UVODNIK
Na začetku še enega, letos XXIX. letnika, je potrebno napisati nekaj vrstic o letošnjih namerah, načrtih, o izpolnjevanju z novo vsebinsko zasnovo potrjene generalne usme-ritve študentskega časopisa Tribuna.
Nobenih dvomov ne more biti, da /e naša poglavitna namera, najpomembnejši načrt, usmerjen k analizi družbenih nasprotij in razrednih antagonizmov jugoslovanske družbe in njene vpetosti v svetovni kapitalistični sistem. Nobenih dvomov ne more biti tudi o tem, da bo naša metoda matena/istična dialektika, naša znanost historični materia/izem. Z njuno pomočjo bomo luščili ideološke lupine, ki obdajajo dejanska družbena razmerja in razmere v družbi, jih po tej poti in na ta način spoznavali, razkrinkavali in — spremi-njali.
Najprej se bomo lotili našega šolmoštrskega sistema in njegove jubilantke — leios šestdesetletne stare mame univerze. T/a bomo udarili, da bo zasmrdeio po eterični revolucionarnosti pred kratkim obravnavanega osnutka zakona o usmer/enem izobraže-vanju, ki si težko prizadeva konkretizirati sprejeta načeta reforme hiperprodukcije dobičkonosnih poklicev, pojava, ki postavlja na laž vse, ki si še upajo trditi, da je univerza nekaj izven ,,združenega dela", da/e nekaj, kar životarisamo zase in ločeno od siceršnjih družbeno-ekonomskih zakonov naše družbe. Očitno /e namreč, da univerza produc/ra največ tistih kadrov in profilov, ki jih ,,združeno delo" najbolj favorizira, najbolje plačuje, najmanj utesnjuje. Podatki o letošnjih vpisih na zagrebško, beograjsko in (jubljansko univerzo to še enkrat potrjujejo. Pravna in ekonomska fakulteta sta do-besedno oblegani! Razumljivo. To so bodoči vodilni, menežerji, administratorji, režiserji!
Toda že brez temeljitejših analiz lahko v tem uvodniku zapišemo, da bodo te tenden-ce nezadržno prišle v nasprot/e s še kako veljavnimi ekonomskimi zakoni, ki krojijo ponudbo in povpraševanje takega blaga, kot je delovna sila. Nujnost nemotene repro-dukcije družbeno-ekonomskega sistema in zahteve, ki jih pred ta razvojpostavlja uveljav-Ijanje delavskega samoupravljanja, bo prej ali slej narekovala radikalne spremembe, ki jih bo moral delavski razred izsiliti ne le v šolskem in sploh ne najprej v šolskem sistemu, ampak v ,,združenem delu", kjer ti fenomeni koreninijo. Tako se bo zadeva razrešila po neki notranji logiki stvari in prehitela, kot se zdi, jalova prizadevanja državnih in ,,novib" družbenih institucij (SIS), ki bi želele s pravno-formalnim urejanjem odnosov na področju šolstva odpravitiposledice, pred vzrokipa si tiščijo ušesa in zapirajo oči. Za nas pa, ki ne moremo pristajati na notranjo logiko stvari, na buržoazni evolucionizem, pa to pomeni nadaljevanje že začete razprave, ki mora seči čez meje osnutka zakonskega akta s področja šolstva. Z objavfjanjem razprav, kritičnih prispevkov in analiz bomo skušali usposobiti razpravljalce, jih izobraziti in nabiti s teoretičnim znanjem, ki/im bo kot materialna sila služilo za revolucioniranje obstoječih družbenih razmer in razmerij. Znotraj teh razprav -in mimo njih bo dovolj prostora namen/eno tudi vsem problemom samoupravljanja na univerzi, subjektivnim silam V njenem okviru, študijskemu procesu in programu itd. Najdlje se bomo pomudili pri železnem repertoarju vseh dosedanjih univerzitetnih vodstev ZSMS, ki si že lep čas brezuspešno prizadevajo mobilizirati takoimenovane študentske množice. Ti študentje so sploh čudni patronil Ni jim ne za študijske probleme, ne za mladinsko prostovoljno delo, ne za probleme delegatske povezave in samoupravnih odnosov na univerzi. Ali torej čtanom ZSMS ni mar za probleme ZSMS ali pa ZSMS ni mar za probleme svojih članov? To bo skušalo ugotoviti uredništvo za univerzo pri Tribuni, ki bo vašo pomoČ in stališča ne te pozdravito, ampak bo vaše prispevke tudi honoriralo. To uredništvo, za univerzo namreč, načrtuje nekaj večjih akcij, med katerimi bi kazalo posebej omeniti tim. ,,stanovanjsko vprašanje". Ta akcija bo temeljiteje segla v podnajemniška stanovanja, samske domove in ostale socialne ustanove, v katerih stanujejo študentje in delavci. Vse sile bomo zapregli vrazrkrinko-vanje izkoriščevalskih odnosov, ki vladajo med stanodajalci in podnajemniki in vse skupaj začinili z nekaterimi podatki, pred katerimi so na našo in ne le našo žalost kapitulirale vse že dolgo ne več aktuaine komisije za ugotavljanje premoženja. Zavedajoč se razmer, ki vladajo na področju ,,stanovanjskega vprašanja", bo Tribuna tudi agitirala v prid podpisu družbenega dogovora o gradnji dijaških in študentskih domov za leta 1980/85.
V času, ko razni šahi, Amini, Bokase, Somoze in ostale marionete strmoglavlja svojih vrhov, ko se vzpenja Strauss v Nemčifi, Thatcherica v Angliji, konservativc Švedskem, ko rovarijo heimatdinstovci pri sosedih, ko se v posebej zanje napravlje hotelih sestajajo bankirji vsega sveta, da seštejejo siare in prištejejo nove profite, k razprava o Havani še ni polegla, v tem času bi bilo oportunistično ne pisati o razredn boju v svetu. Toda pisati na način, ki je drugačen od običajnega žurna/izma. Za doslednosti, ne zaradi drugačnosti! Najlaže je tuliti z volkovi in sfovenski žurna povečini počenjajo prav to. Brečht je dejal, da ni lahko spoznati, katero resnicoje tr povedati. Primer slovenskih žurnalistov to potrjuje.
Ko bi imeli povedati kaj o razrednem boju v Centralnoafriškem cesarstvu (se ponovno republiki), o eksploataciji, diktaiuri mednarodnega in posebej francosk kapitala, svetovnem kapitalističnem (ne)redu in njegovih periferijah ..., pišejo popitih litrih šampanjca, na hitro kupljenih petdesetih mercedesih (kar, sicer nenačrt vzbuja nekatere asociacije), zlatem prestolu in seveda obvarovanih interesih jugoslov skega kapitala. Spotoma si ostrijo zobovje na lesenih in stokrat prežvečenih okonči slaboumne in narcisoidne kreature, ki je postala glavni krivec! Gfob/e vzroke njegi tiranije seveda ne morejo spoznatl Za to je potrebna metoda!
Prav z njeno pomočjo bomo zaorali tudi po polju ttslovenske Kulture". Za kaj na resnici gre, povejmo z enkrat že napisanimi besedami: ,,Gre prav za razredni bc ,jlovenski kuituri" oz. ,Jttodentski kulturi" kot njenem konstitutivnem delu. Gre za da se ,,slovenska kultura" najprej v temelju postavi — jasno — kot razredno vprašanj šele potem se lahko naprej razpravlja o nacionalni, študentski ipd. kulturi. Ubira nasprotne poti, ki do razrednosti, ne samo, da zvečine sploh ne dospe, če pa že pritakne zraven kot utrgan rdeč nagelj v gumbnico fraka, temveč jo, ko dejamko zavedno vedno izhaja iz do/očene razrednosti, zakriva, odmišlja, zabrisuje; tak pristopanje k stvari, ki do stvari same sicer sploh ne pride, temveč obtiči prl svc predstavah o njej, služi samo in edinole ohranjanju (tudi znovnemu vzpostavljar oblasti buržoazije — razredne vladavine buržoazije. To pomeni: je vedno že v furkcfj vede ali nevede, hote ali nehote — razrednega boja buržoazije. Ne gre za to, da bi z ,,kulturo"postavili iz razrednega boja. Gre za to, da jo vrazrednem boju postavimo nasprotno stran, na stran delavskega gibanja, na stran taktičnega boja za socializem strateškega za komunizem". (Tribuna. št. &. XXVIII, 78)
To pa je v vsem nasprotno stališče recimo mnenju tovarfša S.Š., ki v slovenski iz Komunista (št. 39, 21. 9. 1979) oznanja, da bo slovenska ,,Kultura" kmalu dobila ,,hram", kjer bo domovala. Tovariš S.Š. kliče vse v ,,vseslovenski kulturnihram" ki kakor sam pravi ffzadovoljeval vsakršne kulturne potrebe in zahteve naših delovnih // občanov in še zfasti mladine..." in sicer „... ne glede na v kilometrih izraž razdaljo". V tem ,,hramu" bo tovariš S.Š. vsakomur izročil košček, ki mu gre, koš ,fnajkvalitetnejše in najzahtevnejše" — Kulture. V ,,vseslovenskem hramu", slovensk nacionalnem ponosu bo domovala Kultura, vsakomur na ogled, vsakomur na voljo. tem /e bežna asociacija — svojčas je bil Komunist pobudnik bitke za samoupra pojmovanje in uveljavljanje kulture in umetnosti. Ta bitka ali akcija je potekala naslovom ,,Človek, delo, kultura".
Tako. Naš načrt in namere so tu. To seveda ni vse. Ne pozabite na uveljavljati materialistične razlike na področju prirodoslovja, s katero smo začeti lani in jo kan nadaljevati pa na publiciranje pri nas še neobjavljenih tekstov naših učiteljev K Marxa, Friedricha Engelsa, Vladimira lljiča Lenina in mla/šfh marksistov doma it svetu. Vse to bo naš prispevek k širjenju splošne izobrazbe, ki jo pojmujemo kotdv vanje razredne zavesti in intelektualiziranje delovnih množic. Tribune tako ne bo n zgolj brati, Tribuno bo potrebno tudi študirati!
Ali pa bodo uresničeni vsi načrti ju odvisno tudi od vas, ki boste v letošnjem sodelovali s svojimi prispevki, članki, polemikami, stališči in teksti in na ta na poskrbeli za aktualno, angažirano Tribuno.
Najživi delavsko samoupravljanje!
uredni
TRIBUNA , ŠTUDENTSKI ČASOPIS
IZDAJA UK ZSMS LJUBLJANA
TRG OSVOBODITVE 1/11, soba 86
Uredništvo:
Franc Milošič-glavni urednik, Igr,Igor Bavčar- odgovorni urednik,
Bojan Korsika, urednik za teorijo, lgor Žagar, urednik za kulturo,
Rudi Podgornik, urednik za naravoslovje, Branko Bratkovič- likovna
in tehnična oprema, Nives Vidrih - lektura, Mitja Maruško -prodaja,
Tanja Zgonc-tajnica, Helena Neinhardtm Svetomir Jurcan-Miki:
Izdajateljski svet:
Rudi Rizman, Primož Heinz, MUe Šetinc, Matjaž Maček(predsednik) Marjan Kunej, Bojan Korsika, Franc Milošič, Branko Bratkovič, Igor Bavčar, KrašeVec Tomaž.Topovšek Janez.Vrhovec Anton.Borut Eržen;
Uradne ure so vsak delavnik od 10. do 13. ure v prostorih uredništva. Redni javni sestanki uredništva so vsak torek ob 17. urL Priprava za tisk BEP Dnevnik/ Vesna Škrbec, Mišo Kotnik,Roman Rot, Majda Grdadolnik.Marija Sokač, Veronika Vidrih, Rebek Niko, Dobovišek Vera, Šurk Ksenija.Drago Pečenik/Tisk:tiskarna Ljudske pravice. Celoletna naročnina: za d!;ake 5O.-din, za študente prav tako; za ostale 75.- din; Poštnina plačana v gotovini,rokopisovne vračamo in pisem uredništvu ne I ' V honoriramo.
Št. žiro računa :    50101 — 678 — 47303 z obveznim pripispm za Tribuno !
Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1/70 z dne 22.01.1973.
ŠTUDENTJE!
Pozivamo vas, da še danes začnete pisati članke, novi reportaže, razgovore, prozo, poezijo za vaš — študentski štirinajstdnevnik  TRIBUNO! Se vam je zgodila  krivica, opazili nepravilnosti, niste s čimerkoli zadovoljni? Ste navd šeni nad študijem, nad mladinsko organizacijo, zadovoljni v vprek? Nedržitetega vsebi!
Če ste kakšen problem iz svoje študijske stroke pose obdelali, ne mislite, da drugih prav ta ne zanima. Objavite g TRIBUNI. Če vam struktura vsebine TRIBUNE ni všeč, mislite, da zajema preozko področje, je študentova naloga, to razširja. Pridite na sestanke uredništva ob torkih (ob 17. ui prinesite svoje stvaritve. Honorar bo sledil.
TRIBUIS
Tisti, ki so proti fašizmu, f niso tudi proti kapitalizmu, tisti, kl javkajo nad barbarstvom, ki izhaja iz barbantva, so podobni Ijudem, ki hočejo svoj def teletine, a bi radi, da se tele ne zakolje. Žele sijesti tele, a ne žele videti krvi. Zadovoljni so, če si mesar opere roke, predno proda meso. Niso proti lastniškim odnosom, ki povzročajo barbarstvo, ampak so samo proti barbarstvu, in to počne/o v državah, v katerih vladajo enaki lastniški odnosi, a si mesarji še umivajo roke predno prodajo meso.
B. Brecht
22. 9. 1979 smo lahko v Delu prebrali, da je bil strmoglavljen samozvani cesar Centralno-afriškega cesarstva Bokassa I. Oblast je prevzel bivši predsednik države in cesarjev sorodnik David Dacko. Cesarstvo se je zopet spremenilo v republiko.
Da bi bilo bolj razumljivo to, kar hočemo povedati, moramo v kratkih točkah orisati razvoj Centralnoafriške republike.
Kot je znano, je država postala neodvisna leta 1960. Ta neodvisnost pa še zdaleč ni pomenila, da ne bi bila država še naprej skoraj v celoti odvisna od Francije. ,,Francoska kolonialna strategija" ni bila nikjer tako učinkovita kot ravno v Centralnoafriškemcesarstvu. Bistvo le-te strategije je bilo v tem, da so ustvarili majhno elito in prepustili preostalo prebi-valstvo misionarjem". (Seven Days, 14. febr. 1977) (Zato ni čudno, da pride na enega duhov-nika samo 70 vernikov - kar je seveda brez primere v ,,katoliškem " svetu - op. prev.). Ker pa je predsednik David Dacko razjezil francosko vladajočo kliko s tem, da je nekaj let prezgodaj priznal Ijudsko republiko Kitajsko, so ga 1. januarja 1966 zamenjali z dotedanjim poveljnikom armade Bokassom. Na začetku decembra 1977 pa se je le-ta okronal za cesarja in republiko spremenil v cesarstvo.
Sedanja Centralnoafriška republika, ki ima oko/i dva milijona prebivalcev, spada med 24 najbolj revnih dežel na svetu. Je tudi član gibanja neuvrščenih od kairske konference dalje.
Gospodarsko je država pomembna predvsem zaradi urana, diamantov in tudi železa, lesa, kave kakava itd. Izkoriščanje tega naravnega bogastva je Bokassa prepustH raznim mutti-nacionalnim družbam, med katerimi je imela francoska vladajoča klika, in še imar prevladujoč vpliv. Gospodarstvo je seveda Bokassa pripeljal na rob katastrofe in obdržalo seje lahko samo z izdatno tu/o — francosko — pomočjo. Ker je političr\a oblast slonela na izredni represiji, so bile - suma sumarum — ustvarjene take razmere, da lahko kak predstavnik velekapitala izjavi, da vidi velike možnosti za gospodarsko sodelovanje s Centralnoafriško republiko. ,,Kajti kadar zahodni bankirji raziskujejo možnosti za dajanje kreditov neki državi, nujno upošteva/o tudi, ali je vlada tiste države sposobna izvajati ostre politične ukrepe." (Marksizam u svetu, št. 3, str. 130) To ponavadi ne pomeni nič drugega kot, da je vladajoča klika sposobna izvajati še hu/Se represivne ukrepe. Skratka, za mednarodni kapital je Centralnoafriška republika področje za ustvar/an/e takšnih ekstra profitov, na katere glede na vloženi kapital npr. v Evropi še pomisliti ne more.
Seveda lahko kdo z vso pravico vpraša, zakaj vse te stvari ponavljamo na straneh Tribune, če je bilo vse to povedano v ,,Delu" in ,,Te/eksu," (pa čeprav v bombastičnem in tipično eksotično-pikantnem stilu). Toda vzrok za naše pisanje je nekje drugje.
ttPrevrat se neposredno dotika tudi slovenskega gospodarstva, kije v tej afriški državi vložilo precej svojega denarja. Slovenijales je namreč zgradi vefiko žago in tovarno furnirja, poleg tega pa je veliko denarja vložil v izkoriščanje i pragozda, Emona pa je kupila in razširila kavno plantažo.
Danes popoldne je iz Banguija prispe/ v LJubljano telegram, v katerem sporočajo, da je v glavnem mestu Banguij in Bayangi, k/er je Slovenijalesova tovarna, mirno, morali pa so ustaviti stro/e v tovarni in žagi. Sporočajo pa, da bodo sodeč po zdajšnjem razp/etu lahko že v ponedefjek začefi z delom. Predvidevajo, da tudi pri poslovanju ne bo prišlo do večjih sprememb in da novo državno vodstvo pogojev za delo in gospodarjenje ne bo spreminjalo." i,,Delo", 22. sept 1979) (Ni pressnetljivo dejstvo, da po tej informaciji o ,/ieposrednem dotiku", vse tihoje bilo).
Prav zaradi tega smo se odločili. da nekaj napišemo o tem. Zgornja* novička v ,,Delu" je namreč edina informacija - v tem kcntekstu - o tem, da imata slovenski delovni organizaciji Emona in Slovenijales naložen svoj kapital v Centralnoafriški republiki in to ne od včeraj, ampak vrsto let
Naš tisk je vse od strmoglavljenja Bokasse poln pikantnih novic, na katere je tako požrešen naš slovenski malomeščan. (Pri tem prav gotovo prednjači Vilko Novak v ,,De/u", 24. 9. 1979 in v,,Teleksu"29. 9. 1979). Tipično za tako meščansko ,,kritiziranje" je seveda pačenje resnice in zavajanje bralcev, ki se konec koncev vedno sprevrže v cinizem in eksotično gledanje na te uboge pare — da se človeku želodec obrača. Prav presenetljivo je, kako so si te ,,kritike" podobne meščanskim analizam pojava fašizma. Meščanski kritik je pač nezmožen analize v totaliteti, ker mu je ta obstoječi svet barbarstva meščanskega kozmosa edino zve/ičaven in zato mu je fašizem eksces, ki ga mora poiskati v osebni ,,naravi" patološkega posameznika.
Naš tisk je predstavil Bokasso kot ktovna, sadista, megalomana in kot človeka, ki je trpel zaradi Napoleonovega kompleksa, kar je seveda vse to zares bil. Toda bistveno je to, da je Bokasa PERSONIFICIRAL težn/e multinacionalnih družb in da je vse ostalo obrobno in . Jndividualnega" karakterja. (Če je osebno prisosp/oval pokolu 200 otrok, potem je to sita nerodna zadeva, pa ne zato ker ni bilo to res, ampak zato, ker se je razvedelo. Kajti danes se vendar ne pobija otroke, ampak sejih pušča, da oslepijo in pocrkajo od pomanjkanja vitaminov in številnih okužb, duhovniki pa jim lajšajo ,,duševne" muke). Da je moral Bokassa oditi, zgornjih dejstev nič ne spremeni. Toda tu se vmeša gospa Morala in naš žurnafist že globoko-umno razlaga: ',La Paris je postala nadaljna obramba Bokasse ... moralno docelanevzdržna." (Janko Lorenci, ,,Delo" 22. 9. 1979). Za take meščanske tiče je bistvo politike francoske vladajoče klike v tem, da „ .. .s/ mesarji še umivajo roke, predno prodajo meso." (Brecht)
Pri vsem tem sta prav gotovo zanimM dve dejstvi. Prvič, naš tisk je bil več a/i manj lepo tiho o resničnih dogajanjih v Centralnoafriški republiki - razen agencijskih poročil - in drugič -pital nas je z reportažami. Zakaj je bilo tako, /e seveda na dlani, prehude kritike na račun njegovega veličanstva bi utegnile nezdravo vplivati na naSe v tej državi
Za Jugoslavijo bi moralo biti bistveno vprašanje, kaj iščeta dve njuni podjetji v Centralno-afriški republiki.
Jasnoje, da sta ti dve podjetji hote ali nehote posredno podpirali tega črnega imperatorja. Če gremo še dlje, potem lahko ugotovimo, da je slovenski delavski razred materialno podpiral Bokasso (koncesiie za izkoriščanje naravnih bogastev) in s tem tudi njegovo farso in prav gotovo tudi genocid nad prebivalstvom.
Ni naš namen in tudi možnosti niso take, da bi tukaj posegli v vse razsežnosti in raziskali, kaj vse to pomeni za naše samoupravne odnose. Namreč kaj pomeni za naše samoupravne odnose de/stvo, da se presežna vrednost delavcev dveh naših podjetijspreminja v KAPITAL. Da njihova lastno ustvarjena presežna vrednost dobi obliko, nad katero nimajo več nadzora. Da se trans-formira v materialno silo, ki jim začne gospodovati po zakonih kapitalisiične blagovne produkcije. Da so prav v borbi za nove, samoupravne odnose ustvarili materialno silo, družbeno moč, ki deluje anarhično in razvrednoti prav te odnose." Če pošiljajo kapital v tujino, ga ne pošiljajo zato, ker ga absolutno ne bi bilo mogoče zaposliti doma. Pošiljajo ga zato, ker se v tujini lahko zaposli po višji profitni meri. Ta kapital pa je za zaposleno delavsko prebivalstvo in za dano deželo sptoh absolutno odvečen kapital. Kot tak odvečen kapital obstaja vzporedno z relativno odvečnim prebivalstvom in je to zgled, kako obstajata drug ob drugsm in sta drug drugemu pogoj." (K. Marx: Kapital III, CZ, Lj. 1973, str. 289). Prav tako moramo ugotoviti, da so $e samoupravljalci obeh podjetij spremenili v delničarje, pa čeprav se v njihovih delovnih organizacijah vse blešči od samoupravljanja.
Pri tem obstajata samo dve možnosti za odnose v teh dveh podjetjih. Ker pač v Slovenija-lesovi tovarni furnirja in Emonini plantaži kave delavci nič ne samoupravljajo, ampak jih uprav-Ijajo, so delavci v delovnih organizacijah Slovenijalesa in Emone dejansko skupinski kapitalist v odnosu na njihove naložbe v Centralnoafriški republiki.
V Jugoslaviji zakon dopušča vlaganja sredstev ene delovne organizacije v drugo, toda pravice delovne organizacije prenehajo tisti hip, ko je dobila povrnjena delovna sredstva, kifihje vložila. S tem je kajpak prepreČeno, da ne bi neka delovna organizacija kratkomalo zasužnjila druge.
Toda stvari v Afriki potekajo drugače. Čeprav je ta vloženi kapital lastni produkt njihovega dela, je možnost da 1) v teh dveh delovnih organizacijah zgledno samoupravljajo, kar dejansko pomeni, da so delavci delničarji imajo nadzor nad vloženim kapitalom; 2) v teh dveh delovnih organizacijah ne samoupravljajo zgledno, kar dejansko pomeni, da so delavci delničarji, ki nimajo nadzora nad svojim kapitalom in da jih manipulirajo.
Ko bi vsa ta naša razmišljanja postavili v luč mednarodnega delavskega gibanja in njegovo borbo za komunizem (kajti delavski razred je revolucionaren ali pa ni nič - Marx) potem bi dobili kaj klavrno sliko. Kako naj ta dejstva spravimo v sklad s Kardeljevo mislijo (karpastoji tudi v programu Zveze komunistov Jugoslavije), da: „.. .naraščajoča moč socializma in prepričljivost njegovega zgleda, čedalje močnejši vpliv socialističnih odnosov na svetovno ekonimiko, kakor tudi naraščajoča zavest, da po starem ni več mogoče živeti, vse to močno pospešuje proces razpadanja kapitalizma ter sili in vzpodbuja vladajoče sile kapitalistične družbe v kompromise z delavskim razredom, v koncesije delavskega razredu." (E. Kardelj: Socializem in.vojna, CZ, Lj. 1960, str. 73—74)
Bojan Korsika
Daleč smo od tega, da bi Kardelja uporabljali za dokazovanje naših trditev. Kajti on je to svojo, na prvi pogfed idealistično misel postavil na čisto trdna tla. Ta njegova misel se opira na čisto realne prepostavke, da bodo socialistične države vzpostavljale take odnose v svetovnem gospodarstvu, ki bodo prebijali obstoječi red svetovnega kapitalističnega trga ftu seveda ni prostora za kakšne stalinistične misli o ,,tekmovanju" med socializmom in kapitalizmom, pa ,jnaj se vidi, kdo /e boljši"). Vidimo pa, da smo v tem primeru še zelo daleč ocf te predpostavke pa četudi zanemarimo tako ,snalenkost", da gospodarsko sodelujemo z enim od naiboli diktatorskih režimovv Afriki.
Že samo to ,,gospodarsko sodelovanje" bi zadostovalo, da bi bilo treba korenito premisliti ob tem konkretnem primeru, zakaj ne pomenijo viš/e oblike gospodarskega sodelovanja - ali po domače povedano - naložbe kapitala povsod tam, kjer se obeta večja masa presežne vrednosti - vedno tudi cesarsko cesto v komunizem (apropos: lepa tema za Cavtat).
Pri tem bi bilo treba premisliti tudi to, če ne predstavljata Emona in Slovenijales čisto kapitalistični podjetji in da torej predstavljata obstoječi estab/išment nasproti delavskemu razredu te države (to vprašanje si lahkv zastavimo samo na tem nivoju, ne pa na nivoju, do katerega se mukoma prikoplje kakšen naš žurnalist, ki nam servira farške teorije o tem, kako spodobno skrbita naši dve podjetji za zamorce).
Poleg tega pa lahko rečemo, da jugoslovanski delavski razred v mednarodnem delavskem gibanju v tem primeru predstavlja kaj slabo avtoriteto. Toda ne ,jvtoriteto", ampak avtoriteto, ki lahko proletariatu zraste samo na njegovi lastni revolucionarnosti. To /e tista avtoriteta, o kateri je Lenin rekel: ,,Delavstvo, ki se po vsem svetu z muko in vztrajnostjo bojuje za svojo osvoboditev, potrebuje Ijudi z avtoriteto, seveda v takšnem smislu, kakor mladim delavcem pndejo prav izkušnje starih borcev zoper zatiranje in izkoriščanje, borcev, ki so se ucjleževali Štrajkov, revolucij, ki so jih zmodrovale revolucioname tradicije in široki politični pogledi. Proletarci potrebujejo avtoriteto svetovnega proletarskega boja. (podčrt - K. B ) (Iz Leninove dediščine,CZ Lj. 1963, str. 161)
Za konec bi dodali še eno ,,objektivno protislovje". Če se bo delavskemu razredu centralno-afriške republike posrečilo v razmerah zaostrenega razrednega boja izbojevatisocialistično revo-lucijo, potem bo z vso pravico brcnilo čez prag taka podjetja, kotso Slovenijales in Emona, ki so mu iz leta v leto odnašala akumulirano presežno vrednost v tujino. Zato: slovensko gospo-darstvo, boj se proletarske revolucije v Centralnoafriški republiki! NAJ Žl VI PROLETARSKA REVOLUCUA!
Ob Bokassinem obisku v SFRJ maja '72 je bilo povedano tudi.
V/obotni' prilogi Dela, vrubrikiPortet tedna, kjer se pojavljajo samo ugledne osebnosti je Bogdan Pogačmk onsal tudi neuvrsceno politiko Bokasse: ,,Ko je leta 1966 general Bokassa zrusil dotedanjega predsednika Davida Dakoa, so trdili, da /e to storil zaradi tega, da bi preprečit prevehko zbhžavanje med Banguijem in Pekingom. Morda je bilo to tudi res kotjedanes tudi resto, daje Centralnoafriška republika ena od redkih Čmskih dežel, ki vzdržuje stike z vsemi dezelami, še posebejssvojimi sosedi in z vsemi deželami Afrike." (,,Delo", 6. maja 1972)
Bogdan Pogačnik, ki je znan po tem da mu novinarska vest nikoli ne dopušča, da bi naslikal samo suhoparne podatke, ampak mu izpod peresa vrejo tiste človeške intimnosti kJ dajo njegovim portretom tako značilen pečat občutene človečnosti, začenja in končufe portret Bokasse z niislijo, ki daleč presega prozo in posega na področje poetskega." V srčii-mi poie Atnka. V danku pišem o Bokassi,. . . Pišem o Bokassi. Vsrcu mi poje Afrika
SISTEM POTROŠNISKE PRODUKCIJE V INOUSTRIJSKI DRU2BI
Potrošniška produkcija se v industrijski družbi pojavi kot nujna histo-rična kategorija. Kot odraz denarno-blagovnih razmerij in kot nujnost monopotnega kapitala, na določeni stopnji razvoja produkcijskih sil in rpaterialnih odnosov. Negirati pojem potrošniške produkcije v industrij-sk» družbi pomeni samo negirati pojem, ne pa njeno dejanskost, ki je prav tako v socialističnem ekonomskemu redu odraz mednarodne delitve dela, svetovnih anarhičnih ekonomskih odnosov, blagovnega prometa itn. Kot je hkrati odraz notranjega neobrzdanega gibanja nacionalnega kapitala: skratka odraz odnosa notranjih, specifičnih, zgodovinskih in drugih razmer.
Odprava pojma potrOšniŠke produkcije v industrijski družbi se tako zastavlja zgolj kot retorično vprašanje, ne pa kot stvarno vprašanje. S tem, ko odpravimo sam pojem, še ne odpravimo njegove predmetnosti v dejanskosti. Zato je pojem potrošniške produkcije in njegova predmet-nost pri vsej njeni historični negativiteti in pozitiviteti trdno vkijučena v družbeno stanje, tj. v proces cirkulacije družbenega kapitala, dela, siste-ma potreb itn. Če še spočetka vidimo, da sta v nacionalni ekonomiji pojem družbenega kapitala in delo identična, vidimo potem, kako kapitai postane rezultat združenega deta v produkcijskem procesu, takoj zatem substrat, material de/a. Medtem ko konkurenčni boj enega kapltala z drugim; dela zdelom sili produkcijo v iracionalno mrzlico, ki postavlja na glavo vsa naravna in racionalna razmerja, se tega boja ne da vzdržati brez najhujšega napora vseh sil, brez odpovedi resnično generi-čno človeškim smotrom. Posledica tega je, da se vedno bolj krepijo protislovja tudi v giobalni svetovni družbeni sceni, kot npr. ta, da od prekomerne produkcijske sile velika množica človeštva nima kaj jesti, da se polucija širi v svetovnem obsegu proti žitnici itd. Ob tem praktični rezultati uporabe kapitala, dela, znanosti, lahko neskončno povečujejo produktivnost, pa s tem hkrati porajajo še večjo iracionalnost sistema ob njegovi navidezni racionalnosti 1.). Pri tem ima boj kapitala z delom popolno podporo te znanosti in tehnike v vseh zgodovinskih obdobjih do današnjih dni.
V tem kratkem ekskurzu govorim o sodobni kapitalski produkciji, na tej družbeno-zgodovinski stopnji; tema skratka govori o produkciji družbenih invividumov v industrijski družbi, o produkcijskih sredstvih, o produkcijskih odnosih, o oblikah zavesti v odnosu do produkcijskih in cirkulacijskih razmer, o kritični teoriji v sistemu itd. itd.
Odtujitev in emancipacija v produkcijskem sistemu
Pojem kapitala se v tem tekstu razume kof produkcijski instrument, kot opredmeteno delo; v produkcijskih odnosih, ki so pojmovani kot totalnost; tedaj ko produkcija slednjič ni samo posebna, ampak je vselej določena kot družbeni subjekt, ki je dejaven v industrijskem sistemu. Zakaj vsaka produkcija je že hkrati prisvajanje narave, ki jo opravljajo individunimi okviru družbenega sistema in z njegovo pomočjo. In v tem smtslM kapital npr. ni nič brez dela, brez vrednosti, denarja itn. Zato v tem poglavju opazujem proces dela v produkciji kot enega njenih naj-pomembnejših členov odtujitve in emancipacije.
Torej v družbeni produkciji, v kateri ima lastnino nad proizvodnjo, (ki s tem pa ni že pogoj take produkcije) monopolni kapital (v obliki skup-ščine delničarjev ali v obliki državnega ter abstraktnega kapitalista). V takšnih razmerah družbenega kapitala je delavcu njegov produkt odtujen kot njegovo odtujeno delo; kot blago njegovih rok mu ta narekuje pravne norme in zakone življenja. V takih odnosih, ko delavec ni svoboden, ko je del družbenega kapitaia pogojena z njegovo koncentracijo. S koncen-tracijo vseh finančnih in materialnih sredstev, koncentracijo delovne sile in s pretokom delovne site iz ene v drugo panogo produkcijske dejav-nosti. Tedaj je delavčeva eksistenca zreducirana na eksistenčni pogoj kateregakoli drugega blaga v tem smistu, da je kot delovno blago stalno na razpolago kapitalu. Skratka, če hoče delavec živeti, preživljati; svojo družino, mora prodajati svojo delovno silo.
Vrednost deiovne sile pa je tako določena s ceno življenjskih potreb-ščin, ki so potrebne za reprodukcijo delovne sposobnosti delavca. Za kapitalski način produkcije je bistveno, da je vrednost dohodka delovne sile nižja od vrednosti opredmetenega dela. Razlika nrved vrednostjo dohodka delovne sile in vrednostjo opredmetenega dela je (družbeni) profit, ki si ga prilasti (družbeni) kapital. Prilastitev profita omogoči (družbenemu) kapitalu lastnino nad produkcijskimi sredstvi, kar postane relevantno z obstoječim pravnim redom. Kapitalski sistem v industrijski družbi teži   <k temu, da povečuje organsko sestavo kapitala in s tem
RAZMlSUAJOCl STROJI
Vitalisi so, kot vemo, izgubili §e vse premalo bitk, da bi jih izučilo.da je izgubljena tudi njihova — dobesedno križarska — vojna. Porazi, ki se nizajo zadnjih dvesto let, kot na primer sinteza sečnine in aminokislin ter ustvarjanje mikrobov novih pasem, vrst in celo družin, so dali vitalistom moč obupanca, s katero se bijejo na zadnji pomembnejši fronti.
Preoblečeni v univerzitetne profesorje, IBM stavce, politike itd. zatrjujejo, da je ,,računalnik pač čudovita stvar, ki pomaga birokratom in znanstvenikom, da pa so tite elektronski možgani kljub vsej svoji hitrosti skrajno neumni. Prav nič ne zmorejo brez poprejšnjega progra-miranja. Kaj bi pa bilo, če bi bil stroj pametnejši od človeka! Upajrno samo,da se kaj takega ne bo nikoli zgodilo!"
Seveda bi jih podcenjevali (vitaliste namreč), če ne bi priznali dejstva, da ne uporabljajo le pobožnih parol, pač pa tudi argumente, kot je na primer:
,,Vsaka simulacija procesa razmišljanja bi za osnovo potrebovaia dobro teorijo, ki bi te procese dobro opisala. Taka teorija bi morala potem pojasniti (med drugimi) procese, ki vodijo do njenega nastanka, torej v nekem smislu sebe samo. Vemo pa, da je bila še vsaka teorija. ki je bila sama sebi metateorija, protislovna.
Tu torej ni videti poti k umetni inteltgenci, čeprav je ta pot Se ,,r»j-resnejša."
Preprosteje povedano:
Vitalisi trdijo, da možgani sami sebe ne morejo dojeti in da zato ni mogoče narediti ,,pametnega" stroja po podobi človeSkih mozgan. To pa bi bil tudi (kot pravijo) edini način, ki bi imel možnosti za uspeh, čt... Na drugi strani pa poznamo fantaste, ki so ie sprijaznili z ,,dej$tvom", 4* je homo sapiens odplesal svoje, da nima več kaj početi in da bodo ttroji zavladali svetu v ne tako oddaljeni bodočnosti. Ljudje bodo po njihov«m v najboljšem primeru imeli možnost, da svoje gospodarje oskrbujftjo z elektronkami in električnim tokom. Svojim tezam v podporo viačijo skupaj primere, kako je homo sapiens iztrebil neandertaloe in kako » izumrli dinozavri, ker jih je pač izrinil sposobnejši. Sociološka analiza vzrokov za takšna čudna gledanja na neki predmet produkcije (računat-nik), bi bila seveda zanimiva reč, pa nimam zmožnosti in možnosti, da bi jo izpeljal. Zato vam v nadaljevanju nudim neko gledanje kolikor mogoče brez verskih (nedoumljivost duha na eni in svetost računalnika na drugi strani) predsodkov.
Proces razmišljanja v čelnem režnju človeških možganov je naravni pojav prav tako kot delovanje jeter, bencinskega motorja ali kroženje Lune okoli Zemlje. Zato ima pač neke zakonitosti, po katerih se ravna. To delovanje je znanstveno Je četrt razioženo, k&r so pogoji raziskovan)a dosti zahtevni, stvar sama po sebi pa kaže, da tudi ni enostavna.
Teorij, po katerih naj bi se proces razmišljanja odvijal, je kar nekaj, le da nobena ni prida. Ostajata nam torej dve nalogi: kategorijo ,,razum" znanstveno raziskati in če bo mogoče praktično uporabiti. Poskrbeti, da ne bi priSlo do tega, da bi se s to pridobitvijo ravnalo kot se je ravnaio s kolesom ali z ognjem — kot z instrumentom eksploatacije in podrejanja. Ker — pomembna je ta reč, kot je bil nekoč ogenj.
TOMAŽ KRISTAN
samo profitno stopnjo. Zato je tak sistem usmerjen k temu, da povečuje število delovne sile na eni strani, da uvaja v produkcijske odnose tehniko, inovativnost zannosti, da s tem povečuje produktivno stopnjo kapitala in dela. Za detavca pomeni to, historično in logično, da dela vedno več in vedho intenzivneje, tudi v tam smis/u, da mora svo/o žtvfjenjsko de\av-nost podrejati zahtevam znanosti in tehnike. Hkrati pa dobi delavec za svojo potrošnjo vedno manjši delež vrednosti svojega dela. Delavci imajo ob takih razmerah vpliv le na tisti del konzupcije (celotne vrednosti svojega dela), ki ga sprejemajo kot dohodek, s preostalim delom pa razpolaga njemu odtujeni družbeni kapital v obliki fihančnega kapitala., Tako se dohodek družbenega kapitala v razmerah nacionalne ekonomije spremeni samo v odnos delavca do njegovega dela, v odnos vseh Ijudi do delaj družba se tedaj pojmuje kot abstrakten kapitalist. Ob tem se vred-nost delovne sile zmanjšuje s povečevanjem cen življenjskega blaga, z uvajanjem tehnike in nekvalificirane ali polkvalificirane delovne sile v produkcijski proces. Uvedba znanosti in tehnike v produkcijo omogoča zaposlovanje delavcev \z nerazvitih ali manj razvitih socialnih predelov (tudi žensk in otrok), kar povečuje),število delovne sHe in s tem so ustvarjeni pogoji za relativno zniževanje dohodka. To pomeni, da se iz takšnega stanja temeljno protislovje med delom rn kapitalom povečuje. Česetako protisiovje v kapitaJistični družbi kaže med razredom delavca in razredom, ki živi od presežne vrednosti, se v pogojih produkcije druž-benega kapitala tako protislovje manifestira v protestnih ustavitvah proizvodftje, sporih med najnižjimi in nizjimi kategorijami delavcev in med vodilno-upravnimi strukturami v podjetjih.2.) Ko je delavec odtujen produktu lastnega dela, je odtujen samemu sebi, tedaj se ekonomska odtujenost kaže kot odtujenost v celotni družbeni superstrukturi; stopnja odtujenosti pa je določena, kot \z tega izhaja, s stopnjo razvoja produkcijskih sil, družbenega stanja in Sicer hoče kapita) prikazati odtu-jenost delavca kot njegov subjektivni problem, kot njegovo individualno odtujenost. V ta namen so vpreženi vsi informacijski in množični mediji, ideologije itn., ki so pod nadzorstvom 3.) monopolnega ali družbenega kapitala. Vendar pa družbena objektiviteta, sistem produkcije 4.) določa odtujenost in manipulacijo. V takšnih razmerah ima delo še vedno svoj primarno represivni karakter, delavec se v svojemu bistvu ne potrjuje, temveč zanikuje, se ne počuti ,,srečno" temveč se objektivno in subjek-tivno uničuje v dejavnosti, kot pravi K. Marx v Pariških rokopisih:
,,Zavoljo tega nastane rezultat, da se človek čuti svobodno dejavnega le še v svojih živalskih funkcijah pri jedi, pitju in plojenju, kvečjernu še v stanovanju, nakitu itn. in v svojih človeških funkcijah le še kot žival, Živalsko postane človeško in človeško živalsko." (podčrtal avtor tega spisa.)
Zato je razrešitev temel/nih protislovij družbe 5.) možno tako, da se odpravi kapital kot družbenoekonomska podlaga; kar pomeni odpravo privatne in monopolne lastnine, 6.) odpravo prilaščanja presežnega dela in vseh drugih eksploatacij, ki iz takega sistema vrednot izhajajo. Na kratko povedano — odpravo pogoja produkcije kapitala. Pa tudi to, da se odpravi represtvni in manipulattvni karakter dela, kot je že zgoraj omenjeno, da delo ni fizična prisila, nujnost eksistence vsakega individu-uma in da je njegovo delo svobodno delo za zadovoljevanje biološko-estetskih potreb. Marx je v tako zaobjetem kontekstu odpravljal katego-rijo dela kot dejavnost individuumov, ki so pod gospodarstvom kapitala, saj ]e v vseh dosedanjih revolucijah šlo le za drugačno distribucijo te dejavnosti, za drugačno razdelitev dela med druge osebe.
Kritična tebrija kot oblika zavesti v odnosu do produkcijskega in cirkula-cijskega sistema
Predmetnost svetovnega in nacionalnega trga narekuje take kaotične socialno-ekonomske odnose tj.j naključnost inflacije, energetsko in ekološko krizo, trajno svetovno nezaposlenost; krizo znanosti, ki je zopet odraz zaostrenih protislovij in razrednega boja v dejanskosti. Tako se nam stanje potrošniške produkcije, menjave, distribucije in konzumpcije hoče prikazati kot zgodovTnski ,,cond/tio sine qua non" obstoječega družbenega stanja. Zato se nam na drugi strani kritična teorija družbe 7.) v odnosu do produkcijskih' in cirkulacijskih razmer kaže kot izrazita prevratna Sila, ki lahko revolucionira produkcijo, druž-beno staRJe in zavest. Pri tem se izkaže, da je potrebna večja samostoj-nost kritične teorijeproti ostalim sistemom politike, ekonomije, kulture, prava, morale itn. 8.) Zakaj po Heglu lahko ravno relativna samostojna povezanost delcev proti celoti določa konktetnost te ceiote in obratno.
Zato pri revolucioniranju ni važno, kaj st misti o produktivni sili, o družbenemu stanju, o zavesti in sebi neki fitozofsko-teoretični sistem, temveč je pomembno, v kakšnem odnosu je do obstoječega.
Zavest kritične teorije družbe se pojavi na takšen način kot ,,prava znanost", ne zato, ker bi po svojetnu organskemu položaju že bila, ampak kot sem že uvodoma omenii, zagotavlja metodološko izhodišče, g lobalno analizo družbenega stanja in zavesti in ker hkrati ob tem postav-ija razvito sistemsko mišljenje, način sinteze in celovitosti. In kot pravi že Hegel v Fenomenologiji duha, da je pravi lik, v katerem eksistira resnica, lahko morda samo njen znanstven sistem. Pri tem filozofiranje brez sistema ne more biti nekaj znanstvenega; razen če takšno fiiozbfi-ranie za sebe izraža neki subjektivni način mišljenja, ki je po svoji vsebini slučajno. O tern Gaja Petrovič v drugi razširjeni izdaji Subjekta-Objekta, y predgovoru h knjigi Ernsta Blocha, spregovori naslednje:
,,Zgodovinski svet, ki ga je Hegei do kraja domislil, je izčrpal svoje moinostr, vendar pa skriva v sebi možnost lasnte negacije. O tej možnosti ^Hegel ni razmišljal niti se ne more o njej s fiiozofskim sistemom razmi-šljati. O njej lahko misli samo z mišljenjem revolucije. Zato je Marx kot mislec revolucije rnislec našega časa".
Skratka sistem misli in idej se zave svoje konstruktivne in destruktivne socializatorske vloge, ko pride zavest iz stopnje ,,biti na Sebi" do stopnje ,,biti za sebe" in v dialektičnem obratu do sinteze ,,biti na sebi in biti za sebe". To pa je ena izmed bistvenih predpostavk v diatektičnem mišlje-nju h kritiki vsega obsto/ečga. Tedaj se tako mišfjenje 10.) pojavlja kot zavestna analiza dejanskosti in s tem išče (induktivno in dedukuvno) metodo preseganja obstoječega. 11.)
Kritika sistemske zavesti v industrijski družbi
Kritika vsega obstoječega Hegef obsodi,kot kritiko, ki nasprotuje splošnemu interesu države in družbe, s tem ko ta hoče proti politični državi vzpostaviti parcialno, negativno izkustvo. Zato se idejnost politi-čne države reprezentira kot zlitje objektivnega in subjektivnega interesa, občega in individualnega, ki kot takšno manifestira v sebi pozitivno izkustvo. Vendar pa Hegel kasneje v dialektičnem obratu govori proti gomji formulacijij ko vzpostavi moment kritične negavitete kot pozitiv-nost in poziviteto idejnosti kot njeno negativnost. To lahko nenazadnje razumemo v osrednji tezi njegove pofitične filozofije: ,,Kar je umno, je dejansko in kar je dejansko, je umno." Prav v tem smislu, da je filozofija kritika vsega obstoječega, ki se zato mora afirmirati, se povzdigniti v kritiČho teorijo družbe.
Marx v Kritiki Heglove pravne filozofije pravi, da je pozicija proti kritiki vsega obstoječega maksima birokracije, ki vzpostavi partikula-rizem monopola uradniške vecfnosti in s tem strukturo inertnosti. Ob tem dejstvu pa Marx ne obstane samo na nivoju refleksije Heglove politi-čne filozofije in politične države, ampak gre Se subtilnejše v bistvo proti-slovja med subjektivnim in objektivnim, med idejo in materijoj gre v kritiko nacionalne ekonomije in s tem v kritiko same družbene prakse. Kot nam npr. te probleme razpleta v tematiki Nemško-francoskih tetopi-sov na sledeč način:
—  v razlikovanju generičnega človeka in politične emancipacije,
—   v obravnavi pravic človeka in državljana,
—  v spoznanju proletariata kot faktorja negacije civilne družbe in potiti-čne države.
V    dejanskosti kritika vsega obstoječega ne zadevd samo refleksijsko naravo predmetnosti, ampak je konfrontirana bolj kot kdaj koli prej s substancionalnimi  problemi in nasprotji tako v okviru mednarodne in nacionalne delitve d/sla, kpt tudi s kritrko razredne superstrukture v tem smislu, da ta odraža imanentni razredni boj v vseh sferah
teorije, ideologije in prakse.
V   takšni situaciji se vladajoče družbene skupine čutijo ogrožene z levega in desnega krila; ob tem so negotove v svoji revolucionarni dosled-nosti (od tod ,,normalna" procedura v stalinističnih in poststalinističnih birokratskih sistemih, da političnega nasprotnika iščejo v lastnih vrstah), koder potem izhaja ta večen odnos dokazovanfa pravovernosti obstoje-čemu in ostale neumnosti kot npr. ta, da poizkušajo formalno in verbal-no dokazovati, kako so dosledni v tradiciji revolucionarne preteklosti in ,,občem   progresivnem^" pogledu do obstoječega socialno-ekonomskega sistema.
Borut Hlupič
(se nadaljuje
1.)Kot pravi Engels o tem, da se kapital vsak dan množi; delovna sila raste s prebivalstvom in človeštvom si s pomočjo znanosti \z dneva v dan bolj podreja silo narave.
(tzMEID l.str. 234)
2.) Torej ta protislovja, ki izvirajo iz sfere delitve dela v družbeni produkciji.
3.) direktnim ali indirektnim ...
4.) dolitev dela, tržnoplanska nacionaina ekonomija, konkurenca, vplivi monopolov, trg delovne sile, obstoj državnega in birokratskega aparata itd
5.) protislovja, ki izvirajo \z same narave kapitairke produkcije
6.) lastnine nad sredstvi za sistem produciranja
7.) Kot prevratno silo v kapitalskemu sistemu Marx spozna delavski razred. Vendar bom o tej temi spregovoril kasneje.
8.) V tem smislu, da kot samostojna kritična teorija družbe ta znano« presega obstoječe.
9.) Sicer je Hegel spoznal anarhično naravo kapitalistične družbe in njena bistvena protislovja, ki izhajajo iz blagovne produkcije, delitve dela itn., s tem ko ta porajajo socialne neenakosti. Pravi, da družba ob preobilju bogatstva ni dovolj bogata, da ji manjka lastnega bogastva, t katerim bi se postavila po robu fiezmerni bedi in porajanju ,,sodrge". Vendar je bil daleč od tega, da bi naredil iz teh spoznanj radikalnejSe v smislu socialne emancipacije.
10.) Kot sistematizacije misli in idej.
11.) Prav tako s tem, ko se socialna emancipacija pojavi najprej kot miselna in idejna emancipacija, kot zavest o emancipiranju tamih odnosov v praksi. Zato pot do emanciptrane družbe vodi prek barbarstva kot tudi prek >poznanega in nepoznanega terorja; zgoaovina k temu (vedno) prida svoj prav, prav tako v tsm Heglovemu pojmovanju, da se \z zgodovine ne da konkretno ičesar naučiti. O tem pravi v Tehtsphilosphie naslednje: ,,Da rečemo še besedo o pouku, kakS«n naj bo svet, fitozofija tako in tako prihaja do tega zmeraj prepozno. Kot misel sveta se pojavi šale v času, ko se je dejanskost že izoblikovala in dovršila. To, kar nas uči pojem, dokazuje tudi zgodovina, da sa Sele v zrelosti dejanskosti idealno pojavi nasproti realnemu in da se idealnc gradi v liku intelektualnaga carstva isti svet, toda zajet v njegovi substanci. Ko filozofija slika svojo sivino na sivino, je neki lik življenja že ostarel in s sivim na sivino se na da pomladiti, marveč le spoznati; Minervina sova razpne svoja krila šela, ko se začenja mračiti."
Ml-Reurvs
^pomeri
Lisenko j^ena izmeo tistin znamn oseDnosti, ki se jin svei spominja le tedaj, ko jinvjisk posveča obširne nekrologe. Vendar pa je kljub temu igral glavno vlogo v drami, ki jo je skoraj trideset let spremljalo vesoljno znanstveno občinstvo. Čudno pri stvari je le to, da kljub vsem strastnim polemikam in debatam še danes le malo Ijudi z gotovostjo ve, kdo je bil Lisenko in kaj pomeni lisenkizem. Kopice člankov, ki se pojavljajo ob obletnicah njegove smrti, še najbolje opravičujejo zgornje ugotovitve. Za nekatere je bila Lisenkova diktatura v sovjetski znanosti le posledica ,,kulta osebnosti", vendar je težko, če že ne nemogoče, pojasniti, zakaj naj bi ta ,,kult" zanikoval vlogo npr. kromosomov ali pa osnovne Paste-urjeve raziskave! Drugi zopet mislijo, da Lisenkovi praktični uspehi v sovjetskem poljedeljstvu stojijo na začetku in na koncu njegove nenavad-ne epopeje. Toda kot vemo, so se ti uspehi pratopili v popoln zlom Jisenkizma" kot dela znanosti. S tem v zvezi še nekaj: Lisenka je namreč podpiral Hruščov, ki pa je, vsaj kar se tiče prakse, raje posegel po ugotovitvah tuje znanosti in tako uporabljal ameriške metode pri se-lekciji žita, ki pa so temeljile kar se da globoko v klasični genetiki. Ob koncu druge svetovne vojne so hoteli zahodni znanstveniki nekoliko raz-čistiti zadevo. Težka naloga — saj so Lisenko in njegovi pristaši objavljali svoja dela le v sovjetskih publikacijah, kjer se je jezik biologa mešal z jezikom pogrošnega agitatorja: Morgan, čigar spoznanja v zvezi z ded-nostjo ostajajo osnova genetike, se je tako prelevil v doktrinarja ameri-škega imperializma, Mendel, ki je odkril osnovne zakone dedovanja, je bil
menih, torej je genetika lahko le orožje militantnega klerikatizma.
Ekstravaganca te vrste bi vzbudila komajda prizanesljiv nasmeh, če ne bi lisenkizem postal državna dogma in če ne bi njegovih nasprotnikov preganjali. Vavilov. eden izmed največjih sovjetskih znanstvenikov tistega časa, je tako končal na dnu temnice, kjer so ga sestradali do smrti. Res je, da se je mnogo kasneje sicer pojavil njegov portret na neki sovjetski znamki in da so ga posthumno celo rehabilitirali, vendar vse brez naj-manjšega namiga na okoliščine, v katerih je končal.
Lisenko je bil precej mistika — rastline so imele po njegovem ,,dušo" — in je bil zato kar se da vroč nasprotnik umetnega oplojevanja, saj se mu je zdelo, da imajo tudi rastline pravico do ,,zakona iz Ijubezni". Hotel je začeti z neke vrste rastlinsko pedagogiko, da bi jih tahko spre-minjal s pomočjo vzgoje. Takole pravi sam: ,,Če bi s pravilno vzgojo lahko spremenili dednost rastlin v zaželjeni sraeri, bi to pomenilo, da lamarkizem ne velja!" Smešno zvezovati Lamarckovo ime z bedastočami te vrste! Kakorkoli že sumljiva doktrina je dobila blagoslov partije, sovjetski znanstveniki pa tudi z množičnimi protesti zoper ta ,,glas Ijud-stva" niso mogli uspeti.
Vendar zakaj ti protesti? Kaj niso bile vse svoboščine zapisane v stalinski ustavi? In nekdo, ki v tem času ni bil ravno brez vpliva, je ob nasilnem prodiranju lisenkizma zapisal: ,,Nobena znanost se ne more razvijati brez boja mnenj in svobode kritike!" Avtor teh vrstic je seveda nihče drug kot J. V. Stalin. Vendar pa ne smemo zamenjati enega mita z drugim — oče Ijudstva je bil seveda vseveden, vendar pa ne toliko da bi ga lahko napravili odgovornega za vse. Stalin se je setn in tja moral spuščati tudi v diskusije, da bi nazadnje končal kot tista tragična zvrst zgodovin-skih osebnosti, ki priplavajo in odplavajo s tokom.
Uspeh lisenkizma lahko razložimo predvsem z njegovim vplivom na tiste pol in četrt znanstvenike, ki so po igri slučaja sedeli v centralnem komiteju. Treba je namreč razumeti, da Lisenko ni bil edini protagonist lisenkizma. Mlada generacija biologov je bila namreč primorana, da iz leta v teto posluša vse večje oslarije, ki so jih predavali v šolah. Pa tudi starejša generacija ni bila ravno brez gorečnežev. ki so prisegali na ,,dia-
lektično biologijo". V univerzitetnih učbenikih tedanjega časa se je dalo srečati ime Lisenka skupaj z Mičurinom, samoukom in pa Lepečinskajo, ki je v petrijevki odkrila neke vrste brezmadežno spočetje. ,,Odkrila" je, da majhni sferični delci v jajčnem rumenjaku predstavljajo probiotično snov, ki se naj bi med inkubacijo spremenila v žive celice. Tako je seveda ,,pobila" idealistično in kreacionistično Pasteurjevo, ki je zanikata spon-tano nastajanje žive snovi. Delci, ki naj bi jih Lepečinskaja odkrila v rumenjaku, naj bi premostili ideološko nevarno mejo med organsko snovjo (ki pa ni organizirana) in pa živo snovjo, ki se organizira v celice. Nepredvidljiva igra ,,dialektike" je po nespoznavno zamotanih poteh spremenila slavni Bathybius Haeckelii v Bathybius Hegelii. In spet je bilo vse na svojem mestu.
Pa vendar je lisenkizem dolgoval svoj uspeh ravno dejstvu, da se je pojavil kot edina znanstvena doktrina, ki se ni upirala dialektičnemu kalupu. Bili so to namreč časi, ko so se morali zbirati matematiki na kongresih, da bi postavili ..proletarsko" matematiko nasproti njeni ,,bur-žoazni" in ,,idealistični" varianti. O tem se je kasneje le malo govorilo. Ni pa tako daleč čas, ko so prepričevali fizike, da izgubljajo čas z de-finicijami dialektične in materialistične fizike proti idealistični fiziki. Daleč niso prišli, saj osnovna dogma: ,,edina lastnost snovi . . .je, da obstaja zunaj našega duha", domišljiji ravno ne odpira Sodobno fiziko bi le stežka spravili za takfe plot.
Trpka in tragičrta intelektualna drama je pač izvirala iz dejstva, da vse te zavozlanosti v znanstvenem argumentiranju, ki so jihučili odosnovne šole naprej, niso služile dejansko prav ničemur. Tako se je končala odi-sejada ,,biologa" in ,,znanstvenika", ki je hotel podati roko tistemu, česar še sam ni razumet in se tako obrnil proti lastnemu početju. Lisen-kizem tako ostaja edini primer doktrine, ki hoče biti znanstvena in pri tem svojo ,,znanstvenost" črpa iz dia(lektičnega) mat(erializma). To nam razloži tudi v nebovzetje Lisenka in ekstazo, v kateri so pričakovali potrditev njegovih teorij.
priredba po ,,La Recherche". R. P
Pretorijski ZOO zaptojuje aparthaid
Dva meseca stara mladiča iz živalskega vrta v Pretoriji (Južnoafriška republika) nosita težko odgovornost: zaplodila bosta novo raso belih levov. Sta sorodnika prvih dveh resnično belih levov na svetu Tembe in Tombija, ki so jih vzeli pred nekaj leti \z Timbavatijevega naravnega parka in jih dali zaradi zaščite v živalski vrt v Pretoriji.
Te genetično veljavne mladiče bodo uporabili za zaplojevanje novih belih levov, je sporočila južnoafriška turistična zveza.
.VEZI S TAJSKO" ALI1CDO JE JAJpE ŽE ZVEZALI
18. setp. je Delo objavilo Tanjugovo vest, da sta se v zagrebškem .medkontinentalnem" hotetu srečala zunanjt minister kraljevine Tajske Ir. Upadif Pačarijangkum in zvezni sekretar za zunanje zadeve Josip '»¦havec in njuni ženi.            :,'"•*
Kot je razvidrvo iz fotokopije, je zvezni sekretar za zunanje zadeve
sip Vrhovec v zdravici ha čast zunanjega ministra kraljevine Tajske dr. ,padita Pačarijangkuma med drugim tudi povedal: ,,Čeprav sta naši Iržavi zemljepisno daleč in čeprav imata razltčen družbeni in politični istem, smo ugotovili, da imajo naša prizadevanja veliko skupnih točk." ' nadaljevanju svoje zdravice je zvezni sekretar za zunanje zadeve Josip /rhovec med drugim tudi poudaril: „ . . . da riaši dvostranski gospodar-i odnosi še zdaleč ne dosegajo ravni naših političnih odnosov in da bi if> morali s skupnim prizadevanjem dvkjniti čim višje, saj je to v prid ibeh držav."
Zunanji minister kraljevine Tajske dr. Upadil Pačarijanngkum je v -dgovoru na zdravico zveznega sekretarja za zunanje zadeve Josipa /rhovca dejal med drugim tudi naslednje: ,,Naši deželi se ravnata po istih lačelih, to so načela miroljubnega sožitja. če bomo dovolili, da bo
terakoli država napadla drugo, se bo človeštvo vrnilo v preteklost in
elo pa zakonih džungle."
Ker je kraljevina Tajska resnično zelo daleč od Jugoslavije, je dobro, e pogledamo v zelo kratkih orisih njeno novejšo zgodovino.
Tajska, uradno še vedno kraljevina, je bila razen kratkega obdobja po Irugi svetovni vojni več ali manj vseskozi pod vojaško diktaturo. Stvari
ne začele spreminjati oktobra 1973, ko je padla vojaška hunta maršala
ikačorna. Cena zmage je bita visoka, kajti v demonstracijah je bilo morjenih 72 študentov. Demokratizacija politične scene na Tajskem je levarnost ponovne vzpostavitve vojaške oblasti samo odrinila. Na voli-^h v januarju 1975 se je pojavilo več kot 40 političnih strank in kupin. Levica sploh ni nastopila s kakšnim skupnim programom, vse ijene težnje so biie razdrobljene v stranke, kar je seveda izničilo njeno idarno potitično moč. Tako je bila prva civilna vladna politika omejena a lovljenje ravnotežja v koalicijski vladi (stranka, ki je zmagala na vpli-vah, je morala iti v koalicijo s>17 strankami, da je dobita večino v tarlamentu). Na volitvah aprila 1976 je združena fronta treh levičarskih trank doživela volilno katastrofo. Zmagovita demokratična stranka se je lorala sicer povezati samo s tremi strankami, toda dve od teh sta bili opolnoma v rokah vojske.
Kmalu je prišlo do neizbežnega in vojska je izvedla državni udar. Jeposreden povod za udar >e vojska dobita 3. okt. 1976. -Takrat je lamreč okoli 5000 ievičarskih študentov demonstriialo na tamatski niverzi in zahtevalo, da bivši diktator Kitikačorn ponovno zapusti ajsko. Policija, ki so ji pomagali desničarji, je odgovorila s pokolom in akoj nato je vojska izvedla državni udar.
Vojaška hunta je začela nemudoma izvajati drakonske ukrepe. Za ovega premiera Tajske je bil imenovan Tanin Kraivičen, znan kot ^oliden" in pa zadrt antikomunist. Novi notranji minister je celo za ajski politični spekter veljal za skrajnega desničarja. Stavke so bile takoj zakonom prepovedane. Delavske mezde, ki so bile že sicer nizke, so ile leta 1977 200 starih dinarjev na uro, kar pomeni, da so med naj-ižjimi na svetu. Prav tako so bili razbiti tudi delavski sindikati. Ustano-jeni so bili tudi ,,rehabilitacijski centri" fberi: koncentraciiska tabo-§ča) za ,,politično devijantne". Zaradi gverilskega delovanja na severu ežete je general Pin v januarju leta 1977 odredil, da se popolnoma izsefi rebivalstvo iz osmih severnth provinc, ki so gorate in porasle z džunglo. tem so seveda hoteli preprečiti pomoč Ijudstva gverilcem (take ,,opera-ije" je Pentagon v Vietnamu ,,strokovno" imenoval ,,umčevanje infra-trukture").
Sicer pa lahko za prikaz nekaterih podrobnosti državnega udara »orabimo nekatere citate iz člankov, ki jih je tisto leto objavilo ,,Delo".
,,Novi premier je nanizal osnovne elemente prihodnje tajske notranje i zunanje politike: gtavna opora vladi je vojska, kar pa se navezuje na epresivno politiko proti podtalnim komunističnim silam, v zunanji olitiki pa je poudarek na tesnejših stikih s tako imenovanim ,,svobod-lim svetom" (predvsem ZDA in Japonska)." (,,Delo", 24. XI. 1976) .Gradnjo novih jetnišnic planirajo zaradi tega hudo na tesnem, po 25 v
ni celici — kot je povedal premier po inšpekciji v temnicah Bangoka in ugih mest. Število zapornikov se hitro množi s sedanjimi aretacijami tudentov in drugih ijudi, obtoženih, da so levičarji ali komunisti." ,,Delo," 23. XI. 1976)
,>\gencija UPI je posredovala nekatere grozljive podrobnosti o spo-ladih okrog univerze Tamasat, kjer se je pred državnim udarom v sredo bralo nekaj tisoč tevičarskih Studentov. Posebni policijski odredi so lapadli študente, ki so mirno demonstrirali zaradi vrnitve maršala Kitika-Sorna v Bankok. Ko so Itudentje odgovorili na policijske streia, se je Bčel krvav pokol in neusmiljeno znašanje policije nad študenti. Policisti n si z rafati iz avtomatskega orožja utirali pot do univerzitetnega po-topja. Pri pokolu jim Je pomagala sfanatizirana večtisočglava množica, i je ranjanega študenta iinčala, trupta dveh Studentov in ranjeno dekle e so v podtvjanem besu zažgali na grmadi)." (,^)elo", 9. X. 1976)
D.P.
JUGOSLAVIJA : ARGENT1NA 4-2
NOGOMET:    ŠPORT    NACIONALIZMA    IN    RAZREDNA VLOGA ŠPORTA
Čeprav se v Jugoslaviji ob mednarodnih športnih prireditvah . vedno na vsa usta ponavlja — tako da so nekaten že penasti od tega — da ,;šport zbližuje narode in utrjuje mir in prijateljstvo med narodi", pa le ni vedno tako. Lahko celo rečemo, da to največkrat sploh ne drži in da je ravno obratno (na našem ,,super MIS-u" se je že nekaj takega pokazalo). če je kaj res, potem je res to, da mednarodni šport koraka z roko v roki z nacionalističnimi izpadi in vzpodbu/anjem Ijudi k patološkim dejan]em.
Kot vsak drug odnos je tudi šport vključen v kapitalistične odnose, v katerih je športnik objekt in blago za pridobivanje dobičkov posameznikov, ki vlagajo v to ,,industrijsko panogo".
Seveda je vse to prevlečeno z ideološkim omotom slave in ugleda, ki ga posameznik ali skupina povečuje posamezni državi. Emfatično je seveda to, da nam m nihče povedal pred K0M, naj si Jugoslavija povečuje ugled, pred kom naj bi se postavljali s tako fino zvenečo meščansko besedico?
Da smo si povečali ,,ugled" v očeh argentinskega detavca s tem, ko smo premagali Argentino, se prav slaboumno sli5i, kar bomo tako^ videli. Citiraii bomo izjavo argentinskega delavca o novgometu in svetovnem npgom^tnem prvenstvu (o zadnjem je ..Tribuna" že pisalal: ,,Za mene je svetovno prvenstvo samo velika farsa. Ati si tahko predstavljate 700 milijonov ddarjev pprabljenega denarja? Koliko hiš ali tovarn bi bito lahko zgraje-nih s tem denarjem? Poleg tega pa — kdo ima dovotj denarja, da bi prisostvoval tekmam. To je kratkomalo diverzija bogatih. Rad imam nogomet in kdo ga nima? Toda kratkomalo nimam več časa in denarja, da bi hodil na tekme. Imam dve službi \n kijub temu komaj zastužim osem milijonov pesov (približno 200.000 starih dinarjev)." .. .,,Kapitalisti znajo zares voditi stvari po svoje, mar ne? In za vrhunec vsega nas hočejo odvrniti od naših problemov in vzbuditf naše zanimanje s tem veiikim nogometnim programom." (,,Seven Days", 21. april 1978, str. 25-26)
To je prava resnica o športu in zbliževanju ter miru med narodi v tem prmneru. Sicer pa je od marca 1976 argentinski delavski razred že krepko ,,umirjen". Tedaj je bil namreč v Araentini izveden vojaški udar.
Posledice pa so bile seveda ,,standardne". Umorjenih je bilo od 8 do 10.000 Ijudi, neznano število — ki pa seveda ni majhno
—  jih je v koncentracijskih taboriščih, poleg tega pa je od leta 1976 ,,izginilo" 15.000 Ijudi (našim športnim novinarjem ki so na vsa usta hvalili pogoje dela na prvenstvu, je bilo seveda kaj malo mar, da je bilo umorjenih 29 njihovih argentinskjh kolegov
-  kako imenitno se sliši iz ust našega novinarja, da je novinarski poklic težaven — nadaljnjih 40 jih pogrešajo, 70 jih je v zaporu in čez 400 jih je moralo pobegniti iz države, da so si rešili življenje).
Sindikalne aktiviste so pozaprli ali pa so ,,izginili". Stavke so seveda takoj prepovedali. Izdan je zakon, v katerem grozi vsa-kemu, ki bi poskušal organizirati stavko, zapor od treh do desetih let. Realne mezde so padle za 60 %, cena živilom pa je narasla, da bi s tem omogočili investicije. Ukinjena je subvencija na javni transport irt zaprte so brezplačne bolnišnice. Skoraj polovica šolskih otrok je morala zapustiti šoto in oditi na ulice, da bi si poiskali kakršnokoli priložnost, da dobijo nekaj pesov.
Vsega tega ni imel v mislih tisti skrajno desničarski meščan (ati pa skupina) v vodstvu naše nogometne zveze, ko je povabil Argentince v Jugoslavijo (seveda bi bito zop n sJaboumno trditi, da bi bila tolpa argentinskih nogometašev z njihovim vodjem na čelu — ki je celo sorodnik generala Videle - ,,ambasador" njihove dežele).
Pri tem velja pripomniti, da smo mi v odnosih z Argentino samo majhni kalibri. Naš veliki brat po izvoru dela še vse kaj drugega.
' „11. septembra 1978 je za zaprtimi vrati zasedala delovna skupina podkomisije Združenih narodov za vprašanje človeških pravic. Sovjetska zveza in Pakistan sta blokirala poskus preiska-ve ZDA in Nigerije če argentinska hunta res tako sramotno krši človeške pravice" ... (To tragikomično situacijo • lahko vza-memo kot eksempiarično v tej organizacfji. Take situacije dokazujejo abotnost takih komisijt toda mi hočemo v tem primeru pokazati nekaj drugega — op. prev.)
.. .,,Posledica sklepov bi bila lahko zelo neprijetn^ za SZ. V istem času, ko predstavlja Sovjetska zveza vodilno vloga v tretjem svetu s tem, da splošno podpira gverilska gibanja, ki se bojujejo proti zatiralskim režimom, podpira SZ hunto in je tudi njen največji izvozni trg." .
(,,Seven Days", 13. oktobra 1978, str. 14)
Mladi Detlič
Po mnenju nekaterih Studentov in fakultetnega osebja čikaške univerze, je morala biti gruča profesorjev in »mestnih vetjakov" na nedavnem sestanku pijana, ko je izbirala prvega dobitnika nagrade Albeta Picka ml., ki se imenuje Contributions to Internationa) Understanding (prispevki k mednarodnemu razumevanju). Povedaii so, da ni nikakršne racionatne raztags v izbiri Roberta MacNamare za prvega dobitnika te nagrade. Robert MacNamara je predsadnHc svetovne banke za oboovo in razvoj, v preteklosti pa je bil obrarnbni mtnister ZDA.
,,Kot pripadniki generactje, ki je bila razklana in izpostavljena krvavenju vietnamsko vojne, se čutimo obvezane, da protestiramo proti sklepu, da se rtagrada izroči Robertu MacNamari", je zaptsalo več članov umverze v javnem pismu. ,,MacNamara je inkarnactja ponorete biro-kracije, ki je spremeniia čtove§ka bttja v številke. Lagaf je, da bi nadaije-val krvavo, katastrofalno in nečlovešfco raastično vojno**.
Čeprav je ena izmed profesorjev Susanne Rudolph, članica odbora za podelitev nagrade, rekla: ,,Strinjam se z izbiro Roberta MacNamare. Za mene predstavlja perspektivo za tjudi po letu 1968.", se ga več kot tretjina univerzitetnega osebja in velik odstotek študentov spominja kot človeka, ki je začel z antipersonalnim orožjem, ki domnevno zadeva satno ,,beton in žetezo".
Drugi menijo, da se MacNamara prav tako tudi ni »izkazal" kot predsednik svetovne banke za obnovo in razvoj. Pod njegovim vodstvom je svetovna banka potisnila dežeie tretjega sveta v §e večjo zadotienost in to z vzpodbujanjem nabave potratne zahodne tehnologije, obenem pa jih je prisilila, da omejijo svoje sociaine in družbene programe.
Nanna Gray. rektor univerze, podpira podelitev nagrade, toda ona in MacNamara otegneta biti precej osamljena na kosilu v čast podelitve. Veiiko fakulietnega osebja, ki )• bilo povabljeno na to ..emokravatar-sko" prireditev, se je odločito odkloniti povabilu, potem ko so videli jezni odgovor unrverzttetnega nasefja.
ESlbUftKI EROCESI
1. O oblikovanju interpretacijskih sistemov. tipologija umetnosti glede na razmerje; predmet — teorija
1. 1. Če moramo razmišliajoč opisati predmet, kot npr. vzvalovana tla, in določiti njegovo mesto v diskusijski povezanosti moderne umet-nosti, je priporočljivo najprej odkriti ali načrtovati možne interpre-tacijske sisteme, ki so zanj informativno označujoči konteksti, saj je očitno, da ta predmet — če ga opazujemo v tuči tradicionalne umetnosti in umetniške prakse — ne govori sam po sebi. Najprej je predmet kon-veniconalne graditve (les), brez tradicionalnih estetskih lastnosti; pred-met, ki pravzaprav sili v neko določeno obnašanje (hoja po njem, sedanje nanj itd.), vendar v okoliščini, ki se: zdi, da presega golo izrabo, kajti tla pravzaprav niso navadna tla, ampak nekakšna umesna stvar, ki pušča odprto vprašanje, ali gre za projekt, za prototip nove (komercialno koristne) konstrukcije tal ali pa za neko pripravo, ki je pravzaprav pred nami materializirana (kot predmet z določenimi razsežnostmi) in ima hkrati prikazujoče lastnosti: hoja je prikazana kot hoja, saj se v njeni nenavadnosti ne izrabljamo in ne utrujamo.
Kot se zdi na prvi pogled irr ob prvem premisleku, (ni mogoče eno-smiselno opredeliti) predmeta, ki na ravni estetskih predmetov (slika, plastika, arhitektura) in tehnično-pragmatičnih orodij). Pred nami je po-javno omejeni, funkcionalno pa večsmiselni predmet, brez vgrajenih tal; z druge strani pa ga kot avtonomni estetski predmet seveda ni mogoče postaviti na podnožje, saj je kot predmet načrtovan in narejen za to, da je mogoče po njem hoditi kot po vzvalovanih tleh.
1. 1.1. Opazovalčeva vzburjenost, ki čuti, da z njim vpričo ,,umet-niških del" mineva konvencionalna vloga meditirajočega opazovalca ozi-roma se je otepa, da pa z druge strani prav tako ne more vskočiti v posebno receptivno skušnjavo, v dostopno in utečeno vlogo sprejpmalca, se povečuje še s tem, da so ta predmet postaviii njegovi ustvarjalci v izvrstni ,,umetnostni" kontekst; priti si mora na jasno, da je soočen z nenavadnim ,,umetniškim delom" in da nanj ne more odgovoriti z vaje-nimi oblikami obnašanja. Če nočemo, da bi ta vzburjenost povzročila brezplodno zanikanje predmeta, jo je treba narediti ustvarjalno, da bi se
a)  ob natančni analizi položaja sprejemanja in sprejemalca vzpostavili interpretativni okviri
b)  ali pa bi se v zgodovinsko — sistemizirajočem ekskurzu reduciral raz-voj novejšeu umetnosti, tja do predmetov, kot so ,,vzvalovana tla", na pojem in na tej spoznavajoči ovinkasti poti odkril in razvil možnost razlaganja.
V  našem primeru moramo ubrati drugačno pot, pri čemer je treba — kot je povedano že v naslovu — v tipologizirajoči analizi razmerja med umetniško proizvodnjo in teoretičnim kontekstom, načrtovati splošen koordinacijski okvir, M'\ bo dovolil ne samo umestitev tega predmeta, ampak bo ob tem tudi govoril o razvojnih možnostih takšnih poskusov in današnjega umetniškega razvoja na sploh.
1. 2. Umetniška proizvodnja in teoretični kontekst
Z reduciranjem in posploševanjem, ki sta potrebna za tipologizirajočo rekonstrukcijo, smemo evropsko tradicionalno umetnost razdeliti na tri modele, ki si sledijo v opisanem nizu, pri čemer seveda ne bo govor o mešanih oblikah.
1. 2. 1. A. Mimetično-semiotična umetnost
V   tem  modelu  sta  umetniško delo  (estetski  predmet)  in  teorija (ustvarjalčeva ali razlagalčeva) načelno ločeni ali vsaj ločljivi instanci. Pravzaprav je dovolj jasno, da je sleherno umetniško delo objektivacija (proizvodnja),   seveda   nujno   v   različnih   kontekstih:   v   umetniško internem   kontekstu   zgodovinskih   in   sodobnih   umetniških   del;   v zgodovinski, družbeno-kulturni situaciji v motivacijskih oblikovnih in aktualno-vsebinskih   problemih; v presoji   inovativnosti; v biografskih. kontekstih. Skladno z idealistično tradicijo morajo biti vsi ti momenti ukinjeni v delu, ki kot absolutni predmet stoji samo zase, in kot tako pomeni primarno polje (v imanentnih interpretacijskih teorijah: edino zakonito). V poštev pridejo seveda tudi vsi navedni konteksti, da bi tako laže razvozljali  mnogoter pomen 'umetniškega dela vendar so vsi ti konteksti  kot zakoniti argumenti interpretacije veljavni samo toliko, kolikor so se dokazljivo izrazili v tekstu, ustvarjenem kot umetniško delo, in se v njem izkazali v njegovih pomenljivih značilnih oblikah.
Mimetično-semiotiČno umetniško delo pomeni izsek iz realnosti oziroma položaj realnih elementov, kakor jih vidi slikarjevo oko in jih izrazno prilagodi svojemu osebnemu rokopisu. Sporočevalčeva namera se v delu očituje tako v vsebinski izbiri podobe kot tudi v modificirajočih značilnostih načina prikazovanja. Vsakokratna podoba preobraža to sporočevalsko namero v neko čutno slikovno obličje, ki se baje daje (v različnih oblikah — Ijudem tega kulturnega kroga z enakim iskustvom in izobrazbo v naknadno preverbo ...
Kot smo že opozorili, temu tipu umetniškega dela ustreza oblika interpretativne metode, ki skuša sliko razumeti z rekonstruiranjem pričakujočih zvez. Pri tem je ustrezna metoda ikonografska, hermenevtična ali imanentna (delu notranja): izhaja edino iz umetniškega dela in na njem kamor je opazujoče obrnjena preverja spoznanja, ki se razlikujejo od motivacije oziroma recepcije ali interpretacije; z drugo besedo, je kot izločljiv absolutni predmet, ki se odlikuje z avtentičnostjo in individualnostjo. Vrednostna merila, ki jih uporabljajo v tem umetniškem modelu, so merila skladnosti oblike in vsebine, izraza (samopredstavitve neke osebnosti, razpoloženja ali ideje), zgodovinske inovativnosti in končno tehnične popolnosti v mimetični predstavitvi izkustvene oziroma predstavne realnosti.
1. 2. 2. B. Sintaktično-semantična umetnost
S tako imenovano abstraktno in konkretno umetnostjo (od V. Kandinskega z ene do P. Mondriana in T. van Doesburga z druge strani) stopa v zgodovino nov umetniški tip, ki posnemovalsko načelo preobraža v formalno-sintaktično: v ospredju ni več predstavitev subjektivno razložene realnosti, ampak postavitev, vzpostavitev in vrstnost specifičnih resničnosti. V konkretnem slikarstvu začne umetnost eksemplarno jasno proučevati svoje lastne ,,jezikovne" probleme; spoznati želi svoja specif ična določila, ki so bila v primeru A. pomembna le za slikovni predmet. Prikazovalna sredstva se defunkcionalizirajo in postanejo predmet slike: ,,Umetnost postane usmerjena" (D. Karshan); ali pa se usmerijo spounavno-teoretsko: sintaktično-tagmemična sredstva se s prenašanjem informacije sama dvignejo s samostojne čutne predmete in se prestavijo v območje znakovno sposobnih elementov, seveda takih, ki ne izhajajo iz rekurentnega repertoarja družbeno udomačenih znakov (=optične oblike), ampak je zanje šele treba iznajti priključljiv sistem pomenjanja, v katerem kot znaki-predmeti lahko postanejo semantični znaki (= simboli); točneje: sintaktično-semantični znaki, ki jih je mogoče semantično in simbolično razlagati samo subjektivno, z uskla-ditvijo zgodovinskih doživljajev in spoznanj. Ta specifični položaj slikov-nih predmetov v modelu B. med golo intuicijo in znakovno sposobnimi sestavinami optičnih tekstov pogojuje vidno nezanesljivost pri presoji — pomena neke abstrantne ali konkretne slike". Končno je konkretna sfika predvsem to, kar je: kar prikazuje. Ni več mogoče ustvariti prepričljive intersubjektivne ikonograffje. Znaki postanejo temeljnice slike šele ob dodatnem sisternu pomenjanja, kjar jih je mogoče pojasniti kot pomen-sko polne simbole v sistemu znakov, ki jih je treba znova vzpostaviti tako, da je njihova v optičnem tekstu ugledljiva sintaktična funkcija razložena semantično ali simbolično.
Takšna razlaga je možna samo s precistavitvijo, teoretičnih osnutkov, trenutkov celotne proizvodnje in namer, z eno besedo, trenutkov celot-nega proizvodnega konteksta ki so bili tu pred sliko, enako kot s procesi na sliko vezanega sprejemanja in razlage, se pravi s konteksti recepcije. Šele v zvezi z njimi se vrne sintaktično-semantičnemu optičnemu tekstu ikonografska razsežnost, ki je bila v odpovedi posnemovalskosti navidez-no zgubljena. M. Imdahl je ta zgodovinski proces zajel v formuli, da je teorija stopila na mesto ikonografije, Položaj lahko pojasnimo tako, da spada ceiotno področje proizvajalčevih motivacij, njegovo samorazume-vanje, obzorje pričakovanj in sprejemanj, razlag in premislekov (skupaj z njihovimi teoretičnimi pogledi) prav tako v umetniški proces in tvorijo kot celota partituro semantizacije (s kontekstualizacijo) formalno-konkretnih čutnih ponudb.
^js&mmms&ii&m
S tem je v modelu B. v marsičem preseženo ločevsnje ck jego-vega konteksta v modelu A. Umetniško delo in komeksti, re je vključeno, so v modelu B. konstitutivno povezani. To pomeni »tni-škega dela ne gre ločevati od vgrajenih kontekstov, ki so ki tivno pomembni pri njegovi možni semantizaciji. S tem je nedvoi ivgu-rirana konceptualizacija umetnosti: umetniško delo ne prip iveč nikakršnih zgodb iz družbeno udomačenega konteksta resni, ne poudarja družbeno rekurentne podobe resničnosti (v individifnter-pretacijah), do katere informativne vsebine je mogoče priti inter-pretacijo slikovne sintakse. Sprejemalec mora najprej projekt ima-tiko slike in jo semantično (kasneje tudi simbolično in semiot nter-pretirati.
Temu umetniškemu modelu lahko sprejemalec doda dve^ko-vanja teorije:
a)  poskus   formalno-anatitične   deskripcije   danega   oblikoftike (teksta dela), na podlagi katerega lahko napravimo kombin liaii induktivni sklep o nameri ali namerah avtorjevih sporočil na o možni ali možnih sposobnostih za kontekstualizacijoslike;
b)  poskus zgodovinske ali spekulativne (re)-konstrukcije ko mh kontekstov, ki bi bili lahko poučni za rekonstrukcijo sli  ugo besedo: konstrukcija teorije motivacijskih in recepti/nih \ \, ki dopušča realizatom (umetniškim delom) prevod v pomen eza-nost.
Umetniško delo je v tem modelu uresničenje teorije kem pomenu te besede) in povod za razlage in prevode, vsi Ijivi konteksti (= interpretacijski sistemi) postanejo pomembni sžni interpretativni poskusj nekega predmeta, ki sam zase ne mč, ampak je sredi med objektom in znakom.
Vrednostna merila v tem modelu so naslednja:
a)  nanašajo se na objekt kot formalno obstoječe, na formati jte-rialno inovacijo; na signifikantnost; z eno besedo, na kval ika-zovanja, na optično pojasnitev priključenih mest za sptfieva interpretativna razpravljanja z vizualno podobo;
b)  ali pa se nanašajo na semantiko kot čvrstost celotnegs lega procesa, na informativno vsebino celotnega procesa, na ii nost itd.
1. 2. 2. 1. V modelu B. se godi prehod ob objektne k procesualni este-tiki. Umetniškega dela ni več mogoče iziočiti in objektivno absolutizi-rati; če ga hočemo recipirati kot znakovni, s pomeni izpolnjeni predmet, spada nujno v sistem svojih konstitutivnih kontekstov. Ustvarjanje dela z vsemi motivacijskimi konteksti, delo samo (tekst) in priključljive recep-tivne procese (v njihovih kontekstih) je treba opazovati kot cfeloto, kot kompleksen proces mnogoterih komunikacijskih vrst, na katere je treba v celoti gledati kot na estetski proces. Tekst dela dokumentiraja splošni proces samo na enem, čutno zgoščenem mestu, ga manifestira in nanj nenehno kaže tako, da sprejemalcu brani, da bi se meditativno zadržal pri zgodbi, povedani na sliki.
1. 3. C. Umetnost kot konceptualni estetski proces y modelu B so navzoče razvojne možnosti, ki so se začele uresničevati v umetnostnem razvoju zadnjih nekaj let (sem sodijo tudi vzvalovana tla). Morda je pre-zgodaj, da bi te razvojne začetke razvrščali v model. Zato bomo poudarili samo nasiednje značilne momente: če je v modelu A. predmet prevladoval nad teorijo in če je v modelu prišlo do izenačenja predmeta in teorije, se v modelu C. kaže prevlsda teorije nad objektom. Kar se pokaže že v minimal-artu in v smereh, kot je landart, se v post-object-artu (kakor jo je imenoval Karshan) še stopnjuje: ,,ldeja umetnosti se je razširila prek objekta in vizuatne skuSnje na področje resne umetnosti ,,raziskovanja". S tem je preseženo celostno sodelovanje teorije in prakse, razmerje medsebojnega razlaganja teorije in predmeta preseženo z razvojem miselnega procesa, ki se le še sekundarno in naključno izraža tudi v materialnih manrfestacijah. Zdaj je mogoče razumeti v posameznih primerih prikazano materializacijo kot dokument miselnega procesa (kot protokol) ali pa kot pobudo za sprejemaica, da (kot katalizator) stopi v miselni proces, ki je sicer dokumentacijsko zaznamovan, ne pa vsebinsko določen.
Tak razvoj je nedvomno problematičen. V skrajnem primeru bi se popolnoma odrekel objektivaciji (umetniškemu delu) in umetnost popolnoma prevedel v miselni in predstavitveni proces, ki je dokumenti-ran v pismenih izjavah in bi ga bilo mogoče tedaj presojati bodisi z umetniško-filozofsko-znanstvenih ali — kolikor se uresničujo estetska načela — z literarnih vidikov. Druga razvojna možnost bi vodila (nazaj!) k tistemu, kar bi lahko imenovali odločitev, da si želimo videti nekaj povsem privatno, estetsko; posledica tega bi bila, da bi se izločili iz logičnega konteksta in se prek akta volje preselili v neki nov (pravzaprav) estetski kontekst. Nevarnost takšnega razvoja bi bila v tem, da bi se estetsko sprivatiziralo in bi se izgubila njegova najpomembnejša oprede-litev — komunikacija. Razvoj k subjektivnemu esteticizmu, ki bi prerasei v neodgovornost in nemoralnost, se začenja z dandizmom in futuriz-mom.
1. 3. Če priznamo, da pomeni estetska tekstualizacija (optična, jezikovna itd.) svojevrsten in za družbeni razvoj nujen prostor komunikacije*, se bomo morali držati zahteve, da se mora estetski proces nekje intersubjek-tivno vidno materializirati, da mora sprejeti obliko dela, da bi ga bilo mogoče presojati in bi tako lahko deloval. Kot smo že pojasnili, je treba ob tej zahtevi jasno pokazati, da se estetskost (kot model A.) ne more realizirati edino v izoliranem umetniškem delu, ampak tudi v povezavi odnosov in delovanja občega estetskega procesa v polifukcionalnosti in polivalentnosti vzpostavJjenih razmerij; se pravi, če vzamemo ustvarjalne in sprejemalne kontekste kot resnične konstitutivne dejavnike estetskega procesa, tedaj dokumentacijsko breme estetskosti ne bo več edino v tekstu dela, ampak v razmerju ustvarjanja in sprejemanja kot tudi v možnostih njihovega vgrajevanja Od teksta dela je treba zahtevati torej le, da (na vsak način) vsebuje usmerjevalne dejavnike (signifikantnosti), ki kažoč usmerjajo v to, da sprejemalec mora vstopiti v estetsko komunikativni proces oziroma mora, izhajajoč \z sebe, proces začeti. Da bi to dosegel, sprejemalca estetski predmet v estetskih procesih ne sme anekdotično razbremenjevati, ampak ga mora s svojimi usmer}evalskimi značilnostmi (indicijami) motivirati, da začne s produktivnim, receptiv-nim procesom, ki bi se vedno vračal k delu, od koder bi torej nenehno dobival nove impulze in se poskušal v drugačnih interpretacijah, v drugačnih kontekstualizacijah in bi v tem procesu dosegel zavest o konstitutivni povezanosti perspektive in utrjene realnosti.
Povzemimo še enkrat: z opuščanjem objektivnega pojmovanja umetniškegai dela se pojavlja pojem umetnosti, ki namesto estetskih objektov inavgurira estetske procese, se pravi komunikativne procese večpomenskega značaja Sprejemalčeva vloga se pri tem premakne od primarnega meditativnega sprejemanja zaznavne ponudbe k aktivnemu sodelovanju, k nadaljnjemu razmišljanju, k spontanemu kombiniranju. Nič več avtarkičen predmet motivira sprejemalca za sodelujoče ustvar-janje, stopiti mora v estetski proce in se v tem potrditi. Te abstraktno opisane povezave bom zdaj pojasnil ob primeru vzvalovanih tal, ki bodo ovrednotena kot potrditev možnosti umetnosti kot estetskih procesov, kot primer za post-konkretno koncepcijo umetnosti.
2. Vzvalovana tla: Prispevek k post-konkretni umetnosti
2. 1. Izhajajoč iz sprejemalčevega položaja smo v poglavju 1. 1. ob estetsko skoraj nevtralnem predmetu — vzvalovanih tleh skušali napraviti njegovo vzburjenost produktivno. Pri tem smo skušali vzeti razvoj novejše umetnosti kot interpretacijski okvir za tematski umetniški predmet sedanjosti. Ta zgodovinsko-sistemizirajoč ovinek je vodil k tipologiji umetnosti, ki je razvojno smer vse do predmeta, kot so vzvalo-vana tla — vsaj umetniško interno — potrdila kot sprejemljivo in zakonito in obrnila pozornost na pomen (re)-konstrukcije ustreznih sprejemalskih in interpretativnih kontekstov. V ta teoretični konktekst je treba sedaj postaviti tematski predmet in ga presojati skladno z izdelanimi kriteriji.
2. 1. 1. Kot je bilo opisano, ob prvem približevanju že v poglavju 1.1., da imamo z vzvalovanimi tlemi pred sabo objekt, ki ga ni mogoče enosmiselno uvrstiti v do danes znane klasifikacije za umetniška dela: to ni ne slika, ne plastika, ne statična ali kinetična estetska tvorba, ni ambiente, ki environment. V prvem hipu nas še mika, da bi ga §teli za predmet minimalne umetnosti. Vendar gre tudi tu za pomembne razlike, kajti vzvalovana tla kot struktura nikakor niso elementarna, predvsem pa morajo biti koristna. Ne utelešajo samo oblikovne kvalitete, niso samo predmet, ki ga je mogoče opazovati, marveč prav eksemplarno povezu-jejo dve možnosti sprejemanja umetniškega dela: optično-meditativno in haptično-motorično. Relativno neproblemsko optično opažanje vzvaio-vanih tal prehaja v motorično razpravljanje s predmetom šele tedaj, ko doumemo, da te vrste opazovanja ne moremo izčrpati zaradi majhne kompleksnosti predmeta, da to ne more biti zgolj namensko ustvarjal-čevo sprejemanje. Sprejemalec hodi po predmetu, ki ga spozna kot tla, in prihaja pri tem do tipične skušnje: njegova, ravnih tal (-podlage) vajena hoja se tu v mnogočem vznemiri. Uporabiti ni mogoče tudi drugih sku-šenj hoje, kot je vzpenjanje po stopnicah ali hoja po neravnih tleh, ker si tu valovi slede horizontalno (torej ne vertikalno kot pri stopnicah) v enakomernih presledkih. Razdalje med vrhovi valov so poleg tega tako odmerjene, da odpadeta tako normalno stopicanje kot prehitra hoja. S tem postane tema receptivnega procesa sama hoja: pridemo do novih skušenj pri hoji, preizkusimo njene nove načine, ne da bi katerega od njih poudarili. Oodatne skušnje in doživtjaje dosežemo tako, da pri hoji ne gledamo navzdol, ali pa če abstrahiramo doživljaj hoje in usmerjenost pogleda itd.
2. 1. 2. Ko smo opravili to motorično sprejemanje, smo prišli do naslednjega pomembnega rezultata: priključujoča optična re-cepcija je precej bolj slojevita in dosti manj sama po sebi razumlji-va, kot je bila prej. Način gradnje, višina valov, material in predvsem razprostranjenost imajo svoj pomen. Predmet in mo-torično preizkuSanje je mogoče zdaj videti in proučevati kot celovit kompleks. Pri tem prihaja v ospredje vprašanje: koliko morajo biti tla razprostranjena, da bi se uresničila optimatna re-cepcija? Z golim ponavljanjem istovetnih arhitektonskih elementov jih načelno lahko širimo v neskončnost. Če pa so dana v omejenih izsekih, vendarle dosti očitneje izražajo svoj značaj kot pričujoč in kot objekt, ki lahko identif icira samega sebe.
Ta značilnost bi izginila, če bi se vzvalovana tla vgradila (od stene do stene) v neki prostor ali če bi se Rot detajl vgradita v tla. V dani obliki so v nekem prostoru kot predmet, ki je od tega prostora različen in ga je mogoče identificirati kot predmet identificirati.
S tem je jasno nakazana pomembnost konteksta za vse estetske procese. Predmetu, ki ga želimo narediti umetni§kega, je potreben kontekst, ki kaže na istovetnost in raznarodnost estetskega pred-meta. V prostoru, ki bi predmet popotnoma vključil vse, se ne bi več kazal kot predmet, vreden posebne pozornosti oziroma ko-munikacije, ampak kot funkcionalni sestavni del proštora (tla). Le kot istoveten in hkrati prostorsko raznaroden predmet motivira v opazovalcu — specifične reakcije in vepostavi zavesten receptivni proces.                                                      ^   "
Ta specifični receptivni proces se uresničuje samo tedaj, ko predmeta ne moremo funkcionalizirati pragmatično. V pojem estetskega že od nekdaj sodi predpostavka o pragmatičnih prisilah (relativno) osvobojenega prostora, ki učinkuje eksistencialno. Predmet ali pripravljen položaj sta samo tedaj estetska in je nanju mogoče tako gledati, če nista popolnoma v razmerju cilj—sredstvo, ali pa če ne posegata v kontekste, ki ne dopuščajo nikakršne estet-ske distance in večperspektivnega gledanja.
če naj predmet deluje kot katalizator estetskih receptivnih procesov, mora biti postavljen v samostojne kontekste in se v njih predstaviti kot posameznost. Glede na vzvalovana tla pomenijo ti pogoji nekatere probleme. Kot smo že ocneniti, je predmet se-stavljen iz istovetnih arhitektonskih delov, ki so teoretično pre-prosto nanizani eden ob drugem. Načelno bi torej zadostovalo, da bi bil predstavljen samo en gradbeni element z navodilom za ustva-ritev niza. Kot smo že omenili, je ta možnost seveda izktjučena, ker bi sicer onemogočila motorično recepcijo, konstitutivno za estetski proces. Toda koliko sestavnih elementov je treba ponuditi, da bi optimalno omogočili tak način recepcije? To vprašanje lahko re-šimo samo s praktičnimi poskusi. Drugič: kdaj je predmet vzvalo-vana tla avtentičen, kdaj identičen? Sleherni prezentativni način daje načeloma le izsek iz neskončnih stvaritvenih možnosti, kajti načejno ponavljanje širi vsak materialno uresničeni izsek na vse strani v neskončnost.
Pred sabo imamo torej zanimiv primer, da steherna oblika uresničenja objektnega načela hkrati je in ni istovetna s sabo, saj materialnost uresničenega in koncepcija načela čutno očitno in-terferirate. Predmet je torej kot materialnost nujno usmerja prek sebe na neskončno Stevilo drugih oblikovnih uresničenj, od katerih ni niti eno avtentično. To pomeni: materialni objekt se ne izgublja v svoji obliki. To ni nikakršen statični predmet, ampak le trenutno dokumentirano stanje načela, ki je postalo optično očitno; pred-met je torej nedokončan proces, ki se godi v neštetih kontekstih in ki povzroča najrazličnejše učinke. Skladno s kontekstom vzbuja drugačne receptivne procese, ki morajo vendarle vsi izhajati iz oblik dela in, vračajoč se k predmetu — spremeniti njegovo inter-pretativno možnost. Celote vseh teh procesov (v predmetu kot v načinu percepcije) ni mogoče pragmatično izčrpno interpretirati (predmeta ni mogoče konzumiratil, saj je polifunkcionalna in po-livalentna. Zato te vrste procese imenujemo estetski procesi. Vzva-lovana tla so tako dokumentacija in katalizator estetskih procesov: objektivnost in moč kazanja interferirata, saj predstavljeni predmet hkrati nujno začenja proces možnih konstituiranj predmeta in možnih načinov recepcije, kajti njegova oblika ni istovetna niti sama s sabo niti ni avtentična oblika; torej je sleherni proces re-cipiranja samo možen, ne pa avtentičen.
2. 2. Konkretna in post-konkretna umetnost
V podnaslovu k paragrafu 2. so bila vzvalovana tla označena kot prispevek k post-konkretni umetnosti; to trditev je treba na koncu bliže osvetiiti.
Za konkretno umetnost v ožjem smislu, kakor so jo definiraii Mondrijan, Van Ooesburg in M. Bill, so pomembne naslednje označbe: konkretna slika ne predstavlja ničesar, kar bi posnemalo čutni predmet. Na svoji površini predstavlja s samo sabo istovetne optične danosti. Pravi kot na Mondrianovih slikah ničesar ne pred-stavlja, ampak je to sam po sebi. Barve kot lokalne barve rre služijo predstavitvi obarvanih predmetov, atnpak se same uresničujejo kot temeljne barve. Konkretna slika predstavlja optično—jezikovne elemente kot njih same, ne pa kot sredstva ,,pripovedi". Jezik konkretne podobe funkcionira do neke mere kot transport brez blaga, kot funkcija brez interpretativnih spremenljivk. Interpre-tacije tega dogajanja mora sprejemalec sam uresničiti, sam mora rekonstruirati ali konstituirati semantiko po meri ponujenega sin-taktičnega vzorca. Konkretno podobo kot pojavno obliko je mo-goče v celoti opazovati po sliki internih estetskih razmerjih. V medsebojne razmerje vnaša sestavine, ki jih je mogoče selegirati v poiifunkcionalno postavljeno razmerje s polivalentnim učinko-vanjem, sliki torej lahko predstavlja interno estetsko konstelacijo. Pomanjkanje rekurentne ikonografije pa medtem prek slike usmerja v okvir in kontekste, ki ustvarjajo smisel, in zahteva od sprejemalca ustvarjalni receptivni proces. V tem smislu je treba tudi konkretne slike postaviti v kontekst celovitega estetskega procesa.
2. 2. 1. Predmet; kot so vzvalovana tla, na pomenljiv način spre-minja ta proces konkretne umetnosti. Kot je opisano v poglavju 2. 1. in naprej, tega predmeta ni mogoče več interno estetsko struk-turirati in estetsko-vidno določiti. Sama oblika dela je brez raz-merja, se pravi, da predmet ni \z pomenskih sestavin, ki jih je mogoče miselno selegirati, ampak iz istovetnih elementov, ki se le vrstijo med seboj pa niso v polif unkcionalnih razmerjih. Estetskost ni v dani obliki dela, ampak v procesu materialnih možnosti uresni-čenja dela, v procesu možnosti recepcije (optične, motorične, semantične). Pred sabo imamo torej jasno procesualno estetskost, ki v marsičem presega začetke v konkretni umetnosti, ki pa je v sebi prešla vse rezultate konkretne umetnosti glede na semiotič-no—mimetično umetnost (model A). Sprejemalčevo čutno za-znavanje se nujno širi do v svojih razvitih oblikah zelo močnega konceptualnega receptivnega procesa in interpretacije, ki prizadeva in zaposluje sprejemalca v njegovi celoviti kompleksnosti. Predmet ga ne integrira navidezno, od začetka, ker sam še ni estetski predmet, saj vzpostavlja estetsko distanco, pri kateri sprejemalec okuša sebe kot ustvarjalno osebnost in se lahko tudi potrdi kot ustvarjalna osebnost.
Prevedel: Janez Vrečko
zajon qi#mlgaPde?
fejLKtai 1g.   . rt aLi 1«3 Zdaj ne ?
o zatonu avantgarde in kaj sedaj ja ali kaj sedaj ne
jutri - ne ve se, kaj bo jutri. razumeš:
jaz ne vem, nihče ne ve — ne ve se!
ali se sploh zavedaš, da je vsega znanega
— konec? zdaj bo novo, neverjetno,
nevideno!
jevgenij zamjatin, mi
bivajoči slovenski pisatelji na štatenberškem gradu, čeravno samo za dva dni povzdignjeni med mrtvo aristokracijo, nasto-pajoč tako vsaj hipotetično tudi v vlogi naše presvitle literarne gospode, kar počno skorajda tudi sicer, so si zadali zavidanja vredno skrb razpravtjat o zatonu avantgarde pri nas, in seveda, ker niso kakšni nacionalno vasezagledani družbeni fosili, je njih dragocena misel gotovo zadevala zaton avantgarde nasploh, tako v celotni naši državi, tako v celotnem svetu
o tem bi (jaz) lahko samo ugibal. tudi ne morem kaj natanč-nejšega izvedet od kateregakoii svojih prijateljev avantgardistov, ker ti so po mnenju organizatorjev tega vrhunskega srečanja naše literarne jare gospode, po vsej verjetnosti pogreba avant-garde, živi zatonili obenem z zatonom avantgarde, nemara skupaj z osebkom teh vrstic, če se smem po svoji osebni zgodo-vini in prepričanju šteti mednje. saj zanje, kot lahko sklepam iz objave v časopisju, ni bilo prostora med nad 50 (petdesetimi) 3ovabljenimi literati na to (in zato tudi nepomembno) srečanje. n mislim si tudi, da so zaradi tega lahko samo srečni
pač pa, kar je že naslednje poglavje, naj bi se vabilom od-zvalo (tudi to je iz časopisja) ,,več avtorjev, ki so leta intenzivno živeli s takoimenovano avantgardo". pri tem so našteti kot re-ferenti prvega dne srečanja marjan kolar, taras kermauner in dimitrij rupei, od teh prvega sploh ne poznam, taras kermauner ni bil nikdar poročen s takoimenovano avantgardo, recimo, da je bil Ijubimec, ni pa bil ,,to". dimitrija rupla poznam zgolj nekam od strani. da mi je o nekakšnem ,,intenzivnem življenju z avantgardo" le-teh dvomiti še naprej. ali pa bi mi kdo zatrjeval, kar ne bi bilo nič čudno, saj je na slovenskem vse mogoče, kako (spet jaz) o takoimenovani avantgardi nimam niti pojma, nisem kompetenten za takšna vprašanja, z avantgardo nisem bil niti poročen niti pečen, še manj bil njen Ijubimec, z njo nisem imel nobenih razmerij. kar je navsezadnje tudi res.
kaj bi tedaj ta zagoričnik rad? bi tudi on rad pometal z avantgardo? se udeleževal dobro plačanih pojedin—sedmin, svojih lastnih, ker se že nekaj gre in mu nemara nekaterih dejanj na področju takoimenovane avantgarde niti ni treba oporekat? bi rekel, da se vse to mene ne tiče in sem povsem srečen, kadar so stvari tako sijajno zavožene. saj to čisti odnose, gradira mi-šljenje k večji jasnosti, proizvede svetniškost, ki nam je od vsega najbolj Ijuba, in obiranje drugih kosti (kosti drugih), odteguje od nujnosti mazanja rok itn.
da se razumet, da je neka avantgarda nasploh zvedana na ..takoimenovano avantgardo", da je tedaj tudi avantgarda kot resničen družbeni kulturni pojav in je poleg ..takoimenovane avantgarde", ki je neresnična, nedružbena in nepojav, nekaj, kar je treba zbrisat, pokopat do kraja, poslat v zaton in se vprašat ,,in kaj zdaj'? "
o sveti in nedolžni! potegnite kolikormogoče natančne meje med imenovanim in ,,takoimenovanim", med svetlobo in temo, dnevom in nočjo in podobnimi berglami, kar nam je tako po-trebno in da ne bo prenaporno! saj, kako bi sicer živeli intenziv-no, ne s ,,takoimenovanim", pač pa onim pravim, kar pa ni zatonilo in ne bo nikdar zatonilo! saj takšna je naša volja, naše hotenje, te in takšne akutne fraze! zato pospešeni ,,zaton avant-garde"! s hinavskim vprašajčkom, ker se bojo vendarle oglasili tudi nekateri intenzivneži in drugi Ijubimci in treba jim je dat besedo, da ne bo dolgčas po grajskih sobanah sodobne slo-venske književnosti! in takoj naskočit z nekoliko bolj jasnim vprašanjem ,,in kaj zdaj? " napovedat, kakšna je tista imenovana (ta prava) avantgarda, kaj še onemogočit, da bi bilo vse navita ura, ne sicer živa, a je treba razumet, pričakovat in se veselit te gotovosti, da ura izkazuje natančno domenjeno in navidezno, da pa kdaj pa kdaj tudi resnično zaživi, in to tedaj, kadar pade na tla, kadar poči vzmet in se nam ,,ta" čas nekoliko in ne-koliko poredno skazi
takšno pokanje vzmeti se seveda že dogaja, ne samo v naslo-vu, ki si ga je za štatenberško takoimenovano grajsko srečanje bilo edino mogoče izbrat, saj verjetno na temo avantgarde tako-in tako ne kaže na možnost kakšnega boljšega naslova! tisto, kar je najbolj prav, pa je hkrati tudi najbolj preprosto! tako za pododbor društva slovenskih pisateljev v mariboru, ob sodelujo-čem društvu slovenskih pisateljev v Ijubtjani in pokroviteijem srečanja založbo obzorja v mariboru ter ostate udeležence, verjetno ne predstavlja nobenega problema (krivde, moralnega mačka) ukinitev edine uradne avantgardne edicije ,,znamenja", ki gotovo ni zatonila zaradi pomanjkanja, izginjanja, upadanja ali zatona avantgardne literarne produkcije. pač pa se zatoni delajol pa zakaj? saj se je potem tako udobno pogovarjat o zatonu avantgarde, ,,pa zravn mal prgriznt pa mal popit"!
franci zagoričnik
režiser predvsem mitopoet? Tvorec in tolmač vizij. Ali ni rejevalec in osmišljevalec določenih duhovnih procesov v pro-inja čarnih in zavezujočih slik? Da. Slike, pravzaprav prostorske ivezuje v take odnose, da v slednjih te slike spregovorijo (o tem,
kakšen način in čemu so združene tako in ne drugače), sprego-bistvenem prostoru, nevidnem, ki se razširja nad njimi. In še 9 slike spregovorijo, govorijo v drug prostor, prostor naših pred-Saga razumevanja sočasne stvarnosti. V tem trku osmišljene nitopoeze in resničnosti, se intenzivira naše razumevanje in ie sveta in v kolektivni podzavesti publike se zdramijo pra-arhetipske skice duhovnosti. Ali ni stvariteljsko gledališko de-srzibilen proces obujanja duha od nečesa k vzroku tega nekaj? or je to, o čemer pi§em, ie zelo biizu neizrekljivosti.) Oal Seveda jren duhovni odnos med razumevanjem določene dobe in razu-m razsežnosti in funkcij odrske resničnosti, kar nam razodevajo Sne poetike, ki v zgodovinski projekciji kažejo določeno stopnjo anja tega odnosa. Ta duhovni odnos je dinamičen. Bogoklet-)t razbi jalec vrednot.
je srž vpraSanja o vlogi in mestu posameznega gledališkega ca v tem ustvarjalnem procesu (ne le o vlogi in mestu režiserja.). mi zdi povsem razumljivo, da je vloga režiserja v gledaiišču tesno 8 z vprašanjem veljavne poetike. In res lahko od grškega chora azujemo določenost vioge režiserja v tvorbi modela srečanja med Ijalci in publiko.
em vsakdanu in v našsm duhovnem izročilu se kot utripajoča dstavijajo raztrgani kosci mitov. GledaliSče je prostor dvojne «. Prostor soočanja pretekle mitologije z današnjo. Mesto, na »srečata doživljanje sedanjih mitskih razsežnosti sveta.
iko te umetniško ustvarjanje \ vede i do mitov? Predstavlja jih na Itmitizacije, razgaljanja omrtvelih predstavnostnih okvirjev, na zgaljan]a slike do njenega vzroka.
Wi$če mora po svojern bistvenem, izvornem poklicu razkrivati tme delovanja sveta, mitov, slik. Segati mora do vzrokov slik, BžMjanja. Ne sme se ustaviti na stanjih, slikah, doživetjih. Cese li tem, jih dograjuje. Potem je odrska resničnost tako gosta, tako Dče prisotna, da Jo lahko samo opazujemo, podoiivljamo, sprej-ili zavmemo. S to prapoudarjenostjo pa prakrijeno, zasenčimo m, vzročnost - za sliko. Slika mora biti prepusta, kazati mora izvar v ne—sliki. Odtod vsi nesporazumi v gledališki praksi med jem, problematiko pregnantnorti odrske resničnosti, situacij ter obtematiko poljubnosti odrskih motivov, situacij, slik. In zlom poetik. Vprašanje odnoia življenj - igrokaz.
iki je treba odpiraif moinost sodelovanja v razpredanju mitskega luditi možnost občutka, da je v njem nekoč že delno sodeiovala. rati mora v razgaljanju slik do smisla (nesmisla), n« smemo je pa površini identifikacije udeleibe.
je mnogoter. lluzija pa nujno nastaja tako, da se ponuja kot b, vsaprisotna, popolnoma zavezujoča. Toda iluzija oz. njena sta nadvse važna in nadvse potrebna elementa v gJeda)i§6u.
Mislim, da je v današnjem času prišlo do trka posameznih, svojemu razumevanju poesisa v gledališču do konca zapriseženih poetik, ki do konca vztrajajo pri svojem načinu izklicevanja odrskih .podob in s tem povzročajo neko več-vrednotno stanje, ki ga mi sicer imenujemo doba konfrontacije ipd.
V bistvu bi jih lahko razdelili (v shematiziranem razumevanju) na tiste, ki branijo pregnantnost slike (govora, doživetja) in tiste, ki zago-varjajo poljubnost, igrivost slike.
Oodatno zmedo povzroča tekstovna dramaturgija s svojim okoste-nelim razumevanjem narave lastnega poesisa in svoje vloge v gledališču. Predvsem zato, ker pisci ne morejo slediti dinamični avtosekularizaciji gledališkega poesisa.
REZUA-MfTOPOEZA
Kl PREDSTAV(/A M Hkrat/ raz9'
IV.
Veljavne odrske poetike ni. Bastardna, načelna povezava Msrednje mere" je (tista, ki verjame v pregnantnost slike, doživetja, in ona, ki pojmuje sliko, govor ali doživetje kot učinkovito, igrivo sredstvo) nesmi-selna. Prav ta pa je danes v izdatni meri prisotna pod pretveznim samo-predstavljanjem - kot konsolidacija poetik, kot postavantgarda itd.
Zdi se mi, da je mogoča funkcionalna povezava med obema, vendar le na način naslednjega razumevanja vprašanja iluzije v gledaliSču: iluzija, kot izredno učinkovit postopek oblikovanja odrskega dogajanja. (Mutatis mutandi: Ali je to Platonov najnižji, čutni način magnetenja na izvorno bistvo, idejo, srnisel? ) Je treba graditi na tak način, da občasno omogo-čimo njen zastoj ali da jo popeljemo ponovno do razpada itd. Tako priznavamo vseučinkovitost njene osnovne lastnosti, hkrati pa kažemo na poljubnost odrske resničnosti, omogočimo pradih, prepuščanje do mehanizmov osmišljenosti.
V.
Mislim, da je danes s popolno avtonomizacijo režiserjeve vloge, s popolnoodvisnostjogledališčodposameznih (režiserskih) konceptualnih razumevanj gledaliških poetik, režisersko delo v kolektivnem dejanju prepoudarjeno. S tem funkcionalno duSi samorazvoj in udeležbo ostalih sodelavcev. In kar je še huje, privaja jlh na delovno in duhovno hierar-hijo, ki je polenila potrebno izvorno prisotnost v ustvarjalnem aktu. S tem pa je dokončno profilirala delovanje gledaliških institucij. V njih režiser, dela z igralci le za namen lastnega proiekta, uporablja jih tako, da Jih približuje »voji viziji.
nih
izg
ose raz ust zar kol zna trai gl«
VI.
nat hkr
aso vzo gaji
projekt revolucionarnega r                   kporega
poeziju če svi pisati...
hoče li sloboda umeti da peva
kao što su sužnji pevali o njoj?
branko miljkovič
proti ideaiističnim koncepcijam kulture s piedestali nad/člove-ku—ustvarjavcu nasproti navdušenim, še bolj ravnodušnim po-rabnikom—potrošnikom te kulture. kultura kot družbo-državo-tvorni kultizem — obredništvo — kultturizem
proti družbenih nagradam — družbenemu podkupovanju umetnikov, ki je ceneno in primitivno samoopravičevanje in kompenzacija za dejansko nekulturnost in impotentnost karieri-zma in slavohlepnosti, za dejansko nerazumevanje in nepozna-vanje primarnih kulturnih procescv, ki so zunaj posvečenega sveta umetnosti
proti epidemiji poneumljajočega amaterizma in razpihovanju bebavega hobbyjevstva - prvi izhaja iz oboževanja in verniških odnosov do kulturne tradicije, iz podaljševanja oblastniške in blagovno—tržne eksploatactje umetniško odtujenega ' delovnega' Ijudstva, iz ohranjevanja in poglabljarija malomeščanske vase-zagledanosti, ki jo uspešno širijo umetniške akademije, iz ustvar-janja navideznega življenja, dejansko pa mrtvila v imenu kulture in kulturnosti — drugi izhaja iz kulturne samopotrebe in samo-zadovoljevanja produkcije človeka, ki naj bi bil ' mali' in ki naj bi bil takšen tudi ostal — zanikrn, nesocialen, predstavljajoč namišljene vrednote in namišljena dejanja, ki naj bi dokazovata njegovo družbeno pridnost, ukročenost in celo izjemnost, na-sproti dejanski omejenosti in socialni pohabljenosti
delovno Ijudstvo je močno in zdravo. njegova sla po visoki kulturi je možna samo v zvezi z njegovimi lastnimi ustvarjalnimi hotenji in rezultati, v enakopravni udeleženosti najrazličnejših nivojev razvitosti teh rezultatov
samo v popolni odprtosti — odkritosti — zaupanju ]e mogoče doseč neomajen razvoj našega duhovnega sveta, ki ne priznava samo dela na eni strani in življenja na drugi: dela, ki naj bi bilo več od nujnega zla (tudi ekološko), in življenja, ki naj bi bilo več od gole usojenosti—usajencsti v danost (krivde) ustvarjalno proti t.i. estetskim kriterijem in estetski kritiki. estetski kriteriji so sociatni kriteriji. oni določajo, kdo sme bit socializiran in kdo ne. so protidružbeni in protiumetniški. kritiki so zmeraj samo uradno priznani kritiki, zato so v funkciji policajev na področju svobodne umetniške ustvarjalnosti in življenja
Ijubdje smo svobodni tako nasproti svetu tako nasproti sebi. v nas je vsa ustvarjalna energija stvarjenja in uničenja sveta
franci zagoričnik
Jelka Budimirovič:
brezmejni straži
osirov
se zoperstavijo
spomini
ki tirajo zastrašene
misli
k bege v dezerterstvo
ozirov
gnezdenih med veje
nerojene tise hčere
potrgane
iz ubesedene narave
sanje
govorice v zastrupljeno
jabolko
zataknjeno v grio
materije
matere ki skrvavi v
samoto
neizoblikovanega speva
Matjaž Potokar
Slovenci nas ne vole, i kažu da smo dangube i pijanice.
Pa šta!
Neznaju oni šta je pravi život!
Dušan Merklin
Igrati se pisanih
Kolobar je premica poslušanja krogla diagonale razvrata horizontale skale
stičišče neodvisno dolžine in debeline premera oblike vodoravnega kota.
*"y
0
m
/
/
•
i
e n
t
Ale* pebi$*jak:
besede ;:;;; ¦; se zapletajg v redkggritte utrujentb konj doltja potovanja si jemfjeJD svoje spomirieiiv^no neopazrtci nekaj \M pade ;tudtnatia, vonji dapavse zaf)ub<jovr ziomij^n^ popotne palice in jfo posku59|Q:CZdraviti s cestmm^pphom , razočaf anje se zhva čez-robove ki nemopojejo prihajlii^^i
zemlja
poleže .poxzrelih •klasih ^vetlobe in qfii$$$<$gica ; se razljjep po hfadnem: razoraitt&itiiiob razu zvonp^^il^nih labirintov^ prihaMo vedno bVd\e žeso
viažoi.-ijctov) opljuskeni^ kalečitni^frieni soačhic                             •*
v bodft}(«*^driaio nasjne)3na-;s0oznanid o čašu ¦n se zgy|jffjii5 v rokah giobtn ?em)ja }e5fe.pc
S
r
/
t
vc^
.utopijeri v bel.ih tipkaH noči uhajam \z rok.           ...
spramh kamnitih prestolov, izpajčevirvast)h.kowv , mračFiih gnezd V 6f te prostora zavit
¦  dorga pogorja smesnih rnafrnornih stopnic posots 5 prašrumj zvoki gofih pol}ubov
se skrcijo vase
in skr.ijejo oči v;dim:-;
kdogre}e p<e-$to?e
ko nvtve straže nafaga}o
nasftrra spQznan]3                  v
ns žerjavrco .
]e konča:na; tgra
rrezavedri-il'! stopanj
v krpkarjpva pota     .
¦vase zazrte črede.tibih:besed ki jih ns posiuša flQb€:O pastir vei so zapustiie. razifešenausta '.zrrta prevarepadaj:O:na:pusta "t.te: premraienih p-ašnrkgiV: i 5: se trdoopr imej.o-skep.: ' : sp:fi)ete zem{je ¦>¦;   . \. ki rahio-.ctfši- po vdajt ni vec ovaa kibi popasfe nn^ade poganjke                ¦
•stfuctencj pi ividcjv   ...   ' k f prih a]ajo tzfried vel ikih c6k ^ :
.^vedacsivečiihi^
¦ nspa]3|o $ črnim t grffii
¦  porasčene p.ašnike P9ft)isče besed
s
creda umtra n&kfe ob poti koraki pestMjfiv bmiejC w pctšnem Kotu
nss'^onxen ra v. ire
5prebode O'-iTito nosti
po kct- ncr»ih ^nečsv
čakaš
na prazne vozo^.e noTtijdotf
Q3 zažqeš aarftve
na prepihs-nih s^nc^n
zaprt.n ±zc.iu\
koiesmce o*«ž:H z
razknvrrM- piatn;
rnrziih ležfšč
da postanejo vračanja
v gtobino resn>črra
ihtenje osamfjeaih vetrov
.razbfješ v čakanje
na prihode upanja
k\ ga ni
;g}adki noži pustjjo
rjosrar-;ote v tvojih očeh
ko opravijo svoje defo
+               ¦•••*.•:¦
INMEL Zk 6HMN|E-

Jzdvajam ono što je uveliko u praksi: postupak ,,čitanje za gledanje". Ovde više nije u pitanju tekst za gledanje, jer je tu odnos jedan objekt — jedan proces. Kot postupka čitanje za gledanje ravnopravna su dva procesa: čitanje, kao celovit proces koji je u dijalektičkoj vezi sa gledanjem, kao drugim celovitim procesom. To je jedan od postupaka koji uvode u novu sintezu, u novo vreme, u novi socijalni prostor.
Vojislav Despotov: Nova sudbina tehnoloških iskustava
S temi besedami Vojislav Despotov uvaja novo, že tretjo antologijo VVESTEAST s podnaslovom: partisan people. Njego-vih besed nismo citirali slučajno, nasprotno! Ravno te mlsli označujejo nujen način pristopa k večini del v tem in prvih dveh zbornikih WESTEA$T, kot tudi k večini del v ostalih tovrstnih mednarodnih edicijah. Gre za dela, ki se krčevito upirajo običajnemu načinu percipiranja ,,umetniških del" — ,,totalni konzumaciji" s katero je s/ika ali pesem ali.,.,. za bralca (opazovalca) preprosto do/eta, naslednji trenutek pa že pozabljena ali pa v njegovi zavesti fungira le Še kot ,,prijeten spomin", delo pa ostaja prepuščeno samo sebi, prahu in pa tistim, ki ga bodo (morda) slučajno odkrili. Gre za deJa, ki zavestno razbijajo ustaljene kalupe in načine ,,razumevanja" in ,,dojemanja". Kalupe, ki barvni ali jezikovni ali .,,.material zmeraj ,,razumejo" le kot sredstvo, kot nekaj absolutno po-drejenega.
Bralec (gledalec, opazovalec, raziskovalec—) mora k delom v antologtjah VVESTEAST pristopiti z zavestno željo po kreativ-nem soustvarjanju, preprosto prisiljen je uporabiti postopek ,,branje za gtedanje" ali ,,gledanje za branje" — kar je prav-zaprav samo skupni imenovalec pristopa ,,poglabljanje ža soustvarjanje" če želi vsaj deloma zadovoljen obrniti list ali vsa} deloma ,j)otešen" zapreti knjigo.
Jezikovni material, ki ni ,,klasično" verzno in kitično razpo-rejen, temveč se razrašča po papirju v obliki konstelacij, bela površina cziroma praznina lista kot bistven del pesmi, različni tipi in velikosti črk, pogoste iritervencije ne-jezikovnih (grafi-čnih, fotografskih..,.) elementov preprosto onemogočajo stati-čno,,branfe".
Če kje,potem nedvomno v primeru del zbranih v antologijah VVESTEAST ve/jajo besede Vasilija Kandinskega: Danes si razli-Čne umetnosti zamenjujejo tehnike in pojme in pogosto stedijo istim ciljem."
Govoreč o umetnosti pa je treba takoj pripomniti, da se omenjena deia naravnost upirajo pojmovanju umetnesti kakršno nam (največkrat v podtonih) zadnje čase vse pogosteje servirajo na Slovenskem, in ki je svoj vrh doseglo v gradnji ,,Kultumega doma Ivana Cankarja".
Rsvno nasprotno! V primeru VVESTEASTIZMA gre za nekaj živega, nekaj rastočega in poganjajočega, fčeprav ne zmeraj najizvirnejšega) kar odklanja muzejsko, trdopJastično in zlato-obrezno katalogiziranje (deklarativen primer za to je npr.: prispevek Z. Mirkoviča: nMy fix idea To exhibit in ,,Galleria Rondanini").
Konkretistična dela zbrana v zbornikih VVESTEAST — nasprotno — pomagajo pri „.. .uresničevanju ideje univerzal-nega, družbenega pesništva. .,.ffkakor je že leta 1956 Eugen Gomringer opredelil eno od nalog in enega od ciljev konkret-nega pesništva.
Izidže tretje antologije WESTEAST je pomemben (predvsem za slovenski prostor) še iz dveh razlogov:
1.  Prvi zbornik se je pojavil nekako takrat, (ali še bolje: za tem) ko so raznorazni literarni kritiki, teoretiki in zgodovinarji konkretno poezijo razglašali za nekaj mrtvega v najboljšem primeru za muzejski eksponat — in tako na nek način (nikakor ne abso/utno — zaka/ bomo skušali pojasniti kasneje —) pripo-mogel k negaciji te trditve.
2.  Po razgibani dejavnosti skupine 0H0 v letih od 1966 do 1971 in vseh skupinicah in posameznikih, ki so delovali z njo in ob njej — torej po skoraj osem letnem mrtvilu (če ne štejemo redkih  izjem kot so  bile ,,Upesme" V.  Despotova in „61 tekstov" M. Hanžka) - je WESTEAST-izem prva širša, živa, razgibana, neinstitucionafizirana in (kot je razvidno iz tretje antologije; razstav, ki so se zvrstile poleti v ŠKUC in razstavah ki so načrtovane) vedno bolj razširjajoča se tovrstna avantgard-na dejavnost.
Preden pa nadaljujem, bi želel navesti nekaj misli sodobnega zahodnonemškega teoretika in ustvarjalca konkretne poezije S. J. Schimdta, ki se bistveno vežejo na tisto kar želim osvetliti.
—  tehnična odkritja  in  eksperimenti prve  faze: inovativna obdelava površine,  objektivizacija pismenih znakov, izoli-ranja jezikovnega materiala vseh vrst so danes popularizirani in DELUJEJO KOT REKLAMA. Le počasi pa se razvifa adekvatno    razutnevanje..,.    konkretne   poezije   prihod-nosti. n, ki se ne naslanja več na ,,epater le bourgeois" temveč PROJEKTIRA KONCEPCUO, Kl POSKUŠA BITIZ NEKO      POPOLNOMA      KONKRETNO      SEMANTIKO PRAVIČNA DO MEDIJA JEZIKA, NJEGOVIH MOŽNO-STIIN OMEJITEV (poudaril I.Ž.);
—  konkretna poezija se mora koncipirati kot ne-mimetična, konstitutivno-generativna vrsta pesništva, ki ukinja rekuren-tne   dimenzije pomena pragmatične komunikacije in  se osredotoča  na   tematizacijo svojih sredstev in  osnovnih elementov;
—  konkretno  delo Nl znak, Nl tekst,  temveč OBJEKT V POTENCIALNOSTI (poudaril I.Ž.);
konkretna poezija
v ožjem smislu
(konceptualno motivirano)
vizualna poezija
konkretno-semantična
tekstualizacija
v širšem smislu
(eksperimentalno motivirano)
specialna poezija
pismene slike pismena grafika
fonetična poezija
-  vizualna poezija  ne  ustvar/a  z jezikom,   TEMVEČ  SE UDEJANJA KOTJEZIK (poudarja I.Ž.);
-  vizualna poezija prikazuje jezik v stanju še ne uresničene POUFUNKCIONALNOSTI  IN POUVALENTNOSTI   Kl SE MORATA SMATRAT/ KOT KRITERUA ESTETSKE KVALIFIKACUE (poudaril f.ŽJ;
-  poseben pomen pripada.,.  izboru pojmov, ki jih bomo tematizirali v vizualni tekstualizaciji. IZBRANI POJEM NE SME BITI TRIVIALEN, če želimo, da trajno vzbuja pozor-nost avtorja in opazovalca.
Primarno denotirajoče besede nas kaj lahko zapeljejo v optično-semantične tavtologije. IMAGINATIVNA IN NEINTELEKTUALNA STVARITEV JE MOŽNA LE PRI OBDELAVf ABSTRAKTNIH IN VERBALNIH POJMOV, ki normalno primamo funkcionirajo in so odločilno vezani na ne-prazne kontekste. šele če avtorju skozi opazovalca uspe najti optične indicije za neko post-kontekstualizacijo, šele tedaj je zadovoljit zahtevam vizualne poezije v ožjem smislu. (poudaril
(S.J. Schmidt: Konkretna poezi/a: Teori/a in konstitucija)
Čeprav se WESTEAST upira raznoraznim predalčkanjem in ostrim razmejevanjem in je njegov pomen in vloga predvsem v širjenju socialnega prostora, v smisfu razbijanja elitistično pojmovanega pojma ,,umetniškega ustvarjanja", bi želeti vseeno izreči nekaj kritiČnih pripomb.
Večkrat se zgodi, da ob pregledovanju raznoraznih medna-rodnih antologij konkretne poezije naletimo na dela, ki sicer niso enaka, so si pa nekako precej podobna — namreč po ogrodju ali če uporabim (za konkretno poezijo) še bolj ,,uničujoč" izraz: po šabloni.
Tudi ob prebiranju (pregledovanju) del v zbornikih WESTEAST naletimo na dela, ki ne funkcionirajo tako kot naj bi konkretna in vizualna poezija funkcionirala, namreč ,,kot paradigma, katalizator estetskega procesa (Schmidt). Pogosto naletimo na dela, ki jih S.J. Schmidt opredeljuje kot ,,dela s takoimenovanim ,,rebusnim" značajem". Ko namreč enkrat odkrijemo ,,finto" ,Jtos" takšnih del je stvarza nas opravljena. ,,Vic" se nam ;zdi sicer duhovit, (ali pa tudinej vnas/edn/em trenutku pa je za nas že nekaj mrtvega. Dela takšnega značaja, ki pretendirajo na oznako »konkretna poezija", so pravzaprav poniževanje prave konkretne poezije. Kajti ob vsakokratnem srečanju z vizualnim tekstom naj bi sespopad med opazovalcem (bralcem) in tekstom ponovil z nezmanjšano ostrino, odpirali naj bi se novi aspekti gledanja in razumevanja. S tako imenova-nimi ,,rebusnimi" deli pa VVESTEAST prej stopa v polje ,,tradi-c/ona/ne (naj kljub vsemu uporabim ta izraz) primerno denota-tivne umetnosti (čeprav seveda nobeno delo ni nikoli absolutno denotativno). Stopa skratka v polje, ki gaje hotel razbiti.
Izhajajoč iz Schmidtove delitve obdobij konkretne poezije na prvo in drugo fazo in še zlasti iz radikalne teze". r Vpoeziji je samo jezik resničen. On je cilj in tema pesništva.,." bi o antologijah WESTEAST lahko izrekli še marsikaj. Ker pa je pomen VVESTEASTizma predvsem v že omenjenem razbijanju elitnega pojmovanja ,,umetniškega ustvarjanja", bi takšni posegi izgledali predvsem kot natikanje verig v imenu ene (sicer boljše) izmed teorij
IGOR ŽAGAR
P.S.
Sevedase nikakorne mislim spuščati v interpretacijo posamez-nih del v novem zbomiku VVESTEAST. Zakaj, je dovolj jasno razvidno iz zgorn/ega teksta.
Interesenti lahko pa tretjo antologijo ,,WESTEAST - parti-san people" naročijg na naslov:
FRANCIZAGORIČNIK
Golniška 28
64000 KRANJ
Tu poleg si lahko preberete zapisnik, ki ga je sestavila sanitarno— inšpekcijska komisija po pregledu stanja v kuhinjskem traktu restavracije, študentskih sobah, sanitarijah in skupnih prostorih v študentskem na-selju. Kakor je v zapisniku ugotovijeno, tako stanje ni nič novega za ŠD. Nasprotno. O vsem tem je Tribuna že večkrat pisala. Očitno je, da je breme preteklih razmer le pretežko in da se temu pridružujejo nekatere nove okoliščine, ki pa jih ni mogoče razbrati zgolj \z zapisnika, ki ga tu objavljamo. Razmere v ŠD še niso sanirane in zgolj zamenjava vodilnih kadrcv in odgovornih Ijudi ni dovolj, kakor smo tudi sami kdaj zmotno trdili. Materialne teiave, ki izvirajo iz nuje ekonomskega poslovanja ŠD, ki je v vsem podrejeno zakonom, ki vladajo v naši produkciji, ne dovolju-jejo študentskim domovom, da bi zagotovili tisto najnujnejše, kar je konec koncev tudi eden iznied pogojev urejenih samoupravnih odnosov — ustrezne eksistenčne in študijske pogoje za študente in delovne raz-mere in dohodke delavcem v ŠD. Če temu dodamo blago rečeno malo-marnost in neodgovornost študentov in slabo plačanih delavcev, je Slika anarhije popolna. In v takih razmerah lahko četudi sposobni posamezni-ki ždijo le ob strani. Za ureditev razmer je potrebna širša in temeljita analiza in korenita akcija, ki je ne smejo ignorirati ne ZSMS, ne ZK, ne univerza, ne študentje in ne delavci. Dabi do nje res prišlo, bo Tribuna v povezavi in s sodelovanjem UK ZSMS v eni prihodnjjh številk namenila več prostora prav ,,stanovanjskemu vprašanju študentov."
Skupščina mesta Ljubijane UPRAVA ZA INŠPEKCIJSKE SLUŽBE SANITARNA INŠPEKCUA Ljubljana, Vilharjeva 33
Z AP ISN I K o opravljenem inšpekcijskem pregledu
sestavljen dne 12/9-1979 ob 10. uri v Študentskih domovih Ljubljana, Cesta 27. aprila 31.
ZADEVA: Sanitarno-inšpekcijski pregled
Pregled so opravili:
1. Savicki Anka — sanitarni inšpektor UIS Ljubljana
Pri pregledu so bili navzoči:
1.  Pengal Mitja — gospodar ŠD
2.  Orehovec Miro — vodja domskega sektorja
3.  Čuk Gorazd — sekretar Univerzitetne konference ZSMS
Pri pregledu na kraju samem — je bilo ugotovljeno naslednje:
Studenstskim domovom je bila izdana ureditvena odločba št. 53/306/66-3/13 z dne 20/6-1978 za odpravo pomanjkljivošti v prosto-rih Študentskih domov (nastanitveni del) in v prostorih restavracije.
Pri kontrolnem pregledu po preteku roka je bilo ugotovljeno, da ukre-pi, kar zadeva kuhinjski trakt, niso realizirani. Vloga za podaljšanje roka ni bibila posredovana zaradi spremembe v vodilnem kadru, ki z roki ni bil seznanjen. V kuhinjskem traktu je bila zahtevana konpletna adapta-cija. Za navedena dela je uprava ŠD dala v izdelavo načrte, vendar ti še niso izdelani.
Ob priliki pregleda kihinjskega trakta z dne 10/9-1979 so bili predlo-ženi na vpogled idejni projekti s projektno nalogo za adaptacijo kuhinj-skega trakta. Glede na to, da so bile v idejnem projetku ugotovljene večje funkcionalne pomanjkljivosti je bilo dogovorjeno, da uprava SD skliče sestanek, ker naj bi sodeloval investitor, posamezni strokovni delavci kuhinje, projektant ter sanitarni in veterinarski inšpektor z namenom, da se ugotovljene pomanjkljivosti odpravijo.
Pregledanih je bilo 7 objektov, ker so naseljeni študentje. Večino ugotovljenih pomanjkljivosti je bilo odpravljenih. Tako so kabine v sani-tarijah v višini 1,80 m prebarvaii z oljnato barvo, zamenjali dotrajane sedežne deske, delno obnoviti belež sten, postopoma pa se obnavljajo tudi inštalacije. Ponekod so obnoviti tudi dotrajana tla.
uankvitost študija
z ozirom na čas trajanja študija     (nekaj statističnih podatkov)
V času od 1. 1. 1978 pa do 31. 12. 1978 je na obeh univerzah, v Ljubljani in v Mariboru, diplomiralo 5701 rednih študentov in študentov ob delu. Podatki veljajo tako za diplomo na prvi kakor tudi drugi stopnji. Povprečna doba od vpisa v prvi letnik do diplomiranja je bila za diplo-mante na prvi stopnji študija 3,9 let, za diplomante druge stopnje pa 6,1 leta!!! Diplomanti ob delu so za diplomo prve stopnje rabili 1,3 leta več kot redni diplomanti. Za diplomo druge stopnje pa so diplomanti ob delu rabili 0,3 leta manj kot redni, vendar moramo pri tem upoštevati dejstvo, da na fakultetah, kjer traja povprečna doba študija od vpisa v prvi letnik pa do diplomiranja šest let, ni bilo diplomantov ob delu ali pa je njihovo število statistično zanemarljivo.
Sicer pa si lahko ogledate natančneje tabele, ki lepo ponazarjajo čas trajanja študija na posameznih fakultetah. Te so lahko dobro izhodišče za razpravo o učinkovitosti študija.
TABELA 1.   Čas trajanja študija za diplomante I. stop-nje 1978
Poprečna doba študija (ieta)
redni            ob delu
Višje šole                                                        3,5                  ^.3
Visoke šole                                                    3.6                  5,1
Fakultete                                                       3,5                  4,9
Umetmške akademiie                                    3,0                  2,9
I. stopnia skupaj                                            3,5                  4,8
Pedagoška akademija Ljubljana                    3,9                  5,0
Pedagoška akademiia Marbor                       4,0                  6,8
Viš|a upravna šola Ljubl|ana                         2,8                  3,3
Višja pravna šola Maribor                              2,7                  4,0
Viš|a šola 2a socialne delavce
L|ubl|ana                                                        3,0                  4,1
Višja tehniška varnostna šole L|ub-
liana                                  ._                             5,1            -         —
Višja pomorska šola Portorož                       3.7                    —
Višja agronomska šola Manbor                     3,4                    —
Višia šola za zdravstvene delavce
Ljubljana                                                        3,2                  3,9
Visoka ekonomsko komercialna
šola Manbor                                                   3,4                  6,3
Visoka šola za organizactio dela
Kranj                              ,                                  2.6                  3.6
Visoka tehniška šola Maribor                        4,2                 6,5
Filozofska fakulteta                                      7,2
Ekonomska fakulteta                                    3,0                  5,5
Fakulteta za st-oimštvo                                 2,7                  4,4
Akademija za glasbo                                      3,0                  2,9
TABELA  2. stopnje 1978
Čas trajanja študija za diplomante II.
Poprečna doba študiia (fetal
redm
ob delu
o, oo cc
3
Pri pregledu študentovskih sob pa je bilo ponovno ugotovljeno, da se te v večini primerov ne čistijo. Sobe so v večini primerov napolnjene z razno navlako, po opremi je debela plast prahu, parketna tla so obložena z več ali manj debelo plastjo nesnage, po stenah in vratih so nalepljeni razni izrezki iz časopisov, revij, ponekod i-pa so napisi s spotakljivo vsebino. Sobe se ne zračijo, šipe na oknih se ne čistijo, oprema se na-merno uničuje. Tudi skupni prostori, kot so sanitarije, kopalnice in umt-valnice ter hodniki, katere morajo čistiti snažilke niso ustrezno vzdrže-vani. Ponekod v kopalnicah je uničena oprema (umivalniki, korita, ročne prhe). Opisano stanje je prisotno posebno v blokih, kjer stanujejo moški študentje. Najslabša v tem pogledu sta bloka §t. II in IVI. Tudi v bloku X., ki je bil zgrajen leta 1971 stanje ni dosti boljše. V tem času so v večini sob uničeni parketi ter delno tudi oprema. V novejših blokih ima vsako nadstropje poleg ostalih skupnih prostorov še čajno kuhinjo. Vsak študent naj bi imel možnost priprave toplih napitkov oz. malic, ker vso» ostalo hrano lahko dobi po primerni ceni v restavraciji. Vendar se štu-dentje restavracije malo poslužujejo in si pretežno pripravljajo obroke y čajni kuhinji, kjer zato ni ustreznih higienskih pogojev. V ta namen so si v več primerih opremili sobe s hladilnimi napravami oz. puščajo hrano na oknih in balkonih, kjer je izpostavijena kvarjenju in raznim insektom. Študentje v navedenih mlečnih kuhinjah za seboj puščajo umazano po-sodo ter umazane kuhalnike, kar vse skupaj predstavlja leglo, za razvoj insektov in mikro organizmov, posredno s tem pa tudi'» epidemiološko-nevarnost.
V  starejših objektih čajnih kuhinj ni in je higiensko stanje, kar zadeva shranjevanje živil še slabše. Živila se hranijo po policah med knjigami, po predalih ter ceto med umazanim perilom.
Opisano stanje je bilo ugotovljeno že večkrat, zaradi česa so bili opravljeni razgovori tako z upravo ŠD kakor tudi s samoupravnimi organi študentov. Že večkrat je bito dogovorjeno, da bodo higienske komisije, ki delujejo v sklopu svetov blokov vendar se tega ne poslužujejo. Tako študentje, ki namerno uničujejo družbeno lastnino, ali se nasilno vselijo ali ne čistijo sob, ne nosijo nobenih posledic. UpravaiŠD tudi nima točne evidence o razpoložljivih sobah, saj so bili ob pregledu ugotovljeni primeri, ko so se študentje ali izselili ali se niso pojavili že več mesecev, da so bile sobe z vso navlako zaklenjene in i neuporabljene. Nadalje je bilo ugotovljeno, da se v začetku šolskega leta oddajajo novincem ali ostalim študentom sobe, ki niso bile predhodno počiSčene.
Poleg teh objektov so bile pregledane še sobe, v katerih so nastanjene študentske družine. ŠD imajo evidentiranih 24 takih parov. Od teh le 2 para nimata otrok, ostali imajo po enega. Izmed teh jih 14 nima več statusa študenta in so v večini primerov že zaposleni, vendar še vedno zasedajo sobe študentov. Te sobe so v bloku I., VI., V!t in IX. Sobe so y izmeri cca 3 x 4 x 2,5 m. Santtarije imajo skupnc z ostalimi študenti, prav tako čajne kuhinje. V skupnih umivalnicah imajo nameščene pralne stroje in ostale gospodinjske pripomočke, tako, da ovirajo souporabo kopalnic ostalim študentom. Studentske družine v večini primerov pri-pravtjajo vse obroke hrane za vse člane družine v že omenjenih čajnih kuhinjah ali v sobah.
Zaključki:
Zaradi objektivnih težav v zvezi s sanacijo kuhinje predlog za kazno-vanje zaradi storjenega prekrška — zamujenega rokanebo podan,vendarse študentske domove obvezuje, da pospešijo izdelavo potrebne dokumen-tacije za sanacijo kuhmje ter da čimprej pričnejo z deli, ker bo sicer nadaljnja uporaba sedanjih prostorov kuhinjskega trakta, ki so skrajno nefunkcionalni in ni možna zagotovitev priprave hrane po higienskih principih, prepovedana.
V  zvezi z ugotovljenim poraznim higienskim stanjem v nastanitvenem domu Študentskega naselja bo podana informacija v javna občila ter vsem pristojnim forumom.
Izjave navzočih:
Z ugotovitvami v zapisniku se strinjamo razen z -navedbo, da se proti kršiteljem domskega reda ne izvajajo sankcije. Bili so namreč primari, ko smo kršitelje predali disciplinski komisiji, vendar jih je ta kaznovala le z opominom ali pa z dežurno službo.
Zapisnik je bil sestavljen v 6 izvodih in vročeni 4 izvodi ŠD.
Zapisnik zaključen z dnem 12/9-1979 ob 15. uri.
Visoke šole                                                     5,5      ¦           5.9         ^
Fakultete                                                     -    6,3                  6,0         SS
Umetniške akademiie                                    5,3
II. stopnia skupai                                           6,2                  5,9
Visoka tehmška šola Manbor                        5,1                     -          2 Visoka šola za orgamzacijo dela
Krani                                                              5,9                  5,3
Visoka ekonomsko komercialna                                                      ^
šola Manbor                                                   5,3                  6.8         «
Filozofska fakulteta                                      6,4                    -
Ekonomska fakulteta                  •                   5,9                    —         9
Fakuiteta za sociologijo, polit vede                                                ~
in novinarstvo                                                5,9                  5,0
Pravna fakulteta                                            5,7                  5,7         N
Fakulteta za stroiništvo                                6,1                     —
Fakulteta za etektrotehniko                         6,4                    —         «
Fakulteta za naravoslovie in tehno-                                             '-5-j
'ogi|o                                                              6,5                    —        3g
Fakulteta za arhitekturo, gradbe-                                                      L»-
mštvo in geodezijo                                        6,6                    —         '5°5
Biotehniika fakulteta                                 6,7                   -        5»
Medicinska fakulteta                                     7,1                     -
^^i                      -------                       ---------^---------------------------------------------
Ot)U
fiziologi na raz^_ :
To kar čitate tu je zgoščena in površna informacija, kijibo v nasled-nji števiiki sledil podrobnejši zapis o vzrokih in posledicah za sestanek sveta drugega letnika medicinske fakultete.
28. 9. 1979 se je na anatomskem inštitutu zbral svet drugega letnika MF. Zakaj? Najbolj preprosto povedano zato, ker je od cca 150 štu-dentov, ki so opravljali pismeni preizkus znanja in Fiziologije na zadnjem roku izpit opravilo le 6! Skorajda spontan izbruh študentov, ki je sledil po objavi izpitnih rezultatov je poleg tega, da je premleval vzroke tako številnih negativnih rezultatov izpita, privlekel na dan tudi nekatere druge probleme, ki so več ali manj v neposredni zvezi z oprav/janjem izpitov, posebej pa še z vodenjem pedagoškega procesa na medicinski fakulteti. Vprašanja primernosti ali neprimernosti pismenih testnih pre-izkusov znanja, kadrovske zasedenosti inštituta za fiziologijo, odnosov med nekaterimi asistenti in študenti itd., vse to je pljusknilo čez rob in zato ni prav nič čudno, da je nekdo večkrat pripomnil in se ob tem vprašal, ,,zakaj je potrebno, da se zliva take količinegnojnice". Odgovor na to vprašanje je dokaj preprost Nevajeni organiziranega nastopa in brez podobnih izkušenj so študentje kritizirali vse, kar jih je težilo. Če temu dodamo podatek, da se je večini študentov šlo za vpis, torej za izgubo enega leta študija je popolnoma razumljivo, da so svoje argumente iskali povsod in se skupaj z nekaterimi profesorjipostavljalipro et contra razmeram, ki vladajo na tem inštitutu. No, o tem več prihodnjič!
Študentje so po dveurnem sestanku sprejeli štiri že pred tem predla-gane zahteve oz. predloge:
1.  da se jim na podlagi 101. čl. statuta MF dovoH pogojni vpis v tretji letnik (brez enega izpita);
2.  da je nujno potrebno še enkrat sprožiti vprašanje kadrovske zasede-nosti inštituta za fiziologijo;
3.  da se mora ustni del izpita opravljati tako, da študent vleče listke z vprašanji;
4.  da naj asistent J. Japecjne bo več eksaminator, namesto njega naj izpite opravlja asistent Štruce/j (največji osip je bil prav pri J.J.;_op; pis.)
Predlogi so bili enoglasno sprejeti. Dogodek sam pravzaprav še ni dobil epiloga. 15. 10. 1979 se bo sestal aktiv ZK in ZSMS, ki bo še enkrat obravnaval te zadeve.
Svojevrsten epilog pa se je le že zgodil:
Skoraj polovica študentov, ki so padli na pismenem izpitu so opravili ustnega! Kompromis? Morda! Čudno le zvenijo besede nekaterih štu-dentov in protesorjev, ki so trdili, da so Študentje padli v takem številu
UNIVERZITETNI SVET JE ZASEDAL
Univerzitetni svet univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani se je prvič v tem študijskem letu sestal 26. septembra. Sprejel je program, po katerem se bo pripravljal na srednjeročni plan 1981-85; analiztral, kako učinkovit je bil študij v predpreteklem ietu. Tudi program prireditev ob šestem križu univerze v Ljubljani je izdelan in sprejet.
Na seji so sprejeli predlog, da bo letos dobilo naslove ,,zastužnih profesorjev" pet predavateljev pravne fakultete v Ljubljani (akademiki, doktorji: Atojz Finžgar, Jože Goričar, Rudi Kyovsky, Gorazd Kušej in Lado Vavpetič). Komisija za kadrovska vpraSanja na pravni fakulteti torej ni skoparila s predlogi. Zdi se, da je na drugih fakultetah ali nivo ,,profesorjev" sramežljivo niiji ali pa so kadrovske komisije bohotno nedelavne.
BRUCOM - ČLANOM ZVE2E KOMUNISTOV
V  dneh, ko htstertčno zbtrate informacije o študiju, iščete Hteraturo, izpiske in zapiske, se stiskate v prenapolnjenih predavalnicah itd., vam je gotovo ušla velepomembna informacija, ie posebej pomembna za člane ZK, ki so prišli študirat v Ljubljano. Gre za njihovo partijsko dokumenta-cijo! Torej, zapomnite si:
V  občini, kjer je bil sedež vaše dozdajšnje osnovne organizacije zveze komunistov, dvignite dokumentacijo na občinski konferen-i ZK in jo izročite tistemu občinskemu komiteju, kjer je sedež vaše vsokošolske delovne organizacije, se pravi faksa! Npr.: Student pravne fnkultete bo dokumente izročil OK ZKS Ljubijana-Center. Pa pohitite, tcajti slab je tisti komunist, ki ne ve, kje je organiziran ali pa celo nikjer .ii organizi-ran!
KAKO BOMO (BODO) PRAZNOVALI ?
Stara Ijubljanska gospa Univerza že svečano napoveduje praznovanje svoje šestdesetletnice v svoji prestolnici od 11. do 14. decembra. Za znanstveno zainteresirane bo veliko prostora in časa, da bodo povzdignili kupo in v zdravici spregovorili kako vidijo, kako bi želeli videti, kako naj se vidita največja zaljubljenca slovenske zemlje: univerza in združeno delo. Njune nepremagljive srčne vezi bodo v nagovoru gotovo ganile do solz, svobodna menjava dela med obema partnerjema bo pričarala dru-žinskost, ki bo sama po sebi navrgla pogovor o pianu in usmerjanju njunih otročičkov.
Njeni najbtižji — od prijateljev do vzdrževancev — bodo deležni razli-vajočih se slavnosti, ki se v takini starosti seveda spodobijo. Stiski rok in želje 5e na mnoga leta bodo hrbtenica vse resnosti, ki je kanila v vsa univerzitetna srca že na samem vstopu pod njeno okrilje.
Če pa v vsem zgoraj obljubljanem siavju čisto slučajno zmanjka mest za resnično prisotnost študentov in če se bodo ti morda vsaj za htpec čutili nekako odrinjene od prazmka svoje babice, naj jim bo v tolažbo odprtje treh študentskih domov za Bežigradom. Praznika in veselic jim tu draga babica ne bo prirejala, jim bo pa zato s svojo vzravnano protoko-larno postavo puščala upanje, da bo čez desetletje morda tpet njeno praznovanje povod za odprtje še kakšnih vrat.
Sicer pa imamo babice zato, da nam pripovedujejo pravljice.
TAKSNE SO NASE KNJI2NICE
Roj knjižnic v okviru univerze smo vam predstavili že v letošnji informativni številki. Kar 53 jih je, če vključimo NUK, CTK (centralna tehniška knjižnica) in še nekatere pri inštitutih univerze.
Razen omenjenih dveh, ki zaradi svojih dimenzij ne spadata v to skupino, poment takšna številka razdrobljenost knjižničnega gradiva in s tem povzroča $8 celo verigo težav, med katerimi prednjačita sodelovanje in dopolnjevanje v zalaganju polic in organizacijske težave. Precej knjiž-nic po fakultetah hrani na svojih policah zaprašeno staro literaturo, po kateri sploh nihče ali pa zelo redko kdo povpraša. S to starino obreme-njujejo tako svoj ponavadi že tesen prostor kot tudi v knjižnici zapo-slene. Takšno arhiviranje ni namen in vloga fakuitetnih knjižnic. Staro gradivo bo nujno potrebno izločiti, dostopno pa naj bo na nekem drugem določenem prostoru (arhiv ali katera od obstoječih knjižnic).
Knjižnice v okviru univerze so imele koncem leta 1977 poltretji milijon knjižničnih enot, od tega NUK kar 1 233189; zaposlovale pa so 249 delavcev (skoraj deset tisoč enot na delavca). Od te kopice znan-stvene in strokovne titerature so v omenjenem letu izposodili 869365 * knjig, obiskalo pa jih je 447076 bralcev. Iz tega pa dobimo dokaj ne-razveseljiv podatek, da je vsaka od knjtg v poprečju izposojena komaj enkrat na vsaki dve leti. Tudi če bi zanemarili dejstvo, da v tah knjižni-cah poleg študentov prebirajo in si izposojajo gradivo tudi tisti, ki niso študentje, bi Že dobili skoraj zastrašujočo podobo, da veiika večina študentov v knjižničnih čitalnicah ne more dobiti sedeža. Če predposta-vimo, da v času izpitne mrzlice hočejo vsi študirati v knjižnicah, bi na enem stoiu moralo sedeti dvanajst rednib študentov, pa ie po šest izred-nih bi se jim pridružilo.
TUDI V PRIŠTINI Nl NlC BOUE
Študentje prištinske univerze imajo na razpolago le 3574 posteJj v študentskih domovih. Kljub temu, da so začeli graditi domove za nadalj-njih 1510 postelj, se študentom tudi v prihodnje ne obeta kaj boljšega. Letos je poleg 30 tisoč prejšnjih prišlo še 18 tisoč brucov, tako da bo število študentskih postelj vedno bolj capljalo za številom prosiicev. Od šestih lahko le eden upa na ugodno rešitev prošnje, ostalih pet pa je čudovito testo, iz katerega si že itak bogati pečejo sladke koiače izžetega denarja.
SKUPSCINA ŠKUCA 79
Na letošnji skupščini ŠKUC-a (Študentskega kulturnega centra) se je prejšnji teden zbralo toliko študentov, kot to dopušča polna zasedenost z izpiti v tem času. Obisk občil javnega obveščanja, predstavnikov druž-benopolitičnih organizacij in ostalih mladincev (neštudentov) ni bil nič množičnejši, kljub ttsnu, daje bila vsebina dnevnega reda, ki se je pričel sporočilom o delu vminulem obdobju, dovolj problemsko obarvana, ker je taka tudi situacija, v kateri se/eSKUC znašel oz. v kateri ježe ves čas od ustanovitve. Dejstvo je nemreč, da je ustatjen način razumevanja ,,umetniške" produkcije (ter obnašanje financerjev) postavljal ŠKUC v tak vsebinsko-programski, finančni in organizacijski amaterski okvir, kahršen je utesnjeval ustvarjalnost že takrat, ko so se posamezniki zdru-ževali v javnih prostorih, ki so nadomeščali sedanje nove. To pomeni, da so resnejši napori organiziranja praktično Se vedno nepriznani in po-tisnjeni v sfero ..obitudijske de/avnosti".
Neprikinjen štirimesečni program /e na drugi strani pokazal, da ob-staja med mladimi bogat potenciai, ki dokazuje premajhno prepletenost (univerze še posebej) s širio družbeno skupnostjo. Bogat program, ki je bil pred tem in brez novega kultumega punkta v Ljubljani odsoten, je poleg tega razgalil že takoj na začetku neustrezno organiziranost in usmerjenost znotraj Univerze: ŠKUC posveča raziskovanju in ekspe-rimentiranju s sodobnimi mediji in kulturnimi praksami največ zahi-manja od vseh društev, vendar dobi znotraj UK ZSMS najnižjo finančno dotacijo. Neustrezna organiziranost izhaja tudi iz naslednjega: rekre-ativno — potrošnSki prizvok obštudijske dejavnosti, ki koketira z logiko samofinanciranja, zamegljuje blagovno-tržne odnose med drvštvi, ki sto-pajo v boju za obstanek na mesto samoupravnega organiziranja in dogo-varjanja ter tako silijo v agencijsko-setvisno poslovanje tudi tista društva, ki to še niso postata. Zaradi narave dela (potrebne delovne opreme) je ŠKUC s poskusi izenačevanja ustvarjaMh možnosti družbeno-ekonomsko diferencirane .Jhudentske" populacije na/bo/J prizadet
Poročilo o defu v minulem obdobju je vsebovalo poleg izvedenega programa še finančno poročilo: Ker Izobraževalna skupnost Slovenije še ni odobrila deleža, so stroški adaptiranih prostorov neporavnani. Tekoči stroški vzdrževanja prostorov (plačane storitve, redno zaposleni, elektri-ka, vsi splošni stroški) še nhnajo dodatnega vira financiranja, kar bo potrebno rešiti skupa/ z MK ZSMS, MK SZDL ter s samoupravnim do-govorom in razdelitvijo obveznosti med Republiško kulturno skupnostjo in Repubfiško izobraževalno skupnostjo. Ljubljanska kulturna skupnost
ni obravnavala letošnjega programa vsebinsko temveč proračunsko z in-deksom na lansko leto. Prostore bo potrebno za nedoločen čas zapreti.
Po podrobnejši obravnavi vsake komisije, od katerih so bile najbo/j delovne filmska, likovna in glasbena, je skupščina izvolila za tajnika Brat-ka Bibiča (študent FF), za predsednika pa Zorka Škvora (absolventa FSPN). Ta je v akcijskem programu za prihodnje obdobje omenil pro-blemske konference, ki bodo potrebne, da bi teoretično razjasnili seda-nje stanje in utemeljili svoje zahteve. Da bi v bodoče ,,študentska kul-tura" v ŠKUC-u nastopila v širši družbeni skupnosti kotdejanski subjekt v procesu demokratizacije kulture, pa bo potrebno, kotprvo, spremeniti osnovne pogoje de/a. Konkretneje to pomeni, da je za podružb/janje ku/ture potreben fizični obstoj, ki ga omogočijo lahko le potrebne do-tacije oz. pretok sredstev za nabavo opreme, dodatne delovne prostore, razširitev programskega sveta, redno zaposlitvijo (organizatorja, tehnika, snažilke). Nadalje z ureditvijo odnosov z UJV (odprava nepotrebnih prh jav), vključevanjem v defegatski sistem itn.
Na koncu pa je v akcijskemu programu dejaf: ,,Še nadalje si bomo prizadevali, omogočali in vzpodbujali kulturno dejavnost v najširšem pomenu besede na vseh fakultetah. Predstavljati bomo študije itudentov (tudi sociologije, literature, filozofije, umetnostne zgodovine, arhitektu-re, tehničnih fakultet) in revoluctonirali zaprtost AGRFTV, ALU, GA, PA, saj smo nekatere pobude s stnni slušateljev, ki želijo poglabljati in podaljševati študij, izven rednega programa, že dobili.
V prihodnjem obdohju nameravamo izpeljati akcijo izmenjave pro-jektov po različnih fakultetah s pomočjo kultumih komisij, sodelovati Y programu KDIC, gostovati po Sloveniji, izmenjavati akcije s podobnimi centri v Jugoslaviji, zamejstvu in Evropi. Hkrati bomo usmerili vse sile, da bi naše vključevanje v obštudijsko dejavnost pri študentskem centru ustrezalo specifičnosti štvdentske ku/ture. Ta postaja jedro najkvalitet-nejše ustvarjalnosti med m/adino in odločilno prispeva k rasti zasnovane produkcije" JuniJ 1979
(P.S.) To poročilo, napisano v juniju, kasneje delno dopolnjeno, do-polnjujem: Sekcija za video, literaturo in predavanja so bile zaradi popol-ne odvisnosti od opreme in dotacij paralizirane.
ZORKOŠKVOR
univerza zahodnega berlina___
V  začetku septembra se je v Ljubljani mudila skupina študentov pravne fakultete ,.Freie Universitšt Beriin" iz zahodnega Berlina.  Ta sestavek je nastal spontano po srečanju s štodenti Ijubljanske pravne fakultete. Prikazal naj bi vsaf okvir trenutne politične in socialne situaci-Je med študenti v zahodnem Berlinu.
Thomas Fritsch, študent prava (11. semester), je dokaj obširno orisal socialno situacijo med študenti v ZRN. Večina študentov na nemških univerzah prejema driavno štipendijo. Edini kriterij, kiga upoštevajo pri podeljevanju te štipendije, je sociaino ekonomski položaj starSev. Višina te štipendije znaša od 200 DM do 660 DM. Približno 70 % študentov pre/ema to štipendijo, kipapo končanem študiju ne zagotavlja delavnega mesta. Edina obveznost štipendista je, da opravi določene izpite v dolo-čenem roku. Štipendija Je ome/ena na 8 semestrov, vendar ,,faliranim študentom" ni potrebno vračati štipendije. Programi posameznih fakul-tet niso razdeljeni v semestre, ampak lahko študentje poljubno izbirajo študijske predmete. Tako je mogoče študirati študijski program osmih semestrov tudi po dvanajst semestrov in več. Štipendisti so prejemali štipendijo le 8 semestrov in tako bo ostalo tudi po lanskoletni reformi, ko so dolžino študija omejili na 8 semestrov. Argument, ki ga navaja vlada, je večje število študentov na fakultetah. Reformaje torej prizadela študente iz ekonomsko slabše stoječih slojev, ki so doslej žrtvovali eno ali dve leti in si z delom zagotovili za študij potreben denar. Čeprav študentje ne plačujejo šolnine, so stroški študija veliki in takoje državna štipendija za marsikoga premajhna. Tako se tudi po reformi nemoteno opravlja socialno-ekonomska reprodukcija visoko stoječih družin in cekinov polnih njihovih hčerkic in sinov.
Ko sem Thomasa vprašal o politični aktfvnosti študentov, je ta priznal, da je politična in ideološka heterogenost študentov kriva za uspeh zgoraj navedene reforme in njene socialne dvoreznosti.
V   zahodnem   Beriinu   deluje šest večjih ,,študentskih" političnih organizacij, ki pa so v večini le podaljšek vodilnih velikih političnih strank v ZRN. Med teh šest sodita ADS (akcijski komite socialistov in demokratov) ter SEI/V (združena socialistična stranka zahodnega Berli-na), ki sta obe prosovjetsko usmerjeni. Slednja je podaljšek KPD (komu-nistične partije ZRN) in povezana s SAD (združeno socialistično stranko NDR). Njkna sledi SPD, univerzitetna leva frakcija socialistične stranke
ZRN. Nekako v sredini med SPD in SEWpa deluje Jniciativna skupina". Peta, KBW (komunistična skupina zahodnega Berlina), je prokitajsko usmerjena, kar dokazuje s svojim programom, še bolj pa z realizacijo nekaterih svojih idej. Zagovarjajo uravnilovko in jo med svojim član-stvom tudi praktično izvajajo. ,,Pre$ežek osebnega dohodka" člani skupi-ne prepustijo vodstvu partije v uporabo. Zbrani denar porabijo za politi-čno agitaci/o, tiskanje časopisov in drvgih publikacij, graditev lastnega tiskarskega centra itd. Mojo domnevo, da z zbranim denarjem ne rešujejo socialnih problemov svo/ih članov, je Thomas potrdil in dejal, da ,j>ro-blematičnih članov"skoraj ni.
Sledita še KPD/ML (komunistična partija ZRN-marksistično lenini-stična frakcija) in ,,refoimistična skupina", katere ime je v protislovju z njeno konservativno usmeritvijo. Skupina popolnoma zastopa interese velikega kapitala, ki jo tudi finančno podpira. Poleg tega je skupina povezana tudi s krščanskimi demokrati v CDU.
Vse te politične organizacije in skupine so frakcije večjih političnih strank v ZRN in niso tipično študentske organizacije. Vsvojo dejavnost sicer vključujejo študentsko probtematiko, vendar polhični boji, ideoto-ška nasprotja in heterogenost rušita že doseženo. Tipičen primer so levo orientirane skupine, ki zaradi zunanje politične orientacije ne nastopajo enotno v boju za podobne cilje in tako splahnijo najmanjše možnosti za spremembe na univerzi, pa naj so to spremembe študijskih programov ali pa socialniproblemi.
V zvezi s tem me je zanimala organizacija odločanja na univerzi, ki ima menda manjši politični prizvok in omogoča infittraci/o študentskih interesov. Po progresivni reformi v letih 72-74 so se zopet vrnili na star sistem odločanja in povzeli popolnoma enako strukturo organov. Vsi študentje univerze izvolijo štiristočlanski študentski parlament, ki pa nima skoraj nikakršnih sredstev all možnosti za realizacijo sprejetih skle-pov. Izvoljeni študentje prav tako niso odgovorni svoji volilni bazi in se rnenjajo samo ob končani mandatni dobi.
Ta parlament, ki sesicer ukvarjaz vsemi študentskimi problemi, skrbi za stike med univerzami itd., voli izmed svojega članstva osemčlanski ASTA (vsesplošni študentski komite) za celotno univerzo. Thomasu seje v razlagi pridružil Axe/ Behrens in poudaril, da vsa ta organizacijska struktura ne pomeni dosti v boju za dosego željenih sprememb. ASTA nhna nikakršnih samostojnih možnosti za uresničevanje sprejetih skle-pov, ker vktjučuje samo študente. Delavci in profesorji so iz te strukture izločeni. Druga slabost te organizacije je splošnost in obseg, kajti zajema celotno univerzo in tako specifični problemi posameznih fakvltet sploh ne pridejo do izraza.
Resnično možnost odločanja pa predstavljajo nekakšni fakultetni sveti in univerzitetni svet V teh organih imajo študentje samo 25 % glasov brez možnosti veta. Študentje, ki so voljeni v te svetepa izvirajo iz vodilnih struktur posameznih strank in študentskih organov. Tako se politična in ideološka heterogenost maščuje tudi tu. Posledica je droblje-nje že tako šibkih skupin glasov. Običajna akcijska praksa poteka prek pridobivanja profesorjev za študentske programe in načrte, kar komaj ojača številčnostpodpore študentskim zahtevam.
Na koncu je pogovor nanesel še na splošno vzdušje in življenje med študenti v zahodnem Berlinu in na stike s študenti iz vzhodnega Berlina. Trenja iz preteklih let so sicer že pozabljena, vendar številni individualni primeri znova potrjujejo nesmiselnost blokovske konfrontacije in specifi-čnost berlinskega carskega reza, ki s popkovino še vedno veže zahodni Berlin na kontrolo zahodnih okupacijskih sil. Kulturnih in prijateljskih stikov na uradni ravni med univerzama ni. Individualni stiki med študenti pa so le mašilo za resnično potrebne vezi. Meja je še vedno prehodna samo za zahodne Berlinčane in upokojence iz vzhodnega Berlina. Pre-nekateri izgon pevcev protestnih pesmi iz vzhodnega Berlina in seznami prepovedane literature pričajo o vzdušju med obema Berlinoma. Svoje-vrsten odraz je tudi ime te univerze. Ob delitvi je skoraj vsa univerza osta/a v vzhodnem Berlinu. Ime svobodna univerza naj bi še polarizirala razlike med obema stranema. Vendarpaje te svobode več na jezikih kot pa v končnih rezultatih dejanj.
Mitja Maruško
HAN
KAKO DOLGO BO PLAN DELA ČAKAL NA URESMIČITEV?
Predsedstvo univerzitetne konference ZSMS Ljubljana je za obdobje od septembra 1979 do januarja 1980 izdetalo plan svojega dela. Posa-mezne naloge so tesno povezane s komisijami pri predsedstvu, ki naj bi bile nosilci in izvrševalci nalog. Uresničitev programa na papirju je zato odvisna od resnosti in sposobnosti mladincev, ki tvorijo te konr.isije.
Trenutno stanje — ki je trenutno le zato, ker ga opazujemo v tem trenutku, v resnici pa takšno traja že nekaj krepkih let — ne pušča nobenega idealističnega skrivanja za natrpan program. Hladno je treba priznati, da program ne bo izvršen; še več: vprašanje je, koliko nalog bo v omenjenem obdobju sploh krenilo s startne točke. Komisije pri predsed-stvu UK so akcijsko impotentne, predstavljajo lažno predstavo o mladin-ski organiziranosti. S popkovino nesposobnosti so pripete posebej na vsako fakulteto, kjer vlada v mladinski organizaciji malomeščanska samo-všečnost in namišljena študijska samozadostnost. Mladinska organizacija univerze je danes plehka predstava in predvsem formalistična zagotovitev organiziranosti. In takšna se niti ni sposobna otresti prahu, ki pada na njeno namišljeno in arhivirano aktivnost. Plan dela PUK ZSMS predstav-Ija instinktivni občutek bolečega tkiva in kot prva diagnoza bolečine ni sposoben odpraviti. Dokler je in bo situacija takšna, do takrat bo pred-sedstvu ostajalo le delo vedno začenjajočega planiranja aktivnosti neke organizacije, delo brezuspešnega prizadevanja, ki ne gane ohromelega smrdečega trupla niti takrat, ko z natančnostjo zadeva njegovo srčiko.
In tu je plan z najnujnejšimi zadanimi nalogami!
OPERATIVNI PLAN DELA PREDSEDSTVA UK ZSMSZA OBDOBJE SEPTEMBER 1979 - JANUAR 1980
Operativni plan je pripravljen na osnovi akcijskega programa PUK ZSMS, ki je bil spre/et na konferenci 23. maja 1979. V njem so zajete najbolj nujne naloge, ob tem pa seveda ne gre zapostavljati tudi ostalih.
Naloge izvajajo komisije pri PUK ZSMS oziroma OO ZSMS, sekreta-riat pa je povezovalec akcij in s tem tudi soizvajalec, zato tudipri nosil-cih nalog oziroma izvajalcih ni posebej omenjen. Ker so te natoge nujne, jih bodo komisije vstavile v svoje programe.
1. Spomladi je bila pri nas javna razprava o osnutku zakona o usmerje-nem izobraževanju. S to problematiko — usmerjenim izobraževanjem - se bomo seveda ukvarjali še naprej. To je naša STALNA NALOGA. NOSILCI: Komisija za vzgojo in izobraževanje (KVIZ) in de/ovna skupina.
2. Status študenta v družbi (glej stališča UK ZKS), njegova obremenje-nost v študiju in izven njega. Ali je študent delavec?
NOSILCI: Socialno-ekonomska komisija, komisija za idejnopoliti-čno delo (IPD), KVIZ in OO ZSMS (imenovati delovno skupino za pripravo gradiva). ROKIZVEDBE: 30. november 1979
3. Ana/iza vsebine, oblike in učinkovitosti študija. Vključevanje študen-tov v znanstveno-raziskovalno delo.
NOSILEC : KVIZ fpri PUK ZSMS in OO ZSMS) ROKIZVEDBE: 30. november 1979
4. Ocena marksistične naravnanosti študijskih programov na visoko-šolskih   temeljnih  organizacijah   (VTO).   Kako $e oblikujejo?   Ali ustrezajo potrebam družbene prakse?
NOSILCl: KVIZ in IPD (pri PUK in OO ZSMS) ROK IZVEDBE: 15. december 1979
5> Vključevanje študentov v samoupravno prakso, v delegatski sistem (svet letnika). Volitve v samoupravne organe na VTO in univerzi (jeseni).
NOSILEC: IPD (pri PUK in OO ZSMS) ROKIZVEDBE: oktober 1979
6. Problematika vsebine, oblike in metode ter organiziranost ZSM na VTO.
NOSILEC: Komisija za politični sistem, organiziranost in kadrovska vprašanja, IPD, posvet predsednikov in OO ZSMS ROK IZVEDBE: 1. december 1979
7.  Kadrovska problematika v ZSM na VTO in univerzi. Izobraževanje kadrov za delo na posameznih področjih (komisijah) v OO ZSMS in PUK ZSMS (nosilec izobraževanja za komisije PUK ZSMS). NOSILEC: isti kotpod šesto točko
8. Zaradi slabe informiranosti je tudi akcijska učinkovitost v UK ZSMS manjša, kot bi lahko bila. Zato bomo izdajali bilten Informacije. Vsaka komisija bo zagotovila, da bo eden od njenih članov priprarljal NOVICE, informacije o delu komisije. Prav to nalogo ima/o tudiOO ZSMS. Informacije bodo izhajale najmanj enkrat na štirinajst dni oziroma po potrebi.
NOSILEC: Center za obveščanje in prdpagando priPUK ZSMS ROK IZVEDBE: 20. september 1979
9.   Problematika radia Študent in Tribune
NOSILCI: COP pri PUK ZSMS, RŠ, Tribuna, komisija in infoimi-ranje v OO ZSMS (delovne skupine). ROK IZVEDBE: oktober 1979
10.  Obštudijska dejavnost študentov na Ijubljanski univerzi: vsebina, organiziranost, množičnost, možnosti, problemh...
NOSILCI: komisija za organizacije in društva, kulturna komisija,ko-misija za telesno kulturo, IPD ipri PUK in 00 ZSMS), delovne tku-pine.
ROKIZVEDBE: oktober 1979
H.Analiza stanja v Študentskem centru in problemov, ki se v njem pojavljajo: organiziranost — oblikovanje TOZD, gradnje prostotov, adaptacija dotrajanega, financiranje delovanja ŠC, prehrana... NOSILEC: socialno ekonomska komisija in aktiv ZSMS v SC ROKIZVEDBE: september - november 1979
12. Socialno ekonomski položaj študenta (kaj je danes slabega na tem področju — štipendiranje, prehrana, stanovanja).
NOSILEC: socialno ekonomska komisija in IPD ROK IZVEDBE: stalna naloga
13. Položaj in naloge študentov v SLO, ocena priprav in izvedba mladin-skih učnih centrov.
NOSILEC: komisija za LO in DS (priPUK in 00 ZSMS) ROK IZVEDBE: 15. oktober 1979
14. Ocena letošnje udeležbe oziroma neudeležbe študentov na MDA. Kako v naprej?
NOSILEC: centerza MDA in IPD ROKIZVEDBE: 30. september 1979
15.  Idejno političnc izobraževanje v 00 ZSMS. NOSILEC: IPD (pri PUK in 00 ZSMS) ROK IZVEDBE: 15. oktober 1979
16.  Gradnja počitniškega centra Ankaran NOSILEC: socialno ekonomska komisija in ŠC ROK IZVEDBE: september 1979.
FoDg&fija:
Venezia 79
Ne pohodite Veneciju Ijeti! Jer što ne pregaze ,,klaunovske kohorte" usopljenih turista, dotuče ve-necijanska gentillezza izmješana s gordošču slavenskog porijekla hrastova-temeljaca. Kroz suludi labirint euforije i dokolice, suverenije od bilo ko/e mape grada, vodi zvuk praznih kotrljajučih limenki Coca-Cole, pasja govna i neprevidljivi putokazi do pred sama vrata. Dogadaja, bio on izložba ,,Metafizičkogslikarst-va", frAtrox" — zavidna zbirka (obišli—smo—svijet— loveč—ih—za—VAS) najljučih zmija otrovnica — nadasve živih ili manifestaciie f,Photography/Venezia • 79."
Uprkos službenim ili podrazumijevajučim nazivima ffsvjetska", tfnajveča"... i bro/kama s mnogo nula, organizatori (grad Venecija i UNESCO pod paskom Center for Photography of New York i Cornella Cappae) su se decentno ogradili, navodeči da Izložba nije pokušaj da se prikaže cjelokupna povijest i doseg fotografije več ,fprvenstveno osvjedočenje dostignuča več afirmiranih majstora iprezentacija nekih današnjih fotografskih pravaca."
Koliko im je to uspjelo? Bez sumnje, toliko bardo-va, doajena časnika i predčasnika fotografije rijetko se susreče okupljene na jednom mjestu. No, spravljanje izložbe, dok atraktivnost ambijenta kao što je prostor venecijanskog Bienala može biti samo otežavajuča okolnost, ne sastoji se nažalost jedino od sistemati-zacije opusa več renomiranih autora. Brojnost foto-grafije, od kojih bi mnoge svoju punu vrijednost prije našle viseči u nekom od muzeja, zahtijevaju svjesni odabir koji če u protivnom samoiniciativno učiniti iscrpljene noge i več astigmatične oči. Stoga se nekri-tičnost službenog izbora ne može podvesti pod demokratičnost u kojoj on prepušta posjetitelju da sam odabere, jer u tom slučaju i osnovna ideja Izložbe nužno mora ustuknuti pred umorom i zasičenošču.
Uvjetno nazvan drugi dio Izložbe (,,Photography) Venezia 79 rasporečena je na šest različitih mjesta/u gradu) zahvača Suvremenu talijansku, evropsku ia/ne-riČku fotografiju, te vrsnu postavu Jstraživanje medija: Polaroid Collection", Auto-portret: Japan", rrEho Latinske Amerike" i još neke zbirke sakupljene po temama.
Selekcija ,,Suvremenih fotografija", pa stoga i odgo-vornost, pala je na pleča nekolicine poznatih pedagoga i fotografskih radnika. OdreČenje suvremenosti rastegnuto je ovdje od kraja rata pa do naših dana te je odabir ,juvremen" samo naspram radova Alfreda Stieglitza ili L. W. Hinea na primjer. Zasigurno gene-racije fotografa nisu vezane samo kronologijom rada več i sociološkim nasliječem, a tu bi se negdje krio i procijep u koji je upao kriterij izbora fotografija našeg
vremena. Tražeči differentiu specificu opredjeljenja, interesa i načina rada po dekadama u pedesetim, šezdesetim i sedamdesetim godinama selektori su se opredijelili za talijanski neorealizam, naputke koncep-tualizma, tehničke intervencije koje pate od ,,kom-pleksa manje vrijednosti" pa odaju stremljenja prema slikarstvu ili nešto što motivima pa čak i tehnikom prejako podsječa na samosvojnost Diane Arbus, W. Eugenea Smitha ili nekog od velikana koji ,,vise" Četiri mosta dalje. Zbog toga, razočarenje neče izostati, jer osjetljivost za društvena pa i politička previranja Suvremenosti ovdje nije bila odlučujuči kriterij.
Oduvijek sam pun strahopoštovanja divio se hra-brosti i ne zavidio stvarateljima i prosudivačima enci-klopedijskih i inih djela čiji obim i ozbiljnost u naslovu nadaju njihovu kapitalnost. Ipak, antologijski pristup, bez obzira na svoje očevidne manjkavosti, koje samo donekle ispravljaju Polaroid Collection podosta uda-Ijen po istančanom kriteriju izbora vrhunskih d/ela, pa čak i simbolički iako sasvim slučajno morem odijelje-na na otoku San Giorgo i — workshopovi, odnosno praktični seminari koje drži elita svjetskih fotografa za odabrane (i imučnije) studente, ispunio je ne mali za-datak postavivši fotografiju na mjesto ko/e joj ne-sumnjivo i pripada. Kao što granicu izmeču fotografije i društva iz kojeg se stvara treba održavati što neza-mjetnijom, tako i ,,Veneciju 79." ne možemo odvojiti od cirkuskog blještavita turističkog džumbusa. I vjero-vatno ne bismo ni smjeli. DoČite u Veneciju Ijeti!
Slaven Fischer