Paštnina plačana v
Spediz. in abb. post. 1. gr.
DEMOKRACIJA
Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22/11 - tel. 62-75 Uprava: Trst, ul. S. Anastasio l/c— tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 Cena: posamezna Številka L 15. — Naročnina: mesečno L 65 (*a inozemstvo L 100). — PoStni čekovni račun St. 9-18127.
Leto III. - Štev. 39
Trst - Gorica 9. septembra 1949
Izhaja vsak petek
V čem se razlikujemoUMROD IMJ ZNA lil SODI
Demokratična nacionalna reforma mora zavzeti drugačne oblike od komunistične.
Zemljo tistemu, ki jo obdeluje, je tudi njeno načelo. Toda s svojo zemljo naj kmet svobodno razpolaga, sad njegovih žuljev naj bo njegov sad. Obrne naj ga po svoji razsodnosti prosto in po svojem svobodnem prevdarku tako, da bo od' svojega dela imel največji dohodek in največjo korist. Nobenih prisilnih enotnih zadrug! Pač pa naj prostovoljna in življenja sposobna mreža svobodnih nakupovalnih, prodajnih in kreditnih zadrug nudi posameznikom oporo v njihovem gospodarskem udejstvovanju. Ce bodo razmere in tehnika dela zahtevale, bodo v tem vzdušju vzklile tudi produktivne in obdelovalne zadruge, ki bodo pa v tem primeru temeljile na koristnosti, ne pa na sili in propagandi. Velikost zemeljske posesti bodi seveda razumno omejena in celota za življenje sposobne kmetije mora biti zakonito zaščitena. Onemogočeno mora biti prehajanje kmečke zemlje v nekmečke roke.
Podobno kot zemljo, mora demokratska socialna reforma izročiti tudi industrijo in velika podjetja načelno delavstvu, ne pa državi, odnosno jih prepuščati velikim, brezimnim kapitalom. Delavec in nameščenec sta namreč poleg podjetnika najbolj interesirana in največ doprinašata k uspehom podjetja. Cim večje je podjetje, tem večji je pomen njegovega uradni-štva in delavstva in tem bolj postaja brezosebna vloga lastnika in podjetnika. Zato je pravično uveljaviti primerno udeležbo delavstva in nameščenstva na lastnini in dobičku podjetja, ki naj bo v premem sorazmerju z velikostjo podjetja. Delavstvo naj bo ne samo v vsakem pogledu upoštevani sodelavec, temveč v večjih podjetjih tudi pravi solastnik onega gospodarskega organizma, kateremu posveča svoje sile. Samo na ta način bo izgubilo negativne lastnosti proletarijata. Za dosego tega smotra mora biti delovnemu kolektivu omogočeno, da zahteva, ko doseže podjetje določeno velikost, naj mu podjetnik, odnosno dotedanji privatni lastniki odstopijo postopno in proti polni odškodnini, n. pr. pri podjetjih s 50 - 500 delavci 40 odstotkov, pri podjetjih z nad 500 delavci pa do 100 odstotkov lastnine. Na ta način bo očuvana podjetniška volja, ker bo pravično poravnan njegov trud in v večini primerov bo ostal on sam vodja in tudi solastnik velikih podjetij, obenem bo pa delavstvu dano to, kar si je vedno upravičeno želelo.
Vse to mora biti seveda urejeno z zakonskimi predpisi, in primerna revizorska služba mora bdeti nad poslovanjem vseh teh družb. V tem smislu je treba izročiti prvenstveno delavstvu tudi vse danes ustanovljene ali z odškodnino prila-ščene tovarne v komuniziranih državah, odnosno oni delež višje vrednosti, ki je pri posameznih industrijah in podjetjih nastal zaradi novih investicij.
Majhna in srednja podjetnost naj ostane načelno v privatnih in zadružnih rokah. Iz malega raste veliko in prisilne socializacije ne smejo na tem področju zmanjševati podjetniške volje.
V javne roke, toda tudi tu prvenstveno v vaške, občinske ali pokrajinske (da se onemogoči prekomeren porast moči centralne neposredne državne gospodarske moči) pa naj preidejo samo podjetja, ki imajo nujno tako rekoč monopolni položaj (vodovod, elektrika, promet itd.), ali pa, ki bi se zaradi svoje moči in velikosti povzpela do podobnega položaja na domačem gospodarskem trgu (monopolni trusti ali karteli, v posameznih primerih nekatere težke industrije in rudni-
ki). Demokratski socialni reformi je javna last izjema, ne pa vse socialne probleme rešujoče pravilo!
V vsem tem grobo očrtanem gospodarskem ustroju, ki upošteva izkušnje a tudi upravičene težnje preteklosti in sedanjosti, pa mora vladati popolna svoboda združevanja. Nobenih prisilnih monopolnih organizacij, ki bi preprečevale po-edincu, stanovom ali poklicem, da se svobodno bore za uveljavljanje svojih interesov. Država naj to sožitje vodi in ureja kot predstavnica skupne volje vseh prizadetih, katerim ne sme mašiti ust, niti jih metati iz služb! Delavstvo itak že danes lahko spoznava, da skrbe za njegove interese bolje močne delavske organizacije kot pa podjetnik - država.
Po tej poti bo demokratična socialna reforma prav za prav uresničila z dejanji vse, kar je komunizem obljubljal z besedami: zemljo kmetu, vsa večja podjetja delavstvu. Država sama bo morala tekmovati v delovnih pogojih za svoje nameščence z namestitvenimi pogoji v privatnih podjetjih. Delavske organizacije pa bodo nujno omejevale svoje zahteve na pravo mero, kajti nikakor ne bodo mogle zahtevati ugodnejših pogojev v privatnih ali državnih podjetjih, kot pa jih ima delavstvo v lastnih zadružnih ali socializiranih tvrdkah.
V urejenem medsebojnem tekmovanju bodo javna, privatna in socializirana lastniiia dokazovale svojo življenjsko sposobnost in korist.
V takem gospodarskem organizmu se bodo lahko primerno izživljala vsa hotenja in nagnjenja. Oblika ^ produkcije, ki bo bolj gospodarna, se bo nujno bolj uveljavila. Gospodarnost pa je osnova resničnega blagostanja!
Gigantska podjetja, ki tako bodejo delavstvo v oči in ustvarjajo prevelike socialne razlike bodo samo po opisani poti lahko postala delavska last, ne da bi s tem postalo onemogočeno, da se vsi sposobni lahko samostojo dvignejo do višine, ki nikogar ne bo bolela. Gospodarski položaj množic bo samo v tej obliki odvisen od stalne igre mnogih neodvisnih gospodarskih činiteljev, ki si bodo medse-boj brusili ostrine in narodi ne bodo prepuščeni a milost in nemilost poedinim vladajočim klikam.
Demokratična socialna reforma torej ne pomeni enostavnega povratka v to, kar je že bilo. Od komunizma se ne razlikuje po manjši, temveč po globlji in pravilnejše pojmovani socialnosti. Zato ji posebno delovni človek lahko upravičeno pokloni vse svoje zaupanje.
Demokratična socialna reforma bo utrdila kmeta kot samostojnega gospodarja, ne pa kot kolhoznika, delavcu bo dala pravice sodelavca in resničnega lastnika, ne pa staha-novca in sužnja. Čeprav socialno in pravično urejena bo njena družba skupnost svobodnih poedin-cev in ždruženj in v tem je njena glavna razlika od državnega, *ose zasužnjujočega komunizma, ki pozablja na po edinca, njegovo srečo in bolest, ter vidi samo v državi svoj ideal.	Dr.	2.
Delo IRO»a
Mednarodna begunska organizacija IRO javlja, da bo v septembru 32 tisoč beguncev zapustilo taborišča v Italiji, Nemčiji in Avstriji ter odpotovalo v Združene države, Avstralijo, Kanado in Južno Ameriko. Organizacija je v ta namen vzela v najem 33 ladij. Od teh jih bo deset odplulo iz Neape-lja proti Avstraliji, 18 iz Bremer-havena proti Združenim državam, ostalih 5 pa bo prevzelo begunce, ki se nameravajo izseliti v Kanado in v Južno Ameriko.
KDO JE ZH EDIHOST ID DEIHOKRHCIJO
Ko smo v marcu 1947 polagali temeljni .kamen Slovenski demokratski zvezi, nismo imeli pred očmi samo borbe proti komunizmu. Hoteli smo s svojimi načeli tudi izvesti preporod v našem javnem življenju in postaviti politiko našega naroda — ne samo na STO-ju, marveč sploh — na nove temelje.
Prelomiti s politično tradicijo slovenskih sitrank izpred vojne, je bil naš vodilni namen! Prenehati smo hoteli z ono nesrečno politiko, ko so stranke na vladi preganjale do uničenja politične drugomišlje-nike ter s politično nestrpnostjo in sovraštvom ustvarjale v narodu nepremostljiv razkol. One so gnale velik del naroda v naročje komu-, nizma in tako vrgle domovino v krvavo revolucijo. Tako je iz revolucije izšel komunizem kot vladar!
Prelomili smo z ono nesrečno politiko strankarske nestrpnosti in preganjanja in zgradili program Slovenske demokratske zveze po načelih krščanske jubezni, socialne pravice in demokratičnih svoboščin.
Pri sestavi tega programa je aktivno sodelovala tudi slovenska tr--žaška domača duhovščina po svojem odposlaincu. In tako smo kot prvi, položili na Tržaškem temelj novi. narodni politiki, ki mora preroditi naše politično ozračje in pripravljati boljšo bodočnost slovenskemu narodu, kajti mi trdno verujemo v vstajenje slovenskega naroda!
Ta nova politika narodnega preporoda in sodelovanja ni bila za STO vsaj na zunaj nič novega. Zato jo je naš narod navdušeno spre-
jel kot politiko narodnega složnega dela, ki je v času naše največje narodne nesreče edino pravilna in možna.
Komunisti so zagnali proti nam peklenski krik. To smo pričakovali. Ali proti slovenskemu demokratskemu in protikomunističnemu gibanju so nastopile tudi italijanske nekomunistične stranke, vse one, ki hočejo v Trst Italijo. Zakaj? Ker jim je bilo laže zagovarjati pri zapadnih državah protislovensko in protiitržašfko politiko nasproti komunistom kot nasproti slovenskim demokratom. Zato nas je italijanski tisk zaničevalno nazival s »slavi bianchi«. In omalovaževal je naš pojav, kakor hitro je spoznal, da smo mi ne samo nasprotniki komunizma, ampak tudi neizprosni pobomiki za slovenske pravice in za samostojnost STO.
In prvi udarec proti SDZ, ki je v začetku obsegala vse demokratske Slovence, vštevši našo duhovščino, je prišel z italijanske strani. Ta je hotela razbiti slogo med nami in oslabiti naše demokratsko gibanje. Ne komunizma s svojo katastrofalno in njim dobrodošlo fra-telanco, marveč našega demokratskega gibanja se je ustrašil italijanski šovinizem. Pričel je svoje razkrojevalno delo. Italijanski cerkveni krogi so očitali naši duhovščini, da se je združila s slovenskimi narodnjaki, da je šla skupaj z »liberalci« in so zahtevali razdor v SDZ. Zalibog je ta gornja našla par ljaldi, ki niso znali ali niso hoteli povedati onim cerkvenim kro-
j gom v obraz, da stoji Slovenska I demokratska zveza ne samo na na-i rodnem in demokratskem, temveč ! tudi na verskem stališču, da Slo-j venska demokratska zveza spoštu-j je in brani vero naših očetov, da I spoštuje in brani slovensko duhovščino in da zahteva vzgojo mladine v krščanskem verskem duhu, da zahteva socialno pravico, boj proti korupciji, potenciranje moralnih vrednot slovenskega naroda in boj materializmu. Niso znali povedati onim laškim gospodom, da je slovenski narod sit večnega razkola in razdora med samimi demokrati. Da je skrajni čas, da povleče potrebne nauke iz svoje nesreče in preneha s politiko strankarske nestrpnosti, sovraštva in preganjanja.
Poleg italijanske strani so pričeli rovariti proti Slovenski demokratski zvezi tudi ljudje, ki so prišli iz kranjskega, od politične nestrpnosti in sovraštva okuženega političnega ozračja. Oni niso poznali politične strpnosti. Katastrofa in nesreča slovenskega naroda in naša nedavna preteklost jih ni nič naučila! Oni hočejo večni razkol v slovenskem narodu, oni hočejo tudi za bodočnost zastrupljati naše narodne sile in moči! Niti tržaško ozemlje, kjer bijemo neizprosen boj za naš obstoj, jim ni bilo nedotakljivo, da bi mu prihranili razkol narodnih vrst. In tako se je pod moralnim pritiskom italijanskih cerkvenih krogov ter begunskih političnih nestrpnežev ustanovila avgusta 1948 Slovenska kršščanska socialna zveza (SKSZ) kot samostojna politična stranka.
Naše razmerje do SKSZ
Tu ne bomo naštevali v podrobnostih našega razmerja do ljudi o-ali SKSJb Sum o na ki&iKo 4mk1> naglašeno, da so ljudje okoli SKSZ prekršili sporazum med SDZ in njimi od 16. sept. 1947; da niso oni nikoli odkritosrčno sodelovali z SDZ; da so zahrbtno napadali ljudi pri SDZ in jih skušali prikazati našemu ljudstvu kot »liberalce« in bolj nevarne kot komuniste, četudi so dobro vedeli, da ravno ti ljudje od SDZ ob vsaki priliki branijo vero in duhovščino. Za volitve smo se kljub pomislekom naših somišljenikov z njimi dogovorili za skupen nastop pod imenom »Slovenske narodne liste«. Vrstni red kandidatov na listi je bil dogovorno določen na njihov predlog in oni so predlagali kot nosilca liste dr. Agneletta. Za vsakega poštenega človeka je bil ta dogovor moralno in pravno obvezen. Kandidati SDZ so javno na shodih izpovedali, da bodo poleg narodnih pravic vedno branili vero, cerkev in duhovščino. Ali, ko je bila lista predložena in je že šla volivna borba proti koncu, so ljudje okoli Slovenske krščanske socialne zveze udarili na dan z letaki, kjer so pod krinko nekega begunskega »Katoliškega akademskega starešinstva« vrgli naši javnosti pod nos poziv, naj voli s preferenčnim glasom samo »katoliške« kandidate in s tem pljune na dogovor, ki je bil pravno veljavno sklenjen in sprejet. Vsak pošten človek in kristjan mora pri-znaiti, da je bilo tako postopanje nepošteno, nedemokratično in ne-krščansko. Od tajništva Slovenske krščanske socialne zveze je SDZ z vso pravico zahtevala, da nastopi proti taki zahrbtni agitaciji, ako nima sama prstov vmes.. Ali krščanska socialna zveza je to odklonila, sklicujoč se na »važnost razlogov« navedenih v nekem pismu »katoliškega akademskega starešinstva«. V tem pismu, poslanem le v prepisu SDZ, brez navedbe imena podpisnika, se je skušalo o-pravičiti izdanje onega za slovensko stvar tako nesrečnega razdira-škega letaka. Kakšne razloge so naštevali? Poslušajte: Ker ni bilo »katoliško akademsko starešinstvo« vezano na dogovor, ki ga je sklenila glede vrstnega reda kandidatov »Slovenska krščanska socialna zveza« s SDZ, (kakšni so ti »katoliški« profesorji, da se kar požvižgajo na svoje politično krščansko socialno vodstvo? op. ured.); ker se je vodila volivna propaganda s strani SDZ preveč v slovanskem duhu, ko smo se obrnili tudi na tržaške Hrvate in Srbe in rabil včasih, izraz »slovanski volivci«; ker je imela neka zastava na shodu na »Trgu Pontero&so« barve belo - mp-dro - rdeče tako razvrščena, da so te barve baje tvorile jugoslovan-
sko in ne slovensko zastavo, (kakšen greh! vidi se, kako so ti jugoslovanski. begunci ljubili svojo državno zastavo! op. ured.); ker so neki mladeniči med volivno propagando v odgovor listu »Giornale di Trieste«, ki je klical Slovence zopet pod krila »madre Roma«, klicali: »Proč od Rima«; ker se dva napovedana shoda nista vršila, četudi je bilo tako sporazumljeno s SKSZ; ker je nek mladenič med propagando kričal, da za »fašističnega škofa« ne bo volil. Bodi naglašeno, da se vera, cerkev ali duhovščina ni nikjer napadala, pač pa povzdigovala!
Iz teh ničevih in smešnih »razlogov« je Slovenska krščanska socialna zveza »tudi javno in formalno odobrila razdiraško delo svojih od zunaj piišlih katoliških akademskih starešin tik pred volitvami. S tem je zanesla ogorčenje in zmedo med slovenske volivce, povzročila, da je del slovenskih volivcev iz protesta proti takemu neznačajnemu besedolomstvu glasoval raje za druge liste kot za »Slovensko narodno listo«. In končno je nek dr-hovnik (na Opčinah) smatral, da je z onimi letaki slovenska volivna disciplina že tako na tleh, da se lahko kar javno agitira, da naj naši ljudje volijo za demokristjane in s tem za to, da pride Trst pod Italijo. Naravno, da so bili somišljeniki SDZ izzvani od nasprotne strani in prisiljeni, da so se tudi oni morali poslužiti propagande za svoje preferenčne glasove. Zgodbica o volitvah je poučna, zato smo se pri njej malo več pomudili.
Tudi »Slovenski oder«, ki je bil ustanovljen, da širi kulturo med slovenski narod z gledališkimi prireditvami na STO-ju, je poglavje, ki ga ni mogoče preskočiti. »Slovenski oder« bi moral biti kulturna apolitična ustanova izven političnih strank, pri katerih sodelujejo igralci, ne glede na njihovo politično prepričanje, z namenom, da širijo med naše ljudstvo pro-
sveto in zabavo, ne pa kako komunistično materialistično propagando. Prva igra »Divji lovec« je že bila naštudirana in se je morala vprizoriti na Repentabru. Zgodilo pa se je, da je par dni pred predstavo -tržaški radio naznanil, da bo »Slovenski oder« igral pod okriljem »Slovenske krščanske socialne zveze«, to se pravi določene politične stranke. Ali se tako spoštujejo dogovori glede naših kulturnih ustanov, ki hi nam morale biti ravno na STO-ju v pogledu gledališke umetnosti skupne in svete? Se bolj nas je presenetilo, ko smo zvedeli, da je tajnik »Slovenske krščanske socialne zveze«, č. g. Peter Šorli, sporočil »Slovenskemu o-dru«, da mora nastopiti edino le pod okriljem politične stranke, Slovenske krščanske socialne zveze, če hoče igrati na cerkvenem prostoru na Repentabru, češ, da je tako ukazal tržaški škof.
Ali poskus, razbiti slovensko demokratsko gibanje, razdvojiti Slovence STO-j a in oslabiti obrambo naših narodnih pravic se je izjalovil. Vrste Slovenske demokratske zveze so ostale kompaktne! Slovenska krščanska socialna zveza, s pomočjo katere so upali italijanski krogi, da bodo uničili ali vsaj sabotirali slovenski narodni in demokratski pokret, je ostala politična stranka onih maloštevilnih ludi, ki so jo ustanovili. Ustanovili pa so jo ne zaradi politične potrebe po obrambi katoliške vere ali Cerkve ali slovenskega naroda, marveč zato, ker so tako želeli in hoteli tajni zagovorniki italijanske iredentistične politike na STO-ju. To so ljudje, nosilci one protislovenske politike, ki je povzročila mučeni-ško smrt goriškega nadškofa Sedeja, ki je preganjala pod fašizmom naše duhovnike, ki je izganjala iz cerkva, semenišč in konvik-tov slovenski in hrvaški jezik, ki je vsiljevala in še vsiljuje slovenskim vernikom, zlasti v tržaških slovenskih predmestjih, italijansko duhovščino, italijanske župne upravitelje. Kdo je prepovedal tržaški katoliški list »Teden«?
Zakaj hočejo vnesti razkol sovraštvo med Slovence?
m
Mi, kot Slovenci, ki ljubimo svoj narod in svoj jezik, ki ne delamo krivice italijanskim sosedom in jim nočemo odvzeti niti ene duše, ki držimo visoko krščansko ljube-, zen, ne moremo razumeti, zakaj se i vodi na Tržaškem taka cerkvena j politika proti Slovencem. Ali se ni postavila tukaj Cerkev v službo one nekrščanske politike, ki hoče tiho in preračunjeno italijanizirati slovenski narod na tržaških tleh, kar ni uspelo Mussolini-ju s hrupom in nasiljem?
Sedaj razumemo, zakaj hočejo vnesti razkol in sovraštvo med nas Slovence, zakaj hočejo med Slovenci na Tržaškem imeti stranke, ki so v prvi vrsti samo katoliške, ki ne vzgajajo naroda v narodnem in katoliškem, temveč samo v katoliškem duhu. Sedaj razumemo, zakaj ne sme gojiti katoliška stranka med Slovenci v Trstu narodne zavesti, marveč le močno katoličan-stvo. In sedaj tudi razumemo, zakaj hočejo s silo vnesti razkol in sovraštvo med naše vrste. Tako ra-
Od srede  do srede_
30. AVGUSTA: Namestniki štirih ministrov niso v določenem roku sestavili osnutka za avstrijsko mirovno pogodbo ter bodo prosili, naj jim ga podaljšajo. — V Pragi so obsodili na smrt večjo skupino ljudi, med njimi več bivših policijskih uradnikov, češ da so pripravljali oborožen prevrat na Češkem.
— Albanska kominformistična vlada je odstavila dosedanjega in postavila novega patrijarha albanski pravoslavni cerkvi. Novi poglavar je svojo cerkev takoj podredil sovjetskemu patrijarhatu v Moskvi. — Perzijska vlada je poslala močna vojaška ojačenja na mejo proti Sovjetski zvezi, ker so Sovjeti tam zbrali velike motorizirane skupine.
— Britanski vojaški upravnik v Nemčiji, general Robertson, izreka prepričanje, da bo Berlin prav gotovo spri prestolnica nemške zvezne republike. — Komisija Združenih narodov za Palestino je sestavila načrt za internacionalizacijo Jeruzalema, ki je povsem podoben statutu za Svobodno tržaško ozemlje. — V Stockholmu se je začel tretji kongres mednarodnega gibanja za federacijo vseh držav na svetu.
31. AVGUSTA: Čirenajski državni poglavar El Senussi bo na povabilo britanskega guvernerja v kratkem uradno obiskal Libijo. — Britanski listi napovedujejo, da bosta Anglija in Amerika preklicali prepoved o prodaji orožja in vojaškega blaga Titovi Jugoslaviji. — Jugoslovanska vlada zanikuje poročila »Glasa Amerike«, da bi se bil razen v Parizu in Atenah tudi v Beogradu ustanovil odbor za osvoboditev Albanije. — Velika Britanija je sklenila Madžarsko in Romunijo pri Združenih narodih obtožiti zaradi kršenja osnovnih človeških pravic in svoboščin.
1. SEPTEMBRA: Grški poslanik v Washingtonu napoveduje, da bo državljanske vojne v .;nj4HfCvi domovini še letos konec. — Poljsko komunistično sodišče je obsodilo na dolgo ječo devet otrok, češ da So pripadali protikomunističnemu odporniškemu gibanju. — Jugoslovanski parnik »Gorica« je pripeljal v Združene države za milijon in 800 tisoč dolarjev bakra in svinca. — Nemški delavci v Oberhausenu so Britancem s silo preprečit razdiranje velike tovarne za umetni bencin. — V Rimu so podpisali sporazum o gospodarskem sodelovanju med Grčijo in Italijo. — Titov zastopnik pri Združenih narodih, Vilfan, zanikuje govorice, da bi nameraval odstopiti. — Amerika bo svetu zagotovila mir le, če bo močna na kopnem, na morju in v zraku, je govoril obrambni minister Johnson. — Svobodno tržaško ozemlje bo v drugem letu Marshallovega načrta dobilo 17 milijonov dolarjev podpor. — Grški zunanji minister napoveduje, da se bodo Sovjeti proti Jugoslaviji borili prav tako, kakor se proti Grčiji, namreč, s pod-žiganjem državljanske vojne. — Svet se precej skromno spominja začetka druge svetovne vojne pred
10.	leti. — V Beogradu govore, da se močna skupina v albanski vladi zavzema za izstop Albanije iz Ko-minforma. — Moskovski radio dolži Tita, da so se njegove čete v zadnji ofenzivi borile ob strani grške armade proti komunističnim u-pornikom. — V Munchenu je začela oddajati nova, 150 kilovatna postaja »Glasa Amerike« na srednjih valovih. — V Rimu je v nekem samostanu umrl morilec pokojnega avstrijskega kanclerja Doll-fussa, Otto Wageter, ki so. ga iskale vse policije sveta.
2. SEPTEMBRA: Tito se je vrnil Z Brionov v Beograd, da bo sam vodil sedanji propagandni boj s Sovjeti. — Grško vrhovno poveljstvo poroča, da je število rdečih upornikov od 1. avgusta padlo s
17.000	na 5.000. — Češka komunistična vlada je razveljavila vse sedanje potne liste. — Četrta obletnica japonske brezpogojne vdaje. — Ameriški trgovinski minister napoveduje odpravo izvoznih omejitev za celo vrsto izdelkov, — Velika Britanija svari grško vlado, naj ne dovoli svoji vojski, da bi vdrla v Albanijo, kakor t(y zahteva grško vrhovno poveljstvom •— V Londonu napovedujejo bližnji polom pogajanj za novo trgovsko pogodbo med Veliko Britanijo in Sovjetsko zvezo.
3. SEPTEMBRA: Zahodni .visoki komisarji za Nemčijo so ■ sprejeli nov zakon o tiska in radiu, ki naj
prepreči vznik nacistične miselno-
Od srede /  do srede_
sti na teh dveh področjih. — Bolgarska vlada je razglasila izjemno stanje na vsem področju vzdolž grške meje. — Papež Pij XII. je t> posebni avdijenci sprejel ameriškega nadškofa mgr. Hurleya, ki vodi vatikansko zastopstvo v Beogradu. — Ameriške vojne ladje so dospele na nepolitični uradni obisk v S pa ni-o, kjer so jih nadvse slovesno sprejeli. — V Nemčiji so se začele jx> vojni največje vaje ameriške vojske, ki se jih udeležuje
110.000	mož z vsem najnovejšim orožjem. — Prva obletnica smrti pokojnega češkoslovaškega predsednika dr. Beneša, ki je vladni tisk in radio nista niti z besedo omenila.
;	^ Atenah so
obsodili na 120 kratno dosmrtno ječo komunističnega prvaka Kozn-nisa, ki je umoril 120 ljudi, med njimi bivšega pravosodnega ministra Ladasa. — Bolgarija je Jugoslaviji odklonila udeležbo na velesejmu v Plovdivu, kakor je to storila tudi češka vlada za velesejem v Pragi.	V medvojni kitajski
prestolnici 'Cungkingu je strašen požar uničil nad 10.000, hiš, pri čemer je več ko 1000 ljudi izgubilo življenje. — Grški vojni minister izjavlja, da je komunizem v Grčiji zdaj končno poražen. — Po katoliških cerkvah na Češkem in Slovaškem so brali pastirsko pismo praškega nadškofa dr. Berana, ki ostro napada komunistično vlado.
— Papež Pij XII. je govoril po radiu švicarskim in nemškim katoličanom. — V Franciji so znova izbruhnili veliki gozdni požari. — Velika protisovjetska zborovanja po vsej Jugoslaviji.
5. SEPTEMBRA: Češka komunistična vlada je določila, da bodo odslej 10 cerkvenih praznikov, med njimi tudi veliki petek, prestavili na nedeljo. — Bivši jugoslovanski kralj Peter II. je govoril srbskim delavcem v Bristolu in jih pozival k potrpežljivosti ter zaupanju v zahodne zaveznike. — V Rimu se je začel četrti kongres svetovne zveze za Združene narode, na katerem bodo razpravljali tudi o varstvu beguncev. — Britanska podjetja bodo prvič po vojni razstavljala na jesenskem velesejmu v Zagrebu. — Ob »dnevu dela* v Združenih državah je predsednik Truman imel dva govora, v katerih je branil svoj socialni program ter obsojal njegove nasprotnike. — General Franco je sprejel poveljnika ameriškega vojnega bro-dovja na Sredozemlju, admirala Connollya. — Tito je začel pošiljati v Grčijo begunce, ki so se med državljansko vojno zatekli na jugoslovansko ozemlje. V Španijo je dopotoval trans jordanski kralj Ab-dullah, ki so ga sprejeli z velikanskimi slovestmi, da bi tako dokazali prijateljstvo med Frankom in arabskimi državami. — Italijanski zunanji minister Sforza se je z a-meriškim, francoskim in britanskim poslanikom razgovarjal o položaju Italijanov na jugoslovanskem zasedbenem, področju STO-ja. — Papež Pij XII. je sprejel italijanske katoliške profesorje ter jih v nagovoru med drugim svaril pred prenapetim nacionalizmom in teženjem po nadvladi nad drugimi narodi.
6. SEPTEMBRA: Ameriški diplo-matiTžJavTjajo^Ia Sovjeti ne bodo sklenili mirovne pogodbe z Avstrijo, preden ne bodo obračunali s Titom, ker potrebujejo svojo vojsko v Avstriji, Madžarski in Romuniji za pritisk nanj. — Bivši ameriški poslanik na Poljskem, Bliss -Lane, svari ameriško vlado, naj ne daje podpore Titu. — Avstrijski zunanji minister dr. Gruber znova zahteva umik vseh zasedbenih vojski iz Avstrije. — Francoski zunanji minister Schuman izjavlja, da ne verjame v izbruh vojne med Titom in Sovjeti. — V zahodni Nemčiji so se začele največje vaje ameriške vojske v mirnem času.
— Ameriško vojaško sodišče je o-prostilo admirala Tojodo, bivšega poveljnika japonske vojne mornarice, ki je bil obtožen vojnih zločinov. — Tito dopisniku »New York Timesa« znova zatrjuje, da ne bo prišlo do vojne s Sovjeti. — Glavna zveza britanskih delavskih strokovnih organizacij je z velikansko večino sklenila začeti neizprosen boj s komunisti v britanskih sindikatih. — Abesinija zahteva od Italije, naj ji izroči maršala Badoglia ter Graziania, bivša Mussolinijeva podkralja v Abesiniji, ker sta vojna iločinca.
JTrst ne more živeti..."
Da se gospodarstvo na anglo -ameriikem področju Svobodnega tržaškega ozemlja naglo obnavlja, priča med drugim velik porast davčnih dohodkov. Davki so julija 1049 vrgli 70 odstotkov več kakor julija lanskega leta. Dohodki iz obdavčenja javnih obratov, iz carin, monopola, posrednih in neposrednih davkov ter od telekomunikacijskih pristojbin so julija leto* znašali milijardo in 700 mlli-
zumemo, da se najdejo pri SKSZ tudi ljudje, slovenske matere sinovi, — hvala Bogu, da so to redki kot bele vrane in niso zrasli iz naših kraških tal — ki ne verujejo več v naš narodni obstoj, v njegovo ohranitev in bodočnost na tem našem tržaškem ozemlju, kjer živimo že preko trinajst stoletij! Mi pa verujemo v naš narod, v njegovo zdravo življenjsko moč! Verujemo, da se bo slovenski narod otresel komunistične zablode in stopal ob strani drugih demokratičnih narodov nasproti svoji boljši in pravični bodočnosti z božjo pomočjo in s svojim razumom, kljub vsem poskusom raznarodovanja.
In po vsem tem je prinesel »Katoliški glas«, ki je dostojen katoliški list, od 31. avgusta članek »Za edinost in demokracijo«, kjer se člankar čudi, da so dopisniki »Demokracije« kritizirali katolišško organizacijo »Slovensko krščansko socialno zvezo« in ljudi okoli nje.
Clankar v »Katoliškšem glasu« pripoveduje, kaj je in kaj ni SKSZ, jo poveličuje z najlepšimi pridevki. V njej je vse samo zlato. V njej ni — tako nadaljuje člankar — narodnih odpadnikov, svobodomislecev in sovražnikov vere. sebičnih bogatašev ter izkoriščevalcev ljudstva. Kako se je že hvalil farizej v templju in zmerjal cestninarja?
Naj ljudje okoli Slovenske krščanske socialne zveze še tako branijo to stranko, kakor bi bila v zakup vzela »katoličanstvo«, dejstva jasno govore. Ze vrabci na strehah vedo, da je Slovensko krščansko socialna zveza od italijanskih cerkvenih krogov svetovana in podpirana ter s pomočjo kranjskih najbolj zagrizenih klerikalcev (»Stražarjev«) ustanovljena politična stranka. Z njo so hoteli naši narodni nasprotniki doseči prikrit ali zakulisnim podpornikom dobro znan namen: z razdorom slovenskih narodnih sil in vrst oslabiti naše narodno demokratsko gibanje in s tem oslabiti naš boj za naš narodni obstoj in za Svobodno tržaško ozemlje. To priznava po o-vinkih sam člankar v »Katoliškem glasu«, ko pravi, da se je hotelo s »Slovensko krščansko socialno zvezo« postaviti na noge »politično stranko z močnim katoliškim gibanjem«.
Ali mislijo ljudje okoli Slovenske krščanske socialne zveze, da more imeti pravo živo vero v sebi res le oni, ki si jo je kupil s strankarsko izkaz/nico njihove stranke? Ali ne izgleda, kakor da jemlje monopol na katoličanstvo oni, ki pravi, da je dober katoličan samo pristaš Slovenske krščanske socialne zveze?
Vsak pošten tržaški Slovenec je katoličan in narodnjak!
Ti ljudje hočejo ločiti tržaške Slovence v katoličane na eni ter katoličane - narodnjake na drugi strani. Mi pa pravimo, da je vsak pošten tržaški katoliški Slovenec vedno katoličan in narodnjak, ali pa sploh ni Slovenec! Ljubiti svoj rod. svoj jezik ter ga ohraniti je božja zapoved! In če velja kje na slovenski zemlji to načelo, mora veljati posebno na Tržaškem, kjer hočejo ogromne nasprotne sile potujčiti in iztrebiti naš narod. Obstoj slovenskega naroda in jezika je na Tržaškem v neskončno večji nevarnosti kot katoliška vera in Cerkev, če je sploh mogoče govoriti o tej nevarnosti. Zato je sveta dolžnost vsakega Slovenca - katoličana, da v sili brani to, kar je v večji nevarnosti, to je pri nas svoj jezik in svoj rod. Pri tem pa naravno ne sme zanemarjati obrambe svoje vere!
In to je ravno, kar hoče Slovenska demokratska zveza, ki stoji na I stališču narodnosti, vere, socialne pravičnosti in demokratskih svoboščin.
Mi snjo demokrati in vsakemu priznavamo pravico ustanavljati svoje stranke. Ali naša dolžnost je tudi, zlasti na tem našem spornem ozemlju, da opozorimo slovenski narod, katera politična organizacija odgovarja življenjskim potrebam Slovencev v borbi, ki jo moramo tukaj boriti na življenje in smrt, za svoj jezik, za svoj narodni obstoj. Narod naj pa sodi in odloči, komu poveri in zaupa obrambo svojih narodnih pravic.
Clankar v »Katoliškem glasu« je vrgel »edinjaštvo« v staro ropotarnico čitalniške dobe. misleč, da se Slovenska demokratska zveza oklepa starega »edinjaškega« programa. On zahteva, da se morajo politične
stranke razlikovati druga od druga od druge po svojih idejah. Naj bodo ali »klerikalne« (krščansko -socialne, krščansko - demokratske), ali »liberalne« (svobodomiselne) ali socialistične ali komunistične. Zahteva tedaj povračilo v predvojni strankarski labirint. Clankar spada med ljudi, ki se od naše žalostne preteklosti niso ničesar naučili in ki se ne more dvigniti iz nizkega obzorja strankarskih načel.
Cas gre naprej, ne nazaj! Narod v nevarnosti za svoj obstoj, kakor je ravno maloštevilni slovenski narod. posebno pa še oni na STO-ju, mora skrbeti v prvi vrsti za svojo narodno ohranitev, ako noče izginiti z zgodovinske pozornice. In zato moramo Slovenci revidirati svojo predvojno strankarsko politiko in združiti v tej veliki borbi za obstoj v skupno organizacijo vse slovenske ljudi, ki so dobre volje, ki verujejo v zmago dobrega nad zlim, ki verujejo v svoj narod, njegovo vstajenje in boljšo bodočnost. To je kategorična, neodoljiva zahteva in postulat sedanjega časa in sedanje zgodovinske dobe slovenskega naroda. Tega naroda, ki je bil tako preizkušen, ponižan, zasužnjen in razgnan po celem svetu.
Slovenska demokratska zveza (člankar v »Katoliškem glasu« jo hoče po sili prekrstiti v »Slovansko demokratsko zvezo«, ali ni 10 preračunjeno? op. ured.), je razumela sedanji čas in se je postavila na program našega preporoda. Zato ona združuje v svojih vrstah vse naše ljudi poštenih namenov, ki verujejo v slovensko vsajenje s pomočjo narodnosti, vere, socialne pravičnosti in demokratične svobode.
Skupno delo? Narodni svet? Krasni pojmi! Za vsako sodelovanje pa se morata sporazumeti vsaj dve osebi, ki se zavedata odgovornosti prevzetih obvez in ki jih odkritosrčno, brez zahrbtnih misli izpolnjujeta v skupno korist. Ali so sedanji ljudje okoli Slovenske krščanske socialne zveze nudili jamstvo za pošteno, odkritosrčno skupno delo po tem, kar se je zgodilo ob ustanovitvi SKSZ, pri volitvah in okoli Slovenskega odra?
Tudi na to vprašanje prepuščamo odgovor slovenski javnosti.
Smo pa vedno za skupen nastop v vsakem primeru, kadar to zahteva obramba naših narodnih koristi.
Iz življenja SDZ
Seja širšega odbora Slovenske demokratske zveze v Trstu
jonov lir. Lani so ti davki dosegli komaj milijardo in 20 milijonov lir. Dohodki od prometnega davka so narasli od 231 milijonov lani na 366 milijonov v letošnjem juliju, torej za nad 134 milijonov lir. To pomeni, da seje zelo povečal trgovski promet. Ves ta čas niso zvišali nobene davčne pristojbine, razen davka na pivo. Ze ta pregled o po-rastvu davčnega donosa kaže, kako lažnjiva je propaganda, ki trdi, da Trst sam gospodarsko ne more živeti, zaradi česar ga je treba gospodarsko in predvsem politično priključiti Italiji, ki se bo gotovo potrudila, da iztisne iz njega še trikrat toliko ali pa še več davkov.
Izšla je brošura prof. Bogomirju Coklja: ZGODOVINSKI RAZVOJ NARODNOSTNEGA STANJA V TRSTU.
Dobite jo v tržaških knjigarnah Stoka in Fortunat ter v goriški Katoliški knjigarni. Na prodaj je tudi pri upravi »Demokracije* v ul. S. Anastasio 1-c. — Cena 60 lir.
Slovenska prosvetna matica v Trstu
oas vabi na
jesensko narodno veselico
ki bo o nedeljo 18. septembra /949 na Opčinah na „Pikelcu“
Sodelujejo:
pevska zbora „Škrjanček“ in „Jadran“; operni bariton prof. M. Kos; plesna skupina bo izvajala češke in jugoslovanske narodne plese; recitacije.
Za glasbo bosta skrbela dva orkestra.
Po sporedu ples in prosta zabava pri pogrnjenih mizah.
Dne 4. t. m. se je vršila v prostorih SDZ v Trstu seja širšega odbora, ki je po svojih sklepih najvažnejša seja Zvezinega odbora, odkar obstoja Zveza. Razčistilo se je vprašanje mladinske organizacije na Svobod, tržaškem ozemlju.
Po vsestranski debati je širši odbor prišel glede mladinske organizacije do sledečih soglasnih zaključkov:
V tej dobi najhujše borbe na življenje in smrt za svoj obstoj, ki jo je naš narod sploh kdaj bojeval, slovenska mladina ne more in ne sme stati ob strani kot apolitična, brezbarvna masa, ampak mora pomagati odkrito in neustrašeno o-nemu gibanju, ki si je postavilo cilj rešiti naš narod moralne in materialne propasti ter ga dvigniti na višjo stopnjo kulture in blagostanja.
Zato naj se slovenska mladina na Svobod, tržaškem ozemlju organizira v samostojno organizacijo — Organizacija narodne demokratske mladine — v okviru SDZ. ki trdno stoji na načelih narodnosti, vere, socialne pravičnosti in svobode. Njeno delovanje se vrši v duhu SDZ in po smernicah začrtanih v njenem programu, ki pomeni preporod slovenske politike.
Mladinska organizacija mora obsegati slovensko mladino vseh slojev, od delavcev, kmetov in obrtnikov tja do dijakov in visokošol-cev. Želeti je, da ravno visokošolci, ki stoje na programu SDZ delujejo v mladinski organizaciji in pomagajo pri dosegi njenih ciljev.
Dalje je širši odbor Zveze začrtal svoje stališče napram Slovenski krščanski socialni zvezi in njenemu delovanju. To stališče se obrazloži naši javnosti v »Demokraciji«.
Četudi je slovenska javnost pričakovala od Zveze, da takoj po volitvah zavzame in obrazloži svoje odnose in svoje gledanje na SKSZ, se je to storilo iz več razlogov šele na zadnji seji. Slovenska javnost ima pravico, da čuje našo besedo in da sodi po svoji preudarnosti, kje je pravica in kje je krivica. Kdo ima prav in kdo ima krivo.
Preteklo je par mesecev brez vidnega javnega dela SDZ, ali ona je tudi v tem času delala, posredovala, vlagala pritožbe in spomenice v obrambo slovenskih narodnih koristi, posebno še koristi našega malega človeka, delavca in uradnika v borbi za njih delo in vsakdanji kruh.
Organizacija narodno demokratske mladine
2.	oktobra 1.1. bo redni občni zbor ONDM.
Naprošamo člane, da uredijo članske obveznosti — poravnanje članarine —, da bodo imeli nemoteno polnopravno glasovalno pravico.
Istočasno vabimo svoje člane, da se polnoštevilno udeleže izleta na Neveo in Rabeljsko jezero, ki ga priredi akademski klub »Jadran«
25.	t. m.
Odbor ONDM
t Maks J'eric
Z veliko žalostjo smo izvedeli, da je 6. t. m. ravno na svoj 64 letni rojstni dan umrl gospod Maks Jerič, vsem dobro znani slovenski odvetnik v Trstu.
Rodil se je dne 6. septerftbra 1886 na Opčinah iz ubožne delavske družine. Oče je kmalu umrl in zato se je Maks moral že v nežni mladosti boriti z ‘revščino. Gimnazijo je študiral v Trstu in se preživljal z lekcijami. Leta 1905 je maturiral in se vpisal na pravno fakulteto v Gradcu. Doktoriral je leta 1921 in leta 1928 postal odvetnik.
Bil je med ustanovitelji akad. društva »Balkan« ter večkratni odbornik istega. Udestvoval se je tudi pri različnih openskih društvih, kjer je bil poznan in čislan zaradi svojega dobrega srca, trdnega značaja stare garde tržaških Slovencev in svojega pristno slovenskega humorja.
Deloval je na narodnem kulturnem in gospodarskem polju in se ni nikoli obotavljal izpolnjevati svojih dolžnosti kot tržaški Slovenec tudi v času najhujšega fašističnega zatiravanja. Pri tem svojem delu se ni postavljal v ospredje, ostal je skromen, požrtvovalen in nesebičen človek. In tak je tudi umrl.
Pred par leti je nepričakovano zbolel, kar je bilo le posledica težkih življenjskih borb v mladosti. Dalj časa je bolehal in se zdravil
na Golniku ter v nabrežinskeni sanatoriju, kjer je dne 6. t. m. ob 8. uri zvečer, ravno na svoj 64 letni mjstni dan izdihnil svojo blago dušo. Zapušča ženo in mladoletni hčerko.
Svojcem naše isk>eno sožalje!
Obsodbe v Jugoslaviji
Sodišče v Splitu je obsodilo na smrt načelnika postaje v Plavnem pod obtožbo, da je odgovoren za iztirjenje vlaka na progi Zagreb -Split dne 15. avgusta 1.1. Poleg načelika so obsodili še tri druge obtožence na razne zaporne kazni.
Obtožnica pravi, da so bili v času, ko se je pripetila nezgoda, pijani.
»Primorski dnevnik" pred sodiščem
Zaradi člankov, ki naj bi bili žaljivi za tukajšnjo ZVU in škodovali njenemu ogledu je ZVU postavila pred sodišče odgovornega u-rednika »Primorskega dnevnika« in it. lista »Corriere di Trieste«, istočasno pa je prepovedala prodajanje milanske »Unita« v Trstu za tri mesece. Razprava je v teku in o-beta zanimiva presenečenja. K stvari se povrnemo.
JUGOSLOVANSKI
OBZORNIK
Zadnje sovjetske ultimativne spomenice so Jugoslavijo še bolj razvnele in že itak divji propagandni boj med Titom in kominformistič-nim taborom. Sodeč po ostrini tega boja je Izbruh prave vojne med Jugoslavijo in Sovjeti neizogiben. Toda dejansko stvari še niso tako daleč.
A ne glede na obojestransko besno propagandno gonjo, ki včasih celo prekaša sovjetski boj proti Hitlerju med vojno, moramo poudariti nekatere dogodke preteklega tedna, ki neizpodbitno dokazujejo, da se spor med Titom In Stalinom bliža višku in s tem taki ali drugačni rešitvi. Ti dogodki so:
1)	V Moskvi «o uradno objavili, da je od 25. do 27. avgusta zasedal v Sofiji »Svet za vzajemno pomoč«, ali kot ga tudi drugače imenujejo, »Molotovljev načrt«. Svet so ustanovili v preteklem januarju Sovjetska zveza in njeni sateliti kot odgovor proti Marshallovem načrtu.
Značilno je, da je Sovjetska zveza zdaj prvič uradno objavila, da se je svet sestal.
Iz zanesljivega jugoslovanskega vira poročajo, da so se po gospodarski konferenci Komlnforma sešit v Sofiji tudi vojaški poveljniki Sovjetske zveze in komlnformlstlč-nih držav. Med drugimi so pri tem
posvetovanju bili navzoči tudi načelnik sovjetskega vrhovnega poveljstva in štabni načelniki vseh podložniških držav.
Ni dvoma, da so pri obeh posvetovanjih kovali načrte za poostreni gospodarski in vojaški boj proti Titu.
2)	Veleposlanik Združenih držav v Beogradu, Cavendish Cannon, je odpotoval 25. avgusta v Rim, kjer se je sestal s tamkajšnjim ameriškim veleposlanikom Jamesom Dunnom. Ob odhodu je dejal, da njegovo potovanje ni v nikaki zvezi z zaostritvijo spora med Moskvo in Titom.
Med bivanjem v Rimu ni hotel povedati niti besede o sedanjem stanju v Jugoslaviji in tudi ne, kaj je namen njegovega nenadnega o-blska pri ameriškem veleposlaniku v Italiji.
V zvezi z rimskim obiskom ameriškega veleposlanika v Beogradu Cannona pri jugoslovanski vladi so nekateri italijanski listi izrazili bojazen, da bo veleposlanik skušal doseči zbližanje med Jugotlavljo ln Združenimi državami na račun Italije.
Pretekli teden se je vrnil v jugoslovansko prestolnico britanski poslanik, sir Charles Peake, ki je bil tri dni, od 23. do 26. avgusta na oblaku v Trstu. Tu je Imel posveta-
%
vanja z vodilnimi zastopniki Zavezniške vojaške uprave.
3) Poleg teh nenadnih obiskov nam o zaskrbljeni pozornosti, s katero zahodne velesile spremljajo razvoj spora med Titom ln Sovjeti, priča tudi govor, ki ga je imel namestnik britanskega zunanjega ministra, Hector Mc Neil. Ta je med drugim dejal:
»Upam, da nihče ne pripravlja vojne proti Titu, ker se vsi tisti, ki so začeli ostro propagandno borbo proti njemu, igrajo s smodnikom.
»Razvoj dogodkov na Balkanu daje vtis, da je sovjetska vlada tista, ki odraža svetovni mir in predstavlja nevarnost za neodvisnost e-ne izmed malih držav. Ta položaj vzibuja resne skrbi vsem, ki ljubijo mir. Sovjetske oblasti, ki sicer izvajajo strogo cenzuro nad poročili o gibanju čet, zdaj same širijo vesti o zbiranju sovjetskih čet proti Jugoslaviji. Vlada Sovjetske zveze je v zadnjem tednu povečala gonjo, ki naj povzroči padec sedanje jugoslovanske vlade. Popolnoma jasno je, da tu ne gre več le za navadne nesporazume med komunističnimi partijami.«
Mc Neil je prvi zavezniški diplomat, ki je zdaj javno razpravljal o sporu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ter Sovjete javno svaril pred kakim nepremišljenim korakom.
4) Visoki ameriški vladni zastopniki trdijo, da bo Titova usoda po vsej verjetnosti kmalu odločena. Stalin bo kmalu pokazal svoje karte. Svet bo videl, ali namerava Sovjetska zveza Tita s skrajnimi
sredstvi likvidirati, ali pa ga samo zastrašiti. Od Stalinove odločitve bo verjetno odvisna tudi količina pomoči, ki jo bo Zahod dal Titu za borbo proti Moskvi.
Ameriški zastopniki menijo, da ima Stalin zdaj na izbiro tri možnosti:
1. Pod kakršno koli pretvezo sprožiti vojno ter z močno armado uničiti Tita in njegove pristaše;
2. Podžigati revolucijo v Jugoslaviji s pošiljanjem orožja jugoslovanskim kominformistom, kot ga zdaj pošiljajo sovjetske satelitske države grškim upornikom:
3. Nadaljevati sedanjo propagandno gonjo in gospodarsko blokado Jugoslavije v upanju, da bodo Tita izstradali.
Ce bi bilo jasno, da je Stalin sklenil vojaški vdor v Jugoslavijo, bi po vsej verjetnosti Zahod pustil Tita na cedilu. Nobena ameriška politična osebnost ne pripisuje Titu niti najmanjše možnosti, da bi se lahko upiral rdeči armadi, ki ima zdaj v Avstriji, Madžarski In Romuniji okrog tri sto tisoč mož.
5)	Jugoslovansko propagandno ministrstvo je z ozirom na poročila, da je prišlo do večjega premikanja čet v Srbiji in * na Hrvat-skem objavilo, da ni bil izdan ni-kak ukrep za izredne premike čet na teh področjih.
Kaj taka zanikanja pomenijo, smo že navajeni.
Titovo ministrstvo za informacije je izdalo dalje uradno poročilo, ki zanikuje vesti glede sabotaže in požara. v čistilnici naravnih olj »ROMSA« na Reki. Poročilo pravi, da je čistilnica še vedno v obratu,
čeprav je 25. avgusta nastal majhen požar v nekem skladišču olj, katerega da so pa takoj pogasili.
Tako uradno poročilo. — Ugotoviti točno resnico, je nemogoče. Vendar pa je gotovo, da je požar bil, kakor to tudi uradno poročilo priznava, ter da je trajal vsaj dva dni.
Kaže, da so gospodarske sabotaže, med katere lahko prištevamo nedavne tri železniške nesreče in požar največje jugoslovanske potniške ladje »Partizanka«, zdaj prvo obdobje Kominformove ofenzive proti Titovemu režimu. Kominform hoče po vsem videzu uničiti osnovne živce jugoslovanskega gospodarstva ter s tem poslabšati notranji položaj in ohromiti oskrbo ter premike vojske. Za te skrbne nastope kominformistov prihajajo točna navodila iz Moskve.
6)	Te sabotaže in varnostni u-krepi pričajo, da je Kominform svoj vojni načrt proti Titu povzel v petih točkah, in sicer:
1. Iz komunističnih petokolona-šev v Jugoslaviji je treba sestaviti novo komunistično stranko, ki bo brezpogojno pokorna Moskvi:
2. V Jugoslavijo je treba poslati gveriljce, ki naj bi s sabotažo iz-podrezali živce jugoslovanskega gospodarstva:
3. Vtihotapljati je treba liste, ki bi ščuvali proti sedanjemu diktatorju;
4. Treba je organizirati stavke pristaniških delavcev povsod tam, kjer se tovori blago, namenjeno Jugoslaviji;
5. V vseh satelitskih državah, ki mejijo na Jugoslavijo, na) se razglasi vojaška pripravljenost.
Vprašanje narodnostnega sožitja o Trstu
Delo prof. Barage
V takem vzdušju se je razvijalo delo prof. Barage. Njegova naloga je bila, da obnovi slovenske šole in jim preskrbi učiteljev in profesorjev, kar je bilo nelahek posel, ker je Italijanom uspelo izključiti iz javnih služb vse one Slovence, ki niso bili italijanski državljani. Ustanovitev slovenskih šol na STO-ju in ukinitev italijanskih šol v izključno slovenski okolici, vse to je bila posledica novonastalega položaja. Italijanske šole sredi slovenskega oeemlja kot n. pr. v Sv. Križu, na Proseku, v Stivanu itd. dokazujejo, kako zelo je bilo ugodeno tudi po zadnji vojni italijanskim zahtevam. Sprva so morale biti slovenske šole tako v mestu, kot v predmestjih v istem poslopju, kat italijanske, ker je tako pač zahtevalo ueliko pomanjkanje potrebnih prostorov. Slovencem so vzeli šole Italijani in zato je pač bilo pravično, da so do zgradnje novih šol dali prostora slovenskim v obstoječih italijanskih šolah. In ker bivajo Slovenci v samem srcu Trsta je bilo seveda nujno potrebno, da imajo v bližini svojih bivališč primerne šolske sedeže.
Šola v ulici Lazzaretto Vecchio
Tu mora seveda nacionalistični tisk »pour la bonne bouche« dodati svoje ugotovitve.
Za višjo in nižjo gimnazijo ter za trgovsko akademijo je bil določen enoten del stavbe v ulici Lazzaretto Vecchio, »prav v srcu Trsta, ki je italiainissimo«. Ta hiša pa je kmalu postala »gnezdo krajevnega slovenstva — covo dello slavismo locale. Ko je bilo prepovedano izobešanje zastav na vseh javnih poslopjih, so tamkaj izobesili slovensko zastavo. Nazadnje so ustanovili še učiteljišče«.
»Ker mora občina plačevati vzdrževalne stroške stavbe«, stanejo te štiri šole v enem samem predelu ene same stavbe presenetljivo vsoto «kar tri sto milijonov lir«. Očitno je, da zna občina dobro računati takrat, ko gre za slovenske šole. Ako pa se potrudimo, da pogledamo v to drago bedo z osmimi okni prezračenih prostorov v enem samem nadstropju, kar predstavlja posmeh najosnovnejšim načelom o zdravstvenih potrebah šolskega poslopja, potem smo lahko le presenečeni in ponosni, da se učenci že niso naveličali takih šole nevrednih prostorov in izgubili zaupanje v pravično postopanje, ki bi ga morala pristojna oblastva izvajati na-pram Slovencem.
Zastraševanje slovenskih staršev
Toda neizpodbitno in glasno dejstvo je, da so kljub tolikemu pomanjkanju in neprimernosti slovenske šole vendarle pritegnile v primeri s 26.211 italijanskimi kar 5.554 učencev. Poleg tega pa je še med 26.211 italijanskimi učenci precej Slovencev, ki ne obiskujejo slovenskih šol samo izaradi posrednih in neposrednih groženj staršem, da bodo izgubili službo, ako bodo vpisali svoje otroke v slovenske šole, ali pa se isti starši boje, da zaradi tega ne bodo njihovi otroci dobili službe ali pa jim bo onemogočen vpis na univerzo in zato rajši vpisujejo svoje otroke v italijanske šole, čeprav so te v splošnem na
nižji ravni od slovenskih. O tem pa seveda krajevni italijanski tisk ne piše. Sola ima poleg moralnega tudi praktični smoter, da preskrbi dijaku možnost zaslužka. Zato je treba še bolj občudovati onih 5.554 dijakov, ki imajo rajši revnost slovenskih, kot pa razkošje italijanskih šol; onih 5.554 dijakov, ki so v ogromni večini domačini in ki so .kljub podtikanjem in grožnjam ostali z^sti svoji narodni zavesti in hočejo živeti z življenjem lastnega naroda.
Nedvomno je bila ustanovitev teh šol za slovensko stvar korist, ki jo je tako skopo dovolila že ona Avstrija, ki ji očitajo slovanofil-stvo.
Toda za razumevanje šolskih potreb pač ni potrebna »balkanska megalominija«, pač pa enostavno čut dolžnosti do naroda, s katerim so .tako krivično postopali.
.Smoter ustanovitve slovenskih šol ni bil Simonijev »protiitalijanski bes sina finančnega stražnika«, temveč samo čut za enakopravnost, prirojen pošteni in dosledni naravi pravega demokrata.
Slovenske šole niso namenjene Italijanom. Poskrbeti morajo za izobrazbo onih, ki so je potrebni. Zahtevati pouk v materinščini torej ni »početje v duhu maščevanja in sovraštva do mesta«, temveč le osnovna in neizpodbitna pravica vseh tistih, ki so rojeni na Svobodnem tržaškem ozemlju in žele, da so njihovi otroci deležni pouka v materinščini.
Zgodovinska dejstva
Gotov del italijanskega tiska govori o »neizpodbitno italijanskem Trstu v teku vseh tujih zasedb«. Mar hoče s tem podtikati, da Trst nikdar ni bil dvojezično mesto? Mar hoče s tem trditi, da so Slovenci in Hrvati v Trstu le vsiljenci in hoče zanikati dejstvo trinajsto-letnega sožitja?
Ce je temu tisku treba osvežiti spomin, bomo to.storili kaj eno-
Koroški Slovenci na Višarjah
stavno in se pri tem posluževali samo italijanskih virov, ker so pač slovanski že sami po sebi »nezanesljivi«.
Ali je omenjeni tisk že kdaj slišal govoriti o rižanskem shodu leta 804, oziroma dejansko leta 811? Ali se spominja protesta občin bizantinske Istre zaradi naseljevanja slovenski kmetov (in ne pastirjev) v okoliških krajih? Ali se spominja, da so cesarski pooblaščenci zavezniške vlade v letu 811 nakazovali Slovencem manj rodovitne in puste predele okrog Trsta? Kajti bolj proti severu je takrat bizantinski Trst branila obmejna straža slovenskih vojakov, ki so imeli enega svojih sedežev na Skorklji. Nedvomno so to bili poganski Sloveni, ki so bivali izven mestnega obzidja (krajevno ime Trebče, pozneje poromanjeno v Trebiciano, naravnost kaže na obstoj nekega verskega kulta). In ti Sloveni so morali priti precej zgodaj, da so lahko dali ime Koper istrskemu mestecu Capris, ki se je že leta 580 imenovalo v čast Justina II. Justinopolis in šele pozneje v teku dolge benečanske zasedbe dobilo ime Caput Istriae — Capo dTstria.
V samem Trstu se Slovenci o-menjajo pozneje. Toda že leta 1202.
26.	oktobra, ko je moral Trst priseči zvestobo Benetkam, najdemo med 200 imeni zaprisežencev skoro 50 slovenskih. Mnoga od dvestotih imen so nerazumljiva in popačena. Szombatheliju se je zdelo potrebno pripomniti, da so med temi tržaškimi meščani nekateri imeli »prostaško in volgarno ime«. V resnici se omenjajo DRAGONJA, DOBRO-NJA, VLADIKA, PRIBONJA; o-brtniki, katerih imenu so dodali priimek »sclabo«. Torej gre za razmerje ena proti štiri kot v letu 1910. Vsa ostala imena niso romanska. Nemce so n. pr. zelo cenili zaradi njihove spretnosti v kovaštvu in rezbarstvu.
(Nadaljevanje sledi)
(Slovenske božje poti so bile skozi stoletja simbol slovenskega verskega življenja in zbirališče naroda v dobrih in še prav posebno v slabih časih.
Sveta Gora, Gospa Sveta, Brezje in Višanje, če bi govorile njihove skale in zidovi, bi nam povedale mnogo o življenju našega naroda v bližnji in daljnji preteklosti.
Predrvsem so bile Višarje središče, kamor so prihajali Slovenci vseh pokrajin. Nad deset let je bila koroškim Slovencem pot na sv. Višarje zaprta. Leta strašne vojne, leta hudega nečloveškega trpljenja so bila, ko je diktator vihtel svojo pest nad narodom, ko so rojaki umirali po zaporih in tahori-
merah v svoji ozki dolini iskali kruha v Trstu in Ameriki. Trst sam šteje lepo število ziljskih Slovencev in mnogo uglednih trgovskih družin je med njimi.
Čudili smo se obakrat velikemu številu slovenskih romarjev, ker so nam tuji novinarji in tudi veliki politiki s tako vnemo pripovedovali, da koroških Slovencev ni. Sedaj pa v teku enega meseca skoroda nad 3000 slovenskih romarjev na sv. Višarjah!
Za usodo teh naših rojakov se že leta tepejo Veliki štirje in kakor je usoda Avstrije nejasna, tako je tudi položaj naših rojakov ostal do danes nerazčiščen.
\   ...    .......................
Vemo, da živi narod od svojega lastnega dela, od svoje lastne pridnosti, katere koroškim Slovencem ne manjka, enako pa vemo, da so koroški Slovenci stali pod hudim germanizacijskim pritiskom skozi desetletja in da ravno oni potrebujejo po mirovni pogodbi za Avstrijo posebno zajamčenih političnih, gospodarskih in kulturnih pravic.
Usoda koroških Slovencev bo v veliki meri Slovencem onstran zastora merilo, da-li je Zapad s svojim pojmovanjem demokracije v stanu zajamčiti slovenski narodni veji v tujerodni državi življenjski obstoj!
R. Jezerski
SVETE VIŠARJE
VOJVODSKI PRESTOL NA GOSPOSVETSKEM POLJU
ščih, ko so mladi in stari obljubljali, da paneso svojo bol k višar-ski Materi božji.
Letos so prvič bile olajšane obmejne ovire in nedeljo za nedeljo hitijo koroški Slovenci na sv. Višarje. Bili so tu farani iz Malošč z gospodom župnikom Milonikom, Br.nčani so prepevali na Višarjah, Podiklošterjani, bližnji sosedi, so tudi ohiskali Višarje. 27. avgusta pa je posebni vlak pripeljal nad 1300 romarjev iz podjunskih fara.
Romarji so bili veseli, ker niso ne avstrijska in ne italijanska oblastva delala posebnih težav na meji in ker se je pregled izvršil brezhibno in hitro, ker sta bili o-be romanji dohro pripravljeni od slovenskega dušnopastirskega urada v Celovcu. Tudi koroški tujski prometni urad je šel romarjem zelo na roko.
Ob prihodu v Zabnice je bilo razpoloženje pri najlepšem vremenu izvrstno. Domačini so mogli u-gotoviti, da so rojaki s Koroške mojstri petja. Ze v Zabnicah in še posebno na Višarjah je prepeval zbor organistov iz petdesetih fara pod vodstvom g. župnika Holmarja. Cerkvena pesem je doživela svoj višek v latinski maši.
Drugega romanja 3. septembra se je udeležilo 1048 rojakov iz Roža in Ziljske doline. Med Ziljani so tržaški izletniki našli več znancev, ker so Ziljani v vseh časih pri svojih tesnih gospodarskih raz-
Dvojezične šole na Koroškem
Kdor je zasledoval potek pariške konference o avstrijski mir. pogodbi, je oparil, da je dr. Gruber, avstrijski zunanji minister, nenehno uporabljal v svojih izvajanjih besedo: utrakvistična šola. S tem je hotel dokazati širokogrudnost avstr, politike do manjšin. Marsikdo si je stavil pri tem vprašanje: kakšna neki mora biti ta šola, če je neprestano na dnevnem redu.
V pojasnilo naj veljajo vrstice učitelja, ki je več let deloval in o-pazoval potek v takih gori imenovanih šolah.
Utrakvistična šola. Beseda u-trakvistična je latinskega izvora, ki pomeni slovensko: oba, obojna. Potemtakem bi slovensko pomenila utrakvistična šola, dvojezična šola. Vsakdo si bo pri tem predočil šolo, kjer se uporablja pri učenju v šoli istočasno dva jezika. Take šole je uvedla resnično demokratična Švica, za manjšino, ki prebiva v kantonu Graubiinden. Tam prebiva namreč manjšina tako imenovana Retoromani.
Po razsulu druge svetovne vojne si je Avstrija hotela pridobiti zapadne velesile in odvreči težko odgovornost za med vojno ob stra-
ni Hitlerja storjena barbarstva. Pričela je pri slovenski manjšini na Koroškem. Zato je 3. 10. 1945 v vsej hitrici izdala neko čudno odredbo za slovensko manjšino. To skrpucalo se odlikuje po svoji nejasnosti, bistvena določila si medsebojno nasprotujejo. Sestoji iz 8 točk. Tio odredbo je podpisal tedanji deželni glavar, prosluli P i e s c h . S to odredbo so ustanovili tako imenovane dvojezične šole po švicarskem vzorcu, v resnici pa so samo obnovili utrakvistične šole žalostnega spomina, ki so obstojale že v stari Avstriji. Hoteli so poudariti enakopravnost dveh jezikov, v resnici pa preslepiti javnost. Oglejmo si te utrakvistične šole na Koroškem!
Slovenci na Koroškem prebivajo že od VI. stol. V srednjem veku so segali visoko proti severu in seve-rozapadu. Zgodovina nam pove, da so ustoličevali slovenske vojvode v slovenskem jeziku na Gosposvetskem polju. Pod silnim nemškim pritiskom so se Slovenci vedno bolj umikali proti jugu. Nemške stoletne sanje: »Drang nach Adria« so hoteli Nemci uresničiti. Stara Avstrija je delala bolj z rokavicami, ponemčevala mesta, trge, ustanav-
Koroška -srce Slovenije
II.	SAMOVA ZVEZNA DRŽAVA
Kot so nam malo znani načini življenja in delovanja naših pradedov v pradomovini in prvih časih po naselitvi na današnjem slovenskem ozemlju, pravtako malo vemo o njih pravnem redu in državotvornosti. Ce so Slovenci takoj po naselitvi v novi domovini UBtanovili kako državno tvorbo, o tem danes ne vemo ničesar. Verjetno je sploh niso mogli osnovati že zaradi tega, ker so prišli v te kraje skupno z Obri, a njih medsebojni odnosi so bili, kot izgleda, precej različni in so v raznih predelih dežele kolebali med obliko pravega zavezništva na načelu enakopravnosti in pa pravega pod-ložništva. Zato je razumljivo, da je bila za ustanovitev prave slovenske države v prvi vrsti potrebna popolna osamosvojitev od O-brov. Videli bomo, da so Obri igrali v razvoju slovenske državotvornosti pomembno in odločilno vlogo. Dočim je prva osvoboditev izpod obrskega jarma dovedla do Splošne zvezne slovanske države od
Karpatov pa do Jadranskega morja, je zadnji poskus samostojne borbe proti Obrom dovedel do podložni-štva Nemcem, kar pa je imelo za posledico tudi zaton slovenske državotvornosti. Preko Bavarcev se v Franke izgubi slovenska državotvornost, smrtni udarec pa ji zadš sodelovanje v uporu Ljudevita Posavskega proti Frankom.
Druga velika ovira razvoju slovenske države v novi domovini pa je bil družabni red, katerega so prinesli Slovenci s seboj iz svoje Btare domovine. Medsebojni odnosi med našimi pradedi so bili osnovani na enakopravnosti. Vsi so imeli iste pravice in iste dolžnosti. Zato tudi niso imeli plemstva, ki bi bilo družabno in recimo, socialno, nad ostalimi. Le v primeru nevarnosti, ki je pretila od zunanjih sovražnikov, so se naši pradedje združevali in si izvolili svojega vojvodo, ki jih je vodil v boju. Slovenski izrazi kot knez, kralj, vojvoda so po svojem izvoru neslovanski in nam zato pač najbolje potrjujejo gornje navedbe.
Temu dejstvu je treba dodati še
to, kar je bilo že uvodoma omenjeno, da je tudi naravna obliko-vitost tal v veliki meri ovirala združevanje slovenskih ozemelj v enotni in edini državi.
Pojav Sama je v zgodovini srednje evropskih Slovanov gotovo eden najpomembnejših dogodkov. Sporno vprašanje o tem, ali je bil slovanskega ali frankovskega porekla njegove pomembnosti v nobenem oziru ne zmanjšuje. Samovo delo dokazuje, da je bil državnik velikega kova, ki je znal do dna dognati politična dogajanja v Srednji Evropa in njih odvisnost.
Leta 623 je Samu uspelo prepričati severne Slovane, da je čas za izgon Obrov in politične osamosvojitve od njih varuštva in podločni-štva že tako zrel, da lahko prično s konkretnimi akcijami. Postavil se je na njih čelo, zares premagal Obre in kmalu potem organiziral močno srednje evropsko slovansko zvezno državo od Karpatov pa do Slovenskega Primorja, do Jadrana. Središče te države je bila Češka z okoliškimi pokrajinami, pridružili pa so se ji še Polabski Srbi pod vodstvom kneza Drvana in Slovenci pod vodstvom vojvode Valpka, ki je prvi po imenu poznani slovenski knez.
Očitno je, da so se Slovenci ra-devolje priključili Samu, to pa iz
raznih razlogov. Predvsem je tu bilo vprašanje obrskega gospod-stva, katerega so se Slovenci že davno naveličali. Poleg tega so tudi Longobardi v oni dobi izvajali precejšen pritisk proti Slovencem in celo vdrli v Ziljsko dolino in okrog leta 625 zavzeli »okraj Slovencev, ki se Zilja imenuje«, kot poročajo stare listine. Ta zasedba je bila tako učinkovita, da je gornji in srednji del Ziljske doline ostal skoro sto let v longobardski posesti.
Porazu, ki ga je Obrom zadal Samo in pa poraz, ki je bil za propad njihove veličine najbolj odločilen in so ga morali utrpeti nekaj let pozneje pred Carigradom in vsled katerega je obrska moč stalno padala, je bil pač Slovencem najboljši znak, da je le v skupnosti moč in da je pač najbolje za njih, ako sodelujejo s Samom.
In Samo je znal svojo nalogo dobro izvesti. Organiziral je državo, ki je bila močna na zunaj ta na znotraj in se po porazu Obrov boril tudi z njenimi glavnimi nasprotniki, Franki. V tem oziru je zanimivo, čeprav pristransko poročilo frankovskega letopisca Frede-garja o vojni med Samom in Franki. Povod vojni med Slovani in Franki je dal poboj frankovskih trgovcev, ki so verjetno bili le vohuni frankovskega kralja Dago-berta. Ker Samo Dagobertu ni hotel dati zadoščenja, je prišlo do
vojne. Sprva so jih Franki porazili pod Krodobertovim vodstvom, toda zmagoviti izid vojne je odločila bitka pri Uhoštu na sedanjem Češkem, kjer je Samova vojska leta 631 krepko porazila frankovsko - longobardsko koalicijo.
\Slovenci, ki so se s Samovo pomočjo iznebili ogrskega gospod-stva, so kmalu po ustanovitvi Samove države pričeli samostojno delovati. Borč se z Bavarci in jih krepko porazijo pri Aguntu blizu sedanjega Lienza v gornji Avstriji ter tako pomaknejo svoje meje do izvirov reke Drave.
Poraz Obrov, Bavarcev in Frankov ter Longobardov, katerim sicer sprva niso mogli iztrgati Ziljske doline, je nedvomno v veliki meri ojačil državno zavest med Slovenci, kar se je najbolje pokazalo ravno po Samovi smrti leta 658.
Zgodovinska nesreča za Slovence in srednjeevropske Slovane sploh je bila Samova smrt, ki je pomenila tudi konec tako mogočne in velike Slovanske države. Država, ki je Frankom, Obrom in Longo-bardom vlivala strahu v kosti, je spet razpadla na dežele, ki so jih posedovali Slovenci, Cehi in Polab-' ski Srbi. Enotna vez med srednjeevropskimi Slovani je bila pretrgana in poslej je vsak od njenih otrok Živel svoje življenje. Ako ne bi Samova država razpadla, bi verjetno Slovenci lahko branili svoja
ozemlja pred germanskim navalom in z združenimi močmi odbili madžarske navale, kar bi se še danes občutno odražalo v narodnostni in politični sliki Srednje Evrope.
III.	KARANTANIJA
Slovenska država v Karantaniji, katere meje pa je težko določiti, je obstojala, ako že ne preje, vsaj od Sama dalje. Vsa politična dogajanja na njenih mejah kažejo, da je bila tudi po Samovi smrti samostojna državna tvorba. Zavest državne celote, ki jo je vcepil srednje evropskim Slovanom Samo, je med Slovenci tudi po Samovi smrti ostala trdna in tako pripomogla, da Se je Karantanija ohranila še sto let kot samostojna država. Njen prvi vojvoda, ki ga po imenu poznamo, je bil Valuk. Za časa njegove vlade je bila Karantanija nedvomno že pomembna državna tvorba, kajti iz zgodovinskih virov vemo, da je prišel k njemu iskat zavetišča bolgarski knez Alctdk s precejšnjim spremstvom. Tudi on se je namreč sprl z Obri in zato gotovo ni prišel iskat zavetja k njihovemu podložniku, temveč k svobodnemu knezu. Pravtako vidimo na karantanskem dvoru tudi furlanskega vojvodo Lupa, ki išče zavezništva pri Karantancih, da bi si z njihovo pomočjo spet priboril furlansko vojvodstvo.
(Nadaljevanje sledi)
t
Dvojezične šole na Koroškem
ljala zloglasne Siidmarko. Mnogo je žrtvovala za te temne namene. Predrznejša je bila prva avstrijska republika. Po letu 1920, po vsiljenem plebiscitu, je kljub podpisu v Parizu, da bo spoštovala manjšinske pravice, sistematično začela u-ničevati, kar je bilo slovenskega. Slovenski napisi so izginili, slov. šole so zapirali, Slovence zapostavljali, nekaj so jih izgnali, druge so pobili, slovenski jezik je moral u-tihniti v uradih. Krivično načelo: »Wir sind ein Herrenvolk« se je vedno očitneje kazalo.
Tako je šlo neovirano naprej do leta 1938. Tedaj so nemški šovinisti, zlasti avstrijski, pod taktiko zločinca Hitlerja pokazali doslej skoro nepoznano barbarstvo: hoteli so kar kratkomalo likvidirati Slovence. In kako? Z izseljevanjem, zapori, umori, zažigi, plini itd. Slovenska beseda je bila prepovedana, duhovniki z vednostjo višje duhovne oblasti pregnani iz župnij. Celo staršem je bilo prepovedano v domačem krogu se posluževati svoje domače govorice. Nesramni nacisti so se ponoči plazili okoli slovenskih hiš in poslušali, če se govori slove'nsko. Ti časi ne delajo Nemcem nobene časti.
Toliko mimo grede v pojasnilo. Sedaj pa poglejmo bolj natančno dvojezične šole na Koroškem. Po mnenju objektivnih opazovalcev so te sramota za Avstrijo.
Tu hočem navesti samo nekaj dejstev, katerim je priča pisec teh vrstic. Naše šolsko poslopje je prostorno. V njem je petrazredna dvojezična šola. Kje so znaki te dvojezičnosti? Nič dvojezičnega ne o-paiziš v njej. Napisi zunaj in znotraj samo nemški. Učiteljstvo večinoma nevešče slovenskega jezika, poučuje v prvih razredih, kar nikakor ne soglaša z odredbo o teh
šolah. Ne le to, mnogi teh učiteljev so naravnost zagrizeni nasprotniki Slovencev. V nekem razredu učitelj sploh ni poučeval slovenščine. Na koncu leta pa je dal učencem rede iz slovenščine kakor mu je ravno padlo v glavo. O tem »korektnem postopanju vedo učenci, starši in se govori o tem. Kje je višja šolska oblast, da preišče, koliko je resnice v teh govoricah? Na neki drugi šoli so morali otroci namesto pouka v slovenščini za učitelja krompir lupiti, a neki tretji šoli niso bili šolski otroci deležni predpisanega odmora, ker so med seboj nekoč govorili v slovenskem jeziku... Poznam učitelja, ki je slovenske otroke pretepal na cesti ali jih naslednji dan kaznoval v šoli, ker so domov grede govorili v materinem jeziku. Neki nadučitelj je pretil staršem, da bodo otroci dobili v šoli slabe rede, če bodo starši z njimi govorili v slovenskem in ne v nemškem jeziku.
.Skratka, učiteljstvo sabotira enostavno slovenski jezik. In po vsem tem si upgjo nekateri govoriti o širokogrudnosti do manjšine. Ali je to res vse po demokratičnem švicarskem vzorcu???
Tako ne bo šlo naprej. Avstrija je hotela proti volji manjšine obdržati slovensko manjšino v svojih mejah. Ce hoče Avstrija prijateljsko sožitje s Slovenci, tedaj naj ve, da mora temeljito in čim-prej spremeniti svoje ravnanje s Slovenci. Sovraštvo, ki so ga Nemci, predvsem pa Avstrijci s svojim ravnanjem med zasedbo zanetili, se je razplamtelo v pravi požar.
Zato je opomin:	Avstrija, reši
šolsko vprašanje v smislu pravih demokratskih načel in daj najširše osnovne demokratične pravice in nacionalno enakopravnost koroškim Slovencem.
vso pravico biti zavarovana in zaščitena pred napadi šovinistov, ki naš narod sovražijo.
Hudo je prt srcu vsem zavednim Slovencem ko ugotavljajo, da se na eni strani zavedni slovenski narod tako na Goriškem kakor v dolini Nadiže vneto poteguje za svoje šole, na drugi strani pa razni mlačneži in kruhoborci v Gorici odtegujejo svoje otroke od naroda in jih pošiljajo v italijanske šole.
Poznamo trgovce in gostilničarje, ki tako ravnajo, pa tudi nekega gospoda, ki izvršuje prost poklic! Pri vseh teh igra vlogo samo korist, če že ne tudi bojazljivost. Zajec ostane vedno zajec, dolgouh in plah!
Ko pa gre za to, da bi od Slovencev kaj zaslužili, so prvi na nogah: v trgovini, v gostilni, v pisarni in pri vlaganju prošenj za profesorske službe na »slovenskih« šolah. Na ulici, in drugače v javnosti, a zlasti pred Italijani, ne čvekajo drugega kot samo italijanščino, tudi kadar govorijo med seboj, da jih le Italijani slišijo. Poučevati na slovenskih šolah pa se ne sramujejo! Ne sramujejo se niti svoje slovenščine, ki je taka, da se Bogu smili.
Vse Slovence in Slovenke pozivamo, naj opozorijo starše in učence, da storijo svojo narodno dolžnost, ker se na tak način prav v ničemer ne pregrešijo zoper državni zakon, ki ščiti v posebnih členih slovenski jezik. Pregrešijo pa se v nasprotnem primeru zoper lastni narod in lastni jezik. Oni zaničujejo s tem svojo lastno mater.
Kdor pozna slovenske učence, zlasti začetnike, naj jih poišče in jim svetuje ter pomaga tudi gmotno: uvaja naj jih s prepričljivo besedo v slovensko šolo, kjer se bodo učili in naučili dva jezika in tako spoznali in cenili dva naroda, oba naroda ljubili in vezali, ne pa razdvajali. Sveta dolžnost vsakogar je, da pomaga revnim otrokom stopati v njihovo materino šolo!
je kak odurnejši gospodar, žal tudi Slovenec, zahteval od najemnika še 24 odstotkov pridelka od koruze. Vse drugo je ostalo najemniku: polovica vina, polovica sadja, koruza, krompir, prešič, seno, mleko in maslo, zaslužek z živino, kokoši in jajca, žganje in še marsikateri drugi manjši pridelki. Leta 1944 so komunisti napovedali gospodarjem smrt, kmetom najemnikom pa svobodo in blagostanje: odločili so prvim le 25 odstotkov ti-! stih dajetov, ki jih je pogodba predvidevala, vse ostalo pa najemnikom. S tem so komunisti te kmete takoj potegnili v svoj tabor in 1 seveda v usodno zanko. Divje so
uboge kmete gonili proti gospodarjem in seveda proti vsem zavednim narodnim možem, ki so si upali dvomiti v komunizem in svariti narod pred pretečo nevarnostjo. Kmetje, ki so obogateli z vinom, sadjem, živino, žganjem in drugimi pridelki tako, da so postali skoro vsi milijonarji, in skoro že gospodarji zemlje, ki jim jo je komunizem kar ponujal, čez noč daroval, so postali pijani navdušenja. Zametali so belo moko in bele testenine, ki so jih Amerikanci dajali na karte, sramotili so te zaveznike in se jim v brk smejali. Skrajno so jih zaničevali in zahtevali naj se poberejo z naše zemlje, na kateri je gospodar samo »ljudstvo« z ju-nakom-herojem maršalom TITOM na čelu. Držali so zasedanje ljudskih sodišč po deset dni zaporedoma, zvečer, in obsojali na smrt vse zavedne Slovence domačine, ki jih je komunizem prikazoval kot »izdajalce«, ker niso hoteli kloniti pred njim in njegovo voljo. Brda na Goriškem imajo take junake, ki jih ni' strl in podjarmil niti fašizem, niti nacizem, še manj pa komunizem.
Prišla je izvedba mirovne pogodbe. Amerikanci so se z vsem svojim blagostanjem razočarani u-maknili, in z njimi mnoge najboljše slovenske družine iz Brd. Brda pa so sprejela Titove zaščitnike in njegov komunistični režim, ki je takoj začel uvajati rdeči »raj« na zemlji. Vse kmete »polovičarje«, katerim je obljubljal svobodo, zemljo in raj, je vrgel v državno za-
Prosveta
Slov. prosv. matica v Trstu priredi v ponedeljek 12. t. m. zvečer dokumentarnik kmetijskih filmov na trgu v Nabrežini. Pričetek ob 8. uri zvečer. Vstop prost.
Slov. prosv. matica Opčine pa priredi danes zvečer filmsko predstavo na Brdini, v torek 13. t. m. na Proseku in v ponedeljek 19. v Sv. Križu. Pričetek vselej ob 8. uri zvečer. Vstop prost.
Vabimo vse slovenske okoliške rojake, da se teh filmskih večerov udeleže.
Slov. prosv. matica v Slivnem vabi vaščane, da se udeleže večera dokumentarnih kmetijskih in drugih filmov, ki bo v torek 13. t. m. ab 8. uri zvečer v Slivnem.
Otroci so se vrnili s počitniških kolonij
V ponedeljek in torek zvečer so se vrnili zadnji slovenski otroci iz gorskih počitniških kolonij v Kar-niji in Kanalski dolini. V ponedeljek je prišlo z avtomobili 180 o-trok iz kolonije Rdečega križa v Karniji. V tej koloniji so bili o-troci staršev bivših partizanov, vojnih ujetnikov in internirancev ter vojne sirote. Kolonijo je vodilo slovensko osebje.
V torek zvečer z vlakom se je pa vrnilo 110 deklic in osebje iz druge počitniške kolonije v Zabni-cah. To kolonijo, kakor prvo, ki je bila sestavljena iz številčno približno enake skupine dečkov, je organiziral Odbor za slovenske počitniške kolonije. Ta odbor sta sporazumno imenovali Slovensko dobrodelno društvo in Slovensko karitativno društvo v Trstu. Ob tesnem sodelovanju članov obeh društev, se je izključno s prostovoljnimi prispevki slovenskih Tržačanov priredilo in vzdrževalo obe koloniji dečkov in deklic, ki sta trajali vsaka po dvajset dni.
Za prehrano obeh kolonij je bilo potrebnih približno po 5000 kosil, večerij in zajtrkov ter malic, skupno torej približno 20 tisoč obrokov hrane. Zasluga za uspeh tega dobrodelnega dela gre v prvi vrsti darovalcem, staršem in prirediteljem, pa tudi pridnim nabiral-kam. Se posebej pa je treba pohvaliti požrtvovalno in popolnoma brezplačno sodelovanje vzgojiteljev in upravnikov obeh kolonij ter vse pomožno osebje, posebno pa pridno in odlično kuharico, ki se je žrtvovala preko svojih moči, da je zadostila lačnim ustom tako številne družine.
Prav gotovo ni bilo vse tako, kakor bi si želeli, ker je poleg požrtvovalnosti osebja potrebno budi dosti, dosti denarnih sredstev. Ubogi smo, to je vse! Zato ni mogoče niti od daleč primerjati našo skromno kolonijo z drugimi kolonijami, kjer so imeli na razpolago težke milijone. Važno je le, da so se naši otroci počutili zadovoljne v gorskem zraku in v dobri družbi. Upamo, da bo uspeh še lepši v prihodnjem letu in bomo lahko prav vse potrebne slovenske otroke poslali v naše gorske kolonije.
Na naše načelno stališče o pomenu, sredstvih ter virih za organizacijo šolskih kolonij se v kratkem povrnemo z daljšim člankom.
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska:
tiskarna »ADRIA«, d. d. v Trstu
drugo. Postali so navadni dninarji na državnem posestvu. Plače dobijo tri tisoč šest sto dinarjev, če delajo vse dni v mesecu, sicer pa manj. Nič drugega, niti ene same češnje, breskve, hruške, jabolka a-li smokve. Prav nič drugega, niti grozdiča grozdja! Družina štirih članov: oče, mati in dva nedoletna otroka, dobi še tri stopetdeset dinarjev več na mesec, kot doklado za dva otroka. Vino stane petdeset dinarjev liter. Briški kmet pa je v prejšnjem času popil najmanj liter vina na dan. Ob težkem delu pa tudi poldrugi liter. Torej polovico in tudi več kot polovico sedanje plače. Reveži so danes tako obupani, da stiskajo pesti in škripajo z zobmi. Kolnejo tisti nesrečni čas, ko so se pustili zapeljati, in sram jih je njihovih divjih obsodb najboljših in najpametnejših sinov našega naroda. Na polju jim stoji ob strani stražar, ki jih takoj prime, če si drznejo vzeti le eno samo češnjo. Za melenkost.no godrnjanje pa je takoj itu aretacija. Obleke nič, o-butve nič!
Tako plačuje komunizem svojim »najzvestejšim«, ki jih je on zapeljal. Dragi sužnji komunizma, dragi kmetje! Le zmaga resnične demokracije vas bo osvobodila te najstrašnejše sužnosti. Le mati DOMOVINA vam bo dala kos zemlje, ki bo samo vaša, resnično vaša, na kateri boste svobodni in nedotakljivi. Zato ljubite to vašo DOMOVINO, ljubite bo našo zemljo in podpirajte z ljubeznijo in zvestobo resnično demokracijo in upajte!
Iz Nabrežine Smrt starega zav. delavca
Preteklo soboto 3. t. m. zvečer smo tu pokopali uglednega moža Pertot Antona, ki je v starosti 76 let podlegel kratki bolezni. Velika udeležba ma njegovi zadnji poti nam je priča kako je bil pokojni Anton priljubljen in spoštovan med vsem našim ljudstvom.
Ako pogledamo nekoliko nazaj v prejšnja leta, vidimo pok. Antona kako je pridno in marljivo delal skozi dolgih 60 let kot kamnosek v nabrežinskih kamnolomih. Pri gospodarjih je kot vesten delavec užival ugled, ravno tako je bil globoko spoštovan pri svojih sodelavcih, ker je pogumno branil pravične delavske interese. S svojim skromnim delom je dosegel uspehe tudi v svojem gospodarstvu, kjer je za družino pridno skrbel, ter si postavil svojo hišico z lepim premoženjem.
V starih časih so bistri in pridni delavci porabili budi svoj prosti čas za druge, obče koristne stvari. In tu vidimo pokojnega, kako 'je v družbi svojih prijateljev delavcev pomagal ustanavljati in voditi razna društva in ustanove, katera so posebno delavcem prinesla veliko koristi. Posebno z veseljem je deloval v gospodarskih organizacijah, kjer je igral večinoma glavno vlogo. Tako je bil n. pr. večletni predsednik Okrajne bolniške blagajne, Obrtno gospodarskega društva, Nabrežinskih delavskih zadrug ter Hranilnega in Posojilnega društva. Zraven je bil še v raznih delavskih odborih. Z eno besedo, bil je v tistih časih steber društvenega delovanja v naši občini.
Njegovo delovanje naj bo za vzgled naši mladini, ki posebno v sedajih časih krvavo potrebuje takih bistrih, poštenih in nesebičnih mož kot je bil ravino pokojni Tone.
Vsem sorodnikom pokojnega izrekamo vsi prijatelji naše najiskrenejše sožalje.
Sv. Križ
Sv. Križ pri Trstu je znana narodna trdnjava, saj vedo celo povedati, da so v prvih letih po prvi svetovni vojni križanski otroci za krajši čas napodili fašiste iz vasi, ker so z njimi vprizorili kar »celo bitko«.
Križani so znani kot prvovrstni pevci, toda v zadnjem času je zaradi poedinih političnih prenapete-žev postala »mirna doba petiželnih slavčkov«.
Kot v preteklosti, ko so Križani nosili zastavo narodnega navdušenja, se bodo tudi danes otresli raznih ovir in stopili v ospredje, dvignili svojo krajevno politično organizacijo in pripomogli k zmagi demokratske misli.
Z ustanovitvijo take organizacije in povezavo demokratično usmerjenih Slovencev bodo zmogli ustanoviti tudi svoje kulturno društvo, ki bo dostopno slovenskim demokratom. Pod okriljem tega društva pa bodo tudi kos pevskemu zboru, ki bo nosil lepo zvenečo slovensko pesem po slovenskem Krasu.
Repentabor
V naši občini se naši ljudje močno zanimajo za kulturna vprašanja ter želijo, da se ustanovi kulturna organizacija. V tem smislu so se vršili začetni razgovori z našimi somišljeniki, kateri pa so
istočasno tudi mišljenja, da je treba z resnico odpirati ljudstvu oči in ga pripeljati v narodno demokratsko gibanje. Rezultat razgovorov je, da bodo v bližnji bodočnosti ustanovili politično in kulturno organizacijo, ki bo delovala na političnem, gospodarskem, kulturnem in socialnem polju v repentaborski občini v korist občanov in celokupnega slovenskega življa na tržaškem ozemlju.
Prijava premoženja ležečega v Jugoslaviji
V /zvezi s pisanjem nekaterih italijanskih časopisov, da je treba prijaviti premoženje italijanskih državljanov, ki ga imajo v Jugoslaviji, moramo zopet pojasniti, da vlada ni še izdala tozadevnega odloka in navodil, po katerih se morajo prijave izvršiti. Komisija za pregledovanje in ocenjevanje teh premoženj bo seveda gotovo šla v Jugoslavijo in bo ocenjevala tista premoženja, ki jih je kdo prijavil po svojem lastnem kriteriju. Vprašanje je, ali bodo taki prijavitelji pristali na oceno premoženja, ki ga bo napravila mešana italijan-sko-.jugoslovanska komisija. Saj nihče še ne ve, kako bodo cenili in kako izplačevali: po cenah, ki veljajo v Jugoslaviji in ki so mnogo nižje od onih, ki tečejo v Italiji? Ali bo plačevala Jugoslavija v dinarjih? Po kakšni valuti? Ali pa bo plačevala Italija v obveznicah?
Dokler vlada ne izda zakona, naj se nihče ne prenagli, da ne dobi pest pepela za veliko vrednost premoženja.
Nekateri časopisi so prinesli vest, da premoženje lahko prijavijo tudi tisti begunci, ki niso še dobili rešitve na izjavo opcije za italijansko državljanstvo. In če jim Jugoslavija nalašč zavrne opcijo, ko bo videla, da bi morala plačati premoženje, če opcijo sprejme?
Ko bo vlada izdala potrebni in predvideni ter že napovedani zakon, bomo našo javnost takoj z njim seznanili.
Zopet begunci
■Iz Titovine prihaja vsak dan lepo število beguncev. Ta teden je prišlo tudi 35 Romunov, ki so se nahajali v taboriščih v Jugoslaviji in so se raje usmerili proti zapadu namesto v Romunijo, ko so bili izpuščeni. Gotovo s:o Titove straže stisnile eno oko, ko so videle, da gre za tuje državljane, ki ne marajo pod komimformiste. Med njimi sta tudi en sodnik in en inženir.
Važno za begunce
Na prizadevanju zastopnika SDZ iz Gorice je šef urada IRO iz Trsta izjavil, da bo ugodno rešil vsako prošnjo res potrebnih beguncev, ki so sprejeti v IRO in ki pomoč nujno rabijo na primer za kaka zdravila, popravitev zob itd. To velja dokler ne dobijo rešene prošnje za stalno pomoč. Prizadeti naj se zglasijo v uradu IRO v Gorici, ali pa naj tudi sami spišejo kratko prošnjo in jo dostavijo uradu IRO v Gorici. Prav za prav jim bo ta urad IRO v Gorici uredil vse potrebno, samo da se tam zglasijo.
Šolski suplenti
Na goriškem šolskem skrbništvu je objavljena lestvica srednješolskih profesorjev suplentov za prihodnje šolsko leto.
Za streptomicin
Učitelji slovenskih šol didaktičnega ravnateljstva v Gorici so nabrali 17.200 lir za sklad streptomi-cina v javno korist, oni z dadak-tičnega ravnateljstva Doberdob pa 7.700 lir.
Prepovedana uporaba elektrike
Pristojna oblast je zaradi stalnega upadanja vodnega stanja prepovedala rabo elektrike dvakrat v tednu. Kraji Gradišče, Fara, Za-graj, Romans, Fogliano, San Pier dTsonzo, Doberdob in Sovodnje ne bodo smeli rabiti elektrike ob ponedeljkih in torkih: Krmin, Kapri-va, Mariano, Dolenje, Chiopris, Villa Vicentina ob petkih in sobotah:	Ronchi, Tržič, Skocijan ob
Soči, Turjak in Starancam ob sredah in četrtkih. Za Gorico in Gra-dež bodo nove predpise še objavili. Zasebniki ne smejo po sedanjih predpisih porabiti mesečno več kot 65 odstotkov električne sile, ki so jo porabili decembra 1948.
Brezposelni se gibajo
V zadnjih dveh tednih so se go-riški brezposelni, ki jih je 10 odstotkov vsega prebivalstva, začeli hrupno gibati. Stalno zborujejo in hodijo k oblastvam z zahtevo, naj
Romanje fatimske Matere božje
V nedeljo bodo na Opčinah zaključne slovesnosti ramanja fatimske Matere božje, ki se je v četrtek, 8. t. m. vrnila v župno cerkev na Opčinah. Številna procesija vaščanov je pričakala kip na meji med trebensko in opensko faro, nakar so ga v slovesnem sprevodu pripeljali na Opčine. Tudi polnočnice se je udeležilo zelo mnogo ljudi.
jim dajo delo in zaslužek. Tolažijo jih kakor morejo in stalno obljubljajo pomoč.
Gorica vidno propada in nihče ne more ustaviti njenega kritičnega položaja. Pa niso tudi tega krivi »ščavi«, ker ne prihajajo več v Gorico kupovat, trgovat in puščat tukaj lepe milijone!?...
Konec zabave na Gradu
Tvrdka Castiglioni, ki je imela režijo letnih zabav na gradu je sklenila končati z delovanjem še pred koncem sezone. Zabavni večeri so bili zelo slabo obiskani od goriškega prebivalstva in tvrdka trpi za milijon lir škode. Zopet en dokaz da Gorica ne more živeti. Na gradu, kjer je naše ljudstvo trpelo in kjer so Nemci toliko ljudi postrelili, je bolje, da vlada ljubi mir.
Demokristijani so sklepali
V četrtek 1. t. m. je vodstvo go-riških demokristjanov sklepalo in prišlo do zaključka, da je treba želeti dobre odnošaje z - Jugoslavijo zaradi trgovinskih zadev in zato, da se bo na tak način laže rešilo vprašanje odpeljanih (deportiranih) v maju 1945. O ravnanju Italije s slovensko manjšino, ki je še vedno brez avtonomije in zaščitnih zakonov, vodstvo goriških demokristjanov ni sklepalo, čeravno dobro ve, kako težak je položaj Slovencev v Gorici. Prav, da se vsi zanimajo za odpeljane v maju 1945, čeravno so to bili po večini fašisti, ali kdo naj popravi pa krivice, ki jih je fašistična Italija zadala Slovencem, katerih klica po pravičnem in poštenem ravnanju niti gospodje demokristjani nočejo slišati niti v Gorici niti v Rimu.
Tržič
V našem mestu bodo na pobudo pokrajinske vprave odprli center za pogozdovanje; zaposlili bodo na ta način kakih sto delavcev. Obljubljajo tudi, da bodo odprli v Tržiču tudi dve delavnici za pripravljanje delavcev, ki bosta na razpolago samo brezposelnim iz Ronkov.
Župnik v Budanjah -zlatomašnik
Duhovni svetnik g. Ivan Debevec, ki župnikuje že nad 40 let v Budanjah na Vipavskem, je v nedeljo 21. avg. slovesno praznoval svojo zlato mašo. Slavja svojega spoštovanega dušnega pastirja se je udeležila vsa fara, prihitelo je pa mnogo ljudi tudi iz sosednih župnij. Cerkvena slovesnost je bila izredno sijajna. Sv. daritvi, ki jo je v nabito polni, lepo okrašeni cerkvi pel jubilant, je prisostvovalo 13 njegovih sobratov. Zlatomašnik, ki je skoro vse svoje življenjske sile posvetil Budanjam in Zgornji Vipavski dolini, je skromen in ljubezniv gospod ter ves živi svojemu poklicu. Bog naj ga ohrani še dolgo vrsto zdravih let!
Duhovniška vest
G. župnik Bernard Špacapan, ki upravlja sedaj duhovnijo Jamlje in Dol gre za župnika v Podgoro; g. Stanko Premrl, podgorski upravitelj, je imenovan za vikarja v St. Mavru; dosedanji vikar v St. Mavru g. Jože Vošnjak, bo nasledil g. Špacapana v Jamljah in Dolu. Msgr. dr. Božo Kjačič bo nadome-stoval kurata v bolnici za duševne bolezni na šempeiterski cesti. Bogoslovec g. Bogomir Brecelj je bil te dni posvečen v diakona. G. kaplan v Krminu Alojzij Filiputi je prevzel oskrbo vasi Plešivo ob državni meji v Brdih.
KATERA slovenska družina v Trstu bi sprejela na stanovanje slovensko učiteljico?
Ponudbe v upravi lista, Trst ul. S. Anastasio 1-c.
Mizarji | D„k ,mr. Kmetovalci 1 kooe, mace. podjetniki 1 ThulJo,
trame, oezai ne plošče, furnir, parkete in drna nudi najugodneje
CALEA
TEL.------------------—
90441 TRST
Viola Sonnino, 2 4
Slovenskim staršem na Goriškem
Kancem tega meseca začne zopet vpisovanje otrok v šole. Pri tej priliki moramo spregovoriti nekaj besed slovenskim staršem in sploh vsem Slovencem, ki jim je mar za obstoj slovenskih šol in za našo narodno stvar v Italiji. Mnogi mislijo, da je bolje, če pošljejo svoje otroke v italijansko šolo, ker si tako prihranijo očitke in neljub pritisk ' od strani italijanskih šovinistov; drugi pa menijo, da v slovenskih šolah ne poučujejo italijanščine. Vsi rbi pomisleki so zmotni in starši, ki se pustijo zapeljati od takih nesmiselnih pomislekov, kvarijo ugled sebi in narodu, svojim o-trokom pa le škodujejo.
Šovinisti so bili in ostanejo vedno hudobni; ne morejo pa škodovati nikomur, ki je trdne volje in kremenitega iznačaja!
Šovinisti ne morejo vzeti kruha prav nobenemu, ker so šole odvisne od državne oblasti, ne pa od kakega političnega prenapeteža, ki bo Slovenca vedno zaničeval, tudi če bo dal svoje otroke v italijanske šole. *
Na drugi strani pa se morajo starši dobro zavedati, da imajo slovenski učenci v slovenskih šolah kot učni predmet tudi italijanščino. In da so spričevala, ki jih dobijo popolnoma enakopravna spričevalom, ki 'jih dobijo učenci italijanskih šol, kjer pa slovenščine ne poučujejo.
V dolini Aosta in na Tirolskem so primorani italijanski učenci u-čiti se .tudi francoščine odnosno nemščine, ker to zahteva in predpisuje šolski .zakon, ki ga je vlada izdalš v okviru posebne avtonomije, ki je v teh dveh deželah že v veljifvtl.
Kakor znano, določa ustava posebno avtonomijo tudi za našo de-želp, le parlament jo je začasno od-godfl. Prej ali slej bo torej stopila omenjena ustavna določba v veljavo tudi pri nas. S tem nočemo reči, da zahtevamo, naj se italijanski učenci učijo tudi našega jezika, trdimo pa, da ima naša manjšina
Taho plačujejo komunisti
V Brdih na Goriškem, na desnem' bregu Soče, kjer rodijo pridnemu slovenskemu kmetu polja bogate sadove, so vladale še do druge svetovne vojne precej težke socialne razmere. Mnogi naši kmetje sp se morali preživljati s težkim delom na zemlji, ki so jo tiščali v svojih rokah tuji gospodarji. Naši poljedelci, stoletni sužnji in robovi, so .imeli to zemljo v najem. Imenovali smo jih »polovičarje«, ker so kot najemnino dajali gospodarjem, navadno polovico glavnih pridelkov, to je vina in sadja. Gospodar je plačeval sam ves davek in prispeval s 40 odstotki k stroškom za modro galico. Tu pa tam
Vesti s Tržaškega
Vesti z Goriškega
ii'WU