Precenitev konja. (Daljo.j G-olen. — To je ime nogi, karje gre od kolena doli do gležnja. Seatavlja 9e aamo iz kosti, kit, trakov in vfznic, kakor tudi iz posodic in živcev. Mesa torej nima. Golen obdaja torej koža na vaeh krajih. Pri plemenitih konjib je auha, t. j. kite in koati poznajo ae dobro izpod tenke kože. Kite so trdne ia krepko razpete. brez odebeljenja pa tudi brez mehkih ali vtrjenih vzrastkov. Koat ne ame biti preozka, marveč neko razmerje mora biti a kolenom in gorenjim ramenom; ako jo pogledaš apredaj, mora biti bolj plana, torej široka. ne pa okrogla. Na aprednji pa tudi na zadnji plati goleni ao kite za apodnji del noge in je torej tudi za nje imenitno, <-e je golen dovolj široka. Čem krajša je golen, tem boljša je, to pa pri vaaki rabi korija. Trdih vzraatkov na golenih ae nahaja po goatem, velikrat blizu pod kolenom pa tudi večkrat na aredi, reje pa že na koncu goleni. Ako 80 ti vzrastki cisto na koncu kosti, niao konju na kvar, ako pa ao pri kitah ali celo na njih. zadržuje ae po njih delo kit in konj jame šepati ali ^plantati". Stari, trdi, neobčutljivi vzraatki ne store toliko. pao pa novi, taki, ki ae še lehko užgejo. ,,Kitni krov" ima odebeljenju ali akrcenju ene ali večih kit, katere ae ategujejo doli po goleni. Nasledek njegov je ta da stoji bicelj prestrmo. Naredi se, ako ae konju prevrne kita ali veznica na nogi. Vrednoati konja je za velik kvar. Tudi za pleme ae taka žival ne priporoča dobro. Bicljev člen. — Ta člen veže golen z bicljem. Ako ga človek ogleda s strani, mora ta elen biti preeej širok, vendar pa še auh. Na apredaj pa tudi ob atraneh, kjer prebaja v goleni, ne ame imeti aiak. Neplemenite živali imajo na zadnji plati nekaj deljših ali krajaih kocin; pri nekaterih plemenitih konjih so te kocine ločilno znamenje in aežejo včasih. do kolenakih clenov. Plemeniti konji pa nimajo ali imajo le kaj malega tacih kocin. Trgovci jih konju radi izpulijo ali izrežejo, naj prestvarijo neplemenitaše v plemenitaše. Valed kresanja naredč se na notranjih atraneh rade otekline, ako ao zaatarele in trde, ni jih moči več odpraviti. Rane valed kreaanja je treba vzeti v poštev, toda pri mladih konjih, ki se učii še le voziti, nimajo pomena, ako si jih ne delajo vaed alabega hoda. Pri konjih, ki ao zmerom v homotu, poatane bicljev člen trd, rahel, pogostem celo strm. kedar ae akreijo pregibne kite. Vsled tega ae poatavi bicljeva koat po koncu. Tak konj je — ,,strupiran". Ricelj. — Biclju je bicljeva koat za podlago in stoji, ako je noga v redu, z golenjo v voglu 135 atopinj, z zemljo pa 4o stopinj. Ako sto.ji bicelj bolj atrmo, kvari to ude, ker se ne oalabž aunki pri akoku ali se slabe veaj premalo. Dolgoati biclja ni moči povedati. kajti malo vec ali manj pomeni že veliko. Poprek ae lebko reče, da pri plemenitih konjih bicelj ni deijši, kakor premer bicljevega člena, ako meriš tega od spredaj nazaj. Neplemeniti konji imajo krajše in močnejše bielje, vendar pa je prav, ako obseže tudi pri plemenitih konjih bicelj blizu toliko. kolikor golen. ,,Mehki" biclji atore dobro samo za jahanje, ako pa to trpi delj časa, izgodi 8e rado, da si konj pregibne kite pretegne. Konju. ki ima dolge in prav melike biclje, ter še atoje bolj poprečno, pravimo, da ima medvedje noge ali da prebaja. Ako gledaš na bicelj od apredaj, pa se ti obrača na zvunanjo stran, pravimo konju, da ima francoake noge ali plesalčeve ; na robe, ako ao biclji obrnjeni na znotranjo atran, pravimo pa konju, da je ozkoprat. Odebeljenje koati na atraneh ali v okrogu bicljev vzame konju vao vrednoat. ako vsled tega šepa. Vendar pa je v tem vedeti, da je pri plemeDitih konjih apodnji del člena širji, kakor bicljeva koat in ae torej ne sme zamenjati z odebeljenjem koati. Plemekonj aploh. — Kdor ni vajen, ne more določiti, kakega plemena da je konj ali le s težavo in negotovo. Tu tudi ne poskuaimo popiaavati plemen konjskih, kajti je to znanje, ki ai ga ne pridobi človek tako z lebka. Toliko pa še povemo, da je ,,polnokrvni arabec" po poatavi še izpoznati, ni pa mogoče angleakib polnokrvnih konj iz poatave aame prepoznati. Pravi ae pogoato, da je križanje raznih vrat že tako, da ni mogoče več poznati, katere vrate da je kateri konj. po zunanji poatavi. To pa ni resnica. Se je plemen, čijih laatnosti so še tako gotove, da še moreš enega ali drugega konja izpoznati za gotovo. Še več, kdor ae dobro ume na plemena, tak je še v atanu celo izpoznati, kakega da je kateri konj pokolenja. Tako se izmed težkih konj izpozna lehko belgijaki in francoaki in pinzgavaki konj, pa tudi flandriško pleme ae izpozna od brebanskega, kondroaki konj od adrenakega. Težki planinaki konji izpoznajo se tudi, ali ao pravi pinzgavaki ali štajaraki. Ogeraki kmečki kooj je poznati od oldenburškega, blizu tako, kakor izpoznaš mulo od konja. Lipiški konj, ki pride iz konjarije v Lipici pri Tratu, ali iz Erdelja, pozna ae od gidranov. V obeh teče jutrovaka kri in vendar se dasta razločiti. Ogeraki polkrvni arabci ao še vedno izpoznati in danskega konja ne zameni nihče z berberakim. fluzule se loči močno od bretanjskega kluaeta in korziški konj ravno tudi od šotakega ponija. (Dalje prih.)