List 21.
Če se goveji živini jed upira.
Da se goveji živini jesti ne ljubi in da želodec ne kuha, kakor bi imel, se pri živini prav dostikrat nahaja, zato mora pa tudi slehern živinorejec na to bolezen posebno paziti. Skoraj bi rekel, da ga ne najdem gospodarja, kteri bi ne bil že večkrat take napake pri svoji živini zapazil; dostikrat se pa tudi zgodi, da prav ne ve, kaj je živinčetu, da se mu jed upira, ali pa celo na to ne porajta; zato bomo morebiti marsikteremu gospodarju ustregli, ako mu o tem kaj bolj na drobno povemo.
Da se živini ne ljubi jesti in da ji želodec ne pre-bavlja, se nahaja pozimi bolj pogostoma kakor pa poleti, zato ker se živina pozimi s suho in težje prebavljivo pičo kermi, poleti se ji poklada pa bolj srova in presna, ki živine tako ne zapera kakor suha klaja.
Živina, ktero taka bolezen napade, neha zreti; pre-žvekova bolj poredkoma in klaverno, očeja se pa tudi prav po malem. Ce ta bolezen živinče huje popade, ga začne mraz tresti, kakor da bi merzlično bilo, tu in tam je zdaj gorko, zdaj pa merzlo; jenja popolnoma jesti in prežvekovati; blata ne pride od njega ali prav nič ali pa celo malo. Zdaj se le se vidi, da je živinče, ko mu jed in prežvekovanje popolnoma odpove, zares tudi popolnoma bolno. Piča se mu jame v želodcu kisati, vetrovi mu vamp napenjajo; kar je v želodcu piče, se ne gane naprej; živinče je popolnoma zapečeno, in vamp je napet kakor boben. Sploh je živina klaverna. z zadnjim koncom omahuje, in je v nogah terda. Sope težko in kratko pogostoma stoka. To pride od močno raztegnjenega vampa, ki je preveč s klajo in vetrovi zabasan; za tega voljo so zastran tega tudi pljuča v stiski, in živinče ne more lahko dihati.
Ce gre pri ti bolezni na bolje, splahnuje in vpada vamp, da ni več tako napet; živina spet je in prežvekje, in blata gre več od nje. Kteremu se pa na boljše ne oberne^ pogine gotovo v 6 do  10 dneh.
Kdor prav in ob pravem času svojo bolno živino oz-dravlja, se mu ni bati, da bi mu poginila. Ce jo pa napak ozdravlja, ali pa če ozdravljanje zanemari, bo živinče, kteremu želodec ne prebavlja po redi, težko zopet na noge spravil, poginilo mu bo. Ce se cerknjeno živinče pregleda,, se najde v vampu in devetogubu nabasanih smerdljivih vetrov in dostikrat so pa tudi v želodcu čeva unete.
v
Živina, ktera ima že sama po sebi slab želodec, je ti bolezni najbolj podveržena.
Uzroki, da živino ta bolezen napada, so: slaba, suha, težko prebavljiva piča, posebno, če se ji veliko slame poklada, slabo in plesnjivo seno, ktero se je od preležane terde trave ali prestare detelje pri slabem vremenu doma spravilo. Razuu tega napada živino tudi ta bolezen, ako potrebne pijače  ob  pravem času ne dobiva,  ali če se pre-
160
obje, prehladi po premerzli pijači, ali če dobiva preledene ali s slpno opadene piče.
Kdor hoče svojo živino imenovane bolezni obvarovati, ee mora vsega tega ogibati.
Živini za to bolezen bolni se ne sme, dokler ne ozdravi, prav nič piče pokladati. Vse zdravila so zastonj, ako se živina s klajo sili; saj je lahko zapopasti, da boln in z razno sodergo nabasan želodec ne more zmagati novih kupov klaje! Mlačna, nekoliko z moko ali pa otrobi oblojena voda je bolnemu živinčetu najbolj tečna.
Preden zdravnik pride, naj se da živini kuhane lanene vode, v kteri se dvojne (Doppelsalz) ali grenke (Bit-tersalz) soli raztopi in živinčetu popiti da. Vzame se namreč v ta cilj in konec dober maseljc lanenega semena, ki se v štirih bokalih vode kuha, potem se ocedi in v ti vodi se raztopi pol funta ene ali druge popred imenovane #oli; in te slane vode se bolnemu živinčetu vsako uro en polič da. Brizglje ali klistire iz žajfnice in navadne kuhinjske soli vsako uro bolnemu živinčetu tudi dobro store; zakaj pervo je, da se prav dobro očedi in blata in vetrov znebi; za tega voljo je tudi prav koristno, živini v ritnik s pooljeno roko seči in blato iztrebiti.