Muslimani), kar je seveda samo duhovit izraz, ki ga je pred časom, pa čisto resno, predlagal neki nekdanji komunistični ideolog v BiH kot rešitev za nacionalno dilemo ljudi, rojenih v mešanih zakonih. Problema seveda ni bilo mogoče rešiti, saj bi to bilo težje, kot pa biti biseksualen! Srbi se niso bali take skupne države z Muslimani. Oni so jo predlagali z zelo vabljivim argumentom, da bi čez nekaj desetletij glede na nataliteto Muslimanov obstajala možnost, da bi bili ti prva, najbolj številčna nacija. Obstajata dva različna razloga, zaradi katerih je bila ta država nesprejemljiva za Muslimane. Nacionalnopolitično organizirani Muslimani niso sprejeli tega predloga zato, ker bi to bila srbska nacionalna država, pa tudi zato, ker bi bila binacionalna država nemogoča, medtem ko so ostali civilno usmerjeni Muslimani (med katere spada tudi avtor tega besedila) odklonili tak predlog, ker bi to bila nacionalna država sama po sebi. Iz strahu kot dominantne značilnosti sociopsiho-loškega stanja, v kakršnem se je znašla BiH, sta se razvili ne le poznejša agresivnost monstruoznih razsežnosti, temveč tudi možni neposredni razlogi, zaradi katerih je do spopada sploh prišlo. Zaradi lastnega strahu enih in drugih in zaradi stopnje agresivnosti, ki raste s strahom, ni bilo mogoče videti enakega strahu pri drugih in predvidevati agresivnosti, ki ga spremlja. Srbi so mislili, da se Muslimani ne bodo branili in da bo vojna končana v tednu dni. Neki visoki funkcionar v muslimanski stranki pa mi je rekel, da Srbi samo blefirajo, kar je indikativno, in da vojne niti ne bo. Strah, ki se je okrepil z začetkom krvavih spopadov, je potiskal samo še globlje v krvoprelitje. Strah je danes temeljna ovira, da bi se ta spopad končno zaustavil. Vendar se danes v Bosni najbolj bojijo tisti, ki so bili na državljanskih sfali.ščih in so nasprotovali nacionalnim opcijam. Zato so v glavnem tiho. In tudi če spregovorijo, je to iz strahu. Iz strahu pa je bolje molčati kot govoriti. Lahko rečete nekaj, česar ne mislite, ali pa zamolčite tisto, kar mislite. Če že spregovorite, pa se še vedno bojite, potem vsaj povejte kar se da očitno ti.sto. česar ne mislite, da bi se na prvi pogled videlo, da tega ne mislite in da tako govorite zato, ker morate. Toda če ste, potem ko ste že spregovorili, začutili, da vas je že manj strah, povejte vse, kar imate povedati. To je prvič po 5. aprilu 1992, ko sem spregovoril na »vsenarodnem pariamen-tu«, da javno povem, kar mislim. Naj bralci sami presodijo, ali me je še strah. ALEŠ DEBEUAK* Protislovja brezcJomstva v sodobni Ameriki I'm ten years burning down the road nowhere to run ain't got nowhere to go Bruce Springsteen: Born in USA Samo dve ulici južneje od mojega nekdanjega stanovanja v etnično mešani »bohemski« četrti East Village v New York Cityju leži Tompkins Square park. ■ Mag AW Dchcljak. a»»iciit na Kakuhcii TM dniibcnc vcdc 1 29 Tconja in praksa, lel. 30. »i 1-2. |.,ubljana 1993 Obsežni trg s svojimi zelenicami, klopmi, drevjem in košarkaškimi igrišči je postal za kratek čas medijsko privlačen v šestdesetih letih, ko je dobil svoje mesto v uporniški mitologiji »jagod in kr\'i«: takrat je ponudil enega prvih zavetij radikalnim študentom, ki so svoje kritično nezadovoljstvo z ustaljenimi družbenimi normami kazali na način neutrudne svobodne ljubezni, t. i. iove-in. Danes se parka drži nekoliko manj privlačna, a zato nič manj zgovorna slava. Množice brezdomcev so ga poleti 1988 namreč spremenile v mesto iz šotorov, ki je štelo v najboljših dneh kar tristo začasnih bivališč. Prišli so s cest. iz nagnetenih zavetišč, iz vsemogočih lukenj in špelunk, iz hodnikov podzemske železnice, izpod kartonskih škatel v preddverjih, iz napol pt^rušenih in zapuščenih hiš, da bi našli ne le boljše bivališče, marveč tudi solidarnost s sebi enakimi. Se pravi, solidarnost s tistimi, ki so jim vsi obrnili hrbet. Kar se je začelo z naključnim druženjem nekaj brezdomskih kompanjonov. se je razvilo v nekakšno nadrealistično favello, ki bi bolj kakor na Manhattan sodila v predmestja Ria de Janeira. Nenavadni urbani fenomen z barakami iz plastičnih plaht, šotork, kartona, lesa in stiropora, s kovinskimi sodi, v katerih gorijo ognji, z zasilnimi kuhinjami, živahnim sdo ubogali staršev.« Pravi, da ameriška družba kot izredno visoko razvita civilizacija naravnost potrebuje brezdomce, saj le tako lahko kar najbolj drastično ilustrira in na šokanten, tj. edino učinkovit način prikaže usodo padlih angelov, usodo listih, ki naj bi v neki mitični preteklosti obrnih hrbet krepostim dela, izobraževanja, družine, morale in religije. Moj j^rijatelj je seveda cinični radikal: komaj prikrito se norčuje iz tistega, kar je Američanom najbolj sveto. Vendar mislim, da ima prav. Prezebli, razcapani, pogosto drogirani in potencialno nevarni brezdomec uteleša namreč enega od velikih paradoksov Amerike med »reaganovsko revolucijo«. Prebivalci velemest seveda povsem upravičeno godrnjajo, ko se na vsakdanji poti na delo spotikajo ob brezdomce, ki bivakirajo na pločnikih. Vendar meščani ne morejo storiti dosti. Lahko se pretvarjajo, da se jih ta množica najbolj revnih med revnimi ne tiče. lahko se nanjo navadijo, ne morejo pa se izogniti dejstvu, da je s sliko družbe, v kateri brezdomci životarijo pred samimi vhodi v svetovne centre vrhunske intelektualne, kulturne, finančne in politične moči. nekaj usodno narobe. Brezdomci so namreč postali stalni, četudi več kot neprijetni del moderne newyorSke geografije, nekako tako kot Empire State Building. United Nations. •Metropolitan Museum of Art, kip svobode, Carnegie Mall, Columbia University, italijanske pizzerije, irski policaji in mladi črnci z ogromnimi tranzistorji. Ko danes hodim mimo Tompkins Square parka, vidim samo še mladce, ki lahko ponovno sproščeno igrajo košarko tam. kjer so včasih »stanovali« tisti brez stanovanj. O brezdomski vojski ni sledu. Vendar se niso umaknili v varno zavetje književnosti, kakor se je to zgodilo potepuhom iz pustolovskega romana z istim naslovom, ki ga je kronist ameriškega nemirnega duha Jack London s simpatijami, kritiko in ustvarjalno strastjo posvetil razlaščenim možem in ženskam iz obdobja velike gospodarske depresije. Tri bistvene stvari že na pr^'i pogled razlikujejo sodobne ameriške brezdomce od nekdanjih Londonovih potepuhov in napravljajo njihov položaj slabši tudi za nepoučenega opazovalca: mnogo večja nemoč, da bi uspešno vstopili na trg delovne sile. ker se zahteve po fizičnem delu, kakršno so še lahko iskali junaki Londo-nove epopeje, zmanjšujejo vsako leto; mnogo večja razrahljanost družbenih »varnostnih mrež« (družine, prijateljev, lokalne skupnosti, cerkve itd.); mnogo večja rasna polarizacija, ki pogojuje tudi socialni status posameznika. Razlage, zakaj je prišlo do tega. da se danes Amerika sooča s problemom, ki ga poznajo v pretežni meri le nerazvite dežele tretjega sveta, se seveda nadvse razlikujejo, pač glede na politično stališče komentatorjev. Vendar je mogoče že takoj reči. da je konzervativne razlagalce, ki večinoma trdijo, da so brezdomci »nujen« stranski in torej začasni proizvod recesije v letih 1982 in 1983. resničnost vsaj demantirala. če jih že ni pt)stavila na trda tla dejstev. Število brezdomcev je namreč raslo skupaj z ameriškim gospodarskim okrevanjem: danes se vrti okrog osupljivo visoke številke treh milijonov, medtem ko dvanast milijonov ljudi živi pod uradno preračunano mejo revščine, kot poroča David Whitman v reviji US News & World Report (15. oktobra 1990). Kdo so torej tisti, ki jih ameriški sen ni navdihnil za nove podvige, marveč se je zanje spremenil v nenehno nočno moro? V devetih od desetih primerov so stari manj od petinštirideset let in pripadajo etničnim manjšinam črncev. Portoričanov. Latinoameričanov in Chicanosov. kar je ustaljen izraz za potomce provotnih ljudstev Srednje Amerike in španskih osvajalcev. Odbijajoča vsiljivost, s katero ti ulični prebivalci novega tipa. ki se zgovorno razlikuje od tipičnega brezdomnega berača iz obdobja takoj po drugi svetovni vojni (bel. več kot petdeset let star), tako rekoč zahtevajo miloščino, v pretežni meri izvira iz zavesti, da zanje v sodobni Ameriki ni prostora. Zakaj se ne morejo prepoznati v Ameriki, v kateri menda sije jutranja zarja, kakor se je z nemalo cinizma izrazil Reagan. ko je prišel na oblast? S splošnega vidika socialne zgodovine je to mogoče razložiti z dejstvom, da se je ameriška družba - grobo vzeto - poslovila od utemeljitvenega Jeffersonovega ideala integralne demokratične skupnosti, kjer je v predsednikovi pisarni sedel najsposobnejši in najbolj nadarjen posameznik ne glede na privilegije svojega bogastva, razreda ali rojstva. Popularna zamisel o napredovanju od železniškega delavca do predsednika države, ki jo je s svojo življenjsko zgodbo ilustrativno utelešal epski lik Abrahama Lincolna, je še postavljala dobrine skupnosti pred kult uspeha. Predvojna družba s prevladujočo industrijsko proizvodnjo je zaradi zanašanja na konkretne delovne sposobnosti (inženirstvo) še vedno ponujala vsaj nekaj plodnih tal za uresničitev sna o »človeku, ki se naredi sam«, ki pa prav zato še vedno lahko ohrani zavest o širši skupnosti, iz katere izhaja. S prehodom v postindustrij-sko družbo in pospešenimi selitvami prebivalstva s podeželja v velemesta pa je delovna sposobnost postala odvisna od abstraktnega dela in znanja (menedžer-stvo). se pravi od univerzitetnih diplom. Ogromne množice novih mestnih priseljencev so se zaradi nekvalificiranosti in pomanjkanja izobraževalnih možnosti znašle v precepu med bolj ali manj stalno nezaposlenostjo in večnim bivanjem v getu. Kult uspeha, ki ga jc do perverzne skrajnosti prignal zaslepljeni egocentri-zem vuppijevske »najprej jaz« generacije iz osemdesetih let. se je v getih preoblikoval v kult droge in nasilja kot edinih izhodov iz revščine. Z vidika konkretnih ukrepov Reaganove vlade se osnovni razlog za to. da sloj nekvalificiranih prebivalcev mestnih getov ne vidi svojega mesta v zgodbah o ameriškem uspehu, neposredno veže na problem človekove pravice do bivališča. Danes že bivši predsednik igralec je namreč občutno znižal vladne prispevke za »socialna stanovanja«, namenjena ljudem z nizkimi osebnimi dohodki. To je pognalo mnoge delavce v getih, ki so prej komaj životarili na robu revščine, pod samo kritično mejo. s tem pa v naročje ulice. Na ta način so seveda izgubili tudi pravico do socialne podpore, saj je potreben stalen hišni naslov, kamor poštar lahko prinese tedenski ček. Če ni stanovanja, čeka seveda ni mogoče vročiti, če pa ni čeka. se mora človek tudi za stanovanjsko najcmnimo obrisati pod nosom. Le malokdo lahko pobegne iz tega začaranega kroga. V Ameriki tisočerih možnosti se brezdomci ne morejo prepoznati tudi zato, ker so prekupčevalci z nepremičninami s »poplemenitenjem« posameznih četrti skoraj povsem izkoreninili hotele najnižje kategorije, v katerih je bilo mogoče plačevati samske sobe po razmeroma dostopni ceni za cel mesec ali leto in ne le - kot je običajno - za vsak dan posebej. Ruski izgnanski pisatelj Edvard Limonov, ki danes sicer potuje s francoskimi potnim listom, a je svoja prva leta življenja na obljubljenem Zahodu preživel v New Yorku, v svojem avtobiografskem romanu Jaz. Edička slikovito opisuje vsakdanji utrip takih zbirališč za »človeško naplavino«. Ko sem ga bral. sem mislil, da neznansko pretirava. Da gre za fikcijo. Stvarnost mi je razblinila te iluzije o moči umetniške besede. V romanu je namreč mnogo več golega dokumentarizma. kot sem si drznil pričakovati. Ko so me moja nomadska potepanja po ameriški celini nekoč zanesla v Buffalo, neizrazito mesto na obali Ontarijskega jezera, sem po sili razmer prenočil v takem hotelu. Priznati moram, da mi je bilo nadvse tesno pri srcu, ko sem gledal te izgubljene eksistence, starčke, preužitkarje in ljudi brez prihodnosti, kako so se kakor sence pomikali skoz ogromne hodnike, s katerih so tapete odpadle verjetno že v davnih časih lovcev na krzno, ko je moral biti hotel na svojem vrhuncu. Bilo je nekaj srhljivo nenaravnega v njihovi mirni sprijaznjenosti s tem, da po kdovekoliko letih garanja vse bogastvo, kar ga lahko pokažejo, lahko brez težav spravijo v ne pretirano prostorno hotelsko sobo. Vendar bodo najbrž vseeno konec koncev le umrli v postelji, morda res osamljeni, a vsaj dostojno, če že ne dostojanstveno! Kako srhljivo je s tega zornega kota šele videti, ko se izpod kupa cunj. zmečkanih papirjev, pivskih konzerv in polivini-la na kakšni od velemestnih ulic stegne umazana človeška roka in zaprosi za drobiž! Kako brez pravega odgovora te tako pusti pogled na brezdomce, ki dopoldne prilezejo izpod svojih kartonov na pločnikih New York Cityja ali izpod avtocestnih nadvozov v Los Angelesu: ti ljudje v resnici vse svoje nosijo s seboj, smrt pa jih bti verjetno doletela na pločniku! O kakSnem dostojanstvu seveda ne bo ne duha ne sluha. Spominjam se, kako smo za stalnim študentskim omizjem na vrtu pri Lovcu še dolgo potem, ko je v neki kleti zmrznil znani klošar Zlatko, imenovan tudi Tujska legija, polni nerazumevanja za tako smrt. ki se je komaj še drži kaj človeškega, zmiijevali nad... čem? Politiko? Preveč rutinsko. Družbo? Preveč splošno. Socializmom? Preveč tragikomično. Nismo vedeli, nad čem. To je bilo to. Taka smrt je več. kot človek lahko smiselno dojame. Smrti mladeničev v vojni za taborišča v Bejrutu so na primer res abstraktne. Daleč so. Zlatka pa smo poznali iz ljubljanskih gostiln. Preprosto nam ni šlo v glavo, da lahko kdo umre na ta način. Mislim, da ne pretiravam preveč, če rečem, da so nam v bistvu manjkale prave sposobnosti razuma in srca. da bi resnično dojeli vse absurdne razsežnosti takega življenja, ki se je končalo tako, kakor se pač je. Ampak v Ljubljani zgodnjih osemdesetih let za ustrezen pogled v svet životarjenja pod ravnijo revščine ni bilo pravih pogojev, saj ga takrat - kot družba - Se nismo poznali. Poleti 1986 sem prvič potoval po Ameriki: takrat se me je življenjski stil klošar-jev in brezdomcev dotaknil, in sicer na nekoliko bolj direkten, a še vedno neresničen način. Naivno sem razmišljal, kako mora biti kalifornijskim brezdomcem verjetno še najlažje, saj jim milo podnebje omogoča, da lažje preživijo iz dneva v dan. Vendar sem brez pravih pomislekov sprejel ideološki in socialni okvir, znotraj katerega je OK. da nekdo »stanuje« na ulici. 5>ele ko so brezdomci neizogibno postali del moje vsakdanje stvarnosti, se pravi, ko sem že dalj časa živel v Ameriki, sem se začel spraševati, zakaj in kako to, da so sploh na ulici. Sam okvir r;izmišlja-nja je postal problematičen. Vendar tukaj seveda ne gre zgolj za moralni protest, s katerim nemara liberalci mislijo, da si bodo rešili lepo dušo. Še manj gre za to. da imajo revni in bogaii enako pravico do spanja nad toplimi zračniki podzemne železnice, kot včasih opredeljuje demokracijo popularna konzervativna misel. Niti ne gre za to, da je treba za brezdomce, te najbolj dokončne poražence neizprosne logike uspeha: ali naprej in navzgor ali ven, poskrbeti tako, da se spravijo izpred oči ogroženega in ogorčenega srednjega sloja. Kakor so stalinistične policije od Jugoslavije do Romunije pred prihodom pomembnih tujih politikov nekoč hipokritsko zapirale vse klošarje, posebneže in boheme. ki bi utegnili kaziti idealizirano podobo mesta, tako bi si namreč mestne oblasti ameriških megapolisov rade pilatovsko umile roke s tem. da bi strpale brezdomce v zavetišča, nato pa nanje i' iw/i pogledih pozabile. Zdi se mi. da gre za nekaj drugega: za popolno brezbrižnost do politike države blagostanja, ki šele lahko prinese uresničitev vseh državljanskih in človekovih pravic. Te politike pa danes ni na obzorju. Tradicionalni poudarek na dosledno pragmatičnem individualizmu gre sijajno vštric z brezobzirno logiko korporativne-ga kapitalizma, v katerem so tisti »na dnu in zunaj« za svojo nesrečo pač vedno sami krivi. V tem kontekstu se politika države blagostanja sploh ne more razviti, saj predpostavlja dialektiko osebne neodvisnosti in družine povezanosti, katere sestavni del je strukturna zaščita »neproduktivnega« dela populacije (starejši, bolni, otroci, revni, duševno bolni, brezposelni itd.). Ni naključje, da se v osemdesetih letih z največjimi socialnimi problemi v razvitem svetu soočata ravno državi, ki temeljita na najbolj brezkompromisnem (=anglosaksonskem) tipu individualizma: Velika Britanija in Združene države. Gre potemtakem za to, da je dostop do šolskih klopi, izobraževalnih tečajev, medicinskih storitev, socialnih služb in delovnih mest v sodobni Ameriki vedno bolj diskriniinacijski in kajpak privilegira tiste, ki so privilegirani že po družbenem statusu svojih starSev, tj. visoki in zgornji srednji sloj. Sedanja ameriška politika je namreč kar se le da daleč od odločnega duha in osvobajajoče demokratske vizije, kakršno je v svoji »vojni proti revščini«, bogato financiranem, celovito zamišljenem in dobro začetem, a prehitro opuščenem socialnem programu razvil karizma-tični predsednik John F. Kennedy. Mlademu predsedniku je za radikalno odločitev zadoščalo že to. da je prebral zgovorno in še danes fascinantno poročilo znanega družbenega kritika Michaela Harringtona The Other America (1962), ta nazorni portret življenjskih razmer na dnu družbe. A to je bilo v obdobju, ko so politiki Se znali misliti in so brali knjige. Profesorske raziskave in alarmantne analize, ki danes ne kažejo le obupne razlike med »tistimi, ki imajo«, in »tistimi, ki nimajo«, maneč tudi vedno bolj negotovo mejo med življenjem na robu in popolnim dnom. vse te obtožujoče študije, poglobljene konference in podrobne razprave s predlogi za preureditev socialnih programov so bolj ali manj glas vpijočega v puščavi, tj. ostajajo omejene na univerze. Največ, s čimer zmorejo priti na dan na primer konzervativni intelektualci, ki jih Bela hiša edino posluša, je skromno opozorilo, da je morda res potrebna bolj razvejana karitativna dejavnost in podporne službe. V skladu z zmagoslavnim povratkom k tradicionalnim vrednotam puritanske Amerike pa so gospe iz visoke družbe, ki enkrat na teden v »kuhinjah za brezdomce« strežejo juho in kavo, seveda skrajni domet političnega uma, za katerega je sleherni dvom o najboljšem od vseh možnih svetov nadvse nezaželen. Odveč je pripominjati, da zagovorniki karitativnega usmiljenja nočejo slišati niti besede o tem, da s tem, ko lačnemu ribo daš, namesto da hi ga naučil, kako si jo lahko sem ulovi, problema ne rešiš. Iz urbanih getov v zavetišča za brezdomce: v čem je tu bistvena razlika? V obeh primerih gre za zdravljenje simptomov, ne pa za dejansko državo blagostanja, v kateri so razlogi za pojav brezdomstva zmanjšani na najmanjšo možno mero. S tega vidika je reaganovsko vladanje seveda v pristnem nasprotju s politično filozofijo predsednika, s čigar nasilno smrtjo v Dallasu leta 1963 se je končal sen o tem. da Amerikanci med seboj ne bi bili več ločeni z globokimi kanali predsodkov in egoizma. Poenostavljeno, ampak ne napačno rečeno: Reagan (skupaj s svojim naslednikom Bushem) me neustavljivo spominja na lik Superhika. tega »narobe Robin Hooda« iz duhovitih stripov o Alanu Fordu. Trdovratna odločenost, da je treba jemati revnim m dajati bogatim, mogoče res ne zajame vseh socialnopolitičnih podrobnosti konzervativnega stila vladanja, vendar nam povsem dobro približa razdiralne učinke poglabljajočega se prepada med »nami« (elito) in »njimi« (vsi drugi). Sistem davkov, ki najbolj obremenjuje ljudi z nizkimi dohodki; umik občutne državne pomoči javnemu šolstvu, ustanovam za ostarele in medicinsko-socialnemu skrbstvu; ukinitev pravice do doživljenjskega zdravljenja v psihiatričnih bolnicah, ki je napolnila ulice z nekdanjimi pacienti; skrajšani porodniški dopust; kriterij »družine« za pridobitev socialne podpore, ki ne diskriminira le samskih ljudi, marveč tudi (neporočene, ločene, ovdovele) matere z otroki; zdesetkani državni programi za poklicno izobraževanje, itd. itd. Zato je treba ravno v politiki, ki si v svojo poglavarsko perjanico zatika perje omenjenih ukrepov, iskati dejanske korenine brezdomstva. kot pripoveduje Jeffrv Reiman v svoji knjigi Rich get Richer and the Poor get Prison (1984). Prav v subtilnih mehanizmih diskriminacije in izolacije, ki jih mediji najraje interpretirajo na način vsemogočnega kulta o »utilitamem individualizmu«, v katerem vsak dela, kar pač hoče in more ne glede na potrebe širše skupnosti, je ameriška kultura ta sloj ljudi, ki so že z rojstvom v urbanem getu obsojeni na poraz, obdržala v slepi ulici, daleč proč od glavnih družbenih tokov. Seveda je res, da obstajajo tudi delomrzneži, ki jim življenje na ulici pač najbolj ustreza, vendar bi bilo povsem neupravičeno odpraviti vse brezdomce z opazko zajedalstva. Dejstvo je namreč, da mnogi med njimi posla sploh ne morejo najti, ker nimajo za to ustreznih šol in kvalifikacij; mnogi med njimi so (presenetljivo!) zaposleni vsaj s polovičnim delovnim časom, vendar enostavno ne morejo sestaviti konca s koncem. Prav ta nov tip brezdomcev še toliko bolj kliče po kritičnem pogledu na politično mentaliteto. ki se sicer sklicuje na dostojanstvo delovne etike, vendar vzdržuje spodnjo mejo plač na ravni, ki dostojnega življenja ne omogoča. Tak pogled pa je včasih preveč zahteven, da bi ga zmogli tisti, ki so se rodili s srebrno žlico v ustih. V predavanjih za uvod v teorijo kulture sem brucem na ameriški univerzi Syracuse v New Yorku na primer pred časom samo površno omenil problem brezdomstva v deželi izobilja. Neverjetno strastno študentovo zatrjevanje, da brezdomci niso »njegova stvar«, me je opomnilo, da trdovratno zanikanje vsebuje tudi prvine priznanja, kot nas je naučil Freud. Mladi maturant elitne bostonske gimnazije je hotel, da bolje proučim zlato pravilo »pomagaj si sam in bog ti bo pomagal«, s pomočjo katerega lahko v Ameriki menda uspe vsakdo, ki dovolj trdo dela. Znana mi je privlačnost tega pravila, ki so ga prvi ameriški naseljenci prignali do popolnosti, nato pa tudi vgradili v mitologijo in tradicijo Novega sveta. Poznam zakonitosti protestantskega odnosa do dela, ki je alfa in omega večinske Amerike. Nisem slep: vidim, da ustrezno šolanim in s primernim znanjem oboroženim posameznikom »dežela tisočerih možnosti« seveda ponuja zelo veliko, še več na njihovi poti do svetovnega uspeha. Zadošča že pogled na umetniške, znanstvene in intelektualne emigrante iz Vzhodne in Zahodne Evrope, indijske podceline in Kitajske, da postane takoj jasno, kako Amerika z odprtimi rokami pozdravlja sveže možgane, ideje in pamet. Težava je seveda le v tem, da nima vsakdo možnosti, da bi si pomagal sam, da bi torej svobodno razvijal svoje zmožnosti in krepil ustvarjalne energije, kot pravi Jeannie Oakes v knjigi Keeping Track (1985). Vsi ameriški otroci ne hodijo namreč že od vrtca naprej v zasebne elitne šole, kjer izvrstna izobrazba odpira pot do prestižne zaposlitve in prav takega življenjskega stila. V deželi, v kateri mora povprečna srednjeslojska družina že takoj ob otrokovem rojstvu začeti z varčevanjem, da bo lahko plačala njegovo univerzitetno šolanje, so razlike med javnimi in zasebnimi šolami naravnost neverjetne. Medtem ko se v javnih srednjih šolah pti velemestih gnete v enem razredu tudi do štirideset dijakov, ki jih na vhodu z detektorjem za kovine pregleduje oboroženi varnostnik; ko ni mogoče preživeti štirih let v šolskih klopeh, ne da bi se dijak pridružil eni od mnogih »band«; ko so preprodajalci drog edini vzorniki, ki zaslužijo dovolj, da si lahko vsak teden za vrtoglave denarje kupijo nove superge Reebok ali Nike, ki niso le zadnji krik mode, marveč obvezni statusni simbol; ko džungla v razredu mnoge od njih naredi za funkcionalno nepismene; ko so se že vsi boljši učitelji umaknili iz poklica; ko mora skoraj že vsak drugi dijak na tihem prevajati učiteljevo angleščino v svoj materini jezik ali dialekt (španski, kreolski, korejski itd.); medtem ko vse te stvari zaznamujejo javno šolstvo, zlasti tiste ustanove, ki stojijo sredi urbanih etničnih getov, pa v predmestnih naseljih, kamor se je bogati zgornji srednji razred umaknil že v petdesetih letih, elitne zasebne šole gojijo najboljšo tradicijo anglosaksonskega poučevanja s poudarkom na neposrednem stiku med dijakom in profesorjem, ki preživlja tudi u.stvarjalni prosti čas skupaj s peščico študentov. Je potem čudno, če se potem pri vpisu na univerze zdi, kakor da so dijaki iz elitnih zasebnih šol nekakšni mali Platoni, ki jim sploh ni težko pustiti za seboj polpismenih divjakov? Je potem čudno, če ne najdejo nobenega posla v postindu-strijski družbi, ki pretežno temelji na manipulaciji simbolov in idej, informacij in storitev, nič več na industrijski materialni proizvodnji blaga? Ali se je v tem specifičnem kontekstu izobraževanja in socialnega statusa sploh še upravičeno čuditi, če obstaja v Ameriki danes t. i. pennanentni nezaposleni podrazred, ki je po družbenem položaju še mnogo nižje kot najnižji delavski sloj? Bostonski bruc me je niti ne preveč srborito počakal po koncu seminarja. Šla sva v knjižnico in skupaj pregledala duhamorne, a pomembne statistične podatke. Še večkrat sva razvneto debatirala o privilegijih in motivacijah posameznikov, o spodbudah in ovirah socialne okolice. Ko sem se po dolgem, vročem poletju vrnil na campus, me je v predalu za pošto čakala njegova počitniška razglednica, na kateri je bilo načečkano: »Oči imajo, pa ne vidijo. Najbolj slepi so tisti, ki nočejo videti. Učim se opazovanja, imej se!« VOJKO KUZMA* Vojna v Sloveniji in Avstrija Mineva več kot leto dni od lanskoletne vojne na Slovenskem, vojne, ki je pomenila začetek spopadov v nekdanji Jugoslaviji; in vojne, ki je obenem pomenila koncc nekdanje Jugoslavije. Je pa to tudi na svojstven način pomenilo konec mednarodnega obdobja, ki so ga označevali vojaški pojmi, kot »ravnotežje moči«, »teorija domin«, »obramba periferij kot temeljni cilj strategije omejevanja«, »nadzor nad oboroževanjem« v 7()-ih in zgodnjih 8fl-ih letih ter »politika zaostrovanja v odvisnosti od reakcije nasprotne strani«. V prispevku bomo obravnavali ukrepanje in delovanje sosednje države Avstrije ob znanih vojaških dogodkih v Sloveniji od 27. junija do 31. julija 1991. To se mi zdi pomembno: 1. zaradi obsega angažiranosti OS Avstrije,' saj je šlo za največje angažiranje OS Avstrije v letu 1991, 2. zaradi posrednih in neposrednih posledic razvoja dogodkov v soseščini Avstrije, ki so vplivale na varnostno-politično oz. vojaško reorganizacijo Avstrije. • Vo)ko Kiumi. dipl obnunboilovcc. Center u stnteikc iludige pri MinMrtivu a obrambo R Slovenije ' Avstrija je v letu 1441 uporabila OS v naravnih nesrečah, in sicer 3-100 vojakov. Kot pomoč pri varovanju me)e i Madžarsko na Gradiičanskem so uporabili 1.900 vojakos. potem ko jc v septembra 1991 žaradi udara v nekdanji Sovjeuki zveži avstrijsko nie)o z Madžarsko pnčclo prestopati po 200 beguncev dnevno PnMižno 1 500 vojakov je unela Avstrija v letu 1991 v .peace keeping. misi|ah 7Ji v Sinji. Cipru let v bolniinia v Iranu. Od leta 1955 je Avstnja sodelovala v itevilnih mirovnih operacijah ZN. Do zda) jc bilo v tovrstnih akcijah angažiranih več kot 30.000 avstrijskih vojakov. Mejo s Slovenijo je konec juni)a in v začetku julija 1991 varovalo 7.700 vojakov MAVER Walter. (1992): Zut Sueitkralteennsicklung in Osterreich Tnippendicnst. 2. str 1*2