študentski list
Ljubljana, 20. aprila 1966
Letnik XVI.
Številka 22
tribuna
PATERNALIZEM ALI SAMOUPRAVA
V javnosti je prav tako kakor v uradnih krogih danes že prevladalo stališče, da gospodarska reforma ne posega samo v ekonomiko, temveč na vsa področja družbe. Da zahteva prevrednotenje položaja posameznika in vseh.
Kljub temu pa danes še ni prevladalo spoznanje, da je potrebno prevredno-tenje v negospodarski sferi izvesti prav tako na osnovi strokovnih analiz, kot so bile narejene in se delajo na področju gospodarstva.
Pomanjkanje strokovnih analiz pa omogoča, da se, še posebej sklicujoč na časovno stisko, uveljavljajo na področjih negospodarstva koncepti, zasnovani v ozkih krogih in vsiljujejo rešitve, ki nišo bile dovolj jasne, strokovno in demo-kratično razpravljane.
Ob takem stanju ostaja vrsta načelnih vprašanj v javnosti nerazčiščenih in se nesporazumi iz dneva v dan kopičijo.
Stališča, taka ali drugačna pa so najčešče podprta le z »aktivističnimi« ar-gumenti.
Nemalo je tistih, ki jim kot glavni argument služi trditev, »da je od VIII. kon-gresa ZKJ sem vendar VSE jasno«.
Tak položaj je še posebej karakterističen za področje izobraževalnega sistema, ki si še ni opomoglo od podotone metode reševanja pred nekaj leti — od reforme študija.
Zato bi veljalo prisluhniti tistim razpravam med univerzitetnimi in ostalimi prosvetnimi delavci, ki opozarjajo na neugodne strokovne in politične posledice pristajanja na paternalistično »lucidnost« in »vizionarstvo« na področju šolstva.
Problemi realizacije »študijske reforme« v preteklosti in dejstvo, da dajo vsakršne spremembe na univerzi odgovarjajoče rezultate p*ri študentih najhitreje v petih, pri učiteljskem kadru pa v 15-ih letih, so dragocena spoznanja, ob katerih bi se morali zamisliti vsi prizadeti. Ta spoznanja z vso težo podpirajo stališča tistih, ki se borijo proti ponovnemu uveljavljanju take metode (paternalistične) reševanja šolskega sistema, ki se je kompromitirala v preteklosti.
In položaj danes?
Javne razprave? Potrebno se je bilo celo boriti, da ,je zakon o financiranju šolstva ostal dalj časa v javni razpravi, ker je vse kazalo, da bo zaradi »časovne stiske« razpravljanje zgolj formalno.
Mimo javnih razprav in marsikdaj proti javnim strokovnim stališčem pri-hajajo iz kuloarjev, posameznih forumov ali od anonimnih in polanonimnih posa-meznikov uradni in poluradni radikalni recepti, rešitve, ki se indoktrinirajo kot politične in socialistične. Pojavljajo se obsodbe, ki že vnaprej diskvalificirajo drugače misleče. Največkrat se diskvalificira »neki del« inteligence, ki da brani pozicije, ki jačajo konzervativne tendence, kar omogoča, da se poglablja prepad med fizičnim in umskim delom.
Poskusimo navesti nekatere radikalne recepte in rešitve:
— šolstvo je potrebno podvreči blagovno tržnemu mehanizmu; na univerzi naj se plačuje šolnina; ponudba in povpraševanje po kadrih naj bo edini družbeni koretiv kadrovske politike.v izobraževalnem procesu;
—  brez strokovnih in demokratičnih razprav prizadetih odločati o potrebnih in nepotrebnih smereh, šolah in fakultetah;
—  kreditiranje naj zamenja štipendiranje;
—  nujno je ukiniti gimnazije kot ostanek staroavstrijske edukacije; izobraže-valni proces nasloniti na delovni proces, na industrijo; delovne organizacije naj neposredno vplivajo na organizacijo in vsebino izobraževalnega procesa;
—  nujna je politehnična vzgoja; v celoti jo je potrebno realizirati prvi dve leti na drugi stopnji šolanja.
Izčfpali smo prostor, ne pa stališč, ki se pojavljajo BREZ PODPORE tistih, ki so jim namenjena, ali ob ignoriranju javnega dialoga in naporov sodelujočih v teh razpravaK. (Glej zvezne teze za izobraževanje)
V javnih strokovnih razpravah in na straneh »Tribune« ter še nekaterih čas-nikov so že bile in še bodo razprave o problemih šolstva. Bolj ali manj domišljeno je že ugotovljeno:
—  da je izobraževalni sistem nemogoče podvreči brez velike škode vulgarizi-ranim komercialno tržnim mehanizmom; da je za v okviru naroda dogovorjeno stopnjo šolanja potrebno celo prelivati sredstva;
—  da gre razvoj človeštva in delitev dela dandanes v vse večji meri v smeri intelektualizacije fizičnega dela  in ne obratno. Zato so nekateri  (predlagani in obstoječi) načini premoščanja delitve na homo faber in homo sapiens poenostav-ljeni in to  (glede na družbeno-ekonomski razvoj)  vsak dan bolj. še obstoječa nasprotja med umskim in fizičnim delom se najmanj lahko razrešuje s fetišizi-ranjem fizičnega dela in njegovega očiščevalnega učinka. Kakšne rezultate je v tem smislu dala politehnična vzgoja v Sovjetski zvezi, je znano. Ob tem pa nekateri tudi radi pozabljajo, da naj bi se v naših šolah (za razliko od SZ) mladi ljudje formirali ne le' kot proizvajalci, ampak istočasno tudi kot samoupravljalci in zato je nemogoče pristati na dresuro mišljenja in usposabljanja človeka za del stroj-nega parka;
—  da so študentje ljubljanskih visokošolskih zavodov za kreditiranje IN šti-pendiranje, odločno pa proti rušenju nečesa, dokler ni postavljeno drugo;
—  da pomeni teza o naslonitvi izobraževanja na delovni proces- problem tako glede na to, kakršno industrijo imamo (prepleskana obrt), kakor glede na to, da bi morala biti šola korak pred prakso.
Ni bil namen tega razmišljanja odgovarjati na stališča, ki se pojavljajo iz »kuloarske« ali birokratsko forumske prakse, niti polemizirati s tistimi, ki sp za zamrznjene cene, centralistični devizni režim, za previdnost pri sproščanju tržhega mehanizma v gospodarstvu, pa odločni in polni idej pri zahtevah, da se negospo-darsko sfero takoj in v celoti podvrže blagovnosti.
še manj je imelo razmišljanje namen diskvalificirati kaj drugega, kot neko metodo.
Ob tem in takih razmišljanjih pa nam je vsak dan bolj boleča prezentna dilema, ki je bila prodorno formulirana na III. plenumu CK ZKJ:
»Pravzaprav smo bili vsi dostikrat v dilemi, za kaj naj se komunisti bore: ali za nekakšen etatistični paternalizem, tj. za dobro vlado, ki bo humano skrtoela za dobro, toda »neumno« ljudstvo, ali pa za resnično socialistično samoupravljanje delovnih ljudi!« (E. K.)
Kakšna bd to pot odločitev? Kakšne so možnosti?
Krešo Petrovič
Foto Zmago Jeraj
INTEGRACIJA
ŠTUDENTSKIH
DOMOV
Družbeno-ekonomski aspekti
pomena integracije študentskih
domov in družbeno-kulturne
dejavnosti študentov
Ljubljanske univerze
v enotno ustanovo
Ob procesu reforme na univerzi, ki je posegla v upravljanje, organizacijo, fi-nanciranje ter študijske programe in s tem ustvarila nove pogoje za intenzifika-cijo študijskega in znanstvenega dela, je ostala problematika študentovega življenja izven kompleksnega in vzporednega reše-vanja. Ne mislim nadalje razglabljati, ka-ko je bil dosežen cilj reforme na univer-zi, ampak želim usmeriti pozomost na študentsko populacijo in na njene ma-teriatae in duhovne pogoje življenja. štu-dentje smo ob reformi univerze bili silno tangirani ravno z uveljavitvijo zahteve po intenzifikaciji znanstvenega in študij-skega dela Zakaj? Za izvedbo in učinko-. vito realizacijo tega principa, je bilo nuj-no potrebno zvporedno zajamčiti ustrezne materialne in družbeno-kulturne pogoje de-la. Tako pa v konkretnem življenju spet ostanemo samo pri principu, ki se v ta-kih pogojih kot danes živi večina študen-tov, ne more realizirati. Tako je socialno-ekonomski položaj študentov v pogledlu same eksistence (biološke) takšen, da ko-maj dopušča »životarjenje«. V tej ugoto-vitvi se naslanjam na tisti del študentske populacije, ki je zares v delavnem odno-su preko študija in na tiste kategorije po socialnem in geografskem vidiku, ki jiin naše univerzitetno mesto mora nuditi nor-malen ambient za delo. Zato imam na-men prikazati nekaj aspektov sedanjega stanja študentskih domov in kulturno-družbenega življenja ter nekatera izhodi-šča za perspektivno reševanje.
Povsod v svetu, pa tudi pri nas, štu-dentska mladina predstavlja specifično sociološko grupo v strukturi prebivalstva univerzitetnih mest. Ona izhaja iz različ-nih krajev m družbenih slojev. Zaradi ve-likih razlik smeri študija, izdiferencirano-sti v študiju, raztresenosti fakultet in dru-gih pomožnih študijskih institucij, poseb-no v pogledu dislokacije kraja, stanavanja in prehrane, izgleda to izredno nepoveza-na in heterogena celota (ta situacija je v našem univerzitetnem mestu). Kljub te-mu pa je le študentska mladina povezana z nizom komponent. Iz vrste pedagoških razlogov in olajšanja študija za čim večje število študentov, predvsem tistih, ki pri-dejo v univerzitetno mesto,  je riujno po-
brebno narediti za njihovo zbližanje in po-
vezanost preko ustreznih organizacijsko-tehničnih mer pogoje za vsakodnevno življenje in družbeno-kulturno udejstvova-nje.
študentska populacija neprestano raste. V ta namen je potrebno proučiti in orga-nizirati stanovanjsko-komunalne, prehram-bene in družbeno-kulturne pogoje življe-nja v današnji situaciji ter perspektivi. Do-sedanja izkustva v svetu in pri nas so pokazala, da je najboljše, ee se pristopi k formiranju posebnih študentskih cen-trov, ali izgradnji študentskih naselij. V tako organiziranem okolju lahko kreira študentska mladina v univerzitetnem me-stu poseben ambient in ustvarja sebi po-goje za popolnejši razvoj, mestu pa da mnogo vitalne aktivnosti na kulturnem, družbeno-političnem in šporfcnem področju.
Integracijska gibanja pri nas in v svetu ne morejo iti preko stanja, ki vlada na tem področju.
Problemi razdrobljenih kapacitet pre-hrane, stanovanj, dnevnega življenja, štu-dija in prostega časa narekujejo potrebo po integraciji v eno institucijo. Tako se lahko formira moderen ambient za dnev-no življenje, študij, prehrano, dopolnilno prehrano, občasno zaposlovanje študentov, zdravstveno varstvo, kulturno-družbeno udejstvovanje, športno in počitniško re-kreacijo  itd.
Na osnovi tega moramo sedaj realno oceniti našo situacijo. Kje smo v materi-alnem, organizacijskem in kadrovskem po-gledu? Na to lahko začnemo graditi plan razvoja, v kolikor se bomo opredelili za ta koncept Za papolno realizacijo bi bile vsekakor potrebne velike investicije, ki pa jih v naslednjih par letih ne mo-remo pričakovati, kljub nujnosti rešitve tega področja. To pa ne sme pomeniti opu-stitev pomena integracije. Samo sedanje stanje študentskih damov, prehrane, doti-ranja, družbeno-kulturne dejavnosti itd. je tako kritično v svoji razcepljenosti in ne-koordiniranosti, da zahteva rešitev.
V preteklih letih je bilo v našem me-stu izgrajenih precej novili stanovanjskih in prehrambenUi kapacitet. Te so v silni dislokaciji glede na gomje faktorje, poseb-no pa še v smislu njih ekanomskega izko-riščanja. Ogromne investicije v »obrate družbene prehrane« (Emona) so daleč od možnosti industrijskih obratov priprave prehrane ter imajo tako velike cene *(stro-ške), da jih študenbska mladina v tem ma-terialnem stanju lahko gleda samo »od daleč«. Tako so pristopili dijaški domo-vi, nekatere višje šole internatskega tipa itd. k izgradnji ali vzdrževanju lastmih ma-lih prehrambenih obratov, ki za slabo kva-litativno in kvantitativno hrano previsoko obremenjujejo možnosti plaonika. Tako pri-de do potrebe dotirainja ian vseh kon-sekvenc, ki izhajajo iz tega. V študent-skem naselju kot modernem objektu pred par leti — danes obstojajo neizkoriščene kapacitete. »Konkurenčni odnos« na pod-ročju n.pr. študentske prehrane med temi institucijami je samo v veliko skodo štu-dentom.
Enako  potrebo narekuje  kulturno-druž-
beno življenje, športno-rekreacijsko itd. Sla-bo komuniciranje na tem področju, raz-drobljena sredstva parajajači in usiha-joči programi, kadrovske spremembe itd. ne daje nobene kontinuitete in kvalitativ-ne rasti ter vpogleda v smotmo korišče-nje sredstev ter izvajanje programov. Ta-ko se n.pr. UO ZŠJ danes ukvarja v glav-nem *s finančnimi, organizacijskimi in evi-denčnimi zadevami, namesto da bi delal na družbeno politionem torišču univer-ze, socialno-ekonomskili problemih študen-ta, študijskem področju itd.
Vsakomur je danes jasno, da omogoča koncentracija sredstev, sil, dobra organiza-cija, boljše poslovanje in znižanje stroš-kov, ali vsaj mnogo večjo odpornost proti hitrim spremembam, ki se pojavljajo v našem sistemu. Z integracijo lahko upa-mo na delno zboljšanje dislociranih objek-tov, boljšo organizacijo služb ter večjo strokovnost. Gotovo bi bilo lepo iineti v vsakem domu od 100 do 200 ležišč celotno oskrbo. Toda že v smislu prehrane in sta-novanj bi na tak način prišli do hotel-skih cen. Ostaja pa še celotna sfera osta-lih dejavnosti. Bodoča izgradnja ne sme biti več lokacijsko tako »slučajna« in «krat-kovidna«. Vsled tega danes trpe koristni-ki, ki so obremenjeni z visokimi stroški, neizrabljenimi kapacitetami, oddaljenosti od fakultet, hrane itd. V kolikor pa ima-mo »nizke cene«,se te obdrže na minimal-ni kvantiteti in kvaliteti uslug s pomoč-jo dotiranja.
Iz vsega lahko na krafcko strnemo ne-katere faktorje, ki v sedanjem stanju na-stopajo kot argumenti integracije. To so:
—  ekonomski
—  organizacijski
—  kadrovski
—  družbeno-politični
Vsi ti se prepletajo med sabo. Tako je težko brez ustrezne analize sedanje situ-acije prikazati na njihovi asnovi konkret-ne v vrednostih izražene prednosti inte-gracije. Vendar nam že celovito podani problemi nakazujejo pofoembnost njiho-vega eksaktnejšega proučevanja v tej sme-ri ter nam odkrivajo najvažnejše silnice za integracijo, ki izvirajo iz:
a)    izvenštudijsko    življenje    študentov tvori enajko celoto potreb, zato ni potreb-no  več  vzporednih institucij  za  komplek-sno reševanje tega, temveč je bolje, da za-to  skrbi   in  se  organizira  ena  institucija.
b)  študentska   prehrana   in .stanovanje ima enoten značaj in bi tako ena ustano-va  lahko  efektneje  reševala  ta  vprašanja glede na:
—     organizacijo    osnovne    in    dopol-nilne prehrane v samih restavracijah  ter domovih;
—    izkoriščanje   stanovanjskih   in   pre-hrambenih   kapacitet   v   Ietnih   mesecih   v komercialno turisti&ne svrhe;
—  za organizacijo klubov in bifejev po domovih, f&kultetah itd.
—   organizacijo  in  vodenje  študentskih počitniških "ftomov  ter  ostalih  počitniških domov z lastnimi sredstvi in kadri.
c)    Razvijanja    družbene,    kulturne   ir.
športne ctejavnosu v okviru koncentri ranih sil in sredstev po postavljenem pro-gramu.
d)   Večje enotnosti v pogledu upravlja-nja, vodenja, posebno na področju dotira-nja   ui   sprejemanja   študentov   ter   njih razmeščanja po posameznih domovih.
e)   Obstoječe stanje študCTitskih domov in   menz   ter   družbeno   kulturnega življe-nja predstavlja organizacijsko, finančno in kadrovsko razdvojenost sil in sredstev.
S procesom integracije pa se mora pa-ralelno razvijati interna decentralizacija upravljanja in vodenja, ker brez tega ni mogbče učinkovito, racionalno in koordi-nirano delovanje te celovite institucije. Zato je tu poudarek na koncentraciji sredstev, kadrov, boljših organizacij ter enotni politiki izven študijskega življenja študentov Medtem ko se same funkcije tekočega izvrševanja delegirajo na ekonom-ske enote, kjer se vrši interni obračun stroškov,   celotnega   izdatka   in   dohodka.
Sama integracija lahko poteka po po-sameznih fazah kot npr. v Zagrebu:
a)   združitev  študentskih domov  v  eno ustanovo — Studom;
b)   združitev prehrane in družbeno-kul-turn^a življenja — Študentski center;
c)   adružitev a)  m b) v enotno institu-cijo — študentski center leta 1965.
Vsekakor obstoje velike razlike med Za-grebom in Ljubljano v pogledu formira-nja enotne mstifucije (odnos študentske populacije je 3:1; velike prednosti Zagre-ba v možnosti organizacije prehrane in družbeno-kulturnega življenja vsled kom-paktnosti objektov, katerih vrednost je vec milijard itd.). Toda problemi življenja štu-denta se prav malo razlikujejo. Tudi pri njih je bila situacija razdrobljenih kapa-citet stanovanj, prehrane in kulturno-druž-benega življenja. K podobni integraciji so pristopili tudi v Sarajevu, ki pa še ni v celoti končana, vendar že daje izredno do-ber odgovor argumentom za njeno iz-vedbo.
Izkustva teh centrpv nam lahko nudi-jo precej koristnih napotkov pri izvedbi kljub specifičnostim, ki obstoje v naši sredini.
Integracija sedanjih študentskih doraov in oblik družbeno-kultumega življenja bi potegnila za sabo tudi precej drugačno organizacijsko sh.emo. Sedanja oblika v ob-stoječih domovih je zastarela in nerazvi-ta, podobna malim obrtnim podjetjem, kjer m ustreznih profilov organizatorjev dela in lzvrševanja funkcije vodenja. Za integracijo v eno enotno ustanovo naj se postavi sodobnejša in razvita organizacij-ska shema.
Mislim, da bi bilo na pripravi analiz in naortov nujno potrebno or^anizirati grupo Ijudi, različnih smeri izobrazbe, ki bi proučila sedanje stanje in na tej osnovi postavila program, o katerem naj bi se iz-jasnili: univerzitetni svet, Zveza šfuden-tov Jugoslavije ter delovni kolektivi se-danjih zavodov.                             "'
Leopold Jesenek
TRIBUNO UREJAJO:
FRANCE ANŽEL (TEHNICNI UREDNIK), NADEŽDA CACINO-VIC, SPOMENKA HRIBAR, RASTKO MOCNIK (ODGOVOR-NI UREDMIK), VILIBALD NO-VAK(SEKKETAR),MILAN PIN-TAR, FRANCI PIVEC, DIMI-TRIJ RUPEL, VLADIMIR VID-MAR.
TRIBUNA   —   IZDAJA   UO   ZŠJ
—   UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE    l/II      — TELEFON    21-280    —    TEKOCI RACUN    503-608-72    —    LETNA NAROCNINA    DESET    DINAR-JEV   (TISOČ   STARIH   DINAR-JEV)   —    POSAMEZEN   IZVOD 40   PAR    (40    STARIH    DINAR-JEV) - ROKOPISOV IN FOTa GRAFJJ   NE   VRACAMO   —   TI-SKA   ČP    DELO,    LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 1, TELEFON 23-522
-   POŠTNINA PLACANA V GO-TOVINI.
KONEC ZAČETKA
Dogodki ob reelekciji doc. dr. Kre-snika na Medicinski fakulteti v Ljub-Ijani so javnosti že deloma poznani. Da bi ta »deloma« dobil jasnejše obri-se, sem napisal pričujoči članek, ki je sestavljen iz fragmentov moje disku-sije na seji FS MF dne 28. 3. 1966. Z njim bi rad dopolnil tudi tovariša M. N., ki je v Tribuni že razložil svoje po-glede na problem.
Za sejo smo člani FS dobili materi-jale, iz katerih je bil razviden celoten potek postopka do tedaj in pa doku-mentacijo k mnenju kadrovske komi-sije. Ko sem materiale študiral, sem imel pred očmi mnenje študentov, ki so ga podali o doc. dr. Kresniku na svoji seji dne 29. VII. 1965. Dalje sem upošteval zaključke razširjenega se-stanka FO na naši fakulteti 16. III. 1966, ki so sledeči:
1.  Doc. dr.. Kresnik je odličen pedagog.
2.  Doc. dr. Kresnik je doter znanstve-nik focena prof. dr. Zomola in prof. dr. Zupančiča).
3.  Na  osnovi   razgovora   (razgovor   z doc.   dr.   Kresnikom   in  predstavniki PZS, o  katerem je  Tribuna že poro-čala)  in  do  takrat  poznanih materi-alov nismo prišli do zaključka, da bi lahko  govorili o  docentovi nemorali.
4.  Smatramo, da je rešitev reelekcije doc.  dr. Kresnika hkrati rešitev kva-litete  predavanj na katedri  za  pato-logijo.
5.   Vprašanja osebnih trenj in žalitev naj se rešuje na pristojnih forumih.
6.  Obsojamo žalitve prof. dr. Hribarja v pismu  doc.  dr. Kresnika dekanatu MF in dvema republiškima sekretaria-toma.
Ko sem bral dokumentacijo, sem podvomil nad objektivnostjo marsika-terega argumenta tako ene kot druge strani. Opazil sem, da doc. dr. Kresnik tudi odreka objektivnost ne le neka-terim   izjavam,   temveč   vsem,  kakor
tudi celotnemu postopku. Odločil sem se torej, da bom posvetil čim več pozornosti njegovim lastnim izjavam.
V odprtem pismu doc. dr. Kresnika doc. dr. Vargazonu berem: »Ali misli tov. Vargazon, da so obstoj, delo in čast posameznika tako cenena roba, da jo lahko kdor koli in od kogar koli izpostavi enostranskemu sramo-tenju?« Jaz bi sedaj naslovil te besede doc. dr. Kresniku in ga vprašal, kako se je držal teh svojih načel, ko je pi-sal pismo o prof. dr. Hribarju dekana-tu in kako takrat, ko je bila vsa fa-kulteta v Borbi podvržena enostran-skemu sramotenju in obrekovanju, pa izjavlja, da se z vsem, kar je v Borbi napisanega, strinja, čeprav članek ni argumentiran in ne napiše niti ene do-bre stvari o fakulteti, ki je v težavah zrasla in na kateri je delal tudi doc. dr. Kresnik, medtem ko doc. dr. Kre-snik zahteva argumente in poudarjari' je dobrih strani, ko je beseda o njem. Nam, študentom, ni vseeno na kakšni fakulteti študiramo, nam je do njenega ugleda in časti. Ljubljanska MF se ne more dičiti s stoletnimi tradicijavii, pa imam osebno rad, da študiram tu, prav zaradi Ijudt ki sem jih spoznal na fakulteti. V Borbi pa je napisana potvorba še kar zadeva mnenje štu-dentov o doc. dr. Kresniku, Mnenje študentov z dne 29. VII. 1965 se omeji isključno na pedagoške sposobnosti doc. dr. Kresnika. V Borbi pa stoji, da je doc. dr. Kresnik »kao stručnjak pedagog i u svakom drugom pogledu na pravom mestu«.
še bi se zadržal pri vprašanju, ki je naslovljeno dbc. dr. Vargazonu. Kaj misli doc. dr. Kresnik o časti in po-štenju Ijudi, ki jih izključuje iz po-stopka svoje reelekcije in o Ijudeh, ki so kadrovski komisiji podali izjave za katere navaja v pritožbi FS, da so iz-raz   pristranosti,. celo  zlonamernosti,
oziroma nizker neakademske ravni, ta-ko polagavcev posameznih izjav, kot tudi tistih, ki s takimi izjavami kot z dokazili operirajo. Kaj misli o pošte-nju in časti Ijudi v kadrovski komisiji, katerih argumentadjo, ki jo je sam zahteval, imenuje opravljanje in celo intrige. Kaj misli o poštenju prof. dr. Ravnikarjeve, ki ji je na razgovoru s študenti tudi odrekal objektivnost in ji pnpisoval maščevalnost.
Na podlagi dokazil, sem tehtal raz-loge za in razloge proti, priznam, bil sem v dilemi, a pot iz dileme mi je pokazal doc. dr. Kresnik sam v svoji pritošbi zaradi odklonitve pri reelek-ciji z dne 7. 8. 1965. Tam berem: »K., ki z svojo vulgarnostjo v izjavi pre-kaša druge, pa naj bi bila (kot štu-dentka medicine — op. S.S.J aspirant-ka za zdravnico?« Spoznal sem tu, da torej ne gre za tehtanje enih in dru-gih kvalitet, da gre za inkompatitil-nost med vulgarnostjo in osebnostjo zdravnika, drugače rečena kdor je vuU garen ne more biti zdravnik. Moj za-ključek je sledil: kdor je nosilec takih kvalitet kot sledijo iz zgoraj navedenih izjav doc. dr. Kresnika, ne more biti docent. Primerjanje docentove izjave o fiziološki prednosti, ki mu bo dala možnost sekcije nakaterih Ijudi z iz-javo tovarišice K. me je v tej odločitvi še potrdilo.
Pritožba doc. dr. Kresnika, ki jo je FS reševal na svoji seji dne 28. 3. 1966 bi zaslužila podrobnejšo analizo. V njej se nadaljuje nedoslednost in žalitve. Doc. dr. Kresnik vztraja, da so trditve o prof. dr. Hribarju v nje-govem pismu resnične, žali PZS fa-kultete in FS, kateremu oktruira kaj vse je dolžan v njegovem postopku ukreniti. Predstavniki študentov v FS smo irrieli 25. 3. 1966 sestanek s FO na MF. Po analizi materialov je bilo so-glasno zavzeto odklonilno stališče.
Doc. dr. Kresniku je bila dana moš-nost da na FS svoja stališča pbjasni in brani. Ker va ie z nedoslednostjo in žalitvami nadaljeval, mu je FS vzel besedo.                   štefan Stražiščar
S pričujočim olankom želim nadalje-vati polemiko o študentskem naselju, za-četo v Tribuni v lanski jeseni. Značilno zanjo je bilo, da je v člankih napisano več trditev in stališč, ki so se nekaterim zsdela sporna. Prav zato je Upravni odbor ŠN povabil finančnega inšpektorja, da pre-gleda finančno in ekonomsko poslovanje zavoda, in skupino iz Zavoda za napredek gospodinjstva, da pregledajo poslovsuaje in organizacijo menze oz. kuhinje. Iz obeh poročil povzemam nekaj ugotovitev, ki naj bi pripomogle k sanaciji situacije v ŠN (o tem naj bi spregovorila fcudi bližnja iz-redna skupščina ZŠJ ŠN) in ne nazadnje tudi za to, ker se mi dozdeva, da so ne-katera dejstva včasfh le premalo znana širšemu krogu in je zato tudi njihovo vred-notenje diskvalificirano zaradi preozkiii iz-hodišč.
Člena 6. in 13. statuta zavoda pravita: »Zavod je bil ustanovljen da s svojo de-javnostjo neposredno pomaga uresničevati cilje univerze ter drugih visokih in viš-jih šol. Zavod s svojo dejavnostjo uresni-6uje cilje, zaradi katerih je bil ustanov-ljen, na tak način, da kar najbolje in naj-bolj popolno zadovoljuje potrebe uporab-nikov in drugih občanov ter družbene potrebe.«
Primerjajmo zgornja statutarna določi-la z nekaterimi ugotbvitvami omenjenih dveh poročil:
1. Zavod posluje finančno na podlagi vsakoletnega finančnega načrta dohodkov in izdatkov, ki ga izdela Upravni odbor (UO) in potrjuje Svet zavoda (SZ).V letih 1964 in 1965 so stroški toliko naraščali,. da je bila zaprošena dotacija pri UO Skla-da za šolstvo pri IS SRS. Višina prejete dotacije v letu 1964 je bila: 51,050.000 S din. Glavni argument za dotacije je bil, da ne bi prišlo do podražitve uslug študentom. Do-tacija je bila koriščena: po prvotnem fi-nančnem planu so bili osebni dohodki predvideni v znesku 42,899.000. —, realiza-cija po zaključnem računu pa znaša 71,898.000.—, oz zvišanje za 28,998.000.— ali za 67,6 odstotka; del dotacije je šel za povečanje sredstev za nadomestilo in-ventarja m za investicijsko vzdrževanje; 14,840.000 din dotacije pa je prenešeno v račun časovnih razmejitev, da bi se ko-ristila prihodnje leto. Živila za menzo so predvidena po prvotnem planu v višini 70,337.000.—, realizirana pa v višini 70,040.000.—.
V letu 1965 so samoupravni organi za-voda spreminjali finančni načrt trikrat. Tretjič je bil popravlje, to je, zvišan po uvedbi gospodarske reforme. V istem ča-su so se tudi dvignile usluge koristni-kom za 18 odstobkdv. Zavod je v tem letu prejel 102,755.000 din dotacije (precejš-njo zvišanje gre na račun priključenih do-mov V Gerbičevi in Ilirski). Razporejena je bila tako, da za prehrano ni bilo na-menjeno niti polovico dotacije. Na njen račun pa je povečana amortizacija za 15 milj fnapram letu 1964) in ponovno so povečani osebni dohodki.
Finančni plan za leto 196.6 predvideva za    11,2    odstotka   povečane    izdatke   na-
BRATJE^ UMIJMO Sl ROKE...
pram 1965 in za 33,8 odistobka povečane stroške za živrla. Osebni dohodiki so plani-rani le v višini 90,7 odstotka napram 1965 in za 10 milj. nižje je planirana tudi amor-tizacija. Vsekakor še najbolj realen fkiaiič-ni plan.
Ob sestavi in izvajanju finančnih pla-nov velja opozoriti na zanimivo tendenco. Pri sestavi plana se pri dohodkih postav-Ija vedno nižja postavka, kot se kasneje realizira, pri izdafckih pa je ravno obrat-no. Na ta način se sicer lahko zahtevajo višje dotacije, nastajajo pa pomembne pozitivne razlike On.pr. v letu 1965 pri sta-narini študentov okoli 7 milj., pri pralnici okoli 6,5 milj.) Sicer smatram, da to ni napačno. Nepravilen pa je način korišče-nja teh sredstev, saj se v večini pretaka-jo v sklad osebnih dohodkov. Ob teh dej-stvih lahko kdo zaključi (predvsem tisti, ki dotaoijo daje), da so le-te previsoke Mislim, da so previsoke glede na način, kako so se korisbile, nikakor pa ne glede na to, za kar so bile namenjene, tj. za izboljšanje — pocenitev študijskih pogo-jev študentov.
2. Po pravilniku o delibvi dohodka služi celotni dohodek zavoda za kritje material-nih   izdatkov,   amortizacije   itd.   Ostanek
teriji. V študentskem Centru v Zagrebu so osebni dohodki v povprecju za 1/2 manjši pri 10 krat večjem prometu. Povsem ne-stimulativno se je delil tudi 30 odstotni gibljivi del nad osnovo, kar vsem enako, brez upoštevanja doseženega uspeha na konkrebnem delovnem mestu. če pri tem upoštevamo, da imajo nekateri uslužbenci oz. člani kolektiva v naselju še stano-vanja (n.pr. za stanovanje 54 m2 površine, brez električnega števca, je ocenjena sta-narina na 6.852 din) je to pa«5 nezdravo preferiranje.
3. Glede načina poslovanja študentske-ga naselja so zanimivi tudi podatki, ki jiii je ugotovil finančni inšpektor glede na-bav živil in rnateriala. Na prvem mestu predlaga, da se ločita delovni mesti uprav-nika menze in ekonoma. Vse nabave, tudi za milijanske zneske, se opravljajo brez nabavnih in prevzemnih komisij. Naba-vam in naročilom bi morale biti osno va pismene ponudbe (največkrat se v upav-nem odboru predlcei ena in prezentira kot najbolj »ugodna«). Inšpektor je »odkril« celo vrsto nabav od privatnikov (n.pr. velike količine svinjskega mesa brez ustrez-nega veterinarskega pregleda). Temu lah-ko botrujeta le dva razloga: nesposobnost,
predstavlja čisti dohodek, ki je namenjen za osebne dohodke in sklade. Taka splo-šna določitev dopušča možnost, da se čisti dohodek veča na osnovi večje ali manjše dotacije. To nam kaže tudi porast oseb-nih dohodkov v letu 1965 napram letu 1964: v povprečju so se v enoti Dom dvignili za 45,4 odstotka, v enoti Menza za 53,9 od-stofcka, enoti Kavarna za 27 odstobkov, v enoti Uprava za 50,2 odstotka. Za nekate-ra konkretna delovna mesta pa znaša pov-preoje osebnih dohodkov (brez nadur) za čas od avgusta do decembra 1965 meseč-no: direktor 222.750.—, računovadja 171.810 din upravnik doma 155.328 din, upravnik menze 169.206 din, administratorka v upra-vi (priučena adminisfcratorka) 94.359 din. Tak porast osebnih dohodkov je nerealen, pa če ga primerjamo s še tako blagimi kri-
da se preveri, kaj je za zavod res ugodno, ali pa povsem lastna (osebna) logika ma-terialnega interesa. Večja dela, oz. popravi-la se dajejo privatnikom in glej čudo, ugo-tovilo se je, da je neko delo plačano kar dvakrat ipd. Zanirnive so nabave živil. V skladišču je nekaterih živil za več let (ob sedanjem nivoju uporabe, ni pa razloga da bi se ta dvignila, ker s tako kvaliteto hrane sigurno ne bo novih gostov): para-dižnikove mezge za 4 leta, ribjih konzerv za 3 leta, sladkorja za 2 leti itd. V taki situaciji se je našel med študenti zlobnež, zbira stare (beri: pokvarjene in neužitne) konzerve, ki jih redno dobiva za večerjo. Nekateri pa si celo privoščijo lažje zastru-pitve. Inšpektor ugotavlja, da je to odraz spihoze preprostih ljudi, ki hlastajo za bla-gom brez prave potrebe. Mi pa lahko do-
damo: ali pa rezultat špekulativnih nabav.
Inšpektor navaja v poročilu: »Upravnik menze sestavlja dnevne kalkulacije stro-škov in dohodkov. Te kalkulacije so zelo prirnitivne in le redko Lzvedene do konca meseca in to tako, da ne dajejo nikake osnove za gospodarjenje. Do te ugoto-vitve so prišla tudi komisija iz Zavoda za napredek gospodinjstva, ko so poizkušale oceniti biološki in kaloričen izračun hrane na osnovi porabljenih živil. Zaradi nelo-čene evidence porabljenih živil pa se tega ni dalo ugotoviti, oz. so izračuni le orien-tacijski. Analiza sežiga vzorca hrane iz dne 17.3.1966. kaže kalorično vrednost: 1006 kal. v kosilu in 1001 kal. v večerji. Po evi-denci porabljenih živil pa bi moralo povprečno vsebovati kosilo v januarju 1966 1320 kal. večerja pa 1323 kal. Razlika je očitna. Nastane iz: ». . . niso evidentirane ločene količine živil, ki so se porabile za enoloncnice in industrijske malice. V samem zbirniku živil smo našli tudi taka, ki niso mogla biti porabljena v jedilni-kih.« Zadevo menze zaključimo še s podat-ki o kvalifikacijah osebja. V kuhinji je zaposlenih 37: VKV 1 (poslovodska stroka), KV 3, PKV 2, NKV 31.
4. Delo samoupravnih organov: mislim da je bilo doslej izrečenih dovolj kriti^-nih besed na delo teh organov, predvsem pa študentskih predstavnikov v njih. Sma-tram, da bo njihovo delo nekvalitetno, oz. neodgovorno (n.pr. doslej so bila na SZ potrjena vsa zaključna poslovna po ročila, čeprav danes ugotavljamo, da so bile v poslovanju tudi večje nepravilnosti) vse dotlej, dakler se bodo morali odlo-čati na osnovi tendenciozno prikazovanih dejstev, ki so prezentirana tako, da večkrat manj koristijo študentom kot pa kolekti-vu (oz. njegovim posameznim članom).-
Mislim da sem bralcu dolžan pojasni-lo, zakaj ga gnjavim s temi drobnimi, nepomembnimi podatki:
a)   Tudi   o   študentih,   njihovih.   študij-skih   pogojih   itd.   vse   prevečkrat   govo-rimo  in  pišemo  nasploh.  Premalo  se  za-vedamo, da je od načelnega, (normativne-ga) do konkretnega (dejanskega) vse pre-velik  razmak;  n.pr.  statut  zavoda navaja ustavno   načelo,   da   edino   delo   določa materialni   in   družbeni   položaj   človeka. Upam pa, da mi je v teh nekaj fragmen-tih uspelo  prikazati  omenjeno  nasprotje.
b)   tudi  vsak  več  ali  manj   resen  šfcu-dent je delaven človefc in zato bi morala biti dolžnost družbe  (Univerze,  Sekretari-1 ata za visoko šolstvo itd.) bolj točno do-ločene in jasnejše. Vredno bi bilo ponov-no   preučiti  možnosti   integracije   študent-skih   domov   oz.   pregledati,   če  je   realna fuzija ^domov   pri   bolj   trdni   povezavi   z Univerzo.
c)   Mislim,   da   je   očitno,   da   s   staro prakso ( in predvsem z nosilci te prakse) pri   študentskih  domovih  ne  gre  nadalje-vati.  študentje se lahko upravičeno spra-šujemo, če dosedanji način vodenja še za-služi naše zaupanje. O tem pa se je odlo-čil   že   UO   ŠN,   ki  je  pristopil   k  ponov-nemu razpisu vodilnih delovnih mest.
Metod Černetič
Borba z dne 22. marca s priporoči-lom Sveta beograjske univerze abveš-ča jugoslovansko javnost, po katerem naj fakultete v svojih statutih poostre pogoje za izbor in reelekcijo univer-zitetnih učiteljev in sodelavcev. Pri tem je Svet izhajal iz ugotovljene kri-tične kvalifikacijske strukture. Ukrepi, ki jih priporočilo narekuje, morajo to strukturo nujno izboljšati, ker je od tega odvisna kvaliteta strokovnjakov, ki se šolajo na fakultetah.
»Univerzitetni svet smatra, da je za asistenta lahko izbran kandidat, ki je drugo stopnjo zaključil s povprečno oceno, višjo od 8 in ki je kot študent posebej izstopal. Asistent je lahko po-novno izbran največ trikrat in če do izteka zadnjega roka ni opravil dokto-rata znanosti, za asistenta ne more biti ponovno izbran.
Univerzitetni učitelji so v naziv do-centa, izrednega in rednega profesorja, lahko izbrani ali ponovno izbrani sa-mo, če imajo opravljen doktorat zna-nosti, ustrezati pa morajo tudi ostalim pogojem, določenim z zakonom in sta-tutom.
Pri izboru in ponovnem izboru za docenta je treba posebej ocenjevati sposobnost za znanstveno-rafiskovalno delo, medtem ko se za naziv izrednega profesorja zahteva večje število po-membnih znanstvenih in strokovnih del. Redni profesor je lahko učitelj, ki spada med vodilne osebnosti na znanstvenem področju, za katerega je izbran in biti mora nosilec pozitivnih tendenc v razvoju šole in znanosti.
Po besedah rektorja Beograjske uni-verze dr. Božidara Dordevida, pred-stavlja priporočilo o poostritvi krite-rijev za izbor učiteljev akt, ki bo omo-gočil, da bo ta visokošolska ustanova odprla vrata mladim sposobnim znan-stvenim delavcem, ki bodo osvežili učiteljski kader in omogočili, da bo univerza realizirala naloge, ki jih pred njo postavlja   gospodarska   reforma.«
Ta radikalni prodor na »tabu stro-
OKVALIFIKACIJA
UNIVERZITETNIH
KVALIFIKACIJ
kovnosti univerzitetniii učiteljev«, kot so to priporočilo imenovali v Zagrebu, gotovo ni zadeva, ki bi lahko šla mimo naših domačih razmer. To kratkomailo ni mogoče tudi zato, ker se je v naši hiši v zadnjem času sprožil plaz kon-fliktov, ki imajo svoj koren v nenačel-nem izvajanju določil za izbor in po-novni izbor. Pravilo postaja, da se nesporazumi zaostrujejo ob izboru mladih in odličnih strokovnjakov, kar gotovo kaže na marsikdaj dvomljive odnose na fakultetah.
»Afera dr. Kresnik« je v tem pogle-du eden od viškov, ki kljub temu, da se vleče že leto dni, ostaja neprestano na začetku, ker je vir nepravilnosti, katere ta »proces« razkriva, neizčrpen.
Na podoben nenaraven in eksceso-iden način se razkrivajo nesarazmerja v kvalifikacijski strukturi univerzitet-nih delavcev tudi na drugih fakulte-tah. Geografski oddelek Filozofske fa-kultete je omogočil »afero dr. Klemen-čič«.
Na fakulteti za strojništvo so se ko-majda pomirili duhovi, vzburjeni za-radi postoflka pri izvolitvi dr. Pe-klenika.
Fakulteta za elektrotehniko je pri-spevala k temu spisku tako imenovanih afer svoj »primer dr. Kranjc«.
Poudariti je treba, da gre v vseh štirih primerih za mlade doktorjezna-nosti; problemi se torej logično nave-zujejo na temeljno vprašanje, ki ga je ob beograjskem proglasu sprožil rek-tor Dordevič — odpreti vrata mladim sposobnim strokovnjakom.
Na ljubljanski univerzi se povpreč-na starost rednih profesorjev giblje nad mejo 60 let. Izredni profesorji v povprečju presegajo petinpetdeset let. To ima svojo nedvomno notranjo zve-zo s podatkom, da mora preko 4O°/o asistentov vztrajati v svojem nazivu več kot pet let, pa najsi so opravili doktorat znanosti ( teh je od 212 celo 36) ali pa se do doktorske časti zaradi delovne preobremenitve niso uspeli do-kopati.
Medtem je med stotriindvajsetimi rednimi univerzitetnimi profesorji oseminštirideset takih, ki nimajo opravljenega doktorata znanosti. Med dvainšesdesetimj izrednimi profesorji jih je petdeset z opravljenim dokto-ratom. Med docenti jih od štiriinosem-desetih dvaintrideset nima doktorata. Če prištejemo še univerzitetne učite-lje z nazivi predavatelj, jih je od 358 vseh univerzitetnih učiteljev, za katere bi  bil  doktorat znanosti  kvalifikacij-
sko spričevalo, stošestdeset takih, ki tega spričevala nimajo.
V vseh teh številkah, ki so dobljene iz letnih seznamov predavanj in po-ročil univerzitetne kadrovske službe, ni upoštevana Medicinska fakulteta, ki glede na zmešnjavo z doktorskimi na-zivi evidence o doktorjih znanosti sploh ne vodi. Sicer pa se razmere od fakultete do fakultete spreminjajo. Po doslednosti pri izboru in ponovnem izboru izstopata morda samo filozof-ska in pravna fakulteta.
Vse to so dejstva, resnejša od kakr-šnekoli afere in prav je, da ocenjuje-mo študentje dogodke na naših šolah predvsem iz tega vidika. Če to obveija, potem se lahko pridružimo našim za-grebškim kolegom, ki beograjsko pri-poročilo komentirajo pod že omerije-nim naslovom: Radikalni prodor na »tabu« področje strokovnosti univer-zitetnih učiteljev.
»Stare dileme okoli hitrejšega, učin-kovitejšega in kvalitetnejšega študija so poleg uvajanja kvalifikacijskih iz-pitov, razprave o skrajševanju oz, re-guliranju trajanja študija, našle po reformi svoj odmev tudi v domeni učiteljskega kadra kot faktorja, ki igra še kako pomembno vlogo, kadar govorimo o izobraževanju čimkvalitet-nejših strokovnjakov na naših fakul-tetah .. .
... Pa vseeno, kaže, da je takšna od-ločitev marsikoga presenetila, bodisi zato, ker je dobila široko publiciteto ali pa kar iz razloga, ker je do takega priporočila sploh prišlo. Toda tudi po leg tega je treba poudariti, da pripo-ročilo, kakorkolj je pomembno, vzpo-stavlja nekaj, kar bi že zdavnaj moralo biti sprejeto kot praksa na vseh fa-kultetah, ker je samo tako mogoče najti odprtino v vratih do akadem-skih nazivov tudi za mlade kadre, za tiste, ki to zaslužijo po svoji strokov-nosti in ki resnično zadovoljujejo vse potrebne pogoje in s tem potrkajo na vrata našega univerzitetnega Olim-pa.«
NAŠ RAZGOVOR
ODGOVARJA dr. CSc RUDOLF ŠRAMEK
Te dni se je mudil na filozofski fa-kulteti gost iz ČSSR — dr. CSc Rudolf šramek, znanstveni sodelavec Inštituta za češki jezik čehoslovaške akademije znanosti v Brnu.
1.  Kaj vas je privedlo v Ljubljano1?
Moje potovanje v Ljubljano — in ne samo sem, ampak tudi v druga mesta Jugoslavije, na primer Zagreb, Sarajevo, Beograd — je študijskega pomena. Naj-bolj me zanimajo strokovne stvari, zato me veseli, da lahko navežem stike z va-šimi jezikoslovcL Tu imam nekaj znan-cev, ki so v ČSSR že bil, tako da sem pri-šel tudi k prijateljem v Ljubljano. Največ sodelujem z profesorjem dr. Bezlajem: delam namreč na istem področju lingvi-stike kot on. študij njegovih izsledkov ter diskusije z njim so zame zelo koristne in dragocene stvari. Ukvarjam se s kra-jevnim imenoslovjem — t. im. toponoma-stiko; v Ljubljano sem prišel zato, da bi proučeval češko-južnoslovanske paralele, ker mi je to potrebno pri delu za etimo-loški slovar moravskih in šlezijskih kra-jevnih imen.
2.  Z našimi študenti se kaj srečujete? Na žalost pobliže ne, čeprav bi to rad.
3.  In pri vas na češkem?
Tam sem z njimi vsak dan. Sem prav-zaprav član Inštituta in ne Akademije, toda pri nas v Brnu ima naša ustanova sedež v poslopju filozofske fakultete, kjer sem absolviral. Študentje hodijo na naš inštitut študirat literaturo — jezikovni material, potem na konzultacije in podob-no. Prav tako so nekateri člani našega inštituta učitelji na fakulteti. Predavajo historično gramatiko in predvsem dialek-tologijo, ki je glavno področje raziskav brnskega inštituta. Kadar gremo na deže-lo proučevat dialekte, pogostp vzamemo s seboj študente fakultete, ki se lahko po-tem praktično seznanijo z metodami della dialektologov na terenu. Nedavno ,je na osnovi sodelovanja med inštitutom ?i a-demije ter Filozofske fakultete nastala Katedra za češko in slovaško dialektolo-gijo — edina v CSSR — sodelujejo pa člani Inštituta za češki jezik v Brnu in prav tako tudi člani filozofske fakul tete.
4.  Kakšne koristi imajo študentje od tega?
Predvsem visoko strokovnost in mož-nost teoretičnega in praktičnega izpopol-njevanja bodočega dialektologa. Tisti pa, ki dialektolog noče biti, ima vsaj priliko spoznati, kako zapleten je jezik v svoji živi, govorjeni obliki.
5.   Ali   študentje   izkoriščajo   te  moš-nosti?
Seveda, pogosto. Ponuja se jim tudi priložnost za preizkušanje teoretičnega znanja v praksi. To v jezikoslovju kot te-oretični znanosti ni tako pogosto.
6.   Torej imajo  študentje aktiven od-nos do svojega študija?
V velild večini ga imajo. Res je, da so kakor povsod na svetu, tudi pri nas izjeme. Toda tisti krog študentov, s ka-terimi imam bližje stike, ima aktivni od-nos in zanimanje za predmet, ki ga štu-dira. Taka visoka aktivnost je na splošno karakteristična za naše študente. Sedaj pri nas dajemo prednost samostojnosti. sposobnosti samostojnega mišljenja ter orientacije, zmožnost ločiti pomembno od nepomembnega. Nekoč je bilo druga-če. študentje so si vbijali v glavo samo to, kar so slišali na predavanjih. Danes ni tako. Potrebno je, da bi jnlad človek bil zmožen samostojnosti. Cim več stvari
bo vedell in spoznal, tem večja samostoj-nost in odgovornost pred družbo nanj čaka. Zato je potrebno tudi večje in te-meljitejše splošno znanje, kulturna in po-litična izobrazba. Razveseljivo je, da so posledice širše izobrazbe pri naših štu-dentih zelo vidne. Diskusijski večeri so zelo dobro obiskani, ne glede na teme, ki niso vedno vezane na naš predmet študija (na pr. o ekonomiji, o mednarod-nib odnosih, o socioloških problemih, prav tako tudi o novih filmih, gledališ-eu...) Ref orma našega gospodarstva je zaobsegla tudi visoke sole: naša dežela ima visoko razvito industrijo in zato po-trebuje predvsem odlične organizatorje avtomatizirane proizvodnje. Zato je za mlade Ijudi zelo privlačen študij na pr. elektronike, atomske fizike, zanimajo pa jih tudi področja, ki se ukvarjajo z du-ševnimi procesi tehniziranega sveta, re-cimo psihologija, sociologija in podobno. Pri jezikoslovju sta privlačni stroki ma-tematična lingvistika in teorija infor-macije v lingvistiki (nedavno je izšel zbornik na to temo). Torej lahko rečem, da postaja študij na vseh smereh in vseh visokih šolah privlačnejši, poleg tega pa je v primeri s preteklostjo na veliko višji stopnji.
7.  Kaj pa mednarodni stiki s študenti?
V petdesetih letih, ko sem študiral jaz, je bila ta stvar velika redkost. Sedaj pa je običajno, da si študentje sami ali pa s posredovanjem svoje mladinske organi-zacije, ali s pomočjo dekanata organizi-rajo izmerijave, potovanja v tujino. Potu-jejo ali v počitnicah ali pa med seme-strom. Obstaja tudi forma delovnih ta-borov (delovnih brigad), ki gredo v ino-zemstvo. Jasno je, da te progresivne ten-dence podpiramo in da jih bomo vednd bolj razvijali. Ravno sedaj potekajo po-dobni razgovori med ljubljansko in brn-sko filozofsko fakulteto. Kot sem slišal, so uspešni.
8.  Gotovo imajo tudi pri vas študentje svoj časopis?
Seveda ga imajo. »Student« je tednik za študente in srednješolce iz vse države. Na univerzi v Brnu pa izhaja časopis »U« (to je »Univerza«), ki se ukvarja le s pro-blemi visokošolcev iz našega mesta. Zelo popularen je »Student«, medtem ko vsaka univerza (ali tehnikum) izdaja svoj časo-pis.
9.  Ali v ČSSR tudi študirajo tuji štu-dentje?
Da, najpogosteje tehnične stroke, manj pa medicino ali farmacijo. To so študen-tje iz Kube ter iz nekaterih drugih aarij-skih in afriških držav. Najprej se seveda nekaj časa ucijo češčino in šele nato se vpišejo   na  fakultete,  ki   so   jih izbrali.
10.    Slišali   smo,   da  je   čehoslovaški parlament izglasoval nov zakon o  viso-kih šolah.
Hiter razvoj naše družbe je naravnost silil k spremembi položaja visokih šol v državi. Visoke šole imajo sedaj večjo sa-mostojnost, pravno in ekonomsko. Prej so imele vse fakultete od države točno določen učni načrt, po katerem so pre-davanja - morala potekati. Po novem za-konu pa je možna specifizacija fakultete glede na strokovnjake, ki na njej preda-vajo in ti imajo potem možnost okvirni učni načrt prilagajati svoji strokovni spe-cializaciji. Novost So tudi volitve deka-nov. Nov zakon skuša dvignitj tudi kva-liteto študija in zato prispeva k avtori-teti intelektualcev. Pomembna je še nova uredba o plačah začetnikov — izobražen-cev, kajti stare plače niso bile sorazmer-no odvisne od izobrazbe. Potem bodo od-pravljene dosedanje titule, ki se niso niti uporabljale — npr. namesto starega »pro-movirani zdravnik« bo vpeljan drugod tradicionalni Dr. M(ed.) U(niv.).
11.  Pa za zaključek?
Zahvaljujem se vam za vse lepe tre-nutke v Ljubljani in pridite k nam! pri-dite k dobrim prijateljem!
'                       Peter Kuhar
VPRAŠANJE O
VPRAŠANJU O
NACIONALNpSTI
Trst, 13. aprila 1966
Mimo napisov Lubiana, Postumia, Fiume, Abbazzia zdrknemo k morju, Opicina, Prosec-co, Longera... Via Carducci in Korzo. Tam prvič zaslišim bratski jezik — srbsko. Priha-^ ja iz brkatih ustnic, izpod kaftana in iznad" opank. Ob kanalu sedijo bratje in lupijo ja-bolka. Ob nogah jim klečijo papirnate vrečke z italijanskimi napisi, zavoji in zavojčki, ki bodo razveselili domačo vas. Iz žepov in malh se prikažejo mastne piške in slanina, vse to mlaska in žveči, okoli ležijo kosti in razbite steklenice BlS-a. ženska v črnem, morda par-tizanska mati, ponuja v zastekleni in unifor-mirani delikatesi pristno domače maslo. Oko-li nje se širi vonj po plesnobi. Grazie, viaf je odgovor. Nekaj psovk na račun kapitalizma. Tudi trgovke na Korzu zasmehujejo človeški ponos. Zapestnice iz čistega zlata za 200 lir, avtomatične ure za 1500. Od nekod fičko z Ijubljansko registracijo: na strehi REX lava-trice, 67.000 lir ali po oglasu 300.000 dinarjev.
Vse to prihaja in odhaja kot podobe v hiši strahov, sunaj pa je sonce in veter, rdeče-črno-zeleno-modro morje vozil, ki gredo' svo-jo pot po ulici v avtomatiziran dom s pral-nimi, mešalnimi, hladilnimi, 'ogrevalnimi, li-kalnimi stroji. Na mizi v trgovini brošura. »kako prodajati«, trgovec z lutkovnimi kret-njami, morje žensk s krznenimi ovratniki, ki iščejo posebne geometrične kombinacije za svojo nošo. Narodi so se sporazumeli v jezi-ku potrošnje. Tu ni več nacionalne jeze, tu je samo še prijazni nasmeh in drgetava kret-nja v denarnico. Popolnoma vseeno je, ali namesto Opčine piše Opicina. Ponoreli v na-kupovalski strasti se narodi in rase pomešajo, registrske tablice ostajajo brez pomena, ra-zen ,v kolikor se za njimi ne skrivajo šiab-ša vozila, kar pa je tudi že vprašanje trga in kupne moči. Avtomobili s črnimi tablicami so svetleči, urno brzijo mimo križišč, tisti beli se pomikajo nekoliko počasneje, zadihani in osramočeni — zaradi konjskih moči. Vendar bo ob prihodu domov zmagoslavje tem večje — tam bodo »prvi v Ladnji vasi« z ličnimi za-voji in svetlečimi se predmeti. Na molu San Carlo samo nekaj starejših parov. Korakajo v nekdanje čase, poslušajo razbijanje kladiv in troblje, pod vsakim udarcem ostarijo za gubo in ko narašča hrup, jim počasni korak. Potem zdrkne mimo počasni in nakopičeni »schiavo«, prodan za svileno ruto in nekaj za-vojev UPIM. čutim, kako je vse tisto bo-leče zdihovanje o umiranju slovenstva pra-zna beseda. Kako je popolnoma nadomestila nacionalno pripadnost — pripadnost Ijudstvu potrošnikov, ki se peha za novejše modele. Na trgu se vrednost spreminja v ceno. Za-menjaš narodnost za potrošnjo. Prodaš jo. Odvržeš jo in že si svoboden — lahko se vklju-čiš v tok, ki nima konca, ki je v krogu, ki je neizprosno logičen — saj iz fekalij delajo margarino, tisto pa, kar je tekočine, postane pitna voda. In tudi Srbija, Bosna in Hercego-vina so pozabile na Turke, na vero, na soci-alizem in nardd. Zdaj tam sedijo, omamljeni od čara predmetov, v kolodvorski čakalnici, v kotih resff&racij in na Korzu.
V trgovino na Carducci pride spodobno oblečen moški s potovalko. »— Razumete ju-goslovenski?« vpraša. »— Aha,« si misli pro-dajalka, »to je tisti prodani narod na oni strani zaliva.« V duhu reproduciram prokla-macijo slavistov in besede, ki so bile izrečene na filozofski fakulteti: »Slovenci se čutimo ogroženi od Srbov... predlagamo, da se uvede-jo v vse avtobuse in vlake slovenski napisi... na tleh Slovenije naj vsi z njimi govore slo-vensko...« Reševanje nacionalnega vprašanja je postalo histerično. Naenkrat vsi navalijo na potapljajočo se ladjo, misleč, da bo taico ostala na površini. Ali ni takšno reševanje odveč, če ugotovimo, da sploh ne živimo več kot narod? Da sploh ne želimo več biti na-rod, da hočemo odvreči L" ramen njegovo breme?
Potrošništvo se kaže kot neizogibna nuja, kot potreba. Nekdaj se je kazala narodnost kot potreba. Narod, kot oblika sožitja, se je izklesal kot pojem v začetku 19, stoletja, v dobi buržoaznih revolucij, v letnem času, ki ga zgodovina (morda ironično) imenuje po-mlad narodov. Kaj vse smo že odvrgli od ti-stih časov! Ali ni logično, da danes zavrača-mo narodnost? Nekaj drugega pa je nestrp-nost, ki jo Slovenci kažemo in deklanramo na slehernem koraku.
Ljubljana, 14. aprila
Nestrpnost prav gotovo izvira iz ekonom-skih, nikakor pa ne iz jezikovnih ali kultur-nih neskladij med narodi Jugoslavije. 3. ple-nurn CK ZKJ je to razločno pokazal. Raz-lični obračunski kriteriji Jugobanke, različni tfokojninski proporci, zajemanje ustvarjene-ga dohodka s, pomočjo centralnih gospodar-skih instrumentov (ki obenem ukinjajo sti-mulacijo produktivnejšega) — vse to je ši-roko, žal premalokrat pojasnjeno področje ekonomskih razmerij, kaše na neizravnanost znotraj jvgoslovanskega ekonomskega pro-stora in sproža (predvsem pri prizadetih) sla-bo voljo. In je jezikovno iit naradno vpraša-nje le odsev takšnih perturbacij znotraj druzbe.
Vendar — ali se je kateri Slovenec že kdaj vprašal po procesu, ki povzroča v jugoslovan-
Predvečerje, foto
in   med   zgoščenim   izkustvom   v:   konkretnem času in prostoru.
Usodnost naše slovenske družbe je, da za-radi narcisističnega povzdigovanja lastnega iz-kustva onemogoča vse'sedanje in s tem tudi prihodnje možnosti. S tem pa smo tudi iz-"ključili možnost, da bi tisoč in tisoč Alešev vključili v nekaj bolj stvarnega kot je smrt. Človek, ki vstopa v nekaj širšega, kot je SAM — ne gleda drugega kot samo prakso. In mu ni mogoče zamegliti dejstev z upravičenostjo ali pa neupravičenostjo  »objektivnega stanja«.
In kadar stori prakso doživlja samo do-slednost nedoslednosti — mu ne preostane drugega kot da se dokončno opredeli: In to za dosledno doslednost — ali konkretno: proti Inflaciji besed in stališč.
Družba smo, ki je zaprla sama sebi vrata! Dosledni smo samo v tem, da znamo sproti zapravljati še tisto zgodovino, ki jo imamo (NOB), ker ne občutimo najbolj preprostega dejstva, da življenje ni politikanski špektakel (kako bomo lovili veter in obračali jadro) — temveč omogočanje življenja.
Z ukinjanjem lastne zgodovine (prikriva-nje ali pa špekulantsko mešetarjenje z njo) ukinjamo sebe.
Stojimo   torej   pred   eno   samo   alternativo: Ali   kanibalizem,   kjer   starši   požirajo   svoj
zarod — ali pa da se te nenujnosti odrečemo!
Za vse nas — kanibale je en sam izhod!
Kajti ne vprašaj komu zvoni — zvoni tebi, roeni, vsem!
Vsi ostali hokuspokusi so zgolj lažna inte-lektualna igra, ki si jo lahko privoščimo na vseh neobveznih sestankih na vseh nivojih, ki se kakor bi rekel kdor koli izmed tisoč Alešev — nezanimiva in jalova.
Nekrolog za Alešem je torej nepotreben in še trapast povrhu, ker v njegovem primeru ne gre za smrt.
Peter Božič
TEORIJA POAAENA
(Teorija po-mena)
Stvar, ki eksistira — pred spoznanjem nje-nega bistva na nivoju po-mena, ima uteme-ljen po-seb(i). Ali pa je po-seb(i) utemeljen tudi takrat, ko je bistvo stvari najprej spozna-no na nivoju po-mena in šele na-to eksistira, in je šele na-to stvar? Podvprašanje: ali je v slednjem primeru bistvo stvari res bistvo stva-ri, njeno bistvo in če to ni, ali stvar lahko eksistira s tujim bistvom in če ne eksistira, kaj potem dela bistvo, ki ni njeno?
Stvar, ki ni po-sebi, ampak je po-meni, ima nujno samo moj-po-men(i), ki pa je lahko splošen pomen. Miza. če jo postavimo na glavo, to ni več miza, ampak je nek lesen predmet
(brez imena). Zakaj? če si y njenih dimljah posteljem, je to postelja. Kaj sem napravil s predmetom, da je sedaj postelja?
Pomenskost stvari variabilizira. In kaj je tisto, kar odloča o tem, ali bo pomenskost stvari variabilizirana ali ne? O tem odloča po-laganje stvari v položaj, ki je drugačen od po-ložaja, v katerem je bila stvar prej položena (v katerem stvar polega!). Variabilizacija jepotem-takem prelaganje stvari. Prelaganje stvari je v tem, da se spremeni položaj stvari, ne da bi se spremenila vsebina in oblika, t. j. bit stvari. Položaj stvari ni zajet v biti stvari, ker stvar položaja ne biva (biva le vsebino in formo stvari), to pa zato, ker je položaj stvari izven onto(sa) stvari. Položaj stvari ne izhaja iz stvari, ampak prihaja k stvari. Položaj stvari je fenomen stvari.
Pokrov od tube (dve stvari!) je zato po-krov ker je v od-nosu do tube. Ista stvar v od-nosu do kape pa ni pokrov, ampak je znak od kape. Zato je znak, ker je v odnosu do kape. Niti v prvem niti v drugem položaju pa se ni-sta spremenili vsebina in oblika stvari, stvar je ista na tubi in na kapi. Vendar je me,d prvim in drugim' položajem stvari še nek drug polo-žaj, v katerem stvar ni v odnosu do nobene posamezne stvari. Kot onto(s) stvar v takš-nem položaju ni po-meni (variabilizatorju, uporabniku) ampak je po-sebi in kot feno-men stvar ni za druge (stvari), ampak je za sebe. Zato stvar v takšnem* položaju ni ne pokrov in ne znak, ampak je stvar takšna, kot je npr. na nek način oblikovana pločevina.
Stvar, takšna kot je, je gotovo stvar po se-bi. Vprašanje je, ali pa je stvar takšna, kot je tudi svobodna (svoj-bodi), svoja. Pomenskost stvari ima svoje opravičilo v uporabnosti stva-ri. U-po-raba stvari o-prau-ičuje po-men stva-ri. Poraba stvari torej dela prav pomenu stvari. 1. Esenco stvari sem zato o-stvaril pomeni, da bo po-rabljena in to je prav. 2. če pa je najprej stvar po-sebi in sem nato spo-znal njeno esenco, ali naj tudi sedaj stvar po-rabim in ali bo to prav? Ali kaj opravičuje uporabo stvari? Pod 1. je opravičeval pomen, pod 2. pomena ni, ampak je po-seb(i). Pod 1. sem bil jaz tisti, ki sem s-po-ročil (s pomočjo roke) uporabo stvari. če je uporaba sporoče-na po-roki, je nujno nekdo, ki je za-roko. Za-roko pa je racio. Pod 2. pa ni nikogar, ki bi stal za roko in bi nekaj po roki sporočil, am-pak je roka sama in je torej tisto za kar nam gre iz roke iz-ročeno. Ker torej nihče ne stoji za roko in nam nihče nifesar ne sporo-ča, ni opmuičila za uporabo stvari. Ker ni opravičila za uporabo stvari, tudi ni porabe. če ni po-rabe stvari, je stvar svoja, svobodna in je stvar po-sebi in ne stvar po-meni, po-rabi. Jaz sem raba. Jaz sem raba stvari.
STRIP-TEASE MOŽGAN
Cas je devizni dolar.
Clovek človeku — avtomobil.
Jugoslovanske narode najmočneje po-vezuje med seboj prva zvezna nogomet-na liga.
Kdor je bU nekoč hudič, ne more po-stati dober angel.
Prvi april bi morali po vsej verjetno-sti proslavljati kot naš državni praznik.
Ni vsak dinar denar.
Unif orma dela človeka.     ; Peter Baloh
ZGODILO SE JE
Tiščal je pesti skupaj in jih ni mo-gel razkleniti. Razmišljal je in opazil, da so najbolj pripravne za to, da je z njimi udaril. Tega se je oprijel. Garbal je od-krito in fair. Vsakomur je še prej pove-dal v obraz, kaj bo z njim naredii. Krat-ko, v dveh besedah: SVINJA, ZREZEK ali USRANE, GOLAŽ. Pretepal ni vseh. Zgledoval se je po Robinu z lokom. Lju-dje so ga imeli radi. Tudi on jih je imel rad. Z zrezki in golaži je prehranjeval cel okoliš. Tudi od dragod so prihajali k njemu. Zato je ustanovil svojo resta-vracijo. Ljudje so tam po nizki ceni je-dli predelane ljudi. Najbolje so šli v pro-raet mladi, taki okoli tridesetih. Mlajših namreč ni pretepal. Tem je v najslab-šem primeru odtrgal kakšno nogo ali ro-ko. Seveda je bilo to mlado nieso draž-je, vendar kljub temu zelo, zelo poceni. Posebna poslastica so bila bedra mladih žensk. Bedra so prepasirali, popoprali, jih oblikovali v kroglice s premerom treh centimetrov in jih prekjjhali. Porcija so vsebovale pet kroglic, dva kosa kruha in kozarec vina. To je bila specialiteta tega lokala. Vsi so radi zahajali tja. Če je zmanjkalo materiala, je kar določil ene-ga izmed gostov in ga predelal. Ostalih to sploh ni vznemirjalo. Zaupali so svo-jemu hranitelju in očetu. Potem je pri-še! gost, ki se ni pustil predelati, ampak je on njega. Prevzel je mesto šefa ter nekoliko zvišal cene. Tudi to ljudi ni motilo. Kar naprej so rinili tja. tako da je novi voditelj kar takoj povečal in pre-novil novi lokal. In irnel je blazno do-ber občiitek, koliko je smel soliti.
Milenko Matanovič
* ni mogoče reči kakšen je takšen položaj ker tukaj govorimo o stvari in ne iz položaja stvari.
I.G. Plamen
GENERACIJA PRED ZAPRTIMI VRATI
(Ivu Brnčiču v spomin in Slovencem v opomin)
... Dejansko je danes razmerje družbe do intelektualca popolnoma istovetno z njenim odnosom do ročnega delavca, dasi je prvi primer veliko bolj zamotan, kakor drugi. Za-kaj, kakor kupuje družba delavčevo fizično delovno silo, tako kupuje duševno delovno silo intelektualca; v abeh primerih je delov-na sila predmet, ki se prodaja in potlej po-ljubno izkorišča. Pri tem pa sta zlasti pomemb-ni dve dejstvi: prvič, stalna tendenca, odbiti ost intelektualnemu udejstvovanju, ki nosi v sebi vselej zametke nevarne kritičnosti, z me-hanično zaposlitvijo, s pasivnim pisarniškim delom, ki ubija duha in ustvarja ono zname-nito filistrstvo, ki je specifično meščanski po-jav. Tu pa izgubi intelektualno delo svojo prož-nost in postane v bistvu na las enako avto-matskemu poslu tovamiškega delavca. Drugič: ker je neka mera svobodnosti conditio sine qua non slehernega polnovrednega duševnega delovanja, mora družba, če hoče, da ji to delo služi z vsemi svojimi močmi, sem in tja pu-stiti intelektualcu neko relativno prostos. Ali dejanski primeri nam povedo, da se to doga-ja edino le tedaj, kadar se čuti pieščanstvo tolikanj trdno, da ne verjame, da bi mu mo-gla kaka kritika škodovati. Dejstvo je, da se je intelektualno delo najbolj neovirano lah-ko izživljalo v obdobjih prosperitete ali sta-bilizacije meščanske družbe, tako v Franciji za časa Zolaja, v Ameriki in Nemčiji v prvem de-setletju po vojni; takrat je tudi dala svetovna književnost svoja najpomembnejša — družbe-no-kritična dela. Toda tisti trenutek, ko se začuti meščanstvo ogroženo in v krizi, poka-že svoj neponarejeni resnični odnos do du-ševnega dela in v zadnji konsekvenci do kul-ture sploh; tedaj se razkrije, da meri meščan-stvo tudi intelektualno udejstvovanje edinole s komercialnim vatlom, da je njegovo upo-števanje polnovrednosti duševnega dela le mi-nljivo in zgolj taktičnega značaja, da dejan-sko priznava duhovne vrednote le toliko, ko-likor gredo vzporedno z njegovo neposredno gmotno koristjo. Meščanstvo gleda na inte-lektualca kot na polnopravno človeško oseb-nost z nekimi svojstvenimi zmožnostmi in zahtevami, z nekimi osnovnimi in neodvzem-ljivimi pravicami prav tako malo, kakor upo-števa človeško stran v svojem odiiosu do me-zdnega delavpa; eden kakor drugi sta samo objekt.
Biti intelektualec — to dejstvo tore> samo po sebi dandanes ne pomeni nič.
(Ivo Brnčič — Generacija pred zaprtimi vrati,  Intelektualec in  sodobna družba)
skem gospodarsken mi nenehno preta-kanje sredstev iz ih področij v raz-vita? Ali ni zakon i premožnejši izko-rišča manj premožn ii ne govori to Slo-veniji v gospodarski !? To je kajpak dru-ga plat rnedalje. Ne bi trditi (kajti bila bi čista izmišljotina so sredstva, ki jih Slovenija pridobi z takšnega delovanja trga (sproščeni den kgovni odnosi) več-ja od tistih, ki ji) ujo centralni eko-nomski instrumenti, or očitno stvar ni tako enostranska, k t slepi jezi prikazu-jejo nekateri nestr Gotovo pa bi bilo za dokončno razjai tokšnih dilem treba enkrat dokončno \ ti odprte karte — kakšno je razmerje sredstvi, ki odteka-jo in pritekajo. Tal aftfco dokončno rek-li, kakšno vlogo lovenska industrija pri ustvarjanju em trga, kako Slovenci koga »podpiramo« jstvo pa je: trn ni zadrt v nacionalni mveč vse prej kam drugam. Da se dog ukšne reči, kot smo jim priča na slehei vraku, v pogovoru s kolegi in v jezikanj \jevk — so prav go-tovo kriva tista n i, tisti odnosi med Ijudmi, ki jih spn Kmtivna klima ve-soljne kupčije tist osi, ki s sakralnim problemom slovenst »narodne biti« ni-majo nobenega opn \n za tak način so-biti bomo morali n ugačno ime, kot je narod.
Dimitrij Rupel
Nl MIJENO KOT NHOLOG
Ne gre mi zato, ob tej nenavadni in pretresljivi Aleševi objokaval eno sa-mo, pa še to — ne mljivo dejstvo. Bilo bi skromno in bi p: lilo kot pa odkrilo nekaj kar je! Enako ijstvo ne zajame eno samo generacijo (sa ni generacijski pro-blem) čeprav ga A generacija najbolj doživlja, ampak je i skupen problem. Grozljivo je, da lju< so komaj za eno desetletje odmaknjei mene v svoji nuj-nosti, da bi svoj sve rili čez samega sebe (to se pravi dejansi ipili v svet) ne naj-dejo druge možnost je dosledna nemož-nost. To seveda ni na intelektualna za-gata, kot se bo pra ivo našla od tod in tam kaka razlaga.
Stvar je zelo pr i — če preizkusim vse dane možnosti tem preizkusu no-bene ni — je edin nost totalizirati ne-možnost! — Odpret s. To pa seveda ni mogoče z napol rešit V svetu, ki je gluh in brez odmeva na te preizkuse in na-pore — je skrajnost   in zadnja možnost!
Razlika je med i morn nasploh (inte-lektualistična igrača 'iport), ki koketira med najbolj posplošf predstavami in med konkretnimi   dejstvi tava oboje   in  vse)
Zveza študentov na oddelku za arhitekturo Fakul-tete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo je na skupščini v decembru 1965 ponovno razpravljala o študiju arhitekture na Univerzi in ugotovila:
1.  da je ureditev študija arhitekture zelo pereče vprašanje, zato ga morajo reševati poleg pedagoških delavcev tudi strokovna javnost in študentje kot sub-jekti vzgoje ob podpori družbenopolitičnih organov na simpoziju kot najprimernejši obliki dela.
2.  da so študijske metode zastarele, kar se odraža tudi v nesodobnih programih in načrtih kot odločilnih instrumentih.
3.  da je zato prilagojenost vzgojnega sistema di-namičnemu gospodarskemu razvoju in njegovim po-trebam minimalna (organizacijske oblike šole so ne-elastične in nefunkcionalne za pravoeasno in uspešno vključevanje vzgojnega sistema v družbenogospodar-ske težnje, občutna je neurejenost znanstvenostrokov-nega in raziskovalnega dela ter oblik financiranja),
4.  da so potrebne analize splošnih in zlasti mate-rialnih sedanjih in pričakovanih možnosti pedagoške-ga in raziskovalnega dela, ter na osnovi tez ustrezni predlogi,
5.  da je oddelek v dani situaciji nezmožen dati zadovoljiv predlog za študij arhitekture, kar pa je sa-mo povod za iskanje nove poti v reševanju te pro-blematike.
Obveza, ki narekuje simpozij kot najboljšo obliko, je načelo, da ne more in ne sme v naši visoko raz-viti samoupravljavski družbi nositi odgovornost za neko šolo izključno pedagoški kader, temveč je za šolo odgovorna tudi strokovna javnost, študentje in javnost sploh. Simpozij je oblika, ki daje možnost vsem zainteresiranim delavcem, da tvorno sodelu-jejo in tako najlažje dajo kompleksno, jasno, pošte-no sliko o perspektivah stroke in šole. Zavedati pa se moramo, da je nujno sodelovanje prav vseh po-tencialov (vključno družbenopolitičnih sil), če naj bo slika popolna, obenem pa bodo z nujnostjo in jav-nostjo udeležbe vseh izključeni vsi morebitni kasnejši pomisleki glede sklepov simpozija in na teh pomi-slekih grajene intervencije ali kakršnokoli zaviranje izvajanja sklepov.
če bo torej simpozij vsestransko ploden, ni logi-ke, na katero bi se lahko kdorkoli skliceval, da bi ovi-ral uresničitev dosežkov.
Oddelek za arhitekturo FAGG in Zveza arhitek-tov Slovenije sta sprejela pobudo študentov za sode-lovanje na novem, višjem. nivoju in imenčvala svoje predstavnike v pripravljalni odbor, ki je tako sestav-Ijen iz treh pedagogov, treh članov ZAS in treh štu-dentov.
Za uspešno delo simpozija je odbor zbral ne-kaj tem, ki naj vzpodbude in vsebinsko organizirajo prispevke in razprave:
LIK ARHITEKTA, POTREBEN NAŠI PRAKSI (KOMPLEKSNOST IZOBRAZBE)
Izhodišče za formiranje študijskega sistema so dmžbene potrebe po raznih profilih strokovnjakov na različnih stopnjah. Družbene potrebe pa niso vezane samo na današnje stanje, temveč prav tako na per-spektivni razvoj stroke. V praksi obstoji že danes ši-rok diapazon delovnih mest, ki zahtevajo arhitekta. Področje arhitekture zajema že danes oblikovanje celotnega človekovega okolja od predmeta v prostoru do najširšega prostora, od industrijskega oblikovanja preko stavbarstva do urbanizma in regionalnega pla-niranja, vključujoč še nešteto drugih neimenovanih področij. To široko področje arhitekture nas postav-lja pred dilemo med integralnim arhitektom in arhi-tektom specialistom, to pa je že dilema med eno in enotno šolo za arhitekturo ter več sorodnimi šolami.
Ali lahko utemeljimo eno in enotno šolo za arhi-tekturo s tem:
1.  da  je  ozka  specializacija povzročala izgublje-nost človeka na terenu izven svoje specialnosti? (Ali je pametno formirati ljudi, ki ne bodo sposobni kom-pleksno presojati strokovnih nalog).
2.  da je naloga arhitekta (usklajevanje funkcije, forme, konstrukcije, ekonomike itd.) ista od oblikova-nja predmeta do oblikovanja najširšega prostora, le da variira v razsežnosti in zahtevnosti?
3.  da je pristop in metoda dela v osnovi enaka pri vseh oblikah arhitektovega dela in da obsežnost znanja, ki ga moramo zajeti, ne zahteva že delitve na posamezna področja?
4.  da je arhitekt katerekoli usmeritve   v   proble-matiko ostalih vključen? (Poznavanje ostalih usmeri-tev pa nikakor ne sme biti samo informativno, enci-klopedično^
Ali ni najpravilneje tretirati specializacijo kot fa-kultativno možnost študenta že v času rednega štu-dija, definitivno usmerjanje pa bi omogočila III. stop-nja? (To bi omogočilo kompromis med integralnim arhitektom in specialistom, ker bi v svojem operativ-nem fondu posedovali bogat skupen repertoar stičnih točk, dobljenih v skupni bazi pouka).
Ne nazadnje se nam odpira vprašanje, ali imamo Slovenci materialne možnosti za več sorodnih šol.
Žarišče arhitekture je človek. Njegove duhovne in materialne potrebe ter njegov odnos do življenja skupnosti so tisto vodilo, ki naj definira sistem štu-dentove izobrazbe. V skrbi za samo izvedbo zanemar-jamo spoznanje o človekovih potrebah, zanemarjamo študij humanističnih ved. Kaj je pravzaprav šola za arhitekturo? Ali je to umetniška akademija, ali je to tehnična šola? Biti umetnik je naša pravica, biti teh-nik je neobhodno potrebno, študij človeka in zadosti-tev njegovim potrebam pa je naša naloga. Nova arhi-tektura je nov pristop.
človek je v stalnem in nujnem kontaktu z arhi-tekturo. Ves čas jo tudi vizualno doživlja. Zato je ar-hitektova likovnoestetska odgovornost do družbe spe-cifična in maksimalna. Ali ni na šoli zanemarjena likovna vzgoja, kljub temu, da je očitna nujnost, da mora študent likovno ustvarjati ter pridobitve dalje razvijati pri projektiranju? Ali bi likovni tečaj (črta, ploskev, relief, prostor) zadoščal in če bi, kakšen naj bo? Ob tem pozabljamo na fenomen človeškega vida
REFORMA
ŠTUDIJA
ARHITEKTURE
RAZPIS TEZ ZA SIMPOZIJ
O ŠOLANJU MLADIH
ARHITEKTOV
in na naše psihološke izkušnje o obliki, prostoru in barvi. Ti fenomeni so ravno tako realni kot katerikoli materialni problemi konstrukcije ali ekonomike. Li-kovni problemi morajo biti zajeti v vseh predmetih, ki so povezani s stroko.
Sledeč ugotovitvi, da je našla vsaka civilizacija, pa tudi vsaka družbena formacija odgovarjajoči izraz v svoji arhitekturi, se nam logično vsiljuje, da lah-ko najde in mora najti svoj arhitektonski izraz tudi socializem. Nemogoče si je zamisliti neki apriorni nov stil kot formalno kategorijo pri današnjem raz-voju komunikacij in vplivov, mogoče pa ga je iskati v novih, specifičnih oblikah življenja.
Za nas mora biti nevprašljiva obveza, da naj ima arhitekt pravilen odnos *do splošnih problemov obliko-vanja okolja in do odgovornega vključevanja v reše-vanje le-teh. Kakšne vzpodbude naj da šola na pod-ročju teorije arhitekture in moralnega kodeksa?
če naj šola živi in dela kot en kolektiv z jasnim skupnim ciljem, ali je potem utemeljena zahteva po idejni enotnosti šole? Obenem pa nas analiza in izikustva uče, da nimamo nikakršne, kaj šele zdrave
in močne arhitekturne kritike. Kdo naj kaže šali pot? Ali nas ne čaka tudi razrešitev nekaterih dilem v šlo-venski arhitekturi sploh?
Bistvena razlika med našo industrializirano in obrtniško družbo počiva na razdelitvi dela in ne pro-izvajalnih sredstev. Res je, da prihaja kreativna iskra od posameznika, toda v tesnem sodelovanju z osta-limi proti skupnemu cilju, bo posameznik s stimula-cijo in izzivanjem kritike ekipnih tovarišev preskočil prag ozke zaprtosti. Arhitekt ni več koordinator svo-jega znanja, temveč znanja več ljudi sociologa, psi-hologa, tehnika, ekonomista, slikarja itd.). Simpozij naj da odgbvor, kako naj se že šola vključi v izgra-jevanje takega lika strokovnjaka. Ali naj bo omogo-čen stalen kontakt študentov arhitekture s študenti teh strok, s čimer se vsi že privajajo na teamsko delo, ali pa naj team več strokovnjakov vodi študenta pri njegovem delu?
Iščemo rešitev, ali naj bo študentova praksa v stalni povezanosti s teorijo ali je to današnja pblika počitniške prakse ali je to staž.
Težimo k prečiščenju in koordinaciji arhitekton-ske misli in delovanja, iščemo upravičenost vsakega arhitektonskega prijema, študij arhitekture zahteva odgovoren odnos do življenja, reševanje problema išče angažiranje vseh materialnih in intelektualnih potencialov.
OSNOVNE KONCEPCIJE IZOBRAŽEVAN.IA
Kulturne vrednote se lahko razvijejo samo s po-polnim izobraževanjem. Zato je treba med drugim iskati tudi pedagoške metode, ki bodo, prilagojene sposobnosti dojemanja študenta, dajale največji efekt. Osnovno vodilo nam mora biti težnja razvijati ustvar-jalno moč vsakega posameznika povsod, kjer je to nujno in možno, vsekakor pa že od samega začetka študija. Od misli »učitelj govori, učenci poslušajo« je boljša misel »učenci govore in delajo, a učitelj jih opazuje in posluša«. Tako študij ni bukvalno učenje norm, temveč kreacija in je pedagog le usmerjevalec, svetovalec, korektor.
Ali lahko obenem trdimo, da je učenje pristopne metode važnejše od učenja same obrti? Ta metoda bi morala biti kontinuiran proces. Ali je pravilna trdi-
tev, da princip šole ne sme biti obvladovanje detajla (znanja s posameznih področij) in nato sinteza (pri projektiranju), temveč bi morala biti analiza na višji stopnji, ki nastaja iz celote proti detajlu in bi na ta način izključevala vse faktorje eklekticizma? (Iz že znanih detajlov izbrati tistega, ki se zdi najboljši, je potuha nesamostojnosti in površnosti, ter ne pelje v iskanje novega in obenem boljšega.) Ob tem nam mora biti jasna avantgardna vloga univerze.
Danes vemo, da je koncepcija zaporednosti uče-nja konstrukcij in šele nato projektiranja slaba. Ima-mo jo, ker je bil tehnokratsko postavljen napačen profil diplomanta prve stopnje in sicer statika ali iz-vajalca, ki pa v praksi to ne more biti. črpanje zna-nja sredstev za projektiranje (statika, matematika, konstrukcije, zgodovina itd.) brez predhodnega vpo-gleda v koeksistenco teh predmetov samo po sebi ni usposobilo študenta za sintezo tega znanja.
če naj pri študentu razvijamo kreativnost, pra-vilen pristop k delu in ga obogatimo s pravočasnim dodajanjem znanja, moramo temu v celoti prilago-diti koncepcijo šole. Ali je to načelo vzporednosti in medsebojne usklajenosti projektiranja — kompo-zieije s tremi večjimi skupinami aplikativnih predme-tov (poleg splošnih):
a)  konstrukcija (predmeti inženirskega značaja)
b)  likovna vzgoja
c)  skupina humanističnih predmetov?
S tem je utemeljena kompozicija že v I. letniku, istočasnost učenja sredstev in spoznavanje namena pa bi prispevala k večjemu uspehu študija.
Takoj pa se vprašujemo, ali naj se težavnost na-log stopnjuje na relaciji ind. oblikovanje — urbani-zem ali naj se stopnjuje na vseh področjih vzpored-. no ali pa je možen in nujen kompromis. če je stop-njevanje študija potrebno in možno ali naj da prva stopnja ind. oblikovalca ali pomočnika projektanta? Izogniti pa se moramo forsiranju stopnjevanja, če bi lahko škodil6 formiranju zrelega diplomanta.
Študij arhitekture zahteva individualni kontakt pedagoga in študenta. Treba bo poiskati temu primer-no pedagoško obliko (studio, seminar, atelje ...)
Določiti moramo odnos med projektantskimi predmeti (stanovanjske zgradbe, oprema prostorov, industrijske zgradbe, javne zgradbe, urbanizem) in kompozicijo. Je ta materija sploh deljiva io če je, kako?
Končno bo treba dognati, če današnja štiri leta zadoščajo in kolikšen je minimalen čas, potreben za dozoretje kandidata.
Preveliko število študentov glede na prostorske in personalne zmogljivosti, nam vsiljujejo misel o ornejenem vpisu. Ali bi lahko služila potrebam spre-jemnega. izpita oblika daljšega seznanjanja s stroko še pred vpisom na arhitekturo, čeprav je tako sezna-njanje nujno potrebno samo po sebi? Ali ni mogoče boljša oblika naravna selekcija med študijem?
Današnja selekcija v prvih letih študija se zgrešeno izvaja pretežno s splošnimi in inženirskimi predmeti.
Smo v fazi, ko se nam zdi zahteva po prožni »živi« šoli sama po sebi umevna. Izpostavljena bo konkurenci sposobnosti, angažira naj zunanje sode-lavce iz stroke, pa tudi zunaj nje. Kakšna naj bo orga-nizacijska struktura te šole? Kakšno in kolikšno naj bo stalno jedro, ki bi bilo organizator in koordinator šole?
Kako naj bo zagotovljena javnost dela te šole? Ali zadoščajo razstave in almanah, ki publicira dosež-ke, kot je bil običaj nekoč?
Kako regulirati razmerje med pedagoškim, znan-stvenoraziskovalnim in strokovnim projektantskim delom? Katere so organizacijske oblike, ki zagotavlja-jo pedagoškim delavcem največje možnosti takega dela (inštituti, katecire ...) Ali niso že z obstojem teh organizacijskih enot dani pogoji za delno samofinan-siranje šole?
Najpomembnejše pa je vprašanje, kako uveljaviti sklepe simpozija preko sarnoupravnih organov in katere so tiste samoupravne oblike, ki bodo dale šoli prožnost, ki bo zagotovila optimum.
Da bo delo simpozija uspešno, bodo potrebne tudi globoke in poštene analize današnjega stanja, zgo-dovine šole od nastanka do danes, analiza šole s strani prakse, analize tradicije in ovir kot tudi ana-liza današnjih in prihodnjih možnosti, predvsem bo treba odgovorno pristopiti k utemeljevanju zahtev in hotenj, ki so nakazana, pa tudi takih, ki tu niso zaje-ta, a se zde bistvena. Analizirati bo treba tudi, če je nujno potrebno, da je arhitektura še naprej v sklopu Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo.
Želja pripravljalnega odbora je, da si zainteresi-rani delavci izberejo temo ali več tem, kjer mislijo, da bodo lahko največ prispevali. Prispevki so lahko načelni ali zdetajlirani.
Simpozij bo javnega, odprtega značaja v drugi po-lovici meseca maja v dvorani nekdanje Kazine.
Prispevke pošljite na naslov: Pripravljalni odbor simpozija o šolanju arhitektov, Ljubljana, Cojzova 5.
Za oddelek za arhitekturo FAGG: arhitekti Ni-ko Kralj, Peter Kerševan, Jože Koželj.
Za zvezo arhitektov Slovenije: arhitekti Danilo Fiirst, Savin Sever, Franc Rihtar.
Za združenje študentov arhitekture: študenti Peter Bassin, Machtig Sašo, Miha Jazbinšek.
Prosiva, da ob podpisih članov odbora za pripravo simpozija, ob najinih imenih pripišete priložen tekst:
Odklanjava potrditev ugotovitev skupščine Zveze študentov oddelka za arhitekturo kot tvorni del pri-prave simposija. Peter Kerševan                                          Niko Kraij
KMETIJSTVO NA ŠESTEM KONGRESU SZDL
štirje govori, ki sem jih predlagal za objeevo ured-niškemu odboru Tribune, so izsek iz razprave v ko-misiji za aktualna politična vprašanja v gospodar-stvu na VI. kongresu SZDL Slovenije, ki je bil v Ljub-Ijani od 5. do 7. aprila.
Kongres je sprejel resolucijo, ki je dovolj široka, da so v njenih okvirjih možne vse interpretacije iz-boljšav kmetijskega funkcioniranja — tudi vera v ustreznejši način gospodarjenja s kmetijskim pro-storom. V poročilu komisije beremo, »da je živahnost in polemičnost, ki se je pokazala pri obravnavanju posameznih problemov, potrdila aktualnost v gradi-vu in referatih nakazanih problemov.«
Ni razlogov, da bi dvomili v iskrenost sklepov 11. plenuma ŠO SZDL Slovenije, čigar materiali so bili iztočnica za razprave na kongresu. Enako, mislim, da ni razlogov za nezaupanje do diskutantov, ki so kritizirali napake same, objektivizira.no prakso, ki jih poraja in povzroča, da se spreminjajo v usodne gospodarske neuspehe, ko se reproducirajo v vedno novih oblikah protislovnih tendenc in ukrepanj.
Kmetijska proizvodnja je bila pred kongresom in bo ostala tudi po njem specifična oblika družbene pro-izvodnje.
V njej bodo nastopali podobni odnosi, kot jih sre-čujemo na relaciji subjekt — zakoni narave, medtem
Kongresne razprave, ki jih objavljamo na tej in naslednji strani, so stenogrami z najnujnejšimi slov-ničnimi in slogovnimi popravki, pri katerih je imelo uredništvo enotep kriterij.
FRANC PALIR
ŠENTJUR PRI CELJU
Tovarišice delegatke, tovariši delegati!
Želel bi osvetliti nekatera vprašanja v zvezi s kooperacijo. Na razširjeni seji Glavnega odbora SZDL Slovenije je bilo precej govora o kmetijstvu pred reformo in po reformi. Mnenja o tem, da se je polo-žaj kmetijstva po reformi izboljšal, so bila različna in ne bi si upal tukaj kategorično zatrjevati, kak-šen da je trenutni položaj kmetijske proizvodnje v posameznih predelih Slovenije. Ne bo pa odveč, če navedem med mnogimi primeri enega samega iz naše šentjurske obč'«r:
Kmet-kooperant je lansko leto prodal nedopita-no junico, žive teže 350 kg brez kala, v nadaljnje pi-tanje po ceni 600 din za kg žive teže. Letos, zadnje dni februarja, je isti kmet prodal istemu kmetijske-mu Agrokombinatu dopitanega bika v lačnem sta-nju, žive teže 470 kg, na klavnost 55 odstotkov, po 580 din za kg. Po odbitku drobovine, glave, nog izpod kolen in kože je meso tehtalo 272 kg. Za ohladitev mesa je delovodja klavnice odbil 6 kg za viseče za-ponke 6 kg. Skupno je bilo 12 kg odbitka mesa, tako da je kmet kooperant dobil končno 260 kg plačanega mesa. Finančni efekt je bil torej za kmeta koope-ranta neugodnejši kot pred reformo.
Ne bo odveč, če še navedem, kako poteka odkup mleka, ki ga z našega področja odkupuje mlekarna šmarje pri Jelšah.
Kmet kooperant je tej mlekarni prodal nasled-njo količino mleka:
septembra 1965 1871 — 136 odstotkov maščobe — 82 din za liter;
oktobra 1965 1211 — 40 odstotkov maščobe — 101 din za liter;
novembra 1965 2001 — 33 odstotkov maščobe — 81 din za liter;
december 1965 1751 — 32 odstotkov maščobe — 70 din za liter.
Pri tem maščoba za november in december ni' bila izmerjena (upoštevana? — op. I. V.)
Poudarjam, da je bilo to mleko vedno od istih dveh krav in pri isti krmski bazi. Iz navedenega sle-di, da takšna proizvodna kooperacija ne vzpodbuja k intenzivnejši in večji proizvodnji in torej ni v skladu s cilji ter prizadevanji organizacije SZDL v naših vaseh. Sodim, da morajo biti odkupne cene in regresi enolni, če gre za kooperante ali za druž-bena posestva, kajti le enotne cene bi vzpodbujale naše kmečke proizvajalce k večji proizvodnji. Ne trdim in ne zahtevam, da bi se morale odkupne cene kmetijskih proizvodov zvišati na škodo potroš-nikov, naši ljudje na vasi si želijo le to, da si živil-ska industrija ne bi mogla ustvarjati dobičkov na račun potrošnikov in proizvajalca. Pobuda za široko akcijo v tej smeri naj bi bila SZDL.
Med zasebnimi kmetijskimi proizvajalci vlada veliko zanimanje za drobno mebanizacijo. Naš kmet si zaradi pomanjkanja delovne sile želi mehanizacijo, toda kmetovalci trdijo, da je ta drobna mehaniza-cija še veliko predraga in zaradi nesorazmerja cen kmetijskih proizvodotf zasebnikom težko dostopna. Mislim, da bi tudi ta nesorazmerja rried cenami mo-rala obravnavati SZDL.
Na prvi seji skupščine Republiške skupnosti so-cialnega zavarovanja kmetos SRS, kjei* je bila raz-prava zelo živahna, je bilo posebej obravnavanih ne-kaj aktualnih vprašanj o samofinansiranju zdrav-stvenega zavarovanja kmetov. Če kmet vzgoji 16 let stare otroke, to zasebno kmetijsko posestvo izredno obremeni, toda ko je mladina sposobr_a za delo v kmetijstvu, se odpravi za boljšim kosom kruha v in-dustrijo, na kmečkih domovih pa ostajajo ostareli in bolni ljudje. Zemljiški sklad se manjša, boljša zemljišča se podružbljajo ali arondirajo. Kmetov pol-proletarcev je vedno več, v skladu z novim zakonom pa le-ti ne plačujejo več kmetijskega zavarovanja. Takoj po osvoboditvi je kmetijstvo, kot proizvajalec za izvoz, pomagalo postaviti našo industrijo. Danes
ko se bomo ob postopnem odkrivanju vzročnosti teh-nološko-proizvodnih in družbenih aspektov (ob ustrez-nem tretiranju in uveljavljanju znanosti in znanstve-nih institucij pri nas) približevali rešitvam, ki bodo v skladu s splošnim gospodarskim razvojem in zlasti razvojem kmetijskih aplikativnih znanosti. Ta razvoj je v svetu $ilovit. Mi smo za njim toliko zaostali, da ga danes le z veliko težavo uspevamo tu in tam ko-pirati.
Ne le deklaracije, realni proizvodni odnosi naj dokažejo, da pri nas razen socialističnega (družbene-gaj načina proizvodnje ne vzdržujemo vzporednega, konkurenčnega reda.
Ne le prisrčno navdušenje nad najdbo izgubljene-ga sina zasebnega kmetovalca, ki mu danes odkri-vamo ustavne in splošne človeške pravice in možnosti za uveljavljanje.
Ne le zagotovila o preraščanju odtujenosti člove-ka od njegovih neobhodnih produkcijskih sredstev.
Zaradi tega sem na plenarni razpravi o predlogu resolucije predlagal, naj se tekstu pripoji sledeča mi-sel: »Celokupno kmetijsko zakonodajo je treba prila-goditi (spoznani) družbeni zahtevi po doseganju opti-malnih ekonomskih rezultatov.«
V novi GO SZDL je bil izvoljen en sam zasebni kmetijski proizvajalec.
V strukturi prebivalstva SRS je še vedno velik del kmečkega in pol-kmečkega življa, ki pa ni ustrezno zastopan v sistemu upravljanja.    «
Intenziviranje kmetijske proizvodnje kot končna konsekvenca novega pojmovanja kmečkega vpraša-nja, gledanega skozi prizmo ekonomske reforme ne bo frontalen, viharen, sam po sebi umeven uspeh fne lastim si avtorstva te ugoiovitve!').
Eden izmed prvih nkrepov bi moral biti rajoniza-cija kmetijske proizvodnje. Cilj eleminirati v čim več-ji meri variabilne faktorje kmetijske proizvodnje in jih preusmeriti v splošno korist, preseči odvisnost od prirodnih faktorjev. V ta sklop bi bilo treba uvrstiti , izračune o optimalnem izkoriščanju človekovega de-la, zmogljivosti mehanizacije in temu primerno z ozirom na specifičnosti področja odmerjati velikost gospodarstev, kreditno politiko itd.
Le v takšnih okvirih pozitivna prizadevanja neka-terih redkih strokovnjakov ne bodo »long riderstvo«, kapljica v morje nerazumevanja.
Odrekam se apetitom, da bi se križem kražem sprehodil po agramo političnih in tehnoloških vpraša-njih našega kmetijstva, ker tega sprehoda ne bi mo-gel opravičiti v pričujočem kontekstu.
Ivo Vajgl
pa naj kmetje sami skrbe in finansirajo svoje zdrav-stveno zavarovanje. Mislim, da bi bilo prav, ko bi v današnji gospodarski situaciji industrija pomagala kmetijstvu na noge. Kmetje predvsem želijo enake ugodnosti, kot jih imajo naši delavci v tovarnah — socialno zavarovanje s pokojninskim stažem. Mislim, da se lahko zgledujemo tudi po sosednjih deželah, ki imajo urejen socialni položaj kmeta. Kmetje so pripravljeni sodelovati pri finansiranju v mejah zmo-gljivosti, želijo pa, da bi bili njihovi pridelki ustrez-no plačani, tako da bi bili kos vsem dajatvam.
Ne bo odveč, če omenim nekaj problemov ude-lejencev NOB, ki so zaradi bolezni, vojnih težav itd. ostali na kmetijah. Ti ljudje v mnogih primerih sta-nujejo v starih, vlažnih kamnitih stanovanjih brez pitne vode, v neustreznih sanitarnih razmerah itd. Res je, da se mogoče ti tovariši sami mnogokrat niso dovolj zanimali za izboljšanje svojega polo-žaja (stanovanja), res pa je, da jim tudi naša politika kreditiranja ni bila naklonjena. Danes na vse te pro-bleme gledamo s stališča gospodarske reforme. Pri-pomniti moram, da so na drugi strani bili deležni posojil in ugodnosti z nižjo obrestno mero ljudje, ki niso bili naklonjeni našemu osvobodilnemu gibanju.
Tovarišice delegatke, tovariši delegati, navedel sem le nekaj problemov naše vasi. S tem ne trdim, da danes tudi naša mesta in industrija nimajo pro-c blemov. Povsod, kjer je delo, so problemi, ki jih je treba reševati; vemo pa tudi to, da kjer se nič ne dela, je največ problemov. Tovariši delegati, upam, da probleme, ki sem jih našteval, ne boste napačno ra-zumeli. Nanizal sem jih le zato, da bi jih na najšir-ši osnovi v okvirih SZDL poskušali odpravljati in reševati.
JOŽE KODRE
VIPAVA
Tovarišice in tovariši delegati! Dovolite mi, da na osnovi raznih diskusij in razprav na zborih vo-livcev in zborih Socialistične zveze in o perečih in aktualnih kmetijskih problemih na vasi, da na tem kongrgsu kot na visokem političnem forumu izrazim nekaj svojih misli in navedem nekaj problemov, ki tarejo našega kmeta na Primorskem. Dalje želim, da bi tudi ta kongres kot visoki politični organ ukre-
pal za izboljšanje sedanjega težkega Soanja, v kate-rem se nahaja naš kmet, in mu pomagal, da bi tudi on po tolikih letih napora zaživel življenje, vredno človeka ter da ne bi bil vedno le izkoriščan.
če pogledamo, da je bilo naše kmetijstvo vseh 20 let po vojni zapostavljeno in podcenjevano in temu, da danes to še obstoja, moramo dati našemu kmetu vse priznanje, da se je še sploh obdržal na tej skopi kraški in primorski zemlji, za katercf je moral toliko pretrpeti in žrtvovati.
V zadnjem času, ko toliko govorimo o izboljša-nju kmetijstva, moramo na žalost priznati, da smo o tem vprašanju le dosti govorili, a naredili le malo. Da naše kmetijstvo zaostaja in propada, je kriva ne-plavilna gospodarska politika našega kmetijstva. V prvi vrsti si kot kmet ne morem predstavljati, ka-ko morejo višji organi ovirati nabavo manjših kme-tijskih strojev, s katerimi bi nadomestili izgubljeno delovno silo, ki je odšla iz kmetijstva. Te male stroje ne moremo kupiti doma, ampak smo odvisni le od uvoza. Tu pa je ogromna carina. Tudi očitek, da je traktor za kmeta nerentabilen, ne smatram za utemeljen. Kmet že ve, če mu je stroj koristen ali ne. Po drugi strani ti organi nikoli ne očitajo kmetu, da zanj osebni avtomobil ni nerentabilen. Vprašal bi, s čim naj kmet dviga kmetijsko proiz-vodnjo — z osebnim avtomobilom ali s kmetijskim strojem. Glede nabave in znižanja carine za kmetij-ske stroje so že pred kratkim primorske občine po-slale na merodajne organe vlogo, toda na žalost še do danes niso prejele nikakega odgovora. Pri nas na Primorskem je še vedno 89 odstotkov zemlje v pri-vatni lasti in od celotne kmetijske proizvodnje od-pade na privatni sektor 84 odstotkov. Te številke nam jasno govorijo, da se pri nas ukvarja s kmetij-stvom še precejšnji del ljudi in da predstavlja kme-tijstvo eno najvažnejših panog dejavnosti v občini. Industrija se pri nas razvija zelo počasi, ker nimamo mest in centrov, kot imajo to drugi kraji. Mi Primor-ci nismo krivi, da nam je krivična meja odtrgala po-litični in gospodarski center Staro Gorico in da ima-jo Brici 22 km do prve prometne ceste in kraja. Mož-nost zaposlitve je pri nas precej manjša in enako je tudi možnost plasiranja kmetijskih proizvodov po višjih cenah na trgu pri nas onemogcčena, ker smo oddaljeni od potrcšniških centrov in tako izpostav-ljeni na milost in nemilost odkupnim podjetjem in kmetijskim zadn.igam, da nam oni kot monopolisti diktirajo  ceno po  svoji mili vol.ji  in potem proda-
(naduljevanje na 8. strani)
(nadaljevanje s 7. strani)
jajo naprej naše proizvode po večkratni ceni in nihče ne vpraša ali je to socialistično.
Ilot dokaz za to navajam primer predlanske cene grozdja — 40 din za kg. Podobno je bilo več-krat tudi s sadjem. Vse take in podobne napake so slabo vplivale na mladino, in nič čudnega, če je be-žala iz kmetijstva v industrijo in mesta, ker jim tam nudijo boljše in lažje življenjske pogoje. Tudi očitek, da ima naš kmet denar, ne drži, ker če bi se na kme-tiji bolje živelo, bi Ijudje iz industrije in mest bežali na kmetijstvo in ne obratno. Kot drugi pomembni faktor, ki je negativno vplival na razvoj kmetijstva in povzročal vročo kri med kmetovalci, je Zakon o gozdovih. O tem problemu ne mislim dosti razprav-ljati, ker vem, da bodo drugi delegati o tem več gq-vorili, ker so za to vprašanje bolj zainteresirani. Vendar pa se čudim, da se poleg vseh mogočih ome-jitev odkazovanje lesa dela take ovire pri tisti vrsti lesa, ki po zakonu pripada kmetu in ga mora po uki-nitvi »žag venecijank« voziti po več ur daleč in pla-čati po 10.000 in še več dinarjev od kubičnega metra, to je več, kot znaša odkupna cena hlodovine. Vpra-šamo se, če je to pravilno in koristno za kmetovalca, ko imamo povsod v bližini žage, ki bi lahko ta les in tudi drugi les, ki kmetom pripada, rezale po pri-merni ceni. Ta trdi les bi v mnogih primerih nado-meščal mehkega in to bi bilo y obojestransko ko-rist. Važno vprašanje za kmeta je tudi cena lesa. Ta ni v skladu z drugimi proizvodi in ni ekonomska in če primerjamo razvoj cen po gospodarski reformi, vidimo, da so šle vse cene strahovito navzgor, razen cen lesa, ki so ostale iste ali še nižje. Po drugi strani pa je cena raznega lesa strahovito visoka in za tiste kmetovalce, ki nimajo svojega gozda, nedosegljiva. Ker je to zelo važno vprašanje, je nujno kaj ukre-niti in olajšati kmetu, da bo prišel do svojega lesa na preprostejši način in ne tako zamotano preko raznih gradbenih načrtov.
Izredno važno vprašanje za kmeta je zakon o socialnem zavarovanju kmetov. Ta zakon je zelo lep in napreden, vendar dvomim, da so zanj pri nas že ustvarjeni pogoji, posebno glede samofinansiranja. Če pogledamo strukturo naših kmečkih gospodar-stev vidimo, da so to povečini majhna gospodarstva in visok odstotek ljudi na teh posestvih je že ostare-lih, dosti je vdov in za težka dela nesposobnih. Dvo-mim, da bodo ti ljudje zmogli te visoke dajatve, saj bodo presegale davčne obremenitve, ker je dohodek teh gospodarstev zelo majhen. Ti ljudje so danes še produktivni in doprinašajo skupnosti svoj delež, ne bodo pa zmogli visokih dajatev in če se ne bo našla ustrezna rešitev bocio jutri v breme skupnosti. "
iVe smatram za pravilno, da bo vsaka občina do-ločevčiia svoj odstotek prispevka in razširjala za-varovaiijo po svoji zmogijivosti, saj bodo po drugi strani šibke občine z večjim odstotkom krčile zava-rovanje ali pa cene zdravstvenih uslug zviševale. To po mojem mnenju ni pravilno, ker s tem uzakonja-mo po eni strani bogatejše in po drugi strani revnejše podroeje, kar pa ni socialistično. Prav tako ne sma-tram za pravilno, da so oproščena zemljišča zaposle-nih kmetov in zemljišča socialističnega sektorja, kjer imajo v posesti najboljša zemljišča. Razprave na zborin kmetov so pokazale da bodo 16 odstotkov od kaiastrsKega dohodka in 20.000 din na gospodarstvo prevelike dajatve za vse tiste, ki nimajo delovne sile in majhne dohodke.
Ljudje so na teh zbbrih predlagali, da bi moral biti kriterij za ceio Slovenijo enak. Obremenjena pa naj bodo brez izjeme vsa zemljišča in naj najmoč-nejši pomaga šibkejšemu.
Z ozirom na vse omenjene težave, ki tarejo na-šega kmeta in ker bo struktura našega kmetijstva tudi v perspektivi ohranila snačilnosti male kmečke posesti bo nujno dobiti modus vivendi in jim omo-gočiti nadaljnji obstoj. Glede hitre obnove kmetij-stva in lo v smisiu smernic, ki jih je nakazal Glavni odoor ti^jDL na zadnji razškrjeni seji, je nujno daja-nje krecatov z nizko obrestno mero tudi privatnim kmetom. Privatni kmetje brez teh kreditov ne bodo mogli urediti svoje kmetije in preiti na novo mo-dex..o Icrnetijsko proizvodnjo. Zaradi prehoda na spe-cializirano proizvodnjo pa je po mojem mnenju nuj-no zajamčiti kmetu ekonomsko ceno in celotni od-kup kmetijskih proizvodov.
iVa podlagi vsega navedenega priporočam repu-bliSKemu kongresu Socialistične zveze, da ukrene vse, kar je v njegovi moči za ublažitev in izboljša-nje sedanjih težkih razmer, ki tarejo našega primor-skega kmeta.
Zanimanje ln volja našega kmeta do dela in zemije je še vedno velika in treba mu je dati samo-iniciativo, pobudo in boljše pogoje, pa je še priprav-Ijen spoprijeti se z gospodarsko reformo in težkočami — toda z enakimi pravicami in dolžnostmi.
iVO VAJGL
V začetku oi po^edal,da sfca kmecijstvo in sodob-na poezija pri nas postala dva pojma, o katerih lah-ko razpravlja vsakdo in videti je, da se vsi te pravice poslužujemo, tudi jaz se je bom.
. Za vse nas, ki sodelujemo v teh kmetijskih raz-pravah, je značflno, da imamo velik apetit, ko si za-stavimo nek okvir za naše razprave, hočemo se iti vse. Mislimo in čutimo se sposobne, da zaobsežemo vse, od najenostavnejših tehnoloških rešitev do najbolj kompliciranih socioloških problemov. Izognil se bom tehnoloških in govoril o drugih.
Z veseijem sem sprejel sugestijo v kongresnih rnateriaiih, ki smo jili prejeli vnaprej, da se lahko pri-pravimo na polemičen način diskusije, ki ~ga pojmu-jem kot v bistvu zelo mobilen način, v katerem si pač pademo za vrat, če je to potrebno. Upam, da bo kdo našel v teh mojih mislih nekaj polemičnih iskric, ki letijo konkretno nanj in nii bo poskušal odgovoriti.
Za to razpravo imam nekaj izhodišč. Prvo izhodi-šče je resoiucija oz. predlog resolucije kongresa, ki ga imamo na vpogled, oz. tista točka, ki govori o vprašanjih kmetijstva. Ta del resolucije se sklicuje na sklepe razširjenega plenuma Glavnega odbora SZDL in mi naj na te sklepe pristanemo in jih uvrsti-mo v našo rosolucijo kot kongreSni material. Mislim, da ta način • i adelivaten. Resolucija* mors hih' <1^,o kongresa in če so takojšnje razprave dale zadosti ar-gumentov, da iahko sestavimo mnenje nas, fei srao de-
legati, ki so nas ljudje poslali sem, ki nam verjamejo, mislim, da smo tudi kvalificirani, da odrejamo neka osnovha stališča SZDL do agrarno političnih vprašanj.
Drugo moje izhodišče so bile predkongresne raz-prave. Občutek imam, da so te predkongresne razpra-ve, zlasti razširjeni plenum, potekale v ozračju, ki je tipično za razprave v kmetijstvu — to je nivo poli-tičnega opredeljevanja za vsako ceno, ki ne zahteva ne razumevanja in ne osnovnega znanstvenega in teo-retskega pristopa.
Naslednje moje izhodišče je stanje znanosti in znanstvenih dosežkov na področju kmetijstva pri nas, zlasti na področju ekonomskih in agrarno poli-tičnih ved.
Zadnje moje izhodišče so izredno sprejemljive in za naše družbeno življenje izredno nove diskusije in način diskusij o tem kongresu.
Torej, k prvemu izhodišču, Plenum Glavnega od-bora. Uvodoma sem že rekel, da so sprem]jale ta ple-
ljanja kmetijskega strokovnega šolstva, vključno uni-verze oz. v konkretnem primeru agronomske fakul-tete, vzdržuje birokratski sloj posrednikov in ti po-sredniki imajo možnosti in mi jim to možnost omo-gočamo da s kavno žličko injicirajo znanost v vsak-danjo politiko. To ločevanje kmetijske politike od kmetijske znanosti vzdržuje in omogoča popolnoma pragmatistična stališča v naši znanosti in politiki, ko nekateri proglašajo za znanost tisto, kar ustreza njihovim trenutnim političnim interesom in svojo re-snico za obče veljavno resnico.
Z naštevanjem teh anomalij bi lahko žal nadalje-val v nedogled. Pa bodi dovolj, vsekakor je dovolj, da se pokaže dejstvo, da marsikaj v sferah našega kme-tijstva ni jasnega in razumljivega, dostopnega, de-mokratičnega. če hočemo realizirati cilje reforme, bomo morali še kako upoštevati normalne samo-upravne demokratične odnose v naši driižbi, morali bomo še kako podpirati in omogočati ustvarjalen dia-
num nekatere ocene oz. «netode, ki bi jih morala naša demokratična družba analizirati in prerasti. še vedno prakticistično in skrajno naivno iščemo rešitve pro-blemov, ki se pojavljajo. Na prste ene roke bi lahko preštel diskusije ki so se poglabljale v vzroke, da bi preko teh vzrokov prišli do rešitev, ne pa da vsak sam nahaja svoje rešitve in dokazuje, da so naše današnje rešitve jutrišnji polom. Značilnost, ki sem jo opazil in ki me ni presenetila, je bila apriorno stališče ne-katerih tovarišev, ki nam svoje koncepcije ponujajo kot edino točne in edine sprejemljive in vsakega, ki se s temi koncepcijami ne strinja, že v naprej obso-dijo, da je sovražnik revolucije, nasprotnik reforme ali nosilec raznih malomeščanskih tendenc. žalostno je to, da se te stvari lahko godijo kljub temu, da so te koncepcije v praksi vsakodnevno demantirane, da so tem konceptom tudi na tem kongresu mnogo-krat izrekli nezaupnico. V socialistični zvezi se mo-ramo zavedati, da povzročajo takšni pojavi in takšne situacije dvom v sistem naše socialistične demokra-cije, saj to ozračje dovoljuje nekaterim izbrancem, da si lahkQ vzamejo v zakup vse vrednote naše sociali-stične družbe in da nastopajo v imenu obrambe teh vrednot, s tem da druge ljudi, oz. širšo javnost od teh vrednot izključujejo. Dalje, mislim, da je težko de-lati v atmosferi, ko je angažirano odpiranje aktualnih političnih in gospodarskih vprašanj dano v zakup akti-vistom, ki včasih lahko z nepremišljeno in nekvalifi-cirano oceno v eni sami minuti podro več, kot lahko cela naša socialistična znanost ob današnjem poten-cialu zgradi v desetih letih. Mislim, da smo takšne po-jave že imeli, da smo se jih bridko kesali in da jih moramo v bodoče onemogočiti.
Krilatica, da so temelji naše kmetijske politike od nekdaj in danes vsakomur jasni, me spominja na pravljieo o cesarjevi novi obleki — komur ti temelji niso jasni, boljše da molči. Pretežni del diskutantov na plenumu glavnega odbora socialistične zveze de-lovnega ljudstva je označil agrarno politično vpraša-nje, ki je v bistvu sklop ekonomskih, socioloških in politično-samoupravnih problemov, z enostavnimi, po-enostavljenimi tehnološkimi vprašanji. O tem je go-voril na plenumu tovariš Fajfar, toda žal je bila tista diskusija v Delu izredno skrajšana. Namreč takšno poenostavljanje, ki je pri nas postala praksa, ne more roditi drugega kot nerazumevanje in zagotavlja kon-tinuiteto politike ,na napakah se učimo'. Toda, tova-riši, mislim da te napake naša ¦družba že predolgo in predrago plačuje.
Kakorkoli se že lotimo agrarnopolitičnega kom-pleksa, naletimo na premalo teoretično in znanstve-no fundiranost stališč, ki v teh razpravah nastopajo.
S tem sem pri svojem naslednjem izhodiščit, sta-nju naše agTarno-politične znanosti. Študiram na agro-nomski fakulteti y Ljubljani in vsakodnevno čutim po luknjah ki jih imam v znanju, kje smo pri nas na področju agrarno-političnih ved. Koga bi morali brati, od kod bi se morali učiti, če bi hoteli z razumeva-njem slediti našim pojavom, kompliciranim druž-benim pojavom v našem kmetijstvu in naši družbi na-sploh. Koliko knjig imamo pri nas, koliko ljudi se pri nas ukvarja z agrarno poiitiko na znanstvenem ni-voju? Zaradi tega lahko prihaja do birokratske prak-se, da se proglaša za znanstveno delo tisto delo, ki Tiima niti teh pretenzij, niti kvalitet.
Ločevanje politike od znanosti, o čemer priča selo zgovorno ugled in možnosti operativnega uveljav-
Foto Miro Bark-Hojnik
log na nivoju, ki bo vreden naše dvajsetletne sociali-stične graditve. Če to zahtevajo ekotiomski razlogi na§e družbe v prehodni stopnji, lahko iščemo, posku-šamo, sklepamo kompromise, ,toda zavedajmo se, da je to korapromis, ne proglašajmo ga za kaj drugega, razumimo te kompromise in skozi to razuraevanie se bomo približali najširšim družbenim interesom. Pre-magajmo atmosfero nezaupanja s tem, da označimo birokratsko prakso, v kolikor se je ohranila za ne-ustrezno in preživelo in to bo obnovilo obojestransko zaupanje in interes. Tu bodo tudi ekonomski rezultati, ki jih naša družba še kako potrebuje.
ANDREJ VERBiČ
Nisem misiil diskutirati, toda to
variš Vajgl rhe je izzval. V naši diskusiji smo dosti govorili o kmetijstvu, čeprav je najbrž premalo disku-sij iz delovnih kolektivov, najbrž pomanjkljivost deia v naši komisiji. Strinjam se tudi z načinom, kako so tovariši direktno iz kmetijstva predlagaii in kritizirali konkretne pogoje; kaj je narobe v našem kmetijstu in kaj je treba napraviti, saj so izhajajoč iz svoje prakse povedali kaj je ustrezno in kaj ne. Samo tovariš Vajgl nam tega ni nič povedal. On ni nič konkretnega pred-lagal, on samo kritizira birokratski odnos koncepcij, ki nekje obstojajo, neka stališča o tem, da bi pa v kme-tijstvu nekaj spremenili, pa v njegovi diskusiji ni bilo ničesar. Samo kritizirati aktivistično politiko in akti-viste na povprek, češ da se na to ne zastopijo in dela-jo napake, je v bistvu najbolj primitivno aktivistično agetiranje iz tega govorniškega odra. Mislim, da če že govorimo — in prav je, da kritično diskutiramo in polemiziramo o problemih — samo zdi se mi, da konkretno govorimo, konkretno o slabostih in kaj je treba tukaj okreniti. V naši družbi pa nismo našli v 20 letih samo slabosti in mislim, da na koncu koncev so tudi nekje rezultati našega dela, ne pa da sedaj po 20 letih ugotovimo, da je vse zanič. Jaz se popolnoma strinjam, da čim bolj kritično diskutiramo, tem bolj uspešno bomo te slabosti v kmetijstvu odpravili, in sem eden od tistih, ki se jim zdi, da je tudi v kmetij-stvu treba vrsto slabosti odpraviti in dosti hitreje raz-vijati proizvodnjo tudi v interesu samega kmeta in pa kmetijske proizvodnje.
PRILOZNOST ZA STUDENTE
Dobro lahhro zaslužijo študenti, ki žele prodajati izdaje Zavoda za unapredjenje produklivnosti rada. Delo po želji in v prostem času študentov, prcjeinRi po procentu prodanih izvodov. žiro računa ni treba odpirati.
Te izdaje (strokovne knjige in časopise) lahko pro-dajate v vseh večjih mestih po ustanovah. šolah, go-spodarsluh in družbenih organizacijah. gtudenti, ki jih to zanima, naj se oscbno alj pismeno javijo "na naslov: Zavod za unapredjenje produktivaosti rada — sektor za dokumentacijo — Zagreh Trg žrtava faš. 4.
PLES MED ZRCALI
teoretska priloga tribune
,6*          «/>        'O,
Dušan Tršar, Dvojnost I, (mavec, 1966)
\r         v
TOMAZ SALAMUN POKER
BRACO ROTAR
Za pisanje o šalamunovi poeziji sem se odločil oziroma me je k temu spodbudilo več dejstev, ki jih bom na kratko povzel, ne da bi hotel pozneje kakor-koli izhajati iz njih.
Prvič: Pesnikova razvpitost. Spomnimo se do-godkov okrog njegove poezije, protestnih pisem, go-voric itn., vsega, kar je obdalo šalamunovo poezijo z zidom posebne vrste interpretacij, ki onemogoča v komunikaciji z bralcem kot, tisto, kar usmerja nje-no funkcioniranje v komunikaciji z bralcem kot, tisto, kar usmerja njeno funkconiranje v eno plast človeške percepcije in onemogoča, zapira druge.
Drugič: Kljub vsej neadekvatnosti so te inter-pretacije zbudile interes relafrivno širokega kroga občinstva, kar se je jasno odrazilo pri prodaji knji-ge, najbrž preširokega kroga, v katerem večina bršl-cev išče zgolj šalamunovo senzacionalnost, ki jo je medij teh interpretacij serviral. Bojim se torej, da gre za s stališča poezije povsem napačno usmerjen interes, ki ni usmerjen v poezijo, ampak v njeno slučajno atribucijo, posojeno zaradi trenutnih raz-mer v slovenskem kulturnem prostoru, ki s svojo specifično strukturiranostjo težijo k onemogoča-nju poezije kot poezije (umetnine kot umetnine) in ji vsiljujejo drugačen, nepesniški (neumetniški) po-men in funkcijo.
Tretjič: Večinoma v valorizacijo usmerjene in-terpretacije, ki so y navadi na Slovenskem, s t&vo-jim absolutizirajočim vrednostnim sistemom in ten-denčnostjo onemogočajo oziroma zapirajo poetič-nost poezije (»umetniškost« umetnine). Prav tu moramo iskati vzroke za molk ob izidu zbirke, če-prav je bila šalamunova poezija pred časom izvir in povod žolčnih razprav, ki so tudi tiste nasprotujoče pripisovale, njegovim pesmim — pogosto neade-kvaten, pa prav gotovo velik pomen. Po trenutnem stanju bi mogli sklepati, da je pesnik postal neaktu-alen in nezanimiv v kateremkoli nivoju, če tega ne bi dovolj intenzivno demantirala prodaja knjige.
Ker se mi kaže interpretacija kot možnost odpira-nja ene izmed možnih poti v poezijo, ker se mi obe-nem kaže kot sredstvo za preseganje sedanjega stanja, sem se odločil za ta poskus. Ne nameravam se sptiščati v bolj ali manj spekulativne vrednostne sodbe, škušal pa bom ugotoviti osnovne dimenzije šalamunove poezije.
Ne bi rad pogreval dogodkov iz bližnje pretek-losti, pač pa bi rad pritrdil Nadeždi Cačinovič, nje-nemu članku v Tribuni, kjer opozarja na že trajno prisotnost šalamunove poezije v slovenskem kultur-nem in seveda tudi pesniškem prostoru. Tako sem vsaj razumel njeno poseganje v preteklost. Zato se bomo morali posvetiti tudi položaju te poezije zno-traj slovenske poezije, kar je že skiciral D. R., pisec drugega članka o Šalamunovi poeziji v Tribuni.
Gre nam torej za dvoje smotrov, za ugotovitev temeljnih dimenzij šalamunove poezije in za njeno mesto v slovenski pesniški tradiciji.
Jasno nam mora biti, da je poezija^pesem — si-cer poseben, s posebnimi lastnostmi, vendar pa le — objekt, ki obstoja le v komunikaciji s subjektom, ne glede na to, kakšno funkcijo opravlja potem, ko je komunikacija že vzpostavljena. Funkcianiranje pa je odvisno od strukture umetnine in strukture subjektove zavesti. Zato umetnino včasih doživimo kot umetnino, včasih pa ne prodremo vanjo. Smo pač različno naravnani, zato se umetnina včasih v komunikaciji z nami sploh ne upostavi kot umetni-na, je (nam) tuja, nepotrebna, nedojemljiva, smo zanjo zaprti in je za nas zaprta. Zato je absolutna vrednostna sodba nemogoča; vrednotimo lahko v območju svoje (ne) dojemljivosti, v dimenzijah svoje (ne)odprtosti. To početje pa je neobvezno in iteob-vezujoče, ker vnaprej ne moremo predvideti stopnje naše odprtosti in naravnanosti, kot tako pa je bolj tre-nutna in zasebna zadeva kot merilo dejanske kvali-tete. Estetski kanoni se iz obdobja y obdobje druga-če strukturirajo, se med seboj negirajo, povezujejo in z variiranjem podajajo svojo neobveznost; se iz-ničijo, tako da dejansko ostane bralec, potrošnik po-ezije, pred čistim objektom, ki postane pesem. Ta začne delovati šele po komunikaciji v skladu s sta-njem njegove zavesti (kulturno tradicijo, naravnano-stjo, odprtostjo).
Tako bomo tretirali tudi šalamunove pesmi. To so stvari, ki jim šele specifičnost komunikacije s subjektom o(ne)mogoča poetičnost, se pravi tisto, kar je umetnini, če jo doživljamo kot umetnino ima-nentno kot lastnost, ko umetniiia v komunikaciji s subjektom preseže komunikacijo s preseganjem svo-je objektnosti in subjektove subjektnosti, se pravi,
ko umetnina preseže to komunikacijo s tem, da prisili subjekt v udeležto ^notraj sebe in se tudi ona udeleži subjekta, ko je tisto zunaj in skozi njiju ne-kaj, vseobsegajoče, transcendenca, ko predmet in subjekt zanikata svojo stvarnost, svojo predmetnost in se kažeta kot nekaj biti pripadajočega in od nje neoddeljenega, ko je vsa korelacija subjekt—objekt zaobsežena in presežna. Ko se upostavi ne(ali nad)ob-jektnost, ko je korelacija zaobsežena in presežena v novi enoti, ki ni enota, v vseobsežnem, v trans-cendenci, v Niču, v pojmu, ki je ne-pojem, ker ga ne moremo misliti, ko se upostavi da-in-ne. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da je predmet za nas šele takrat umetnina, ko doseže s Svojo strukturo, z odnosi med njenimi elementi, relacijami, ki v svoji sintezi (negiranju in pritrjevanju), v svoji relativno-sti in predmetnosti upostavijo s svojimi negacijami, pritrjevanji in prehajanji mobilnost, ki omogočajo transcendenco, ki skrivajo ali razkrivajo bit vseo1> sežnega, bit trancsendence, bit, ko lahko ves proces* ki ga sproži umetnina, bolj natančno: ustrezna ko-munikacija subjekta z umetnino, imenujemo ne-pro ces, ker je izmikanje iz objektnega sveta, iz stva*-nosti, ker je uporabljanje stvarnosti za doseganje ne-stvamosti, za pozicijo v mejni točki, kjer je bH absolutno prisotna in je mogoče vedenje (ne znanje ali poznanje) biti.
če ugotavlja Jaspers, da je filozofija skozi zgodo vino zatrjevanje istega, lahko to z isto pravico trdfc mo za umetnost, za poezijo. Razlika je le v metoc& Poezija vleče s seboj vso objektnost, ki jo mora n* nehno negirati, razveljavljati, da se obdrži kot tist<\ kar to objektnost presega. Stvarnosti ne pojmuje po? movno. Beseda je material in ne semantična variacija na skupine črk.
Ne-proces je tudi zato, ker je izničenje vseh x» lacij med stvarmi, elementi poezije in njih prehajt* nje, ki jih subjekt (soudeležen kot element) doži^ lja (če jih doživlja kot elemente umetnine, pesmt) in se z njimi izničuje in prehaja, jih doživlja strnjfl| ne v umetnino (s seboj vred) kot tisto presegajoče, Id je transcendenca. Trdim torej, da mora biti umetnŠ na, če naj bo umetnina, strukturirana tako, da v kono-ni fazi, ko se spoji s subjektom in se tako uposta^ll postane transcendenca, prebivališče biti, zato so |§ vse možnosti in vsa sredstva (vse estetike in poetike*) dovoljena.
Cilj umetnosti (umetnost) je torej liraitna po-zicija na robu stvarnosti, ko je ta že presežena, ne pa opuščena. V ne-stvarnosti pa se naša zavest ne more naseliti. To pozicijo po Jaspersu dosežemo le s tran» cendirajočim ne-mišljenjem, kar pomeni, da mora predmet (misel) preseči svojo objektnost, subjekt sv<> jo subjektnost, kot dialektično nasprotje na katerega razpada svet, da se objekt in subjekt znajdeta zik> traj tega mišljenja kot nekaj drugega, da se izkaže hi% objekta kot provizorična bit, da kot dejstvo izgine, se indentificira z bitjo vseobsenžega in je možnalevko munikaciji subjekta z objektom, da pojmujemo sinte-zo kot tisto, kar presega nasprotje in upostavlja nekaj novega.
če obrnemo proces našega zasledovanja in si ia-beremo za izhodišče namesto stvarnosti tisto vse-obsežno, transcendenco, Nič, smo nenadoma (na vi-dez) dopustili absolutno poljubnost, igro (temu v prid bi govorilo spreminjanje poetik in estetik). Zato moramo hkrati opomniti, da vsaka igra ne dopušča in ne omogoča prehajanja objektnosti, stvarnosti, korelacije med subjektom in objektom. Ni vsaka igra pot do vseobsežnega, do transcendence, ni v vsa-ki igri prisotna bit vseobsežnega, vsaka igra ni izniče-nje stvarnosti.
Zakaj torej gre? Pogoj za umetnino je uspešnost igre in le okrog tega pogoja je poljubna. Torej ne gre za poljubno igro, sploh ne gre za absolutno igrc^ ampak za iz Niča obvezano dejavnost.
Zdaj smo bliže šalamunovi poeziji. Bliže tej bld-ščeči, lucidni igri stvari s subjektom, tej samovolj^ ki ni samovolja ampak k biti težeca volja, gracioz-nemu in krutemu nasilju, ki demonstrira bit abso lutno raztrgano, da potem preko tega absolutiziranja raztrganosti, preko negacije biti, preko negacije Niča upostavlja transcendenco, ravno to ne-stvarnost» ravno ta Nič. Nič ni, pomeni, Nič je. Upostavlja ra» ličnost biti od parcialnih biti kot tisto, kar je da-iz> ne istočasno in ne samo da in ne samo ne.
šalamun se zaveda poljubnosti. Zavedanje po» Ijubnosti je meja poljubnosti. Pravila so meja igra^ so tisto kar igro obvezuje v osnovi. Specifičnosl pravil izvzema igro kot posamezno, kot individiialn<k Trajanje igre zahteva njeno končnost, njeno vršitei^ njeno izvršitev:
Utrga se luč
zdrobi se kamen
skoz tvoje telo steče reka
in tuja sonca užigajo svetlobo
nihče ne ve kako si prišel tja
toda kjerkoli si
v karkoli so te vpeli
samo to veš
da moraš
Ob tej pesmi lahko govorimo o programu zbirke, O programu zbirke lahko govorimo ob sleherni pesm^ ciklusu, ob vsej zbirki. Program in stil sta strnjena^ neločljiva. Pesniku je v njegovih lucidnih trenutkih jasno njegovo početje. Svet je sestavljen iz mobilno-sti stvari, stvari s6 le v komunikaciji s subjektom (njim), svet je v komunikaciji s subjektom, prav tako mobilnost. Povzami jih v njihovem stanju, spo-znaj jih v njihovem obtoku skozi čas in prostor in za hip, ko traja pesem, si z njimi, jih obvladuješ kot zavest, si nad njimi, si bog, lahko ustvariš stvar z la-stnostmi sveta: s stanjem stvari, z njihovo mobilno-stjo, s svojo (subjektovo, pogojno in vzročno) pri-sotnostjo. Sprožiš proces, besede se strnejo v pesem, se v njej pretakajo, poskakujejo, stoje ujete y tvoj prostor, ki je svet — v prostor pesmi, kjer si jim ti določil razmerja v trenutku božanske samovolje, jih strnil v svet, ki je svet pesmi, je stvar-nost nasproti tebi, ki se po tebi (čez tebe) upostavlja in izživi svoje trajanje in preneha, ne da bi zapustilo kaj v tebi ra-zen želje, da bi storil to znova in znova, ker je sta-nje biti-in-ne-biti-v-svetu užitek duha, ker je to sve-tlo stanje blizu bogu, za katerim slutiš, veš bit. Nič, nekaj, kar ne moreš drugače imenovati, ker nima imena, kar imenujemo le s provizoričnimi atributi. MRK je stanje sveta, je totalna negibnost na-sproti navideznemu gibanju, ki ga sprožiš šele s svojo
udeležbo, nasproti gibanju, ki si ti sam, ker se po tebi dogaja (zaradi tebe). Gibanje terja predmete za svo-jo manifestacijo, terja stanje za svoje razlikovanje, terja trdnost, trajanje prostora, da se izkaže njegova nemožnost nasproti ne-gibnosti, njegovo neobstoja-nje nasproti večnosti:
Moj svet bo svet ostrih robov. Krut in večen. (str. 9)
Svet se strne v večnosti, v ne-easovnosti, mobilnost preneha, je ni in je zares tudi ni bilo. Zato je dejav-nost poljubna s pogojem, da nima ambicije biti več-na, nad(ne)časovna. Stvar je poljubna, ker sama po sebi ne teži k ne-stvarnosti. K nestvarnosti teži svet v komunikaciji s subjektom, v sintezi s subjektom jo doseže. Svet, sinteza mobilnosti in stvari, ki se upostavi skozi subjekt (skozi svet se upostavi sub-jekt), ki ga vidi v njegovi trajnosti, v njegovi raz-sežnosti, se pravi v njegovi omejenosti, breztrans-cendenčnosti. šele, ko se zavemo sveta kot brez-transcendenčnega, objektnega, moremo omogočiti transcendenco s svojo udeležbo. Bit je prisotna šele v preseganju (zaobseganju) komunikacije subjekta z objektnim, kjer se komunikacija izniči in pride do udeležbe subjekta v objektu (pesem, svet) in na-sprotno, kjer zaradi tega oba pola (za zavest) izgi-neta. Večnost je neomejeno trajanje, je ne-trajanje, je tudi ne-obstajanje, je izničenje:
Potem bom vse zažgal. Gorelo bo dolgo, gorelo bo sedem dni. Ostali bodo .samo žeblji. spajkani, zarjaveli vsi. Tak bom ostal. Tak bom vse preživel. (str. 10)
Iz tega aspekta je mobilnost poljubna, je igra, po-trebna le, da se izkaže različnost sveta od niča.
Tudi ti nisi
nikoli hodila po moji travi, da ne boš mislila. Vedno samo po zidku. Po zidku navzgor. Po zidku navzdol. Po zidku na levo. Po zidku na desno. Vedno samo po zidku. (str. 11)
Igra mora biti prava, poštena, dosledna, vsa stvar-nost mora biti vključena vanjo. To je osnova, pravi lo: nič ni svetega, nič izvzetega; mobilnost je v okviru sveta absolutna, le tako zmore doseči rob ne-premičnosti. Preteklost, bodočnost, sedanjost so sa-mo pojavi tega sveta podvrženi temu pravilu, so stvari, ki se konstituirajo v komunikaciji s subjek-tom. Tip mobilnosti ni važen, mobilnost je v osnovi ista. V skrajni konsekvenci ni nobene mobilnosti, ni gibanja:
S tankimi noži preteklosti te bom razrezal na sedem koščkov. Vsak košček bom dal v drug predal. Vsak predal bom pobarval z drugo barvo. (str. 12)
Mobilnost, bivanje, gibanje samo je jalovo: Ostani in rodil boš gobiee:
POKER je igra. Poteka neodvisno od tebe, je ha-zard, zvezana s teboj preko komunikacije. šele ko igraš je poker, šele ko jo igraš, si igralec. Uspešnost igre je odvisna od sreče, od nečesa neznanega, od slu-čaja, od nečesa zunaj našeobjektne percepcije, od vse-obsežnega, od Niča. Ime tega ciklusa in ime zbirke na-kazuje in vsebuje osnovne dimenzije šalamunove poezije. Sreča je možna šele, ko se poker konstituira, ko so prisotni igralci, karte, pravila v aktivnem med-sebojnem razmerju. Osnova igre je celokupnost teh odnosov: stvari, pravila (možna mobilnost), potenci-alna sreča, možna uspešnost.
So določene napake na tvojem vratu pa več kmalu ne bom imel kaj gristi vsi valovi z juga ti ne bodo pomagali vsi valovi čeprav si molil (Poker I. str. 17)
Napake so določene, so stvar izvzeta iz stvarnosti iz ostalih stvari pa tudi iz napak nasploh, so beseda z določenim številom glasov. Stvari so v medseboj-nem razmerju, ki določajo njihovo njihovo obilnost pa tudi aktivnost samo. Mobilnost in gibanje sta ne-pomembna, izpolnjujoča za vnaprejšnje tozadevne moznosti, ki jih zase, se pravi za zavest (um) le od-knvata in izrabljata.
Zakaj na tem božjem soncu se vse spraži.
Vsa igra je važna le zaradi tega spoznanja.
Moi, je m'en fous des poetes, Christine: Zdaj jem solato. če kdo pride,
naj nikar ne vstopa dokler spiin. (Poker, II. str. 18)            m'
Poljubnost stvari omogoča suverenost, francoščino m pozvižganje na pesnike, na obiskovalce, saj so stvari poljubne v svoji resničnosti, omogočamo jih mi, ko usmerimo svojo pozornost nanje. Od. nas so odvisne. če nočemo, če nas ni, če jih prezremo, jih ni.
(nadaljevanje prihodnjie)
CLOVEK KOT BOG
TINE HRIBAR
Jaz   sem   rekel:   bogovi   ste   (Jan 10,34—35)
človek je koren in naj-višja bitnost samega sebe (Marx, Friihe Schriften, Cotta, str. 487)
Nekaj tesnobnega zveni iz Cankarjevih besed: »Ti resni in samozavestni ljudje so deli na rešeto svoje stroge modrosti vso znanost in umetnost človeško. Oni, ki stoje na visokem in vzvišenem stališču ,abso-lutne' resnice, resnice ,zadnje istance', gledajo z ne-beškim mirom na to blodnjo, ki se imenuje zgodovina človeštva, ONI VEDO, KJE JE IZVOR IN KJE JE ZADNJI CILJ tega divjega toka, ki se vali globoko do-li pod njimi iz stoletja v stoletja, hrepeneč, sto-kajoč...
Vse vedo ti srečni ljudje! —         •
To je, kar sem nameraval napisati: vse vedo ti srečni ljudje! Prepirati se nisem mislil z nikomur, bi-lo bi nesmiselno in brezuspešno. Kajti še enkrat: ti ljudje vedo vse ii>, kar je glavno: vedo, da vse vedo.
V  tem je nevarnost.« (Almanahovci>
V  čem? Kaj je izvor in kaj je zadnji cilj, da je nevarnost v tem, če ljudje vedo zanju in to svoje ve-denje reflektirajo? Nevarnost je v tem, da ti ljudje posedujejo absolutno resnico. Vedo za izvor, to je: za prvo bivajoče vsega, kar je. Vedo za zadnji cilj, to je: za poslednje bivajoče vsega, kar je. Vedo torej  za prvo in poslednje bivajoče vsega, kar je: za tisto, po čemer bivajoče je to, kar je: za bivajočost bivajočega, za bivajoče kot bivajoče. Vedo za tisto, kar se imenuje bog: za koren in najvišjo bitnost samega sebe. Toda zakaj naj bi iz odnosa med ljudmi in absolutno resni-co izvirala nevarnost? Polzi nevarnost morda samo iz ljudi, ki vedo za absolutno resnico:
»Taki samozavestni, vsevedni Ijudje so brutalni, brezobzirni, so aktivni: dokazuje vsakdanje življe-nje. Mi, prijatelji, smo neodločni, omahljivi, ker ne poznamo zadnje, absolutne resnice in ker vemo, da je ne poznamo; zdi se nam nečastno, da bi se redili ob veliki laži — v nadomestek za za&eljeno, nedosežno
—  ali dosegljivo? — zadnjo resnico. Neumno se nam zdi in škodljivo, da bi se redili s kamnom, ker nima-mo   kruha...   Nesrečni   skeptiki   smo   in   zategadelj pasivni.
Kako lahko je tedaj onim vsevednim ljudem — tem lažje, ker nam je prepovedano, da bi laž nazivali laž, kakor se spodobi med poštenimi ljudmi. Ti vse-vedni ljudje so namreč tako samozavestni in tako bru-talni, da so si priborili nedotakliv privilegij za svojo
—   vsevednost.  Kako  lahko  jim  je!«   (Cankar  prav tam)
Kako težko pa je tistemu, ki noče nadomestka za »zaželjeno, nedosežno — ali dosegljivo? — zad-njo resnico«. Tesnoba korenini prav v tem: »ali doseg-Ijivo? — zadnjo resnico.« Tesnoba in nevarnost se na-hajata v iskanju tistega, kar ne bi bila niti zadnja, ab-solutna resnica niti nadomestek zanjo; tesnoba in ne-varnost zato, ker vse dotlej, dokler ne bo najdeno ti-sto iskano, obstaja dvom, če ni to iskano prav ta zad-nja, absolutna resnica. Kaj je pravzaprav absolutna resnica v svoji razloženosti? Veliki filozof absolutne resnice je Hegel. Potemtakem je razgovor s Heglom potreben takoj.
HEGLOV ODNOS DO ABSOLUTNE RESNICE
Sredi drugega dela Znanosti Iogike je stavek, s ka-terim Hegel najjasneje opredeli, kaj je zanj filozofija:
»Filozofija naj ne bo pripovedovanje tega, kar se dogaja, ampak spoznanje tega, kar je v tem res-nično in iz resničnega naj nadalje zapopade to, kar se v pripovedovanju pojavlja kot zgolj dogajanje.« (WdL 11-226)
Filozofija je »dejansko spoznanje tega, kar je v resnicl« Naloga filozofije je, zapopasti to, kar je. Se-veda predmet filozofije ni kakršnokoli je, ampak de-jansko je. V resnici je to, kar je celotno. Resnično je celotno. Celotno je absolutno. Absolutno je absolutni duh. Kar je, je duh, um, ideja. Bistvo duha pa je samo-zavedanje. Samozavest je potemtakem osnova, v ka-teri je zasnovana tudi filozofija.
Samozavest kot osnovo vpelje v filozofijo Descar-tes. Nanjo je zadel ob iskanju tega, kar naj bi bilo brez-pogojno nedvomljivo in na kar bi se lahko z gotovost-jo oprl ob iskanju zaresno bivajočega. »Prišlo mi je do zavesti,« pravi, »da jaz sam, ki zametujem vse kot la-žno, očitno ne morem dvomiti o sebi, da sem nekaj vsaj tisti čas, ko to delam. In ker sem videl, da je resničnost stavka Mislim, torej sem tako go-tova in razvidna, da je niti najbolj nore domneve skep-tikov ne morejo omajati, sem jo brez pomislekov spre-jel za prvo osnovo filozofije, ki sem jo iskal.« (Descartes, Razprava o metodi, Ljubljana 1957, str. 60)
Samozavest je tako postala hipokeimenon, sub-jekt. Ego sum je tisto stalno prisotno, ki povsod, pred vsakim nekim bivajočim že leži, preden to postane predmet. Novi vek se torej začne v filozofiji z naslo-
nitvijo na samozavest in ne na človeka kot totaliteto, Subjektnost subjekta karakterizira samogotovost in gotovost vobče. Resnica je gotovost. Da mislim in da zato sem, je absolutno gotovo in razvidno. Zato je to absolutna resnica.
človek je postal misleči subjekt, ki si vse ostalo. vsako bivajoče pred-stavlja in predstavlja kot pr< met. Mišljenje kot zavest je popredmetovanje. Pn da postaja predmet in s tem vnanji svet nasproti i tranjemu svetu subjekta. človek vstaja tako, da si p'. reja prirodo. Priroda se spreminja v predmet znano-sti in tehnike. Praktični odnos do nje se reflektira tu-di v teoretsko-filozofskem odnosu, le da sprevrnjeno. Kakor hitro je kapital začel postajati temelj produk-cije, je s samoproizvajanjem začel soproizvajati tudi »sistem obče eksploatacije prirodnih in človeških last-nosti, pri čemer se kot njegov nosilec pojavlja zna-nost prav tako dobro, kot vse fizične in duhovne last-nosti, medtem ko se nič ne pojavlja kot p o — s e -b i — v i š j e za-sebe samega upravičeno izven tega kroga družbene produkcije in menjave. ... Priroda še-le postane čisti predmet za človeka, čista reč korist-nosti preneha biti priznana kot moč zase; in teoretič--no spoznanje njenih samostojnih zakonov se pojav-lja samo le kot zvijača, da bi si jo podvrglo človeškim potrebam, bodisi kot predmet potrošnje bodisi kot sredstvo produkcije.« (Marx Grundrisse, str. 313) Do prirode človek ni več v odnosu kot do »anorganske<*» bivanja njega samega.« (prav tam, str. 389)
Priroda je neka zunanja stvar, ki se pojavlja k predmet in sredstvo. človek uporablja zvijačo, da bi lahko manipuliral z njo. V tem odnosu sam človek oziroma njegova zavest, njegovo teoretično spoznanje, postane sredstvo za podrejanje prirode. človek se po-javlja v svoj\ razcepljenosti kot to, kar je v osnovi svoje lastne dejavnosti kot sredstva. Posredno se tako sam spreminja v sredstvo, ker pozablja, da hkrati s spreminjanjem prirode v predmet in sredstvo sam postaja predmet in sredstvo, namreč sebe kot svojih odtujenih odnosov, skratka, da z zvijačami ne goljufa samo tako — imenovane vnanje prirode, ampak tu-di svojo lastno prirodo, samega sebe.
Filozofsko z Descartesom tako, da kljub vzposta-vitvi sebe kot samozavesti za subjekt sebe in bivajoče-ga sploh (In v tem je nevarnost.), postavlja po drugi plati kot garanta za absolutno gotovost in resničnost svoje izpostavljenosti boga. Odcep sebe od prirode in popredmetevanje prirode se kaže v popredmetevanju sebe po bogu. Razcep med prirodo in človekom se iz-raža v razcepu med samozavestjo in absolutom.
Samozavest ni subjekt samo vsega popredmetene-ga sveta, ampak tudi zavesti. Samozavest je bistvo za-vesti. Zavest je predmet samozavesti ali, če se vzame zavest kot sestavina samozavesti, torej tudi kot sub-jekt, subjekt subjekta. Zato ni ničesar, kar ne bi bilo ah predmet subjekta ali subjekt subjekta. Vsako biva-joče je eno ali drugo. Toda zamozavest je, kot su"? jekt bivajočega, v celotnem predmet najvišjega biva-jocega, boga. To je protislovje, ki se porodi v začetlol novoveške filozofije; protislovje, ker je tudi to nM višje bivajoče nekaj mišljenega in zato po drugi plsfl predmet samozavesti.                                             ^h
Protislovje je v tem, da se hoče Descartes popi« razumeti na spoznanje, s katerim spoznava absoliH pre(*en je našel absolutno osnovo v neomajni ^otov^T sti svojega mišljenega. Spoznavanje je zanj sredstv« s katerim si je mogoče pripomoči absolutno. Toda kfl tero je tisto spoznavanje? Descartes je med različnii* nacini predstavljanja izbral tisto, ki je edino priprail no za aosolutno spoznanje.
Kant je poskrbel za to, da je že izbrano spoznav;* nje absolutnega izmeril v njegovi prirodi in v njego-vih mejah. Slej ko prej pa je moralo priti do ugoto-vitve jedra protislovja, da je namreč spoznavanje kot sredstvo nujno nekaj relativnega v odnosu do absolut-nega m absolutnemu zato neprimerno; da je spozna-vanje kot sredstvo tisto, ki poteka za sebe med abso-Uitnim in spoznavajočim, da ločuje absolut od nas da kot tako postavlja nas na eno stran, absolut pa na drugo. Toda kaj je absolutno, ki stoji na eni strani? Ono sploh ni  absolutno. Do tega odkritje je prišel
Rezultat je gotov: absolutno ni nekaj, česar bi se bilo treba pripomoči, ampak tisto nas že obžemajoče m prežemajoče, ki je po in za sebe že pri nas in hoče, da je pri nas. Spoznavanje zato ni žarek proti absolut-nemu, ampak je žarek absoluta samega — niegovn pojavljanje.
Novoveška filozofija je začela z iskanjem absolut ne osnove v neomajni gotovosti svojega mišljenega Nadaljevala je s preiskovanjem in merjenjem absolut-ne osnove, brezpogojne samogotovosti vedenja, dokler s Heglom te svoje absolutne osnove ne spremeni v absolutno samo. Za Hegla je absolutno duh, ki priso-stvuje pri sebi samem v gotovosti brezpogojnega sa-movedenja. Hegel je s tem, da je absolutno spozna-vanje absolutnega v njegovi absolutnosti zapopadel kot dejansko spoznanje bivajočega kot bivajočega razre-šil notranje protislovje meščanske fiJozofije. Ker je zanj protislovje isto kot gibanje, je bil prepj-ičan da je s tem dovršil tudi filozofijo. V svojem gibanju k razrešitvi protislovja naj bi bila namreč le Ijubezen do vedenja, zdaj pa je postala vedenje samo. V Fenome-nologiji duha je pokazano takole izrazil:
»Sodelovati na tem, da bi se filozofija približala formi znanosti, — cilju, da bi mogla odvreči svoje lme Ijubezen do vedenja in da bi bila dejansko vede-nje, — je to, kar sem si zastavil.« (FG, Hoffmeister, str. 12)                                                                       i
To ne pomeni, da ljubezen do vedenja oziron« pot do znanosti, ni že znanost sama. Vse dogajanj je namreč delo absoluta, zato je »sama ta pot do znfl nosti že znanost in s tem po svoji vsebini znanol izkustva zavesti.«  (prav tam, str. 14)             1b
Novoveška filozofija se je v svojem bistvu dov« šila s tem, da se je v Heglovi filozofiji kot absolutiB znanosti dokopala dopopolnesamogotovostipredstaj ljanja tako glede sebe kot svojega predstavljenega. W lozofija je zdaj brezpogojno vedenje znotraj veden* samogotovosti. Filozofija je po svojem bistvu brezp« gojno vedenje sebe kot vedenja. Filozofija je prav pfl tem to, kar je: veda (znanost).                                T
To ne pomeni, da se je filozofija spremenila ¦ znanost, kakršne so eksaktne znanosti. Ne pomeni, <m si je za vzor vzela pričujoče znanosti in da je ta vz<« popolnoma realizirala v idealu. Ona nikakor ni znfl nost zato, ker bi stremela za tem, da bi postala enan znanstvenemu raziskovanju, kajti eksaktne znano« so za Hegla po bistvu in po rangu pod njo, saj je prafl filozofija njihova osnova.                                '
Dušan Tršar, Žena (pat. mavec, 1966)
»Filozofija je znanost. V tem stavku ,je' nikakor
pomeni, da nosi filozofija opredelitev znanstveno-
Ipri sebi kot predikat, ampak pomeni: filozofija je
[absolutno spoznavanje in je to samo tako, da spa-
absolutnost absolutnega in da ga na svoj način
šuje... če stopa ime ,znanost' znotraj absolutne
tfizike namesto imena filozofije, potem črpa svoj
en iz bistva sebe brezpogojno vedeče samogotovo-
ubjekta.«   (Heidegger, Holzwege, Hegels Begriff
Erfahrung, str. 122 in 121)
Laj je subjekt in kaj je absolutnost absolutnega?
ikt biva v predstavljajočem odnosu do objekta.
kot predstavljajoči odnos je v osnovi že pred-Ijajoči odnos do sebe. Predstavljajoči odnos do se-
samozavest subjekta, ki ima svoj temelj v samo-vosti, brezpogojnem sebe-vedenju. Samogotovost ito subjektiviteta subjekta. Bistvo subjekta je to-;ebe-vedenje, tako da se mora subjekt, če hoče biti ekt, ukvarjati samo z vedenjem. Skratka: subjek-5ta subjekta je kot absolutna samogotovost ,zna-
ubjektiviteta subjekta je kot brezpogojno sebe-ve-e absolutnost absolutnega. Absolutno je bivajoče oivajoče. Absolutnost absolutnega je bivajočost bi-čega, tisto, po čemer je bivajoče to, kar je. Biva-kot bivajoče je torej samo, kolikor je absolutnost ilutnega, kolikor je brezpogojno samo vedenje ve-a. Predstavljanje, ki predstavlja to bivajoče kot joče, ta absolut, filozofija, je zato znanost sama. je absolutno spoznavanje. Je znanost, ker hoče vo-ibsolutnega, to je absolutno v njegovi absolutnosti. :ej hoteča, hoče ona proučevati bivajoče kot bi-če. Tako hoteča, hoče filozofija svoje bistvo.« (Hei-;er, prav tam, str. 123)
Ali: »Edino duhovno je dejansko; ono je bistvo po-sebi-bivajoče, — odnoseče se in opredeljeno, jobit in zasebit — in to, v tej opredeljenosti ali ji biti-izven-sebe v sebi ostajajoče, — ali, ono je po a sebe. — Toda ta po — in — za — sebe bit je šele nas (ki filozofiramo, spoznavamo absolut) ali sebi, ona je duhovna substanca. Ona mora biti to
za sebe samo, mora biti vedenje duhovnega in ve-ie o sebi kot duhu, to je, mora si biti kot predmet, i prav tako neposredno kot preraščeni, v sebi iktirani predmet. ... Duh, ki se tako razvija kot
je znanost.« CHegel, FG, Hoffmeister, str. 24—25)
če zadnji stavek obrnemo, dobimo: Znanost je , ki se ve kot duh. Ta znanost je fitozofija. Filozo-
Dušan Tršar, Dvojnost (pat. mavec, 1966)
fija je duh, ki se ve kot to, kar je. Filozofija ve resnico in ta resnica je gotovost, brezpogojno sebe-vedenje. Re-snično je vedeno v brezpogojnem sebe-vedenju. Re-snica je predstavljanje samo in ne več kot poprej, pred Descartesom, soglašanje predstave z bivajočim — karakter predstavljanja. Resnica kot brezpogojna samogotovost je tako absolutizacija nje same. Edino absolutno je resnično v smislu brezpogojne samogoto-vosti. Prikazana absolutnost samopredstavljanja je edino resnično. Resnično je duhovno. Edino duhovno pa je dejansko. Krog se zaključuje. Resnično je ce-lotno.
Resnično je celotno. Po-in-za-sebe-bit je za nas in po sebi. Absolutno je po-in-za-sebe že pri nas in hoče biti pri nas. Absolutno je torej prisotno in hoče da je prisotno. Absolutno je pojavljajoče in znanost kot duh prav tako. Znanost je pojav, absolutno pri nas. Tako ob sebi sebe prinašajoč postaja za sebe. To je posta-janje znanosti v sebi sami. »To postajanje znanosti vobče ali vedenja je to, kar predstavlja Fenomenolo-gija duha. Vedenje, kakor je ono najpoprej ali nepo-sredni duh je brezduhovno, čutna zavest.« (prav tam, str. 26) Drugo ime za čutno zavest je prirodna zavest. Čutna zavest ni izven absoluta ali poleg absolutnega spoznanja, kajti brž ko imenuje resnično, že pred-stavlja absolutno. Zato je začetek postajanja znanosti. Pot do znanosti pa je znanost sama.
Fenomenologija, predstavljanje pojavljajočega ve-denja, se drži fenomenov. Napreduje po poti izkustva. Čutno ali prirodno predstavljanje vodi korak za ko-rakom v področje absolutne znanosti. Na tej poti se mora sama izkazati, kaj da je in priti skozi predstav-ljanje popolnoma do pojava. Kolikor je torej tu go-vora o poti, je to pot absoluta samega, pot zavesti od sebe kot prirodne zavesti do sebe kot absolutne zave-sti ali realne zavesti. Napredek je zato hoja, ki je opre-deljena iz cilja, to je iz volje absoluta, zaradi česar je njegova odtujitev njegovo povnotranjenje, sebi po-javljanje njegove absolutnosti. Fenomenologija te po-ti je zato teleologija.
Pot je njegovo izkustvo. Bistvo izkustva je bistvo fenomenologije. Bistvo izkustva je sebe pojavljanje absolutnega subjekta, ki je imenovan duh. Fenomeno-logija je ime za tu-bit duha. Duh je predvsem subjekt fenomenologije, šele potem njen predmet, kolikor je kot prisotnost predmet samemu sebi. Bistvo znanosti je zato v tem, da je prisotnost duha, ne da je njego vo predstavljanje. Filozofija je prisotnost, tu-bit duha. Je fenomenologija duha in šele potem in kolikor je to, je ,tudi duh, duh fenomenologije.
Pojavljanje duha je torej gibanje zavesti med pri-rodno zavestjo in realno zavestjo. Zavest je nekaj v sebi razlikovanega. Kot prirodna zavest postavlja pred-stavljeno, svoj predmet, proč od sebe, vendar kot real-na zavest odstavljeno spet dostavlja k sebi. Zavest je razlikovanje v sebi, ki ni. Objekt je za subjekt v sub-jektu samem. V zavest spada tako vedenje kot v njem vedeno. Vedeno je bit-po-sebi, vedenje je bit-za-nas, za zavest. Zavest je tako isto kot vedenje. Vedeti je: za-vedati se. Bistvo zavedanja, ki je samozavest, je prav tako bistvo vedenja.
Vedeno postaja, če ga postavijamo predse v nje-govi biti-po-sebi v bit-za-nas. Vedeno kot resnično po-staja resnica resničnega kot vedenje. Predmet postaja pojem, odkriva se njegova predmetnost, ker samo ve-deno postaja predmet, tokrat namreč realne zavesti. Zavest postaja pojem same sebe in s tem samozavest. Toliko sta predmet in pojem, predmet in predmet-nost predmeta isto. Isto, zavest sama, je namreč hkra-ti eno in drugo. Prvo je kot prirodna zavest, drugo je kot realna zavest. Pot od prirodne zavesti, od zapopa-danja bivajočega kot predmeta do zapopadenja pred-metnosti predmeta, bivajočnosti bivajočega, do realne zavesti, je izkustvo zavesti, ker se na tej poti zavest enači in se tako preizkuša kot to, kar je: kot nepo-sredovana in posredovana, kot razlikovana in nerazli-kovana. Preizkušanje je zavestnost vedenja.
Bivajoče je za zavest najprej vnanji predmet. Ven-dar zavest skozi predstavljanje predmeta izve, da je predmet nekaj, kar je postavljeno pred njo po njej sami. Popolr^oma izvedeti se pravi zbrati predmet nra-zaj vase, si ga povrniti. To preizkušanje je zato negaci-ja negacije, ki se skozi različne like zavesti formira v dialektiko. Izkustvo je dialektika. Izkustvo je bit zavesti kot osveščene biti. Bit osveščene biti je gibanje in sicer dialektično gibanje, ki se napotuje k svojemu cilju, absolutnemu duhu, absolutnosti absolutnega, sub-jektiviteti subjekta. Potemtakem dialektika ni zgolj nek Heglov pristop h gibanju zavesti, zgolj njegova metoda, ampak dialektika izstopa iz gibanja zavesti kot subjekta, oziroma subjekta kot res cogitansa ter pri Heglu vstopa v razvito obliko.
Dialektika je bistvo subjekt-objekt relacije.Objekt je tisto različno od subjekta, vendar se v subjekt-ob-jekt relaciji ta različnost nivelira v obče razlikovanje, ki razliki ne dopusti, da bi prišla do izraza dejansko, ampak jo zmeraj pod/edi enotnostisubjektivitete za-vesti kot subjekta.
Ker se bivajoče pojavlja kot predmet in je vsako bivajoče kot tako predmet, se bivajočnost bivajočega pojavlja kot predmetnost predmeta, kar pomeni: biva-joče, predmet se zbira v svojem bistvu — bivajočnosti, predmetnosti. Ta pot, ki poteka od prirodne zavesti, ontične zavesti k realni, ontološki zavesti, zato ni sa-m~o dialektika, ampak tudi ontologija.
Bistvo predmeta je zavest, zato je predmetnost predmeta po bistvu ne-predmetna. Po bistvu je sub-jektnost subjekta, skozi katero se tako izraža bit biva-jočega. Bit bivajočega se predstavlja kot predmetnost predmeta in je zato ne-predmetno. Predstavljanje ob-jekta je namreč samo pred-stavljanje subjekta. Ta uočitev je »preobrnitev zavesti same, s čemer se vrsta izkustev zavesti povzdigne v znanstveno hojo in ki ni za zavest, ki jo proučujemo.« (Hegel, FG, Hoff., str. 74) Namreč za prirodno zavest, ki si predstavlja samo predmet, ne zapopada pa predmetnost predme-ta oziroma subjektnost subjekta. Preobrnitev je za nas, ki spoznavamo absolutno in zavest v njeni zavestnosti ter smo zato nekako stalno v prisotnosti prisotnega, vedenosti vedenja, znanstvenosti znanja. Zato smo znanstveniki. Ne proučujemo več predmetov kot predmetov, ampak predmetnost, predmetov, gibanje pojmov, čistih misli, čistih bistvenosti: »To gibanje či-stih bistvenosti tvori prirodo znanstvenosti vobče.« (prav tam, str. 31) čiste bistvenosti tvorijo bivajoč-nost bivajočega.
Znanost, ki proučuje bivajoče v njegovi bivajoč-nosti ali bivajoče kot bivajoče imenuje Aristotel prvo filozofijo. Za Hegla je tako Fenomenologija duha pr-Va filozofija. Vendar samo prvi del, kajti kot znanost izkustva zavesti je šele pot do te znanosti in kot pot že tudi ta znanost sama, toda ne v celotnem. Prva filo-zofija namreč ne proučuje samo bivajoče kot bivajo-če, ampak hkrati proučuje tudi bivajoče, ki čisto od-govarja bivajočnosti, najvišje bivajoče, božanstvo, ki se dvoznačno imenuje tudi bii. Zato je prva filozofija kot ontologija hkrati teologija zaresno bivajočega. Zna-nost bivajočega kot takega je torej po bistvu onto-teo-loška ali metafizična. Filozofija kot ta znanost je me-tafizika. Pri Heglu je drugi del znanosti in prava zna-nost: znanost logike. Fenomenologija duha je kot pr-va filozofija prva znanost. Logika je prva znanost zno-traj prve filozofije. Fenomenologija je ime za sebe-pojavljanje absolutnega subjekta, za tu-bit duha. Je dvogovor duha s svojim pojavnim, s svojo drugobit-jo. Logika je resnica tega subjekta samega. V Logiki pride absolutno v »celo carstvo svoje resnice«. Je sa-mogovor duha. Logična znanost »tvori pravo metafizi-ko ali čisto spekulativno filozofijo«. (WdL 1-14)
Zato je duh subjekt, ne predmet Fenomenologije duha kot znanosti na poti, medtem ko je Logika duh sam kot absolutna ideja. V znanosti logike se pot ste-ka v svoj cilj in zato tu čisto pojavljanje absoluta sov-pade z njegovim bistvom. Znanost izkustva zavesti ni znanost toliko kolikor je predstavljanje duha, ampak kolikor je njegovo prisostvovanje, prisostvovanje ab-soluta hkrati pri nas in pri sebi samem. Znanost logi-ke je prisostvovanje absoluta samega v njegovi absolu-nosti. Subjekt obeh znanosti je zavest in toliko sta obe pravzaprav ena znanost. Sta zavest kot znanost. Zato znanost sotvori absolutnost absoluta.
S preobratom znanosti izkustva zavesti v znanost logike se obsolut vrne vase in umre. Bog je mrtev. Gi-banje zavesti kot pojma je zaobseglo »popolno svetov-nost zavesti v njeni nujnosti.« (FG, str. 31) Svetovnost sveta je domišljena, kolikor je svet mišljen kot biva-joče v celotnem, ki ima svojo osnovo v subjektiviteti absoluta. Teleologija duha z ozirom na njegovo pred-stavljanje je končana. Začne se teologija duha, abso-lutnosti absoluta pred ustvarjenjem. Prva kot druga teologija je ontologija, je svetna, kolikor misli svetov-nost sveta.
Zakaj je znanost teologija? Zakaj znanost pred-postavlja boga?
(Nadaljevanje)
ANALIZA MLADINSKEGA PRESTOPNIŠTVA
1.   TEORETIČNI UVOD
«.
Z nastankom razredne družbe, z njeno cepitvijo na skupine ljudi, ki so si različni po svojem družbe-nem položaju in po svojih interesih, nastane potreba po podrejanju posameznika splošnira pogojem pro-izvodnje in menjave (Engels). Del družbe postane no-silec zgodovinskih nujnosti, njihovi subjektivni inte-resi se skladajo z objektivnimi dosežki te družbe. Da pa bi lahko varovali svoje pravice, interese v druž-benem produktu celotne družbe ne zadostuje več obi-čaj, ampak se namesto njega pojavijo pismena pra-vila — zakoni. Kršitev pravil za družbeno sožitje ni več samo eksces posameznika, temveč postane mno-žičen pojav zato, ker je ves razred zatiranih v neugod-nem materialnem in sploh družbenem položaju in ga le-to sili h kršitvam družbenih pravil. V takem polo-žaju je napad na temeljne ekohomske in družbene od-nose družbi še bolj nevaren, ker je množičen.
Družba na današnji stopnji svoje razvitosti nika-kor še ni sposobna zagotoviti vsakemu svojemu čla-nu vseh njegovih materialnih in duhovnih potreb. Take družbene razmere nujno porajajo nezadovoljne, ne-uspele osebnosti in zato lahko upravičeno trdimo, da je stopnja družbene razvitosti temeljni pogoj za to, da v družbi obstoja kriminaliteta, še več, da je kriminaliteta neizbežen stranski produkt družbenega gibanja.
Vedenje posameznika, ki ga imenujemo deli-kventno, je v bistvu posameznikova individualna re-akcija na dražljaje okolja. Njegov način reagiranja je odvisen od njegove osebnosti, ki se je razvijala in oblikovala v igri vplivov okolja nanjo in te osebnosti na okolje. V vrsto reakcij, ki so negativno družbeno ocenjene, sodijo tudi alkoholizem, prostitucija, nar-komanija, potepuštvo, delomrzništvo itd. Pri teh po-javih je pogosto še očitneje kot pri kriminaliteti, da gre za nenprmalno reagiranje posameznika; za beg posameznika iz resničnih življenjskih razmer, v kate-re je postavljen in ki jih mora skladno s svojim premagati.
1. a) Prestopnik — otrok in mladoletnik
Pod prestopnikom razumemo osebnost, ki je na-redila določen prestop — kazensko dejanje, ki ni v skladu z določenimi družbenimi normami. Pri dolo-čanju mladoletnega prestopnika moramo izhajati od starostne dobe. Na osnovi določene starosti razliku-jemo: otroka — prestopnika do 14. leta, miajšega mla-doletnika od 14.—16. in starejšega mladoletnika od 16. do 18. leta starosti. Naš kazenski zakonik predpisuje sledeče: »Mladoletni storilci kaznivih dejanj so ne-zrele, neuravnovešene osebnosti, ki so še v razvoju. Njihov razvoj še ni zaključen in zaradi tega prestopni-kov-mladoletnikov ne moremo ocenjevati tako, kot sicer ocenjujemo prestopke odraslih polnoletnih lju-di, za katere menimo, da so v celoti odgovorni za svo-ja dejanja. Zaradi tega pri mladoletnikih v načelu ne gre za kaznovanje, ampak imajo vsi ukrepi samo vzgojni pomen« ...
1. b) Oblike delikventnega obnašanja mladine v raznih državah
Oblike delikventnega obnašanja mladine so odvi-sne od vrste negativnih družbenih faktorjev — krimi-nogenih faktorjev. Najčešče srecamo pri mladoletni-kih kazniva dejanja — tatvine in sicer navadne, žep-ne in vlomne tatvine. To je lažja oblika kaznivih de-janj mladoletnih prestopnikov in je značilna za države v razvoju. V industrijsko visoko razvitih državah — Angliji, ZDA, Franciji, ZR Nemčiji in Japonski pa so v porastu težka kazniva dejanja, ki jih zakrivijo mla-doletniki; prav ta kazniva dejanja pa predstavljajo manifestacijo novih oblik kriminalnega obnašanja v mladoletnem prestopništvu.
1. c) Vpliv industrializacije in urbanizacije na mladinsko prestopništvo
Predpostavlja se, da je porast kriminala in pre-stopništva v slabo razvitih državah, ki prehajajo skozi hitro ekonomsko evolucijo, pogojen z industrializaci-jo in z demografsko koncentracijo prebivalstva v me-stih. Toda industrializacija in urbanizacija ne povzro-čata neposredno prestopništva. Industrializacija po-gojuje porast mest, transformiranje podeželskih po-dročij v mestna, pospešuje migracijo mladih ljudi iz vasi v mesta. Industrializacija in urbanizacija nista vzrok mladinskega prestopništva; transformirata le družbeno strukturo in na ta način posredno vplivata na rast negativnih družbenih faktorjev, ki pogojujejo kriminal.
1. č) Moralne vrednosti in mladinsko prestopništvo
Problem adaptacije mladih v mestnih sredinah je posebno pomemben zaradi sistema vrednot in pravil, ki pogojujejo njihovo obnašanje. Mladi so iz podežel-ske sredine prinesli tradicionalne norme in lastne ko-dekse vedenja. Postavlja se problem prevzemanja no-vih moralnih vrednot in pravil v novem okolju. Ali bodo mladi ljudje prevzeli negativne ali pozitivne moralne vrednote svojih sovrstnikov iz mestne sre-dine.
Druga stran problema pa nas postavlja pred vpra-šanje: »v kakšni meri je sistem vrednot in pravil mestne mladine v skladu z družbenimi normami.« Kot odgovor nam lahko služi podatek, da je neprimerno več mladoletnih delikventov regrutiranih iz mest kot pa iz podeželja in da predstavlja mesto s svojo druž-beno ekonomsko strukturo prebivalstva središče kri-minala v mnogih državah.
1. d) Film in mladinsko prestopništvo
Kriminalke, vesterni in razni drugi avanturistič-ni f.ilmi, kakor tudi »šund« literatura predstavljajo faktorje sekundarnega pomena pri delikventnem ob-našanju mladih. Film različno učinkuje na prestopni-šlvo mladih. Mtadoletniki običajno kradejo in delajo druge težje prestopke, mladoletnice pa nagnjene k po-
SLAVICA LEGOVIČ
tepanju in prostituciji in na ta način imitirajo juna-ke iz filma in se z njimi identificirajo. Ugotovljeno je, da je prestopniška mladina zelo senzibilna na sce-ne iz kriminalnih in gangsterskih filmov. Toda vpliv ekrana na mladoletnike-delikvente ni izraz istih ano-malij v individualni strukturi ali y strukturi njegove sredine. Zato je potrebno analizirati vpliv slabih in ne-gativnih filmov na delikventno obnašanje mladih ta-ko, da z analizo"^ajamemo čim več elementov oseb-nostne strukture in okolja, za katere predvidevamo, da so v ozki povezavi s problemom delikvence.
1. e) Družina in prestopništvo
Družina predstavlja najožjo družbeno grupo, v kateri se razvija osebnost. Socializacija otrok in ado-lescentov se vrši preko adoptacije le-teh v družinah, iz katerih izhajajo in preko indentifikacije otrok s starši. Družina jim nudi ne le ekonomsko sigurnost, ampak jih mora moralno, psihološko in vzgojno izgra-jevati. To se pravi, da mora delovati kot celota he sa-mo z zavestnimi vzgojnimi postopki, ampak kot ne-ka spontana šola, šola, ki predvsem uči otroka social-nih in čustvenih odnosov. Družina je primarni posred-nik med širšo družbo in med posameznim otrokom. Družina razvija v malem vse tiste socialne spretno-sti, navade irv tudi socialne tehnike, ki jih bo otrok rabil v kasnejšem širšem družbenem območju.
Ker je družina kot ena redkih vzgojnih grup, ki ima z otrokom stalen, od začetka življenja trajajoč kontakt, lahko trdimo, da je jedro, problema otroške in mladinske delikvence prav v družini. Faktorji: po-rušena harmonija med člani družine, pomanjkanje emocionalnih vezi med starši in otroki, nemoč otrok, da se identificirajo s starši, nesposobnost staršev, da bi otroku privzgojili družbene, moralne in estetske norme itd., so odločilnega pomena pri formiranju otrokovih osebnostno negativnih potez.
2. METODA OBDELAVE PODATKOV
K obdelavi obstoječega materiala (spisov) na Ob-činskem centru za socialno delo, Tajništvu za notra-nje zadeve in na Občinskem sodišču v Celju smo pri-stopili povs :m namerno iz dveh razlogov. V spisih so zajeti le in lividualni priraeri delikventov, da pa bi lahko dobili zadovoljiv vpogled v trenutno problema-tiko delikventne mladine in da bi lahko pojav delikven-ce spremljali skozi daljše časovno razdobje nam je potrebna sinteza individualnih primerov. Po drugi strani pa sam problem mladinske delikvence zahteva preko rednega obveščanjaObčinskegacentrazasocial-no delo angažiranje širše družbene dejavnosti — vzgoj-no varstvenih ustanov in družbenopolitičnih organiza-cij pri saniranju tega pojava.
V analizo smo zajeli celotno populacijo delikvent-nih otrok in mladine na področju celjske občine od vključno leta 1963 do vključno 30/6-1965. leta. Z zbi-ranjem podatkov za analizo smo pričeli na Občinskem sodišču v Celju. Obdelali smo vse spise mladoletnih prestopnikov za navedeno razdobje; tako tistih, proti katerim sta javni tožilec ali kasneje sodišče ustavila postopek, kakor tudi teh, ki jim je bil izrečen vzgojni ukrep. Podatke smo iz spisov izpisovali po določeni shemi faktorjev, na katere je analiza morala odgovo-riti. Na ta način je bil postavljen temelj analize, osnovni podatki so bili vpisani; na enak način pa smo morali zbrati podatke tudi za delikventne otroke. Za kontrolo mladoletnih prestopnikov pa so nam služili spisi Tajništva za notranje zadeve v Celju. Kot tretji atribut v zbiranju oziroma izpisovanju podatkov za analizo pa je bil Center za socialno delo v Celju. Zani-malo nas je:
—  kako ta zavod registrira »signale« otroške in mladinske delikvence iz Tajništva za notranje zadeve, iz šol, od staršev in drugod;
—  kako pristopi k obravnavanju in reševanju pro-blema otroške in še posebej mladinske delikvence;
—  interakcije s sodiščem,   pošiljanje  poročil   in dajanje mnenj o smotrnosti nadaljnega postopka na sodišču zoper mladoletnika;
—  izvajanju vzgojnih ukrepov ter spremljanju in kontroliranju družin oziroma mladoletnikov po izre-čenem ukrepu.
ZAKLJUCKI IN PREDLOGI ZA PREPREČEVANJE , MLADOLETNEGA PRESTOPNIŠTVA
Pregled obdelanega materiala nam daje možnost, da podatke rezimiramo takole:
1.  Kot prvi preventivni ukrep, ki se v analizirani problematiki mladoletnega prestopništva postavlja, je problem varstva in vzgoje otrok v času zaposlitve staršev. Kljub precejšnji družbenopolitični angažiran-sti na področju varstva in vzgoje otrok se ta problem ni premaknil z mrtve točke. Premajhno število vzgoj-novarstvenih ustanov in naraščanje deviantnih poja-vov že med ne šoloobveznimi otroki je problem, ki postaja z ekonomskega zaposlovanja ljudi v mestu vedno akutnejši. Absolutno premajhna kapaciteta in neustreznost vzgojnovarstvenih ustanov v naši občini daje možnost, da vsporedno z njeno stagnacijo raste privatno varstvo otrok, ki ga družba niti ne eviden-tira, kaj šele, da bi ga vzgojno-zdravstveno vodila in usmerjala.
2.  Naraščanje števila delikventnih otrok in mladi-ne, ki so končali šolsko obveznost v 5. 6. 7. in 8. raz-redu osnovne šole, postavlja dr ¦» Vn^nopolitične činite-lje v občini pred naslednje vprašanje:
—  kaj pomeni za našo družbo, ki s takšno vne-mo in prizadevnostjo izgrajuje najbolj human druž-beni sistem, iz leta v leto močnejša rast deviantnih po-javov že med ne šoloobveznimi otroki?
—  kje je naša družbenomoralna odgovornost pri oblikovanju bodoče generacije?
—  zakaj družba prepušča stihijsko vraščanje mla-dih 15-letnih delavcev, ki nimajo niti popolne osem-letke, v delovru proces? Res je, da je delo osnova in »najkonkretnejše« merilo, po katerem lahko ocenju-jemo razvoj socialističnega dloveka, toda zavedati se morarao nalog in dolžnosti, ki jih imajo delovne in družbenopolitične organizacije pri formiranju mladih — pozitivno usmerjenih delavcev v procesu proizvod-nje. Delo kadrovskosocialne službe in predvsem mla-dinske organizacije v podjetjih bi moralo prav tu priti do izraza.
—  kako voditi mladino, ki je izven delovnega pro-cesa in ki zato zlahka postane »plen ulice«?
—  kako pospešiti delo družbenopolitičnih organi-zacije družbenega, kulturnega in zabavnega življenja mladih?
3.  Iz podatkov o razmerah v družinah, iz katerih so izšli obravnavani mladoletniki je razvidno, da je sanacija družin prvi ukrep družbe pri preprečevanju in odpravljanju mladoletnega prestopništva. Toda ta-koj se postavi vprašanje: kako sanirati te družine, iz katerih je regrutiranih toliko in toliko mladoletnih prestopnikov?
Vzgoja staršev prekQ različnih predavanj, semi-narjev v okviru delovnih organizacij, vzgojnih filmov, člankov v časopisju in revijah in preko podobnih vzgojno komunikacijskih kanalov naj bi postala ena izmed osnovnih oblik »zdravljenja družin«. Tudi vzgoj na svetovalnica bi lahko na tem področju in v sode-lovanju z Občinskim centrom za socialno delo in s šo-lami odigrala pomembno vlogo. Po drugi strani bi bilo potrebno preko Krajevnih skupnosti organizirati sta-len kontakt z družinami, ki kažejo na območju med-sebojnih odnosov v okviru družine ali tudi izven nje kakršne koli anomalije.
4.  šola bi morala vzporedno z družbenim razvoj-jem posvečati  vedno več pozornosti  tudt vzgojnim smotrom učnega procesa, ker ima poleg družine naj-več stikov z otroki in mladoletniki. Učitelj lahko zelo hitro   ugotovi,   v   kakšnem   družinskem   okolju   živi otrok, saj je otrok »barometer« družinskega življenja. Popoldansko  varstvo  šoloobveznih otrok bi morala organizirati in voditi šola; na ta način bi bila otro-kom in mladoletnikom zagotovljena vzgojna in učna pomoč, katfero jim mnoge družine ne morejo nuditi zaradi zaposlenosti staršev ter njihovega nizkega ni-voja izobrazbe. Res je, da šole za to potrebnih prosto-rov nimajo, vendar bi se z nekoliko večjo angažira-nostjo pri tem delu dalo organizirati popoldansko var-stvo šoloobveznih otrok v vzgojnovarstvenih ustano-vah,   z   izjemo   doma   Tončke   čečeve,   ki   je   odprt cel dan.
šola bi morala »signalizirati« pristojne institucije že ob prvih manifestacijah antidružbenega vedenja otrok in mladoletnikov in hkrati sama primerno vzgojno ukrepati; ne bi se smelo dogajati, da se alar-mira celotno primarno in sekundarno otrokovo ozi-roma mladoletnikovo okolje šele potem, ko je pro-blem prešel že v akutno fazo, ker s tem lahko povzro-čimo otroku več škode kot koristi, ker ga onemogo-čimo tako med učenci kot v okolju, kjer živi.
5.  V primeru, ko Občinski center za socialno delo dobi prijavo od TNZ o otroku delikventu, bi moral re-ferent za mladoletno prestopništvo »posneti« social-no anamnezo otroka-prestopnika oziroma njegove dru-žine vsaj v takšnem obsegu, kot to zahteva Občinsko sodišče kadar obravnava mlajše in starejše mladolet-ne delikvente. Po drugi strani bi rnoral navedeni refe-rent v skladu s svojo strokovno usposobljenostjo pre-soditi, v katerem primeru sme prepustiti »kaznovanje« otroka delikventa staršev, oziroma v katerem prime-ru mora prevzeti družbeno moralno in vzgojno preo-brazbo otroka delikventa in njegove družine služba Občinskega centra za sbcialno delo ter koliko časa bo potrebna kontrola in pomoč tej družini in posredno otroku, ki je storil delikt.
6.  Kadar pa obravnava mlajše in starejše mlado-letnike sodišče, naj bi upoštevala predvsem naslednje:
—  da se mladoletnim delikventom na osnovi zbra-nega materiala izreče res primeren ukrep glede na nji-hovo iztirjenje;
—  da se izrekajo samo tiste zakonske oblike vzoj-nih ukrepov, za katere smo sigurni, da se lahko dejan-sko v celoti izvedejo;
—  da se sprejme sklep, po katerem je Center za socialno delo v Celju dolžan glede na mladoletnikovo iztirjenje   in   glede   na   vzroke   njegovega   prestopa spremljati  in  voditi  mladoletnika  oziroma  njegovo družino določen čas po izrečenem ukrepu in to v pri-meru potrebe poročati sodišču, ki je vzgojni ukrep izreklo; s tem bomo lahko v veliki meri zajezili nara-ščajoči pojav povratništva;
—  da vzporedno s tem, ko se mladoletnike deli-kvente vzgaja in »družbeno oblikuje« v tujih družinah in v zavodih, teče tudi »zdravljenje« okolja, v katerem sb zakrivili delikt; tu je predvsem mišljena sanacija družin, iz katerih ti mladoletni prestopniki izhajajo.
Navedeni zaključki in predlogi so lahko v veliko pomoč pri preprečevanju nadaljnje rasti tega »driaž-benega zla«, ki družbi iz leta v leto jemlje več gonilne in osvežujoče sile — mladih ljudi. Zavedati se mo-ramo, da bo uspešno odpravljanje mladoletnega pre-stopništva bolje realizirano le v primeru, če se orga-nizira in vskladi vsestransko in čvrsto sodelovanje med različnimi družbenimi organizacijami in institu-cijami, ki se poklicno ukvarjajo s problemi mladih.