SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO (LETO) XXIII. (17) No. (štev.) 49
BjSLOVE NT A LIBRE
BUENOS AIRES 3. decembra 1964

Misli ob Kongu
Kdor je pretekli teden prebiral dnevno časopisje, si je mogel misliti, da prebira Črne bukve. Kazlika je le ta, da so poročila in članke o komunističnih grozodejstvih objavljale svetovne časopisne agencije UP, AP, FP in druge, uredništva največjih dnevnikov pa so pisala uvodnike, polne ogorčenja nad komunističnimi mučenji in nasilnimi poboji belega in črnega prebivalstva v bivšem belgijskem Kongu.
Od letošnjega septembra dalje, ko je komunističnim upornikom v Kongu začela vojna sreča obračati hrbet, so oblastniki „ljudske republike“ s središčem v Stanleyvillu izvajali strahovlado nad črnci, ki se jim niso hoteli suženjsko podrediti, in nad belci, ki so jih vsevprek proglašali za „imperialistične vohune“. Peking in Moskva sta imela svojega krvnika, samozvanega predsednika „ljudske republike“, ,črnca Gbenye, v Stan-leyvillu z nalogo, da izpelje državljansko vojno, po vzorcu Vietnama in priključi Kongo, eno največjih in naravnih surovin najbogatejšo afriško državo, komunističnemu bloku.
Že takoj ob belgijski podelitvi neodvisnosti Kongu, so se, kakor je vsem ostalo v spominu, komunisti močno potrudili, da bi jim Kongo padel kot zrelo jabolko v naročje. Levičarski predsednik Lumumba je bil lutka v rokah Kremlja, ki mu je bila poverjena ta naloga. Združeni narodi, katerih vodstvo v osebi glavnega tajnika Hammarskjoel-da, je bilo močno pod levičarskim vplivom, je hote ali nehote igralo vlogo koristne budale. Hammars-kjoeld je storil vse, da bi Lumumba obdržal oblast in da bi čombe, vodja province Katanga, ki se mu je uprl, prepustil ves Kongo levičarjem. Združeni narodi so poslali celo svoje oddelke proti čombeju. Ta pritiska takrat ni mogel prenesti in se je končno moral umakniti iz Konga. Še prc-j sta prišla oh življenje oba, -Lumumba in Hammarskjoeld.
Kongo se je spremenil v deželo, razdeljeno na majhna področja, kjer so neomejeno vladali posamezni črnski plemenski poglavarji in se med seboj borili za oblast in za obstoj. Moskva in Peking sta v teh kalnih vodah spretno ribarila. Peking je v Kongo poslal celo svojega predsednika Čuenlaja, ki je organiziral komunistično uporniško vlado pod vodstvom Gbenye. Minuli sta dve leti strahovitega brezvladja, stradanja prebivalstva, osebnega brezpravja, — dediščina zaslepljenosti ali naivnosti Združenih narodov, Amerikancev in drugih zahodnjakov. Komunistično orožje in denar je v vedno večjih množinah prihajal v Kongo, večinoma skozi bivši francoski Kongo, katerega se je že bila polastila pekinška satelitska klika. Polagoma se je začelo v glavah odgovornih v Washingtonu in drugih zahodnih prestolnicah svitati da jim bo Kongo zdrsel v komunistični blok, če ne bodo pod-vzeli potrebnih korakov. Tedaj so se spomnili na toliko preganjanega čom-beja in se ga poslužili, da bi napravil red.
Ta je ne glede na afriško sovraštvo do belega človeka, katero je močno podžigal zlasti rumeni Peking, sprejel v svojo vojsko bele častnike, ki so izvež-bali z ameriškim in belgijskim orožjem oborožene oddelke in ukazal počistiti Kongo rdeče kuge. Padala je provinca za provinco, dokler ni komunistom ostal samo še severovzhodni del Konga, s središčem v Stanleyvillu. Tam so po navodilih Moskve in Pekinga sklenili utrditi se in se obdržati za vsako ceno. In tu se je začela odigravati drama, ki je šele pritegnila oči svobodnega sveta nase, da se je znova razgalila komunistična krutost, kriminalnost in živalska podlost. Med črnskim prebivalstvom je bilo nad 6000 žrtev komunističnega divjanja, med belci pa nad 100 pomorjenih po zverinskem mučenju. Prav kakor pred dvajsetimi leti po naših gozdovih.
Ker se jim je podrla tako važna postojanka v Afriki, za katero so žrtvovali toliko denarja — Gbenye sam je odnesel s seboj nad en milijon angleških funtov, ko je zbežal iz Sanleyvilla — so komunisti po vsem svetu in njihovi sopotniki zagnali strahovit krik in vik. Moskva, Peking, Varšava, Budapešta, Sofija, Bukarešta, Beograd — vse je kričalo, da morajo tujci takoj iz Konga, da je belgijsko-ameriška akcija v Stan-leyvillu vmešavanje v notranje zadeve
19. ZASEDANJE GLAVNE SKUPŠČINE ZN
Dne 1. decembra se je v New Yorku začelo 19. zasedanje glavne skupščine Združenih narodov. Poteklo je povsem mirno, ker je poprej glavni tajnik svetovne mirovne ustanove U Thant dosegel sporazum med velesilami, zlasti med ZDA in Sovjetsko zvezo, da v času splošne debate, t. j. dobre tri tedne, nobeno vprašanje ne bo prišlo v razpravo, ki nebi moglo biti sprejeto brez glasovanja z aklamacijo. S tem je za ta čas preprečeno, da bi se obnovila razprava v glavni skupščini o plačilu dolžnih prispevkov Sovjetske zveze in ostalih kom. držav Združenim narodom. Kot znano je predstavnik ZDA zatrjeval, da bo od
glavne skupščine zahteval da začno izvajati določila OZN, da tiste države, ki so v zaostanku s plačilom svojih prispevkov za vzdrževanje ZN za več kot dve leti izgube glasovalno pravico.
Za predsednika glavne skupščine ZN je bil izvoljen z aklamacijo stalni zastopnik afriške države Gana Quiason Sackej, ki je v svoji z-ahvali zatrjeval, da je njegova izvolitev za predsednika glavne skupščine ZN priznanje vsemu afriškemu kontinentu in vsem Afrikan-cem po svetu.
Za nove članice ZN so bile sprejete Malta, Malavai in Zambia, s čemer se je število članic ZN zvišalo na 115.
38. mednarodni evharistični kongres v Bombami
V Bombayu v Indiji so dne 28. novembra z velikimi slavnostmi začeli 88. mednarodni evharistični kongres ob nav-začnosti papeškega legata kardinala Gregoria Petra Agagianiana. Ob prihodu papeškega legata je prepevalo papeško himno v indijskem jeziku 5.000 pevcev. Pri otvoritvi je bilo navzočih 200 škofov.
Na otvoritveni slavnosti je govoril tudi indijski podpredsednik musliman dr. Zakir Husain. V svojem govoru je evharistični kongres označeval za izreden doprinos za še globlje razumevanje med ljudmi in narodi. Prepričan je, da ta kongres vzbuja upanje milijonom ljudi, ki verujejo, da bo prišlo do ustvaritve
take družbe, v kateri ne bo sovraštva med rasami, ne izrabljanja in ne socialnih krivic.
V sredo zjutraj ob štirih je na 38. mednarodni evharistični kongres v Bombay odšel z letalom indijske letalske družbe papež Pavel VI. z namenom, da ponese kot Kristusov namestnik na zemlji pozdrave tudi nekatolišikim narodom.
Med poletom se je ustavil za nekaj časa samo v Beirutu, da se je letalo oskrbelo z gorivom. Ob prihodu v Bombay so papežu Pavlu VI. priredili veličasten sprejem.
Kot spomin na papeževo udeležbo na 38. mednarodnem evharističnem kongresu v Bombayu v Indiji so v Vatikanu
izdali več znamk.
Vrnitev belgijskih padalcev
V torek so se vrnili v Bruselj belgijski padalci, ki so v Kongu opravili človekoljubno dejanje, ko so reševali tako belce, kakor črnce izpod komunističnega nasilja. Ob vrnitvi v belgijsko prestolnici- jim je ljudstvo priredilo navdušen sprejem.
Med tem se nastopanje oddelkov zakonite kongoške vlade proti komunističnim morilcem severno od Stanieyvilla nadaljuje. Posadka v Stanleyvillu dobiva tudi ojačanja z novimi vojaškimi in policijskimi oddelki, ki čistijo mestne predele komunističnih zločincev.
Predsednik Konga Moise Čombe se
trenutno mudi na obisku v Parizu, -kjer ima razgovore s francoskim predsednikom De GaulTom. Ob prihodu v Pariz je časnikarjem izjavil, da so kitajski komunisti v Stanleyvillu ustanovili pravo komunistično republiki, odkoder so nameravali najprej zavzeti ves Kongo in si ga podjarmiti, nato pa komunizirati vso Afriko.
Povedal je tudi, da oddelki redne kongoške vojske skupno z belimi vojaškimi najemniki še kar naprej rešujejo belce iz tistih predelov, ki so še pod komunistično oblastjo ter jih z letali dovažajo v Leopoldville
Vpliv levičarskih krogov v Združenih državah
Senator Humphrey pripada levičarsko-liberalnemu, katoličanom v glavnem nenaklonjenemu krilu v ameriškem kongresu, kakor tudi zagovornik jugoslovanskega komunizma senator Full-bright. Še po imenovanju za podpredsedniškega kandidata-je bil Humphrey podpredsednik najbolj borbene organi-zaaije ameriških liberalnih levičarjev, imenovane ADA, t. j. Amerikanei za Demokratično Akcijo. Ta akcija se zavzema za pripustitev rdeče Kitajske v Združene narode, za izročitev Formoze komunistom, za ameriški umik iz Vietnama, za ohranitev razcepljene Nemčije, za nadaljevanje sedanjega stanja v Srednji in Vzhodni Evropi, za priznanje Castra na Kubi, za čim večje popuščanje Sovjetom in za vso pomoč Titu in drugim rdečim oblastnikom. Prav ta skupina, kateri je pripadal znaten del ¡svetovalcev in sodelavcev pokojnega predsednika Kennedyja, je v glavnem odgovorna za vijugasto, dostikrat neuspešno in večkrat nevarno ameriško politiko, ki
je privedla do sedanjega napetega stanja v ZDA in do porazov na mednarodnem področju zadnja štiri leta.
Prvi in v začetku edini, ki je med Kennedyjevimi svetovalci nasprotoval leta 1961 invaziji Castrove Kuhe, je bil Humphreyev somišljenik senator Full-bright, ki je dejal, da hi odločen nastop proti komunizmu na otoku bil nemoralen. Berlinski zid, eden največjih porazov svobodnega sveta v Evropi, je bil postavljen prav tako leta 1961, potem ko je isti senator Fullbright javno povedal, da imajo vzhodnonemški komunisti pravico do tega, ker bodo edino tako preprečili beg svojih podlognikov na Zahod. Do Kennedyjevega nastopa proti Kubi oktobra 1962 je pa prišlo tik preden bi bili Sovjeti začeli spuščati atomske rakete z otoka na same Združene države, in zadeva še ni končana. Kar se pa Vietnama, Laosa in Konga tiče, je bolje ne govoriti.
Prav Fullbright je bil tisti, ki je prejšnji teden prišel v Beograd, da pod-
tuje države itd. Večno ponavljane grožnje in krilatice komunističnih kriminalcev. Najboljši odgovor je Kremlju dal belgijski poslanik v Moskvi, ko mu je bila izročena protestna nota za belgijsko vlado: „čudim se, da vi govorite o vmešavanju v zadeve tuje države, če se spomnim na dogodke na Madžarskem leta 1956.“ Amerikanei se izgovarjajo za svojo intervencijo — posodili so prevozna letala za belgijske padalce, Angleži pa otok Asunción v Atlantiku za letalsko oporišče — s „humanitarnimi“ razlogi*, češ, hoteli smo rešiti samo bele talce pred smrtjo. Tudi je bilo možno ugotoviti, da se zahodnjaki niso zmenili za komunistična pobijanja črnega prebivalstva, dokler ni prišel na vrsto prvi belec, ameriški zdravnik dr. Carlsen. Šele takrat je Washington dvignil roko, da bi preprečil smrt svojega državljana. Na žalost se mu ni posrečilo, kakor bi moral Wa-
shington že vnaprej vedeti, da se mu ne bo. Postojanka v Kongu je za komuniste važnejša, kakor vsi človečanski ali politični oziri. V pogajanja so se spustili izključno zato, da bi končni napad čombejevih oddelkov zadržali in morda preprečili in se tako zasidrali v Stanleyvillu, spet s pomočjo zahodnjakov. Afriški Vietnam bi bil tu. Načrt jim je izpodletel, zaradi Gbenyeve neizurjenosti v mešetarjenju, in pa, ker se je Čombe resno odločjl pokončati upornike.
Stanleyville je bil iztrgan komunistom iz rok, toda bitka za Kongo še ni končana, prav tako, kakor ni končana bitka še za celo vrsto postojank na liniji, ki deli svobodo od suženjstva. Ogromnih žrtev svobodnega sveta ne bi bilo, če bi zahodnjaki bili odločnejši in urnejši, in če hi dojeli dejstvo, da se za nadvlado nad vsem svetom komunisti ne bodo prenehali boriti.
piše sporazum o jugoslovansko-ameri-škem kulturnem sodelovanju.
Slovenski levičarski tisk je pozdravil senatorja Fullbrighta kot politika, ki se je vedno zavzemal za korektne odnose med ZDA in Jugoslavijo. Pogpstoma je nastopal v senatu proti uikrepom, ki naj bi prizadeli Jugoslavijo v njenem trgovanju z ZDA.
Zato ga je preteklo soboto sprejel sam Tito na dvorcu bivšega kneza Pavla na Brdu pri Kranju. Jugoslovanski komunisti upajo, da bodo v Fuilbrightu tudi v bodoče imeli svojega vplivnega zagovornika, zlasti sedaj, ko je Full-brightov prijatelj Humphrey postal podpredsednik severnoameriške države.
Zlepa ni svetovno mnenje tako eno-dušno pozdravilo zmage kake stranke,
kot se je to zgodilo ob priliki zadnjih predsedniških volitev v ZDA. Da so se je razveselili resnični demokratje širom po svetu, nam je razumljivo. Da so jo pa pozdravili — z izjemo rdeče Kitajske — tako spontano vse levičarske in komunistične vlade, pa ni tako razumljivo Zdrava pamet pravi, da morajo imeti razloge za tako veselje. Morda vpliva na to veselje prav dejstvo, da so levičarski krogi povečali po zadnjih volitvah svoj vpliv na bodoči razvoj severnoameriške politike. Zase smo sicer prepričani, da je veselje levičarskih krogov prezgodnje, kajti Amerikanei znajo biti realisti v svoji politiki. Toda, ali ni vendar nekaj narobe za svobodni svet, kadar komunisti nekoga preveč proslavljajo?	(Kat. glas)
I Z
D N
V	Brasilu je sed. predsednik Hum-berto Castello Branco postavil komisar- ! ja v državi Goias, ker da je tam. gu-, verner socialdemokrat Mauro Borges s svojimi sodelavci pripravljal prevrat skupno s pristaši odstavljenega predsednika Go.ularta ter da je „neki kom. državi prodajal tudi atomske rudnine.
V	pristaniškem mestu Porto Alegre so pa vojaške oblasti objavile, da so tudi tam odkrile zaroto proti sed. vladi. Zunanji minister Vasco Leitao da Cunha je obtožil brazilske emigrante v Uru-guayu, da so oni glavni organizatorji odkritih zarot v Brasilu.
V	Panamski republiki so imeli prejšnji teden več izgredov. Povzročili so jih študentje proti vladi zaradi njene preveč popustljive politike do ZDA zaradi Panamskega prekopa. Glavni pobudniki izgredov so- pa komunisti.
V	ZDA so izstrelili proti Marsu in-terplanetarij Mariner IV. z nalogo, da bi napravil fotografske posnetke z Marsa dne 14. julija 1965, ko ho najbližje temu planetu. Izstrelitev interplanetari-ja se je posrečila ter sedaj leti proti določenemu cilju s hitrostjo 18.816 km na uro.
Uruguayska vlada je zaradi pomanjkanja deviz, razvrednotila svqj ¡denar peso za 14%.
Churchill je 29. novembra praznoval 90-letnico rojstva.
V	Zahodni Nemčiji je bil na kongresu nemške social-demofcratske stranke zopet izvoljen za predsednika te politične skupine berlinski župan Willy Brandt, ki upa da bo pri splošnih volitvah prihodnje leto zamenjal na oblasti kršč. demokrate.
V	Jugoslaviji so v nedeljo 29. novembra praznovali obletnico vzpostavitve komunistične diktature. Za to obletnico so znova objavili „amnestijo“. Izpustili so 123 obsojencev, 442 obsojen-
V TEDE«
cem so znižali kazni, „gotovo število oseb“ so pa izpustili pogojno na svobodo.
Italijanski zuit. minister Giuseppe Saragat je izdelal načrt za politično združitev Evrope. Po njegovem, predlogu naj bi se za poskusno dobo treh let letno sestajali predsedniki držav Skupnega evropskega trga, vsake tri mesece pa zunanji ministri ter morda še ministri za prosveto, znanstveno raziskovanje in kulturo. Letno naj bi se sestajali tudi člani izvršnih odborov treh evropskih skupnosti, t. j. .Skupnosti za premog in jeklo, Skupnosti za uporabo atomske energije za mirnodobske svrhe ter Skupnega evropskega trga, ter predsedstvo evropskega parlamenta. V tej poskusni dobi naj bi skušali doseči politično združitev Evrope. Razvoj politične združitve naj bi na osnovi enakosti konsolidiral razmerje med Evropo in ZDA, zmanjšal zunanjepolitično napetost v svetu ter v še večji meri pomagal pri podpiranju gospodarsko manj razvitih držav.
Albanski kom. diktator Enver Hodža je ob obletnici kom. diktature v tej državi v govoru navajal, da lahko pride zopet do enotnosti med komunisti, če bodo v Moskvi postavili Stalina zopet na prejšnje častno mesto, ker da je bil kljub nekaterim napakam pravi voditelj svetovnega marksizma. Dokler pa bodo na oblasti v Moskvi sedanji možje, in dokler ne bodo zavrgli „hrušeevizma“ do enotnosti med komunisti ne bo prišlo.
Indonezijska vlada je zaplenila vsa angleška podjetja v državi.
Opozarjamo na vsebino Zbornika S rob. Slovenije za leto 1985, ki je objavljena na 4. strani.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
živahne debate v parlamentu
V parlamentu so bile prejšnji teden živahne debate. Še vedno so razpravljali o poročilu parlamentarne komisije o petrolejskih pogodbah, ki so bile sklenjene pod dr. Frondizijevo vlado. Debata se je ponovno sprevrgla v hude medsebojne očitke in obtožbe med vladnimi in opo-z.icionalnimi poslanci dr. Frondizijeve politične skupine. Dr. Frondizijevi poslanci so bili zelo napadalni ter je večkrat izgledalo, da je na zatožni klopi sedanja vlada s svojo petrolejsko politiko, ne pa biv. predsednik dr. Frondizl s svojimi petrolejskimi pogodbami. Zato so debato večkrat prekinili. To so storili tudi v začetku tega tedna, ko so začelj v parlamentu razpravljati o novem zakonu o političnih strankah.
Pa tudi debata o tem zakonu je zelo razgibana ter spravlja na dan aktualna politična vprašanja v Argentini.
Vlada je poslala drž. kongresu v razpravo tudi nov zakonski osnutek, s. katerim predlaga, naj bi se veljavnost stanovanjskega zakona z nekaterimi spremembami podaljšala do leta 1969.
Nove verzije o Peronovi vrnitvi
'V zadnjem času so se po Argentini širile nove verzije glede Peronove vrnitve. Tako naj bi bilo že vse urejeno, da bi Peron prišel v Paraguay. Zadnja poročila pa navajajo, da je paraguayski predsednik poslal Peronu v Madrid pismo, v katerem mu sporoča, da bi njegov prihod v Paraguay povzročil njegovi | vladi izredne težave. Zato ga prosi, naj
nikar ne prihaja v to državo. Po istih virih naj bi sedaj peronisti skušali doseči pri uruguayski vladi, da bi dala dovoljenje, da bi Peron prišel v to državo samo za nekaj ur, s čemer bi pokazal, da se je hotel vrniti domov, da pa so okolnosti take, da mu to ni mogoče storiti, zato da bi se nato vrnil nazaj v Španijo.
V trenutku, ko pišemo to poročilo, listi poročajo, da se je Peron le odločil za odhod v Paraguay ter da je iz Madrida v to državo že odpotoval.
Glede Peronove vrnitve je v zadnjem času omeniti izjavo podpredsednika republike dr. Carlosa Peretteja, ki je v Mehiki časnikarjem dejal, da argentinska vlada ne bo pod nobenim pogojem dovolila notranjega ali zunanjega prevrata, ker je eno od njenih prizadevanj zagotoviti narodu red in mir.
Dr. Frondizi, biv. predsednik, je pa na političnem potovanju po prov. Cordobi glede Perona izjavil, da je njegova vrnitev v Argentino z osebnega stališča čisto njegova osebna zadeva. Misli pa, da morajo vsi stremeti za tem, .da bo vsak Argentinec lahko živel v svoji domovini. Je pa mnenja, da sedaj niso dani pogoji za pomirjenje, da bi se mogel Peron vrniti. ¡Napoved njegove vrnitve je namreč pri peronistih vzbudila upanje, pri protiperonistih pa ogorčenje. Zato je mnenja, da morajo vsi sloji delati na tem, da ne bi prihajalo do spopadov in da je treba iskati skupnosti pogledov za najvažnejše argentinske probleme.
Stran 2
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 3. decembra 1964
Veličastna spominska slavnost ob 5. obletnici Rozmanove smrti v Clevelandu
Društvo slovenskih protikomunističnih borcev in Odbor za Slovenske katoliške dneve v Clevelandu sta za nedeljo dne 15. novembra t. 1. pripravila v dvorani Sv. Vida mogočno spominsko slavnost za peto obletnico smrti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Udeležba na njej je bila tolikšna, da v prostrani dvorani ni bilo nobenega praznega prostora. Pa tudi izvedba spominskega programa je bila tako občutena, da je bila res izraz globokega spoštovanja in hvaležnosti Slovencev do velikega škofa Rožmana. K izredni učinkovitosti posameznih točk je v veliki meri pripomogel s svojo režijo tudi g. Franček Kolarič.
Spominsko slavnost je pričel g. Joseph J. Nemanich. Navajal je, da je v zadnjih petih letih po smrti škofa Rožmana duhovna podoba rajnega škofa pred našimi duhovnimi očmi zrasla. Postala je vse bolj jasna in čista, kot je bila, ko je bil škof še živ med vsemi. Moral je zares umreti, da smo spoznali in spoznavamo, kako resnično velik mož je bil, kako pomemben človek, ne le za slovenski narod, marveč za ves svoj čas. Danes vse jasneje spregledujejo vsi: tisti, ki so se morali leta 1945 s škofom Rožmanom umakniti pred brezbožnim komunizmom, kakor tudi tisti, ki sami niso doživljali komunistične revolucije in so v svetu vsak po svoje gledali ter ocenjevali dogodke v stari domovini in po drugih deželah, ki so prišle pod oblast komunističnih diktatur. Danes že vse holj vemo, da je Rila to za nas in za svet odrešilna in edino pravilna pot.
V	tem smislu in spoznavanju rajnega škofa je bila tudi pripravljena spominska proslava.
Med zvonenjem zvonov se je nato postavil pod velik križ v ozadju odra oktet ter je pod vodstvom g. Ivana Riglerja odpel pesmi „Večerni ave“, „Kosa“ in „Lipa zelenela je“. Med pesmimi je g. Franček Kolarič recitiral nekaj najvažnejših izjav in odlomkov iz pridig •ter govorov rajnega škofa Rožmana.
Govor pisatelja Mauserja
V	uvodnih besedah je navajal, da smo navajeni, da svoje velike može in vodnike gledamo daleč od sebe, da jih po smrti takoj razlastimo vseh človeških slabosti in napak in jih postavimo v nedosegljive višine, kamor jim komaj še sledi naše oko. Govorniku se zdi to povsem napačno. Zato pravi, da moramo tiste, ki smo jih spoštovali in ljubili, obdržati med sabo in jih gledati „kot resnične ljudi, ki so imeli iste človeške lastnosti, kakor mi, le da so nas prekašali v trdni in mogočni volji, biti iz dneva v dan boljši, ponižnejši, svetlejši, vsak dan bliže duhu in poslanstvu, za katerega jih je Bog poslal in postavil med nas“.
V	nadaljnih odstavkih je dejal, da se ob smrti kateregakoli človeka na tej zemlji svet ne ustavi niti za sekundo. Samo ob smrti Boga-Človeka so se pokazala velika znamenja. „V božji previdnosti in v božjih načrtih ni praznih prostorov in nepogrešljivih členov. V božji previdnosti je vse ena sama sklenjena veriga, ki jo bo Bog razpel na sodni dan“. Odgovor na vprašanje, v čem je torej bistvo duhovnih vodnikov,
¡če naj jih gledamo 'kot ljudi, najde v 3. poglavju Janezovega evangelija: „Moje veselje je dopolnjeno. On mora rasti jaz pa se manjšati“.
Za škofa Rožmana pravi, da je razumel gornje besede evangelista Janeza „kot nihče med nami. On mora rasti, jaz pa se manjšati. Vedel je, da mora rasti ideja, Duh, ki ga je v najtežjih časih širil z ljubljanske prižnice, ki ga je pošiljal v svojih pastirskih pismih, j ki ga je širil med nami z govori in pisano besedo“.
V naslednjih odstavkih svojega govora je prikazal škofovo nastopanje v obrambi verskih in narodnih izročil med kom. revolucijo,“ v najhujši dobi, ko so se mu izneverili nekateri celo izmed duhovnikov“. Poudarja, da je tedaj „pustil svoji osebi ugašati in prepustil času in treznosti, da odkrije veličino in slabosti preteklosti“. Naglaša dalje, da je bil škof Rožman tedaj „naš slovenski Janez Krstnik, glas vpijočega v zmedi časov, tiho ponavljajoč besede velikega preroka: ,On mora rasti, jaz pa se manjšati* “.
Zatem pa je nadaljeval dobesedno:
„Docela zgrešeno je, če mi v svoji Človeški slabosti poskušamo iz svojih vodnikov ustvarjati osebne kulte, če jim odvzamemo vse napake, vse človeške strune. tSaj smo vendar z njimi živeli, ¡saj smo jih poznali; prihajali so med nas in z nami govorili. Če hočemo, da nam ne utonejo v meglenih višavah, potem jih moramo občudovati kot ljudi z veliko duhovno silo, ki so nam bili poslani v pomoč in v luč. In iz te duhovne sile in od te luči bomo lahko črpali samo dotlej, dokler nam bodo blizu. Dokler jih bomo gledali kot ljudi iz krvi in mesa, dotlej bomo tudi lahko razumeli koliko notranjih bojev so preživeli, koliko pretrpeli in kaj so za ohranitev svojih idealov in načrtov porabljali v duhovno tolažbo, če namreč mi od duhovnega bogastva svojih vodnikov ne znamo ničesar prevzeti, potem so tudi za nas bili samo glas vpijočega v puščavi“.
Pisatelj Mauser je zatem omenjal prizor s Kristusom pred Pilatom in je ob Pilatovih besedah „Glejte, človek“ ob spominu na škofa Rožmana vzkliknil tudi on „Ecce, homo et episcopus“ ter nadaljuje: „Glejte, človek in škof, bi moral nekdo izmed nas po petih letih krikniti v nas, v vso slovensko srenjo, da ne bi besede in nauki, ki nam jih je rajni škof Gregorij dajal, šli v veter. iNaj bi ostal blagoslovljen njegov spomin med nami, da bi znali v njem vsi najti pravičen odnos do preteklosti in globok in iskren odnos do večnosti, v kateri je njegov duh že našel, naš pa še bo, mir in dokončno spoznanje.“
Po govoru pisatelja Mauserja so članice Kresa podale simbolično sliko, „Ples marjetic med vetrovi in grobovi“. Z njo so na posebno nežen in prisrčen način počastile spomin velikega škofa. Zatem je Tone Jeglič z lepimi skiop-tičnimi slikami kazal škofa dr. Rožmana med govorom, ob raznih cerkvenih in svetnih slovesnostih. Ta del spominske proslave so zaključile slike o mrtvaškem odru in pogrebu škofa Rožmana. Tedaj pa je Riglerjev oktet ubrano zapel pesem „Usliši nas Gospod“.
Spominske besede č. g. Slapšaka
Spominsko prireditev je zaključil z močno občutenim govorom Rev. Julij Slapšak, ki je bil vsa leta škofovega življenja v ZDA njegov najbližji in najzaupnejši sodelavec.
Z ginjenim glasom je omenjal jutro
16.	novembra 1959, ko se je ob tri četrt na četrto uro zaključila škofova zemeljska pot. Iskreno se je zahvalil vsem, ki so na kakršenkoli način pripomogli, da je bila pripravljena tako veličastna spominska prireditev. Izrekel je zahvalo tistim, ki so pisali člake v Am. domovino, poročali o proslavi na radijski postaji, kakor tistim, ki so prihiteli na proslavo. Posebej se je pa zahvalil pisatelju Mauserju. Zanj pravi, da je „res drag svoji družini, drag in dragocen svojemu narodu, drag pa je bil tudi pok. škofu“. Zato ga prosi za dovoljenje, da mu izroči „nalivno pero pok. škofa v hvaležen spomin, ¡ker znaš s svojimi pisateljskimi zmožnostmi ohranjati med nami ideale pokojnega dr. Gregorija Rožmana“. Zatem pa je nadaljeval, „tako ob peti obletnici zopet pletemo venec za škofov grob“, ki naj bo „iz žlahtnih rož spoštovanja“. Med cvetke spoštovanja „vpletimo rožico hvaležnosti in cvetja ljubezni naj ne manjka“. Zato: „ljubezen za ljubezen! Molimo in prosimo, da Bog blagoslovi to njegovo trudapolno delo in rodi bogate sadove v naših dušah“.
Končno je Rev. Slapšak poudarjal, da še ene cvetke „ne smemo pozabiti: t. j. bridke rože kesanja, ker smo vse premalo sledili naukom in svarilom pok. škofa“. V zaključnem delu svojega govora pa je navajal, da se mu zdi, da čuje Rožmanov škofovski pozdrav Slovencem „Pax vobis — Mir z vami“. Na ta pozdrav je mogoč samo en odgovor in ta je „In s Tvojim duhom, kar pomeni: Kar vi želite nam, želimo tudi mi Vam: da bi bila mir in edinost po naših družinah in v vsem javnem življenju slovenskega naroda, Vam pa, da v miru počivate in pri Bogu uživate plačilo križa; ter nam izprosite otroško srce vere, materinsko srce ljubezni, in moško srce dejanj, po Mariji Kraljici Slovencev.“
Pri teh besedah č. g. Slapšaka se je po dvorani razlila turobna pesem klenkovčka, č. g. Slapšak je pa tedaj povzdignil svoj glas v molitev „Oče naš“ za mir in pokoj duše škofa Gregorija Rožmana.
Desetletnica Slovenske hranilnice v Bs. Airesu
V Argentini živeči slovenski demokratski naseljenci so po prihodu v novo deželo istočasno z postavitvijo temeljev za urejeno organizacijsko, društveno, kulturno in versko življenje posvetili svoja prizadevanja tudi gospodarski osamosvojitvi rojakov. Prve pobude za to je dalo ted. Društvo Slovencev, zatem pa je to akcijo propagirala Družabna pravda, zlasti, ko je II. slov socialni dan v Argentini leta 1953 priporočil ustanovitev 'slov. denarne ustanove.
Rezultat vseh teh prizadevanj je dan. Slovenska hranilnica in posojilnica, ki slavi letos 10 letnico svojega koristnega delovanja. Ta pomembni dogodek je upravni odbor kreditne zadruge počastil s prijateljskim večerom v soboto
28.	nov. na katerega je povabil predstavnike vseh delovnih področij organizirane slov. izseljenske skupnosti.
Prijateljski večer je bil v prostorih Slomškovega doma v Ramos Mejii. Zbrane goste je pozdravil predsednik upravnega odbora kreditne zadruge g. Ivan Ašič. Povedal je, da je bila „Zadruga ustanovljena, da bi služila ali pomagala vsem tu živečim Slovencem“, zato so bile na prijateljski sestanek povabljene „vse ustanove in organizacije, ki na drugih področjih delajo za ¡kulturno, versko in narodno ohranitev oz. za napredek tuk. življenja“. Poudarja potrebo, „naj bo kreditna zadruga osrednji organ, ki pritegne v obtok denar, ki bi sicer zaostal in ga posreduje tam, kjer bo koristil.“ Ob obhajanju 10 letnice izraža misel, „da bi bilo morda priporočljivo ščasoma misliti na ustanovitev konzumne zadruge, ki bi posredovala skupen nakup in prodajo raznih živil .po domovih in bi s tem dosegla znatno znižanje cen“.
Po pozdravnih besedah g. Ivana Ašiča sta spregovorila pozdravne besede direktor g. Anton Orehar ter v imenu NO g. Rudolf Smersu. Poudarjala sta pomen zadružništva v slovenskem gospodarskem življenju, želela ustanovi polno uspehov in božji blagoslov.
član upr. odbora g. Jože Pozniič je prebral odstavek iz članka pok. J. Mavriča o potrebi gospodarske osamosvojitve v Gospod, vestniku, nakar je povzel besedo g. Marijan Loboda, poslovodja kreditne zadruge. Imel je daljše pregledno poročilo o „Slovenski hranilnici včeraj, danes in jutri“. Iz poročila
je razvidna naslednja razvojna pot slov. kreditne zadruge:
Slovenska gospodarska zadruga je bila ustanovljena 30. okt. 1954 v Gospod. pisarni v ul. Granaderos 61, Bs. As. Kmalu po njeni ustanovitvi je bilo jasno, da je za gospodarski napredek Slovencev v tej deželi nujno potreben lasten denarni zavod, kakršne imajo druge narodnosti. Govoril je z zvezi s tem s potrebo varčevanja. „Naša mladina naj bi se zgodaj navadila hraniti. Ko si bo ustanavljala lastno ognjišče, bo vsak prihranjen pesos prav prišel. Ne samo včasih doma, tudi v Argentini bi bila hranilna knjižica mlade žene lep doprinos k skupnemu domu in izpričevalo njene varčnosti in resne priprave za bodočnost. Hranilne knjižice ne bi smelo manjkati v nobeni slov. družini“.
V nad. odstavkih navaja, da je bila velika škoda, da gospod, zadruga že v začetku ni bila zamišljena kot 'kreditna zadruga, ampak se je do tega prikopala šele po letih truda, težav in iskanja možnosti za učinkovito delo. Zato je bilo treba vse, kar lahko danes hranilnica pokaže, trdo priboriti. Nič ni prišlo samo od sebe, pa naj bo to zaupanje vlagateljev in članov ali ugled, ki ga uživa danes v skupnosti.
Ko se je ob koncu 1. 1959 zadruga izmotala iz težav z restavracijo Ilirija,
! je odbor sklenil opustiti obliko nabav-I ne in prodajne zadruge in se pop. posvetiti izgradnji ¡kreditne zadruge. V ta namen so bila nanovo prirejena pravila, s katerimi se je zagotovilo javnopravno priznano delovanje hranilnici. Po velikih težavah je končno le uspela, da je dne 18. aprila 1963 provincijska vlada v La Plati z dekretom 4103 podelila kreditni zadrugi pravno osebnost, Centralna banka in zadružna direkcija v Bs. Airesu pa sta 28. nov. 1963 dokončno potrdili poslovnik kreditne zadruge o vlogah in posojilih. S tem je hranilnica postala javnopravna ustanova.
Za varnost vlog je zadostno poskrbljeno, ker vse zadružno premoženje t. j. nepremičnine, vrednostni papirji krijejo vloženi denar. Nepremičnina obstoji v stanovanjsikih prostorih št. 9 v ul. San Martin 623 v R. Mejii, ki jih je zadruga kupila za svoje poslovne prostore. Vrednostni papirji so menice podpisane za posojila. Teh je bilo v blagajni 31. X. 1964 ža J 8.424.000. Po prištetju k temu znesku še vrednosti inventarja znaša aktiva hranilnice pesov 9.400.000.-, ki krije 7.441.000 vlog.
Govornik je dalje poudarjal, da je kljub težavam, tako Slov. gospod, zadruga kot pozneje Slov. hranilnica opravila važno delo v slov. skupnosti. Omenja v začetku izdajanje Gospodarskega vestnika, razna gospod, predavanja in dva knjigovodska tečaja. Ko se je hranilnica toliko razvila, da je lahko pričela dajati posojila, je nastopilo obdobje, ko je tudi lahko finančno podprla (Nadaljevanje na 3. str.)
Slika na desni
S proslave 10-letnice Slovenske hranilnice v Ramos Mejii. Na sliki: prvi na levi g. Ivan Ašič, predsednik Slovenske hranilnice; v sredini: g. Marijan Loboda, poslovodja hranilnice med referatom o razvoju te denarne ustanove.
Marijan Marolt	3
Ruda Jurčec: Skozi luči in sence
Frvi del 1914—1929. Buenos Aires 1964. Izdala in založila „Editorial Baraga“.
Strani 357.
Težko je reči, da je bil dr. Marko Natlačen pristaš trializma (str. 55). Bil je pač dr. Šušteršičev koncipient in kon-cipient dela, kot šef hoče.
Mislim, da je habsburška grobnica na Dunaju pri kapucinih in ne pri avgu-štincih (str. 80).
Prvič sem sedaj bral, da bi rajni Nikola Bašič kdaj imenoval slovensko prizadevanje za pridobitev slovenske Koroške slovenski imperializem. Bil sem nekoč v družbi dr. Ehrlicha v Celju, ko je pripovedoval o dogodkih na pariški mirovni konferenci. Pravil je o Pašiče-vem boljšem poznanju svetovne diplomacije, kot so ga imeli slovenski eksperti. O kakšni takšni izjavi Pasica ni ničesar omenil. Rekel je, da je Pašič slovenske razmere slabo poznal, a vse isi osvojil, kar so mu eksperti nanosili. Imeli smo pri SKA tudi že tozadevno predavanje pok. Franceta Erjavca, ki je Pačiča tudi drugače slikal kot Jurčec. Vem, da je bil Pašič poglavitni pobor-nik vidovdanske ustave, a bil je tudi predvsem politik in diplomat in je rajši nekaj nerazločnega zamomljal kot zinil kaj takega, za kar ga bi lahko kdo prijemal. Izjave nosilcev politike, pod ka-
terimi smo bili Slovenci, so, kolikor se nanašajo na ¡Slovence, za nas velike važnosti (cfr. Seidlerjeva izjava o Sloveniji pri morebitni trialistični Avstro-Ogrski in druge). Če je ta Pašičeva izjava resnična, bi moral to Jurčec pač določeno povedati, kdaj in pred kom je to izjavil in kje je to razvidno. Če je pa Jurčecevo poročilo prevzeto le iz kakšnega klepetanja ali celo plod fantazije, potem moram reči, da takšno napadanje ni vredno Slovencev (str. 139). Na str. 148 pravi pisec spet, da je Pašič slovenske zahteve po Koroški smešil.
„Če vam stranka postavi za avtoriteto metlo, jo morate spoštovati, tudi Če je metla“ je rekel profesor Bogumil Remec (str. 212). Najbrž je profesor priredil narodni pregovor: Očeta moraš spoštovati, če tudi je škopnik. Tako nekako citira ta pregovor šašelj.
Da je Francija takrat izdala mesečno največ pet literarnih del, dočim jih danes izda toliko dnevno Ljubljana (str. 306), ne bo točno.
Dvomim, da bi bil Dore Ogrizek že 1. 1928 povezan z Venom Pilonom v isti posel, v trgovino z ustniki s posebnimi filtri (str. 244). Ogrizek je kratko prej zapustil Celje in mi rekel, da bo v Pa-
rizu kupčeval s štajerskim sadjem, ki ga je dotlej iz Celja tja pošiljal; vsaj nekaj časa po prihodu v Pariz je moral ta posel še trajati.
Ne vem, če je prav imenovati Aleša Stanovnika, Tomaža Furlana in Jožeta Pokorna, križarje političnega krila. (str. 229). 'S Tonetom Vodnikom sva skupaj študirala, z dr. Čibejem sva bila pa potem dva meseca skupaj vojaka. Vodnika nisem videl pri kakšnem ožjem sodelovanju z imenovanimi, Čibeja pa s ¡Pokornom, ki je služil istočasno vojsko kot midva, nič kaj prida občevati. O Stanovniku in Furlanu se dr. Čibej ni pohvalno izražal. Pokreta sta bila pač sočasna, a brez prave medsebojne zveze. Jože Pokorn menda ni bil član mednarodne telovadne vrste; vsaj jaz ga nisem videl nikjer nastopiti. Vtis imam, da je on pričel s Stanovnikom in Furlanom ožje sodelovati šele, ko je stopil v službo k dr. Janezu Stanovniku.
Dr. Korošec v letih 1914—1917 še ni bil predsednik jugoslovanskega kluba, ampak predsednik Hrvatsko-slovensfcega kluba. Jugoslovanski klub je bil ustanovljen 29. maja 1917 (str. 279). Piše pa Jurčec zelo simpatično o dr. Korošcu. Samo ena trditev se mi ne zdi povsem točna: „Korošec je bil državnik, ni bil politik — šef stranke.“ (str. 290). Res se ni toliko vtikal v domačo politiko, kot postavim prej Šušteršič in Lampe in je to prepuščal bolj krajev-
nim politikom. A vendar je tudi v domači dtnevni politiki bil na tekočem. Tako mi je pri mojem obisku na Hvaru povedal, da je bil kratko prej pri njem tudi dr. Tomaž Furlan, in hotel vedeti moje mnenje o tem, kaj je moglo napotiti Furlana na ta obisk, češ sam se ni nič izdal. Takrat je bilo razmerje stranke s Furlani še skoraj popolnoma krajevna zadeva, pa je bila dr. Korošcu vendar znana. Pozneje enkrat je bil na Vrhniki in govoril je v ožji družbi o dvorezni politiki bratov dr. Stanovnikov. Povedal je nečedne stvari in dejal, da jih lahko uporabimo v volilni agitaciji in se nanj sklicujemo. Hotel je torej biti in je bil tudi o vseh notranjih stvareh v stranki poučen. Ni to sicer kakšno vrednotenje dr. Korošca, pa naj omenim kar tukaj, da piše Jurčec na str. 329: „Če bi Korošec dosegel priznanje zagrebškega Narodnega veča kot vlade vseh Jugoslovanov izven Srbije, Slovenci najbrž ne bi zgubili Primorske.“ Hrvatska dalmatinska narodna vlada je bila drugačnega mnenja in je zahtevala prvodecembersko zedinjenje.
Na nekem kraju (str. 307) se loti Jurčec tudi literarne kritike in sicer knjig dr. Izidorja Cankarja „S poti“ in „Obiskov“. Glede zadnje mu očita, „da je bil preveč dunajski s tisto neznosno kantovsko patino“ odn. da drži, da študij umetnostne zgodovine umetnika teh-
nizira. Pri Izidorju Cankarju „je preveč udarjala na dan metoda, pogosto prava smrt za umetnino“. „V Obiskih je puščal pisec vsebino in podobo ambienta preveč ob strani.“ — Cankar je hotel z Obiski pač prehiteti zgodovi nar je, ki včasih nesmoterno podtikajo umetnikom nazore, ki jih nikoli niso vodili, da so se sami izrazili o svojih tozadevnih pogledih. Razgovori so bili v slovenski publicistiki vzor za številne sledeče intervjue. Cankar je dal O-biskom, če smem tako reči, esejistično pobarvanost, pri .čemer ga nista dunajska kantovska patina in študij umetnostne zgodovine nič tehnizirala. A ko je dal Obiskom esejistično pobarvanost, se je zavedel, če ima esej pri podajanju znanstvene teme literarno obliko, zaradi tega znanstvenost ne sme trpeti. Vsebine ni puščal ob strani, še manj ambienta, opozarjam pri manjkanju knjige le na sprehode skladatelja Forsterja po Bleiwesovi cesti in na Meškove razgovore z nemškimi otroki na Zilji, ki so mi ostali v živem spominu. Zgodovinarji so Cankarjeve spomine že dostikrat citirali, poznejše dvogovore s kulturnimi delavci pa malokdaj. A vidi se mi Jurčecevo kritiziranje dr. Cankarja značilno tudi za knjigo „Skozi luči in sence“. Med obiski in spomini je le neka sorodnost. Pri Jurčecu je premalo udarjala na dan „metoda“, ki mu je smrt za umetnino.	(Bo še)
Buenos Aires, 3. decembra 1964
SVOBODNA SLOVENIJA
»trän 3
/wifclllewice
Leta 1962 so našteli v 56 slovenskih «občinah 8633 zapuščenih kmetij. Sedaj je pa menda vseh že okoli 10.000. Vzrok za opustitev posestev je predvsem ta, ker na deželi sploh ni razpoložljive delovne sile, ali je pa zelo primanjkuje. Vse to je pa posledica načrtnega uničevanja svobodnih slovenskih kmetij, ki se niso hotele vključiti v komunistično „družbeno“ skupnost.
V Ljubljani je dne 1. oktobra umrl dr. Drago Marušič. Njegovo ime bo v slovensk politični zgodovini vse čase zaznamovano kot ime tistega slovenskega političnega funkcionarja, ki je kot primorski rojak v Sloveniji dne 17. februarja 1933 kot tedanji ban Dravske banovine razpustil Prosvetni zvezi v Ljubljani in Mariboru, češ, da sta prekoračili svoj delokrog in se politično udejstvovali. Z razpustom slovenskih prosvetnih central v Slovenji je storil to, kar so fašisti delali v njegovi ožji domovini na Primorskem, ko so prepovedovali in razpuščali slovenska prosvetna in gospodarska društva. V predvojni Jugoslaviji je bil dr. Marušič še senator, v Jevtičevi vladi pa tudi še minister za socialno politiko in ljudsko zdravje. Med vojno se je pridružil komunistom. Italijani so ga poslali v internacijo, po letu 1943 je pa deloval pri kom. partizanih najprej na Primorskem, potem pa v Beli Krajini. Po sporazumu Tito-Šuba-šič je bil Marušič nekaj časa v zvezni vladi minister za pošto, brzojav in telefon. Pokopali so ga v Ljubljani dne 2. oktobra letos.
SLOVENCI V
BUENOS AIRES Lepo priznanje
,(Neprecenljivi in zlata vredni so članki gospe Anice Kraljeve. K drugim priznanjem se pridružujem tudi jaz in z veseljem čestitam z najlepšimi pozdravi, želeč, da bi jih napisala še mnogo prav tako lepih in koristnih.“
Rozina Pahor
v pismu uredništvu Svob. Slovenije
Bralce Svobodne Slovenije obveščamo, da v današnji številki zaradi bolezni ge. Anice Kraljeve ni mogel biti
SPOMINSKA PLOŠČA
V okviru Društva slovenskih protikomunističnih borcev je bil ustanovljen poseben Odbor za spominsko ploščo padlim borcem. Ta odbor ima nalogo, da izpelje sklep DSPB o odkritju spominske plošče ob 20-letnici pokolja domobrancev in drugih protikomunističnih borcev, ki so sestavljali slovensko narodno vojsko. Odbor je začel z delom. Naprosil je slovenske umetnike, da napravijo načrt za bronasto ploščo in sestavijo besedilo na plošči, ki bo vzidana prihodnje leto (1965) v slovensko kapelo v Buenos Airesu.
Odbor za spominsko ploščo padlim borcem prosi vso slovensko javnost za sodelovanje. Nabiranje denarnih sredstev za kritje stroškov se bo začelo v mesecu januarju prihodnjega leta. Že sedaj pa prosi odbor vse, ki so dobre volje, da mu sporoče svoje misli in predloge v zvezi s to akcijo. Dopisi naj se pošiljajo na naslov predsednika odbora za spominsko ploščo padlim borcem: Bogomil Pregelj, Ramón Falcón 4158, Buenos Aires.
LTmrli so. V Ljubljani: Andrej Udovič, dimnikarski mojster, Marija Markovič roj. Urbič, Franc Petančič, upok., Gizela Doma, upok., Jože Derganc, sociolog, član uredniškega odbora Naših razgledov, Marija Parnik roj. Zajc, Ladislav Ježek, geometer, Jože Pokovec, višji sanitetni tehnik v p.,Bogdan Kump, pomočnik dir. Narodne banke v p., Alojz Prosenik, upok., Anton Kovačič, prof. v p., Franc Cerk, upok., Adolf Jeršek, knji-goveški mojster v p„ Marjeta Lipovž roj. Mizerit, poslovodkinja, Marija More roj. Pleško, Emanuela Robek roj. Weber in Marija Koren v Šempetru v Savinjski dolini, Marija Okoren roj. Lenarčič v Stranski vasi, Franc Globočnik v Dvor-jah, Julijana Sitar roj. Greiner v Kam niku, Martin Bajc, čevljarski mojster v Gmajni, Vlado Cvetko v Murski Soboti, Janko Vrunč v Petrovčah, Rudi Simčič v Novi Gorici, Mirko Jalovec, zavijalec celuloze v Krškem, Anton Ukmar, inka-sant na Vranskem, Karel Reberšek, direktor Zavoda za stanovanjsko in komunalno izgradnjo v Mariboru, Anica Bibič roj. Lepšina v iDečnih selah pri Brežicah, Fanika Moser roj. Gajšek v Loki pri Žusmu, Terezija Gliha roj. Brulc, vdova v Kostanjevici na Krki, Emilija Argentini v Kopru, Martin Proselec, upok. v Celju, Katarina Gale roj. Lunder na Turjaku, Jurij Anderlič v Rogaški Slatini, Josip Hafner v Domžalah, Jožefa Novak roj. Kogej v Motniku, Matilda Mušič roj. Muser v Kovorju, Rudolf Hribar, lesni trgovec v Izlakah, Jaka Kapus, pos. v Novi vasi pri Lescah
ARGENTINI
objavljen njen članek za zaglavje „ŽENA IN NJEN SVET“. Ge Kraljevi iskreno želimo, da bi čimprej ozdravela in se s svojimi članki zopet oglasila bralcem Svob. Slovenije.
Prvo obhajilo slovenskih otrok je bilo v nedeljo, dne 29. novembra, v kapeli v 'Slovenski hiši. Vseh prvoobha-jancev je bilo 101 in sicer iz Buenos Airesa, Carapachaya, Hurlinghama, Morona, Ramos Mejíe, San Justa, Beraza-teguia in kraja San José. Sv. mašo je imel g. dir. Anton -Orehar. Med njo so peli otroci iz Berazateguija in sicer že splošno znani njihov oktet pod vodstvom pevovodje g. Jožeta Omahne. Mladi pevci -so vzbujali splošno priznanje. Za red med prvoobhajanci so skrbele učiteljice ga. Marjana Batagelj in gospodične Anica Šemrov, Angelca Klanšek, Mija Markež in Katica Kovač
Po sv. maši je bilo fotografiranje, nato pa so imeli otroci skupen zajtrk. Za spomin na prvo sv. obhajilo so otroci dobili lepe prvoobhajilne podobe. Razstava Franceta Ahčina je v umetniški galeriji Galería de Arte de la Casa América, Avda de Mayo 978, v Buenos Airesu, od 2. decembra do 18. decembra. Ob delavnih dneh je odprta od 16 do 21, ob sobotah in nedeljah pa ort 9 do 13.
Proslava izseljenskega dne
je bila na prvo adventno nedeljo, -dne 29. novembra. V cerkvi sv. Janeza Krstnika 'r Boci je bila najprej sv. maša, ki jo je daroval predsednik Argentinskega izseljenskega odbora škof Carreras ob asistenci dir. g. Antona Oreharja.
Po cerkvenem opravilu je bila v cerkveni dvorani akademija izseljenskih j skupin. Akademijo so začeli slovenski :
otroci iz San Martina s svojim znanim mladinskim orkestrom. Pred številnim občinstvom so odlično zaigrali pod vodstvom svojega neumornega in požrtvovalnega dirigenta g. Borisa Pavšerja. Želi so splošno odobravanje. Poleg Slovencev so nastopile še folklorne skupine Litvancev, Poljakov, Armencev in Japoncev. Lepo akademijo so zaključili Argentinci s svojimi folklornimi nastopi. Osebne novice
Družinska sreča. V družini Lojzeta Rezlja in njegove žene ge. Marinke Mežnar v Villa Ballester se je 22. nov. rodila hčerka Irena Marija. Družino Janeza Amona in njegove življenjske družice ge. Marjete roj. Jesenovec je razveselil sin, ki ga je krstil na ime Janez Karel g. dr. Filip Žakelj. Botrovala sta ga. Ana Jesenovec in Marijan Amon. V župni cerkvi v Ramos Mejía pa je bila krščena v nedeljo 29. nov. Monika Lucija Tomazin, hčerka Jerneja in ge. Ivanke roj.. Trobec. Krstni obred je opravil slov. dušni pastir v Ramos Mejía g. Janez Kalan; botrovala sta gdč. Tončka Trobec in Franci Tomazin. Srečnim družinam naše čestitke.
t Nežka Skoberne. Iz domovine je prišlo sporočilo, da je umrla ga. Nežka Skoberne roj. Konejzler. Rajna je bila mati g. Slavka Skoberneta, biv. urednika Slovenskega doma. Ob bridki izgubi izrekamo njemu, njegovi ženi gospej Anici in hčerki gdč. Anči iskreno in globoko sožalje, rajna pa naj pri Bogu uživa obilno plačilo za vso svojo ljubezen, žrtve in trpljenje, ki ga je bilo tako polno vse njeno življenje.
Potočila sta se v Mendozi France Jerovšek in Kristina Zarnik. Čestitamo! BARILOČE
Smrt znanega planinca
V	torek, 10. novembra je majhen snežn plaz nad Lopezovo kočo spodne-sel/tri izletnike. Peljal jih je po snežni strmini proti skalnatemu skoku, ki se dviga tik za kočo nad grapo, po kateri teče poleti voda, v tem letnem času pa je polna snega. Eden treh planincev se je še nad skokom izmotal iz plazu, druga dva pa sta zdrknila čez steno. Medtem ko je buenosaireški gost odnesel samo lažje poškodbe, je znani bariloški andinist Gregorio Ezquerra („El Negro“) pri padcu udaril z glavo ob steno, padel v nezavest in umrl, predno sta mu tovariša mogla kakorkoli pomagati. Ezquerra je bil v tukajšnjih planinskih krogih znana osebnost, udeležil se je številnih gorskih odprav, in so ga tako bariloški kot buenosaireški slovenski planinci dobro poznali. Bil je tudi navdušen pevec, odbornik „Prijateljev 'glasbe“ (Amigos de la Música) ter Glasbenega
I !	6 V E M C I
AVSTRALIJA
V	Melbournu je umrl v noči od 19. na 29. oktobra Franc Vrhovec, doma iz Stične na Dolenjskem. V Avstralijo je prišel 14. januarja 1950 ter si v St. Al-bansu postavil lastni dom. Bolehal je dalj časa. Pogreb je bil dne 23. oktobra na pokopališče v Footscray.
V	Melbournu so imeli v enem tednu kar tri pogrebe. Dne 11. septembra je postal žrtev prometne nesreče na Hume Hwy Edi Tomažič iz Pregarij pri Ilirski Bistrici. V Avstralijo je prišel s svojo družino pred dobrimi sedmimi leti. Poleg žene Luciji Dobršek zapušča še štiri mladoletne otroke. Ker je družina brez sredstev, so Slovenci v Melbournu zanjo uvedli nabirko. Dne 12. sept. je
Prednaročila po G5© pesov nepreklicno do nedelje 20.. decembra 1064.
Desetletnica Slovenske
(Nadaljevanje z 2. strani) gospodarski napredek .slovenske skupnosti. V dobrih 4 letih je bilo izdanih za
19,754.000	pesov posojil za gradnjo hiš, nakup strojev in nabavo surovin. Hranilnica je začela dobivati tudi fin. pomen. Do 30. oktobra 1964 so rojaki vložili $ 12,863.000 na hranilne knjižice, izplačanih odn. vrnjenih vlog je bilo do istega časa $ 4,921.000. Veliko mero zaupanja dolguje hranilnica dejstvu, da je vloge do dneva točno vračala.
Govornik omenja dalje gibanje med slovenskimi podjetniki, ki so v zadnjem času pričeli kupovati večje število delnic in se je tako kapital mogel dvigniti na $ 418.000. Tudi po številu članstva je Slovenska hranilnica že kar močna denarna ustanova. Dne 31. okt. 1964 je štela 192 članov in 308 vlagateljev. Ker so nekateri oboje, vseeno hranilnica zajame v svoj krog čez 400 rojakov. Prav tako je razveseljivo dejstvo, da je Hranilnica ohranila splošno slovenski značaj, čeprav ima svoj sedež v Ramos Me-jii. Zato so njeni vlagatelji iz vseh krajev Vel. Buenos Airesa in tudi iz notranjosti republike.
Svoje pregledno poročilo je poslovodja Slovenske hranilnice g. Loboda
hranilnice v Ds. Aires«
zaključil z naslednjimi ugotovitvami in pozivom: „V novo desetletje stopamo s pogledom uprtim naprej, polni poguma in zaupanja, tudi, če se včasih zdi, da se na obzorju zbirajo oblaki. Eno je gotovo: Hočemo živeti kot svobodni Slovenci. Nasilnikom v Sloveniji smo glas vesti in to moramo za vsako ceno ostati. Gospodarsko močni .se bomo veliko lažje tudi versko, narodno in kulturno ohranili. Mečni pa bomo le v bratski slogi, ki jači in ne v neslogi, ki tlači. Pobornik ideje gospodarske osamosvojitve in veliki soc. delavec, pok. prof. dr. Ivan Ahčin je dejal na II. soc. dnevu: ‘Če gre za to, da umrjemo, more končno umreti tudi vsak za sebe, ločen od drugih, a mi hočemo živeti in se ohraniti.’ To pa bomo mogli doseči le, če, bomo edini. Naš program za novo desetletje je preprost in jasen: V slogi je moč. Še več članov, še več vlagateljev. S skupnimi močmi mora iz Slovenske hranilnice postati naša reprezentativna gospodarska družba, iz katere naj se, če prej ne, ob dvajsetletnici razvije Slovenska zadružna banka v Buenos Airesu.“
Navdušeno pritrjevanje zbranih predstavnikov slovenskih društev, organizacij in ustanov je pričalo, da to Slovenci
1 hranilnici vsi iskreno žele in so pripravljeni ¡storiti vse, da bi do tega tudi v resnici prišlo.
Med pogostitvijo gostov so izrekli pozdrave in čestitke Slovenski hranilnici k njeni 10-letnici še gg. Božo Fink, v imenu Zedinjene Slovenije in ostalih društev ter ustanov, Ruda Jurčec, predsednik SKA, Janez Brula, predsednik odbora Slomškovega doma in Lojze Erjavec, nakar se je predsednik upravnega odbora Slovenske hranilnice g. Ivan Ašič vsem zahvalil za udeležbo na prijateljskem večeru.
Za desetletnico delovanja Slovenske hranilnice je odbor izdal tudi spominsko brošuro.
Na zadnjem občnem zboru hranilnice dne 4. aprila 1964 je bil izvoljen naslednji upravni odbor: predsednik Ivan Ašič, podpredsednik Albin Kočar, tajnik Janez Amon, namestnik tajnika Miro Oman, blagajnik Mirko Kopač, namestnik blagajnika Jože šeme. Svetovalca gg. Ale-.ksander Avguštin, Tone Bidovec, Anton Godec, Tone Javoršek, Jože Poznič. Nadzorni odbor gg. Božidar Fink in dr. Jože Dobovšek. Namestniki svetovalcev: gg. Ignacij Glinšek, Ladislav Lenček OM,
. Aleksander Pirc. Poslovodja g. Marijan Loboda.
KOROŠKA
„Janežičev sklad“
Družba sv. Mohorja v Celovcu je 30. oktobra ustanovila poseben sklad1 za izdajanje del mladih koroških pesnikov in pisateljev, ki ga je imenovala po ustanovitelju družbe „Janežičev sklad“. (Druž-bin odbor je v ta namen dal na razpolago 20.000 šilingov, istočasno pa se je s posebnim pismom obrnil na vse slovenske gospodarske, kulturne in politične ustanove, na slovensko inteligenco in na vse zavedne Slovence s prošnjo, naj podpro z darovi ta sklad. Sklad bo upravljal zastopnik Družbe sv. Mohorja in zastopnik mladih literatov.
Družba sv. Mohorj-a se je odločila za ta korak, ker se zaveda, da kljub vsej dobri volji nima dovolj sredstev na razpolago, da bi lahko izdajala dela mladih koroških slovenskih literatov, ki zaslužijo vso podporo, saj so vsi še mladi in polni idealizma, s katerim hočejo slovenskemu narodu na Koroškem služiti in mu pomagati.
Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko je zapisal v INašem tedniku, da je ustanovitev „Janežičevega sklada“ pomemben dogodek, predvsem zato, ker je Družba sv. Mohorja spoznala, da je treba mladino, ki se je zbrala okoli „Mladja“ tudi podpreti in ji pomagati pri izdajanju njenih literarnih del. Družba se zaveda velike naloge, ki jo mora rešiti, ako hoče uspešno nadaljevati stoletno književno tradicijo. S slovensko gimnazijo, z novo učiteljsko generacijo, z razgibanim slovenskim literarnim ustvarjanjem po svetu, je popolnoma pravilno, da Družba pomaga tudi na Koroškem pri ustvarjanju nove moderne književne tradicije.
Poslopje za Slovensko gimnazijo
Slovenska gimnazija v Celovcu nima svojega poslopja in zato gostuje na
taborišča (Camping Musical). V tem svojstvu je prišel v stik s pevci Gallusa ob njihovem obisku v Bariločah. V letošnjem poletju se je mudil na večmesečnem potovanju po Evropi in se je komaj pred dobrim mesecem vrnil v Bariloče. Možu, ki se je udeležil toliko pomembnih in nevarnih gorniških ekspedicij, je po čudnem .naključju postal usoden majhen plaz na Lopezu, gori, ki jo je poznal do zadnje podrobnosti in na katero se je neštetokrat povzpel. Naj v miru počiva.	V. A.
P 0 SVETU
v Geelongu umrl Viktor štegelj iz Razdrtega pri Postojni. Z ženo Lojzko Grau-narjevo je prišel v Avstralijo 1. 1950. Živel je v Geelongu, kjer so ga 15. sept. t. 1. tudi pokopali. Dne 15. sept. so se pa iztekli življenjski dnevi gospej Ani Lipovic iz Prezida. V Avstralijo je prišla leta 1951. Najprej je živela pri hčerki ge. Trohovi, nato pa pri sinu Vidu v Niddrie. Mašo zadušnico so imeli dne 18. sept. pri Mariji Pomagaj v Kew, zatem so pa rajno spremili do njenega groba na keilorskem pokopališču. N. p, v m.
V	Melbournu so imeli Slovenci dne 28. novembra v gosteh člane slovenskega pevskega zbora škrjanček iz Sydne-ya, ki so pod vodstvom svojega pevovodje g. Ludvika Klakočerja tega dne priredili koncert slovenskih narodnih in umetnih pesmi; sydneyska igralska družina je pa po koncerta uprizorila v režiji Ivana Koželja kratko enodejanko. Čisti dobiček kulturne prireditve je šel v sklad za zidanje slovenske cerkve v Melbournu.
V cstnih S F Z
Lahkoatletski turnir
V	nedeljo, 29. novembra popoldne je bil v okviru III. mladinskih športnih dni lahkoatletski turnir v Lanusu. Predstavili sta se samo moštvi iz Lanusa in Morona. Rezultati so bili naslednji:
3009 m: 1. A. Mizerit (M) 11’ 03”; 2. A. Novljan (L) 11’ 39”; 3. L. Župančič (L); 4. F. Primožič (L); 5. B. Rozina (L). 200 m: 1. S. Urbanija (L) 26”; 2. C. Jan (L).; 3. A. Mizerit (Ml); 4. A. Novljan (L). Krogla: 1. B. Vivod (M) 10.16 m: 2. T. Barle (L) 10 m; 3. T Vivod (M) 9.85 m; 4. J. Černak (L) 9.85: 5. S. Urbanija (L) 8.80; 6. J. Dobovšek (M) 8. 35 m; 7. L. Černak (L) 7.95 m. Disk: 1. J. Dobovšek (M) 32.40 m; 2. B. Vivod (M) 28.31 m; 3. S. Urbani-ia (¡L) 27.93 m; 4. J. Černak (L) 27.20m; 5. T. Vivod (M) 22.35 m; 6. T. Barle (L) 20.13 m; 7. L. Černak (L) 17.70 m Skok v višino: 1. B. Vivod (M) 1. 55 m; 2. S. Urbanija (L) 1.50 m: 3. T. Vivod (M) 1.45 m; 4. F. Sušnik (L) 1.44 m: 5. A. Mizerit (M) 1.40 m; 6. C. Jan Ih) 1.35 m; 7. A. Novljan (L) 1.20. Skok v daljavo: 1. B. Vivod (M) 5.40 m; 2. A. Mizerit (M) 4.90 m; 3. F. Sušnik iLl 4.85 m; 4. S. Urbaniia (L) 4.80 m; 5. T. Vivod (M) 4.60 m; 6. T. Barle (L) 4.55 m; 7. C. Jan (L) 4. 45 m.
Končni rezultat je bil: Lanus 89 točk, Moron 88 točk. Bolj obširen komentar v prihodnji številki.
Vsak teden ena
PEL BI RAD. ..
Marijan Jakopič
Toplo sonce se igra na samotnih borih, jaz pa hodim, ga iskat po domačih dvorih.
Oj kako bi rad zapel o zoreči brajdi, o kopicah sredi polj, o cvetoči ajdi!
Pel bi rad o vonju njiv, pel o rožmarinu, da pozabil bi povest o pregnanem sinu.
nemški gimnaziji ter imajo slovenski dijaki zaradi tega popoldanski pouk. Narodni svet koroških Slovencev je že večkrat zahteval pri vladi, naj se čimprej zgradi tudi posebno poslopje za Slovensko državno gimnazijo.. Sedanji prosvetni minister dr. Piffl-Perčevič je nadzorniku 'Slovenske gimnazije dr. Valentinu Inzku, ki ga je nedavno obiskal na Dunaju, izjavil, da se gradnja poslopja za Slovensko gimnazijo ne bo zavlekla, čeprav bodo načrti izdelani šele, ko bo odločeno .stavbišče za Pedagoško gimnazijo. Obstoja namreč načrt, da hi na istem stavbišču v jugozahodnem delu Celovca zgradili Slovensko gimnazijo, Glasbeno-pedagoško gimnazijo in Pedagoško akademijo. Splošna želja koroškega učiteljstva pa je, da bi se Pedagoška akademija zgradila na stavbišču sedanjega učiteljišča v Kolodvorski ulici.
Predsednik koroškega deželnega šolskega sveta, deželni poslanec Josef Gu-ttenbruner se je v listu ,.Die Neue Zeit“ v posebnem članku dotaknil vprašanja zidave Pedagoške akademije ter je v članku omenil na prvem mestu tudi gradnjo Slovenske gimnazije v bližnji bodočnosti.
Koroški Slovenci upajo, da bo do zidave res kmalu prišlo in ne bo ostalo samo pri obljubah. Avstrijska vlada je obljubila ob koroškem plebiscitu leta 1920 zgraditev Podjunske železnice in je obljubo res izpolnila, ampak šele po 44 letih. ..
OBVESTILA
V	nedeljo dne 13. decembra t. 1. bo
ob pol enajsti uri dop. v dvorani Slovenske hiše sestanek zaupnikov Slovenske ljudske stranke. Ker je g. dr. Horacij Sueldo, predsednik argent. kršč. dem. stranke ta dan nujno zadržan, je izrazil željo, da bi govoril na naslednjem zaup-niškem sestanku. Zato je bil devni red spremenjen in so na sporedu zaupniške-ga sestanka poročila in razgovor o mednarodnem političnem položaju in o aktualnih slovenskih problemih. Strankine zaupnike, ki so redno dobivali vabila za sestanke, vabimo, da se zborovanja udeleže, četudi tokrat ne bi dobili vabila.
Proslava Brezmadežne bo 12. decembra ob 19 v Slovenski hiši.
Zaključne šolske sv. maše: Morón, sobota, 5. dec. ob 11.30; Ramos Mejía, sobota, 5. dec. ob 18.45; San Justo, ponedeljek, 7. dec. ob 17. Pred sv. mašo bo sv. spoved za prejem sv. birme.
Izlet slovenskih šolskih otrok bo v nedeljo, 20. dec. v González Catán.
Zaključne slavnosti v slovenskih šolskih tečajih: V Capitalu v ¡Slov. hiši v soboto, 5. dec. ob 7 zvečer; v Slomškovem domu v Ramos Mejii v soboto, 5. dec. ob 17.30 — s sveto mašo, nato prihod Miklavža; v Slovenski vasi dne 8. decembra ob 17 v (Domu.
D. S. P. B. v Argentini bo v svojem okrilju priredilo zanimivo predavanje o argentinski Antarktiki v nedeljo dne 6. decembra ob 11 dopoldne na Slovenski pristavi v Moronu. Predaval bo višji častnik argentinske zračne sile, ki je vodil skupino na zadnjem poletu na Kontinentalne ledenike. Predavanje bodo spremljale skioptične slike. Ker bo predavanje zelo zanimivo, vabimo poleg članov tudi ostale, zlasti dijake in ljubitelje narave, da se tega predavanja udeleže. — Starešinstvo
V	San Martinu bo zaključek slovenskega šolskega tečaja Dr. Gregorija Rožmana v nedeljo, 6. decembra ob 16. Vabljeni vsi starši, pa tudi ostali rojaki iz sanmartinske okolice.
Sv. Miklavž bo obiskal sanmartinsko mladino v nedeljo, 6. decembra po šolski akademiji t. j. ob 19. Njegov tajnik bo posloval že v soboto, 5. dec. od 13 do 18, in nato v nedeljo od 13 do 17.
Tretja pevsko glasbena prireditev Slovenskega doma v San Martinu bo v nedeljo, 27. decembra popoldne v dvorani kolegija „Sagrado Corazón“ nasproti doma (Córdoba 124).
Sanmartinski prvoobhajanoi bodo imeli slovesno skupno ¡sv. obhajilo v nedeljo, 13. decembra v farni cerkvi v San Martinu. Nato zajtrk v Slovenskem domu.
CERKVENI OGLASNIK
Birma za ¡slovenske otroke bo 8. decembra t. 1. ob 4 popoldne v baziliki sv. Jožefa na Floresu v Buenos Airesu. Najprej bo sv. maša, med katero bo pel pevski zbor Gallus, nato pa bo slov. otrokom podelil zakrament sv. birme škof msgr. Jorge Carreras.
Stran 4
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 3. 12. 1964 - No. 49
ZBORNIK SVOB.SLOVENIJE
ZA LETO 1965
JE ŽE V TISKU
Po obsegu presega vse dosedanje, saj ima 368 strani besedila, z umetniško in planinsko prilogo pa 388 strani.
Pa tudi po vsebini je tako pester in bogat, da bo njegov izid v slovenski javnosti v resnici velik dogodek.
Gradivo v Zborniku je razdeljeno na naslednja poglavja:
RAZPRAVE — DOKUMENTI — PRIČEVANJA
Dr. M 4 la n Komar ima tudi v Zborniku za leto 1865 nad vse aktualno uvodno razpravo Pogoji za dialog. Dr. Andrej Filipič objavlja II. in zaključni del svoje razprave Iz socialne in politične zgodovine Slovenije. Nobenega dvoma ni, da jo bodo slovenski izseljenči z zanimanjem brali in se tako seznanjali s slovensko politično preteklostjo. Dr. Ljubo Sire tudi v letošnjem Zborniku nadaljuje z objavo svojih spominov. Letos je objavljen Proces, t. j. komunistična sodna farsa proti Nagodetovi skupini leta 1947 v Ljubljani. Msgr. dr. Jože Jagodic je ob 18-letnici procesa, ki so ga v Ljubljani organizirali komunisti pred vojaškim sodiščem proti škofu dr. Rožmanu, dr. Mihi Kreku, gen. Rupniku, Roesenerju, Milku Vizjaku in dr. Hacinu, objavil zagovor škofa dr. Rožmana, ki ga je sam napisal po procesu in ga poslal sveti stolici v Rim. Je to važen zgodovinski dokument, ki priča, kako podlih laži in podtikanj so se posluževali komunisti proti škofu Rožmanu, samo, da bi mu vzeli čast. Po objavi tega dokumenta vstaja umrli škof pred nami v še večji veličini. R. K. je za letošnji Zbornik prispeval zanimivo razpravo Katoliška Cerkev in državna oblast v Jugoslaviji. Iz nje je razvidno, da v sedanji komunistični Jugoslaviji zanjo še vedno ni svobode. Dr. LudoVik Puš objavlja temeljito razpravo O razvoju krščanske demokracije. Dr. Branko Peš el j se v spominskem članku Dr. Vladko Maček in Slovenci spominja umrlega voditelja hrvatskega naroda. V njem objavlja med drugim doslej še neobjavljene poglede pok. dr. Mačka glede bodoče usode Hrvatov in Slovencev. Roman Rus je kot dober poznavalec dela in poteka II. vatikanskega cerkvenega zbora tudi za letošnji Zbornik napisal pregledno razpravo Potek in -tematika drugega obdobja koncilskih del. Dr. Tine Debeljak je za Zbornik napisal članek Ob smrti Franca Ksaverja Meška, s katerim je prikazal življenje in delo nestorja slovenskih pisateljev ter ga postavil na zaslužno mesto v slovenski književnosti.
V tem poglavju so objavljene tudi še misli vodilnih svetovnih komunistov o veri in o dolžnosti komunistov, da vedno nastopajo proti njej borbeno in jo povsod preganjajo in zatirajo.
NAŠI GORNIKI
To je poglavje slovenskih planincev v Argentini. V njem je tudi letos poudarjen pomen Slovensko-argentinske planinske odprave na Kontinentalni led. Uredništvo Zbornika je objavilo nekaj pojasnil in spremnih besed v uvodu Slovensko-argentinska odprava na Kontinentalni led 1963-64. Vojko Arko je napisal ljubke Bariloške variacije na temo „Kontinetalni led“. Peter Skvarča pa kot član ekspedicije glavni članek V neznano. Poseben poudarek daje letošnjemu planinskemu poglavju Naši gorniki planinska priloga na najboljšem ilustracijskem papirju s prelepimi doslej še nikdar objavljenimi fotografskimi posnetki.
Slovensko-argentinsko odpravo na Kontinentalni led so sestavljali Slovenec Peter Skvarča, ki je bil vodja ekspedicije, Italijan Luciano Pera in argentinski Francoz Guci Mengelle — plezalca, Argentinec, član znane argentinske Ibañezove odprave na Dhaulaghiri v Himalaji dr. Antonio Ruiz Beramendi kot zdravnik. Odprava je odšla iz Buenos Airesa dne 15. decembra 1963. Njen glavni uspeh je zavzetje vrha 3380 m visokega ognjenika Lautaro na Kontinentalnem ledú dne 29. januarja 1964. To se je posrečilo Petru Skvarči in Lucianu Pera, ki sta tega dne na vrhu razvila slovensko in argentinsko zastavo.
O poteku in uspehih ekspedicije so poleg Svobodne Slovenije obširno poročali tudi argentinski listi. Tako n. pr. La Opinión iz Río Gallegos ter velika buenosaireška dnevnika La Prensa in La Nación, ki je tej odpravi poklonila kar celo stran svoje ilustrirane nedeljske priloge v bakrotisku, dalje revija Shellove družbe v ilustriranem poročilu, severnoameriška gorniška revija American Alpine Journal ter med drugim tudi časopisna agencija Saporiti. Ugotovitev o vulkanu Lautaro sta uradno registrirali buenosaireška in čilska univerza.
KAJ SODIM O KOMUNIZMU
Je naslednje poglavje v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1965 in eno najzariimivejših poglavij, kar jih ima letošnji Zbornik. Je po obsegu tudi naj-obširnejše. Saj obsega kar 75 strani. V obliki ankete je 21 odgovorov na vprašanje „Kaj sodim o komunizmu“. Prišli so iz Anglije, Francije, Nemčije, Kanade, Severne Amerike in Argentine. Napisali so jih: Prof. Alojzij Ambrožič, ing. Marko Bajuk, Stane Bitenc, Nace Čretnik, dr. Rudolf čuješ, ga. Vera Debeljak, Pavel Fajdiga, France Gorše, Maks Jan, Janko Jazbec, dr. Celestin Jelenec, gdč. Alenka Jenko, Marijan Marolt, dr. Ludovik Puš, ga. Miriam Rant, dr. Ljubo Sire, dr. Alojzij Starc, ing. Marijan Struna, dr. Jože Velikonja, dr. Janez Zdešar in Jože Žakelj.
Udeleženci ankete so odgovore napisali tako, da je komunizem osvetljen iz najrazličnejših vidikov: gospodarskega, kmetijskega, delavskega, kulturnega, mladinskega, vzgojnega, telesnovzgojnega, moralnega, verskega, narodnega, političnega, socialnega in zgodovinskega vidika. Odgovori odnosno članki kot celota predstavljajo eno najbolj jasnih slik komunističnega nauka in njegovega razdiralnega dela, kar smo jih doslej imeli Slovenci.
Uvodne misli v to poglavje je napisal Miloš Stare.
OB DVAJSETLETNICI
je v Zborniku za leto 1965 novo poglavje. V njem je prikazana vsa slovenska problematika in tragika v letih od 1941 do 1945, ki je „usoden mejnik za naš narod“, ko so bili „Slovenci prevarani v upanju, da bodo dosegli svobodo“. Trpljenje Slovenije in slovenskega naroda je prikazano v vseh njenih delih, kot celotne Slovenije, in ne samo enega njenega dela. In to pod sovražnimi okupatorji, kakor pod komunističnimi nasilji in zločini.
Miloš Stare v uvodnem članku Leto 1945 — usoden mejnik, odkrito in nepristransko prikazuje tedanjo slovensko stvarnost. Jakob Žakelj je v članku Kako so Nemci preseljevali pretresljivo popisal preseljevanje slovenskih ljudi iz Gorenjske v Srbijo in njihovo življenje med Srbi. G. župnik Janez Kalan je v članku Udarili so po pastirjih prikazal, kako so nacisti ob prihodu v Slovenijo zapirali slovenske duhovnike ter jih izganjali na Hrvatsko. G. Maks Osojnik je v svojem članku Bil sem vojni ujetnik živo popisal trpljenje v nemškem ujetniškem taborišču. G. Franc Lobnik je v članku Vključen v nemško vojsko nanizal svoja doživetja v nemški vojski v Franciji, kjer je ob neki priliki govoril s tedanjim nemškim maršalom Rommlom. G. Janez Jereb je bil tudi nemški mobiliziranec. Svoja vojna leta je opisal v članku Vzeli so mi mladost. G. Jože Mela h e r je za to poglavje napisal pregleden članek Četniki na štajerskem. Prepričani smo, da ga bodo vsi bralci Zbornika brali z velikim zanimanjem, ker je v njem objavljeno obširno gradivo o trpljenju Slovencev pod nacisti na Štajerskem ter o nastopanju slovenskih četnikov proti nacistom in komunistom. G. prof. Janez Grum v letošnjem Zborniku objavlja članek Za zgodovino Turjaka. V njem je popisano vse dogajanje v zvezi s stotnikom Albinom Cerkvenikom. Zopet nov važen doprinos za pravilno in pravično sodbo o turjaški tragediji v letu 1943. G. Pavel Fajdiga ima članek Slovenci v Srbiji pod okupacijo. Pisec članka je sam živel že pred vojno v Beogradu in je zato lahko popisal vse dogajanje med Slovenci pod nemško okupacijo v Srbiji in njihove zveze z Mihajlovičem. Dr. Tine Debeljak zaključuje to poglavje s svojim člankom Prvi slovenski parlament v Ljubljani 3. maja 1945. Skupno s člankom so objavljeni Izvirnik izjave Narodnega odbora z dne 29. oktobra 1944 in nekaj podpisov. Prva podpisa na njej sta podpisa pok. škofa dr. Rožmana in ravnatelja Bogumila Remca. Prav tako zgodovinski sliki s seje slovenskega parlamenta z dne S. maja na Taboru v Ljubljani, ki doslej sploh še nista bili nikjer objavljeni.
SLOVENSTVU V ČAST — NARODU V PONOS
je tudi novo poglavje v Zborniku Svobodne .Slovenije za leto 1965. V njem so prikazani slovenski možje, ki so se posebno uveljavili v svojih strokah v mednarodnem znanstvenem svetu. So, to filozof in esejist univerzitetni profesor dr. Mi 1 a n Komar v Argentini, filozof in pesnik-duhovnik dr. Karel Vladimir Truhlar D. J. v Rimu in zdravnik ter znanstvenik s področja raka dr. Franc Žajdela v Parizu. Vsi trije — „od Rima preko Pariza do Buenos Airesa stoje na vidnih mestih znanosti, kjer se slovenski delež preliva in izliva v napor vseh drugih — znanih in neznanih ustvarjalcev: v svobodi graditi boljši svet, preroditi duha in soustvarjati človečanstvo“.
Pri vsakem od navedenih je prikazano vse njegovo znanstveno delo.'Tako pri vseuč. profesorju dr. Komarju Študije in eseji, Kritični in bibliografski zapiski, dela V sodelovanju z drugimi, Prevodi, Uvodi, Članki in razprave v islo4 venščini: V Zbornikih Svobodne Slovenije, Meddobju, Vrednotah, Slovenski poti. Naštete so tudi razprave, ki jih ima v delu.
Pri dr. Karlu Vladimirju Truhlarju so navedene Knjige, članki ter priprave prevodov njegovih del v razne jezike.
Pri dr. Francu Žajdeli njegovi članki fin razprave o raku v raznih svetovnih jezikih, ki pričajo zakaj uživa dr. Žajdela tak ugled v mednarodnem znanstvenem svetu.
RAZGLEDI
so zaključno poglavje v Zborniku. Tako, kakor v prejšnjih letih, so zanimivi in pestri tudi v letošnjem Zborniku.
V zaglavju Naša pesem in beseda je p. Bernard Ambri« Žič OFM letos napisal Slovencem prelepo Legendo o Jezusu in dveh učencih. Dr. Tine Debeljak odkriva Slovencem novega pesnika domobranca Ivana Hribovška, ki bo odslej delal družbo Francetu Balantiču. Članku slede tri Hribov-škove pesmi Drevesom, Rast in Pomlad. Marijan Jakopič objavlja tri sonete Pomlad, Poletje, Jesen; Milena Šoukal ciklus pesmi pod naslovom Poletne slike. V zaglavju V spoštljiv spomin je prof. B o|ž o |B a j u k v članku dr. Franc Kimovec prikazal njegovo življenje, glasbeno in kulturno delo. V zaglavju Slovenci v zamejstvu je prikazano življenje in delo Slovencev na Koroškem, na Goriškem in Primorskem. Ivan Vodovnik objavlja članek Za narodne pravice koroškh Slovencev, Tone Jezernik pa šolske razmere na Koroškem. -R. -J. je pisec članka Slovenska skupnost v Italiji. V zaglavju Slovenci v izseljenstvu je popisano tudi letos življenje in kulturno udejstvovanje slovenskih naseljencev po svetu. N. V. poroča o delu in nastopih Slovenskega mladinskega zbora v čikagu; p. Fortunat Zbrmanse spominja 40-letnice Lemonta v ZDA, Lojze Ambrožič st. popisuje Delo Slovencev v Torontu od septembra 1963 do septembra 1964, Rev. Janez Grilc je Zborniku za 1965 poslal Pismo iz Venezuele, J. Kr. poroča o letošnji slovenski versko-narodni manifestaciji v Lurdu, Joško Krošelj pa objavlja Nekaj zapiskov o Slovencih v Argentini. Zdravko Novak je tudi letos zastopan v Zborniku s svojimi Knjižnimi izdajami zamejskih in izseljenih Slovencev, Janko Hafner je pa za bralce Zbornika tudi letos pripravil zanimiv članek Zmaga elektronike.
To je zgoščeno podana vsebina Zbornika Svobodne Slovenije za leto 1965. Že ta dovolj jasno in zgovorno priča o njegovi pomembnosti ne samo za slovensko izseljensko, ampak splošno slovensko stvar. Pri Zborniku sodeluje blizu 70 avtorjev in 11 slikarjev umetnikov.
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 817.086	
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Milos Stares Redactor: José Kroselj Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4T58, Buenos Aire«
T. E. 69-9503 Argentina
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1964: za Argentino $ 800,—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjev. Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425. Bs. Aires. T. E. 33-7213
■ ■■—■ "	' ■ v
Tečaj valut v menjalnicah v Bs. Airesu v torek, 1. decembra. Prodajna cena:
1 USA dolar........... m$n	151,—■
1 angleški funt ............ „	410,—
100 italijanskih lir	... .	„	24,20
100 avstr, šilingov	....	„	582.40
100 nemških mark	....	,.	3.780,—
Recreo „Europa“ de Rovtar y Rovtar Hnos., Río Carapachay, Tigre, T. E.: 749-0589, na razpolago tudi Slovencem.
JAVNI NOTAI
Francisco Baúl Cascante
Escribano Público ?ta. baja, ofic. 2.
Cangallo 1642
T. E. 35-8827	Bueno» Aire»
HOTEL T I R O L
(bivši hotel „Primavera“)
vam nudi lepe sobe s kopalnico, centralno kurjavo, garaža
MAKS in ZORA RANČNIK
MAR DEL PLATA
Mitre 2024	T. E. 1
Hotel je odprt vse leto
-8425
Botriee! Botri!
Lepo izbiro ur in zlatnine po izredno nizkih cenah Vam nudi
Zlatarna in urarna
SILVO LIPUŠČEK
Provincias Unidas 3616 San Justo T. E. 621-3047
BOTRAM IN BOTROM!
Pred in po birmi greste le 3 kvadre od cerkve do Granaderos 61 (višina Rivadavia 6600), kjer lahko napravimo spominske fotografije.
Janko Hafner T. E. 66-0818
VLOGE - POSOJILA j Slovenska hranilnica j
z. z o. z.
Avda. San Martin 263
1. nadstropje, desno Ramos Mejia
(pol kvadre od Slomškovega doma) Uradne ure ob sobotah od 16 do 20 Dežurna služba ob nedeljah od 9—11 £
: Or. FRANC KNAVS j
ODVETNIK
• :
■ Avda. de Mayo 560/11 T. E. 33-2486 :
• (Escribanía Zavala)	30-C067 Z
Capital Federal
ŠAH
V okviru šahovskega troboja sta v soboto, 28. novembra odigrali povratno tekmo moštvi iz San Justa in ;San Martina. Enakost obeh moštev in pa važnost rezultata sta bila vzrok, da se je v Našem domu v San Justu zbralo lepo število prijateljev šaha, ki so z zanimanjem sledili poteku iger. Kako je bilo pričakovati so bile igre napete in zanimive; po dolgotrajni borbi sta moštvi končno izenačili z rezultatom 3:3. Ta rezultat daje večje možnosti 'Sanmartin-čanom kajti za dosego prvenstva jim zadostuje, da si pribore dve točki v prihodnjem kolu z Ramoščani. Ta tekma, s katero bo turnir zaključen, se bo odigrala v soboto, 12. decembra ob 21 v Slovenskem domu v San Martinu.
Izlet mladinskih organizacij bo v nedeljo, 6. decembra. Sv. maša bo v Slo-, kapeli na Ramón Falcón 4158 ob 7.30.
V nedeljo dne 13. decembra t. 1. ob 6 popoldne bodo na odru Slovenske pristave v Moronu-Castelarju stari in mladi igralci uprizorili igro s petjem Mala pevka. Rojaki lepo vabljeni.
SE NECESITAN
un EMPLEADO con práctica administrativa y contable
(prefer. universitario)
una EMPLEADA con práctica en administración y taquigrafía una EMPLEADA principante.
Ofertas por carta a Tejedor 244, Capital Federal
T. E. 923 - 7538 y — 7141
Sorodnikom in prijateljem sporočamo žalostno vest, da je Btog poklical k sebi našo drago mamo, taščo in staro mamo
Nežko Skoberne roji. Konejzler
Naj ji dobrotni Bog poplača vso njeno ljubezen, žrtve in trpljenje.
Buenos Aires, 1. decembra 1964.
Slavko Skoberne, sin Anica Debevec, snaha Anči, vnukinja