In že spet bo včeraj
Milan Šelj
Ko otresem veje niti krošenj popadejo kapljice rose v naročja toplih kril. V njih se ogrejejo in zapojejo pesmi juter otožno. Žene pri studencu zajemajo v dlani
510
511
In že spet bo včeraj
potoka struge hlad. Le nasmiham se med kamni mleka in matere.
Naslonila se je na ramo položila glavo v gube strahu spustila veke čez gladino oči tiho šepetala molk topli. Ko sva tako stala majhna v krogu sončnega koščka so vsi govorili da je greh kar počneva.
Kot bi vse teklo v jezera včeraj.
Spravim babičino ruto v star predal, ki ga prepreda bledenje njenih baržunastih besed. Z raskavo roko v soju toplega dotika zavrti ključek in škrtanje zamre. Le še ogenj použiva pramene sivih las.
Ti dam vrtnico rdečo
v lase, njeno trnje te
zbode v čelo.
Obraz in kaplja sta škrlatna.
Smeh me bega, z dna že slišim
kotaljenje joka.
Se ogrneš v črnino, prevleceš oči
z voskom toplim, da ne bi puščala
solz padati v krila mojih
žejnih rok.
512
Milan Šelj
Bo jutri, le kratek
in že spet spet bo včeraj.
Bo jutri...
*
Gora
kot ogromna ladja
si vsa modra zasidrana
v ta poletni večer.
Tvoja modrina globoka
kot dno srninega pogleda.
Prek glave si vrgla ognjene rjuhe
krvavečih oblakov in sonce   potisnila
za svoj hrbet.
Vznemirjaš me ko majhen stojim
ob koreninah tvojih reber.
(V mraku le šepetava.)
Potem ti vzdihneš
prestrašim se tvoje bolečine
in stečem v ravnino ne meneč
se za tvoje klice naj pridem nazaj.
O gora gora.