stroji Kolesa
V VELIKI IZBIRI
(HadiokuiLS
KERN
Klagenfurt, Burggaste
Ugodna plačila na obroke
iz DCdita
{Nadaljevanje z 4. strani)
glavni vzrok arabski nacionalizem. Sram jih je zaostalosti, revščine, tega ne smemo slikati, da bi po svetu ne videli pravega stanja. Naj le slikamo piramide, spomenike, zgodovinske vrednosti, moderno velemesto, le življenja ne. Tujoi, ki pridejo v Egipt, so navadno v skupinah, imajo vodnike in ti jim pokažejo, kar oni hočejo.
Po sueški krizi je arabski nacionalizem silno vzplamtel. Če bi tedaj pustili ljudstvu, da dela po svojih čustvih, bi vse tujce pobili ali izgnali. Kaj napravi masa vroče-krvmih Arabcev, se je videlo prav ob sueški 'krizi, ko so navalili na največji hotel She-pard sredi mesta in ga zažgali, da je zelo veliko ljudi zgorelo. Potem so hoteli isto napraviti s hotelom Semiramis, toda tam so jih sprejele brzostrelke amer. mornarjev, ki so varovali ameriško poslaništvo in teh so se ustrašili. Leta 1882 pa so Arabci napravili v Aleksandriji pravi pokolj Evropejcev.
Sedaj so Egipčani najbolj jezni na Angleže, zato tudi nočejo angleščine, ampak uporabljajo poleg arabščine najbolj francoščino. Ameriko bolj cenijo radi tolikih dolarjev in ker jih je ob sueški krizi Amerika podprla. Tudi Nemce cenijo, najbolj pa spoštujejo Jugoslovane.
Kako vročekrvni so Arabci, sem večkrat doživel. Naenkrat je tako vpitje na cesti, da je groza! Doživel sem tri poštene pretepe v mestu. Revež je, na kogar se spravijo, pesti so trde in če ga ubijejo, ni nič tako hudega; je pač »kismet« - usoda, Alahova volja taka. čudno se mi je zdelo, ko policaj ob hudem pretepu sploh ni posegel vmes, ampak je še meni pomignil, naj pretep fotografiram. Se mu je že zabavno zdelo. In sem res slikal, ker je bil policaj zraven. Drugače bi si tedaj ne upal, da bi se ne lotili mene, ker res ne vem, če je Alahova volja, da bi jaz svoje kosti pobiral tam po kairskih ulicah.
(Dalje prihodnjič)
MALI OGLASI
Delovne obleke za zidarje in ključavničarje od 65.— šil. naprej pri SATTLER, Klagenfurt am Heuplatz.
KLAGENFURT. lO.-OktoberstraRe
(neben Kino Prechtl)
Strokovna trgovina za umetne cvetlice, mirte in damske klobuke
KLAGENFURT. A ter PlatZ 34
Veselje za mamico
bo

' bluza
KLAGENFURT, BahnhofstraBe 9
Sejem svetlega goveda
Drugi pomladanski sejem Društva rejcev svetlega goveda za Štajersko in Koroško bo v četrtek, dne 12. maja 19G0 v St. Vidu ob Glini. Začetek ob 9.30 uri v živinorejski lopi. Prigon, ocenitev in vrednostna uvrstitev bo pa dan prej, v sredo dne II. 5. 1960 ob 13. uri. Prignali bodo 50 bikov in 70 visokobrejih krav in telic. Na sejem so pripuščene le živali, ki prihajajo iz hlevov, v katerih pri zadnji preiskavi niso bili ugotovljeni pozitivni reagenti bacila Bang in tuberkuloze. Zaradi tega je to ugodna priložnost za nakup zdravih živali.	?
Dentistka HELENE GALLE
ordinira do 15. septembra od 6. ure zjutraj do pol 12. ure dopoldne.
SLOVKNSKK ODDAJE V KADIL'
NEDELJA, 8. 5.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 9. 5.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Slovenski samospev od začetkov do današnjih dni. (1.) — Vozačem v beležnico. — 17.55 Pomenek z ženami. — TOREK, 10. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Domači zbori pred mikrofonom. — SRF.DA, 11. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Domači vrt. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 12. 5.: 14.00 Poročila, objave. — O modemi zaščiti pred strelo. — PETEK, 13. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Kogar zanima. — SOBOTA, 14. 5.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srci. 18.15 Sosedov sin. (1.)
filmska bitna
ZNAKI ZA OCENO FILMOV: I = priporočljiv za vse; la = priporočljiv za odrasle in zrelejšo mladino; II = za vse; III = za odrasle in zrelejšo mladino; IV = le za odrasle; IVa = za odrasle s premislekom; IVb = za odrasle z resnim premislekom; V — odsvetujemo; VI = odklanjamo; •+• ga priporočamo; + + film je res vreden, da si ga ogledamo.
Bistrica v Rožu
Sobota, dne 7. V.: Ztvischen Liebe und Laster (IVb). — Nedelja, dne 8. V.: Kein Mann zum hei-raten (HI). — Sreda, dne 11. V.: Der Mann aus dem VVesten (V).
Pliberk
Sobota in nedelja, dne 7. in 8. V.: Liebe, Jazz umi Obennut (III). — Sreda in četrtek, dne 10. in 11. V.: Keinen Whiskay mehr fiir Callaghan (IVa).
St. Jakob v Rožu
Sobota, dne 7. 5.: Nachte auf Tahiti (IVb). — Nedelja, dne 8. V.: Laila (II). — Sreda, dne 11. V.: StraBe der Sundnerinnen (IV).
Borovlje
Sobota, dne 7. V.: Aus dem Tagcbucb eines Frauenarztes (IVa). — Nedelja, dne 8. V.: Der Singer von Capri (III). — Torek, 10. V'.: Der Scbmug-ler von Lermoos (IV). — Četrtek, dne 11. V.: Die Schreckenskammer des Dr. Thosti (IVa).
Šivalne in pletilne stroje
Grundner
KLAGENFURT, VVIENER GASSE 10
POLEG MESTNE CERKVE
Štedilnihe, peči I kmetijske I potrebščine
ugodno in na obroke pri
HANS WERNIG
KLAGENFURT, Paulitsdigasse (Prosenhof)
iH.il materinski dan
kupim svoji mamici lepo perilo, debro blago ali predpasnik in nogavice pri
Z. tUmm
Klagenfurt, Alter Piatz 35
Za materinski dan lepa darila za mamico
v trgovini s preprogami
RADLMAVER
V I L L A C H
Velika zaloga žimnic, zaves, talnih oblog in raznih drugih vrst blaga za opremo sob
Macitnz olafiavt!
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80,— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec.—Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — lel. štev. uredništva in uprave 43-58.