DEMOKRACIJA
Leto XIII. - Štev. 22
Trst - Gorica, 15. novembra 1959
V današnji svetovni politiki prevladuje načelo: «*-e M obiščeš moje nasprotnike, bom jaz poselil lvoje».
EDGARD FAURE
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Potovalni načrti državnikov
Grški ministrski predsednik Karaman-lis in njegov zunanji minister Averoff sta prebila prvo polovico tega tedna na uradnem obisku v Rimu, kjer je bil istočasno na seji organizacije FAO tudi turški zunanj minister Zorlu; britanski minister je bil od .10. tm. dalje v Parizu, kjer je razgovarjal z generalom De Gaulleom; španski zunanji minister je istega dne prispel na dvodnevni obisk v Bonn, medtem ko se Segni in Pella že pripravljata, da odpotujeta 1. decembra v London, kjer jima bo sredi meseca sledil Adenauer, ki bo obiskal tudi Pariz. Vsa ta potovanja visokih vladnih predstavnikov pa so šele nekakšna priprava za odložilne sestanke vladnih in državnih načelnikov, ki naj bi končno kronali svoje napore z vrhunsko konferenco med Vzhodom in zahodom.
EISENHOWER OBISCE 11 DEŽEL
Med velikimi potovalnimi načrti državnih poglavarjev morčyno na prvem mestu omeniti Eisenhowerjevo krožno potovanje, ki ga bo vodilo skozi nič manj kot 11 dežel. Predsednik Eisenhower bo zapustil Washington 3. decembra in bo naslednji dan prispel v Rim, kjer se bo zadržal dva dni. Stanoval bo v CJuirinalu, kar pomeni, da bo to pravi državni, ne pa zgolj informativni obisk. Srečal se bo s predsednikom republike Gronchijem, ministrskim predsednikom Segnijem in bo sprejet tudi pri papežu. Nekaj podobnega s ni zgodilo že vse od leta 1919, ko je obiskal Rim tedanji predsednik - Združenih držav Wilson. Italijanski politični krogi, z izjemo skrajne levice, so pozdravili ta dokaz Eisenhowerje pozornosti do Italije z velikim zadovoljstvom.
Iz Italije bo Eisenhower nadaljeval svojo pot v Ankaro, od tam pa v glavno mesto Pakistana, Karači, kjer se bo zadržal do 9. decembra, ko bo odletel v Kabul, prestolnico Afganistana. Tam bo njegov obisk zelo kratek, ker bo še isti dan nadaljeval pot v New Delhi. Indiji, ki se je danes znašla takorekoč pod neposrednim pritiskom svojega velikega kitajskega soseda, bo predsednik Eisenho-wer posvetil največ svojega časa. Ostal bo tam do 13. decembra, nakar bo preko Perzije, z nekajurnim postankom v Teheranu, poletel v Atene, kjer je njegov prihod predviden za 14. decembra. Tam se bo vkrcal na križarsko »Des Moines«, ki se bo na poti proti Franciji ustavila tudi v Tunisu, tako, da bo Eisenhower imel priliko govoriti s tunizijskim predstavnikom Burguibo, ki ima v tej deželi podoben ustavni položaj kot ameriški predsednik doma. Svoje potovanje bo Eisen-, hower nadaljeval tako, da bo 19. decembra sigurno v Parizu, kjer se bo udeležil konference voditeljev zahodnih držav. Zahvaljujoč svojemu potovanju bo v tistem trenutku razpolagal z najbolj neposrednimi in svežimi informacijami z vsega področja, kjer se zahodni interesi srečujejo s sovjetskimi, od Evrope pa do Indijskega oceana.
Iz Pariza bo predsednik odletel preko
Madrida, kjer se bo zadržal 24 ur, v prestolnico Maroka, Rabat, od tam pa proti domu, kamor naj bi previdoma prispel 22. decembra, torej neposredno pred božičnimi prazniki.
GRONCHIPOTUJE V MOSKVO
Drugo potovanje, o katerem se je zadnje čase veliko govorilo, je Gronchijev obisk v Sovjetski zvezi. Ko se je izvedelo, da je Sovjetska zveza vprašala, ali bi takšno njeno povabilo naletelo na pozitiven odgovor, so bila mnenje najprej deljena. Desničarske stranke so svarile pred tem korakom, levica pa je bila navdušena, torej prav obratno kot v vprašanju obiska predsednika Eisenhowerja. Končno pa je zmagala trezna presoja. V zunanji politiki odloča stvarnost. Ce je v teku pomir-jenje, če že druge zahodne države razvijajo svoje gospodarske stike in drugo sodelovanje s Sovjetsko zvezo in vzhodnimi državami, potem Italija ne more ostati •ob strani. Vlada, ki ji v takih primerih pripada odločitev, je torej sklenila, da bo predsednik Gronchi januarja obiskal Moskvo. Zdaj so že v teku razgovori o podrobnosti tega potovanja. Italijanskemu republiškemu predsedniku bo nato prihodnjo pomlad vrnil obisk predsednik pre-zidija Sovjetske zveze, general Vorošilov.
Z Gronchijevim potovanjem se Italija aktivno vključuje v sedanje mednarodnopolitično dogajanje v svetu in to v obliki, ki jasno podčrtava važno vlogo, ki ji jo pri tem priznavajo.
V	Rimu so se odločili za politično linijo, po kateri bodo ob skrajni in dosledni zvestobi zahodnim zavezništvom, demokratičnim idealom in svobodni ureditvi lastnega življenja skušali prispevati svoj delež k sporazumevanju med Vzhodom in Zahodom.
HRUSCEV PRIDE V PARIZ
Tretje veliko potovanje, ki je že napovedano, pa je obisk Hruščeva generalu De Gaulleu. Le ta je s tem dobil svoje
veliko zadoščenje: Hruščev pride v Pariz 15. marca in bo ostal v Franciji celih petnajst dni. Tako bo tudi De Gaulle imel
dovolj prilike, da se porazgovori s sovjetskim ministrskim predsednikom še pred sestankom štirih velikih, ki ne bo mogel biti prej kot kvečjemu pozno spomladi. Britanci bi ga radi pospešili, toda Francozi so trdi. Na tiskovni konferenci, ki jo je imel 10. tm. je De Gaulle poudaril, da ni res, da bi on bil proti vrhunskemu sestanku, hoče samo, da bi ta bil dobro pripravljen, da bi se ne ponovilo to kar se je zgodilo v Teheranu, Jalti in Pots-dar.u, ali pa da bi se vsi upi ne razblinili v prazno, kot so se po Ženevi.
Ce naj sestank uspe, se morajo po generalovem mnenju še pred njegovim sklicanjem uresničili trije pogoji: 1) izboljševanje mednarodnih odnosov se mora v prihodnjih mesecih nadaljevati, tako, da bodo državni poglavarji lahko razpravljali v ozračju pomiritve in ne v o-zračju krize; 2) zahodni državni poglavarji, ki se bodo udeležili konference med Vzhodom in Zahodom, se morajo že prej zediniti o skupu stališč, ki jih bodo zastopali v vsakem vprašanju; in 3) Hruščev se mora pred sestankom porazgovo-riti z De Gaulleom, njegovim ministrskim predsednikom in francosko vlado.
Od omenjenih “treh pogojev je takorekoč že nakazana uresničitev dveh: Hruščev pride v Pariz, zahodni poglavarji pa se bodo sestali 19. decembra in ni nobene ovire, da bi kaj takega ne storili še enkrat spomladi, kakor je to izrecno nakazal De Gaulle. Ne bo pretežko, da se pri tem tudi zedinijo za skupna stališča do posameznih vprašanj. Za uresničenje preostalega, to je prvega pogoja, ki se nanaša na nadaljevanje izboljšanja mednarodnih odnosov jim bo pa seveda moral priskočiti na pomoč tudi Hruščev, ki bo tako imel v prihodnjih mesečih lepo priliko, da dokaže iskrenost svoje dobre volje.
Neuspeh V, zasedanja
italijan^jugoslovanskega mešanega odbora
V nedeljo, 9. tm., pozno pono: či, je italijansko; jugoslovanski mešani odbor zaključil svoje pe; to zasedanje ki je bilo tokrat v Rimu in je trajalo štirinajst dni. V ponedeljek so objavili o tem kratko poročilo, ki se glasi:
»Davi se je zaključilo peto za* sedanje mešanega italijansko;ju: goslovanskega odbora, ki ga predvideva posebni statut, pri; ložen spomenici o soglasju, pod; pisani v Londonu 5. oktobra 1954.
»Med delom sta dve delegaciji imeli široko, odkrito in koristno izmenjavo mnenj o vprašanjih, ki se tičejo italijanske etnične skupine na področju pod jugo? slovansko upravo in slovenske etnične skupine tržaškega ozem; Ija«.
Vodja jugoslovanske delega; cije se je po zasedanju zavil v plašč molka in je takoj odpoto; val z letalom v Beograd, da bi poročal svojim predpostavljenim še pred prihodom Alberta FoU chiaja, državnega podtajnika v italijanskem zunanjem ministr; stvu, ki je prišel nato v sredo na uraden obisk v Jugoslavijo.
Vodja italijanske delegacije, veleposlanik Confalonieri, tudi ni bil preveč gostobeseden. Po; vedal je, da je odbor obravnaval problem dvojezičnosti v šolah, v stikih prebivalstva s krajevnimi
ALBERTO FOLCHI, podtajnik v zunanjem ministrstvu, je pretekli torek potoval skozi Trst v Jugoslavijo, kjer je zdaj ?ia uradnem obisku. Ob tej priliki je podal tržaškim novinarjem izjavo, v kateri je poudaril, da odhaja na pot z zadovoljstvom. »To potovanje nekako zaključuje -je dejal določeno fazo sodelovanja med nami in bližnjo federativno republiko Jugoslavijo in ima namen postaviti temelje za bodoče perspektive, ki bi lahko bile, mislim, zelo pomembne. Naši gospodarski odnosi so dobri z več gledišč, medtem ko so bila delikatna vprašanja, ki bi lahko v preteklosti ločevala obe državi, usmerjena proti rešitvi. To pa seveda ne pomeni, da ni potrebno še mnogo napraviti in da obstojajo problemi, do katerih imamo lahko različna stališča. Toda prav zaradi tega lahko stiki med državniki na kakšen način olajšajo premostitev zaprek ter za-
Trst - pet let pozneje
Najresnejši in najbolj razširjen italijanski gospodarski tednik »11 Mondo Economico« je v svoji številki z dne 1. tm. objavil članek o Trstu, ki ga žara-, di njegove važnosti in značilnosti v prevodu ponatiskujemo. V njem se namreč zvesto odražajo mnenja in skrbi, s katerimi so tudi na italijanski strani o-bravnavali petletno bilanco komisarske uprave v Trstu in bodočnost našega mesta. Članek ima naslov »Trst, pet let pozneje«, napisal pa ga je neki »B. B.«, verjetno Tržačan.
Pet let je, odkar sta se Trst in njegovo ozemlje vrnila pod italijansko upravo in lahko bi rekli, da mesto v svoji zgodovini še nikdar ni imelo pet tako trdih let.
S položaja edine luke cesarstva, ki je štelo 55 milijonov prebivalcev, je Trst postal osmo pristanišče Italije. Letos, ko je izgubil 700.000 ton pristaniškega prometa, ga je po važnosti in prometu presegala tudi Reka.
Gospodarski položaj v mestu se vedno bolj slabša: niso zalegli niti rotacijski sklad (ustanovljen z zamudo in s področjem aktivnosti, ki obsega tudi Goriško pokrajino), niti emigracija 17-18.000 oseb, niti javna dela (ki se pa stalno manjšajo).
Pod zavezniško vojaško upravo je italijanska država s prispevkom 11-12 milijard praviloma krila deficit področja. Po letu 1954 pa ni odpadel samo ta prispevek, temveč je odpadlo tudi približno,
9	milijard, kolikor so jih v mestu potrosili vojaki nastanjeni v Trstu. Se več: proračuni področja so se močno skrčili. Redukcija se suče okrog 12,5 milijard, pri čemer niso upoštevani večji redni izdatki, i,ki so bili vnešeni v proračune posameznih ministrstev.
Lahko se reče, da je italijanska vlada v dveh letih dobila vračilo za 32 milijard tzv. »Tržaškega posojila« (del katerega je bil že porabljen za pomoč v Salerni-tanskem), in da zdaj mesto ni za italijanski erar več vir izdatkov, temveč dohodka (7-8 milijard letno).
Poleg problemov gospodarskega znača-
ja, obstoja danes v Trstu tudi demografski problem, tj. postopno staranje prebivalstva združeno z begom najboljših mladih moči. Bolj kot javnih del po kaplicah in grižljajih pričakuje zdaj mesto od vlade eno samo odločitev: hoče vedeti ali mora ostati mesto s 300.000 prebivalci, ki bo imelo na stečišču treh raznih plemen svoje zgodovinsko, politično, gospodarsko in kulturno poslanstvo, ali pa bo reducirano na stopnjo navadnega italijanskega selišča s J 50.000 prebivalci, katerih problemi bodo izključno administrativnega značaja.
To je osnovna odločitev, ki jo mora Rim sprejeti.
Po tej odločitvi bo lahko sprožiti, prilagoditi in se porazgovoriti o primerem programu za Trst. Sedaj, z besedo v mestu, s potlačenostjo in obupom, ki vladata, se ne more niti raziskati neuspeha italijanske birokracije v upravljanju Trsta. Scelba je poslal v Trst najboljšega prefekta, ki ga je imel. In ta se še vedno skuša znaiti med problemi, ki so večji od njega. Rim obljublja. Vedno obljublja, Cesa vsega še ni Rim obljubil?
Medtem pa se manjšajo prispevki krajevnim ustanovam in Univerzi (z izjemo, se razume, podpor nogometnemu moštvu »Triestine«),
Toda ne bomo se zadrževali: podrobno bilanco bomo napravili kasneje. Hoteli bi pa samo podčrtati, da ni v krizi samo Trst. V krizi je vsa severovzhodna meja države. Gorica životari za silo, toda Tržič in ladjedelnice so skrčeni na brlenje. Videm je velika gospodarsko nerazvita zona Severne Italije: pomislimo samo, da nosi Videm, vkljub svetemu strahu pred menicami, ki vlada v Furlaniji, rekord v meničnih protestih v vsej Severni Italiji.
Ne more se več čakati: gospodarski položaj treh pokrajin je treba pregledati v duhu osnovne zamisli, katera naj bo program njihovega razvoja; pri tem pa paziti, da ne bosta oškodovana Treviso in Benetke.
Dogodki ^ i po svetu J
gotovijo o ozračju miru, razumevanja ter plodnega sodelovanja boljšo bodočnost obema narodoma«. Izjavo je zaključil s poklonom Trstu, ki ga kot bivši bojenik in predan Italijan še posebno ljubi, z željo, da bi njegovo potovanje služilo dobrobiti obeh sosednjih narodov in miru med ljudmi, ki »so dobre volje«.
Podtajnik Folchi je prispel v Beograd v sredo zjutraj. Med svojim bivanjem v Jugoslaviji se bo podal tudi na Brione, kjer bo obiskal predsednika Tita in v Ljubljano. Njegovim razgovorom, ki so sicer v velikem delu posvečeni gospodarskemu sodelovanju med obema državama, pripisujejo veliko važnost tudi z ozirom na neuspelo peto zasedanja italijansko-jugoslovanskega mešanega odbora za manjšinske zadeve, ki je bil v Rimu. Morda bodo s temi stiki na višji ravni le uspeli premakniti z mrtve točke uresničevanje posebnega statuta in drugih ob razdelitvi STO-ja predvidenih določil. V zvezi s tem je Folchijev obisk posebno važen tudi za tržaške Slovence.
*	* *
NOBELOVO NARADO za književnost, ki jo podelujejo člani Švedske Kraljevske Akademije, je letos dobil italijanski pesnik Salvatore Quasimodo. Nagrajenec je bil rojen leta 1901 v Sirakuzi na Siciliji Študiral je tehniko in je bil do svoje uveljavitve na literarnem področju tehnični uradnik. Svojo prvo zbirko lirike je izdal šele leta 1930. Uveljavil se je tudi kot prevajalec latinskih, grških iv angleških pesnikov. Trenutno je profesor italijanske književnosti na milanskem Konzervatoriju. Po svojih nazorih je socialno usmerjen človek, politično in idejno pa je vedno hodil svoja potu in nekateri mu očitajo celo nedoslednost. Ima znance tudi v Jugoslaviji, saj sta z ženo leta 1957 letovala na Jadranu in v Zagrebu.
Podelitev nagrade Qttasimodu so v svetu, kjer je kot pesnik morda celo bolj znan kot doma, sprejeli z deljenimi mnenji. V njegovem primeru ga namreč od ostalih tekmevec ne deli tako velika razlika, da bi se nekateri ne čutili prizadeti.
Se večje razprave pa je izvala podelitev nagrade za fiziologijo in medicino, pri kateri določijo nagrajenca člani Karoli-skega inštituta v Stokholmu. Ti so se letos odločili za dr. Severo Ochida in dr. Oatmira Kornberga, ustvarjalca sintetične molekule ribonulakične kisline, in so tako že drxigič šli mimo ameriškega znanstvenika dr. Salka, ki je z odkritjem cepiva proti otroški paralizi dosegel enega največjih uspehov na medicinskemu področju v zadnjih Letih. Pravijo, da je razlog za to zapostavljanje v tem, ker so tudi švedski zdravniki odkrili neko podobno cepivo in so zato proti dr. Salku. Ribo-mukleične kisline so osnova žive materije in njihovo umetno pridobivanje je korak k umetnemu pridobivanje Mve snovi.
Nagrado za kemijo pa je letos prejel češkoslovaški znanstvenik Jaroslav Hey-rovsky, brat soproge pokojnega tržaškega odvetnika dr. Egona Stareta. Nagrajenec je zdaj ravnatelj Polarografskega instituta v Pragi.
Nagrado za fiziko pa so razdelili med dva znanstvenika: italoameriškega fizika Emila Segreja in Američana Owena Chamberlaina, ki sta profesorja, Kalifornijske univerze v Barkeleyu. Nagrado sta dobila za svoja odkritja na področju jedrske fizike. Leta 1955 sta prva odkrila antiprotone. Emilio Segre je do leta 1938 živel v Italiji, ki jo je pa moral po proglasitvi rasističnih zakonov zapustiti. V Ameriki je dolgo delal s Fermijem, očetom atomske bombe in med vojno je bil v Kaliforniji ravnatelj laboratorija za izžarevanja. Leta 1954 je odkril cikrotone.
Nobelovo mirovno nagrado, pri kateri določi nagrajenca posebna petčlanska komisija švedskega ^parlamenta, pa je dobil Noel Baker podtajnik v britanskem zunanjem ministrstvu.
Italija ima torej med letošnjimi Nobelovimi nagrajenci kar dva zastopnika, kar je izreden primer. Vsaka nagrada znaša letos po 220.700 švedskih kron ali 42.400 dolarjev.
*	# *
DRŽAVNI SVET KRSCANSKE DEMOKRACIJE, ki šteje 144 članov, med katerimi bo okrog 70 dorotejcev in 46 fanfa-nijevcev, se bo 19. novembra sestal v Rimu na svojo prvo sejo, da izbere iz svoje srede ožje strankino vodstvo in določi smernice bodočega dela.
Ze na kongresu stranke v Firencah, kjer sta sicer zmagala Moro in Segni, a se je močno uveljavilo tudi Fanfanijevo in sploh levo krilo krščanske demokracije, je bilo jasno, da je pameten izhod samo v sestavi enotnega, ne pa zgolj večinskega strankinega vodstva. Zato se generalni tajnik Moro trudi, da bi nov strankin izvršni odbor bil po svoji sestavi nekakšna enačica sedanje vlade, v kateri imajo ministrske položaje tudi možje, ki niso pristaši Segnijeve in Morove linije. Sredin-sko-levičarska struja v krščanski demokraciji je premočna, da bi se jo lahko potisnilo ob stran. Generalni tajnik Moro ji ponuja 9 od 20-ih mest v izvršen odboru Tako smemo pričakovati, da bodo v novem ožjem vodstvu krščanske demokracije, vkljub ostrim besedam, ki so padale, in načelnim razlikam, ki so izstopile na kongresu v Firencah, sedeli, če že ne sam Fanfani pa vsaj njegovi ljudje in zavezniki.
*	* *
V	AVSTRIJI še vedno vneto razpravljajo o izidu volitev v dunajsko mestno skupščino, pri katerih je prišlo do značilnih premikov. Katoliška ljudska stranka, ki je imela doslej v stočlanski mestni skupščini 35 mandatov, je izgubila več kot 50.000 glasov ter je ohranila samo 33 sedežev, kar je manj kot eno tretjino. S tem je izgubila pravico do podžupan-skega mesta. Socialisti pa so istočasno napredovali od 59 na 60 mandatov in tako razpolagajo v mestni skupščini že sami s sigurno večino.
oblastmi in problem zastopstva manjšin v krajevnih upravah. Dodal je, da je zasedanje pote; kalo v prijateljskem vzdušju in da so bili razgovori odkriti ter koristni.
Tako sodijo o tem zasedati ju mešanega odbora tudi Jugoslo; vani.
Če so poročila in izjave o zase; danju kratke, je pa zato zapisnik toliko daljši. Poslovnik mešane; ga odbora namreč določa, da mo; rata obe delegaciji, v primerih ko ne prideia do skupnega mnenja in sklepa, vnesti v zapisnik po: drobno obrazložitev in uteme; Ijitev svojih stališč. Tako so tudi storili in zapisnik obsega baje okrog 50 strani.
Splošna sodba je, da se je delo odbora zataknilo na vprašanju dvojezičnosti na tistem delu Tr; žaškega ozemlja, ki je pod italu jansko upravo. Jugoslovani so zahtevali, da je treba glede tega izpeljati določila posebnega sta; tufa, Italijani pa niso hoteli po* pustiti. Jugoslovani so se tudi sklicevali na dejstvo, da so na svojem področju uresničili glede šolstva sklepe, ki so bili sprejeti na četrtem zasedanju, medtem ko Italija na svojem področju še vedno ni uredila položaja sloi venskega šolstva, čeprav je me; sani odbor soglasno sprejel toza; devno priporočilo. Zakaj naj se torej potem sploh sprejemajo sklepi, če jih ena ali druga stran ne upošteva?
Italijani naj bi na vse to priz: nali, da je Jugoslavija resr.ekaj napravila, toda po njihovem mo; ra storiti še več, če hoče popra; viti velike krivice, ki jih je za; grešila napram italijanski manj; šini svojega področja še pred za; četkom delovanja mešanega od: bora in če hoče dati italijanski manjšini svoje cone iste pravice kot jih uživajo Slovenci in nji; hov e organizacije v coni, ki je pod italijansko upravo.
Če je to res, potem je vsaka stran govorila svoj jezik in se seveda niso mogli sporazumeti. Vtis imamo, da so začeli tudi na diplomatski ravni nekako mešati pojme, tako kot jih mešajo razi ni tržaški propagandisti. Ne bi namreč smeli pozabiti, da živita obe narodni manjšini v bistveno drugačnih političnih sistemih, ena v totalitarnem, druga, tu v Italiji, v demokratičnem družbe; nem redu. Zato londonski doku; menti, ki obravnavajo manjšim ske pravice, ne govore o medse; bojno ENAKEM, temveč v prU merjavi z državljani večinske narodnosti ENAKOPRAVNEM postopanju. To pa je bistvena razlika. Ne bo je videl in upo; števal samo tisti, ki mu načelno ni do sporazuma, do širokosrč; nega priznanja manjšinskih pra: vic in do poštenega izpolnjevan nja prevzetih obveznosti.
Zato nas ne čudi, da se neus; peha petega zasedanja it ali jan: sko:jugoslovanskega mešanega odbora neprikrito veselijo tisti, ki za manjšino nimajo nikdar do; bre besede, medtem ko je za druge, posebno pa za tržaške Slovence ki smo pri tem nepo: sredno prizadeti, ta neuspeh ve; liko razočaranje.
Nima smisla, da bi si to pr ikri: vali. Ko so bili sklenjeni london; ski sporazumi, so nam z vseh strani hiteli zatrjevati, da smo z mešanim odborom dobili telo, ki bo bdelo nad našimi manjšinski: mi pravicami in jih negovalo. Zdaj, po skromnih petih letih, takorekoč prav za obletnico, pa so nam pokazali, da je to prav: (Nadaljevanje na 3. str.);
VESTI z GORIŠKEGA
Sestanek Slovenske dem. zveze v Gorici
V	nedeljo 8. t.m. se je vršil v Gorici sestanek volivcev in zaupnikov ter somišljenikov Slovenske demokratske zveze, katerega se je udeležilo kakih devetdeset zastopnikov.
Dnevni red sestanka je bil sledeči: 1) poročilo o delu vodstva Slovenske demokratske zveze, izvoljenih predstavnikov v samoupravne zastope in posameznikov;
2)	položaj naše jezikovne skupnosti: 3) načrt za bodoče delo in 4) slučajnosti.
Prvi je spregovoril dr. Sfiligoj, ki je v podrobnostih orisal prizadevan.e vodstva SDZ, da izvede program, s katerim je leta 1956 nastopila na volitvah, s posebnim ozirom kar zadeva dosego zaščitnega zakona, ki ga 6. člen ustave predvideva in ga vlada ima dolžnost izdati.
»Ker smo edina slovenska politična organizacija na Goriškem, se zavedamo svojih dolžnosti, da zagovarjamo in branimo pravice našega ljudstva točno in pravočasno, ker se zavedamo, da nosimo odgovornost pred našim ljudstvom in pred zgodovino«, je poudaril dr. Sfiligoj. »Zato« je nadaljeval, »mirne vesti lahko rečemo, da nismo zamudili nobene prilike glede zahteve po zaščitnem zakonu, ki nam ga vlada hočeš nočeš mora izdati, ker se končno lahko obrnemo tudi na ustavno sodišče, ter je v tem oziru le zadeva časa in taktike, saj ne more biti, da bo vlada ravnala z vsako jezikovno skupnostjo različno od ene do druge, in še manj, da bo na tri različne načine postopala z eno samo, kot se dogaja ravno z nami Slovenci. Izgleda namreč, da misli vlada priznati in spoštovati tržaškim Slovencem vse, ali vsaj dober del jezikovnih pravic tudi v javnih uradih, goriškim pa samo šolske pravice, našim bratom v videmski provinci pa prav nič, niti same osnovne šole«.
Vostvo SDZ smatra, da je taktično pravilno počakati, da se vidi, kaj bodo v pogledu splošne zaščite dosegli naši bratje na Tržaškem in nato takoj odločno nastopiti pri vladi in po potrebi tudi pri ustavnem sodišču, saj je vlada že zaščitila nemško, francosko in ladinsko jezikovno skupnost, zato mora zaščititi tudi slovensko, ali pa naj se o tem izreče u-stavno sodišče.
Nato je govornik prišel na prikazova-■i zadržanja in nastopov slovenskih sve-, falcev v goriškem občinskem svetu in v veda!, da zavzemajo oni pri vsakem ^rašanju, ki pride na razpravo, stališče /roge pravičnosti po temeljitem presojanju vprašanja samega,- njega upravičenosti in umestnosti ter skladnosti s koristjo Občinarjev na splošno, še posebej pa slovenskih.
»Ce je proračun utemeljen in koristen Občinarjem ter še posebej v kakem določenem oziru Slovencem, ne vemo, zakaj bi ne glasovali za proračun«, je izjavil dr. Sfiligoj in nadaljeval: »Mi nismo namreč tako velika stranka, da bi morali biti v opoziciji zaradi politične taktičnosti, ko dobro vemo, da z našim poštenim zadr-žavanjem in ravnanjem našemu ljudstvu lahko samo koristimo, saj so njega potrebe res velike. Tako smo uspesno vztrajali in dosegli napeljavo vode v kraje, ki so jo potrebovali; napeljavo luči in popravo poti. Nastopov za pomoč našim ljudem pa je bilo in je vedno veliko, bodisi za nakazilo hrane in denarne podpore, bodisi za zdravniško in drugo pomoč. Ni niti potrebno niti umestno prihajati na dan z imeni, ki jih je veliko, saj govorijo dejstva, ki so določenim našim krogom in še posebej posameznikom dovolj dobro znana«.
Dr. Sfiligoj je omenil še nekaj specifični nastopov slovenskih svetovalcev v gorkem svetu za splošni blagor ljudstva S Ksh narodnosti in povedal, da predloži-i oni vsako leto posebno ilsto del, ki naj >:a v naslednjem poslovnem letu izvršijo. Občinski odbor je do tu vedno upošteval tudi te predloge, jih vnesel v posebne postavke proračuna in sploh v veliki meri ost varil.
Dr. Sfiligoj pa je pripomnil, da ne gre vse gladko niti z občinskim odborom, ker so zadeve, ki jih odbor trmasto noče reševati in to na škodo Slovencev. Gre za vpis v imenik stalnih prebivalcev Slovencev in njihovih družin, ki se vračajo iz Jugoslavije kot italijanski državljani. Stalno se slovenski svetovalci potegujejo za te ljudi, katerih prošnja za vpis v imenik stalnih Občinarjev leži tudi leta in leta nerešena, ali pa jo je odbor celo odbil, seveda popolnoma neutemeljeno ker je v vseh primerih dokazano, da gre z<j italijanske državljane. Toda občinski odbor dvomi (in ta dvom utegne biti le prazen izgovor!) v resničnost dokumentov in pravi, da zadevo preiskuje. »Da pridemo zadevi do konca, je povedal dr. Sfiligoj, smo vložili na odbor posebno vlogo, da izvemo, zakaj tako ravnanje s temi slovenskimi povratniki. In odbor je sklenil, da pride vloga na razpravo občinskega sveta«.
Sledilo je poročilo dr. Kacina, o šolstvu in o deželni avtonomiji. Povedal je, kako se vodstvo SDZ nenehno briga za u-zakonitev slovenskih šol. On in dr. Sfiligoj sta bila meseca julija v Rimu, kjer ju je sprejel sam minister Medici in jima » Kratkem a temeljitem razgovoru slovesno obljubil, da dobimo Slovenci tak šolski zakon, kakršnega si sami želimo. Iz osnutka zakona, ki ga je pripravi! bivši minister Rossi, da odpadejo vsa tista določila, ki smo jih svoječasno odločno zavrnili. To so prošnje za vpis v osnov-
no šolo, komisija za reševanje prošenj in slovenske paralelke na italijanskih šolah. Prošenj in komisij za reševanje istih italijanski zakon za osnovne šole niti ne predvideva, zato ne sme biti v tem oziru nobene diskriminacije v pogledu sloven* skih osnovnošolskih otrok.
Slovenske paralelke na italijanskih šolah pa so pravi nesmisel, ker mora imetj šola slovensko vodstvo in zato biti avtonomna. Slovenska demokratska zveza je vedno prožila pobude za razne skupna nastope slovenskih organizacij v obrambo in v korist slovenskega šolstva. Taki nastopi so bili vedno uspešni.
Zadnje čase se je v Gorici ustanovil šolski odbor, v katerem so zastopane razne organizacije in tu ne gre za to, kakšnega političnega in ideološkega naziranja so, ker pri stvari gre samo za šolske poT trebe in ne za kaj drugega. Slovenska demokratska zveza je od nekdaj želela tak odbor in sedaj ga imamo ter upamo, da bo koristen. Število učencev na slovenskih šolah žal stalno pada, deloma iz naravnih vzrokov zaradi majhnega števila rojstev, deloma pa tudi zaradi ma-lobrižnosti, nezavednosti in tudi smešnih predsodkov nekaterih slovenskih mater samih. Tu je govornik povedal, kako je neka taka mati pristno slovenske družine vpisala svojo hčerko v italijansko šolo, in prijateljici, ki jo je začudeno pokarala, da je kaj takega storila, odgovorila, da so italijanske šole bolj »nobel«. Pri tem so udeleženci bruhnili v glasen smeh.
»Le z veliko požrtvovalnostjo nas vseh bomo kos naši nalogi, je dejal dr. Kacin, Nalogi, ki je velike važnosti za naš obstoj in napredek. Z zadovoljstvom pri tem ugotavljamo, da je vendar uspelo doseči, da se je v ulici Randaccio v Gorici zopet otvoril slovenski vrtec. To pomeni, da naše delo in vseh, ki so k temu pripomogli, ni bilo. zaman. Zastavimo vse naše sile, je poudarjal dr.. Kacin, da naše šole ohranimo in po možnosti tildi izpopolnimo.«
Dr. Anton Kacin je govoril tudi o deželni avtonomiji in povedal, da je vodstvc; SDZ še vedno na stališču, da bo posebna deželna avtonomija, kot nam jo 116 člen ustave določa, le koristila in v ničemer škodovala. Zato pa je treba stalno zah^ tevati, da se nam zagotovi zastopstvo v deželnem svetu. Vodstvo SDZ ne počiva
niti v tem oziru in razprave v goriškem provincialnem in občinskem svetu, kjer smo slovenski svetovalci odločno nastopili za izvedbo avtonomije in za naše zastopstvo v deželnem svetu, so pokazale, kako močno nam je stvar pri srcu. »Slovenska demokratska zveza,« je zaključil dr. Kacin, »se že od leta 1947 bori za deželno avtonomijo in je takrat nastopila prva od vseh tedaj obstoječih strank in organizacij na Goriškem.«
Občinska svetovalca iz Doberdoba g. Lojze Frandolič, iz Dola in g. Anton Pahor iz Jamelj, sta poročala glede vode, luči, šole v. Jamljah in pokopališča v Dolu. Cena vodi je namreč v Doberdobu ze-
lo	visoka. Konzorcij bi moral v tem oziru ljudjem pomagati in ceno znižati. Ko
bo voda vrh sv. Mihaela, bodo napeljali cevi tudi po vseh krajih doberdobske občine, k Devetakom, v Dol, na Palkišče in naprej do Jamelj. Luči nimajo še vsi zaselki, pa je upati da jo bodo dobili. Nova šola v Jamljah je končana, treba je še plačati prostor, ha katerem stoji in prepisati lastninsko pravico, nato pa začeti s poukom. Pokopališče v Dolu bi se tudi lahko že uredilo, samo nekaj dobre volje je treba da pokažejo odgovorne oblasti.
Zupan iz Steverjana g. Hermenegild Podveršič je v kratkih besedah povedal, da je občinski svet, ki ga v glavnem sestavljajo izvoljeni na listi z lipovo vejico, izpolnil skoro vse točke programa, s katerim je števerjanska Kmetsko delavska zveza nastopila pri volitvah; napeljava
RESOLUCIJA
Udeleženci sestanka Slovenske demokratske zveze v Gorici v nedeljo dne 8. novembra 1959, na katerem so poročali dr. Avgust Sfiligoj in dr, Anton Kacin, občinska svetovalca, o delu v goriškem občinskem svetu, o položaju naše jezikovne skupnosti v Italiji, o delovanju Slov. dem. zveze in o načrtu za delo v bodoče; provincialni svetovalec dr. Andrej Makuc, župan v Stever-janu g. Hermenegild Podveršič; občinski svetovalec v Sovodnjah g. Karel Cernic iz Rupe; občinska svetovalca v Doberdobu g. Alojzij Frandolič in g. Anton Pahor o nujnih vprašanjih in poslovanju teh samoupravnih zastopov,
UGOTAVLJAMO
živo zanimanje za prizadevanje vodstva Slov. dem. zveze in izvoljenih predstavnikov v zadevah, ki se tičejo splošnosti, a tudi naše jezikovne skupnosti, posebej,
ODOBRAVAMO
dana poročila in delo, katero so opravili, ter jim
IZREKAMO
priznanje in zahvalo. Istočasno
PROSIMO
vodstvo SDZ in izvoljene predstavnike, naj nadaljujejo svoje delo v dosedanji smeri; zlasti pa naj si prizadevajo, da vlada pripravi in predloži državnemu zboru manjšinski zaščitni zakon, zakon za slovenske šole, da izvede regionalno avtonomijo a posebnim statutom, kot je obljubljena v republikanski , ustavi, in da se izposluje primerno zastopstvo Slovencev v regionalnem zboru.
Udeleženci
POTRJUJEMO
da je za naš narodni obstanek in napredek koristno, da imamo v samoupravnih zastopih svoje izvoljene predstavnike; zato smo sklenili zastaviti vse sile, da bomo lahko nastopili z lastnimi kandidatnimi listami tudi pri prihodnjih upravnih volitvah. Obvezujemo se, da se bomo med ljudstvom potrudili, da bo to naše prizadevanje vsestransko in velikodušno.
Gorica, 8. novembra 1959.
Šolski odbor jim je trn v peti
Kako znano se je v Gorici ustanovil Šolski odbor, ki ima namen skrbeti za koristi slovenske šole. Za kaj takega ni potrebno, da je oblast obveščena, ker je po ustavi vsako združevanje prosto. Samo zaradi pobiranja prostovoljnih prispevkov je bilo treba doseči dovoljenje od kvesture ki ga je tudi dala.
Toda »Piccolo« in »Arena di Pola« nista mogla prebaviti tega dejstva in zakonitega nastopa Slovencev. V torek 3. t.m. sta objavila oba isti članek, ki je iz trte izvita laž, ko trdi da gre. za politične namene, da člen 39 civ. zakonika ne spada v tako zadevo, da so pobudo za ustanovi-
tev Odbora dali titovci in da je za slovenske šole že vse poskrbljeno od strani italijanskih oblasti.
Kdor pozna goriške razmere in italijanske istrske izseljence takoj ugane kdo je tisti, ki je članek napisal in ga dal objaviti v obeh navedenih listih. Ni čuda, kajti nekateri italijanski istrski izseljenci so se naselili v naše kraje le zato, da nadaljujejo s tistim sovraštvom proti Slovencem in Slovanom sploh, ki so ga bili vajeni v Istri in ga tam ne morejo več gojiti in širiti. Pri tem moramo žal ugotoviti, da tudi take vrste ljudje prejemajo državno podporo. In če se ne motimo, jq
Meisni Jlic Triglava"
Slovenski emigranti, ki se borijo za u-veljavljanje demokracije med Slovenci in med jugoslov. narodi, izdajajo v Angliji »KLIC TRIGLAV A«, ki je neodvisen lisi List pa je tudi glas, ne glasilo SLOVENSKE PRAVDE, to je organizacije sluten-skih demokratičnih emigrantov, in ima svoj sedež v Angliji. Letos se je vršila IV. redna skupščina SLOVENSKA PllAV-DE, ki je dovedla do nekih sprememb. Z ozirom na važnost pojasnila, zakaj je »KLIC TRIGLAVA« neodvisen in tudi na važnost sprememb v SLOVENSKI PRA V-Dl, ponatiskujemo iz »Klica Triglava« št 244 od 19. 9. 1959 članek »NEODVISNI KLIC TRIGLAVA«.
S tem hočemo pripomoči k spoznavanju lista in gibanja, ki se tako močno trudita za uveljavljanje politične demokracije med Slovenci in med jugoslovanskimi narodi. To zanima namreč tako jugoslovanske emigrante, kakor tudi Slovence v zamejstvu.
NEODVISNI »KLIC TRIGLAVA«
Ze precej časa so naši bralci mogli o-paziti, da izdaja »Klic Triglava« Slovenska Pravda; danes morejo razbrati iz poročila o nedavni Pravdini skupščini, da se je na njej tudi razpravljalo o tem listu. Upravičeno torej lahko postavijo v-prašanje o odnosu med našim listom. KLICOM in Slovensko Pravdo in radi nanj odgovorimo.
Klic Triglava so pred enajstimi leti po-krenili člani Slovenske Pravde, vendar pa ga je z večjim ali manjšim uspehom na uredniškem ali upravnem polju vodil posebni konzorcij, četudi ne mislimo s tem zanikati, da zato ni imela Pravda nobenega vpliva na list. Imela ga je, kolikor so njeni člani sodelovali pri listu in ga zlasti prve čase držali pokoncu, vendar pa »Klic« nikoli ni bil njeno glasilo. (Pravda je tedaj izdajala svoje istoimensko glasilo).
Toda tekom let se je tak odnos pokazal zlasti s tehničnih vidikov nezadovoljiv in
je tako prišlo z letom 1954. da prenosa last ništa od konzorcija na Slovensko Pravdo Vendar pa se s tem vsebinski odnos lista do organizacije ni prav nič spremenil. »Klic« smo mogli označevati kot »glas« Slovenske Pravde, nikakor pa ne kot ifje-no glasilo, kar je bilo na III. skupščini istega leta tudi formalno potrjeno, češ da »Klic Triglava z izražanjem neodvisnega mnenja služi namenom Slovenske Pravde, ki si prizadeva vnesti v slovensko politiko novega duha« in naročeno, »naj Klic Triglava nadaljuje po začeti poti.«
Vendar pa je prav to neodvisno izražanje uredniškega mnenja - v.časih v nasprotju s Pravdo, včasih z njo, večkrat za njo, pogosto pa pred njo - povzročalo nekaj nesporazumov tako v javnoosti kot tudi med samimi člani. Zato je junija 1956 prišlo do končnega sklepa, da ostaja uredništvo v svojem mnenju neodvisno od Slovenske Pravde odnosno njenega izvršenega odbora, četudi ima slednji pravico postavljati in odstavljati urednika, vendar pa z logičnim, nepisanim zaključkom, da naj zgolj razlika v mnenju ne bo nikdar vzrok urednikove odstranitve.
Tako je »Klic Triglava« ohranil svojo politično neodvisnost, četudi se je zaradi javnosti obvezal svoje mnenje podpisovati. (Odtod skupni podpis »Uredništvo« ne koncu Klicovih uvodnikov, običajno na četrti, tu in tam pa tudi na peti ali šesti strani). Ko je bilo na pravkar minuli skupščini Slovenske Pravde brez glasovanja tudi sprejeto poročilo o tem sklepu iz leta 1956., in nato izglasovana nova pravila, ki spreminjajo zna;a,i Slovenske, Pravde, se je pokazalo, da sta bila omenjena sklepa o Klicu dalekovidna in pravilna, saj njegovega značaja ni treba prav nič spreminjati.
Tako »Klic Triglava« ostaja politično neodvisen, kar pa seveda ne pomeni, da moramo biti tudi politično nevtralni. To gotovo nismo. Toda do svojega mnenja prihajajmo brez kakšne zveze ali odvisnosti od katerekoli politične organizacije.
prejema tudi sama »Arena di Pola«. Zato je prav, da se Slovenci pritožimo za take strupene in krivične napade tudi na same višje oblasti. Nas Slovence pa ne bosta niti »Piccolo« niti »Arena di Pola« v naših plemenitih namenih za blagor naše šole zadrževala ter nas učila, kaj je po zakonu prav in kaj ne, kaj je politika in kaj skrb za šolo. Vse organizacije v-članjene v Šolskem odboru vedo kaj in kako ter zakaj, zlasti da je politika Od-, boru tuja stvar. Vedo tudi, da je 39 člen civ. zakonika nalašč za take odbore postavljen, in pisec neumestnega članka v »Piccolu« in v »Areni di Pola«, se je s svojim tolmačenjem zakona le osmešil ne pred Slovenci, ki vemo česa hudobija in hinavščina zmoreta, ampak tudi pri Italijanih samih, ki so v dobri meri. bolj brihtni kot pisec članka. Mnenje mnogih Italijanov je, da živijo istrski izseljenci s podporami, ki jih prejemajo, prav dobro. Zato rabijo ta rek, kadar hočejo poudariti, da jim ne gre dobro, kakor izseljencem:	»Saj	nisem	esule«. Nič zato,
ker tudi izseljenci imajo pravico do pomoči. Pribiti pa moramo, da jo prejemajo iz državne blagajne, v katero plačujemo davke tudi Slovenci, ki, bodi resnici povedano, niso v zadevi naših šol niti zašč;teni niti toliko podpirani, da bi lahko bili zadovoljni! Zato je nastal Šolski odbor in je prav, da je nastal!
Umpl je duhounili hmnitep značaja
Pred časom smo poročali o smrti župnika iz Laz v občini Podbonesec v dolini Nadiže, čg. Antona Kofola, ki so ga Italijani preimenovali v Cuffolo. Pokojnik je bil odličen poštenjak v vsakem oziru. On ni bil zmožen misliti na kako krivico niti v posvetnih zadevah. To ga je še bolj odlikovalo kot duhovnika, ki se ni ustrašil nobene sile, ampak je vse sprejel na svoja ramena, dobro in slabo.
Bil pa je zrcalno kremenit ne samo v verskih zadevah, ampak tudi v zvestobi do svojega slovenskega rodu, kateremu je ostal zvest do zadnjega. »Sem že star in čutim, da me Bog kmalu pokliče k sebi«, je ponavljal zadnje čase in zaskrbljeno spraševal; »Kdo pride pastirovat te moje ljube ovčice? Ali pride slovenski duhovnik, ali drugi?« Njegova okolica je bila že vsa posejana z neslovenskimi duhovniki. ki ga niso gledali lepega očesa, ker so poznali njegovo zvestobo rodu in njegovo odločno besedo v obrambo materinega jezika svojih ovčic.
Zdaj ga ni več! Ali bodo poslali na njegovo mesto slovenskega ali italijanskega pastirja? Krivic smo vajeni, da je kaj in se bojimo, da ne pride Slovenec, kakor bi bilo po božji in človeški postavi prav!
luči, zgradba šol in vrtca, ter še mnogo drugega. Zanima pa dosega vodovoda. V ta namen je vlada že dala na razpolago 20 milijonov lir. Občinska uprava pa bo nadaljevala " prošnjami, da priskoči vlada na pomoč za kritje vseh stroškov, ki jih bo gradnja vodovoda zahtevala. Zanima pa tudi ureditev cestnega omrežja, ki močno obtežuje občinske izdatke.
Provincialni svetovalec g. dr. Andrej Macuzzi (Makuc) je pojasnil, da mu je uspelo doseči, da prevzame cesto skozi Grojno provincialna uprava. Toda župan Podveršič nima še nobenega takega sporočila in potrdila. Nadalje je dr. Makuc poročal a njegovi zahtevi v provincialnem svetu, da se odbor potrudi doseči, da se Steverjan in Sovodnje vrneta v pristojnost goriške preture, kamor zakonito obe občini spadata, da ne bodo naši ljudje še naprej hodili dolgo pot y Krmin odnosno v Gradišče. V ostalem pa se naš provincialni svetovalec vselej poteguje za splošne koristi ljudstva, s posebnim ozirom na slovenske kraje.
Končno je g. Karol Cernic iz Rupe, občinski svetovalec iz Sovodenj in član vodstva SDZ, poroča!, kako se trije svetovalci trudijo za potrebe občanov. Tako so se oni zavzeli za zgradbo vodovoda, za resolucijo, da se občina vrne pod goriško okrajno sodnijo in za resolucijo glede deželne avtonomije. Seveda je zadev, o katerih svet razpravlja, veliko. Naj velja, da se naši trije svetovalci v Sovodnjah stalno udeležujejo vseh sej, razpravljajo in zagovarjajo potrebe in koristi Občinarjev.
Po vsakem poročilu se je vršila mirna in koristna razprava. K besedi so se o-glasili mnogi udeleženci sestanka.
O položaju naše jezikovne skupnosti i«
o	načrtu za bodoče delo je govoril dr. Sfiligoj, ki je za zaključek poročil in razprave prikazal ne ravno rožnat a tudi ne obupen položaj naše jezikovne skupnosti ter pozval vse udeležence, naj se živo zanimajo za našo stvar. Zagotovil je, da bo vodstvo SDZ še naprej delalo za priznanje in spoštovanje vseh pravic našega ljudstva, dokler ne bodo uzakonjene, tudi če bo treba pritožiti se na ustavno sodišče. Klenih besed je dr. Sfiligoj pozval udeležence, naj iz ljubezni do našega ljudstva in do naše pravice stvari požrtvovalno pomagajo, da lahko nastopimo tudi prihodnje leto na volitvah in odnesemo častno zmago. »Vsi, kar nas je tu zbra’-nih«, je pomembno poudaril govornik, »se žrtvujemo brezplačno. Žrtvujmo se še naprej za naše ubogo ljudstvo, ki nas tako močno potrebuje. Zgodovina pa pokaže, da smo na pravi poti in da smo storili vse, da izpeljemo naše delo častno do konca.« S ploskanjem so udeleženci odgovorili na poziv.
G. Ciril Terpin iz Steverjana je nato predlagal resolucijo, ki jo je prebral in zbor jo je z aplavzom potrdil.
Ker se nihče ni oglasil k slučajnostim, se je g. dr. Kranner, ki je sestanek Vodil, zahvalil vsem udeležencem, jih pozdravil in sestanek zaključil.
VESTI IZ STEVERJANA
SEJA OBČINSKEGA SVETA
V	soboto 31. oktobra se je vršila seja' občinskega sveta pod predsedstvom župana g. Podveršiča, na kateri so najprej razpravljali o proračunu za prihodnje leto 1960. V glavnem so vse postavke lanskoletnega proračuna ostale nespremenjene in le izdatki za ceste znašajo pol milijona lir več; to pa zaradi cestarja, ki ga občina nujno rabi in ki ga bo treba namestiti. Proračun predvideva le nujne izdatke, pa izkazuje vseeno skoro pet milijonov primanjkljaja v primeru z dohodki.
Nato je svet prešel na razpravo o drugih točkah dn- vne-ga reda in sklenil povišati družinske doklade občinskim uslužbencem. ker je to v skladu z znkonom. Potrdil je tudi služb) sedanji šolski po-r.trežnici v Jazbinah.
Poleg proračuna, na i:v icm sr, S” svetovalci zadržali preerj časa, -i‘ svet resni razpravljal tudi o na>e im 3.5)00 000 lir pos .ji!a pri banki »Cassa Cer. -siti >> pre• st iti« in to z'i kriMe strošk • elekt ifi-kacije še tistih zaselkov števerjanske občine, ki so še vedno brez razsvetljave. Z delom za elektrifikacijo je prav za prav podjetje SELVEG že pričelo in je upati, da bo luč v kratkem zasvetila povsod, najprej pa v Jazbinah. Posojilo bo krila občina s 25 odstotkov v tridesetih letih, ostale tri četrtine izdatka pa prevzame država.
*	* *
SOLA V JAZBINAH Sola v Jazbinah je skoro že dokončana.
V	Valerišču pa bo gotova do 26. t.m. Ta dan namreč zapade rok, ko mora gradbeno podjetje šolo končati. Tako upamo, da se bo pouk vršil od novega leta naprej v novih šolskih poslopijh. To bo posebno veselilo otroke v Jazbinah, ker so sedanji prostori neprimerni za šolo.
*	* *
POČASTITEV PADLIH Na Vseh svetih dan so občinska uprava, kmečkodelavska zveza in Zveza borcev položili vence na spomenik v vojni padlih domačinov. 2upan g. Podveršič je imel letos lep priložnostni govor v počastitev vojnih žrtev. V svojem govoru se je župan spomnil vseh padlih domačinov na raznih bojiščih v Galiciji, v Afriki in doma ter drugod. Cerkveni zbor je zapel dve žalostinkii
Srčna mišica in njene težave
Ce stisnemo roko v pest, imamo pred seboj velikost srčne mišice. Roko na srce; kje točno leži srce? Napačno ne v prsih na,levi strani, ampak v sredini. Tesno za prsnico, pokrito s pljuči in zavarovano z rebemimi oklepom.. Srce je urejeno kot ministrska pisarna: v okpredju sta 2 preddvora, zadaj dva prekata. Skozi te štiri prostore se pretaka življenjski sok po predpisih enosmernega cestnega prometa. Prostori so opremljeni s krilnimi vrati -s tako imenovanimi srčnimi zaklopnicami. Te prepuščajo krvni tok v prostore, ne pa tudi iz njih.
Kaj uganja srce. ve sleherni zemljan. Utriplje. Pri zaljubljencih in obtožencih krepkejše kot pri normalnih ljudeh. Življenjski motor potiska z vsakim utripom kri v žile. Približno deset tisoč litrov dnevno. Ce bi naše srce pognalo dvigalo, potem bi se s to močjo v eni uri prepeljali skozi pet nadstropij. To je že kar spoštljiva zmogljivost. Kljub temu se zdia-vo srce ne pretegne. Dejansko dela dnevno po 6 ur in pol. Kot državni uradnik. 17 ur in pol naše srce počiva v kratkih odmorih. Srce udarja približno enkrat v sekundi. Delo srčne črpalke pa traja samo četrt sekunde, nato motor počiva tričetrt sekunde.
Srčni motor ima moč 1/375 konjske sile in s to močjo poganja kri v »krvni obtok« v obliki številke 3. Gornja pleta osnnce je »mali« pljučni krvni obtok, spodnja je »veliki« telesni obtok. Na križišču osmi-ce obratuje srce. Zato je razumljivo, da so srčna obolenja v tesni zvezi z obolenji krvnega obtoka. Srce je krvna črpalka. Razdeljeno je v dve samostojni polovici, " desno in levo, ki sta medsebojno ločeni 's steno. Vsaka stran ima zgoraj svoj preddvor in spodaj svoj prekat. Desna črpalna postaja poganja pljučni, leva telesni krvni obtok.
Brez krvnega pritiska ne bi bilo krvnega obtoka. Krvni pritisk je neke vrste mora, ki nas včasih preganja med spanjem.
Duševno potrti ljudje zmanjšujejo svoj krvni pritisk; žalost proizvaja manjši pritisk. Ce je ta prenizek <hypotonija), se onesvestimo. Ljubosumnost, strah ali je za vse to pa dviga krvni pritisk (hy-pertonija). V takih primerih se nam dozdeva, da se bomo raztreskali. Zato si krvni pritisk merimo samo telesno odpočiti in duševno uravnoteženi.
V	srednjih letih je normalni krvni pritisk približno toliko nad številom 100 kot je število doseženih let starosti. To je splošno pravilo. Cim starejši postajamo, tem višji je krvni pritisk. Natančneje nas bo o tem poučil zdravnik. Pritisk 120 pomeni; Ce bi si prerezali žilo na roki, bi krvni curek dosegel višino enega metra in pol. Ce je krvni pritisk nad 150, je to lahko že preveč.
Človek z visokim krvnim pritiskom se mora za nekaj časa odpovedati svojim vsakdanjim opravilom. Zdravnik mu bo pomagal. Večkrat dosežemo zboljšanje s kopeli in klimatičnimi kurami, včasih zdravilno učinkuje primerna dieta. Največkrat povzroča čudeže humor! Otresimo se jeze in poženimo strah skozi vrata! Visok "krvni pritisk je v resnici pritisk na dušo. Notranja sproščenost je najboljše zdravilo.
Srčna črpalka je lahko napol hroma ali pa čvrsto deluje. Velikost srčne mišice je odvisna od njene zmogljivosti. Lenobni karpi imajo majhne srčne mišice, poskočne postrvi pa so opremljene z zajetnimi srčnimi mišicami. Moderni meščani so kot karpi. Dnevno vlačijo svoje avtomobile iz garaž, ne pa tudi svojega srca, Vozarijo in vozarijo ali pa čepijo pri mizi - tudi takrat ko ne jedo in pijejo -zvečer posedajo pred televizorjem. Taki
ljudje imajo karpovo srce, »srce v štali«, lenuharsko srce.
Med tisoč zemljani, ki to se poslovili s tega sveta, jih je pred štiridesetim leti umrlo sto na srčnih okvarah ali motnjah krvnega obtoka. Danes jih umre že štiri-stoštirideset. Na raku jih umre stodevet-deset, zaradi prometnih nesreč petindvajset.
Srčno mišico, ki naj bi bila zmogljiva tudi v visoki starosti, je treba stalno uriti. Cim starejša je, tem bolj. Zato čim več gibanja in čim več sprehodov! Srce, ki stalno počiva v avtomobilu ali pa naslonjaču je majhno in grdo. Gibanje veča in -krepi. Ce je človek obilen po obsegu, je nujno potrebno shujšanje, ki naj ga predpiše zdravnik.
imamo tudi bolezensko povečane srčne mišice. Pri okvarah srčne muskulatu-re, srčnih zaklopnic in drugih težavah mora srce več delati in se zato poveča. Ljudje z okvarami na srčnih zaklopnicah imajo športno srce, pa čeprav se s športom ne ukvarjajo. Tudi pretirano uživanje alkohola ima lahko za posledico razširjenje srčne mišice. Črpalka mora poleg krvi pognati še vino in pivo pijančka in se zato krčevito poveča.
Sicer pa nam bodo odgovori na naslecl-ja vprašanja marsikaj pojasnili:
1)	Ali srčno bolni lahko uživajo kavo? To je pri nas zelo važno vprašanje. Odgovor: Da - v mnogih primerih. Kava in čaj vplivata spodbudno na srce, na osrednji živčni sestav in na ledvice. Za vrsto srčnih bolezni velja prava kava celo kot dragoceno zdravilo, ker pospešuje zmogljivost srčne mišice in ker se srčna mu-skulatura krepkeje stiska in je utrip zato
izdatnejši. Kofein razširja krvno ožilje; če je krvni pritisk prenizek, se že kmalu povzpne na normalo. Kava pa je lahko tudi škodljiva. To ugotavlja v posameznih primerih seveda zdravnik.
2) Alt je res, da televizijsko gledanje lahko izzove »angino peetoris«? Da - v Angliji so v zadnjem času ugotovili »Te-levision-Angino«, ki je menda najpogostejši emocionalno izzvan srčni napad. Dramatične televizijske oddaje včasih kvarno vplivajo na nekatere paciente. Zato bomo pri takih oddajah aparat enostavno izključili.
3) Ali ima suhec boljše srce od debe-luharja? Da v splošnem suhec preživi debeluharja. O tem so vse življenjske zavarovalnice prepričane. Kdor trpi na previsoki teži, nalaga svojemu srcu pretežka bremena. Debelost dviga krvni pritisk in vodi k predčasnemu poapnenju. Vsekakor pa ni nobenih dokazov, da srčna in-fartka pogosteje mlati po debelih kot po suhih ljudeh. Ža ohranitev zdravega srca velja naslednje pravilo: Zajutrkuj s cesarjem, kosi z meščanom, večerjaj z beračem. In do dvajsetega leta: pojej vse, kar gre v želodec; do tridesetega leta: pojej vse, kar ti prija; od tridesetega leta dalje: jej čim manj mogoče!
4) Ali oboleli na cirkulaciji lahko vozijo avto? V največ primerih je bolje, da to opuščajo. Krivdo na štirih petinah prometnih nezgod nosi človek. Pri eni četrtini vseh prometnih nezgod so ugotovili, da so jih povzročili ljudje, bolni na srčnem obtoku.
5) Ali lahko že v naprej slutimo, da nas bo zadela srčna kap? Ne - največkrat ne. »Srčna kap« je normalno srčni
(Nadaljevanje na 4. str.)
Beograjska nuklearna izkušnja
Atomsko nesrečo, pri kateri bi kmalu šest jugoslovanskih znanstvenikov izgubilo življenje, bodo sedaj rekonstruirali kot znanstveni poizkus. Prizadete osebe bodo nadomestili z umetnimi pupami. Kot je sporočil generalni ravnatelj Mednarodne atomske oblasti, Sterling Cole v New Yorku, bodo poizkus skupno izvršile Združene države, Jugoslavija in Sovjetska zve-, za. Poizkus, tako je zatrdil ameriški učenjak, bo za bodoče zdravljenje bolnikov, ki so se ponesrečili zaradi izpostavljanj^ atomskemu izžarevanju in za zdravljenje levkamije, izredno važen.
Atomska nesreča se je pripetila v jeseni 1. 1958, o čemer je »Demokracija«
Opozarjamo javnost na deveti dobrodelni ples
6. februarja v hotelu Excelsior
obširno poročala in jo je titovski in so-potniški tisk na našem ozemlja gladko zamolčal.
V	beograjskem institutu za nuklearne študije so bili znanstveniki zaradi pomanjkljivega nadzorstva, izpostavljeni smrtno nevarnemu obsevanju nevtronov in gama žarkov. Nemudona so jih morali z letalom prepeljati na zdravljenje v Pariz. .Petim izmed šestih ponesrečencev so rešili življenje z vbrizganjem hrbtnega mozga v krvni obtok. Na ta način je mo-
STOLETNICA NAFTE
Petrolej je danes najvažnejša in morda tudi najbolj poželjiva surovina našega stoletja. Brez petroleja si skoraj ne moremo zamišljati modernega človeka.
Točno pred sto leti je pričela bitka za »tekoče zlato«. Takrat je zašenjaški Edvard Laurence Drake, bilo, je v jeseni 1. 1859, navrtal luknjo in iz nje je prihajala na površje zelenkastočrna tekočina. Drakovo delo je pomenilo pravo revolucijo, in petrolejska mrzlica je zajela človeštvo, ki se še do danes ni pomirila. Petroleja’ pa niso spoznali šele pred sto leti, ampak je bila tekočina znana že tisočletja. in že v zgodnjem srednjem veku so jo uporabljali v. najrazličnejše namene.
Ze očak Noe je svojo barko mašil z zemeljsko smolo, kot poroča sv. pismo: Zemeljska smola je asfalt. Ta pa nastaja iz petroleja pod svetlobnimi vplivi. Pri gradnji babilonskih zidov in mesta Ninive, v obeh slavnih središčih staroveške kulture so uporabljali asfalt namesto današnje malte. Stari Babilonci so že poznali petrolejke, ki so jih polnili z za silo prečiščeno nafto. Ko je Aleksander Veliki zavzel glavno perzijsko mesto Ekba-tano, so mu priredili iluminacijo ki se ji Grki niso mogli načuditi. Nafte (arabska beseda za petrolej) do tedaj skoraj poznali niso.
Po grški pripovedki je Medea prevlekla oblačila svoje tekmovalke Krevze s »črnim strupom«, z nafto. Ko se je ob ženi-tovanjski mizi Krevza preveč približal^ bakljonoscem, se ji je obleka vnela. Tudi pesnik Herodot, ki je mnogo potoval, je marsikaj povedal o perzijskem petroleju.
Na polotoku Apseronu ob Kaspiškem morju se je v prastarih časih vnelo ne-
kaj naravnih petrolejskih vrelcev. To so bili »sveti ognji«, kamor so v šestem stoletju pr. Kr. odhajali številni romarji. Skozi tisoč let so ti vrelci goreli. Sele leta 1885 je ruska vlada prepovedala ognjeni kult.
Marko Polo poroča, kako je v 13. stoletju dospel v Baku. Takrat so nafto prenašali s karavanami v "Bagdad, kjer so tekočino uporabljali za razsvetljavo in kurjavo.
Splošna uporaba petroleja v Orientu je pričela, ko so v VII. stoletju Arabci zavzeli Perzijo. Morske roparje so takrat preganjali z »ognjenim orožjem«. Bila je to mešanica ugašenega apna, kamene soli in asfalta, ki so jo brizgali na sovražnika. Skozi ves srednji vek je bilo to orožje strah in trepet za napadence.
Petrolej pa so uporabljali tudi kot zdravilo. Arabski zdravniki so predpisovali proti najrazličnejšim obolenjem naftino sol. Stari Egipčani pa so nafto uporabljali pri balzamiranju mrličev.
Kljub svoji prastari zgodovini pa je petrolej zavzel •• gospodinjstvu in industriji svojo pravo veljavo šele pred dobrimi sto leti. V prejšnjih časih niso znali smrdljive tekočine zadostno očistiti, ra-fininirati. Zato se tudi niso zanimali za obilnejše pridobivanje petroleja. Zadovoljevali so se v glavnem z neočiščeno nafto. Edini, ki je v Ameriki zvrtal petrolejski vrelpc, je bil Samuel Kier. Ta je z nafto polnil steklenice in jih prodajal kot »iz zemlje pribobijeno medicino«. On je prvi segreval nafto in tako našel čisti petrolej. Prvo uporabno petrolejko, ki je dobro svetila in ni dimila, je leta 1855 izdelal Američan Siiliman.
Petrolejska mrzlica je pričela svojo
							
POD ČRTO
HiŠo so mi pobrali
Satirična zgodba
Zgodilo se je pred nekaj meseci. Nekje v Jugoslaviji, ob koncu leta 1958. Dva dni (jred Novim letom, ob času ko s: mnogi ljudje drug drugemu želijo boljšo bodočnost, lepše življenje.
V	mali sobici, vlažni, tesni se že ure in ure premetavam po trdi postelji. Ne morem zaspati. To se mi dogaja pogosto Nisem osamljen, v mislih knjižim svoje življenje ali pa se razgovarjam sam s seboj. Zakaj živim, kam me bo življenje pripelialo, zakaj smo sploh na svetu, kaj bo po smrti? Vse je nesmisel: življenje ali moje misli, se sprašujem? Dejstvo je. da sem živ, čemu služijo spraševanja? Kaj ni vredno živeti že zaradi življenja samega (celo pod komunisti)? Ker me odgovori nikoli ne zadovoljujejo, ali pa mislim, da ostajajo ta vprašanja brez odgovora, mi preskakujejo misli z enega predmeta na drugega. V mislih spreminjam preteklost, ustvarjam bodočnost, pozabljam na sedanjost - in tako zaspim...
Nacoj pa zaspati ne morem. Najbrž zato, ker ne sanjarim: gledam kot v filmu, ki se pretaka po platnu, kot gledalec, pa spet kot glavni junak. Res se mi zdi, da glavni junak le nisem jaz. Sem tisti, ki živi, diha in misli - sedaj, v tem trenutku. Vse tisto, kar je bilo pred tem, je nekdo drugi. Njegovo življenje je bilo pred vojno lepo in udobno, čeprav je iz navade rad jadikoval in zabayljal. Bil je hišni posestnik, trgovec, ljudje so ga spoštovali; prijatelj, žena in otroci so ga radi imeli. Privoščil si je po kako strast, fotografski aparat, motorno kolo, poleti je odhajal na morje, včasih se je potepal po tujini. V določenem smislu je bil -kot so takrat govorili - buržuj. Končno pa je bila tudi država buržujska. V političnem slovarju so jo imenovali »polje-
delska« ali »narodna« država. Tisti, ki se jim je najbolje godilo, to je bila buržo-azija, Saj je bil na oblasti prav ta razred;
Pa si oglejmo tega mojega junaka! Spremenil se je. Ali ni njegovo utemeljevanje dokaz režimske prevzgoje? Dialektični materializem v vsej svoji ideološki bistrosti. Kaj ni ta »druga« Jugoslavba -komunistična, ker je dobra samo za ku-muniste, za novi razred, ki se je dokopal oblasti? V političnem slovarju se tudi ta država imenuje »narodna«... No, to pa je že druga zgodba.
Pred nekaj urami je radio objavil, da so mi pobrali nepremičnino. Od sedaj dalje bo pripadala« narodu«, oziroma njim-novemu razredu. Se pred nedavnim časom bi me to razjarilo, ko bi o tem razmišljal. Lopovi, banditi - bi jih zmerjal. Obtoževal sem kraljevo vojsko, politike, koloboracioniste, zahodne zaveznike, komuniste. Tako sem reševal problem odgovornosti. Danes pa sem se pomiril. Potolkli so me. Ne toliko zaradi tega, ker so me izropali, ampak zato, ker prvič v življenju uvidevam, da sem v precejšnii meri vsega tega tudi sam kriv. Bolje povedano: kriv je glavni junak, jaz sam, če gledam skozi preteklost.
Tako strašno sem utrujem... Ce bi samo mogel zaspati...
Ali misli me trpinčijo. »Mojo« Jugoslavijo so izvoievali kmečki ljudje, organizirala pa jo je - buržoazija. Sedanjo »njihovo« so spet ustvarili, če lahko tako rečemo, kmečki ljudje, ali so jih spet organizirali komunisti. Čeprav so se polastili oblasti zaradi zunanjih dogodkov komunisti, so odšli, zlasti njihova inteligenca, v gozd. Čeprav mi to dejstvo ne godi, moram stvarnost priznati. Čeprav niso bili prvi pri vstaji in čeprav so bili nekako prisiljeni, da se vojskujejo, ko so Nemci udarili na Sovjetijo, so narod organizirali, so trpeli in umirali. To je neizpodbitno; je resnica, stvar pa lahko ocenjujemo tudi drugače. Kaj ni naša
inteligenca prav tako delila usode z najširšimi ljudskimi plastmi v času balkanske vojne in v prvi svetovni vojni? Ker; je cvet inteligence ostal na bojiščih, so oblast prevzeli slabiči. Ce že o vsem tem razmišljamo, kaj se ni nekaj podobnega zgodilo tudi pri komunistih? Mnogi idealisti so ostali pod zemljo, mnogi so se trpko razočarani umaknili. Tako so ostala vrata odprta za karieriste in špekulante? Z drugimi besedami - zamena pokolenj v obeh primerih.
Stvari pa vendar niso tako preproste, kaj niso med obema vojnama dorasla nova pokolenja, ki so zamašila praznine? Tako se sprašujem in odgovarjam - in tu je težišče problema: ničesar ne pojasnjuje dejstvo, da nisem odšel sam in meni podobni, da organiziramo narod v vstaji in težavah, narod, ki je bil v pretežni večini s tistimi, med katerimi je bilo tudi moje srce (in moje koristi)? Bil sem nevtralen sredinec. Čuval sem svoje dragoceno življenje. Želel sem samo »jemati« in ničesar »dati«. Takšna so dejstva. Pred vojno se nisem maral ukvarjati s politiko, med vojno sem stal ob strani - po vojni pa so mi bili vsi krivi za naslalo stanje...
Ce bi mogel zaspati...
Ce bi le mogel sanjariti, izfilozo lira ti preteklost. Samo, da prepričan sebe, da je moja nerealnost stvarnost. Res je, samo tako bi zaspal, zadremal v svoji iilo-zofiji... Ali pobrali so mi hišo. Meni in tisoč drugim: po večini tistim, ki niso hoteli in se znali vojskovati, da ohranijo tisto, ljar so imeli... Morda je moje jadikovanje čisto materialistična zadeva; vpi'v materialistične filozofije? Tudi to me obremenjuje; .v mojem življenju, vsaj v zreli dobi, ni bilo mnogo idealov... Kako to. da je bila ona »prva« neprimerno boljša in potrpežljivejša od »druge« Jugoslavije, čeprav tudi ta ni bila mnogo vredna, jaz pa sem bil eden njenih stebrov. Mnogo je bilo tu gnilega...
Ali bi kaj pomagalo, če bi bil tudi jaz
zmagoslavno pot iz nneznatnega mesteca Titusville. Moderne petrolejke so si hitro osvojile vsa moderna gospodinjstva, in rafinerije so imele polne roke dela, če so hotele zadovoljiti naraščajoča povpraševanja. Nekaj let kasneje si je tudi ruski kavkaški petrolej ponovno pridobil nekdanjo slavo. Perzijske in evropske petrolejske vrelce so opremili z modernimi napravami. Ob koncu prejšnjega stoletja so se na cestah pojavila prva motorna vozila in od tega časa dalje so stalno na delu raziskovalci z modernimi vrtalnimi napravami, saj je petrolej danes najvažnejša surovina in energetični vir svetovne industrije. Okrog petroleja se vrti mednarodna politika. »Crni strup« Medeje se je preobrazil v moderno velesilo.
Kulturna svoboda
Ko smo pred časom priobčili nekaj pripomb o romanu Branka Čopiča »Gluhi smodnik«, se je »Pr. dn.« razhudil in na dolgo in široko prepeval slavo raznim »junakom žice in pištole«, ki j‘h je pisatelj v svojem delu postavil tja, kamor spadajo. V Zagrebu je tamkajšnji komunistični dnevnik po svoje prikrojil intervju s pisateljem, partijski cenzurni aparat pa se je trudil, da bi pisateljevo delo povsem izmaličil. Tiskane besede pa ni moč izbrisati brez grmade...
Branko Čopič je sedaj napisal novo delo »Odmiranje medveda«. Komunistična cenzura pa zahteva temeljito popravilo. Pravijo namreč, da je priljubljena partijska parola o »odmiranju države« v novem Copičevem delu prav to parolo razkrinkala kot skupek laži v besedi in zla
v	stvarnosti.
aktivnejši? Za trenutk mi je bilo to vprašanje prikupnejše. Morda bi bila to rešitev. vsaj rešitev osebne odgovornosti? Kako pa bi mogel prav jaz spreminjati tok? Eden več ali manj? Kaj mora pri neki akciji zares sodelovati večina? Končno jih je bilo mnogo takih, ki niso bili taki kot jaz, pa kaj je zaleglo? Mnogi izmed njih hirajo nekje in zakaj, čemu? Nisem storil svoje dolžnosti; zato sem deloma kriv. Politika je grda reč, ker sem dopustil, da jo vodijo grdi ljudje... Ali nisem grd tudi sam že s tem, ker sem prepustil vodstvo države umazancem... Pasivnost, neaktivnost, nevtralnost so včasih iste last nosti kot brezdelje, gniloba, teror...
Ne morem in ne morem zaspati...
Tudi to stanje ne more trajati večno, posebno še, če upoštevamo bojevnike in idealiste, ki jih še vedno imamo nekaj. Ce sem že sam ničvrednež, niso tudi o-stali taki. Poglejmo samo našo mladino. To so sami bojevniki, sami idealisti. Vsi se zanimajo samo za slovenske probleme; ne ukvarjajo se z malenkostmi niti z materialnimi vprašanji, kot n. pr. z mojo konfiscirano hišo. S tako mladino je bodočnost slovenskega naroda zajamčena...
S to mislijo sem le zaspal...
Po B. K. Bogiču
zeg prispel v kosti in odstranil smrtne okvare.
Ker je na srečo pet znanstvenikov o-stalo pri življenju, je sedaj mogoče nesrečo rekonstruirati in ugotoviti količino žarkov, ki so jih organizmi ponesrečencev vsrkali. Pri tem poizkusu se učenjaki nadejajo odkriti nova spoznanja za učinkovito zdravljenje atomskih ponesrečencev z vbrizgavanjem hrbtnega mozga.
Vzorni norvsShi visohoSoicf
Norveški visokošolci v Oslu so se za begunsko leto domislili akcije, za katero jim izreka priznanje ves svobodni svet. Pet tisoč visokošolcev je nekaj dni ves svoj prosti čas žrtvovalo pomoči beguncev. V časopisju so objavili, da so pripravljeni opravljati najrazličnejša dela: čiščenje stopnišč, urejevanje shramb, vrtna opravila, čiščenje preprog itd. Za o-semurno delo je študentovska organizacija zahtevala 20 norveških kron (1800 lir).. Na ta način so v nekaj dneh zaslužili skoraj tri milijone lir, ki jih je osrednji študentovski odbor v celoti izročil begunskemu odboru.
S tem pa študentovska akcija še ni bila zaključena. Visokošolci so obšli vse trgovine v Oslu, in nekaj tisoč prodajalcev je darovalo najrazličnejše blago. Petnajst prevoznih podjetij je izvršilo brezplačni prevoz na zbirališče blaga, na Univerzitetni trg. Tu so 28. oktobra fant-tje priredili sejem, kjer so prodajali nabrane obleke in zimske plašče, športno opremo in televizorje ter na sto in sto drugih koristnih predmetov. Skupni izkupiček sejma v korist beguncem še ni znan, vendar zatrjujejo, da sd samo ▼ Oslu nabrali študenti več prispevkov kot katera koli pokrajina v Zahodni Nemčiji.
Plebiscitni darovi
Po koroškem plebiscitu, po prvi svetovni vojni, je 'Avstrija nekemu Rimljanu za »uspešno delo« darovala razkošno vilo ob Vrbskem jezeru. Tudi kanalska dolina je bila Miklavževo darilo. Koroška deželna vlada ie za 40 letnico plebiscita pričakovala, da ji bo dunajska vlada podarila 300 milijonov šilingov. Precej časa so barantali, sedaj pa je darilo tu - 10 milijonov šilingov za plebiscit, ki je bil prav t potvorba samoodločbe.
Čevlji
Mihael Zoščenko Trofimič iz naše stanovanjske komune se je odpravil, da kupi svoji hčerki par čevljev. Njegova Njuška je bila še nedorasla mladenka, stara sedemnajst let.
Trofimič je škripal z zobmi - tako potraten izdatek, je pomislil -, zgrabil Njuš-ko za roko, in odšla sta v mesto.
Vstopila sta v eno izmed prodajaln s čevlji. Tam so mu razkazovali izdelke in Njuški merili čevlje. Vse je šlo gladko izpod rok. Čevlji so bili trpežni in tudi pravšne mere. Samo nekaj ni bilo prav, kar odkrito povejmo: cena, stodvajset rub-
Neuspch 5. zasedanja
jugoslovansko-italijanskega mešanege odbora
(Nadaljevanje s J. str.)
zaprav samo debatni klub, brez vpliva in celo nesposoben, da bi se dokopal vsaj do enotnega mnenja pa čeprav tako jasni, nesporni in v sporazumih že re* reglementirani stvari kot je v-prašanje dvojezičnosti in šolstva.
Bo ostalo pri tem? Težko je danes odgovoriti na to vprašanje. Italija in Jugoslavija preživljata glede reševanja medsebojnih manjšinskih problemov delikatno obdobje, ki ga morata v* saka zase v lastnem in tudi v skupnem interesu čimprej premostiti. Vsak trenutek je drago* cen,	***
IMUIM
jev! Trofonič bi rad nekaj mnogo cenejšega, takole za petnajst ali tudi dvajset rubljev.
Zato se Trofimič ni menil za obupen Njuškin krik in vik, ampak je popeljal hčerko y naslednjo trgovino. V tej so zahtevali sto rubljev, v tretji prav toliko. Skratka, kamor koli sta prišla, se je ponavljala ista zgodba: čevlji po nogi, blago kar dobro, ali zaradi cene ni bilo, kljub Njuškinemu joku, soglasja.
V	peti trgovini si je Njuska spet pomerjala čevlje. Bili so kot uliti. Cena: devetdeset rubljev, brez vsakršnega popusta.
Trofimič je pričel vzdihovati in moledovati, vsaj 30 ali 40 rubljev bi mu lahko popustili, je menil. Medtem se je Njuška z novimi čevlji na nogah napotila proti vratom in - prevzela jo je pametna zamisel od tu na ulico.
Trofimič se je pognal za njo, ali prodajalec ga je zgrabil in zadržal.
»Najprej, tovariš«, je dejal, »denar, potem pa lahko odideš po svojih opravkih!«
Trofimič je prodajalca rotil, naj vendar malo počaka.
»Saj se bo otrok takoj spet vrnil. Tile čevlji so za današnjo draginjo nepriprav-ni. Otrok bo malo poskočil in se vrnil!«
Njuška pa na vrnitev ni mislila.
Kaj je Trofimiču drugega preostajalo, ko da je odštel zahtevani znesek in jo jezno pobral naravnost domov.
Tudi Njuška ie bila doma in se postavljala s svojimi novimi čevlji.
Četudi j' je Trofimič pošteno izprašil krilo, so tudi čevlji ostali doma.
Morda ste dragi čitatelji, opazili, da merijo po tem dogodku po državnih prodajalnah čevljev samo levi čevelj, medtem ko leži desni nekje skrit, ali pa ga prodajalec stiska med koleni in ne dvo-ljuje, da bi se ga kdo dotaknil.
Otroci so v teh časih kar precej samostojni. Novo pokolenje, to je treba priznati, je precej svobodno.
Indirektna kolektiuizacila p Jugoslaoljl
Potrebna razmišljevanja
Dne 15. oktobra je Titova narodna skupščina v Beogradu potrdila nov zakon »Zakon o izkoriščanju poljedelskih zemljišč«.
Letošnja letina je bila v Jugoslaviji rekordna. Pri tem so bili jugoslovanski komunisti postavljeni pred dvoje vprašanj, s kakršnimi se v normalnih državah ne ukvarjajo. Prvo vprašanje, kje naj najdejo skladišča za žitarice in drugo vprašanje, kakšno naj bo odgovarjajoče mark-, sistično utemeljevanje za tako uspešno žetev. Naravnost neverjetno je, da jugoslovanskim komunistom drugo vprašanje povzroča več preglavic kot prvo.
Razpravljanja o tem drugem vprašanju potekajo v glavnem v treh skupinah'
1)	osebna razpravljanja med kmečkim ljudstvom; 2) razprave med agrarnimi strokovnjaki; 3) govori komunističnih aktivistov. Titovski tisk seveda o razpiav-ljanjih kmečkih ljudi ne piše. Zalo pa nas o tem obveščata obe skupini 2. in ;>. ki pridno razglašata, da se kmetje hvalijo, kako je rekordno letino dal Bog, ki je poslal dež in sonce k čemer je pripomogla kmečka pridnost in ne komunis.ičnu politika Agrarni str-Kovnjaki pripisujejo s svoje strani bogato letino modernim poljedelskim svojem. Komunistični aktivisti, ki so najglasnejši, pa kričijo, da je za letino edino zaslužna »pravilna partijska politika«.
Uradni koli unistični tolmači, med njimi tudi Edvard Kardeli, zf -rjujejo, da so »novi odnosi« v jugoslovanskem poljed -1-stvu obredih letošnjo rekordno leti*' - in ne agrarno tehnični ukrepi, investicije in mehanizacija. »Kmlvetni gospodarski odnosi, živ človek, njegov pok.ž->j v pii-delovanju in perspektive, ki se mu odpirajo«, to so proizvajalni elementi, ki jih je ustvarila seveda partija.
Perspektive so zares jasne in nedvomne. Jugoslovanski končnosti se P° lepkih izkušnjah javno izogibalo zamis'i kolektivizacije. Rami razglašajo, da hi bila kolektivizacija stalinističnega lipa * ata na za poljedelsko proizv tanit. N n drugi strani pa ne prikrivajo, da ,e »socialistična transformacija« vasi njih,v glavni ciij.
Namesto prisilne kolektivizacijo so si izmislili nekaj, kar imenujejo »socialistično kooperacijo« med samostojnimi kmeti in »delovnimi zadrugami«. To sodelovanje samo po sebi je za kmeta gotovo koristno. Za jugoslovanske komuniste je to nekaka prevzgoja, po kateri bi se čez čas vsaj mladi kmetje prepričali o potrebi pristopanja v zadruge.
»Cesa naj se kmet boji, če se mu pod določenimi pogoji sodelovanja z zadrugo omogoči, da pridela več, kot je pridelaj do sedaj. Kmet mora verjeti, in izkušnja ga o tem poučuje, da kooperaturni odnosi ne temeljijo na goljufiji in prevari. Nihče; kmeta ne sili v zadrugo, da mu na ta način pobral zemljo in ga spravil v bedo... Kot je že splošno znano, mi ne silimo in niti ne bomo silili samostojnega kmeta, da sodeluje z zadrugo, prepričani pa smo, da bo kmet sodeloval zaradi lastnih koristi.« Tako je 25. okt. govoril Jovan Ve-selinov srbskim kmetom in isto so na shodih oznanjali tudi slovenski uradni komunistični agitatorji.
S »socialistično kooperacijo« omogoča današnja titovska agrarna politika obdelovanje s poljedelskimi stroji. S tem pa, se kmetje obvezujejo, da bodo na svoji zemlji pridelovali tiste pridelke, ki jih predpisujejo komunistični planerji. Do sedaj so kmetje take pogodbe podpisova-
li	za eno samo leto z zadrugami, ki jih danes 390. To jim je bilo koristno, saj so
(Nadaljevanje s 3. str.)
infarkt - omrtvičenje srčne muskulature zaradi blokiranja srčnega ožilja. Infarkti končajo v eni tretjini primerov s smrtjo, Večkrat napadejo bolnika na cesti, ali na celo sredi spanja. Včasih se infarkt najavlja s hudimi bolečinami. Strastni kadilci, obilni jedci, lahko razburljivi in kolerični ljudje so najpogostejše žrtve infarkta.
6) Alt maščoba pospešuje poapnenje žil? Da skoraj vse, kar se znatno odmika naravnim življenjskim oblikam, spodbuja v večji ali manjši meri poapnenje žil. Predvsem pa na kolorijah premočna in premastna prehrana.
7) Ali človek po srečno prestanem infarktu lahko še naprej opravlja svoje v-sakdanje delo? Da - v največ primerih. Petinsedemdeset od sto infarktnih pacientov v celoti ali deloma ponovno lahko prime za svoje vsakdanje delo. Delovna sposobnost pričenja kake tri mesece po infarktu. Težkega telesnega dela se bomo vsekakor lotili šele po šestih mesecih re-konvalescence. Brezdelje slabi, pretirano delo škoduje! Rekonvalescent mora predvsem skrbeti za zadostno spanje in temeljit odpočitek ob koncu tedna.
8) Ali so pijavke in puščanje krut še vedno moderna sredstva? Zal samo pri nekaterih zdravnikih. V največ primerih pozabljajo zdravniki na stara preiskuše-na sredstva v korist medikamentalnih pripomočkov. Po krivici, kajti puščanje krvi je danes lahko zelo učinkovito. Pomanjkanje zraka pri napadu se večkrat ublaži prav s puščanjem krvi učinkovitejše kot z drugimi pripomočki.
9) Ali imajo ženske res manjšo srčno mišico kot moški? Da - povprečno tehta moško srce 310 gramov, žensko pa le 260 gramov. Vsekakor pa se infarkt pojavlja pri ženskah v kasnejših letih kot pa pri moških. Pri infarktu nastopa večkrat srčno pretrganje (ruptura), ki konča s s smrtjo. V 23 od 100 primerov so pri tem udeleženi moški, ženske s 39 od sto.
jim zadruge pognojile zemlišča s prvovr-stinimi gnojili, ki veljajo za več kot leto dni. Uživali pa so še druge ugodnosti (ugodna posojila i. p.) kljub temu se je le malo število kmetov odločilo za »kooperacijo«.
Naši kmetje, ki so dovolj prebrisani, so kaj hitro uganili, kaj je dejanski cilj kooperacije. Z njo želijo vzbuditi kmečke apetite za lahek zaslužek. Komunisti so prepričani da se kmetje - enkrat navajeni na mehanizacijo obdelave - ne bodo več vračali na starokopitne obdelovalne načine. Z modernimi stroji pa razpolaga samo zadruga...
Tako je nastal nov zakon z naivnim naslovom. Po tem zakonu velja splošna obveznost za vse kmete, »da se morajo v bodoče vsa zemljišča (njive, vrtovi, sadovnjaki, vinogradi, livade) ne glede, kdo je lastnik, obdelovati«. To v ostalem ne bi bilo nič izrednega. Druga obveznost pa zahteva, da se morajo ta zemljišča obdelovati po modernih načelih.
V	kolikor bi kmetje sami tega ne zmogli, pravi zakon, se jim to delo olajšava z vstopom v »socialistično kooperacijo«. Kdor bi tako sodelovanje odklanjal, se mu zemljišče konfiscira za dobo enega do pet let.
Bistvo te najnovejše komunistične potegavščine je, da na eni strani zahtevajo od kmeta moderno obdelavanje, na drugi strani pa mu ne dovoljujejo, da si sam nabavi poljedelske stroje, ki so potrebni za moderno obdelavo zemlje. Jugoslovanski kmet si ne more nabaviti traktorja, mlatilnice, stroja za žetev itd. in tudi tujih delovnih moči rie sme najemati. Ce bi jugoslovanski komunisti dovolili nakupe strojev in pri tem kmeta še podprli, kar se prakticira po vseh resnično naprednih državah in tudi pri nas, potem bj bil novi zakon povsem upravičen. Tako pa je to navadna komunistična potegav-
Na občinski seji 30. oktobra je odbornik; za gospodarstvo odgovarjal dr. Josipu Agnelettu na njegovo interpelacijo glede telefonske zveze Proseka in Kontovela s tržaškim telefonskim omrežjem. Telefoni ska centrala v župnišču na Proseku je gotova. Sedaj so v teku dela za izkop jarkov za telefonski kabelj. To delo bo trajalo kakih šest tednov in bodo predvidoma vsa dela končana v dveh mesecih.
Nadalje je občinski svet razpravljal o resoluciji, ki sta jo predložili komunistična in socialistična stranka. Resolucija predlaga sklicanje predstavnikov občinskih svetov Trsta, Gorice in Vidma tei; državnih poslancev, ki so naklonjeni u-stanovitvi dežele Furlanija - Julijska Krajina, da s tem podpro akcijo za uresničenje te dežele. Govorilo je mnogo govornikov. Razen komunistov in socialistov, so bili vsi ostali proti resoluciji. Svetov, dr. Agneletto je poudaril, da so Slovenci, ki jih zastopa, odločno za ustanovitev dežele Furlanija-Julijska Krajina s posebno avtonomijo za Tržaško ozemlje. Priznava tudi, da so predlagatelji resolucije s širšim obsegom hoteli vplivati na Rim za čimprejšnje uresničenje te zamisli. Ali sklicevanje tako številnih zborovalcev na
Nasprotno pa umirajo moški pri infarktu pogosteje kot ženske. Razmerje med enimi in drugimi je 4 : 1.
10) Ali je res, da mestni promet dviga krvni pritisk? Da - prometni nemir pospešuje srčne utripe, dviga krvni pritisk; dihalno frekvenco in izločanje potu. Vse to 'škoduje srcu in krvnemu obtoku. Posebno občutljivi so začetniki pri vožnjah z motornimi vozili. Nerešeno pa je vprašanje, ali tudi povečane hitrosti (nad 90 km) kvarno vplivajo.
11) Ali kopanje lahko povzroči srčne napade? Da - Na srcu bolni ljudje in bolniki z visokim pritiskom bi se morali izogibati kopanja vsega telesa. Vsako pregretje pomeni za življenjski motor veliko obremenitev. Popolne kopeli lahko povzročijo smrt pri okvarah na srčnih zaklop-nicah. Priporočljive pa so enostranske 10 minut trajajoče kopeli rok ali nog zvečer. Te kopeli pričenjamo z vodo, ki ima telesno temperaturo in jo stopnjujemo do 41 stopinj Celzija.
12) Ali šport škoduje življenjskemu motorju? Ne - nasprotno. Nevarnosti pretijo samo netreniranemu, ki se sili k največjim naporom. Pa tudi tistemu, ki se kot gledalec nogometne tekme tako razhudi, da njegovo lenuharsko srce nenadoma odpove. Danes ne potrebujemo toliko vitaminov kot telesnega gibanja. Danes ne telovadimo z nastopi po deset tisoč telovadcev, ampak gledamo dva ducata tekmovalcev. Naša srca ostajajo na ta način majhna in šibka kot pri domačih živalih, ki so stalno v hlevu. Ob pisalni mizi ali za volanom danes ljudje mnogo pogosteje umirajo kot pa pri športu ali na njivi.
13) Alt res škoduje srcu zvišana telesna temperatura? Da - Vse infekcijske bolezni z visoko vročino lahko napadejo srčno muskulaturo. Te bolezni so: angina, davi-ca, gripa, pljučnica in legar. Vsak, kdor je prestal kako infekcijo, se mora tega zavedati. V določenih okoliščinah je potreben daljši odpočitek. Tudi živčni vpli-
vi	lahko izzovejo motnje na delovanju srčne mišice.
ščina, pa čeprav jo poglavarji zanikavajo, najbrž zato, ker o tem kmetje odkrito govorijo. »Ekonomska politika« je napisala članek, v katerem je rečeno, »da mora biti vsak ukrep, vsak gospodarski instrument postavljen tako, da nosi v sebi elemente razredne politike«. Novi zakon je ustvarjen prav po tem receptu. To je indirektna kolektivizacija in nič drugega.
Trst na smrtni psstslji
Ameriška revija »Time« piše: Po petletnem gospodovanju Italije nekoč cvetoči Trst »gospodarsko umira«. Pred petimi leti, pravi list, so si s perjem okrašene enote bersaljerjev komaj utirale pot skozi 250.000 gorečih meščanov, ki so navdušeno pozdravljali povratek Italije v Trst. V tednu pa, ko je tržaški župan Franzil polagal venec y spomin italijanskih Remostrantov, ki so med zasedbo mesta izgubili življenje, so ga gledali samo golobi.
Trst je bil pred 20 leti na drugem mestu italijanskih pristanišč, danes se je pomaknil na osmo mesto. Pomorski promet se je v. zadnjih dveh letih znižal za 25 od-sto in 12 odsto delazmožnih meščanov je nezaposlenih. Jugoslovani so bližnjo Reko mogočno povečali in razširili. Zaradi nizkih mezd so tam pristaniške pristojbine za 20 do 25 odsto nižje kot v Trstu. Iz tega razloga je celo Avstrija znantne količine svojega blagovnega prometa usmerila na Reko, ki danes zaznamuje večji promet kot Trst.
Italijanska vlada zahtev po gradnji državnih industrij in znižanju carinskih pristojbin ni upoštevala. Zupan Franzil, se je po pisanju revije »Time« takole izrekel: »Rimski politiki so, ko prihajajo v Trst, tako ganjeni, da so njihove oči prepolne solza. Najbrž zaradi tega tudi n vidijo naših problemov«.
razpravo o deželi, ko je znano, tla vlada med Trstom in Vidmom mnogo različnih, gledanj, n. pr. glede sedeža dežele, ne bi rodilo soglasnih sklepov in bi stvari morda prej škodilo kot koristilo. Glasoval pa bi za resolucijo, če bi jo spremenili v predlog, da tržaški župan stopi v zvezo s predstavniki drugih mest in pokrajin zato, da se pospeši rešitev uresničenja dežele. Zupan je odgovoril, da je pripravljen v smislu dr. Agnelettovega predloga tak korak storiti: Predlagatelji so resolucijo nato umaknili; župana pa je obč. svet pooblastil, da štopi v zvezo s predstavniki Goriške in Furlanije.
Delavske zadruge
Na seji, 9. t.m. se je v obč. svetu nadaljevala razprava o Delavskih zadrugah. Te zadruge so 1. 1935 postale moralne ustanove in je bil s tem spremenjen tudi njihov statut. Zavezniška vojaška uprava je zakon iz 1. 1935 ukinila, obnovila stara pravila in imenovala komisijo, ki je vse dosedaj zadruge upravljala. Z odlokom št. 23 z dne 5. 6. 1959 je generalni komisar razveljavil ukaz ZVU ter obnovil zakon iz leta 1935 ter spremenil volilni sistem tako, da tvorijo upravni odbor: 6 odbornikov, izvoljenih od članov Delav-skih zadrug, 1 zastopnik občine, 1 zastopnik Tržaške pokrajine, 1 zastopnik zavoda Banca Nazionale del Lavoro, 1 zastopnik prefekture. Predsednika pa imenuje generalni komisar.
Volitve 6 odbornikov bodo 22. t.m. na sedežu zadrug v Trstu. Tako je razprava v mestnem svetu potekala v ozračju volilnih priprav. Komunistični in socialistični svetovalci so napadali volilni sistem. Zastopnik socialdemokratov, dr. Pincher-le, je odlok generalnega komisarja zagovarjal. Misovci so bili proti volilnemu načinu, vendar za poročilo demokrščan-skega svetovalca Stoperja.
Med drugimi govorniki je spregovorij tudi dr. Agneletto, ki je bil mnenja, da vsebuje poročilo o Delavskih zadrugah vse tehničnogospodarske podatke, da si je bilo lahko ustvariti pravo sliko o stanju teh zadrug. S širšega vidika pa kažejo Delavske zadruge občuten zastoj. Članstvo se je od 1. 1954 do 1958 celo znižalo. Pred 50 leti je bila med delavstvom raz-
	iujuJ—L	
fDogi	odki doma J
T1TOV Z1VLJENJEPISEC Vladimir Dedijer, ki je edini pokazal nekaj osebne hrabrosti za časa Djilasovega preganjanja s strani današnjih oblastnikov v Jugoslaviji, bo za eno leto odpotoval na Angleško, kjer bo predaval o partizanski delavnosti med zadnjo vojno. Pri tem tipamo ne bo zamolčal tudi svojih egiptovskih podvigov in »prekomorskih brigad« primorskih Slovencev.■■
*	* *
SEMINAR EVROPEISTICN1H ŠTUDIJEV, ki je trajal par dni v našem mestu, so zaključili v devinskemu gradu, kjer je udeležence pogostil princ Torre Tasso.
#	* *
OTROŠKO ZDRAVSTVENO POSVETOVALNICO so 9. t.m. odprli v Sesljanji v prostorih občinskega ambulatorija. Poslovala bo dvakrat mesečno.
iU Jj« $
MLADIKA, mesečna družinska revija je zopet izšla in p-inaša lepo števtlo koristnih in tudi zabavnih prispevkov.
Od Hruščevega obiska Združenim državam dalje se po svetu in tudi pri nas oglašajo resni politiki s še resnejšimi napovedmi, da je nastopilo novo obdobje svetovne zgodovine, da je »hladne vojne« konec in da nas je atomsko obdobje nujno pripeljalo na prag večnega miru in korektnega sožitja med ljudmi in državami. Kaj se je pripetilo za upravičenost takih napovedovanj?
Današnje človeštvo se bori za zmago dveh družbenih oblik: Prva oblika je pluralistična. Taka družba živi in gospodari po najrazličnejših političnih in gospodarskih odtenkih; različna je tudi v svojem kulturnem in verskem snovanju. Pogoj za obstoj vseh teh različkov. pa je svoboda, celo načelo izbire, svobodne izbire ljudi in idej, programov in organizacij. Take družbe imenujemo svobodne, demokratične družbe.
Druga družbena oblika je totalitarna. Zastopniki te družbe in vsi njihovi sopot> niki ne postavljajo te družbe samo z ognjem in mečem ali psihološkim pritiskom, z dekretiranjem ene same stranke, ene same religije, ene same proizvajalne oblike, ampak poskušajo ves svet prepričati, da je zmaga totalitarizma neizogibna. Zamisli o neizogibni zmagi ne vsiljujejo samo s slepim fanatizmom, ampak jih poskušajo utemeljevati celo z mitom znanosti. V praktičnem življenju pa je tota-litarcem prvenstveno orožje fizična sila, teror in psihološko nasilje, zastraševanje, znanstveno dokazovanje pa več ali manj zgolj pretveza.
Nikita Hruščev je pred časom še enkrat pokazal, kaj je totalitarizem, komunistični totalitarizem, ne samo doma, ampak tudi v tujini. To dokazovanje zavaja premnoge ljudi v neslutene nevarnosti. Hruščev je primitiven in domišljav obiast-než, je zvijačnež, ki se sam sebi smehlja, da že čez nekaj trenutkov s surovostjo poklicnega ’ terorista preti in žuga celo
redna zavest živahnejša in tudi konsum-ne zadruge so izkazovale več privlačnosti in življenjske sile kot pa je to primer danes. Razredne razlike so se izenačile, meščanskega sloja ni več. Tako so odjemalci ' Delavskih zadrug danes pripadniki v-seh slojev brez razlike. Delavske zadruge so izenačene z ostalimi zasebnimi trgovinami. S tem novim značajem Delavskih zadrug je treba računati pri današnji razpravi. Zato je poročilo o Delavskih zadrugah s tehničnogospodarskega vidika sprejemljivo.
Dr. Agneletto je naglasil, da se ne more strinjati z odlokom generalnega komi-| sarja glede volilnega sistema. Zadruge so v civilnem zakonu normirana družba in je zato vsaka sprememba njihovega u-stroja ki z zakonom ni v skladnosti, protizakonita. Res je, da se je hotelo z novim volilnim redom preprečiti, da bi zadruge postale domena ene ali druge politične stranke, vendar zakon je zakon in vsi ga moramo upoštevati. Razprava se bo nadaljevala.
Ob koncu seje so odobrili načrt za zgradbo novega štirinajstnadstropnega hotela v Grljanu ob morju, na mestu, kjer je stal hotel družbe »Riviera«, kar je za tržaški tujski promet velikega pomena, saj je tujski promet, kot je naglasil dr. Agneletto, tisti vir, ki prinaša največ tujih valut in deviz.
Resnici na ljubo
Pred dnevi je v Krožku slovenskih izobražencev predaval o prosvetnih razmerah pri nas, prof. Alojz Rebula. V splošnem so taka predavanja zanimiva in tudi koristna. Tudi kritika je v življenju narodov zdravilo, korektiv in spodbuda, Prav na tem področju pa predavatelj ni bil niti tenkovesten, še manj pa objektiven.
Na demokratičnih tleh ima vsakdo pravico, da nasprotnika graja, lastno malho pa hvali. Med izobraženci pa je pri tem -vsaj do neke mere - potrebna tudi nepri-stranost. Prof. Rebula je kritiziral »Demokracijo« na način, ki se mi zdi zelo površen. Dejal bi celo, da »Demokracije« redno ne prebira, kar je osnovni pogoj resne kritike.
»Demokracija« je samo v zadnjih letih priobčila izvrnih in prevodnih črtic ter drugih leposlovnih prispevkov, razprav in političnih argumentacij več kot katerikoli slovenskih tednik na našem ozemlju. Ni bilo vse zlato niti vse za koš!
Slovenski človek si za nedeljo in praznike privošči kozarček rebule, ob vsakdanjih dneh pa si teši žejo tudi z navadnim vinom, s prešnikom, petjotom in tudi z limonado, saj je rebula taka redkost, da bi ljudje - če bi samo rebulo uživali -pomrli od žeje...
»Demokracija« je s sodelovanjem SPM razpisala šest literarnih mladinskih natečajev, ki jih je objavila bodisi v božičnih ali velikonočnih prilogah ali v posebni brosurici »Utripi«. S svojimi več kot skromnimi sredstvi in požrtvovalnostjo sodelavcev, je pripomogla k izdaji »Južnega križa«.
To so dejstva, ki so toliko bolj upoštevanja vredna, ker list podpirajo edinole njeni naročniki in požrtvovalnost nekaterih gospodarstvenikov in sodelavcev. Res je, »Demokracija« ne more plačevati honorarjev za poslane prispevke, zato jo nekateri književniki tudi ignorirajo, drugih pa je strah pred - karakteristiko.
Akademik
svojim gostiteljem. »Kdor se zadnji smeje, se rajslajše smeje...«, je dejal na svoji prvi- j •tiskovni konferenci. V razgovoru z žu- ! panom v Los Angelesu in s sidikglnim vodileljem Reuterjem je kremeljski, po-, , glavar izgubil živce kot je to Slovencem’ na tej zemlji posredovala »Demokracija«. Pri tem se je jasno pokazalo, da vodilne komuniste pušča na cedilu njihova lastna j duhovitost in samozaverovanost v trenutku, ko se znajdejo z” nasprotniki, ki mislijo z lastno glavo in zastopajo lastno prepričanje.
Ameriška - razstava v Moskvi, obisk Nixona v Sovjetiji in Varšavi ter zasedanje Medparlamentarne unije na Puljskem, vse to so bili kaj očitni znaki demokratične ofenzive proti komunizmu Hiuščev obisk v Združenih državah je bil vsekakor komunistični uspeh. Nikita Hiuščev je prestrašil ameriške admini-strativce, ki so se obnašali kot malomeščanski gostitelji in se nikakor niso mogli postaviti na noge. Milijoni ljudi, ki so to j igro opazovali in ji prisluhnili, so zašli ali v pesimizem ali v prazno navdušen;,-.
Edina novost v trajajoči borbi za zmago ene izmed zgoraj naznačenih družbeni!; oblik, ki se nadaljuje in se bo nadaljevala do končne zmage, je, da so postali razgovori med zastopniki demokratične in k imunistične družbe - pa naj bo to enim ali drugim všeč ali ne - neizogibni. Taki razgovori pa zahtevajo poleg dobre volje državnikov tudi politično znanje ne samo sodobnih problemov, ampak tudi temeljito znanje, kaj je komunizem, kakšna je njegova filozofija in kakšna je njegova tehnika.
P,/,£g vsega priznanja anglosaksonskemu empirizmu, praktičnemu materializmu, in praktičnosti na splošno s čemer so y. izdatnih porcijah po drugi svetovni vojni Anglosaksonci seznanili tudi Evropo, kamor jih je vojna vihra pripeliala, nam prav v današnjih časih anglosaksonski empirizem dnevno dokazuje, da postaja sanft, .brez sprotnega preiskovanja.
I	vsega, kar—se dogaja izven ameriške celine, jp izven Britanske državne skupnosti, nevaren ne . samo za Anglosaksonce, ampak žp veš' svobodni svet, zlasti pa za zasužnjepej^.arode, ki še vedno upajo!
Hladna vojna se danes preobraža v politično borbo med demokracijo in komu-, nističnim totalitarizmom. V tem nekateri optimistično napovedujejo nova pota in nove cilje. Vprašanje je samo, ali šo svobodni narodi pripravljeni na tako preobrazbo?	'	!	'	■
Današnji komunistični optimizem, ki mu krono pripenja Hruščev s »sputniki« prav tako kot s svojimi obiski, se je dokopal do nove krilatice »pokopali; ‘vas bd-mo!«, to pa zato, ker se je demokratična zahodna družba izkazala za neprimerno vitalnejšo v času hladne vojne kot pa v trenutku politične borbe - in delček te zahodne družbe smo tudi mi - demokratični Slovenci.
POPRAVEK *
Prosim, da bi glede članka »Več stvarnosti« od 1. novembra 1959 »Demokracije« popravili stavek, ki prične v 29. vrsti z : »Nato so...« z izpuščenimi besedami, tako da se stavek glasi: »Nato so podrobno naštete nekatere važnejše pravice, med njimi pod odstavkom d): enakopravnost pri izvrševanju dela in poklicev v poljedelstvu, trgovini, industriji ali na katerekoli področju, ter enakopravnost pri organiziranju in vodstvu gospodarskih združenj in organizmov. Taka enakopravnost ima veljati tudi pri obdavčevanju.«
V	6. odstavku vrste 4 naj se čita ne: obdržati, ampak odražati.	Dr.	J.	A.
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE
V TRSTU
V soboto 21. t.m. ob 21. uri v Avditoriju v Trstu
KRSTNA PREDSTAVA
Hichii, zlati dečeh
komedija v treh dejanjih
Spisal JOSIP TAVČAR Režiser J. BABIC Scenograf J. CESAR
V nedeljo 22. t.m. ob 16.30 v Avditoriju v Trstu ponovitev.
PODPIRAJTE
SLOVENSKO
DOBRODELNO
DRUŠTVO
DAROVI
Vspomin pok. Elifa Jogan darujejo za SDD družine M. Srebotnjak 3000, Trampuš 1000 in I. Marc 2000 lir.
Najlepša hvala.
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Tnrtuj
Uredništvo ' n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-II. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio 1/c - Tei. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letna L 600.— Za inoeematv*: mesečno L 90.— — leta* L 1009.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
Srčna mišica in njene ležaoe
Seje tržaškega občinskega soda
Telefon Prosek-Kontovel - Furlanija-Julijska Krajina - Delavske zadruge