Vojska (Obrazec iz uiladih dnij.) To bil je vihar, to bil je vihitr, — Nikakor nikiir ni bil to vihar, Bil divji je boj — — — Gregorčič. |j, to vam je bilo pa časih vse drugaeno življenje na Korenski trati, nego Je zdaj. Kar nas je bilo dečakov iz gorenjega in srednjega dela vasi, vsi smo bili časih gori zbrani. In svinkali smo, nebeškali, kamenekali, skakali, ukali ... vse vprek. Na kakovost obleke nismo gledali: imel je li tovariš še krilce ali vže hlače, to ni delalo razločka. Le, da je bil korenjak, a to je moral biti! ,,Srajčnjekov" nismo trpeli med seboj, preradi so jokali. Kadar je kak tak prilezel za starejšim svojim bratcem na trato, vselej je moral odlaziti. Vse drugače pa je bilo zopet takrat, kadar smo igrali vojsko. Od te igre so bili pa izključeni tudi vsi oni, ki niso imeli hlač. A vojske nismo igrali vsak dan. Le kake nedelje popoludne se je to zgodilo. In zakaj ? Takoj vam povem. Gornikov strijc je bil črevljar. Imel je v uku dečka, ki pa ni bil domačin. Blizu Kranja nekje je bil doma. Klicali so ga na ime: Peter. A bil je Peter mnogo starejši, nego li mi drugi. Njegovo prijateljstvo z nami je dajalo nekaterim sta-rejšim jezičnikom tudi povod, da so ga imenovali zelo — otročjega. I nu, nam otrokom se je pa zdel le zelo, zelo — prijazen. Bodi si vže, kakor hoče: Peter je bil naš dober prijatelj. On je bil tisti, ki je med nas prinesel novo igro — vojsko, V nedeljo popoludne je imel Peter prosto. Tedaj je prišel na trato, bodi si vže samovoljno, bodi si na izrecno Daše povabilo in prošnjo. Radostni smo ga vselej vzprejeli. rVojsko bomo igrali," dejal je ponosno stopivši med nas. — BKar vas je malih — strani, tam pod črešnjo se igrajte!" — Nato odbere izmej ostalih večje in krepkejše. Ti so bili konjiki, a drugi pešei. Kazloček mej konjiki in pešci je bil pa ta, da so konjiki morali skakati in rezgetati, kakor konji, pešci pa so korakali v vrstah. — nPaliee v roke!" zavpije Peter. Skočili smo ponje. nSedaj vas pa razdelim. Ti Govedarjev, Audrejčkov, Tadejev, Skorjančev, ti, ti in ti — ste Turki, drugi ste pa Bnaši." — Peter je bil pa nregenal", — kakor je običaval reči. Turki so se umaknili v gorenji konec trate. Konjikov je bilo nekaj na tej, nekaj na oni strani. Seveda pa so bili Bnaši" vedno moenejši, za toje vže skrbel Peter. Napadalci so bili naravno najčešče nnaši", a napadani in bežeči — Turki. In vnel se je boj, ljut boj! Konjiki so lovili konjike, pešci pešce, konji so rezgetali, ujeti zdihovali, ranjeni stokali, zmagalci krieali, zmagani jokali, — prav kakor je zapovedal Peter. Ko je bil premagan in ujet zadnji Turek, odpeljali so nu&ši" zmagane v slovesnem sprevodu na sredo trate. Prišedši na mesto. zaukaže Peter zmaganim Turkom: nPokleknite!" Store. nPostreljeni bodete vsi od kraja," reče potem mogočno. Začuje se jok in stok med premaganimi. MVi pa, ki ste se vrlo borili, postrelite jih!" reče zopet. Odbrani vzemo palice, namerijo v klečoče . . . Peter šteje: jedna, dve, trr . . . i! — pok, pok, pok in — Turki popadajo po tleh. Sledil je pokop postreljenih. Zmagalci poprimejo navidezno mrtve za roke in noge, ter jih preneso v spodnji konec trate, kjer je bila mala dolinica. Tam jih polože nv grob". H konci zaorijo zmagalci krepek ^živijo", ki mahoma oživi umrle . . . Tak ali jednak je bil skoraj vselej konec vojski na Korenski trati. A sedanji mladi rod ne igra več vojske. Tudi mi je nismo dolgo. Cujte, povem vam, kaj se je dogodilo, ko smo jo igrali zadnjikrat. Velikonočnega ponedeljka popoludne je bilo. Lep dan. Gorko vzpomladansko solnce je žarno ogrevalo probujajočo se zemljo. Tiste dni je bil doma na počitnicah Steletov France, ki je hodil v mestu v šolo. Bil je naše starosti. Popoludne tistega dne nas je šla kopica od krščanskega nauka. Med uarai je bil tudi Peter. Uprav smo ga prosili, naj gre z nami na trato igrat vojsko. — Tedaj nas pa dohiti Steletov Franee. Cul je naše pogovore. nOj tudi jaz pridem!" deje veselo, začuvši kaj nameravamo. ^Kapselnov papirnatih imam doraa, da bom streljal in — kanonček imam tudi. Miklavž rai ga je prinesel." — Kaz-ložil nam je, kaki so nkapselni", kanonček smo poznali. Veseli smo ga vzprejeli med-se. nDanes bode vojska, danes!" klicali smo radostni; še Petru je veselja žarelo lice . . . Na trati smo se zbrali. Prišel je tudi France. Cesar je bilo treba, odredil je Peter. Odbral je Turke, odločil konjike in pešce ter razpostavil niiaše". Na skali kraj trate se je pa nastanil France s svojim kanončkom. Pričela se je vojska. Vže je jelo pokati na skali, da je odmevalo izpod Medvedjeka, vže ste bili vojski v najhujšem ognji, vže se je glasil po trati krik in vik preganjalcev in preganjanih, vrisk in stok in jok in pok . . . kar nekdo nenadoma zavpije sredi najhujšega boja zategnjen nooj, ooj!" Tedaj smo jo pa udrli, kar nas je bilo v hlačah, bodi si Turek, bodi si nnaš" raz trato doli na cesto ali v vas, karaor je bilo komu bliže. Za nami pa se je slišal jok bežečih rkikljarjev", srajčnjekov in kar je bilo takih gledaleev. Najtežje je bilo pač ubežati Franeetu. Precej časa je trajalo, predno je zlezel raz skalo. Po tem pa je stisnil kanonček pod pazduho in je vcvrl za nami, kar so ga nesle noge. In kdo je provzročil ta obeni beg? — Tiste dni je bival pri Cošeljnu, naj-večji gostilni v naši vasi, star gospod. Nedavno se je bil naselil ondii. Pokašljeval je in hotel se je pozdraviti v rezkem planinskem zraku našega zadolja. Kaj ljub gospod je bil in radi smo ga imeli otroci. A nekega dne si je kupil v sosedni vasi sila velikega — psa. Oj, to smo se bali tega psa otroci. Še stari gospod se nam je prineljubil od onega dne, ko je jel pohajati s tistim psom. Nikdo več izmed nas si ni upal od tedaj mimo Čošeljna skozi vas. Ta prebiti pes! Tistega popoludne se je sprehajal stari gospod s psom ob potoku, ki teče ob dolenjem konei trate. Zacuvši naš krik je kronil izvestno po strmejn poti navzgor ter prišel na trato. Tudi psu se je zdelo naše pofenjanje nekam nena-vadno. Zatorej skoči par korakov naprej, bodi si vže, da se je hotel z nami igrati, bodi si da je imel hudobnejše namere. Jedeu našili sobojnikov ga opazi . . . zavpije, mi pa v dir. . . _ . Ne vern, koliko jih je padlo na tistem begu ... Jedini, ki ni bežal onega popoludne, bil je — Peter. Sredi trate je stal in ne meneč se za psa gledal za nami. Užalil ga je naš beg. ,,To so — vojaki!" dejal je neki in solza mu je prišla v oko. Ali iz nejevolje, ali pomilovanja, — kdo ve? Od onega dne ga ni bilo več na trato. In vojske nisrao igrali nikoli več. Tudi sedanja mladež je ne igra. S Petrom je prišla, s Petrom tudi prešla. A meni so tako ljubi ti — mladostni spomiui! J. Volc