JULIJ 2021 | ŠT. 3 | SKUPNA ŠT. 623 SALEZIJANSKI VESTNIK za don Boskove prijatelje in salezijansko družino ISSN 2536-1651 tiskana izdaja ISSN 2536-3875 spletna izdaja Don Boskovi sogovorniki vceraj in salezijancev danes niso zgolj naslovljenci vnaprej nacrtovane strategije, ampak so živi dejavniki oratorija, ki ga je treba uresniciti. PAPEŽ FRANCIŠEK SALEZIJANCEM foto: kristina knez, smc cerknica Animacija in vodenje ˜ Po dvaintridesetih letih je izšel novi prirocnik za animacijo in vodenje skupnosti v službi salezijanskega ravnatelja. ˜ Ravnatelji so kljucne osebe v prenavljanju in posodabljanju služenja mladim v vzgojno-pastoralnih skupnostih. ˜ Namenjen je vsem salezijancem, pa tudi laikom, ki so Na Portugalskem je izšla že 586. šte­vilka Salezijanske­ga vestnika. Izhaja dvomesecno v nakladi 11.300 izvodov na velikem formatu z malo besedila in veliko ilustracijami. Februarja 1902 so v Turinu zaceli iz­dajati Salezijanski vestnik v portugal-šcini. V Braziliji je zacel izhajati 1950 in je danes mocno digitalno podprt v skupini Rede Salesiana Brasil. Na Slovaškem so Salezijanski vestnik zaceli izdajati leta 1930. Danes ga slova­ška salezijanska inšpektorija izdaja dvomesecno pod imenom Don Bosco dnes. Uvodna beseda DATI DOBER ZGLED Dagmar, vrhovna odgovorna za don Boskove prostovoljke, je v pripravi na praznovanje 90. obletnice smrti blaženega Filipa Rinaldija, ustanovitelja te skupine v salezijanski družini, zapisala nekaj spodbujajocih misli. pripravila DON BOSKOVA PROSTOVOLJKA Don Boskove prostovoljke letošnje leto ži­vimo v znamenju 90. obletnice Rinaldijeve smrti in ta obletnica je tudi izziv! V formacijski program smo vkljucile molit­veno devetdnevnico Devet mesecev k don Filipu Rinaldiju, ki se je zacela 5. marca 2021. Glavni namen je zahvala za njegovo intuicijo in spremljanje prvih korakov naše Ustano­ve, pa tudi molitev za našo svetost in nove poklice. V tem letu želimo svoja prizadeva­nja usmeriti v še vecjo poglobitev svojega življenja. Znamenite so njegove besede: »Ne klicite nobene, da bi se vam pridružila, vaš dober zgled bo zadostoval« (Quaderno Carpanera, 20. maj 1917). Dati dober zgled pomeni živeti v zvestobi in skladu s Konstitucijami DBP, pomeni rasti v ponižnosti in se preoblikovati v novega clo­veka. To je nenehno prizadevanje, ki ga ni mogoce opraviti cez noc, ampak korak za korakom in nas zvesto gradi v skladu z nacr-ti, ki jih je imel Bog za nas, ko nas je v svoji ljubezni od nekdaj sanjal. »... Saj ste slekli starega cloveka … in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika. … Vse in v vseh je Kristus« (Kol 3,9–11). V tej luci želimo ponuditi skupni »oblikovalni program« za devet mesecev kot prilogo k že predlaganemu formacij­skemu nacrtu v naših pokrajinah: ne velikih stvari, ampak v zvestobi opravljajte majhna dejanja ljubezni do Boga, preko katerih bomo rasle v krepostih. Božje skrivnosti se ne razumejo, ampak cas­tijo ali obcudujejo! Krepost je opredeljena kot »redna in trdna naravnanost k dobremu«, da bi dali najbolj­še. Motor za rast v krepostih je ljubezen. Ce želimo, da dobro postane naša stalna drža, potem lahko govorimo o kreposti. K cemu smo povabljene v naslednjih devetih me-secih? K temu, da bi vse naše bitje rastlo v trajno držo delati dobro. Spomnimo se besed našega ustanovitelja: »Bodi dobra«, torej sveta. In kako gojiti to držo delati dob-ro? Z zvesto, vsakodnevno in zavestno zav­zetostjo pri svojih dejavnostih, v mislih in željah. Ne izgubljajmo poguma, ko mislimo, da Gospod ne odgovarja na naše molitve. Vztrajajmo. Tudi ce je naša molitev suha in v pušcavi naše notranjosti, tudi kadar nicesar ne cutimo, tudi ko izkusimo odsotnost Boga, je bolj povezana z našo zvestobo, našo voljo in vztrajnostjo kot z obcutki! Blaženi Filip Rinaldi nas s številnimi beseda-mi spodbuja, da v svojem življenju poglobi-mo držo vere. Šele ko se bomo vsak dan in iz dneva v dan trudile ostati zveste, bo krepost postala del nas, del našega življenja. Beseda vrhovnega predstojnika ONKRAJ MONFERRATSKIH HOLMOV ÁNGEL FERNÁNDEZ ARTIME, sdb vrhovni predstojnik salezijancev Bilo je avgusta 2015. Natancneje popoldan 15. avgusta, ko smo s 5.200 mladimi z vsega sveta obhajali mednarodno srecanje mladih (SYM Don Bosco) ob 200. obletnici don Boskovega rojstva. Mnogo dlje od stvarnosti smo idealisticno nacrtovali sprehod s 5.200 mladimi iz Turina na hrib Becchi, kjer se je rodil Janez Bosko. Razdalja je znašala 35 km. A kaj hitro smo spoznali, da bi bil tak progam s toliko mla­dimi prava vesela zmeda. Odlocili smo se za preprostejšo pot, a vseeno povezano z don Boskovimi jesenskimi sprehodi s svojimi fan-ti. Pot smo tako zaceli v Castelnuovu, majh­nem kraju, kjer je bil Janez Bosko kršcen in kjer je obhajal eno od svojih »novih maš«. Dolga in barvita kolona mladih je v nalivu prehodila osem kilometrov do Becchov. Ploho so napovedovali in prišla je pravocas-no. A zdela se je kot božanje mladih z neba, ki so bili mokri kot miši. Predstavljal sem si don Boska med njegovi-mi mladimi, obloženimi s kruhom za malico in okrepitev ter glasbenimi inštrumenti, s katerimi so ob vecerih razveselili zaselke, kjer so prespali. In veste kaj? Za vsem tem se skriva drago­ cena vzgojna in duhovna pobuda. Lahko bi nadaljeval s svojim razmišljanjem, a rajši povzamem besede enega mojih sobra­tov salezijancev, Joséja Miguela Núńeza, ki je s svojim izrednim peresom zapisal: »Mnogo let je don Bosko obhajal praznik rožnovenske Matere Božje v Becchih, v spremstvu pešcice mladih, ki so mu sledili z neizmernim veseljem. To so bili najboljši fantje v oratoriju. Za vse je bila to nagrada, da so lahko kakšen dan preživeli na pocitnicah z don Boskom. V za-cetku jih je bilo malo, a kmalu se je število povzpelo cez sto. Prvi stalni kraj je bil don Boskov rodni kraj in njegova ljubljena domacija. Brat Jožef je z veseljem sprejel množico fantov in jih go-stil, kakor je vedel in znal, v seniku in kašci, ter skušal ugoditi njihovim prošnjam. Kljub mnogim nevšecnostim, ki so jih povzrocili, je dobri Jožef na to gledal dobrohotno in skušal prijazno reševati majhne in velike težave. Po letu 1858 je don Bosko nacrtoval prave pohode po piemontskih vaseh bližnjih tu­rinskih pokrajin. Skrbno je pripravil progra-me in iskal prijatelje ter dobrotnike, ki so jih sprejemali v svoje hiše ali pripravili kaj za pod zob vojski, pripravljeni na boj, ko se je bilo treba soociti z lakoto. Nikoli ni manjka-lo sadja, sveže pecenega kruha ali kosa sira, ki so ga navdušeni domacini nudili vrvežu, ki ga je duhovnik v sluhu svetosti veckrat neuspešno skušal umiriti. KMETJE SO PREKINILI DELO Imamo nekaj lepih pricevanj teh praznicnih in veselih dni za tolike mlade, ki so preživeli nepozabne trenutke z don Boskom. Eden njegovih fantov, Anfossi, je zapisal: »Teh pohodov se vedno spominjam. Napolnili so me z veseljem in obcudovanjem. Don Boska sem spremljal na monferratske hol-me od 1845 do 1860. Bilo nas je vec kot sto in smo videli don Boskovo svetost, o kateri se je govorilo. Njegov prihod v vas je bila prava zmaga. Pozdravit so ga prišli okoliš­ki župniki in ponavadi tudi civilne oblasti. Prebivalci so se strnili k oknom ali prišli na ulice, kmetje so prekinili delo, da bi videli svetnika …« Vsa don Boskova pedagogika je zaobjeta v »jesenskih sprehodih«. Domacnost in tovarištvo, veselje in praznovanje. Cas hoje, ko potujemo po življenjskih stezah, nudi prostor pogovorom in prijateljstvom. Don Boskova navzocnost pomeni navzoc­nost odraslega, ki spremlja pot mladih. Pri­jazna in dobra navzocnost. Beseda za vsako-gar in gesta bližine in solidarnosti za tiste, ki imajo najvec težav pri doseganju cilja. Glasba in praznovanje sta napolnila srca in zbudila navdušenje mladih, ki so bili veseli, da so lahko blizu oceta, ki so ga tako ob­cudovali in mu bili toliko dolžni. V popolni postavi, ob igranju glasbenih inštrumen­tov, je bil prihod don Boskovih fantov v te majhne piemontske zaselke nepozaben do-godek. BOG JE HODIL Z NJIMI Fantje so bili polni »zacudenja in veselja«. Don Bosko se je s prstom dotikal neba, ko je užival v nasmehih svojih mladih in njihovih praznicnih pesmih. Nikoli ni manjkala moli­tev in blagoslov z Najsvetejšim zakramen-tom v vaški cerkvi. Bog je namrec hodil z njimi. Ocetova naklonjenost je spodbujala zau­panje domacnosti na poti, ki so jo mnogi mladi nevede nadaljevali v življenju z njim. Dalec onkraj monferratskih holmov. Verjamem, da je v tem casu zelo po­membno povabiti naše najstnike in mlade, ki so popolnoma potopljeni v digitalni svet, k življenju v bogati in zadovoljivi izkušnji osebnih srecanj (ne preko majhnih in veli­kih zaslonov), dragocenih izkušenj posluša­nja, skupnemu smejanju, izkušanju tišine v preprosti molitvi, cudenju soncnega zaho­da, izkušnji veselja zaradi pozdrava starej­ših, ki slonijo na vratih doma ali posedajo na vrtnih klopcah in v polnosti življenja ter modrosti opazujejo mimoidoce. Naj ob koncu ponovim besede papeža Fran­ciška, ki jih je namenil našemu vrhovnemu zboru, saj me veseli, da smo še sposobni sanjati in pomagamo sanjati. Iz vsega srca vam želim bogato poletje. Pota vzgoje KAJ IMA PIKA NOGAVICKA Z ODRAŠCANJEM? GAŠPER M. OTRIN, sdb ravnatelj doma janeza boska, želimlje Pegaste deklice s štrlecima kitkama, pegami na obrazu in barvnimi nogavickami, ki živi sama in skrbi za domace živali, ni težko prepoznati. Pika Nogavicka avtorice Astrid Lindgren je deklica polna raznih muh, njen oce potuje po morjih sveta, mama pa ves cas bdi nad njo iz nebes. Je izredno mocna deklica, ki z lahkoto dvigne konja ali policaja in mimogrede opravi s tatovi in morskimi razbojniki. Zelo rada pleza po drevju in se igra razlicne igre. Pika ne hodi v šolo in si želi ostati otrok, ker se ji zdi svet odraslih dolgocasen. Ima dva najboljša prijatelja, ki sta tudi njena soseda, brata in sestro, Tomaža in Anico. TRI PARADIGME ODRAŠCANJA Glede na to, da je izgubila mamo in od­rašca ob odsotnem ocetu, bi to kaj lahko pomenilo, da bi bila Pika zelo žalostna in tesnobna brez prave življenjske volje. Pre­vec ali premalo bi jedla in spala, zlahka bi jo lahko razdražili in ujezili, bala bi se vklju-cevati v družbo in bi se zapirala v svoj svet. Lahko bi celo posegla po raznih prepove­danih substancah, da bi utišala svoje not-ranje trpljenje. Toda Pika ni bila taka. Kaj je botrovalo temu, da je zmogla biti drugacna, kaj se je zgodilo, da se ni predajala slabe-mu? Poglejmo tri poudarke njene zgodbe in ob tem zgolj tri paradigme odrašcanja. 1. PRIJATELJI IN VRSTNIKI, KI DAJEJO OBCUTEK SPREJETOSTI Pika je na svet gledala s pozitivnostjo in je bila v vseh okolišcinah optimisticna. Trdno je tudi verjela, da je njena mama v nebesih in da pazi nanjo. Ob sebi je imela prijatelje, predvsem soseda Tomaža in Anico, ki sta bila njena zaveznika in s katerima je preži-vela najvec casa. Veckrat sta bila v skrbeh za Piko in sta ji pomagala, zato ju je imela Pika zelo rada. Pikin odnos s sovrstniki je bil zanjo kljucnega pomena, da je lahko za­dovoljila potrebo po druženju, izražanju in zabavi. Socialna mreža je za odrašcajocega najstni­ka zelo pomembna, predstavlja eno od bi-stvenih vrednot. Imeti mora nekoga, ki mu je mar zanj, osebe, ki jim lahko zaupa tudi najbolj skrite težave in hrepenenja, in kraj, kjer lahko izkuša novosti. Sovrstniki in prija­telji so tisti varni okvir, kjer se lahko mlado­stnik uci na podlagi svojih napak in si upa poizkušati stvari, ker ve, da bodo njegove napake tolerirane. V mladih je pravi nagon po tem, da se povezujejo s sovrstniki, s tisti-mi, ki so na isti ladji kot oni sami in se med njimi lahko pocutijo varno in gojijo obcutek pripadnosti in sprejetosti, kar je osnova za uspešno socializacijo. Odrašcajoci imajo pogosto obcutek, da svoje sovrstnike potre­bujejo bolj kot svoje starše in druge odrasle. 2. SVET ODRASLIH NA PREIZKUŠNJI V Piki lahko obcudujemo izredno duševno in fizicno moc. Svojih moci nikoli ne upo­rablja za slabo, pac pa za pomoc drugim. V njej zaznamo pristno otroško veselje, ki se širi na druge in s tem uci odrasli svet, da ni pomembna moc, oblast in bogastvo, tem­vec poštenje, skromnost in dobrosrcnost. Naravnost prezira pregrehe odraslih, kot so domišljavost, ošabnost, nasilnost, skopuštvo idr. Pika si upa biti to, kar cuti, da je prav, pa ceprav s tem ne ugaja odraslim in gre preko socialnih norm in tradicionalnih vzorcev. To se pozna pri urejenosti in barvah njene vile, ki je urejena tako, kot ustreza njej in ne kot bi to zahtevali neki zunanji standardi. Naloga mladostnikov je, da izzivajo odrasle s svojimi provokacijami in postavljajo pod vprašaj njihova prepricanja, njihove drže in svetovni nazor. Na nezavedni ravni namrec s tem želijo najprej od staršev in potem od drugih (zanje pomembnih) odraslih dobiti potrditev, ali ti res stojijo za svojimi vredno­tami. Zanje so zelo pomembne pozitivne interakcije z odraslimi in si želijo pogovora, kjer so lahko enakovreden sogovornik. Naj­bolj jih boli, ce jih starši ne opazijo, medtem ko se trudijo in prizadevajo za uspeh ali ko nekaj dosežejo. Zanje je bistveno to, da nek-do verjame vanje, da zmorejo uspeti. 3. PROSTOCASNE DEJAVNOSTI UTRJUJEJO TELO IN DUHA Pika je bila že navzven drugacna in moc­nejša od svojih prijateljev in celo od od­raslih. Imela je veliko življenjske energije in izjemno voljo do življenja. Ker je imela ogromno prostega casa, je pocela stvari, ki so jo napolnjevale z veseljem: urejala je svojo vilo Cira-cara, pekla je piškote in ime-la veliko raznoraznih hobijev, ukvarjala se je s športom in skrbela za konja Alfonza in opico Ficka. Povsem vsakdanji dogodek je znala spremeniti v avanturo, zato ji ni bilo nikoli dolgcas. Za mladostnika so dejavnosti kljucnega po­mena, saj so prav aktivnosti, s katerimi se posameznik veliko ukvarja kot mladostnik, verjetno iste, kot ga bodo zaposlovale vse življenje. Aktivno preživljanje prostega casa prispeva k boljšemu šolskemu uspehu, men-talnemu zdravju in prilagodljivosti. Mladi preko dejavnosti pridobivajo raznorazne kompetence: prakticnost, samonadzor, so-cialne vešcine ... Preko teh dejavnosti vsto­pajo v stik z nevarnostjo in tekmovalnostjo, kar je kljucno za njihovo varnost in uspeh v poznejših letih. PASTORALNA SMERNICA V pastoralnem smislu bi te tri paradigme odrašcanja pomenile, da moramo odrašca­jocim pri pastoralnem delu zagotoviti ob­cestvo sovrstnikov, kjer bodo sprejeti in se bodo lahko izražali tudi glede verskih tema­tik. Nadalje pomeni, da morajo biti ob njih taki odrasli, ki jim bodo v oporo in zgled, jim bodo prisluhnili in ob njih »zdržali« ter jih znali usmerjati po pravih potih rasti v veri in clovecnosti. Nazadnje ob vsem sku­paj ne smemo spregledati, da so mladi radi aktivni, da želijo biti celo protagonisti tudi v smislu pastoralnih ponudb. Srecanja z Bogom BOŽJE SRCE KLEMEN BALAŽIC, sdb delegat za salezijansko poklicno pastoralo V mesecu juniju se kot obcestvo odpiramo Srcu Jezusovemu. Njegovi veliki ljubezni in usmiljenju. Ob tej Božji ljubezni bi rad zapisal naslednje: nismo se mi (ljudje) prvi odlocili za Boga, On se je prvi odlocil za nas. Ne izbiramo mi Boga, marvec Bog izbira nas. Bog nas je ustvaril, »nas stkal v telesu naše matere«. Bog nas ljubi, preden nam more kakšen clovek izkazati ljubezen. Ljubi nas s »prvo« ljubeznijo; rad bi, da bi bili njegovi ljubljeni otroci, da bi ljubili, kakor ljubi On. Veckrat razmišljamo in se trudimo, da bi našli Boga, ljubili Boga. Molimo, hodimo k maši, beremo Sveto pismo, se v postnem casu odpovedujemo razlicnim stvarem, op-ravljamo dobra dela … Je pa pobožnost k Srcu Jezusovemu prilož­nost, da se vprašam, ali se dovolj zavedam, kako me ves cas Bog išce, me je našel, me spoznaval, me ljubil. Pustim Bogu, da me ljubi? Tu je središce našega duhovnega boja. To je boj proti temu, da bi sami sebe odklanja­li, zanicevali in se ne mogli prenašati. To je zelo resen boj, ker svet in zli duhovi so se zakleli, da nas imajo za ljudi brez vrednosti, brez koristi, brez pomena. Mnoge veje go-spodarstva, usmerjene v potrošnjo, živijo od tega, da obcutek majhnega spoštova­nja potrošnikov izkoristijo in z materialnimi sredstvi ustvarjajo duhovna pricakovanja. Ravno hudic želi, da se dajemo v nic in gle­damo nase kot na nezaželene otroke. Ko se izpraznimo, je zelo pomembno, kaj zacne-mo notri spušcati, kajti ta praznina je tudi za hudica velika priložnost, da notri spusti svoje »antidarove«, ki pa so mikavni na prvi pogled in se predstavijo kot zelo koristni. Na koncu pa nam vzamejo dostojanstvo in ceno. Vedeti moramo, da je Jezus na kri­žu placal velikansko ceno za nas. Ce v sebi ne najdemo vrednosti, smo povabljeni, da povabimo v svojo praznino Jezusa, ki nam daje neskoncno veliko vrednost in ljubezen. Salezijanski molitveni namen Nekateri so veckrat celo mislili, da biti kre­posten pomeni sebe malo ceniti. Zdaj vem, da je pravi greh v tem, da preziramo praiz­virno Dobroto. Kajti brez priznanja te prve Ljubezni in tega praizvira Dobrote izgublja-mo povezavo s svojim pravim jazom in se od nepristnih ljudi in na napacnih krajih prepušcam usodnemu, brezupnemu iska­nju necesa, kar je možno najti samo v Božji ljubezni. Koliko ljudi danes obiskuje razne šarlatane, vedeževalce, duhovne guruje in manipulatorje, ker so prazni in ne poznajo Božje ljubezni. Kako lahko je manipulirati z ljudmi, ki se ne zavedajo dostojanstva, ki iz­vira od Boga. Potrebno je tudi opozoriti, da se za samo­zavestjo uspešnih ljudi mnogokrat skriva velika praznina. Koliko primerov ljudi poz­namo, ki so bili zelo uspešni na prvi pogled, a so v trenutku izgubili vse, mnogokrat tudi sami sebe. Za pogosto potrebo po uvelja­vljanju in tekmovalni miselnosti, za veliko samozavestjo in celo predrznostjo se skri­va negotovo srce, ki je v samo sebe mnogo manj prepricano, kakor bi clovek lahko mis-lil na temelju zunanjega obnašanja. Pogos-to sem bil zmeden, ko sem odkril, da imajo možje in žene, ocitno nadarjeni, mnogokrat priznani zaradi svojih uspehov, toliko dvo­mov o svoji lastni vrednosti. Mnogi ljudje dvomijo o lastni vrednos-ti – nikoli niso prepricani, da so ljubljeni, kakršni so. Mnogi lahko pripovedujejo mu­cne zgodbe, jasne razloge za to, da sami sebe ne cenijo; zgodbe o starših, ki jim niso dali, kar so potrebovali; o uciteljih, ko so z njimi krivicno ravnali; o prijateljih, ki so jih izdali, in o Cerkvi, ki jih je v kriticnem tre­nutku njihovega življenja pustila na cedilu. Je pa pobožnost k Srcu Jezusovemu priložnost, da se vprašam, ali se dovolj zavedam, kako me ves cas Bog išce. Srce Jezusovo pa nam sporoca, da je Bož­ja ljubezen brezpogojna. Da smo pri Bogu vedno dobrodošli. To je prava in vecna lju­bezen Boga. To je vir vsake pristne cloveške ljubezni, pa naj je še tako omejena. Celo Jezusovo življenje in vse njegovo oznanja­nje ima samo en cilj: razodeti to neizcrpno, brezpogojno, materinsko, ocetovsko ljube-zen njegovega Boga in pokazati pot, ki daje, da ljubezen obvladuje vsa podrocja našega življenja. To je ljubezen, ki vedno klice: do-brodošel v obcestvu Božje ljubezni. Ljube-zen, ki bi rada vedno praznovala. Da bi odgovoril na potrebe svojega ljudstva, klice Gospod nenehno in z razlicnimi darovi, da bi mu sledili v službi Kraljestvu. Prepricani smo, da je med mladimi veliko takih, ki so duhovno bogati in imajo v sebi kali apostolskega poklica. Salezijanske konstitucije, 28 Katere so najbolj napacne predstave o salezijanskem življenju?? Nekateri mislijo, da imamo sterilno življenje, življenje brez duha, samo po pravilih. V salezijancevem srcu naj bo veselje. Tisti, ki misli, da mora biti salezijanec resen, ’zatežen’, strog, zamorjen, je zgrešil … Nekdo, ki bi stopil k salezijancem ali v duhovniški poklic samo zato, da bo molil, maševal, delil zakramente … – zdi se mi, da je to za salezijanca premalo. Salezijanec mora imeti v sebi naboj, s katerim živi in ga prenaša mladim. Oglej si pogovor s Petrom Pucnikom. ..• youtube don bosko slovenija Peter Pucnik o poklicanosti in salezijanskem poklicu Želiš spoznati salezijanski poklic? ..• Mladi salezijanci BOGU CAST IN LJUDEM VESELJE Gregor Markelc prihaja iz Šentruperta na Dolenjskem, kjer so salezijanski poklici tako rekoc »doma«. Glasbenik po duši in vesel po srcu opravlja študij teologije na salezijanski papeški univerzi v don Boskovem mestu Turin. pogovarjal se je MARKO SUHOVERŠNIK, sdb foto: osebni arhiv Na kakšen nacin si odkrival Božji klic in stopil na pot salezijanskega življenja? Izhajam iz tradicionalno verne družine, kjer je bilo normalno v nedeljo iti k maši. Moj stari ata je imel navado po istem obrazcu moliti pri mizi za blagoslov in Božje varstvo. Obcasno smo molili tudi rožni venec, gostili Marijo Brezmadežno, ki je romala po naši vasi v pripravi na božic … Kot prvorojenec sem dobil dve leti mlaj­šega brata Gašperja in osem let mlajšo se­stro Veroniko. Naše življenje in sploh moje otroštvo je docela zaznamovalo delo na kmetiji. Mogoce sta oce Dominik in mama Bernardka pricakovala, da se bom navdušil in prevzel kmetijo, ampak me je že konec osnovne šole zacelo navduševati drugo pastirstvo. Šentrupertska župnija, ki prav letos praznuje jubilej 500-letnice posve­titve župnijske cerkve, je med 2. svetovno vojno po krvolocnem umoru župnika Nah­tigala in kaplana Cvara dobila salezijanske­ga duhovnika, ki so ga partizani pripeljali iz gradu Škrljevo, kjer je bil med vojno nekaj let noviciat. Lahko recem s Tertulijanom, da je »kri mucencev seme novih duhovnih poklicev«. Kot otrok se spominjam skup­nosti »župnikov«, ki so skupaj živeli in vsak je imel svoje poslanstvo: eden »je bil« za mladino, drugi za starcke, tretji je skrbel za vrt … Proti koncu osnovne šole, sploh pa po bir-mi, sem se vedno bolj vkljuceval v življenje župnije. Ministriral sem od 3. razreda OŠ, kasneje sem postal še animator, organist, ustvarili smo tudi priložnostni band, skrat­ka, v srednji šoli sem skoraj vse vikende preživel v »faroužu«. Nekaj mi je govorilo: »Tu je tvoje mesto, tu delaj, tu boš srecen.« Pripravljen sem bil pustiti tudi dekle, s kate­ro sva že imela konkretne nacrte, a ljubezen do Boga in mladih je zmagala. Vpisal sem se na Gimnazijo Ljubljana (SVŠGL) in salezi­janci so me sprejeli na Rakovnik v formacij­sko hišo in salezijansko skupnost. Po maturi sem bil gotov, da se vpišem na Teološko fakulteto v Ljubljani in nadaljujem predno­viciat. Najtežje je bilo doma sporociti svojo koncno odlocitev. Cakal sem do zadnjega, do tistega velikonocnega zajtrka, ko sem zbral pogum in iz grla spravil, da se vpisu­jem na Teološko fakulteto in pišem prošnjo za vstop k salezijancem. Ozracje je razelek­trila mami, ko je z veseljem povedala, kako je že sanjala, kje bo šotor in pogostitev za novo mašo … Tudi vsi drugi so sprejeli mojo odlocitev in sem jim neizmerno hvaležen, da me podpirajo. Koncal si prvi letnik teologije. Kako to, da študiraš v Turinu, izpite pa opravljaš na Teološki fakulteti v Ljubljani? Kdor je študiral na kakšni izmenjavi ali pa drugi fakulteti v tujini, ima verjetno podob-no izkušnjo kot sam, sploh s priznavanjem izpitov v Sloveniji. Na Teološki fakulteti v Ljubljani sem opravil tri letnike od petih in po dveh letih pastoralne prakse sem bil poslan na nadaljnji študij na salezijansko papeško univerzo (UPS) v Turin. Hitro sem ugotovil, da bo v Ljubljani težava s prizna­vanjem izpitov in tudi diplome. Tako sem nacrtoval semester za semestrom, izpit za izpitom in sem tiste, ki jih v Turinu ne iz­vajajo ali imajo manj kreditnih tock, op-ravljal v Ljubljani. Epidemija je pripomogla, da sem dejansko, kot drugi sošolci, lahko sledil predavanjem po Zoomu. Tako je bil moj študij dobesedno »malo cez mejo«. Ta nacin študija mi je pokazal, da teologija ni enaka po celem svetu, ceprav se to sliši cudno, ampak so dejansko drugi pristopi in poudarki, sploh pa razlicnost stopenj študi­ja in delitev kreditnih tock. Kako si se vživel v veliko mednarodno salezijansko skupnost na Crocetti, kjer dejavnosti verjetno ne manjka? Po enoletni izkušnji življenja v Italiji v Pine-rolu, kjer sem bil v noviciatu, sem vstopil v najvecjo skupnost do zdaj. Skupaj nas je ok­rog 65 s tako rekoc vsega sveta – od Ameri­ke preko Evrope in Afrike do Indije. Lahko si predstavljate, kakšna pestrost, pa tudi po­kora je živeti v taki mednarodni skupnosti: »Pri nas se dela tako, pri nas pa drugace, (…) mi ne poznamo teh navad, (…) tega še nikoli nisem jedel, (…) pa kaj vse oni poc­nejo v cerkvi? (…), kako se African oblece za praznik« in podobne misli so me dnevno spremljale. Novica, da sem organist, je prišla v hišo že pred mano in zato so me spodbudili, da se kar hitro naucim pesmi, ki jih v skupnosti prepevajo. Poleg lepo oblikovanih molitev brevirja in svetih maš smo se zbrali tudi v manjši zbor, kjer smo zapeli še kakšno, ki ni ravno za v cerkev, je pa za dušo in vese­lje. Poleg glasbe je dnevno v skupnosti na razporedu tudi šport, posebej nogomet in odbojka. Seveda se sobratje kakšen vecer, sploh po izpitih, dobimo za kak neformalni cvek ob slanih in sladkih dobrotah iz pake­tov, ki nam jih pošiljajo domaci. En vecer smo organizirali »Word caffe«, kjer smo ovrednotili našo mednarodno skupnost tako, da smo v skupinah govorili o razlicnih nacinih dela v naših inšpektorijah in dobili kakšno dobro idejo ter spodbudo. Hodiš tudi na pastoralno prakso v župnijo. Kako bi primerjal trenutni apostolat, ce je to sploh primerljivo, z vzgojno prakso v dijaškem domu na Rakovniku? Vsakodnevni isti urnik v skupnosti smo »prebijali« z apostolatom, ki sem ga skupaj s sobratom s Hrvaške opravljal vsako soboto in nedeljo v Pianezzi, na obrobju Turina. Žu-pnija, mladinski center, mladinske skupine, birmanci in prvoobhajanci … Po eni strani je bil ta apostolat predvsem za odmik od štu­dija in zavodskih zidov, po drugi strani pa, da ne pozabim, za koga sploh študiram in ohranjam stik z mladimi. Epidemija nas je Mladi salezijanci skoraj za pol leta prisilila, da smo imeli sre-canja samo po Zoomu. Mladi so kljub temu radi prihajali in dobro sodelovali. Predvsem sem videl, kako pomembno je, da mladi rastejo skupaj v skupini. Poleg družine je ta nepogrešljiva in potrebna. Potrebno je tudi osebno spremljanje, sploh glede šole, dru­žine, prijateljev in duhovnosti. Moram reci, da so se kaj hitro odprli in zaupali. Ce to izkušnjo primerjam z delom v dija­škem domu, je prvo gotovo to, da sem v domu živel z mladimi 24/5, tukaj pa smo se videvali ob koncu tedna. Podobnost, ki jo vidim, pa je domacnost, ki jo imajo mladi. V oratoriju in dijaškem domu naj bi mladi odkrili drugi dom. To pomeni, da so spro-šceni, odprti, zaupljivi, pripravljeni narediti kaj za skupno dobro, deliti veselje in žalost, skrbi in strahove … Po treh letih prakse od­krivam, da je salezijanec vzgojitelj kjer koli je med mladimi. To ne pomeni, da je on tisti, ki mora vse poucevati in opominjati, ampak predvsem biti na razpolago njim, sploh najbolj potrebnim in ranljivim, da jim je pripravljen biti blizu, jih poslušati, jim svetovati, pomagati s svojim zgledom in ce je potrebno tudi dati konkretno usmeritev. Pomembno mesto v tvojem oblikovanju ima glasba. Kako jo vidiš kot del salezijanskega poslanstva danes in v prihodnje? Biti glasbenik je nacin življenja. Mnogi re­cejo, »ta je pa umetnik« in ima vcasih to celo negativen prizvok, saj naj bi se ume­tnik cudno obnašal, delal stvari, ki jih dru­gi ne razumejo in da je malo sam svoj. Ne recem, da nekaj tega nimam tudi sam. • Je pa glasba tista, ki, sploh med mladimi, ustvarja ozracje, in to je pozitivno. Ne pred­stavljam si zabavnega vecera brez glasbe in kako drugacna je npr. sveta maša, ki je peta, lepo pripravljena z izbranimi ustreznimi pe­smimi, ki naredijo bogoslužje slovesnejše in molitev zares lepo. »Bogu cast in ljudem veselje« sem si nekje napisal, da me vedno opozarja na namen vsega glasbenega dela, sploh s sakralno glasbo. Mladi me vcasih izzivajo, da je v 21. stoletju pa kitara že za v cerkev in da so orgle staromodne. Sam je ne mecem iz cerkve, se mi pa zdi prav, da smo pozorni. Umetnost delimo na sakralno in posvetno in vsaka od njih ima svoje zakonitosti in ni nakljucje, da je sakralna taka prav zato, ker je v prvi vrsti namenjena, da daje Bogu cast. Zato Cerkev še vedno ohranja izbrane pesmi in inštrumente. Predstavljaj si, da npr. na svetovnem srecanju mladih slišiš isto pesem za obhajilo, kot se poje pri nas. To je en lep pokazatelj, da smo vsi ena Kris-tusova katoliška Cerkev in da »z istim gla­som klicemo k Bogu«. Cutim nevarnost, da glasba v Cerkvi postane samo »naše vese­lje« ali pa koncert. Mislim, da tudi Bogu to ni všec. Sveti Avguštin je zapisal, da »poje tisti, ki ljubi«. Izraziti svojo molitev, poveda-ti Bogu, da ga imamo radi, ne pride iz grla, ampak iz srca. Pesem dviga našega duha k necemu višjemu in nas napolni z necem le­pim, custvenim in predvsem nas povezuje s skupino kot vsaka nota posebej, ki se raz­teza v melodiji in se zgradi v harmoniji. Da tudi sam nisem samo »sakralen«, dokazuje to, da rad primem tudi za kitaro ali »frajto­narco«. Predvsem pa, sploh z mladimi, rad zapojem kakšno od ljudskih slovenskih pe­smi, ki jih že kar malo pozabljamo. POGOVARJALA SE JE BLAŽKA MERKAC,sals Pozdravljena, Salomé. Na Portu­galskem si del salezijanske mla- dine, si uciteljica, delaš na radiu, ukvarjaš se z glasbo ... Se nam lahko na kratko predstaviš? Sem vesela mlada ženska, pol-na energije in zaljubljena v svojo življenjsko pot. Pravzaprav sem uciteljica glasbe in klavirja v treh šolah na Portugalskem in vodim otroški pevski zbor pri sestrah FMA v svojem kraju. Sem animatorka, katehistinja v oratoriju sester FMA v Arcozelu, kjer sodelujem tudi v skupini, ki poje pri naših mašah. Leta 2019 sem bila v misijonih na otoku San­to Antăo (Cabo Verde), kjer smo v majhni vasi organizirali tri tedne poletnega tabora. Mnogi od teh otrok so prvic slišali za don Boska. Ta izkušnja me je mocno zazna­movala, kako pomembno je deliti svoj cas in talente z drugimi. Rada potujem, berem, poslu­šam glasbo, še posebej fado, ki je na Portugalskem tradicional­ 14 julij 2021 na glasba, in igram klavir. Rada tudi pišem. Pripravljam podcaste z naslovom »Conversas em Con-traponto« na lokalnem radiu, kjer intervjuvam mlade glasbenike in skladatelje. Diplomirala sem iz novinarstva, nato iz glasbe (kompozicija) in magistrirala iz poucevanja glasbe. Zdaj živim v posebnem obdobju, saj se bom oktobra porocila. Me-nim, da so to sanje, ki jih ima Bog zame. Najprej si bila povezana s sestra- mi FMA. Kako si jih spoznala in se vkljucila v programe? Ko sem bila stara štiri leta, sem zacela obiskovati šolo sester FMA blizu svojega doma in sem bila v njej do svojega desetega leta. Nato sem se vkljucila v njihov ora­torij, kjer še vedno vztrajam. To-rej nekoc kot otrok, sedaj pa kot animatorka in katehistinja. Redno sem sodelovala na vseh državnih Salezijanska mladina in regionalnih srecanjih. Kot pro-stovoljka sem sodelovala na Cam-po Bosco 2010, svetovnem dnevu mladih 2011, na vrhovnem zboru leta 2014 v Rimu, praznovanju don Boskovega rojstva v Turinu 2015, na Confrontu 2017 in Cam-po Bosco 2018. Leta 2012 sem se pridružila koordinacijski ekipi Sa­lezijanske mladine Portugalske, v kateri sem bila kar šest let. Zaradi tega sem imela priložnost sode­lovati na evropskih skupšcinah v Franciji, na Poljskem in v Sloveniji. Tudi moja družina je »salezijan-ska« in mislim, da je bilo to dej­stvo zame zelo pomembno. Moj starejši brat je bil animator v is-tem oratoriju, moji starši pa so sa­lezijanci sotrudniki. Salezijanska mladina na Portu­galskem ima veliko odlicnih pro-gramov. V eni od prejšnjih številk Don Boska je Pablo iz Španije v pogovoru že predstavil skupni Campo Bosco. Katere programe še imate, koliko mladih je vklju- cenih? Na Portugalskem imamo dve vrsti srecanj: regionalna (sever in jug) ter nacionalna. Enkrat letno (ja­nuarja) organiziramo regionalno srecanje in dve nacionalni sreca­nji: »Dan salezijanske mladine« (maja v Fatimi) in »Nacionalni ta­bor« (julija, vsako leto v drugem kraju na Portugalskem). Na regio­nalnih srecanjih sodeluje od 200 do 300 mladih, na Dnevu salezi­janske mladine od 500 do 800 in na poletnem okoli 500. Leta 2023 bo v Lizboni Svetovni dan mladih, ki je bil zaradi pan- demije prestavljen. Kako tece priprava? Kakšna so tvoja pri-cakovanja za to veliko srecanje katoliške mladine? Priprave potekajo zelo dobro. Imamo fantasticno himno in pri pripravi sodeluje veliko ljudi. So-delujejo tudi razlicna gibanja in to bo odlicna izkušnja za mlade, ki bodo prišli cez dve leti. Zame je vznemirljiva že misel, da se bo toliko mladih srecalo s papežem Franciškom. Zagotovo bo nepo­zabno doživetje. V teh kaoticnih casih je bilo tež­ko imeti kakršne koli programe za otroke in mladino. Kako se je v tem casu spremenilo mladinsko delo na Portugalskem? Da, bilo je težko. Vse dejavnosti, ki Salomé Fonseca Portugalska Vila Nova de Gaia (Porto) Arcozelo Poletje Dnevnik Anne Frank Alentejo (Portugalska) Najljubša pesem "Zavetrje srca" (Dulce Pontes, Ennio Morricone) Najljubši svetnik Janez Bosko 1 Kor 13,13 »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In najvecja od teh je ljubezen.« smo jih imeli osebno, smo posku­šali prilagoditi. Bilo je zelo težko, ker smo morali biti bolj ustvar­jalni, da smo pritegnili pozornost mladih. To je bil težak izziv, vendar mislim, da nas je Bog navdihnil za velike stvari, pa ceprav smo vse delali preko spleta. Zdaj smo se vrnili k dejavnostim v oratoriju in zacutili, da mladi v težkih dneh potrebujejo našega veselega duha in so prišli z vec energije. Lepo je to videti in jih spremljati. Kako vkljucenost v salezijansko mladino vpliva na tvoje življenje? Mislim, da sem blagoslovljena, ker mi je Bog dal priložnost, da sem v mladosti stopila v stik s sestrami FMA in tako spoznala don Boska. Odrasla sem z obcutki, da sem ljubljena na vseh korakih v življe­nju ter da me spremlja Bog. Mis-lim, da to moje veselje spreminja življenja ljudi okoli mene, saj vse, kar delam, navdihuje Bog. Naucila sem se, kako biti »dober kristjan in pošten državljan«, kar je danes bistvenega pomena. Moje delo je rezultat salezijan­skega duha. Biti uciteljica glasbe v razlicnih šolah mi predstavlja velik 16 julij 2021 Mladi smo ... ... energija in srce prihodnosti. Skupaj lahko zgradimo boljši svet, saj nas Bog navdihuje za velike stvari. Ne prenehajmo sanjati. izziv, a tudi priložnost, da mlade vzgajam v don Boskovem duhu, tudi ce niso v salezijanski šoli. Don Bosko je dejal: »Hiša brez glasbe je kot telo brez duše« in to je zame zelo pomembno. Moja osebna vera mi narekuje, kako naj ravnam v svetu. Salomé, hvala za tvoj cas in bese­de. Kaj bi na koncu sporocila sale-zijanski mladini v Sloveniji? Najprej hvala za priložnost, da sem lahko z vami podelila svojo izkušnjo. Želim vam, da ostanete mocni v teh težkih casih in ne izgu-bite upanja. V najvecjih preizkuš­njah nam Bog daje priložnost, da ljubimo in z ljubeznijo ustvarjamo velike stvari. Upam, da boste še naprej opravljali svoje poslanstvo z vso strastjo, ker don Bosko racu­na na vsakega izmed nas. Uskovniska kapljica KI JE V NEBESA ŠEL »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Oceta je veliko bivališc. Ce bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (Jn 14,1-3) Kaj pomeni, da ti Jezus v nebesih pripravlja prostor? Mislim, da to predvsem pomeni, da Jezus racuna, da boš nekoc tam skupaj z Njim! V vecnosti, v ljubezni, v miru, v spo­štovanju. On bo v tebi in ti boš v Njem. Za vedno. Jaz jemljem Jezusove besede zares. Kajti vse njegove besede so se uresnicile, kako da se ne bi tudi te. Da bi še bolj hrepeneli po nebesih, si Jezus želi, da bi njihov predokus zaživeli že tu, na zemlji. Že tukaj nas vabi, naj ozavešcamo, da živimo v Božji navzocnosti, naj se daru­jemo drug za drugega, se ljubimo in spoštu­jemo. Kajti v nebesih bomo v polnosti živeli prav to. Tam ne bo greha in njegovih posle­ dic, tam se bomo vsako sekundo zavedali, da smo ljubljeni Božji otroci. A trudimo se to živeti že tu, danes. Da se naše srce nauci sprejemati Božjo navzoc­nost, ljubezen in odpušcanje. Živimo kot Božji otroci. Otroci Stvarnika, ot­roci Usmiljenega Oceta, otroci Vecne luci. Kajti samo tako lahko kažemo na pot proti nebesom, na pot proti Bogu. Upam, da te je katera beseda nagovorila in ti dala moci za naprej. Za konec pa ti z veseljem sporocam, da so odprte prijave za Uskovniške tedne, tako da se hitro prijavi, saj so nekateri termini že polni. Uskovnica je eden od mnogih nacinov, kjer že tu na zemlji lahko okusimo predokus nebes. tvoja uskovniška kapljica NADALJEVANJE OBNOVE SALEZIJANSKE KOCE NA USKOVNICI Po dolgi zimi z dvometrsko snežno odejo je Uskovnica v mesecu maju ponovno oživela. Zaslišal se je hrup mešalca, motorne žage, krožne žage, kladiva, demperja, bagra in traktorja. V dveh ’uskovniških’ akcijah, ki sta skupaj trajali sedem dni, so pridni prostovoljci skopali tla, naredili drenažo, položili pod-ložni beton in zabetonirali venec okrog velike spalnice – »kasarne« v pritlicju koce. V veliki jedilnici sta mojstra obložila stene z lesenim opažem in zmontirala VZGOJA ZA MARIJANSKO POBOŽNOST s. IVICA OBLAK, fma Marijino posredovanje za božje ljudstvo in za vzgojo vsakega cloveka nas spominja tudi na našega ustanovitelja sv. Janeza Boska, ki se je rodil prav ob prazniku Marijinega vnebovzetja, 16. avgusta 1815, v vasici Becchi blizu Turina v Piemontu. Sam je sicer omenjal, da se je rodil prav na praznik Marije vnebovzete, zato je imel ta dan kot povod za Marijino posredovanje že ob svojem rojstvu ter za svoj apostolat širjenja marijanske pobožnosti. Tudi v svoji družini je bil vzgojen v pristnem marijan­skem okolju in pobožnosti do nebeške Ma-tere. Njegova mama Marjeta je morala po zgodnji ocetovi smrti ob mnogih skrbeh in kmeckih opravilih sama vzgajati svoje otro­ke. Vzgajala jih je v globoki veri, navajala jih je na ubogljivost, jih zaposlovala z delom, primernim njihovi starosti, in jih priporoca­la Mariji. V svojih Spominih je sam zapisal: Marija želi, da nanjo stavimo vse svoje zaupanje. DON BOSKO »Ko sem bil še majhen, me je sama nauci-la molitve; ko sem bil dovolj star, da sem se družil z bratoma, me je navajala z njima poklekniti zjutraj in zvecer in vsi skupaj smo molili jutranje in vecerne molitve ter del ro­žnega venca.« Spomnimo se samo, kako ga je mama Mar-jeta nagovorila nekaj dni po njegovi preob­leki oktobra 1835, na vecer pred njegovim odhodom v semenišce v Chieri. V ubogi hiši v Becchih mu je pripravljala skromno balo. To priložnost si je izbrala, da bi mu poveda-la zelo pomembno razkritje. Don Bosko je to pozneje zapisal v Spominih: »Moj Janez, ko si prišel na svet, sem te posvetila blaže­ni Devici, ko si zacel svoje študije, sem ti priporocala pobožnost do te naše Matere. Sedaj ti priporocam, da bodi ves njen: rad imej tovariše, ki so vdani Mariji; in ce boš postal duhovnik, vedno priporocaj in širi pobožnost do Marije.« V teh besedah izrocanja matere je moc za­znati cudovito dejanje vere in predanega zaupanja v božje varstvo ter v Marijino vo­denje na poti zemeljskega življenja. Koliko si upamo tudi v današnjih casih pri vzgoji otrok in mladih nagovarjati in govoriti o Mariji, jih navajati na pristen odnos in po­božnost do Jezusa in Marije? Jih izrocamo v Njeno varstvo, jim priporocamo pobožnost do nebeške Matere? OB ZAKLJUCKU DOBRODELNE AKCIJE SOLIDARNOST ZA ŠTIPENDIJE »Brez vas, dragi mladi in sodelavci, ne morem narediti nic dobrega. Sem samo ubogi revež, ki bi rad naredil nekaj dobrega, a ce nimam so-delavcev odprtega srca, ki so pripravljeni nare­diti nekaj dobrega, po tem je ves trud zaman.« sv. janez bosko S to mislijo smo pospremili zakljucek dobro­delne akcije Solidarnost za štipendije, ki smo jo v sodelovanju z Radiem Ognjišce izvedli konec maja. Številni sodelavci in prostovoljci velike salezijanske družine (med drugim Peter Koncan, Veronika Bezgovšek, Urša Ambrož, glasbeniki Grega Strajnar, skupina FZL z Ra-kovnika, Blaž in Zala Podobnik, prostovoljci v klicnem centru ter mnogi drugi) so ob dob-roti in zaupanju vseh posameznikov, ki so s svojimi darovi podprli akcijo, zaslužni, da FUNDACIJA DON BOSKO Rakovniška ulica 6, 1000 Ljubljana Svojo donacijo lahko nakažete po položnici oz. UPN obrazcu na transakcijski racun. IBAN SI56 0205 8026 2282 413 KODA CHAR SKLIC SI00 100 Informacije SPLET fundacija.donbosko.si FB Fundacija don Bosko T 041 357 640 (Janez Krnc) T 030 362 800 (Fundacija, Maja Žibert) E POŠTA fundacija@sdb.si »Prvic sem delala v klicnem centru, kjer smo sprejemali klice posameznih daroval­cev. Ne vem, kdaj so minile te tri ure dela. Kar naenkrat je bilo konec. Sprejela sem vec kot 150 klicev in prav vsak posameznik, s katerim sem se pogovarjala, mi je veliko pomenil. Res, kaj zmore don Bosko tudi še danes!« prostovoljka smo zbrali sredstva, s katerimi lahko konkre­tno pomagamo. Skupaj z darovi postnih akcij, ki so jih imeli salezijanci po skupnostih, smo v akciji Solidarnost za štipendije zbrali skoraj 28.000 evrov. Zares, boglonaj za vsak vaš dar in hvala za vaše zaupanje v don Boskov sistem dela in v mlade, za katere delamo. EKOLOŠKE AKCIJE PO NAŠIH KRAJIH Zaradi izboljšanja stanja v povezavi s širje­njem epidemije novega koronavirusa smo se tudi mi opogumili in se v aprilu ter maju zbrali na eni izmed prvih dejavnosti »v živo« po daljšem obdobju digitalnega srecevanja. Prijetno druženje je imelo koristno noto, saj smo se z mladimi srecali ob ekoloških akcijah cišcenja okolja. Mladim iz Podgorice, Celja, Sevnice, Šentruperta, Maribora in Cerknice ni potrebno razlagati o pomenu cistega in var-nega okolja ter o skrbi zanj, saj so se ob podani pobudi za izvedbo akcije hitro organizirali in stopili skupaj. Z ul'ce SLUŽBA IN POL MOJCA PLOŠTAJNER mentorica v programu pum-o celje Program PUM-O ste v prejšnjih številkah Don Boska najbrž že dodobra spoznali. Namenjen je mladostnikom, ki sodijo v starostni okvir med 15 in 26 let. Le-ti imajo zaradi najrazlicnejših razlogov nedokoncano šolo (osnovno ali srednjo) ali pa so zakljucili nižje poklicno izobraževanje in pri prehodu v svet iskanja zaposlitve potrebujejo podporo. Tako sta poglavitni nalogi mentorjev v pro-gramu pomoc pri dokoncanju šolanja ali pomoc pri iskanju zaposlitve. Tako eno­stavno se sliši, kajne? Tri mentorice imamo samo »dve nalogi«. Naj vas popeljem skozi naš dan. Od 15 do 24 mladostnikov hkrati vsakodnevno obi-skuje našo skupino. Na jutranji animaciji nacrtujemo dan vsakega posameznika. Trije ucenci, ki vsak na svoj nacin potrebuje­jo pomoc: »Vprašaj me kaj iz ekonomije ... Pomagaj mi izracunati kosinusni izrek ... Ni-mam pojma, kje se je rodil Prešeren.« Štirje iskalci zaposlitve: »Napišiva vlogo in življenjepis ... Preuciva spletne portale za iskanje zaposlitve ... Jutri imam razgovor. Ali lahko vadiva, prosim ... Nimam pojma, katero službo sploh želim najti, pomagaj mi ugotoviti.« Dva mladostnika, ki bosta danes zasedla vodilni položaj v kuhinji (v našem programu vsak dan skuhamo tudi kosilo). Eden izmed njiju še nikoli v življenju ni sesekljal cebule, drugi ugotavlja, kako sploh prižgati pecico. V skupini je skoraj vedno vsaj en tujejezicni udeleženec (vcasih tudi vec), ki potrebuje pomoc pri ucenju slovenskega jezika. Pa dva, ki pišeta clanek za naš PUM-O caso-pis in po vsakem zapisanem odstavku pot-rebujeta usmeritev, kako nadaljevati svoje pisanje. In trije, ki morajo pred dolocanjem življenj­skih ciljev najprej najti najpomembnejši cilj – sami sebe. Taki intenzivno pišejo in odgo­varjajo na vprašanja, ki so usmerjeno vode­na in so osnova za individualne in izcrpne pogovore, ki jih izvedemo na podlagi le-teh. In vsi našteti, vsak na svoj nacin, vsak s svojimi potrebami, v skorajda istem casu potrebujejo nas. Nas tri. No, razen tista dva, ki sladko spita doma in zamujata dogajanje pri nas. Ta nas v casu spanca gotovo ne potrebujeta. Skorajda ni tedna, ko smo mentorice delež­ne tudi takšnih in drugacnih zgodb, ki jih s sabo prinesejo naši mladostniki. Naslov našega programa bi bil lahko brez te­žav tudi »Ti povem še eno zgodbo«. Res jih slišimo veliko. Custvene izpovedi, izražene osebne stiske, nerazumljenost, nasilni star-ši, težave z zasvojenostjo (kemicno ali ne­kemicno), samopoškodovanje, revšcina ... Pogosto smo prvo uho, ki jih sliši, prvo uho, ki se mu zaupajo. Psihologinje, terapevtke, svetovalke, usmerjevalke – pa ne po stro­kovni plati, ampak po tisti, ki najveckrat šteje vec kot vse drugo – po cloveški pla-ti. Skušamo jih slišati, videti, sprejeti tocno takšne, kot so, in kar je najpomembnejše – verjamemo vanje. Verjamemo, ko vsi drugi pri tem odpovejo. Seveda vzporedno tecejo še mnogi projek-ti. Ustvarjamo nov zelenjavno-zelišcni vrt; pišemo casopisne clanke; izdelujemo najra­zlicnejše izdelke (nakit iz casopisa, broške in košare iz filca, podstavke za vroco posodo iz lesa, pticje hiške, hotele za žuželke, knjižne hiške, knjižna kazala, obeske za kljuce ...); vlagamo cemaž, vkuhavamo sok, kuhamo marmelade, sušimo caj ... O delu s ’papirologijo’, birokraciji, prijavah na razpise, telefonskih pogovorih z najra­zlicnejšimi ustanovami, sodelovanjih na prireditvah ... pa kdaj drugic. Skorajda zah­tevajo poglavje zase. Ti naši »dve nalogi treh mentoric« sta mo­goce res obsežni, vendar smo za naše delo na koncu poplacane z najlepšim možnim placilom. Odzivom naših mladostnikov na naše delo! In rednim vracanjem le-teh na­zaj v program, cetudi ga ne obiskujejo vec. Najvec bodo povedale kar njihove osebne izjave: . »Pum-o mi je pomenil veliko, tam sem bil kot družinski clan.« . »Pum-o je ustanova, ki sprejme cloveka takšnega, kot je.« . »Drugi dom.« . »Pum-o združuje mlade in jim pomaga.« . »Pum-o me je naredil odraslega in psi-hicno mocnega. Dal mi je tisto, kar mi je prej manjkalo. Na svet sem zacel gledati drugace.« . »Rešitev za mlade, ki potrebujejo malo podpore, da dosežejo to, kar so si vedno želeli.« . »Pum-o je zame prostor, kjer pozabim na vse svoje skrbi in težave.« . »Takrat ko sem na Pum-o, se pocutim sprošcen in umirjen. Kaj mi pomeni? Zame je to koticek, kjer sem vedno spre-jet odprtih rok.« . »Pum-o mi je pomenil družino, še vedno mi. Tam so vsi vedno zelo prijazni, znajo pomagati cez vse ovire in zelo jih imam rada.« . »Pum-o mi je pomenil veliko, saj sem tam imel vedno pravo družbo, projekti, ki smo se jih lotili, so bili vedno poucni in zabavni, mentorice pa so bile vec kot super. Zaradi Pum-a sem zacel pozitiv-no razmišljati o svoji prihodnosti in pod nadzorom mentoric tudi dosegel cilje, za katere sem mislil, da jih ne bom mogel doseci.« . »Rada vas imam, mentorice.« In veste kaj, dragi bralci, tudi me imamo rade njih. Neskoncno zelo! Tocno takšne, kot so! In to naredi našo službo ne samo službo, ampak službo in pol. Salezijanski zemljevid sveta 134 90 1865 DRŽAV INŠPEKTORIJ SKUPNOSTI SLOVENIJA Država salezijanske navzocnosti Salezijanska inšpektorija ali vizitatorija Salezijanska delegatura vir: Salesian Map EU 2021 KANADA ZDA MAROKO MEHIKA DOMINIKANSKA KUBA REPUBLIKA HAITI PORTORIKO MALI HONDURAS KAPVERDSKI OTOKI SENEGAL GVATEMALA NIZOZEMSKI BURKINA SALVADOR NIKARAGVA GAMBIJA ANTILI FASO NIGERIJ GVINEJA KOSTARIKA TOGO VENEZUELA SIERRA LEONE PANAMA GANA BENIN LIBERIJA SLONOKOŠCENA OBALA KAMERUN KOLUMBIJA EKVATORIALNA GVINEJ EKVADOR SALEZIJANCI BRAZILIJA PO SVETU PERU Don Bosko je na globusu in v svojem srcu zarisal salezijanski zemljevid ter sanjal, kako vzgajati in evangelizirati mlade, kjerkoli se nahajajo. Njegove sanje so kot evangeljska semena vzklila po vsem svetu. Zrasla so v ve­liko salezijansko družino. Salezijanci, sestre hcere Marije Pomocnice, salezijanci sotrudniki, clani Združenja Marije Pomocnice, don Boskove prostovoljke, bivši gojenci in mnogi drugi don Boskovi prijatelji smo na zemljevidu mladih! Vsaka inšpektorija na tem zemljevidu je pot, ki vzgaja za življenje in upanje. Smo na novem zemljevidu mladih, na digi­talnem zemljevidu in zemljevidu družbenih omrežij. Sestavljamo mrežo ljubezni v službi BOLIVIJA PARAGVAJ CILE URUGVAJ ARGENTINA mladih, mrežo vzgoje, ki daje življenje in vi- dnost salezijanskemu zemljevidu sveta. Don Bosko je v Valdoccu zarisal ta zemljevid, ki ga z mladimi vsakodnevno osvežujemo in dopolnjujemo. ŠVEDSKA ZDRUŽENO LITVA KRALJESTVO Smo del velikega IRSKA NIZOZEMSKA POLJSKA BELGIJA NEMCIJA salezijanskega zemljevida, CEŠKASLOVAŠKA ki ga je sanjal don Bosko. FRANCIJA AVSTRIJA SLOVENIJA ŠVICA MADŽARSKA ROMUNIJA HRVAŠKABIH SRBIJA SAN MARINO CRNA GORA BOLGARIJA ITALIJA KOSOVO VATIKAN ALBANIJA ŠPANIJA PORTUGALSKA MALTA RUSKA FEDERACIJA BELORUSIJA UKRAJINA MOLDAVIJA MONGOLIJA GRUZIJA AZERBAJDŽAN TURCIJA JAPONSKA SIRIJA JUŽNA KOREJA KITAJSKA TUNIZIJA LIBANON IZRAEL PALESTINA KUVAJT PAKISTAN NEPAL EGIPT ZDRUŽENI BANGLADEŠ TAJVAN ARABSKI EMIRATI INDIJA MJANMAR LAOS CAD SUDAN ERITREJA TAJSKA VIETNAM FILIPINI NIGERIJA KAMBODŽA BENIN JUŽNI SREDNJEAFRIŠKA ETIOPIJA ŠRILANKA SUDAN REPUBLIKA KAMERUN MALAZIJA UGANDA VINEJA KONGO RUANDA KENIJA GABON PAPUA DEM. REP. BURUNDI NOVA SALOMONOVI INDONEZIJA OTOKI KONGO GVINEJA TANZANIJA VZHODNI TIMOR MALAVI SAMOA • ANGOLA ZAMBIJA FIDŽI • MADAGASKAR ZIMBABVE NAMIBIJA MAVRICIJ MOZAMBIK AVSTRALIJA ESVATINI LESOTO JUŽNA AFRIKA NOVA ZELANDIJA 128 9457 1481 2676 443 ŠKOFOV DUHOVNIKOV BRATOV ŠTUDENTOV NOVINCEV pricevanja iz Socialisticne republike Vietnam o andreju majcnu »NISEM SI UPAL RECI, DA JE BILA TO POSEBNA MILOST« ALOJZIJ SLAVKO SNOJ, sdb vicepostulator Po porazu Francozov in posledicno po ženevski konferenci so leta 1954 razdelili Vietnam po 17. vzporedniku: Severni Vietnam z glavnim mestom Hanoj je bil pod oblastjo komunistov, Južni Vietnam pa so do leta 1975 podpirali Americani, potem ga je zavzela vojska Severnega Vietnama. To obdobje je Andrej Majcen preživel v Južnem Vietnamu, kjer je bil dve desetletji sopotnik vietnamskega ljudstva, njegovih upov in trpljenja kot vzgojitelj in voditelj številnih domacih duhovnih poklicev. Zadnje leto, 1975–1976, je preživel v Socialisticni republiki Vietnam. Nekdanji Majcnov novinec Andrej Pham Tat Hoi pravi, da si je za vedno zapomnil prvi nagovor oceta Majcna v zacetku no-viciatskega leta 1969: »Kot je v casu stare zaveze Bog zaupal Mojzesu, da je popeljal svoje ljudstvo v obljubljeno deželo, mi je salezijanska skupnost zaupala vas. Moja dolžnost je, da vas novince vodim h Kris-tusu, k don Bosku, da bi postali navdušeni oznanjevalci Božjega kraljestva.« Isti pricevalec nadaljuje: »Kar me je najbolj ganilo, je bila njegova ljubezen do sobratov laikov. Vedno je podpiral in spodbujal poklic sobratov pomocnikov. Želel je, da bi sobrat­je pomocniki bili enako kulturni pri svojem delu kot kleriki. Zato je spodbujal sobrate pomocnike k opravljanju sprejemnih izpi­tov za višjo tehniško šolo ali univerzo, da bi diplomirali in tako imeli zadostne kvalifika­cije, ki bi jim v šoli prinesle potreben ugled. Bil je zelo napreden in je vedno spodbujal sobrate pomocnike k pridobivanju strokov­nosti s tem, da jim je dovoljeval študij na univerzi in drugje in ustvarjal boljše pogoje za njihovo delo v delavnicah. Ko sem opra­vil sprejemni izpit za višjo tehniško šolo, me je objel, se zjokal in mi cestital, tako da sem zacutil, da me je imel še posebno rad« (8. marca 2013). Drug nekdanji novinec Jožef Nguyen Van Thai pripoveduje, kako je ob štirih popol­dne, ko je bil odmor za igro, Majcen šel v gozd sekat drva ali obrezovat grmovje, da je vzdrževal lep gozd. Nasekan les je zložil v urejene skladovnice. Ko nas je videl, pravi, se je pogosto smejal, ceprav je sopihal kot parna lokomotiva. [...] »Presenecen sem bil nad nežnim srcem tega salezijanskega misijonarja. Moj oce je umrl pet dni pred mojim vstopom v novici-at. Nekaj dni po vstopu v noviciat mi je moj starejši brat prinesel v Tram Hanh album s fotografijami z njegovega pogreba. Kot predstojnik je sprejel mojega brata in od njega izvedel o smrti mojega oceta. Odprl je pismo in album, da je pogledal pogrebne slike. Potem je prišel k meni in me jokaje objel. Te solze so kazale njegovo nežno lju­bezen in socustvovanje s trpljenjem svoje­ga žalujocega novinca in njegove družine.« Ta nekdanji novinec poda še porocilo, kako je oce Majcen maševal s pristno gorec­nostjo in k temu spodbujal tudi svoje sobra­te: »Pogosto je jokal pri izgovarjanju besed posvetitve kruha in vina in nato pri spo­minjanju razlicnih potreb ljudi in molitvah zanje. Nismo si ga drznili vprašati, zakaj je jokal v tistem trenutku. [...] Toda težko smo si razlagali dejstvo, da je bil oce Majcen zlahka ganjen do solz. Po resnici povedano, si nisem upal reci, da je bila to posebna mi-lost, ki jo je prejel od Gospoda. Toda tako je bilo in mislim, da bi ta pojav lahko razložila le Bog in oce Majcen« (11. marca 2013). Don Boskova prostovoljka Ana Nguyen Thi Tuyet Mai pravi: »Imam veliko lepih spomi­nov na oceta Majcna. Njegov obraz je bil vedno nežen in nasmejan. Bil je razumeva­joc in je vedno vnaprej zaznal potrebe dru­gih in jim ponudil svojo pomoc. Izžareval je nepopisno preprostost in mirnost izkuše­nega, ljubecega in skromnega cloveka. [...] Vztrajal je, da ne bo odšel; želel je živeti, de­lati in umreti v Vietnamu. Nekoc je v hiši v Tam Haiju (kjer je bil takrat salezijanski novi­ciat) pokazal na del zemljišca in rekel, da bo tu umrl in tam ga je že cakalo njegovo poko­pališce. To si je želel, a se ni uresnicilo. [...] Julija 1976 smo po jutranji maši in nagovoru imele zajtrk in po koncanem obroku je po­vedal, da mora oditi, ker mu oblast ne pusti MOLITE ZA PRIPROŠNJO BOŽJEGA SLUŽABNIKA ANDREJA MAJCNA IN USLIŠANJA SPOROCITE! POSTULATURA RAKOVNIŠKA 6, 1000 LJUBLJANA vec ostati. Ob tej žalostni novici smo osup­nile. On je bil žalosten, a vseeno nasmejan, v srcu je popolnoma zaupal v Boga, ceprav ni vedel, kam bo šel. [...] Do njegovega od­hoda sta ostali samo še dve uri, toda ko sem prišla, je bil še v ucilnici s salezijanski-mi novinci. V tistih kratkih minutah sem ga vprašala: 'Kdo bo skrbel za mojo skupino, ko boste odšli?' Odgovoril je: 'Poišci oceta Petra Đe-ja.' Ni mogel skriti ganjenosti in je pustil, da mu je po licu spolzelo nekaj solz, a se je še vedno smejal, ko nam je pomahal v slovo« (11. marca 2013). Po poti andrejeva palica foto: patricija belak svetosti korakaj krepko! Ljubim te, o Bog, moj oce, moje vse ... Ali me še ljubiš, me sprašuješ. Nisem te ljubil, veckrat te nisem ubogal, hodil sem po poti svoje volje, zašel na stranpoti treh obljub. Nisem ti bil zvest ne v malem ne v velikem. Žal mi je, ker bi bil danes moj obraz drugacen, Videti Jezusa je videti Oceta. Videti oblacilo moje svetosti ne bi bilo mene (kot je naslikano v moji sobi) razcapano. Don Bosko, tvoj obraz sem je videti don Boska. Slika iz Vietnama izmalicil. ti to klice … D1, 96 Recepti mame marjete NI VSE SAMO PO SEBI UMEVNO TOMAŽ STOJC, sdb Z vecanjem števila fantov se je množilo delo matere Marjete. Morala je misliti na vse. Vcasih je pomoc imela, drugic je spet sama morala pripraviti drva, cistiti sobe, olušciti fižol, lupiti krompir … in urediti vse perilo ter obleko. Ob vsem tem delu pa je bila ved-no vesela, ljubezniva in velikodušna, zato so jo vsi imeli radi. Budno je pazila, da so se vse stvari prav odvijale; njen glas je vedno odmeval, ko je bilo treba opozoriti, opomni-ti, zapovedati ali prepovedati (V zacetku je bila mati Marjeta str. 116). Vstopili smo v pocitniški cas, ko se odprav­ljamo na dopust. Otroci in mladi obiskujejo oratorijske programe. Velikokrat se ne za­vedamo, da za vsemi programi, ki jih obi- Podplati s špinaco in feto skujemo, in pocitniškimi nastanitvami bdijo »mame Marjete«. S svojim trudom, delom, požrtvovalnostjo, ljubeznijo … skrbijo, da bi nam bilo cim bolje. Veckrat mislimo, da je vse samo po sebi umevno, pa temu ni tako. So ljudje, ki v ozadju opravljajo skrito delo, ki je vcasih najvecje. Ob dopustu, oratorijih … bodimo pozorni na take ljudi in jim namenimo pozdrav, to-plo besedo, molitev. Blagoslovljene pocitnice. Pricevalke veselja HIŠNI ANGEL s. ANA PUSTOVRH, hci Marije Pomocnice s. MILENA DERLINK, fma Ana je rastla v pošteni kmecki družini, kjer so zavzeto živeli po kršcanskih vrednotah. Od dvanajstih otrok, ki jih je Gospod podaril družini, so štirje sledili Bogu v duhovnem poklicu. Dve sestri sta postali uršulinki, eden od bratov pa salezijanec brat. Izmed vseh je bila Ana najbolj mirna in tiha. Bila je vzorna ucenka. S štirinajstimi leti je že postala Marijina hcerka, saj je imela zelo rada Marijo. Z Marijo Pomocnico se je srecala na Rakovniku in kmalu zatem postala pomocnica v zavodu na Selu, kamor so jo sprejele sestre FMA, ki so skrbele za kuhinjo in pralnico za salezijance in fante. Tako je imela možnost bolje spoznati salezijansko karizmo. Bila je preprosta, dobra in delavna. Želela je spoznati Božjo voljo in ji slediti. Vcasih se je s sestrami udeležila svete maše v bližnjem sa­mostanu karmelicank. Pritegovale so jo tudi one. Toda po nekajmesecnem premisleku se je odlocila za don Boskovo družbo. Ob zacetku vojne, 20. decembra 1941, je od­potovala v Padovo, kjer je bil aspirantat. Izsto­pala je po svoji pobožnosti in velikodušnos-ti. Vedno je bila pripravljena za kakršno koli delo, tudi ce tega ni še nikoli delala. Vedno je rekla: »Bom poskusila« in je naredila odlicno. Noviciat je zacela 5. avgusta 1943 v Coneg­liano Veneto, kjer je njena želja po ljubezni do Jezusa vedno bolj rasla. V aprilu 1944 so se zaradi vedno pogostejšega bombardiranja novinke preselile v Colle Umberto. Tudi iz Slo­venije so prihajale redke, a žalostne novice: o smrti brata, ki ga je ubila bomba, o smrti oceta in o mnogih bombardiranjih. Vse to je nacelo njeno zdravje. Dovolj je bil preprost prehlad, ki je povzrocil resno bolezen. Že po enem letu noviciata so jo 13. avgusta 1944 sprejeli v zdravilišce Vittorio Veneto. Posku­šala se je povsem izrociti v Božje roke, ceprav si je želela le to, da bi se mu izrocila z redovni-mi zaobljubami. Toda meseci in leta so tekla naprej. Med letoma 1944 in 1957 je bilo le nekaj krajših obdobij, ko se je vrnila v noviciat ali v skupnost Vittorio Veneto. Njena ponižnost, preudarnost in ljubezniv nasmeh so jo naredili priljubljeno pri vseh, tudi pri sestrah in zdravnikih. Obiskovala je druge bolnike, predvsem najbolj osamljene. Veseli so bili njenih obiskov, ker je bila pre­prosta, prijazna in jih je opogumljala. Zaradi nenehnih prehladov so se v njenem telesu pojavila gnojna mesta. Imela je hude bolecine, izražene v debelih solzah, ki so povzele po licih, a se ni nikoli pritoževala. V upanju, da bi gnoj lažje izlocala, ji je zdravnik predlagal vstavitev kanalcka v prsni koš. S. Ana Pustovrh se je rodila 13. 6. 1920 v župniji Polhov Gradec. Prve zaobljube je izpovedala 6. 8. 1955 v kraju Battaglia Terme (Italija), umrla pa je 19. 9. 1957 v Vittorio Veneto (Italija). S. Ana tega ni želela zaradi preprostega raz­loga, ker bi to lahko spravilo pod vprašaj tako želene in pricakovane zaobljube. Ob zdravni­kovem predlogu ga je prosila, da pocaka še kakšen dan, mislec v svojem srcu, da ji lahko pomagajo iz nebes. Ko jo je zdravnik vprašal, koliko casa potrebuje, je brez pomisleka rek-la: »Dva do tri dni.« Tretji dan se je gnoj po njenem telesu bistveno zmanjšal in zdravnik je presodil, da ni potrebno izvesti predvide­nega posega. Ena od bolnic, ki je bila z njo v Vittorio Ve­neto, je o s. Ani povedala: »Vedno je mislila, ne na to, kar bi ji drugi lahko rekli (glede na to, da je bila bolna), ampak na to, kar bi ona želela dati drugim.« Nekoc jo je obiskala ena od sester in ko je ni našla v njeni sobi, jo je šla iskat. Srecala je pri­marija, ki ji je povedal, da je s. Ana pri bolni deklici, ki noc in dan krici in jo nihce ne more umiriti, razen s. Ane. Rekel ji je, da je kot an­gel, dovolj je njen nasmeh, da umiri tudi naj­bolj nemirnega bolnika. Bila je zgled herojske potrpežljivosti, ko je vztrajala ob mladi bolnici, ki je imela gnojno pljucno gangreno. Smrad v tisti spalnici je bil neznosen za vse, razen za s. Ano, ki je prosila, da jo pustijo v tisti spalnici, saj ima ta mlada bolnica dneve štete in želela si je, da bi ji ti dnevi ne bili tako dolgi, samotni in dolgoca­sni. V svoj dnevnik je v tem casu zapisala: »Jezus, ljubim te z vsem srcem in vsa se posvetim tebi. Rada bi bila majhna hostija, ki se vsa použiva zate. Tako v tolažbah kot v zapušcenosti nocem drugega kot tebe.« V maju 1949 je dobila dovoljenje svojega du­hovnega voditelja, da lahko naredi privatne zaobljube za en mesec. Kmalu je lahko zapus­tila zdravilišce in odšla najprej v skupnost De Mori, po sedmih letih pa se je lahko presrec­na vrnila v noviciat. Novinke so jo obcudovale in jo imele za zgled. Bala se je, da zaradi slabega zdravja ne bo mogla narediti zaobljub, toda kljub temu je upala in govorila Mariji: »Moja Mati, ne do-voli, da bi morala zapustiti Družbo, razen ob smrti.« Toda morala se je vrniti v zdravilišce. Bolni-carka je sestri, ki jo je spremljala, dejala: »Žal mi je za s. Ano, da se ji je zdravje poslabšalo, toda Bog ve, da jaz potrebujem njen zgled, da bi se odlocneje bližala Bogu.« Bolniški duhov­nik, ki so mu jo ponovno priporocili, je rekel: »Jaz se moram priporociti s. Ani, ker je že bolj napredovala v popolnosti kot jaz.« Njen sklep je bil: »Kolikor le morem, bom preživljala dneve v tišini, zbranosti in vedrini duha. Vedno se bom z zaupanjem vracala k Jezusu in Mariji tudi po padcih, preizkušnjah, ponižanjih. Z vsemi želim biti prijazna in se ni­koli pritoževati, tudi v srcu ne.« V božicni noci leta 1954 je po dovoljenju spo­vednika naredila zaobljubo cistosti za vse živ­ljenje. 30. maja 1955 se je ponovno pridružila no-vinkam in tokrat zakljucila noviciat z izpoved­jo zaobljub, saj so tudi predstojnice spoznale, da kljub slabemu zdravju Bog želi, da s. Ana postane hcerka Marije Pomocnice. Na zaob­ljubah 6. avgusta 1955 je bil skupaj z drugim osebjem zdravilišca navzoc tudi primarij. Ta je ob koncu slovesnosti dejal: »Preprican sem, da bom nekega dne lahko rekel, da sem bil navzoc pri zaobljubah svetnice.« Poslali so jo v Vittorio Veneto v hišo De Mori kot zakristanko. Pomagala je še pri drugih op-ravilih, kjer je lahko. Sestre so jo imenovale hišni angel. Zagotavljajo, da so ob njej lahko bile boljše. Vedno je odpušcala, nikoli kritizi­rala. Ce je bila katera žalostna, ji je zagotovila svojo molitev. Februarja 1957 je zbolela za hudo pljucnico, ki jo je sicer prebolela, toda ni si vec opomo­gla. V upanju, da ji bo gorski zrak koristil, so jo poslali v Valle di Cadore, kar pa se ni zgo­dilo, ampak se je zdravje še poslabšalo. Tedaj je rekla: »Kako sem nezadovoljna. Nekoc sem prosila Gospoda, da bi naredila zaobljube in potem lahko tudi umrem. Zdaj pa bi rada ozdravela in živela v polnosti redovno življe­nje. Naj se zgodi božja volja.« Ponovno so jo sprejeli v zdravilišce. Razumela je, da ne bo vec ozdravela in prosila je, naj to sporocijo njenim domacim, da jih smrt ne bo presene­tila. To je povedala z veliko mirnostjo in vedri-no. V zdravilišcu je obnovila zaobljube. Malo pred smrtjo, ko jo je obiskala ravnate­ljica, ji je rekla: »Dajte mi veliko ljubezni do Boga, ker je ne cutim.« To je bila njena zadnja preizkušnja. Ob zori 19. septembra se je tiho poslovila, sama, brez navzocnosti sester in celo njen spovednik je bil nekaj dni odsoten. Ta je ob pogrebu zagotovil: »S. Ana je znala z nasme­hom skrivati bolecino. Vedno in vsem je po­darjala nasmeh.« Povzeto po Facciamo memoria Oratorij slovenija »SPLOH SE NI BAL. TO JE MOJ ZADNJI SPOMIN NA CARLOVO SMRT.« zbral TILEN MLAKAR,sals Slovenske poletne oratorije letos zaznamuje mladi sodobni svetnik blaženi Carlo Acutis. To nam je omogocilo redko priložnost, da je le za slovenske oratorijske animatorje spregovorila mama svetnika! Našemu vabilu se je prijazno odzvala in se nam 24. aprila 2021 v spletnem pogovoru pridružila gospa Antonia Salzano Acutis ter iz prve roke predstavila Carlovo življenje in duhovnost. V nadaljevanju je zbranih nekaj njenih najlepših razmišljanj o njenem sinu. »Odkar je bil Carlo majhen otrok, sta se me najbolj dotaknili njegova ubogljivost in radodarnost. Bil je zelo zelo prisrcen. V tistem obdobju so otroci zelo sebicni, saj dobivajo svoj obcutek varnosti skozi predmete. Carlo pa me je presenecal, saj je bil vedno pripravljen vse nuditi drugim, deliti svoje igrace drugim otrokom.«+ »Zame je bil Carlo mali rešitelj, saj nisem prakticirala vere. Nisem zares prejela katoliške vzgoje. Ampak Carlo je bil sredstvo, ki ga je Bog uporabil, da bi se približala veri in znova stopila na katoliško pot … Vedno je spraševal in hotel vedeti vec o Jezusu, evangelijih, svetnikih. Sama sem bila zelo nevedna in to je bila spodbuda zame, da sem postala boljša katolicanka.«+ »Zaradi njegove zrelosti, zaradi ljubezni do Jezusa in želje, da bi prejel Jezusa, je dobil dovoljenje, da je prejel prvo sveto obhajilo pri sedmih letih. In od takrat naprej ni nikoli izpustil dnevne svete maše. Vsak dan je šel k maši in nekaj casa pred ali po maši preživel v evharisticni adoraciji. Za Carla je bil to zares najpomembnejši termin v dnevu. Rad je govoril: 'Evharistija je moja avtocesta v nebesa.'«+ »Carlo ni bil svetnik od rojstva, ampak je to postal. Bil je seveda priden otrok, poseben otrok, toda šele po zakramentih je postal to, kar je zdaj. Hranil se je s sveto evharistijo in s spovedjo, h kateri je hodil vsak teden.«+ »Carlo je imel majhen zvezek, v katerega si je delal zapiske, kakšen je v odnosu do sošolcev, kako zvest prijatelj je, ali je dober do svojih staršev ... In potem se je trudil, vložil je konkreten napor, da bi se izboljšal. Res je vadil svojo voljo, da bi postal boljši. Vedno se je trudil dati vse od sebe. Hotel je postati svetnik, hotel je ugajati Bogu.«+ »Mnogo sadov je obrodil že, ko je bil še živ. Trudil se je ljudem konkretno pomagati, na primer beracem na cesti ali sošolcem, ki so bili tarca ustrahovanja. Pouceval je verouk. Dejaven je bil z ostarelimi. Vcasih je šel tudi pomagat streci v kuhinjo za reveže … V enem obdobju je delal to, v drugem drugo. Toda beracem je pomagal ves cas.«+ »Na zacetku smo mislili, da je imel Carlo preprosto gripo, saj je bila takrat vecina njegovih sošolcev doma z gripo. Ampak kljub temu je Carlo že takrat rekel: 'Darujem svoje trpljenje za papeža, za Cerkev in da ne bi šel v vice, temvec naravnost v nebesa.' To je izrekel pred mano in mojim »Carlovo življenje je bilo darovano za rešenje mnogih duš in vse njegovo življenje je temeljilo na evharistiji in seveda na ljubezni do drugih s konkretnimi dejanji.«+ »Carlo je izprosil že mnogo mnogo cudežev, ki so dokumentirani … Imamo že nov cudež, ki se je zgodil po beatifikaciji [10. oktober 2020, op. ur.]. Dal nam je tudi veliko znamenj. Na primer, istocasno se je prikazal dvema svojima mlajšima sošolkama. Obupani sta bili zaradi Carlove možem. Jedli smo vecerjo, doma. Tega se zelo jasno spomnim, saj sva mislila, da se šali. Temu stavku torej nisva namenila dosti pozornosti. Ampak se sploh ni šalil. Zavedal se je, da bo njegovo življenje najverjetneje trajalo le še nekaj dni.«+ »Carlo se ni bal umreti ... Smrt je bila torej naravni prehod v vecno življenje, v resnicno življenje, kjer bo srecal Jezusa. Zanj je bila del življenja, sploh se je ni bal.«+ »Vsi zdravniki in sestre v bolnišnici so bili zelo zacudeni nad dejstvom, da se ni nikoli pritoževal, vedno se je smehljal ... Levkemija je namrec zelo boleca. Carlo se ni mogel premikati, ker je imel veliko krvavitev, ampak je vse sprejemal. In res se sploh ni bal … To je moj zadnji spomin na Carlovo smrt.«+ smrti. Obema se je istocasno prikazal v sanjah in ju oštel: 'Nehajta jokati, saj sem tako srecen v nebesih! Ni vama treba jokati, nehajta.' To je bil na primer nacin, kako se je dal zacutiti tema prijateljicama … Pa na primer duhovnik, ki ga sploh ni poznal, je sanjal o Carlu in potem vzpostavil stik z mano ter mi govoril stvari, ki sva jih lahko vedela le Carlo in jaz. To je bil nacin, na katerega nam je pomagal razumeti, da je resnicno živ.«+ »Carlo mora biti sredstvo za pot k Bogu. Ne da postane idol. Carlo je samo pot, tako kot vsi svetniki, je prehod, lahko nam pomaga do pravega odnosa do molitve, življenja ... A pomembno je, da pridemo do Boga, do Jezusa. To je pomembno.«+ Foto: 1. SDB Dikasterij za misijone 2. SDB Dikasterij za misijone 3. SDB Dikasterij za misijone 4. Missioni Don Bosco 5. Missioni Don Bosco 6. Info ANS 7. Arhiv Václava Klementa 8. Info ANS 9. Missioni Don Bosco 10. Info ANS 11. SDB Dikasterij za misijone Oznanjevanje z umetnostjo RAST V OBCESTVU IN ZIDOVIH Don Boskov center Maribor je vedno prepoznavnejša salezijanska ustanova v drugem najvecjem slovenskem mestu. O delovanju, koronacasu in gradnji smo se pogovarjali z ravnateljem salezijanske skupnosti in novim župnikom Janezom Potocnikom. pogovarjal se je MARKO SUHOVERŠNIK, sdb foto: DBC MARIBOR Cas pandemije je zaustavil dejavnosti razvijajocega se Don Boskovega centra v Mariboru, a vseeno ni vse ugasnilo. Salezijanci smo prišli v Maribor leta 1986 v manjšo hišo, nekdanji vrtec, in zaceli z delom v novoustanovljeni župniji sv. Janeza Boska. Leta 1995 smo na sedanjo lokacijo postavili »vagon veselja« in ob njem zaceli razvijati dejavnosti salezijanskega mladinskega centra. Leta 2013 smo vse dejavnosti preselili na sedanjo lokacijo, kjer vodimo dve župniji (poleg omenjene še župnijo Radvanje pod Pohorjem), salezijanski mladinski center (razni programi, oratorij, psihoterapevtsko svetovanje …), upravljamo pa tudi pocitniški dom na Pohorju. Ljudje nas lepo sprejemajo. Center je vse bolj razpoznaven. Veseli smo možnosti, da smo lahko npr. v casu mariborskega misijona s kosilom gostili 300 prejemnikov pomoci Karitas, da se pri nas enkrat mesecno zbirajo družine, ki želijo slaviti Gospoda, da smo že kar nekajkrat organizirali škofijsko srecanje ministrantov, pa spomladansko srecanje animatorjev mariborske nadškofije. Predvsem pa je pomembno, da je tukaj salezijanska skupnost, ki z veseljem živi in dela skupaj. Cas omejitve pastoralnih dejavnosti je bil vec kot primeren za nekatera materialna dela. Kaj vse je novega v Don Boskovem centru? Res je, do pred kratkim so bili mnogi mimoidoci prepricani, da se pri nas še nic ne dogaja, da je objekt zgrajen na pol. V tem obdobju smo postorili kar nekaj stvari, ki dajejo našemu centru povsem drugacno, lepšo, urejeno in razpoznavno podobo. Že lani smo se lotili namestitve fasade na drugi del centra, vse z namenom, da bi bila stavba zaprta, energetsko varcnejša, zavarovana in lepša. Jeseni smo zaceli z urejanjem vecnamenske dvorane (265 m2) in sanitarij ob dvorani, kjer pa dela še niso dokoncana. 12. in 13. junija je bil za Don Boskov center pravi praznik, saj je zaživela vecnamenska dvorana, vsa dela pa so bila deležna tudi blagoslova. Verjetno brez župljanov in dobrotnikov ne bi šlo. V obdobju brez javnih svetih maš smo si v skupnosti zelo prizadevali, da bi naši verniki redno prejemali duhovno hrano, zato smo bili duhovniki nedeljske dopoldneve na voljo za delitev svetega obhajila in prejem zakramenta spovedi, med tednom pa ob vecerih. Duhovno življenje torej ni zamrlo. Želeli pa smo si, da bi bilo v naši ustanovi ob sprošcanju ukrepov tudi kako slavje. Zato smo že kak teden pred zakljuckom veroucnega leta z domacimi animatorji v novi vecnamenski dvorani zaigrali odbojko. V soboto, 12. junija, smo organizirali odbojkarski turnir za dekleta, ki so se ga udeležile štiri ekipe: dve z Rakovnika, ena iz Celja in ekipa veterank dijaškega doma v Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru (ki je tudi zmagala). V nedeljo, 13. junija, smo imeli v župniji Janeza Boska zakljucek veroucnega leta, podelitev spriceval ter uradni blagoslov vecnamenske dvorane in fasade, ki ga je opravil dosedanji župnik Franc Brecko. Ob tem lahko vsi skupaj recemo: hvala Bogu, nebeški materi Mariji, svetemu Jožefu in don Bosku. Pa tudi zavzetim delavcem in seveda številnim dobrotnikom, brez katerih ta velika investicija za našo majhno skupnost ne bi bila izvedljiva. Pestrost salezijanskaega poslanstva SALEZIJANSKI RAKOVNIK, POLN SPREMEMB Salezijanski utrinki od tu in tam Salezijanski utrinki od tu in tam Salezijanski utrinki od tu in tam V obcestvu z rajnimi Metoda Lamovšek (1935–2021) 18. februarja smo na pokopališcu v Šentru­pertu na Dolenjskem k vecnemu pocitku pospremili Metodo Lamovšek (86). Žive-la je v skrbi za svojo družino, že pri 46 le­ tih vdova, sama na hribovski kmetiji s petimi tedaj šolajocimi se otroki. Življenje jo je kalilo in dokopala se je do življenjske modrosti, ki je šole ne morejo dati. Pokoncno in vztrajno je živela kršcansko vero; od tega ni odstopala, tudi ce je bila na ta racun deležna še tako grenke opazke. Mocna žena, v pravem svetopisemskem pomenu besede. To, kar je prinesla od doma, je zasadila in negovala tudi v svoji družini. Svojim otrokom (eden med njimi je salezijanec duhovnik) je to predajala zlasti z zgledom, brez naucenih in vcasih odvec­nih besed. S tem, kar je bila in kakor je živela, je dokazovala, da imeti koga rad niso besede, ampak se to odraža v zelo vsakdanjih gestah in receh. Z vsem, kar jo je doletelo, se je spoprije­mala s preudarnostjo, trenutek za trenutkom, dan za dnem. Ni delala dolgih korakov, živela je v smislu svetopisemskega vodila "dovolj je dnevu njegova lastna teža". Vse, cesar se je lo-tevala, pa je naredila kar se da dobro in z veliko ljubezni in predanosti. Kakor zlato v topilnici jo je vse to precišcevalo in plemenitilo. Ko so pri­hajali vnuki in pravnuki, je vsakega pricakala z radostjo. Kako rada jih je vzela v narocje, bila z njimi, se zanje razdajala. Ucila in vzgajala je s tem, kar je bila: preprosta, iskrena, delavna, predana. Preudarnost, smelost, srcnost, vedri­na, življenjska modrost in prizemljenost – vse to so kreposti, ki jih je negovala. Ni se lotevala tveganega, hkrati pa je bila dovolj drzna, da si je upala zaceti kaj novega. Raje, kot biti v ospredju, je stopila korak nazaj. Tam pa je bila varen branik, zagovornica, tolaž­ba ... To je danes še toliko bolj, ko zre na nas in je z nami od tam, kjer ni vec ne solza ne joka ne bolecine. M. L. Alojzij Pipan (1944–2021) Alojzij Pipan se je ro­dil 18. junija 1944 v vasi Dornice pri Vodi­cah v preprosti kmec­ki družini; bil je prvi izmed treh otrok. Po osnovni šoli se je vpi­sal v gradbeno šolo in se izucil za gradbe­nega delovodja. Vojaški rok je služil pri modrih celadah in tako imel možnost, da je videl pol sveta. Leta 1968 se je porocil in z ženo Marinko sta si ustvarila dom v Zapogah, kjer sta zgradila hišo. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši Boštjan se je že zelo zgodaj odlocil, da bo postal duhov­nik in je po osnovni šoli odšel v Želimlje. Ko je bil salezijanski novinec, se je smrtno ponesrecil skupaj z gospodom Ulagom. Hci Mojca je pos­tala redovnica, hcerka Marije Pomocnice, naj­mlajši sin Gašper pa živi z družino na domu in skrbi za vse potrebno. Smrt prvorojenca pred 35-imi leti je oceta Loj-zeta zelo prizadela. Le dva meseca pozneje ga je zadela možganska kap, kar je bil zacetek ne­prestanih hudih zdravstvenih težav. Zaradi slad­korne bolezni je oslepel, 17 let pa je potreboval dializo, kar ga je še dodatno izcrpavalo, vse do zadnjega dne. A kljub vsem tem preizkušnjam je bil dober, pošten; zelo rad je pomagal pri ra­znih cerkvenih ustanovah, posebno še v doma-ci župniji in seveda pri sestrah salezijankah. Za njih je bil kar »oci«. Dokler je še videl in zmo-gel, je delal in pomagal vsakemu, kjer je videl potrebo. V zadnjih letih sta z ženo Marinko veliko prek-lecala in premolila. 24. maja zvecer, na praznik Marije Pomocnice kristjanov, je po prejemu svetega obhajila odprl oci (kar že dolgo zaradi slepote ni vec storil), se na tak nacin poslovil ter se tiho preselil v Božje kraljestvo. To je zgodba španskega dekleta, ki je odgovore na tipicne najstniške negotovosti iskala po spletu. Na drugi strani ekrana je pri tem naletela na grozovito manipulacijo in popolno podjarmljenje. salezijanska založba nagradna krizanka Skupina salezijanske družine v Sloveniji SESTAVILA MATEJA GESLO GESLO • ZANICLJIV NAZIV ZA AZIJCA HIŠNI BOG PRI RIMLJANIH ANDREJ KAROLI DON BOSKO NAD JE­NADAL J. GESLA VANJE GESLA • DALJŠE CASOVNO OBDOBJE DON BOSKO PROSTOST ŽIVO RDECA BARVA NEVESTINO PREMO­ŽENJE 3. IN 2. SAMO­GLASNIK SIMON CERAR PRVI RIMSKI ZALOŽNIK SIN ABRAHAMA IN SARE, OCE EZAVA IN JAKOBA KOS TKANINE KDOR NIMA DOMOVINE NA OKNU ZNACAJ, NRAV ANTON NANUT KRAJ, KJER VODA PRIDE NA POVRŠJE RIM. PAPEŽ IZ 7. STOL. JAP. ZNAMKA HI-FI OPREME NASLOV VELIKIH VOJ­SKOVODIJ V TURCIJI CEŠKA PRITRDILNICA LJUDSTVO V NIGERIJI VRSTA RAC. PISAVE GRICEVJE V S. NEMCIJI STVAR, KIŠCITI KNJIGO, OVOJ EZAVOV BRAT SL. SMUC. SKAK. MATIJA GNEZDO, LEGLO ZGOŠCEN SVETLOBNI CUREK 5. IN 6. CRKA ABECEDE MURNU PO­DOB. ŽUŽELKA KRATICA ZA MEDN. ORG. ZA STANDAR­DIZACIJO KDOR POBI­RA MITNINO PISATELJ, PISEC ŽENSKO IME (TATJANA – KRAJŠE) TOVARNA V CELJU SL. ALPINIST FRANC PLAHA GOZDNA ŽIVAL MATERIJA, SNOV NINA OSENAR DON BOSKO OZNANJEVALEC EVANGELIJA OZEK US­NJORKA NJEN TRAK ANTICNO SVETIŠCE V OLIMPIJI IN RIMU DROBNA CLENASTA ŽIVAL NIVES OREŠNIK TOMAŽ LISEC ZVEZDA V VELIKEM MEDVEDU TIPALKA PRI ŽUŽELKAH OTROŠKO VOZILO, KI SE GA POGANJA Z ENO NOGO KDOR SE VOZI Z ROLKO GESLO križanke DB 3/2021 pošljite do 20. septembra 2021 na uredništvo revije Don Bosko. 1. nagrada: jakna s kapuco (L), z logotipom Don Bosko 2. nagrada: knjiga Sveti Janez Pavel veliki 3. nagrada: knjiga Don Bosko - z mocjo srca 4. nagrada: knjiga Klepet z don Boskom 5. nagrada: stripa o Mihelu Rui in Magdaleni Morano 6. nagrada: rdeca majica (M) z logotipom Don Bosko REŠITEV križanke DB 2/2021 Združenje Marije Pomocnice NAGRAJENCI 1. nagrada Slavko KRANJC, Celje 2. nagrada Peter KOVACIC, Zrece 3. nagrada Nika FRANC, Celje 4. nagrada Robert HUDOKLIN, Šentjernej 5. nagrada Kamen AVSEC, Ljubljana 6. nagrada Hilda PERNOVŠEK, Velenje FUNDACIJA DON BOSKO Rakovniška ulica 6 1000 Ljubljana IBAN SI56 0205 8026 2282 413 KODA CHAR SKLIC SI00 105 NAMEN Don Bosko foto: kristina knez, smc cerknica