Iz dnevnika malega Šiškarja
Četrtek
Zdaj se veliko govori o tem, kdo ga najbolj biksa in zakaj zadeve ne gredo tako kot bi morale. Naš ata, še bolj pa mama, zelo veliko razpravljata o tem in imata topogledno jako ostre misli.
Zadnjič sem šel k atu v pisarno, pa je bilo čisto črno notri ter so vsi kadili in čvekali o tem, kako slabo se nam piše. Pili so kavico ter govorili in se pridušali, da se je kar cedilo. Ata je rekel, naj .malo počakam, nakar mi je dal list papirja in svinčnik, naj si narišem ko- . nja. Jaz konja seveda nisem risal, ker ga ne znam. Sem pa malo čečkal ter poslušal, kaj se menijo.
Rekli so, da je pri nas zato tak hudič, ker ga vodilni preveč lomijo. Samo sestankujejo, vlečejo plače, delajo pa nič. Nato je atov so-sed dodal, da tudi sicer nihče nič ne dela tor da vsi samo skubejo družbo. Jaz sem se tisti hip spomnil, kako je zadnjič naša stara mama skubla kokoš in se <mi je ta stavek zdel zelo hecen, ker mora biti gotovo zelo čudno videti, kadar kdo cufa družbo.
Nato so začeli prebirali časopise. Casopisi so v pisarnah menda zato, da so pisarnarji na tekočem — ali pa zato, da nekdo blefira. Bere časnik, in če ga kdo zaloti pri tem, mu reče, da se izobražuje, ker on pri svojem delu pač mora vedeti, kaj se dogaja po .svetu. No, pa so torej brali, komentirali, kleli novinarje, ki tako in tako samo iažejo (zdaj bodo to trdili še kakšnih štirinajst dni, kajti zadnjič je bil v ča-sopisu neki članek o njihovem podjetju in jih ni čisto nič hvalil). Najbolj je atove sodruge razkuril zapis o tem, kakšne plače imajo v sosednjem podjetju oziroma sosednji abčini in ker kava pomirja živce, so si brž veleli sku-hali še eno brozgo. Tovarišica Marica je ozna-nila, da je kofeta zmainjkalo, zato je bilo raz-prave konec. Kar trije in ena so dvignili roke, da lahko skočijo v trgovino po nove zaloge, toda ker sem jaz že začel sitnariti, je zmagal ata.
Najprej sva zavila v bife. Ng po kavo, ker jo imajo tam le v tekočem stanju, ampak zato, ker je ondi ata poiskal še kolege iz sosednje pisarne. Kajpak je bila zbrana vsa posadka in družno in zelo spretno so se vključiK v atovo temo o slabi gospodarski situaciji. Čez pol ure sem imel vsega dovolj in sem sklenil, da grem kar sam po šolske knjige — zaradi tega sem namreč prišel ik atu v službo.
Komaj sera se zbasal iz bifeja. Pa sem od-korakal proti mestu. Dopoldne, po prijetnem somčku. Zadeval sem se ob tovarišice, ki so hitele po nakupih — vsaka je imela kakšno vrečko v rolci. Čez cesto sem komaj prišel, ker je nabasana z avtoraobili (ampak ne tujimi). Trgovine so bile tudi nabasane, in polna je bi-la banka, mimo katere sem šel.
In vsi, se mi zdi, imajo zelo slabo mnenje o naši situaciji. Kako tudi ne — nekdo je vse skupaj zafural. Ampak ne atain njegovi ko-legi, pa tudi ne tisti iz bifeja, pa s pločnika, trgovine, banke, kajti — greši lahko samo tisti, ki dela ...