•» # dž 10 DUHOVNO ŽIVLJENJE BUENOS AIRES - LETO 83 CL-CJ D-ČLLA S-Cm GOSPODOVA, Z.G0D1 s< mi PO tVOJI 6GSGDI. Naša Gospa iz Lourdesa, Santos Lugares Z letošnjega romanja k naši Gospe v Lourdes - Foto Marko Vombergar Duhovne vaje za žene in može v San Miguelu. Vodil jih je g. Robert Brest. Foto Angelika Smole Selan ■ >' ' T» «r M 7 Bog hoče rešiti človeštvo Anton Nadrah Bog je svet tako ljubil A postol Janez je v svojem Prvem pismu na LA podlagi osebnega izkustva in Jezusovega -Z. jLoznanila dvakrat zapisal, da je Bog ljubezen (prim. lJn 4,8.16). Zato ljubi svet, ki ga je ustvaril. Ljubi še posebej vsakega človeka. Za našo vero je nadvse pomembno, da to vedno znova spoznavamo in verjamemo tistim, ki so bili s to Božjo ljubeznijo še posebej obdarovani. Tak je bil apostol Janez. V svojem evangeliju je oznanil: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinoro-jenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Tudi Fatima je izraz Božje ljubezni. Lahko bi rekli, da je Bog svet tako ljubil, da je v Fatimo trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti (in po njih nam), najprej poslal svojega angela, nato pa Mater Marijo. Bližamo se stoletnici fatimskih dogodkov, ki so se odvijali v letih 1916 in 1917. Na „stoletnico je ,r % r V, il opozoril papež Benedikt XVI., ko je kot romar ob obisku Fatime v maju 2010 izrekel pomenljive besede: »Naj sedem let, ki nas loči od stoletnice prikazovanj naše fatimske Gospe, pomaga do zmage njenega brezmadežnega Srca.« S tem je oznanil tudi cilj sedemletne priprave in samega obhajanja stoletnice: zmaga Marijinega brezmadežnega Srca, z njo pa zmaga presvetega Jezusovega Srca in seveda vse Presvete Trojice. Da se bo to zgodilo, je potrebna poglobitev naše vere. Isti cilj ima leto vere, ki smo ga začeli 11. oktobra 2012, prav na 50. obletnico začetka 2. vatikanskega koncila. Papež Benedikt XVI. je ob istem obisku na Portugalskem, 11. maja 2010, dejal, da je s fatim-skimi dogodki Bog odprl okno upanja, ker mu je človek zaprl vrata. »V Fatimi nas Devica Marija vse vabi, da gledamo na zemljo kot na kraj svojega romanja proti dokončni domovini, ki so nebesa. V resnici smo mi vsi romarji in potrebujemo Mater, da nas vodi.« Cerkev z obiskom papežev na najvišji način Stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi naproti potrjuje resničnost fatimskih dogodkov, ki jih je potrdila že Marija sama 13. oktobra 1917, ko je napravila znani sončni čudež zato, da bodo vsi verjeli. Potrdil jih je leta 1930 tudi krajevni leirijski škof Jose (Jožef) Correia da Silva. Neodgovorno bi bilo, če se zanje ne bi zanimali in jih ne upoštevali, čeprav ne spadajo k javnemu razodetju, kakor Sveto pismo, in nam ne prinašajo novih verskih resnic. Če so to sporočila in naročila naše Matere, ki nas neizmerno ljubi in je zaskrbljena za našo večno usodo, so za nas nekaj nadvse pomembnega in dobrega. Zelo slabi Marijini otroci bi bili, če se zanje ne bi zanimali in jih ne upoštevali. Ni pa pomembno le sporočilo, ampak tudi svetniški zgled treh fatimskih pastirčkov, kakor je naglasil papež Benedikt XVI. ob istem obisku v Fatimi: »Zgled in spodbuda so nam pastirčki, ki so naredili iz svojega življenja daritev Bogu in služenje ljudem iz ljubezni do Boga.« Bog ni pozabil prostozidarske Portugalske Ko je leta 1910 Portugalska postala republika, so bile politične razmere zelo nestabilne in veri sovražne. Revolucija je sledila za revolucijo. Od leta 1910 do 1926 je bilo kar 20 vstaj in 34 vlad. Na oblasti so bili prostozidarji. Leta 1911 je prišlo do ločitve Cerkve od države. Oblastniki in prostozidarji so oznanjali: »S tem zakonom bo katoliška vera, ki je glavni vzrok sedanjega stanja, v dveh generacijah popolnoma propadla.« Ponavljali so geslo: »Niti Bog niti vera!« Sistematično so širili sovraštvo do Cerkve. Od tedaj je bila Cerkev s svojimi usta- novami preganjana, njeno premoženje zaplenjeno, cerkveni prazniki ukinjeni, procesije in zvonjenje prepovedano, katoliške šole zaprte, verouk prepovedan, prav tako duhovniška in redovniška obleka. Mnoge Božje hiše so bile spremenjene v kasarne ali hleve. Z izbruhom prve svetovne vojne 1914 so se razmere vedno bolj slabšale, zlasti od leta 1916, ko je bila Portugalska potegnjena v vojno. Politične razmere so se ustalile šele leta 1928, ko je prišel na oblast Antonio de Oliveira Salazar in z njim protikomunistična vojaška diktatura. Cerkev je dobila svobodo. Vsebino radijskega nagovora papeža Pija XII. oktobra 1942 o razmerah na Portugalskem v času Marijinih prikazovanj bi lahko strnili v besede: »Bila je tragična ura, polna teme in trpljenja. Portugalska je pozabila na Boga, toda Bog Portugalske ni pozabil.« Hvala Bogu, ljudstvo na podeželju je kljub močnemu pritisku v veliki večini ostalo verno. Fatima je bila precej odmaknjena od sveta, zato se vse omenjene novotarije tam niso uveljavile. Bog je v svoji ljubezni že pripravljal rešitev. Sestra Lucija je ob koncu svojega življenja v knjižici Moj pogled na Sporočilo po preteku časa in dogajanj takole ocenila Božji poseg v Fatimi: »Ko je nastopil od Boga določen čas, leto in ura, je poslal nebeško Poslanko na zemljo, saj je njena Gospa, Kraljica, Mati in Zavetnica, da bi postavil svoj oltar in bi se od tam širil evangelij po vsem svetu, se širil na perutih luči navkljub ateizmu, ki hoče ugasniti luč vere, upanja in ljubezni.« Iz knjige Fatima okno upanja - Narisala ena izmed Malih Jezusovih sester Svetnica z nasmehom Sv. mati Terezija v treh potezah Marjan Pogačnik bčudovali smo mater Tere-I 1 zijo, zdaj, z »uradnim peča- tom«, nam je še toliko bolj dana v spodbudo. Toda kaj nam pravzaprav sporoča njeno življenje? Najprej nam govori o prvenstvu odnosa z Bogom. Ni se imela za humanitarno delavko, kar ji je na svoj način priznal indijski minister, ko ji je dejal: »Midva oba delava na humanitarnem področju, a med nama je velika razlika: mi to delamo za neko stvar, vi to delate za nekoga.« Za Jezusa. »Ni me strah reči, da sem zaljubljena v Kristusa, ker mi pomeni vse,« je dejala. V tej ljubezni je napravila »četrto zaobljubo«, in sicer, da mu ne bo nikoli ničesar odrekla, da bo »svinčnik v njegovi roki«. In ko jo je Ženin še kot loret-sko sestro »prijel za besedo« in jo na poti z vlakom v Darjeeling prosil, naj bo njegova luč, naj mu služi med najbolj ubogimi med ubogimi, mu je sledila na ulico. Nekoč se je posvečala bolniku v bednem stanju in ameriški novinarji je dejal, da tega ne bi počel niti za milijon dolarjev. »Tudi jaz ne,« mu je odvrnila. Za Jezusa pač. Srečevala ga je v revežih in v evharistični navzočnosti - vsak pozornost. Ko se je z nekom pogovarjala, je bil v tistem trenutku zanjo edini človek na svetu. Želela je biti Očetova ljubezen in nežnost za svet. Njeno tretje prepoznavno znamenje in sporočilo za svet seje kazalo na njenem obrazu - veselje. Govorila je, da je delo sester v revnih predmestjih Bog blagoslovil ne zaradi osebnih lastnosti nekaterih, marveč zaradi njihovega veselja. Ki je bilo sad darovanja. Vedrina, ki jo je izžarevala, je bila še toliko bolj presenetljiva ob tem, da večino časa - kot vemo iz njenih osebnih zapiskov - ni čutila božje tolažbe. Papež Frančišek je dejal v nede Ijo, ko jo je razglasil za svetnico: »Nosimo njen nasmeh v svojih srcih.« Iz Družine »DELIVKA BOŽJEGA USMILJENJA« dan dve uri, včasih tudi sredi noči, če seje pozno vrnila z dolge poti. Druga glavna poteza, s katero je osvajala ljudi, je bila njena nežna skrb za druge. Največjim revežem je prinašala tolažbo in vračala dostojanstvo. »Vse življenje sem živel na ulici kot žival, a zdaj bom umrl kot angel,« je v »Hiši umirajočih« v Kalighatu zamrmral mož, ki ga je sprejela na ulici. Po besedah Lea Ma-asburga, duhovnika, ki jo je več let spremljal, je ljudi nagovarjalo njeno darovanje same sebe, rahločutnost, Jože Pavlič apež Frančišek je v nedeljo, 4. septembra, dopoldne med mašo na Trgu sv. Petra v Rimu blaženo mater Terezijo iz Kalkute (1910-1997), redovno ustanoviteljico, Nobelovo nagrajenko za mir, veliko dobrotnico človeštva, po vsem svetu znano predvsem zaradi jzmerne ljubezni, skrbi in nege m Ut/ k' '«i najbolj siromašnih in zapuščenih prebivalcev četrti bede v Kalkuti, povzdignil na oltar kot svetnico. To je naredil dan pred njenim godom pred več kot 100.000 verniki, med njimi tudi iz Slovenije, 13 predsedniki držav in vlad, med njimi predsednikom indijske vlade Naren-dro Modijem, številnimi članicami Kongregacije misijonark ljubezni Sveta Mati Terezija - Delivka Božjega usmiljenja Vatikan, kanonizacija Matere terezije, 4.9.16 in Kongregacije bratov misijonarjev ljubezni, ki ju je ustanovila mati Terezija, romarji iz dežel, v katerih je živela in delovala oz. bila posebej povezana z njimi (Makedonija, Albanija, Indija ...), pred vsem vernim in tudi nevernim svetom, ki jo je že za časa njenega življenja silno spoštoval in se priklanjal svetniški ženici v belo-modrem sariju, jo za njeno delo nagrajeval (leta 1979 so ji podelili Nobelovo nagrado za mir) in jo neizmerno občudoval. Prav posebej papež sv. Janez Pavel II., pod katerim se je le dve leti po njeni smrti (5. septembra 1997) začel postopek za njeno razglasitev za blaženo, čez štiri leta (19. oktobra 2003) pa jo je sam povzdignil na oltar. Tudi sedanji papež Frančišek, ki jo je razglasil za svetnico, je mater Terezijo občudoval kot ženo, »ki je vedno rekla to, kar je hotela reči«. Osebnojo je spoznal med škofovsko sinodo v Vatikanu leta 1994, ko je sedela za njim. Prevzela ga je njena moč in odločnost, ko se je javila, da bo spregovorila. Za razglasitev za svetnico je bil izpolnjen pogoj drugega čudeža na njeno priprošnjo Bogu: Brazilec Marcilio Haddad Andrino je leta 2008 čudežno ozdravel po tumorju na možganih. Obred razglasitve blažene matere Terezije za svetnico se je začel s prošnjo prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov kardinala Angela Amata. Papeža je prosil, naj to naredi, da se »lahko z zaželeno kanonizacijo ves svet zazre vanjo, prosi za njeno priprošnjo in jo posnema v dobrodelni dejavnosti«. Prošnjo je utemeljil s sledečo obrazložitvijo: »V svojem življenju se je po zgledu Kristusa, usmiljenega Samarijana, znala približati vsakemu človeku, ki ga je srečala v potrebi, delila trpljenje s tistimi, ki so živeli na skrajnem robu družbe, in pričevala o brezmejni ljubezni Boga do njegovega ljudstva.« Kardinal Amatoje nato zgoščeno predstavil nekaj najbolj vidnih potez življenja blažene matere Terezije (Agnes Gonxha Bojaxhiu) od rojstva 26. avgusta 1910 v albanski družini v Skopju (mašo v zahvalo za kanonizacijo bo 11. septembra v tem mestu daroval papežev legat kardinal Vinko Puljič) do smrti 5. septembra 1997 v Kalkuti. Papež Frančišek je nato z latinskim obrazcem »Beatam Teresiam de Calcutta Sanctam esse decerni-mus et definimus« (odločamo in določamo, da je blažena Terezija iz Kalkute sveta) mater Terezijo tudi uradno razglasil za svetnico. To dejanje so navzoči verniki navdušeno pozdravili, številni tudi solznih oči. V nagovoru med mašo (objavljamo ga posebej na sedmi strani) je papež poudaril, da je bila »mati Terezija vse življenje velikodušna delivka božjega usmiljenja, saj je bila vsem na voljo tako, da je sprejemala in branila človeško življenje, tudi nerojeno, zapuščeno in zavrženo. Zavzela se je za obrambo življenja, ko je nenehno oznanjala, da je 'tisti, ki še ni rojen, najšibkejši, najmanjši, najbolj potreben usmiljenja'.« Vsem, ki dobrodelno delujejo, posebej prostovoljcem, s katerimi se je srečal prejšnjega dne, je v svetem letu usmiljenja (razglasitev bi. matere Terezije za svetnico je bila eden njegovih vrhuncev) sveto mater Terezijo priporočil: »Ona naj bo vaš zgled svetosti! /.../ Ta neutrudna delavka usmiljenja naj DNEVNIK SVETE S. FAVSTINE KOWALSKE (94) »Po molitvi tega rožnega venca sem pripravljen dati vse, za car me bodo prosili« r"'| 1.1938. Danes mi J je Gospod rekel: U e Moja hči, zapiši besede: Vsi tisti, ki bodo slavili moje usmiljenje in širili njegovo slavo ter spodbujali druge k zaupanju v moje usmiljenje, ne bodo ob smrtni uri okusili groze. Moje usmiljenje jih bo varovalo v zadnjem boju... Moja hči, spodbujaj ljudi k molitvi rožnega venca, ki sem ti ga izročil. Po molitvi tega rožnega venca sem pripravljen dati vse, za kar me bodo prosili. Trdovratne grešnike, ki ga bodo molili, bom napolnil z mirom. Njihova zadnja ura bo srečna. Napiši to za trpeče ljudi: Ko bo duša uzrla in spoznala hudobijo svojih grehov, ko se ji pred očmi odgrne vse brezno njene bede, v kakršno se je pogreznila, naj ne obupuje, ampak naj se z zaupanjem vrže v naročje mojega usmiljenja kakor otrok v objem svoje ljubljene matere. Te osebe imajo prednostno pravico do mojega sočutnega Srca, imajo prednostno pravico do mojega usmiljenja. Povej jim, da še nobeden, kdor je klical moje usmiljenje, ni bil razočaran ali osramočen. Kdor je zaupal v mojo dobroto, mi posebej ugaja. Napiši: Kadar bodo pri umirajočih molili ta rožni venec usmiljenja, ne bom stal med Očetom in umirajočo dušo kot pravični sodnik, am- pak kot usmiljeni Odrešenik. V tem trenutku mi je Gospod dal spoznati, kako zelo je ljubosumen na moje srce. Tildi med sosestrami se boš počutila osamljeno, a tedaj vedi, da želim, da bi se zaupno družila z menoj. Meni gre za vsak utrip tvojega srca; vsak trepet tvoje ljubezni odmeva v mojem Srcu, hrepenim po tvoji ljubezni. Jezus, saj tudi moje srce ne bi moglo živeti brez tebe. Če bi mi bila podarjena srca vseh ustvarjenih bitij, ne bi mogla umiriti globine mojega srca. Danes zvečer mi je Gospod povedal: Ob smrtni uri se mi popolnoma prepusti, jaz pa te bom svojemu Očetu predstavil kot svojo nevesto. Naročam ti, da na poseben način združuješ tudi najmanjša dejanja z mojim zasluženjem; tedaj bo moj Oče nanje pogledal z ljubeznijo kakor na moja lastna dejanja. Ne spreminjaj posebnega izpraševanja vesti, ki sem ti ga dal po očetu Andraszu, namreč da bi se trajno združevala z menoj; to je tisto, kar od tebe danes izrecno pričakujem. Do mojih namestnikov bodi otrok, kajti izposojam si njihova usta, da bi tebi govorili, da ne bi imela nobenih dvomov. Moje zdravje se je nekoliko popravilo. Danes sem šla v jedilnico in v kapelo, dolžnosti pa še ne morem opravljati, zato ostajam v celici pri čolničku šivalnega stroja (med boleznijo je s. Favstina izdelovala okrasne nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za naše ravnanje zastonjska ljubezen, osvobojena vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero.« Kako je treba ljudem v stiski pomagati tudi v dejanju, je papež Frančišek po maši po vzoru sv. matere Terezije pokazal s tem, da je povabil h kosilu (na pico ene izmed neapeljskih picerij) v atrij dvo- rane Pavla VI. 1500 siromašnih in brezdomnih ljudi iz petih večjih italijanskih mest, za katere skrbijo sestre matere Terezije. Stregle so jim misijonarke in misijonarji iz njenih kongregacij in prostovoljci. Iz Družine Dnevnik svete Favstine Kowalske obrobe za oltarne prte). To ročno delo me zelo privlači, vendar me celo takšno lahko delo utruja. Vidim, kako slabotne so moje moči. Ne poznam dolgočasja, ker je vsak hip mojega življenja izpolnjen z molitvijo, s trpljenjem, z delom; če ne na en pa na drug način slavim Boga, in če bi mi Bog dal življenje še enkrat, ne vem, če bi ga bolje uporabila. Gospod mi je rekel: Napajam se s tvojo ljubeznijo; tvoja iskrena ljubezen je tako prijetna mojemu Srcu kakor vonj popka vrtnice v zgodnjem jutru, ko sonce še ni popilo rose z njega. Svežina tvojega srca me navdušuje, zato se družim s teboj tako prisrčno kot z nobenim zemeljskim bitjem... Danes sem zagledala napore duhovnika Michela Sopočka za božjo stvar. Njegovo srce začenja okušati to, s čimer je bilo prepojeno božje Srce med zemeljskim življenjem. Za trud — nehvaležnost... Toda njegova gorečnost za božjo slavo je velika ... 30.1.1938. Enodnevna duhovna obnova Med premišljevanjem mi je dal Gospod spoznati: Dokler mi srce bije v prsih, se moram truditi, da bi se širilo božje kraljestvo na zemlji. Moram se bojevati za slavo svojega Stvarnika. Vem, da bom Bogu izkazala slavo, ki jo od mene pričakuje, če si bom prizadevala zvesto sodelovati z božjo milostjo. Želim živeti v duhu vere; sprejemam vse, kar me zadene, kot dar ljubeče božje volje, ki mi iskreno želi srečo. Zato vse, kar mi Bog pošilja, sprejemam vdano in hvaležno, ne da bi se ozirala na glas narave niti na prišepetavanje samoljubja. Pred pomembnejšim dejanjem se za trenutek zamis- lim, kakšno zvezo ima z večnim življenjem, kaj je glavni razlog za to delovanje: ali božja slava ali kakšen blagor moje duše ali drugih duš. Če mi srce pove, da je tako, tedaj bom neuklonljiva pri izpolnjevanju danega delovanja, ne oziraje se na ovire in na žrtve; ne dam se zastrašiti spričo sprejetega načrta; zadošča mi spoznanje, da je Bogu drag. In nasprotno, če spoznam, da tista dejanja nimajo nič skupnega z zgoraj izraženim, se bom trudila z dobrim namenom dvigniti jih na višjo raven. Če pa spoznam, da kaj izvira iz samoljubja, se temu odrečem že na začetku. V trenutkih dvomov ne bom delovala, ampak bom prizadevno iskala razlago pri duhovnikih, posebej pri svojem duhovnem voditelju. Pred očitki in pripombami kogar koli se ne bom opravičevala, razen če me bodo naravnost vprašali, da bi povedala resnico. Z veliko potrpežljivostjo želim poslušati zaupne izpovedi drugih, sprejemati njihovo trpljenje, jih duhovno utrjevati, svoje trpljenje pa potapljati v nadvse usmiljeno Jezusovo Srce. Nikoli ne bom zapustila globin njegovega usmiljenja, da bi ves svet privedla vanj. Med premišljevanjem o smrti sem Gospoda prosila, da bi blagovolil moje srce navdati s tistimi čustvi, ki jih bom imela ob smrtni uri. Notranja božja milost mi je odgovorila, da sem delala, kar je bilo v moji moči, torej sem lahko mirna. V tem trenutku se je v moji duši prebudila tako velika hvaležnost do Boga, da sem se od veselja razjokala kakor majhen otrok ... Naslednje jutro sem se pripravljala na sveto obhajilo kot na popotnico in sem zase zmolila molitve za umirajoče. Tedaj sem zaslišala besede: Kakor si z menoj združena v življenju, tako boš tudi v trenutku smrti. Po teh besedah se je v moji duši prebudilo tako veliko zaupanje v božje usmiljenje, da ne bi podvomila v božjo dobroto, četudi bi na svoji vesti imela grehe vsega sveta in grehe vseh pogubljenih. Brez pomisleka bi se vrgla v globine božjega usmiljenja, ki je za nas vedno odprto, in s srcem, strtim v prah, bi padla pred njegove noge in se popolnoma predala njegovi sveti volji, ki je usmiljenje samo. Moj Jezus, življenje moje duše, moje življenje, moj Odrešenik, moj preljubeznivi Ženin in hkrati moj sodnik, ti veš, da v tej zadnji uri ne morem računati na nikakršno svoje zasluženje, Ampak samo na tvoje usmiljenje. Glej, že danes se vsa potapljam v globine tvojega usmiljenja, ki je vedno odprto za vsakega človeka. Moj Jezus, eno nalogo imam v življenju, ob smrti in v vsej večnosti: poveličevati tvoje nepojmljivo usmiljenje. Noben um ne more priti do dna skrivnosti tvojega usmiljenja, o Bog, niti angel niti človek. Angeli se čudijo skrivnosti božjega usmiljenja, doumeti pa je ne morejo. Vse, kar je izšlo iz Stvarnikovih rok, je vključeno v tej nepojmljivi skrivnosti, to je v globinah njegovega usmiljenja. Ko vse to preudarjam, mi zastaja dih, moje srce pa se raztaplja od veselja. Jezus, skozi tvoje neizmerno usmiljeno Srce so kot skozi kristal k nam prodrli žarki božjega usmiljenja. 1.2.1938. Danes se je zdravje nekoliko poslabšalo, vendar se udeležujem skupnega življenja celotne skupnosti. Zelo se trudim, kar je le tebi znano, Jezus. Danes sem mislila, da pri kosilu v jedilnici ne bom zdržala. Vsako uživanje hrane mi povzroča velike bolečine. Ko me je mati prednica pred enim tednom obiskala, mi je rekla: »Sestra, vas se oprime vsaka bolezen, ker imate tako slaboten organizem, kar ni vaša krivda. Če bi kaka druga sestra tako bolehala, bi gotovo še hodila, vi pa že morate ležati.« — Te besede me niso prizadele, vendar bi bilo bolje, da bi hudo bolnim prizanesli s takšno primerjavo, ker je njihov kelih že tako poln. Drugič — ko sestre obiskujejo bolnike, naj ne sprašujejo vsakokrat o podrobnostih: ali kaj boli, kako boli, kajti kar naprej o sebi isto govoriti vsaki sestri je neskončno mučno, posebej ko se to včasih večkrat na dan ponavlja. Ko sem za trenutek stopila v kapelo, mi je Gospod dal spoznati, da ima med izvoljenimi osebami še posebej izvoljene, ki jih vabi k višji svetosti, k izjemni združitvi s seboj. To so serafske duše, od katerih Bog pričakuje, da ga bolj ljubijo kakor druge; kljub temu, da ene kot druge živijo v samostanu, Bog vendarle želi, da bi ga nekatere osebe še bolj ljubile kakor druge. Taka oseba razume povabilo, ker ji ga Bog daje na znotraj spoznati; ostane pa svobodna, da povabilu sledi ali ne. Od osebe je odvisno, ali bo zvesta navdihom Svetega Duha ali pa se bo Svetemu Duhu uprla. Spoznala sem, da je v vicah prostor, kjer bodo duše Bogu plačevale dolg za to vrsto krivde; to je najtežje trpljenje med vsemi vrstami : muk. Oseba, ki jo je Bog pose- i bej zaznamoval, za vedno ostane j zaznamovana, tako v nebesih kot j v vicah ali v peklu. V nebesih i se bo od drugih oseb odlikovala j po večji slavi, jasnosti in glo- : bijem spoznanju Boga; v vicah i Človeško telo -tempelj Svetega Duha (2) Fernand Lelotte Liturgični prazniki K I amesto da bi nas Cerkev vo-l\ I dila v splošna razmišljanja, I il obnavlja vsakoletno našo pobožnost tako, da se spominja predvsem določenih dogodkov iz življenja našega Gospoda, Device Marije in svetnikov. Pri tem telo pogosto zavzema važno mesto. Brezmadežno spočetje je prihod na svet stvari, ki je ne omadežuje izvirni greh. Praznična molitev pravi: »O Bog, ki si z brezmadežnim spočetjem Device pripravil vredno prebivališče svojemu Sinu ...« To prebivališče je telo, združeno z brezmadežno dušo. Marijino oznanjenje govori prav tako o spočetju: »Devica bo spočela ...« Molitev na svečnico: »Tvoj edi-norojeni Sin je bil današnji dan v templju darovan v telesu naše narave...« Božič, trodnevje velikega tedna, velika noč, vnebohod — vse to je rojstvo, trpljenje, vstajenje in povišanje telesnega bitja. Kaj naj rečemo o prazniku, kakršen je praznik sv. Rešnjega telesa, ki je ustanovljen edino v čast Kristusovemu telesu? Kaj naj rečemo o prazniku Jezusovega Srca, ki je postavljen, da častimo Odrešnikovo telesno Srce, znamenje njegove ljubezni? Kaj naj rečemo o tehle cerkvenih slavospevih: »Na ukaz Boga-Človeka kruh se spremeni v telo, vino Rešnja Kri postane ...«(Večernice). »Daje slabotnim svoje telo v krepko jed...«(Jutranjice). »Telo jim svoje daje v jed, v pijačo daje svojo kri: telo in duh se poživi...« — z globljo bolečino, ker globlje spoznava Boga in močneje koprni po njem; v peklu bo bolj trpela kot druge osebe, ker globlje spoznava, koga je izgubila. Ta pečat izključne božje ljubezni se na njej ne more zabrisati. Jezus, ohranjaj me v svetem strahu, da ne bi zapravila milosti. Pomagaj mi, da bom zvesta navdihom Svetega Duha. Naj mi raje iz ljubezni do tebe poči srce, kakor da bi opustila eno samo dejanje te ljubezni. Dalje prihodnjič Človeško telo - tempelj Svetega Duha (Hvalnica). »Rešnje Jezusa telo, sad deviškega telesa.«. (Ave verum). Preveč smo navajeni na ta besedila, zato ne dojemamo vsega spoštovanja in vse rahločutnosti, ki ga izražajo spričo človeškega telesa. Liturgija za rajne Toda mogel bi kdo ugovarjati, češ da je pri vsem navedenem šlo za telo našega Gospoda ali za naše telo, kolikor je združeno z dušo. Odgovor nam daje liturgija za rajne, ki ima pred očmi mrtvo telo kristjana, telo brez duše. Duša je zapustila svoje zemeljsko bivališče, a Cerkev bedi ob telesu. Hoče, da bodi dostojno položeno na mrtvaški oder. Roke naj bodo sklenjene kakor v molitvi. Pokojni se zdi zbran, ves uprt v križ, ki se ga nepremično oklepajo njegovi koščeni prsti. In če gre za duhovnika, ga cerkev obleči v njegova duhovniška oblačila, kot da pristopa k božjemu oltarju. Duhovščina pristopi in pokropi to mrtvo telo z blagoslovljeno vodo in ga pospremi v cerkev. Le-ta na široko odpre svoja vrata, da sprejme zadnji obisk enega svojih otrok. Maša, to vzvišeno dejanje, se opravi v pričujočnosti tega telesa, ki se povrača v prah. Duhovnik ga pokadi kot nekaj, kar je spoštovanja vredno. Po odhodu iz cerkve smrtni ostanki ne bodo zapuščeni. Duhovnik jih spremlja vse do mesta pokopa. Tu blagoslovi zemljo, preden ji zaupa ostanke kristjana. Zakaj v očeh Cerkve je telo krščenca prejelo in ohranilo notranje posvečenje, in nič ne more oskruniti tega telesa, ki se zdaj ne more braniti. Kar so pogani imenovali putreoli, kraj trohnjenja, imenuje Cerkev co-emeterium, kar pomeni kraj spanja. S tem potrjuje svojo vero v vstajenje telesa. Ti, ki so živeli na tem svetu, počivajo zdaj v Gospodu in čakajo na vstop v življenju slave. Preden so se pojavili civilni zakoni o pokopu, je Cerkev rada zbirala svoje pokojne otroke v senci zvonika, čisto blizu tabernaklja. Bilo ji je do tega, da jih zbere okrog Pastirja, ki pozna svoje ovce. Čudovita skrb Cerkve, ki tako obdaja smrt, katere nas je strah, z ozračjem miru, molitve in upanja! Cerkev se torej zanima za človeško telo. Katero človeško pojmovanje je vendar šlo tako daleč v spoštovanju do telesa? Češčenje podob Češčenje podob bi bilo posebno pripravno, da se dokaže, kako Cerkev poveličuje človeško telesnost. Ali kar se tiče našega predmeta, mar ni to spet nov dokaz, da je telo našega Gospoda, Device Marije in svetnikov spoštovanja vredno in da zasluži naše češčenje? Saj Cerkev uporablja njihove podobe, da navdihuje, zbuja in hrani našo pobožnost. Ko so ikonoborci zavračali češčenje podob, so s tem morda bolje branili božje delo in človeško veljavo? Češčenje svetniških ostankov (relikvij) Cerkev obdaja s posebnim češ-čenjem smrtne ostanke svetnikov, svojih najboljših otrok. Celo njihove najnavadnejše predmete ima za vredne spoštovanja, ker so prišli v bolj ali manj neposreden stik z njihovim. telesom. Te relikvije kadi, s temi častitljivimi ostanki blagoslavlja vernike. Veličastne bazilike krščanskih kraljev so bile večkrat sezidane, da bi bile kakor velik relikvijarij za grobove slovitih mučencev. Tudi najmanjša vaška cerkev mora imeti ostanke mučencev in njihov prenos v cerkev sodi v bistveni del obredov za posvečevanje cerkva. In ne samo vsaka cerkev, marveč tudi vsak oltar jih mora imeti, in čudovito lep je pomen tega pravila. Oltar je namreč podoba Kristusa, vogelnega kamna, na katerem sloni delo odrešenja. Ko vstavlja Cerkev relikvije v oltarni kamen, hoče pokazati, da telo mučencev pripada skrivnostnemu Kristusovemu telesu. Zapečatiti hoče zvezo evharistične daritve z daritvijo mučencev. V prisotnosti teh Kristusovih prič, na njihovem telesu se bo obhajala mašna daritev. Teh nekoliko misli dokazuje, da v katoliški liturgiji čisto naravno cvete spoštovanje do telesa. To je ponoven dokaz, da je Cerkev tudi v redu milosti ostala človeška. Nagonsko spoštuje in poveličuje božje delo povsod, kjer ga najde. IZ INTERVJUVA Odgovarjal je Andre Frossard (1915-1995), ugledni francoski novinar, mislec, pisatelj in kritik. Njegov oče je bil več let glavni tajnik francoske komunistične stranke in otrok ni imel verske vzgoje. Ko mu je bilo dvajset let, pa se je čudežno spreobrnil v treh minutah, ko je v neki kapeli iskal prijatelja. Dogodek je opisal v znani knjigi »Bog biva, srečal sem ga«. Tam pravi, da se mu takrat, ko je šel iz cerkve kot katoličan, ni zdelo nič manj čudno, kot če bi se po obisku živalskega vrta vračal domov kot žirafa. /ti Iz GOBBI-jeve knjige DUHOVNIKOM, MARIJINIM LJUBLJENIM SINOVOM LETO 1977 »Satan želi zavladati kot zanesljiv zmagovalec nad Cerkvijo« 23. aprila 7 977 Ne dajte se zapeljati »Ljubljeni sinovi, ne pustite, da bi vas zapeljal svet, v katerem živite. Zapeljuje vas z besedo. Bolj ko kdajkoli je danes beseda orodje resničnega hudičevega zapeljevanja. Govorijo zato, da bi prevarali. Govorijo, da bi razširjali zmote. Govorijo zato, da bi prikrili resnico. Tako predstavljajo kot vrednote in dosežke človeškega duha stvari, ki so v resnici prestopki naravne postave. Božje postave. Zablode širijo kot novo razumevanje resnice. Tudi v razlaganju Božje besede se širijo najhujše zmote. Papež spregovori, pa ga več ne poslušajo. Nadaljujejo isto pot in padajo v vse globljo temino, ki jo zabloda širi vsepovsod. Danes moj nasprotnik zapeljuje predvsem vaš um. Vaš odgovor na to naj bodo ponižnost, učljivost in pokorščina. Upirajte pogled samo v mojega Sina Jezusa, ki je Resnica. Zapeljuje vas s slikami. Še nikoli nista bili tako razširjeni ter priporočeni nenravnost in nespodobnost. Ker zgrešeno razumevajo vrednoto svobode, opravičujejo sleherno nravno zablodo. Začenja se že pri otrocih, pri katerih uničujejo njihovo nedolžnost. Tako se jih veliko okuži in tega niti ne opazijo. Vaš odgovor na vse to bodi vaš vame uprti pogled.Tedaj boste opazili hudo, ki vas obdaja, ne da bi ga gledali. In šli boste naprej s pogledom, uprtim v mojega Sina Jezusa, ki je vaša edina Pot. Zapeljuje vas z deli. Kakor še nikoli so v teh časih dela sveta hudobna. Zavrgel je Boga in zdaj hodi v temi brezbožnosti. Ljudje niso več sposobni ljubiti in ne Seul, Koreja - 22. oktobra 1996: Binkoštna dvorana v športnem stadionu s 55.000 verniki fsfSHr H jr*- '-,Sk . • S®* Ti IfcÜhe -JL- .„^4 SäJSlr Iz Gobbijeve knjige Duhovnikom, Marijinim ljubljenim sinovom morejo več hoditi v luči. Kje so še tisti, ki se jim še posreči, da živijo kot resnični Božji otroci? Kako zelo vas danes zapeljuje svet, v katerem živite! Zato vas prosim: hodite samo za mojim Sinom Jezusom, ki je vaše Življenje. Povzpel se je v nebesa in vam hoče pomagati, da boste živeli na zemlji tako, da bo vaš pogled uprt v nebesa; da boste sicer sredi sveta, ne da bi bili od sveta. Ta svet vas ne bo mogel nikdar zapeljati, če boste vsak trenutek pod vodstvom moje roke hodili za Jezusom: On je Pot, Resnica in Življenje.« 29. aprila 1977 Sv. Katarina Sienska Moj načrt »Moja ura je prišla. Nihče ne bo mogel preprečiti mojega načrta, ki sem ga bila že zdavnaj pripravila za rešitev Cerkve. Strateške točke tega načrta ste vi, duhovniki, sinovi moje posebne materinske ljubezni. Moj načrt je uresničljiv samo po vas. Nikakor pa ni potrebno, da bi ga vi poznali podrobno. Zadostuje, da ga poznam jaz, ker sem vaša Poveljnica. Vi pa morate biti samo pripravljeni, da poslušate moje ukaze in se pustite voditi. Ne vprašujte me, kam vas vodim! Vsakega od vas bom postavila na pravo mesto. Tam naj se potrudi, da bo dobro opravil svojo nalogo. Naj se ne ukvarja z drugimi stvarmi, nič naj ga ne skrbi. Meni namreč pripada naloga, naj vse uredim po načrtu, ki ga je moje brezmadežno Srce že zdavnaj pripravilo v luči božje Modrosti. Nekateri izmed vas bodo poklicani na plan za udejstvovanje. Prejeli bodo luč in moč, da bodo premagali napade tistih, ki bodo skušali uničiti vso resnico, vsebovano v evangeliju mojega Sina Jezusa. Vaš govor bo kakor dvorezen meč: razkrinkal bo zablodo in branil resnico. V eni roki boste imeli rožni venec, v drugi pa križ mojega Sina, h kateremu boste pritegnili toliko več duš, kolikor silnejša in odločilnejša bo bitka. Sveti Duh vas bo napolnil z ognjem svoje prečiste luči, da boste pregnali vso temo zablode. Po vas bo nazadnje zmagala Resnica. Drugi bodo poklicani v podporno črto. Morali bodo veliko moliti in trpeti. Številne od teh bom morala prositi za veliko trpljenje, tako veliko, da bo doseglo vrhunec z daritvijo življenja. V tolažbo bodo uživali mojo nenehno in izredno navzočnost. Moje brezmadežno Srce bo oltar, na katerem bodo žrtvovani za rešitev sveta. Moji sinovi duhovniki, zdaj vas kličem z vseh delov sveta. Vsak dobi svoje določeno mesto v tej bitki, ki se je že začela. Mudi se mi. Pustite mi, da vas zberem; vsi odgovorite z 'da'. Tako bom lahko postavila vsakega na njegovo pravo mesto, tisto, ki ga je Mama že pripravila za vas. Samo tedaj bom izpolnila svoj načrt in četa mojih duhovnikov bo pripravljena.« 18. maja 1977 Moja bitka 'Ljubljeni sinovi, prepuščajte se mojemu vodstvu! Moja bitka se je že vnela. Začela bom napadati svojega nasprotnika prav v srce in najbolj bom delovala zlasti tam, kjer se zdaj počuti kakor zmagovalec. Uspelo se mu je, da vas je zapeljal z napuhom. Vse je znal najbolj bistroumno pripraviti vnaprej. V svoj načrt je pritegnil sleherno področje znanosti in človeške tehnike in je vse preusmeril k uporu zoper Boga. Zdaj je v njegovi roki velik del človeštva. Z goljufijo je znal pridobiti zase znanstvenike, filozofe, učenjake in mogotce. Zapeljal jih je in stopili so v njegovo službo, da bi delovali brez Boga in zoper Boga. Tu pa je njegova šibka točka. Napadla bom Satana, pri tem pa bom uporabila moč malih, ponižnih in slabotnih. Jaz/neznatna Gospodova dekla' bom stopila na čelo velike čete ponižnih ljudi in napadla za boj izurjeno trdnjavo napuhnjencev. Želim le to, da se vsi moji sinovi posvetijo mojemu brezmadežnemu Srcu, naj postanejo moja lastnina. Tako bom v njih delovala jaz sama. Z njihovo pomočjo seje moja zmaga že začela. Kaže, kakor da se je Satanu posrečilo, da se je tudi v moji Cerkvi polastil vsega. Počuti se varnega, ker vas je prevaral in zapeljal: - z zmotami, ki so se povsod razširile in jih razglašajo celo številni moji ubogi sinovi duhovniki; IZ SLOVENIJE ITI* 1 * ^ J V. Tihi čudeži Obisk fatimske Marije Romarice je vseslovenski misijon ob srebrnem jubileju naše samostojnosti Anton Štrukelj Foto Radio Ognjišče - z nezvestobo, ki si je nadela plašč kulture in posodabljanja; poizkus, da bi evangelizacijo približali času in jo napravili bolj sprejemljivo. Evangelij, ki ga danes nekateri oznanjajo, ni več evangelij mojega Sina Jezusa; - z grehom, v katerega jih veliko vedno bolj pada in ga opravičuje. Pogosto so se prav duhovniška in redovniška življenja spremenila v prave greznice nečistosti. Satan želi zavladati kot zanesljiv zmagovalec nad Cerkvijo, za katero se zdi, da se navpično potaplja. Zadela ga bom v srce in bom njegovo zmago zaobrnila v prid zmagoslavja svojega brezmadežnega Srca. Temo, ki jo je povsod razširil, bom uporabila za to, da bom izbrala duše svojih najmanjših otrok in jim podarila svojo luč. Tako bo prav temina vse prisilila, da bodo iskali rešitve v luči, ki jo izžareva moje brezmadežno Srce. In vse zmagoslavje mojega nasprotnika bo veliko dušam samo pomagalo, da se bodo zatekle v moje materinsko Srce. Svoje duhovnike bom poklicala, da bodo izpričali svojo zvestobo prav do junaštva. Njihov zgled bo podprl mnogo mojih zablodelih sinov, da se bodo vrnili na pot zvestobe. Svoje ljubljene sinove bom pripeljala do velike svetosti, da bodo zadostili za ves greh sveta. Tako se bo lahko rešilo še veliko izgubljenih otrok. Zaradi tega se me Satan danes tako zelo boji! Toda s četo svojih malih sinov sem že na poti. Zaustaviti me ne bo mogla nobena stvar, dokler popolnoma ne zmagam. Tako bo ravno v trenutku, ko se bo zdelo vse izgubljeno, božja Previdnost uresničila v svetu veliko zmago mojega brezmadežnega Srca.« Dalje prihodnjič b sprejemu fatimske Ma-I I rije Romarice na Brez- V___X jah, zvečer pred godom fatimske Matere božje, je nadškof Stanislav Zore v pridigi rekel, da si želi vsaj tri sadove tega Marijinega obiska v Sloveniji: spreobrnjenje grešnikov, poglobljeno osebno molitev in molitev za druge. Še isti večer mi je eden od romarjev sporočil: »Nepozaben večer. Nepozabno doživetje. Zdi se mi, da se je danes res zgodil čudež v mojem življenju.« Petmesečni obisk fatimske Marije Romarice je vseslovenski misijon ob srebrnem jubileju naše samostojnosti. Nepretrgana molitev noč in dan: »bodi polna, bodi glasna, bodi mila, bodi jasna vernih hvala in radost«. Seveda je poleg skupnega češčenja potrebna tudi sveta tihota, da se vsak posameznik lahko osebno pogovori in izroči božji Materi. Mariji iz- kazovano češčenje je najvarnejša in najkrajša pot, ki nas privede v konkretno bližino h Kristusu. Blaženi Lojze Grozde, goreč Marijin častilec, je skušal tudi druge pridobiti za Marijo. Končno je dosegel palmo mučeništva v službi fatimske božje Matere! Božji služabnik Anton Strle se je ves izročil Kristusu po Mariji: »Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja - to je po vseh vodilih življenja moje zadnje vodilo.« Posvetitev slovenskega naroda Mariji je označil za dejanje izredne pomembnosti. Slovenski škofje so 21. januarja 1992 sklenili, da po mednarodnem priznanju Republike Slovenije posvetijo slovenski narod Mariji. Skupno dejanje posvetitve vsako leto obnavljamo na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, Tihi čudeži 15. avgusta. »Zgodovina slovenskega naroda z vsemi sončnimi in senčnimi stranmi je hkrati zgodovina slovenske vernosti. V njej je imela posebno vlogo božja in naša Mati Marija. Versko življenje je cvetelo takrat, ko je bila razširjena živa in zdrava pobožnost do božje Matere. Kadar te ni bilo, je med našimi predniki plahnela in ginila tudi vernost. V najhujših stiskah nam je ohranila vero in ljubezen, da smo mogli obstati do današnjih dni ... Posvetitev in izročitev našega naroda Mariji je izraz našega priznanja za vse, kar je storila in še dela za naš narod. Posvetiti se Mariji pomeni priznati njeno poslanstvo v zgodovini našega naroda. Kdor pozorno presoja dogajanje naše pretekle zgodovine in kdor danes v luči vere gleda in spremlja življenje naših ljudi, bo ugotovil, da bdi nad našim narodom njena materinska ljubezen. S posvetitvijo se izročamo v varstvo nebeški Materi.« Nato škofje preroško ugotavljajo: »Vsa Evropa se danes odloča za svojo novo prihodnost in stoji pred izzivom za novo in vnovično odločitev za Boga ter za vnovično srečanje z Jezusom Kristusom in njegovim naukom. Želimo se vrniti v Evropo sv. Benedikta, ki je po besedah bi. Pavla VI. prinesel Evropi križ (krščanstvo), knjigo (kulturo) in plug (gospodarski napredek). Želimo se vrniti v Evropo svetih bratov Cirila in Metoda, ki sta našemu narodu prinesla krst in abecedo, vero in književnost. S tem sta mu zagotovila prihodnost in napredek. Naš narod je bil krščen. Tega dejstva ne moremo več odmisliti. Krst nas je uvrstil med kulturne narode Evrope. Naša izročitev Materi božji pomeni po Mariji izročitev Bogu in Jezusu Kristusu. Znova izbiramo in sprejemamo krst Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. Posvetitev je torej naš veliki povratek in vrnitev domov k Materi. S posvetitvijo se naš narod po žalostnih in bridkih preizkušnjah odpadov, odklonov, izgubljenosti in ateizma vedno znova vrača k Bogu in h Kristusu.« Devica Marija je prišla iz nebes, da bi spomnila na evangeljske resnice, ki so vir upanja za človeštvo, ki je pozabilo na ljubezen in odrešenje. Fatimsko sporočilo v bistvu ne meri na različne pobožne vaje, ampak na temeljni odgovor. To je: stalno spreobračanje, pokora, molitev in tri božje kreposti: vera, upanje in ljubezen. Sv. Janez Pavel II. je bil ob atentatu 13. maja 1981 na meji smrti. Svojo rešitev je pripisal Mariji: »Materinska roka je vodila pot krogle in je papežu, ki se je bojeval s smrtjo, dovolila, da obstane na pragu smrti.« V zahvalo za rešitev je kot romar prinesel Mariji v Fatimo kroglo, ki je zdaj v njeni kroni. Papež Benedikt XVI. je 13. maja 2010 Mariji v Fatimi podaril zlato vrtnico. Tudi mi smemo Mariji izročiti svoje veselje in upanje, svoje križe in težave. Marija pa nam zagotavlja: »Moje brezmadežno Srce bo zmagalo.« Kaj to pomeni? Za Boga odprto in očiščeno srce je močnejše kot puške in orožje vseh vrst. Zlo ima moč v svetu, to vedno znova vidimo in izkušamo; ima moč, ker se naša svoboda vedno znova pusti odtrgati od Boga. Toda odkar ima Bog sam človeško srce, svoboda za zlo nima več zadnje besede. Od tedaj velja: »Na svetu boste imeli stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33). Fatimsko sporočilo nas vabi, naj se zaupamo tej obljubi. Po Družini FATIMSKI MARIJI Anton Gričnik Nad Fatimo božja se vrata odprejo, Devico Marijo otroci uzrejo, pred njimi blešči se v svetlobi neba, pozabljeni vsi so oziri sveta. Moliti nebeška nam Mati naroča, to želja je njena iskrena in vroča, molitev predira sovraštva oblak, v ljubezni in miru prebiva naj vsak. Moliti za grešnike nam priporoča, to želja je njena iskrena in vroča, Gospod bo odpustil nam grešnosti zlo, saj rad bi, da pridemo k njemu v nebo. Pozdravljena bodi nam, fatimska Mati, ki bivaš med angeli v gloriji zlati, ti v miru ohrani Evropo in svet, odvrni od njega brezbožnosti led. Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju... Vsako leto 29. septembra obhajamo praznik sv. nadangelov Mihaela, Gabrijela in Rafaela. Teološko razpravljanje o angelih je samo poudarilo njihovo bivanje in pomen. »Stoje pred Bogom« ima svoje poslanstvo in pomen. Koliko stvari bi morali iztrgati ne samo iz Stare, ampak tudi iz Nove zaveze, če bi črtali njihov obstoj. Če ima Bog v razdajanju svoje ljubezni tisočere možnosti ustvarjanja, zakaj ne bi bili hvaležni, da je ustvaril tudi čisto duhovna bitja s posebno nalogo. IV i| ed tremi nad-|\/I angeli nam je IVI gotovo najbližji nadangel Gabrijel, ki je naznanil Mariji Božje materinstvo. V današnjih demonskih časih pa še posebno čutimo, kako nam je potrebna silna moč bojevnika sv. Mihaela. Nadangel Mihael je prvič omenjen v Svetem pismu v Danielovi knjigi. V 12. poglavju beremo: »Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki je postavljen nad sinove tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar so narodi, do tega časa. V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo« (Dan 12,1). Človeštvo doživlja stiske vso svojo zgodovino. Vendar se zdi, da so strahote, ki se zgrinjajo nad človeštvo v zadnjih stoletjih, kvalitativno in kvantitativno drugačne, kar neprimerljive s tistimi iz preteklosti. Veliki marijanski papež Leon XIII. (1810-1903) je bil prepričan, da se »čas stiske, kakršne še ni bilo«, za Cerkev in človeštvo začenja. Do tega spoznanja je ta papež, ki je bil znan kot preudaren intelektualec in ne kot kak lah-kovernež, prišel po mističnem doživetju, ki ga je močno prevzelo in zaznamovalo. Dne 13. oktobra leta 1884 (na isti dan kot se je 33 let pozneje zgodil v Fatimi sončni čudež) je imel videnje. Zaupal gaje svojemu spovedniku. Ta ga je pozneje z dovoljenjem razodel kardinalu Petru Boettu, ki ga je tudi objavil. Tega dne (13. oktobra 1884) je papež po sv. maši ostal v kapeli še pri maši, ki je sledila njegovi. Med to sv. mašo se je zamaknil in samo on zagledal prizor, ki ga je pretresel. Postal je mrtvaško bled. V trenutkih mističnega zamaknjenja je zagledal zemljo, ki seje odprla kot granatno jabolko. Iz razpoke se je dvignilo na milijone demonov, ki so se razpršili po vsej zemlji, širili zmote, netili vojne, upore in revolucije. Zemljo, ki je bila polna mrličev, tako da se mu je zdelo, da se utaplja v krvi, je zagrnila gosta, črna megla. Temu prizoru je sledil drugi, prav tako pretresljiv. V videnju je zagledal baziliko sv. Petra, središče krščanstva, proti kateri seje zagnalo krdelo hudobnih duhov. Cerkev je stresel močan potres in zdelo se je, da se bo zrušila. Papež je v strahu vzkliknil: »Ali ni nobene rešitve za sveto Cerkev?« Tedaj pa je zagledal nadangela Mihaela, kako se spušča iz nebes in se začne bojevati proti demonom. Premagal jih je in pognal nazaj v zemeljsko razpoko, ki se je nad njimi zaprla. Zemlja je posesala kri, gosta megla se je umaknila in nastal je lep, svetel, miren dan.Tedaj je zaslišal glas, ki mu je naznanil: »Vse to se bo zgodilo pod vladanjem naslednjih papežev.« Po koncu videnja se je papež takoj odpravil v svojo Sveti nadangelj Mihael, brani nas v boju ... delavno sobo, sedel k pisalni mizi in napisal dve molitvi: »O Bog, ti naše pribežališče« in nam bolj znano »Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju.« Že leta 1886 je papež Leon XIII. določil, naj se v vsej Cerkvi po vsaki sv. maši kleče zmoli tudi molitev k nadangelu za varstvo pred hudobnimi duhovi. Liturgična reforma po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je žal na to mogočno molitev 'pozabila'. Sveti papež Janez Pavel II. seje že kot kardinal zavedal, da stoji svet in Cerkev pred največjim duhovnim spopadom v svoji zgodovini. Še bolj je to čutil kot papež. V govoru na trgu sv. Petra je 24. aprila 1994 priporočal, naj ne pozabimo na molitev v čast nadangelu Mihaelu. »Ta molitev nas bo utrdila v duhovnem boju ... Na ta boj nas opozarja knjiga Razodetja, ko nam postavlja pred oči podobo svetega nadangela Mihaela (Raz 12,7). Gotovo je papež Leon XIII. mislil na to, ko je v celotni Cerkvi uvedel posebno molitev k svetemu nadangelu Mihaelu.« Prevedel in priredil Franc Kavaš SDB Iz Glasnika Kraljice miru »Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju; bodi nam v pomoč zoper zlobnost in zalezovanje hudobnega duha. Ukroti naj ga Bog, ponižno te prosimo. In ti, vodnik nebeške vojske, satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo duš, z Božjo močjo v pekel pahni. Amen.« IZ SLOVENIJE Birmanec Binkoštna resnična zgodba Marjan Pogačnik rvič sem ga LJ videl v tej -L kapeli. Moški v poznih tridesetih letih je sedel zraven mene, zdelo se mi je, da moli globoko in zavzeto. Ko smo odhajali, sem ga nagovoril. »Ne vem, ali zares verujem,« je dejal in dodal, da je bil zgolj krščen in da je doslej živel kot nevernik. Razgovoril se je in po tem, kar mi je povedal, sem imel vtis, da se ga je Bog že dotaknil. »Res je, kadar molim rožni venec, doživljam poseben mir.« Hm, zanimiv »nevernik« - ki moli rožni venec. Potem sva se srečala še nekajkrat, pogovarjala sva se o marsičem, o službi, stanju sveta, njegovi družini (je oče desetletne deklice), največ pa o veri. Njegova verska pustolovščina se je začela, ko je na medmrežju naletel na dokumentarce o Marijinih prikazovanjih v Fatimi in si jih ogledal. Rekel si je: »In če je to res?« Tvegal je in začel miselno predpostavljati, da Bog je. Začel je moliti eno de-setko, zatem še drugo in nekaj se je spremenilo. Začutil je globok mir. Na skrivaj je več mesecev vztrajal v iskanju. Odločen, kot je, je želel iti naprej. Enega od patrov je vprašal, kakšna je pot do birme. Neke sobote, ko mu je bilo težko, se je razgovoril o razvadah, ki ga vlečejo k tlom, a se mu jih ne uspe znebiti. Na primer kajenje, pa še kakšna druga odvisnost. Kasneje me je vprašal, ali sem bil šokiran nad tem, kar mi je zaupal. »Bil sem presenečen,« sem mu odvrnil. »A Bog nas gre iskat tja, kjer pač smo. Kot Jezus sam pravi, je prišel rešit in iskat, kar je izgubljeno.« Naslednjič mi je navdušen povedal, da bo birman še letos. V pripravo je odšel na večdnevno romanje. Ko se je vrnil, mi je pripovedoval o milosti, ki jo je močno izkušal, pod sončnimi očali so tekle solze očiščenja, dvakrat je bil pri spovedi. »Čutim, da sem nov človek,« je rekel žareč in ponazoril: »Poskušal sem nehati kaditi pred enim letom, a ni šlo. Zdaj nimam več nobene želje po cigaretah, smrdi mi. Petdesetkrat na dan rečem Bogu: 'Hvala'. Prosim ga, da bi bil njegov prijatelj in njegovo orodje, da bi bil on v središču in me osvobodil egoizma.« V mestni četrti, kjer živi, je že stopil do župnika in mu rekel, da bi se rad vključil v življenje župnije. Tako kot Marija, ki ga je pripeljala k Jezusu, je za binkošti pričakoval Svetega Duha: na ta praznik je bil birman. Eden izmed dveh odraslih ob dvanajstih najstnikih. Zakaj to pripovedujem? Iz veselja nad njegovim novim veseljem, ki ga je našel v Jezusu. Tako kot je Kristus spremenil vodo v vino, lahko tudi spremeni življenje. Iz Družine PO VSTAJENJU Alojz Rebula otem ko je Jezus vstal v novo življenje, nikakor ni spremenil življenjskega sloga, v katerem je živel pred vstajenjem. Kakor ni bilo v tistem času nobene razka-zovalnosti, tako je ni bilo niti po dogodku velike noči. Po naši men- taliteti bi se bil moral vstali Gospod najprej maščevalno prikazati svojim sovražnikom, ki so ga bili umorili. V svoji slavi bi bil moral nastopiti v velikih mestih tedanjega časa, v Antiohiji, Aleksandriji in prav posebej v prestolnici, v Rimu. Tam bi se bil lahko predstavil Avgustovemu nasledniku, mrkemu cesarju Tiberiju, in mu mogoče ponudil kot novo državno religijo svoje krščanstvo. Nič takega se ni zgodilo, prej nasprotno, kar je kazalo bolj na samo-prikrivanje kot na samoraz-kazovanje. In komu se je prikazal? Magdaleni na vrtu, apostolom, skritim v zaklenjeni dvorani ali zaposlenim z ribolovom. Še posebej se je razkril, ampak sprva kot neznanec, učencema na poti v Emavs. Skratka: tudi vstali Kristus, ki bi lahko blestel v Očetovi slavi, nastopa z isto naravnostjo in skromnostjo, kakor je nastopal v času svojega oznanjevanja. Njegovega sloga so se morali navzeli njegovi učenci, začenši s svetniki. Toda iz zgodovine vemo, da je bil dejansko ta slog tudi značilen za njegovo Cerkev. Ni težko našteti vrsto velikih ponižanj, skozi katera je šla ta Cerkev vse do danes: tri stoletja kata-kombske ilegale, veliki vzhodni razkol, ki je Cerkev razpolovil na dvoje, vrsta pojavov protestantizma, moderna doba, ki hoče Cerkev čedalje bolj odriniti na rob družbe, Kristusa pa čedalje bolj zabrisati v zavesti človeštva. Velik dokaz za to je že pri našem slogu datiranja. Iz datumov je bilo treba izriniti Kristusa, kot so naredili komunisti, in namesto njegovega imena dati abstraktno »štetje«. To sramovanje Kristusovega imena se je v znanstvenem jeziku začelo vrivati celo nekaterim katoliškim piscem. Odveč se je spraševati, kolikokrat naletimo na Jezusovo ime v naših medijih in še posebej v našem tisku. Jezus iz Nazareta je pojav, ki ga moderna civilizacija tem teže prebavlja, čim bolj postaja tehnično samovšečna. Za tiste pa, velike privilegirance, ki jim je dano verjeti Vanj, ostaja Jezus iz Nazareta učlovečeni Bog, z vso veličino svojega bolj skritega kot izkazanega božanstva. Iz Družine ZGODOVINSKI DOGODEK: IZ SLOVENIJE ORGANIZACIJA ZDRUŽENIH NARODOV ZAŠČITILA DRUŽINO, MATERINSTVO IN OČETOVSTVO! 27. junija 2016 je Svet za človekove pravice pri generalni skupščini OZN potrdil besedilo RESOLUCIJE O ZAŠČITI DRUŽINE. Gre za pomemben dogodek, saj gre za doslej v dokumentih OZN najbolj jasno opredeljen pomen družine za družbo, kar se je vse do pred kratkim sicer razumelo kot samoumevno in se zato ni tako jasno zapisalo. Kako so homoseksualni aktivisti to domnevno pravno praznino v mednarodnih dokumentih zlorabili, smo občutili poleg drugih držav tudi v Sloveniji. držav glasovalo za zaščito družine, 12 držav nasprotovalo zaščiti družine, 3 vzdržane. Svet za človekove pravice pri OZN, je podprl družino, pomen materinstva in očetovstva ter priznal njun poseben pomen za razvoj in obstanek civilizacije. Vlada Mira Cerarja znova razočarala državljane: glasovala je proti družinski resoluciji OZN! Slovenija si pod vlado Mira Cerarja še naprej koplje demografsko jamo. Medtem ko beležimo v Sloveniji število rojstev, ki ne zagotavlja obnavljanja prebivalstva, si Miro Cerar z ekipo privošči, da v skupščini OZN glasuje proti resoluciji, ki daje poseben po- men družini in jo ščiti. Razumi, kdor more?! Ministrstvo Anje Kopač Mrak je dokazano najbolj protidružinsko ministrstvo, kar ga je Slovenija v 25 letih imela. Anja Kopač Mrak žal zavrača vsakršen dialog s civilno družbo in samovšečno vztraja pri spornih odločitvah v zadevah družinske politike, tudi v primeru koroških dečkov, saj je še vedno gluha za vsa opozorila o kršenju človekovih pravic in želji dečkov, da se vrneta v družino babice in dedka. Vlade Anglije, Švice in Norveške skušale vsiliti ideologijo spola, s čemer bi promovirale homoseksualnost, biseksualnost, transseksualnost in temu podobnemu. V večini držav članic OZN raste zavest o pomenu družine, materinstva in očetovstva. LGBTQ aktivisti pa s svojo ideoligijo spola, ki ne priznava ne naravnega ženskega in moškega spola ter spodbuja k menjavanju spola in spolnih usmeritev, zaenkrat še obvladuje del držav tako imenovanega zahodnega sveta ter nekaj latinskoameriških. Ob sprejemanju te resolucije so se za najbolj ideologiji spola podvržene pokazale vlade Švice, Anglije in Norveške, ki so s svojimi radikalnimi protidružinskimi predlogi sprožile nasprotovanje velike večine držav. Pomembni poudarki resolucije: - priznanje družine kot temeljne celice družbe in naravnega okolja za rast in razvoj njenih članov, posebej še otrok, ki potrebujejo posebno zaščito in skrb, - priznanje družine kot temeljnega prostora socializacije in njenega pomena za družbo in državo, - potrditev materinske in očetovske skrbi, ki zagotovita najboljše okolje za rast in razvoj glede na otrokovo starost in zmožnosti, - priznanje družinam, da so pomemben prostor socialnega povezovanja in medgeneracijske solidarnosti, - priznanje družini za prenos kulturne identitete, tradicije, moralnih vrednot in dediščine družbe, - poziv državam, da vodijo takšno družinsko politiko, kjer bodo revnejši in ovirani še posebej zavarovani, - pomen vloge visokega komisarja za človekove pravice pri OZN, ki skrbi, da se konvencija o zaščiti družine izvaja v vseh državah. Zdrav razum je v OZN zmagal. Naj zmaguje tudi v Sloveniji. Prva priložnost je bila, da nekaj naredimo za večje spoštovanje družine in starih staršev v Sloveniji, udeležba na protestu pred ministrstvom za vrnitev velenjskih dečkov babici in dedku, ki je bila v sredo, 6.7., ob 16,30. »Bog nas prosi za pobožnost do treh Src« T tapiranga je v državi Ama-I zonas, Brazil. 2. maja 1994 JLse je tam začela prikazovati Devica Marija, Jezus in tudi sv. Jožef, in sicer gospe Mariji del Carmen in njenemu sinu Edsonu Glauberju. Prikazovanja, ki se nadaljujejo do današnjega dne, je monsinjor Carillo Gritti, škof iz škofije Itapiranga, uradno proglasil na binkoštni praznik, 31. maja 2009, za avtentična. Po uradni proglasitvi verodostojnosti teh prikazovanj, je škof posvetil kip Device Marije; vsak mesec se vrača na prvo soboto v ta kraj, da mašuje v navzočnosti številnih duhovnikov in tisočev romarjev. Edson Glauber komentira prikazovanja takole: “(...) Ljubezen je združila Srce svetega Jožefa z Marijinim Srcem. To je sveto zedinjenje, sveta zakonska zveza ljubezni. Marijino Srce pa je povezano tudi z Jezusovim Srcem, Srcem Božjega Sina, ki gaje ona nosila pod srcem. Tako so najtesneje povezana vsa tri sveta Srca. Sam Bog nas prosi za pobožnost do teh treh Src (,..)’E Takrat ste se lahko tudi prijavili j kot prostovoljci za pomoč pri zbi-: ranju podpisov za priznanje pome-\ na starih staršev v družini otrok, ki j jih je Gibanje za otroke in družine j začelo zbirati s 1.9.2016. Koalicija za otroke gre! - 24kul.si “Vsako Marijino prikazovanje na svetu predstavlja nek vidik; vsa različna njena prikazovanja so del Božjega načrta v pomoč nam, da bi se mogli pripraviti na zadnje čase” (Ne na konec sveta! - Ur.). www.mariedenazareth.com Novica o prikazovanju Svete Družine v Brazilu, potrjenem od krajevnega škofa, je važna in vredna komentarja. Ta primer spominja na videnje treh pastirčkov v Fatimi pri šestem prikazanju naše Gospe, 13. oktobra 1917. Ko je naša Gospa izginila v neizmerni daljavi neba, so Lucija, Ja-cinta in Franček videli ob soncu svetega Jožefa z Detetom Jezusom in našo Gospo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef z Detetom Jezusom blagoslavlja svet z roko v obliki križa. Tako vidimo, da je bila posebna vloga Svete Družine za svet v prihodnosti napovedana že v Fatimi. - Ur. Gospod Jure Langus, salezijanec - zlatomašnik Jelka Potočnik Verbič ne 13. avgusta je salezija-lnec Jure Langus praznoval IS 50. obletnico duhovništva. Posvečen je bil v duhovnika 13. avgusta 1966 v kordovski katedrali, skupaj z lepo skupino drugih salezijancev. Novo mašo je daroval naslednji dan. Z njim sta somaševala njegova brata duhovnika Janez in Primož Langus, ob spremstvu njihove mame, sester in bratov. Jure Langus je bil rojen 12. marca 1939 v Ljubljani. Je deseti otrok v družini Langus. Očeta Jožeta Langusa so ubili komunisti leta 1945 (se ne ve kako, in kje je pokopan); mama Antonija se je s štirimi najmanjšimi otroki podala v begunstvo čez Ljubelj. Takrat je Jure imel šest let. Skozi tri leta so živeli v taboriščih v Vetrinju, Spitta-lu, Senegaliji in Barletti. Končno so iz Nemčije z ladjo G. Stewart prišli v Argentino. Jure je imel takrat že devet let. Mama gaje poslala v šolo Sagra-do Corazön (Hermanas de la Miseri- cordia), v San Martinu, kjer seje naselila s štirimi otroki v bližini njenih drugih otrok, ki so bili že poročeni. Po posredovanju č. g. Mernika je mama poslala Jureta in Primoža v salezijanski kolegij Maria Auxiliado-ra v Bernal.Tam sta živela kot gojenca in ob koncu tedna so ju obiskovali domači. Jure je tam dokončal osnovno in srednjo šolo, in potem stopil v bogoslovje. Študiral je filozofijo in teologijo v Cordobi in med tem poučeval v aspirantatu. Tako je prišlo do posvečenja, na katerega seje pripravljal z velikim veseljem. Marija mu je pri Bogu izprosila to milost, kot jo je izrazil v svojem geslu: "Velike reči mi je storil Vsemogočni". Medtem je tudi naredil strokovne študije vzgoje, tehnike za vodstvo mladine in splošnega šolstva. Študiral je metodologijo in didaktike za vzgojne vede na univerzi Kennedy, in jih dokončal kot licenciado leta 1975. Vse to in njegovo duhovništvo ga je postavilo na vodilna mesta v salezijanskih šolah, pri vodstvu mladine, predavatelj družinske problematike in celo regionalni duhovni asistent skavtov. Bil je direktor osnovne šole Sa-grado Corazön v La Plati do leta 1982. Kot župnik v General Pico, v La Pampi, tri leta. Vrnil se je v La Plato, v šolo Sagrado Corazön kot koordinator mladinske pastorale za Urugvaj in Paragvaj. In od tam spet v Gral. Pico kot uradni predstavnik salezijancev. Pozneje je bil precej let v Mar del Plati.Tam seje posvetil skavtstvu in skupaj s starši ustanovil: Ciclo de formaeiön del explorador. Vedno je imel dober stik s svojimi farani, katerim je bil dušni pastir in svetovalec. Vodil je veliko duhovnih vaj G. Jure Langus - zlatomašnik DR. JANEZ JANEŽ - Utrinek Božje dobrote Zvestoba Kitajcem za mladino, skavte in profesionalce v Argentini, Urugvaju in Paragvaju. Jure Langus je tudi nekajkrat potoval v Slovenijo, kjer je obiskal svoje bratrance. Z njimi je lahko orisal družinsko drevo po očetu Jožetu Langusu. Teh bi lahko skupaj našteli čez dvajset. Na pobudo svojih sobratov salezijancev je napisal v španščini knjigo: »Jurchek«, ker mu niso verjeli, kakšne otroške spomine je imel iz taborišč. Ta knjiga je bila tudi prevedena v slovenščino. Zlato mašo je ponovil na vseh krajih, kjer je deloval v petdesetih letih duhovništva. Končno še za vse domače, dve sestri, nečake in pranečake. Orisal nam je na kratko svoje bogato duhovniško delo v simboličnem pogovoru s svojo štolo, ki ga je vedno spremljala. Podelil nam je poseben blagoslov, blagoslovil ponovno poročne prstane in podobo Brezjanske Marije Pomagaj, katero bo odnesel s seboj v Tierra del Fuego, kjer sedaj deluje. Čutili smo, da po milosti božji uresničuje v svojem življenju, kot je zapisano v njegovem geslu: "Velike reči mi je storil Vsemogočni." Modri izreki Nikar ne jadikuj, kako globoko je padel svet; poskušaj ga dvigniti tako, da dvigaš samega sebe. Thomas S. Eliot +++ Najlepše darilo za mladega človeka ni knjiga, ampak nasvet, kako naj jo bere. Johann Gottfried Herder Tone Ciglar Hongkong, 1952 itajska sanja, da bo gradila lepšo prihodnost brez takih ljudi« (Halas-Ciglar). Dr. Janež pa v salezijanskem zavodu, kjer so se izgnanci iz Čaotunga naselili, razmišlja, kako bi ostal zvest Kitajski. Mnogi misijonarji pa so se od tu razšli na vse štiri strani sveta. »Na kitajsko-hongkonški meji sta dr. Janeža čakala kamilijan-ca p. Pastro in br. Caon. Že takoj po prvem pozdravu sta ga povabila, da bi šel z njima na Tajvan. Pater Crotti, ki je že vodil novo bolnišnico na Tajskem, pa mu je poslal telegram in ga povabil v Bangkok. M s gr. Kerec se mu je za vse lepo zahvalil in mu dejal: ‘Tu vam dam, kolikor imam denarja, uredite si, kakor veste in znate. Jaz vam ne morem več pomagati.’« Tako pričuje Majcen. Dr. Janež piše iz Hongkonga: »Počivam, uživam velikodušno gostoljubnost salezijancev in včasih prebiram knjige. Med temi imam tudi Sodobno kirurgijo. V njej avtor med drugim piše tudi tole: