Osmrtnice
MARTIN MENCEJ
Nepričakovano nas je v začetku septembra presenetila vest, da so se 31. avgusta v ožjem
družinskem krogu poslovili od našega dolgoletnega neumornega sodelavca in čebelarja Martina Menceja. Čeprav smo slutili, da se njegovo zdravje slabša, še posebno zadnje mesece, ko je Martin redkeje prihajal v pisarno ZČDS in uredništvo Slovenskega čebelarja, smo le upali, da bo njegova trdna narava premagala tudi to bolezen. Žal pa je tokrat bolezen premagala njegovo trdno voljo in telo.
Martin Mencej se je rodil v veliki kmečki družini na Igu pri Ljubljani. Po končani osnovni šoli so ga starši vpisali v Škofijsko gimnazijo v Šentvidu. Želeli so, da bi postal duhovnik. Toda Martin je že po dveh letih samovoljno prestopil na ljubljansko učitelišče. Študij je nadaljeval na Pedagoški akademiji v Beogradu, smer defektologija. Že kot mlad študent je bil napredno usmerjen. V Trbovljah, kjer je služboval, je vodil levo usmerjeno progresivno učiteljsko gibanje. Zaradi tega se je sprl z oblastmi, tako da so ga pogosto premeščali po raznih krajih Slovenije. Kar dvakrat je bil tudi
zaprt. Med vojno je bil v taborišču, leta 1943 pa je odšel v partizane in tam vodil partizansko šolstvo. Po vojni je bil najprej pomočnik zveznega ministra za šolstvo v Beogradu, leta 1949 pa so ga kot informbirojevca zaprli in poslali na Goli otok in v Bilečo. Po petih letih novodobnega suženjstva se je vrnil domov k družini. Ker je bil brezposelen, je sprva delal kot skladiščnik, končno pa mu je uspelo dobiti mesto učitelja na posebni šoli. Z vsem srcem je namreč delal s prizadetimi otroki.
Čebele so ga zanimale že od malih nog, zaradi burnih dogodkov pa ni mogel čebelariti. Ta želja se mu je uresničila leta 1957. Z veliko zavzetostjo je prebiral čebelarsko literaturo, tako domačo kakor tudi tujo. Deset let pozneje so ga zaradi njegove aktivnosti izvolili v izvršni odbor Zveze čebelarskih društev Slovenije. 2e kmalu je prevzel kar tri pomembne naloge: leta 1969 uredništvo Slovenskega čebelarstva in komisijo za čebelarski naraščaj, pozneje pa še čebelarska radijska predavanja.
Prav druga naloga, torej vzgoja mladih čebelarjev, mu je dajala največje osebno zadoščenje in na tem področju je pokazal vse svoje organizacijske in pedagoške sposobnosti. Sod le-teh je danes več kot dvesto čebelarskih krožkov v osnovnih in srednjih šolah po vsej Sloveniji s približno dva tisoč mladimi čebelarji. Bil je tudi pobudnik republiških srečanj in tekmovanj mladih čebelarjev. Letos je bilo že petnajsto po vrsti. Nedvomno je za tak uspeh, poleg mentorjev krožkov, najbolj zaslužen Martin Mencej. In še en podatek: od vseh interesnih dejavnosti so na šolah najbolj dejavni prav čebelarski krožki. Za delo krožkov je skupaj s sodelavci napisal tudi Priročnik za čebelarje začetnike, ta pa je do zdaj doživel že tri izdaje.
Omenim naj, da je bil tudi glavni urednik knjige Ob 200-letnici pisane čebelarske besede. Le-ta je izšla predvsem zaradi njegove zagnanosti in vztrajnosti, izdala pa jo je ZČDS. Bil je neutruden sodelavec Slovenskega čebelarja, saj skoraj ni bilo številke naše strokovne revije, da v njej ne bi bilo njegovega prevoda iz ruščine, češčine ali nemščine. Seveda člankov ni samo prevajal, ampak jih je tudi prirejal in jim dodajal svoje komentarje. Ne smemo pa pozabiti tudi njegovega uredniškega dela, saj je nekaj let urejal Slovenskega čebelarja in Naš zbornik, glasilo društva za pomoč prizadetim otrokom.
Za svoje delo v korist čebelarstva je dobil tudi vsa najvišja odlikovanja ZČDS, leta 1974 tudi odličje Anton Janša I. stopnje. V spominu ga bomo ohranili kot dejavnega, vedno hitečega v tiskarno, k čebelam ali v naravo.
Urednik Janez Mihelič