242. številka. Ljubljana, nedeljo 23. oktobra. \IV. leto, 1881.
SLOVENSKI HAROD.
Izhaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznikih, ter veija po pošti prejeman za avstro-ogerske dežele /a celo leto 16 «1., za pol leta H gl., ta četrt leta 4 gl, — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za Velo leto 18 tf'd.. 711 »'etrt lpta 3 pld. 30 kr., za en mecec 1 j^ld. 10 kr. Zu poSi Ijan je na dom se raćuna 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina .znaša. — Za gospode učitelje na ljudskih Šolah iu ta dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po poŠti prejeman za četrt leta ;i fjold. — Za oznanila se plačaj« od Četiristopne petit-vrste 6 kr., če se oznanilo enkrat tiska, 5 kr„ re se dvakrat, in 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole trankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši „gledališka stolba". Oprav ni št v o, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne stvari, je v „Narodnoj tiskarni" v Kolmanovej bili.
V resnici na delo!
(Z Notranjskega.) III.
Poprej smo vedno poudarjali mejeebojno vzajemnost in svoje vseslovensko stališče. Treba pa nam je v to necega faktorja, kateri to mej nami zanemarjeno idejo budi in gojf, kateri nas povsod opomina, da smo bedeči, da smo gibčni in delavni. Morda bi bila v to udaj najbolj primerna misel, da se gre takoj na delo, da se sozida v Ljubljani veličasten nagega, pridnega in poštenega naroda vreden „SlovenBki dom". Ta „Slovenski dom" bodi viden reprezentant Slovenije in last, svojina celega naroda. Motri naj se način, kako ga postaviti: makari po tem potu, kakor se dela za „Narodno gledališče" v Zagrebu — po krajcarji in po groši! Naši denarni velikani so preveč zapeti in premalo navdušeni in aktivno narodni, da bi nam kmalu napravili taksno domačo palačo. Da bi le, recimo, 50.000 Slovencev povprek pet let vsako leto po forintu vložilo v matico in na konji bi bili! In koliko bi pri tej organizaciji pridobila naša skupna narodna ideja! — Koliko bi prineski tega „ Slovenskega doma" v dobrih rokah koristili s časom narodnej prosveti in narodnemu napredku! Vse to podjetje nij tako težko, kakor se kaže na videz: le filistrov izgovor je, da narod ne more, je preubožen! —
In kaj je z našim duševnim delovanjem? No, tukaj je pa potreba Se veliko večje reorganizacije ter popolnega koncentriranja mo-čij in dela. Za božjo voljo, kaj pa vzdržuje v nas Slovencih v vsakem kotu liste in liste? Ali je puhla manija po ve-
kovitem imenu? ali je nestrpljivost, svoje-glavnost ? ali je napačen patrijotizem, ali ka-li ? Kakor nas skušinje uče, bode komaj lakomnost po dobičku! — Pri nas hoče vsak, ki misli, da je poklican kaj vjavn os ti delati, bodi v tem al i tem s ta n u, ime ti svoj program in svoj organ, Češ, bolje je biti v U d matu prvi, nego v Ljubljani drugi, tretji itd! —
In kdo pri tem največ trpi? Narod, ubogi narod in njega napredek! Ne bodimo slepi in ne varajmo svojega ljudstva, katero je zlata vredno! Kje je naša zgodovina? Kako nesrečno smo razkosani po geografnej legi! Mej nami, okrog nas so naši sovragi! In pri vseh teh okoliščinah je nag narod uže zdaj v masi takšen, da pozna potrebo Časnika, da prav ceni in upridi knjigo. Ali močen in številen je toliko, da podpre častno lehko le omejeno število svojih duševnih delalcev; več se ne more, več so ne sme terjati od njega! In tudi nijmamo mi preveč duševnih močij! Čemu še te deliti in krhati. Morebiti na voljo tiskarjem ali nepoklicanim politikom, slovni-čarjem itd?
Pri nas se ne sme in ne sme govoriti o več političnih programih, zatorej zastopaj skupno vrhovno politiko le jeden, obširen, dober in vsestransk političen dnevnik. Za Boga, kaj še denes moti združenje in kdo?! — Cerkev imej svoj izgleden organ, šolskim listom je gotovo najprej treba jedinosti, skupnega delovanje in podpore, (za teg., delj le naprej na pričetej poti!) Kaj bi se vse storilo za trgovino, obrt in kmetijstvo itd,, da bi se skupile moči v jedne predale! Srednji stan naj krepi in blaži primeren, zdrav leposloven list. Priprosto ljudstvo, oklepaj se trdno okolo družbe
Mohorjeve; in ali imate za mladino kaj boljšega, nego je „Vrtec!" —
In tako bi šlo častno, bodi si z tlutievno in tudi v. gmotno podporo! Vsakej stroki bi se koristilo v notranjem in Častno imponiralo na zunanje, mej tem, da zdaj neslomo in delajoč po svojej trmi životarimo! In ali ne demoralizira to naroda, ali nam ne jemlje kredita pri sosedu, da se tako lasamo po provincijalnih in druzih časnikih. Ali jo mogoče prostoplodno in energično delo, ako za vsacira plotom preži domaČ,Jbojaželjan nasprotnik iskaje za črkami krvavih prask ?
Pri teh razmerah se zdi na videz, da je „status quow potreben! Ceniti vemo, kaj je storil n. pr. izvrstni „Gospodar". In nihče ne more terjati, da bi se pobrala takoj šila kopita! Najprej je treba skupnega programa, in reda, pravil in razdeljenega dela. Občnej koristi in blagosti ali kar naravnost obstanku narodnemu ukloniti se moramo vsi, vsi: predsodke in osobne kaprice pod klop! Narod nam je tukaj diktator, on veli in zahteva na splošnji prid, torej ubogaj vsak!
Slovenci pozor!
Post tot „crimina" reruin je vender došel tucaz od visokega pravnega ministerstva, kateri nalaga vsem sodnijam po Slovenskem, da ona v znanem kamniškem slučaji izdana najvišjega sodiSča določba nijma veljave, akoravno jo je bil g. vitez VVaser z nervozno hitrostjo po dozdaj ne dosti znanej šegi poslal na vse sodnije, češ, da bi se imele po njej ravnati za naprej.
Z veliko hvaležnostjo in radostjo sprejemajo Slovenci povsodi ta novi ukaz, ki nam spodbuja pisati in obra vrniti pri sodnijah v s'o-
Faust.
(Spisal Ivan Turgenjev, preložil M. Malovrh.)
Entbehren solist du, solist entbehren.
Fnust, L Theil.
(Dalje.) Četrto pismo. (Isti istemu.) M . . . . 20. junija 1850. Dragi  prijatelj !   Kakor  sem  Ti javil, zgodilo se je, včeraj čitali smo „Fausta". Povedal Ti bodem vse v onem redu, v katerem se je vršilo. Samo to naj Ti rečem, da je uspeh presegel nado. — Uspeh ? — ne, to nij prava beseda za to. Toda slušaj!
Došel sem bil proti obedu. Za mizo sedelo nas je šestero: Vera, nje mož, nje hčerka, nek star Nemec v kratkem rudečkastem fraku, gladko obrit, na oko skromen in pošten, ustni
ubrani v prostodušen nasmeh, in brez zob. Ta čestiti Nemec dišal je zelo po cikoriji, po katerej obično vsi stari Nemci diše*. Predstavili so mi ga: zove se Schimmel, ter je učitelj nemškega jezika v hiši kneza H., ki je samo ne koliko vrst oddaljen. Na čitanje povabila ga je Vera, katera se menda ž njim rada zabavlja. Kasno seli smo k obedu, a dolgo za mizo sedeli. Potem šli smo malo na sprehod. Vreme bilo je krasno. Jutro bilo je nekoliko vetrovno in deževno, ali pred večerom se je razvedrilo; mi smo hodili po polji sem ter tja. Nad nama plaval je v višini svetel, velik, rožičkast oblak, a ua njegovih krajih zabliščela je časih kakšna zvezdica, a kmalu zopet izginila. Malo od oblaka oddaljen videl se je mlaj na plavem, lehko zarudelem nebu. Jaz sem Vero na ta oblak opozoril.
— Da, — reče ona, to je jako lepo; ali poglejte tjekaj.
Jaz se obrnem. Zapadajoče solnce zakri-
|val je grd, čudno plav oblak, ki je izgledal, kakor ogenj bruhajoča gora: vrh mu je bil ko plamen, a okolo njega bila je črta rudeča ko kri.
— Nevihta pride — reče Prijmkov.
Ali glej me, kam sem se od glavnega predmeta oddaljil. Pozabil sem Ti v zadnjem svojem listu reči, da sem se kesal, da sem „Fausta" izbral. Mnogo boljši hi Schiller bil, ako smo uže z nemško književnostjo začeli. Izpustil sem prve prizore, in sicer vse do tja, kjer nastopi Margareta Tudi Mefistofeles delal mi je mnogo preglavice.
Ko se je uže povsem zmračilo, zbrali smo se v kitajskem paviljonu, v to svrho uže prej izbranem. Ravno nasproti vratom pred zofo, bila je okrogla miza, a okolo nje bili so stoli in naslonjači. Na mizi gorela je svetilnica. Jpz sem sel na zofo in knjigo odprl.
Vera sela je blizu vrat. Pri lučinem svitu mogel si razločiti zelene veje akacij pri uhodu
venskom jeziku! In uže prvi dan, ko se je fiula ta novica, začeli so narodni advokatje na Spodnjem Štajarskem zopet slovenske uloge s od i uja m podajati.
Zdaj tedaj, Slovenci, na delo, če hočete imeti, da odsihmal ne bodete več podpisavali in podkrižavaU v tujščini, ki je ne umete. Terjajte odsihmal pri sodni j ah, če boste zaslišani kot priča ali kot stranka, da naj se vaša beseda zapiše v zapisnik iz vaših ust v svetem našem jeziku. Objavite vsakega, ki bi vkljub vašemu čisto pravičnemu zahtevanju tudi v prihodnje s samo nemščino oral, ter naznanite dotični dogodjaj in dotična imena vsaj uredništvu „Slov. Naroda" ali „Slov. Gospodarja", da se vsaka taka stvar lepo na jasni dan postavi.
Dalje se prosijo vsi odvetniki, belež-niki, srenjski predstojniki, duhovniki, učitelji itd., da naj uradujejo slovensko in da naj slovenske stranke, katere hodijo v sodnije k zaslišanjem, tudi pouče o njihovej pravici, da smejo terjati slovenske zapisnike. Tudi naj se stranke prosijo, da naj se povrnejo povedat, kaj da so gospodje sodniki odgovarjali na isto zahtevauje, da se to izve in da se prosi za pomoč proti takim, ki bi pred sodnijami zatirali naš jezik.
Tako je treba postopati, in samo na tak način bodo se gospodje sodniki prav hitro privadili našemu jeziku v pisavi, — ali pa odšli, kar nam bode tudi všeč.
tudi uda cesarske rodovine cesarja Josipa II., kateri je visoko cenil poljedelstvo, tako, da je sam za plug prijel in oral, in s tem pokazal, da je kmet prva moč v državi. Tega vladarja nazorov glede poljedelstva se nam je držati, ter skrbeti za poljedelca s tem, da ustanovimo v znamenje veselega dogodjaja 600 letnice kmetijsko šolo v Ljubljani. Gospoda! kranjske dežele patrijotizem in lojalnost sta tako svetovno znana, da ju nij treba razstavljati v nobenem muzeji. (Dobro! dobro!)
Potem poprime besedo poslanec Iiobič: Slavni zbor! Kadar je nam sklepati o nalaganji novih stroškov deželi, takrat nam je v prvej vrsti treba ogledati tiuance naše. Največje davčno breme leži na našem kmetu, on je, ki mora zmirom največ plačevati. Oglejmo si le jeden zaklad naše dežele, to je zemljiščuo-odvezni zaklad. Gospoda, številke govore in te, veste, govore jasno! Dolg kranjskega zem-Ijiščno-odveznega zakiada je znašal pred tridesetimi leti 9.955.000 gld. in denes po preteku 30 let iznaša še 6.882.707 gld., tedaj smo le nekaj čez tri milijone v tridesetih letih poplačali in nij smo bili v stanu spraviti ta zaklad v normalni stan. Zdaj pa hoče gospoda nasprotne strani zopet novo breme kmetu naložiti! Komaj je prišel čas, da bi se kmet mogel nekoliko oddahniti, ker se je uravnava zeinljiščnega davka za Kranjsko srečno izvršila, uže ga čaka ne le denašnja naklada, če se sklene, nego tudi odkup bire, katera bode, i ako se zakon potrdi, veljala mnogo milijonov
Radovedni smo, kako so bode zdaj obna- j D0klade pri davkih so dospele uže na tako
šal gospod vitez Waser, kateri je moral sam demontirati z novim rainisterskim ukazom s v o j ukaz, s katerim je razsodbo kamniške sodnije poslal na vse s o d-nij e. —
Morda bode ekscelenca nasproti tako javnemu demontiranju posegla — po modrej poli.
Vsaj konsekventno bi bilo kaj tncega.
(Ta času primeren članek prejeli smo od odličnega narodnjaka iz Spodnjega Štajarja. Natisnili smo ga, dasi smo včeraj prinesli članek o istej stvari. Stvar se prepušča v premislek posebno — kranjskim odvetnikom in Deležnikom! Ur.)
Iz kranjskega deželnega zbora.
X. seja 19. oktobra 1881. (Konec.)
Poslanec O. D e t e 1 a: Gospod poročevalec baron Abfaltrern je v svojem jako navdušenem govoru naglašal udanost kranjskega prebivalstva do cesarske rodovine. Žal, da nij omenil
visoko stopinjo, da jih kmet več zmagovati ne more in jaz vprašam, ali je to opravičeno, ali se mora ravno temu rodu vse naložiti in ga s težo davkov zadušiti. Kadar obravnavamo v tej zbornici o novih stroških, vselej se nagla-šajo veliki davki. Ali ne bodemo tudi zdaj težkih davkov v poštev jemali ? Muzej nij tako silno potreben, da bi se moral precej zidati. Naj se izsele iz licejalnega poslopja mestne šole, potem bode za nekaj časa prostora za muzej še dovelj. (Živahna polivala.)
Poročevalec baron Apfaltrern obžaluje, da nij cel zbor jedin v sredstvih glede praznovanja GOO letnice, pravi pa, da spoštuje tudi mnenje nasprotne stranke, da si njemu pritrditi ne more.
Sprejmo se vsi predlogi odseka za slav-nost, kakor jih je baron Apfaltrern nasvetoval.
Poslanec C. Luckmann poroča v imenu finančnega odseka o zidanji novega deželnega muzeja „Rudoltišče" in nasvetuje, da se za to dovoli svota 100.000 gld.   Ta naj se pokrije
s tem, da se proda licejalno poslopje in glavna stražnica, za katera bi se iztržilo 50.000 gld., da se porabi muzejalni zaklad v znesku 33.919 gld., nadalje naj se prosi mesto ljub* ljansko, da neko svoto za to stavbo dovoli, in naj se napravi oklic na vse domoljube in prijatelje kranjske dežele, da s prostovoljnimi doneski stavbo novega muzeja podpirajo. Ako bi se ne moglo licejalno poslopje prodati, potem sme deželni odbor v ta namen iz deželnega zaklada vzUi 30.000 gld.
Poslanec Potočnik tem predlogom nasprotuje. On se čudi, da je večina tako voljna za jedno poslopje, katero še nij silno potrebno, darovati 100.000 gld., mej tem ko na prošnjo sadjerejskega jako koristnega društva v Vipavi nij hotela darovati ni nov-čiča. Tudi narodna stranka želi lepega poslopja za muzej in z velikim veseljem pozdravlja bla-godušui sklep hranilnice kranjske, da je v ta nkmen darovala 100 000 gld., a sedaj nij čas, da dežela za take stvari izdaje tako velike svote, ko je treba ustanoviti še dosti potreb-nejšega. Dosti koristneje bi bilo, ko bi se ustanovila obrtna in kmetijska šola, katere nijedne v deželi kranjskoj še nijmamo. Govornik meni, naj se novci, katere je poklonila hranilnica in 50.000 gld., katere hoče darovati dežela, toliko časa na obresti nalože, da bode glavnica narastla na toliko svoto, kolikor je za zidanje muzeja potrebno. Govornik pravi konečno, da uže ve, kaj mu bode g. poročevalec Luckmann odgovoril na njegove pomislike. A ker on nijina za poročevalcem besede, mu odgovori takoj. Gospod Luckmann, pravi govornik, bode rekel, da mi nečemo omike ljudstva, ker smo njega sovražniki, zato, ker nečemo, da bi se ljudstvo kaj učilo, da ga imamo, kakor je g. Luckmann uže jedenkrat omenil, v vreči. On bode trdil, da smo mi, naroona stranka, sovražniki kulturi in omiki v našem narodu, a to nij istina. Vprašati je treba samo, kdo je kaj storil za omiko slovenskega naroda, ali stranka naša, ali gospodje one strani. Kdo je pisal in izdol knjige za slovenski narod, če ne narodna stranka, mej tem ko so gospodje nasprotne stranke le deklamovali. Narodna stranka si je Bvoje naloge svesta, ona je in bodo delala v prospeh naroda, naj pridigujejo gospodje one stranke, kar in kolikor jim drago. Mi pa bodemo ljudstvo poučevali in skrbeli za njega omiko. (Dobro! dobro! mej narodnimi poslanci in poslušalci.)
Dr. pl. Schrev porogljivo omenja, da narodna stranka ničesa nij storila za narod, k večjemu, da je knjige prevajala ali jih pre-
v paviljon nasajenih, ki jih je veter majal. Časih pihnil je veter tudi skozi odprta vrata. Blizu mene sedel je Prijmkov, a poleg njega stari Nemec. Guvernanta ostala je z Natašo v domu. — Pred čitanjem govoril sem kratko o starej legendi o doktorji Faustu, o značaji Metistofelovem in o samem Goetheji ter svoje slušatelje prosil, naj me v čitanji ustavijo, ako bi jim kaj neumevno bilo. Potem sem se poka sijal ....
Prijmkov me vpraša, bi-li morda čašo cukrene vode želel, ter je bil, kakor se je videlo, sam s seboj jako zadovoljen, da me je to povprašati mogel. Jel sem čitati ne pri-zdignivši očij raz knjige. Nekoliko sem se bal, srce jelo mi je hitreje biti, a glas se tresti. Nemec izpregovoril je prvi in z vzkliki kazal, kako se mu „Faust" dopada . . . Divno! Vzvišeno! ponavljal je večkrat, a časih dodal „to je zopet malo pregloboko".
Prijmkovu bilo je, kakor se mi je videlo, dolg eas, deloma, ker ne umeje dobro nemški, deloma, ker verzov ne mara .... Ali kdo mu je rekel, da naj jih posluša? Hotel sem mu pri obedu reči, naj nikari ne pride na čitanje, ali bal sem se, da bi ga s tem ne razžalil.
Vera se nij premaknila. Nekaterekrati pogledal sem jo od strani: oči bile so jej name uprte, a v lici bila je bleda. Pri prizoru, v katerem se Faust prvič z Margareto snide, primaknila se je malo bliže, položila roki na krilo in tako ostala, dokler sem čital. Iz početka vznemirjalo me je. da me Prijmkov tako ravnodušno posluša ali malo po malem sem ga pozabil in ognjeno čitati začel .... Čital sera samo za Vero. Neki notranji glas mi je govoril, da jo bode „Faust" živo v srce zadel.
Ko sem završil (preskočil sem Valpurgino noč in nekaj onega, kar se je v veščinej kuhinji vršilo), ko sem poslednji pot del „Hein-
rich!" vzkliknil je navdušeni Nemec: „Oh, bože, ali je to krasno!" — Prijmkov vstane radostno. Revež zahvaljeval se mi je, češ, da sem ga kratkočasil. Jaz mu na to nijsem ničesar odgovoril, nego Vero pogledal. Komaj sem čakal, da čujem, kaj poreče. Ona vstane, a ne izusti niti besedice. Prišedši do praga se je ustavila ter se malo obrnila, a potem lehkim korakom na vrt odšla.
Hitel sem za njo. Bila je nekoliko korakov pred menoj in komaj izpoznal sem v mraku nje belo obleko.
— Torej V — jo vprašam. Ali se Vam „Faust" ne dopade.
Ona se ustavi.
— Ali mi morete to knjigo posoditi? — me vpraša.
— Jaz Vam jo poklanjam, ako jo hočete.
— Hvala Vam! — reče in odide brzo.
(Dalje prih.)
pisavali. (Poslanec Navratil: Vi še tega ne znate! — Dobro ! dobro!)
Poslanec Svetec meni, da gospodje nasprotne stranke zidajo novo poslopje v oblake, ker se nadejajo, da bodo licejalno poslopje prodali za toliko in toliko svoto, ne premislivši, da je i muzej v tem poslopji in ne vedo, kam bi ga potem deli, če bi poslopje v istini prodali. Vsa stvar je popolnem ne jasna. Čudno je pa tudi darilo kranjske hranilnice, ki pravi, da nekaj daruje, a prideva zraven pogoj, da če ona da 100.000 gld, mora dežela tudi toliko svoto, če ne večje, dati. I tega ne nestane druzega, kot novo breme deželi.
Sprejmo se vsi predlogi finančnega odseka tudi v tretjem branji.
Politični razgled.
V Ljubljani 22. oktobra.
rWiener Zeitung* razglasila je cesarjevo pismo na vojnega ministra Bvlandt Rheidta, na avstrijskega ministerskega predsednika grofa TaaflVja in ogrskega ministerskega predsed nika Tiszo, da naj skličejo cit»lc»j*«cije na 27. dan t. m.
Skod ruskega carja z našim avstrijskim cesarjem se je za zdaj odložil, toliko bolj pa se piše, da pride Kil i lanski kralj obiskat avfttf ri 3**ii-is,;h cesarja in sicer 27. dan t. m. V tej trditvi potrjuje osobito to, ker je bil zadnje dni na Dunaji italijanski posla nec in ga je naš presvitli cesar sprejel v avdijenci. Zanimljivi so komentari, ki jih razni listi delajo o tem shodu: „Daily Telegraph" meni. da puč težko ta shod po meni, da. Italija pristopi avstro-nemškej alijanci. Laški list ,,Diritto" pa na vso sapo trdi, da Be bode sklenila ta alijanca, kajti Avstrija zdaj ne more več sumničiti Italije, ker je slednja razpustila vsa iredeutovsku društva. Res čudno, da se Italijanom tako mudi z Avstrijo skleniti zvezo I So pač v zadregi in potrebujejo pomoči.
Mag jari so jeli zopet igrati v Avstriji prvo ulogo, kajti ministerstvo za vnanje zadeve vodi po smrti Uaymerlovej začasno Magjar Szlavy in prvi pomočnik pri tem mu je pl. Kallay. Se ve da še večjo ulogo pa igrajo v Bosni in Hercegovini, kjer imajo rešiti agrarno vprašanje. Kar čudom se mora vsak čuditi, da se sovražnikom slovanskega plemena izročajo taki posli.
Viitait.1«* ilržuve.
„Bohemiau objavlja, da sta se sešla lSisinarli in tianihetta in da to pomeni mir, ki se še na dalje ohrani mej Nemčijo in Francijo.
Kakor poroča „Vaterland" so se v Hi mu godili izgredi proti romarjem. Mnogo izmej njih se je inzultiralo. Pol ure so se bili, in stoprv, ko je bilo nekaj glav krvavih, so odnehali od pretepa.
V Irskoj je vedno bolj nemirno. Ljudstvo hodi po ulicah v Dublinu in kliče: God save Ireland in pobija okua in razbija vrata pri prodajalnicah. Iz Angleške dohajejo v Irsko nove vojne moči, da se s silo uduši upor.
Turčija poklicala je svoja komisarja iz ■^n ipta nazaj domov, ne da bi bila kaj opravila. „Republique Francaise" o teh komisarjih govoreča meni: „ Pooblaščenci so trkali na vsa vrata in našli vsa zaprta; nij jim druzega ostalo, nego kar najbrže mogoče odpotovati Onemogli ostane modro doma in pusti glupce še v veri na domišljeno moč. Skušnja je zdaj potrdila, da Turčija ne zmore nič več, če dela le s svojimi močmi."
Domače stvari.
— (Deželni zbor kranjski) končal se je včeraj ob polutreh popoludne. Deželni glavar grof Thurn zahvalil se je v slovenskem jeziku zbornici in vladnemu zastopniku za iz kazano mu podporo. Govoril je potem tudi nemško ter izrekel željo, da bi veličastni cesar
ob priliki šeststoletnice obiskati blagovolil to tronovino. Vladni zastopnik odgovarja slovensko in nemško. Deželnemu glavarju zahvaljevala sta se gospoda baron Apfaltrern in dr. Po-klukar; prvi, kakor se je nam dozdevalo, z nekako nezadovoljnim glasom. Morda smo se motili. Vsaj mi grofu Thurnu pričujemo, da je vodil zborovanje taktno, in da se je vestno ogibal vsega, kar bi motilo javno mnenje. Zategadelj je pač mogoče, da ga sedanja večina v zbornici ne ljubi.
— (Gospode dopisatelje) prosimo potrpljenja! Nabralo se nam je toliko gradiva, da prihajajo dopisi le počasi na vrsto.
— (Gospod vitez Vesteneck) je v jednej zadnjih sej našega deželnega zbora trdil, da pri tistem znanem ekscesu nij psoval in zasramoval slovenskega jezika. Temu nasproti se mora vender še jedenkrat poudarjati, da je pri sodnijskej obravnavi jedna priča odločno izrekla, da je izraz „sauspracme" čula iz ust našega viteza. Da je pa izraz „slovakische sprache" rabljen bil, to so še celo viteza Ve stenecka goreči prijatelji pritrditi morali. To liko v obrambo resnice!
— (V debati zavoljo Žumberka) in Marijinega Dola naglasali so naši nemški poslanci v prvej vrsti stališče historičnega prava! Čudno! saj sicer ti gospodje o historičnih pravicah ničesar vedeti nečejo! Naši poslanci postavili so se na stališče pravice, katera odločno zahteva, da se hrvatska zemlja izroči Hrvatom. Še tega mm primanjkuje, da bi naši germanizatorji po Zumberkti in Marijinem Dolu svoj evangelij oznanovali!
— (f Župnik Potočnik) v Št. Vidu pri Ljubljan' umrl je v noči od petka na soboto na naglem za srčno mrtvico. Našli so ga v soboto zjutraj na tleh zraven postelje mrtvega. Kanji je bil vrl narodnjak in jako priljubljen duhovnik. Bodi mu blag spomin!
— (Sveto leto) bode tudi v Ijubljan-skej škofiji podaljšano in sicer do praznika brezmadežnega spočetja Marijiuega t. j. do 8. decembra t. 1. uStevno.
— (Knezoškof dr. Pogača r) je včeraj srečno prestal operacijo na očeh, katero je izvršil dvorni svetnik doktor Arlt na Dunaji. Čez kacih 14 dni j se visoki gospod povrne domov in njegov blagi duh bo lehko zdaj začel na novo živeti.
— (V celovškem de ž elnem zboru) je stavil poslanec Miihlbacher predlog, naj bi se vlada prosila, da se podaljšek Rudolfove železnice do Trsta po zakonitem potu zagotovi. Predlog se je juridično-političnemu odseku izročil.
— („Čuti v napevih.") Uglasbil in neomahljivemu narodnjaku gosp. Ignaciju Grun-tarju c. k. beležniku, posvetil Josip Kocijančič. Tiskala Klein in Kovač. 1881. Tako se imenuje broširana knjižica v velikej 8°. Vsebina njena obseza osem ličnih napevov in Sicer: „Slovo," „majnik," „spoved," „oblačku" in „popotna pesem," vso Stritarjeve, „vabilo" Jenkova, „Lahko noč" Malavašičeva iu „Njega nij." — Lična ta knjižica dobiva se v „ Narod -nej tiskarni" po 1 gld. Doposlanih nam je le 80 eksemplarov. Ker je čisti dohodek te knjižice namenjen Jurčičevej UBtanovi, se nadejemo, da bodo prijatelji glasbe z veseljem segli po njej.
— (Medvedka ustreljena.) Piše se nam iz ribniške doline 19. t. m.: Uže letošnje poletje zasledili so v Malej gori in Šobi mej Ribnico, Velikimi Laščami in Dobrepoljami medveda in 17. t. m. so lovci to zver za-
sačili v lovskem okraji gosp. gt\..> i - .1 n Koslerja za Petelinkom, jedno uro hodi »d Peklom. Srečna lovca, ki sta zver ubila, sta Pavš iz Podgore in neki Betičev France. Kavno v vrat je dobila dve krotili. Lepa žival je, medvedka, in tehta 2 centa 15 funtov. Čuje se, da g. Kosler misli ubito medvedko podariti deželnemu muzeju.
— (Iz Rakeka) se nam piše: Naš br-zovlak, ki se je sicer vozil po slovenske) zemlji le za časa, ko je denarni svet zahajal po toplicah v poletji, ostane zdaj celo zimo. In ne samo, da ostane po zimi, imel bode od '24. t. m. naprej tudi tretji razred, kar je za naše ljudi od sv. Petra do Ljubljane, katerim je ta vlak po dnevi grozna potreba, velika denarna olajšava. Nu, več se pa vender skoro ne more zahtevati od južne železnice! Čuden sitnež mora biti, ki še godrnja, in mi', na izbiro deset vlakov na dan!
Dunajska borza 22. oktobra.
(Izvirno telegratičuo poročilo.)
Enotni drž. <ioi;,r v bankovcih Enotni drž. dolg v srebra Zlatu renta.......
1HHO drž. posojilo   . .
0. kr. cokini
.   7t> irld. 40		kr.
.   77 ■	ir>	
.   93 „	75	a
. 189 „	fiO	n
. 830 „	—	n
	20	n
• 118 „	45	n
•       S n	88	n »
•       -r> h	B l	
.   57 „	90	n
ozdravlja pismeno specijalni zdravnik tir*. 1\ illi-,«-li v i>ru/danih (Drosden, Saohsdn). Za veliko uspehe (8000; veliko medalje znaust. dralt v Parizu. (430—13)
St. 14.775.
Razglas.
(oOO—1)
Dne 15. t m. je nekemu prebivalcu tukajšnjega kolodvora južne železnice pes (prepeli-čar), ki je dolgo dluko, dolga viseča ušesa in dolg kocast rep imel, sivo barve, belo in črno progast, ušel in se do 19. t. in. okolo klatil in mnogo drugih psov ugrizel.
Dno 19. t. m. je bil potem ta pes blizu sv. Krištofa bolan ujet in je denes zjutraj poginil.
Pri sekciji tega psa se je pokazalo, tla je za steklino poginil.
Vsled tega se, opiraje s«' na postavo od 29. februvarja 1880 (št. 35 drž. zakon.) in na ukaz ministarstva notranjih zadev itd. od dne 12. aprila 1880 (št. 3G drž. zakon.) zapove, da sinejo v celem mestu psi skozi 3 mesece le s torbo (naustnico) okolo letati, ali pa se morajo povsod zunaj hiše na vrvici voditi.
Psi,   kateri bodo prosto okolo letali, se bodo polovili in pokon« ali; proti dotičnomu po sest.niku se bode v smislu §. 45 postave od 1«). februvarja 1880 (št. 35 dr/, zakon.) postopalo.
Ob jednem se opomina, da bo postavne naredbe tudi c. kr. okrajno glavarstvo za okolico v daljavi 4 kilometrov upeljalo.
Mestni magistrat v Ljubljani,
dnd 20. oktobra 1881.
Župan: Lase han.
A A A A A A A JkAAAAAAA
1 Za jesensko in zimsko £
< 4 4 i 4 4
4r
saisono ►
dobili sinu ravnokar bogato zbirko cone, modne, ^ solidne, to- in inu/.t niske rob«' eu obleko,
katero najtoplejo priporočamo p. D občinstvu, obetajoč največjo postrežbo in najbolj modno fazono. (535 —11)
Preflstojništvo „uniji fcrojačev".
J
ISTI
--loiT^T-
Restavracija Kavčič
piolegr nunskega sa.xxxosta.z3.ei,
imenovana tudi
„gostilna pri vrtarji".
SI. občinstvu naznanjam, da sem 15. t. m. odprl zgoraj navedeno restavracijo; pri meni ee bode dobivala najboljša postrežba, dobro vino, Kozlerjevo carsko pivo, okusna jed in po ceni, ter bodem v obče skrbel, da bo vsak gost v njega zadovoljnost postrežen. Sprejme se tudi abonement na kosilo in večerjo. Nadcjajoč se obilega pohoda od sirani si. občinstva in svojih prijateljev, priporoča se udani
•J. jKA.VĆJI«!?, (594—2) restavrater. ----rfjl,efc=a«a^!t^_1£<^casacg.j
1
Verižice za ure.
Dunajska specijaliteta!
s desetletni in j» i m m «■ ii i in poroNtvom.
Frou-frou urne verižice
z jako finim medaljonom, ki se da
odpreti, pozlačenim, gld. 4. Moje verižice za ure iz zlata imitacije, najfinejši double, pozlačene,
nadomestijo in prekoBO glcdč lepote in eleganco zlato verižico! PN ;i 11 o pse darilo! Originalna dunajska oklepna »cri/.lcji, jako
priljubljena, reprezentujoča 100 gld., le gld. 3. Verižica za cennke ure b kvasto, jako elegantna
in moderna, bujno lepa gld. 3.50. Zlatovaljćaste verižice s 14 karat, zlatom plati-rane, a gld. 4, 5, 6 in gld. 8, in 10 letno pismeno poroštvo, da verižica ne očrni.
Proti gotovej uplačitvi ali povzetju pošilja M. iv¥Dunaj, Stadt, nor Wollzolle NT r. 35,
neben der Ecktrafik. (599—1) Pred ]»onareJeninii »varim!
Kaj zel, ]
erlaževine <
Pereimn
o
prodajalnica glaževine
na Starem trgu it. 30, v Ljubljani,
(586—2) priporoča I za vse Hietc In vernih duš dan
svojo bogato zalogo
I svetilnic na grobe,
♦ katere so jako cene In se za malo plačo tudi
i izpoH oj uj oj o.
J Tudi male avetilnioe, katero so s čistim lojem napolnjene, se ceno izposojujejo.
A. KORZIKA.
Filijala vŠelenburgovih ulicah It.'fi.
umetalna in prodajalna vrtarija v Ljubljani,
priporoča svojo bogato zalogo
suhih nagrobnih vencev,
prav elegantno zvezanih in po ceni, poleg teh zglavja in sidra. Zeleni venci se izdelujejo iz najfinejših cvetlic, kameli), vrtnic in vijolic itd. po naročilu po raznih cenah. OlepŠalne rastline za grobove, mrlide,
ali druge slovesnosti se ceno razposojajo in ae na mostu razstavijo.
Za hI žajočo se zimsko sezono se priporoča obi-lim naročilom vseh v vrtarijo spadajočih del
spoštljivo
Alojzij Korzika,
(601—1) umetalni vrtar.
Lepe in po eenl
klobuke in čepke,
kakor tudi prodaja
Anton Krejčl,
v Ljubljani, na kongresnem trgu na oglu gledaliških
(506-8)
r
: :
Umetne
(595—1)
zobe in zobovja |
postavlja po najnovejšem amerikanskom /.i stemu v alatu, vulkani ta ali celulojldn
brez bolečin. Plombira z mlatom itd. Zobne operacije izvršuje popolnem brez bolečin
s prijetnim mamilom
zobni zdravnik A. Faichel, i
poleg Hradeckcga mostu, v I. nadstropji.
Dr. Sprangerjeve
kapljice za želodec,
priporočane od zdravniških avtoritet,
pomagajo takoj, če ima Človek krč v želodci, migreno, feber, ščipanje po trebuhu, zaslinjenje, slabosti, če ga glava boli, če ima krč v pr ih, mastno zgago. Telo se hitro sčisti. V bramorjih razpusti bolezensko tva-rino, odvajajoč črve in kislino. Davici in tifusu vzamejo vso zlobnosi, in vročino, če se zavživajo po žličke vsako uro, ter varujejo nalezljivosti. Človeku diši zopet jed, če je imel bel jezik. Naj se poskusi z maj brnim ter se prepriča, kako hitro pomaga to zdravilo, katero prodaja lekarnar g. J. Mvoboda v Ljubljani, a flacon 30 in 50 kr. av. velj. (247—43)
17. oktobra: pljučnico.
18. oktobra:
Umrli »o
Meta Erbežnik,
T I )nie>l|it ii ■ :
gostija, 82 let, Poljanska cesta št. 60, za
Marija Lorenc, 68 let,, za sprijonjoin drobu.
V 93. dan t. in. pride sem v olik a »v«*tiioznana
Kreutzbergova
MENAŽERIJA
iu se bode vstavila v Lattermannovem drevoredu nasproti Koli-zeju, kjer bode s svojimi redkimi živalmi, kakor tudi s svojimi velikimi predstavami čestitomu občinstvu ljubljanskemu in iz okolice podajala vkusne zabave. Mej drugimi specijalnostmi ima etablissement tudi leteće pse ali vampirje (volkodlake, netopirje) iz vzhodnje Indije. Podrobno naznanijo plakati, na katere si. občinstvo opozarja spoštljivo
!ECxe-CLt:z;"toexgr,
(582—3)_^_lastnik menažerije._
Zaloga
moje
tovarne cevi je-v
in c. kr. patentiranih raztezljivih in nepremočljivih
suknenih dokolenic
je v I^jtililja.iii pri gospodih
FERD. BILINI & KASCHI,
Židovska ulica št. 1.
Stiflete za gospode in gospe
se po nizkih tovarniških cenah prodajejo in zunanja naročila se po določilu mere proti poštnemu povzetju eiektujirajo. Neugajajoče se zamenja.
Henrika Budischowskega
tovarna čevljev na Dunaji.
•••••••••1
FERDINAND BUJNA k KAS G H
v I 4j iil>I jii»i i
priporočata veliko zalogo
klobučinastega in gumastega obuvala
«v uajb conah. ■55
jboljšej kvaliteti za gospode« goape in otroke po najnižjih Poštne pošiljatve se po določilu dolgostne mere proti povzetju promptno efektujirajo. (596)
um)«
•••••••
Josip Ferjan,
naznanja p. n. občinstvu in svojim dozdanjim naročevalcera, da ima za naprej svojo dolalnico
n.«, {54v. I_^loi-ijiniJi oe^ti t* t. 13.
priporočujoč so obilim naroebam. — On izdeluje vsake vrste
mt tehtnice -w
in jih popravlja, tudi mostne tehtnice, kakor tudi bivalne utroje kakor mehanik. — Pokvarjene ključanico lVertkciinovlb blagajn
odpira in popravlja. (587—2)
♦»♦»♦»♦♦♦♦♦»♦♦♦»♦♦♦»♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
Closp.O. Pioooli, lekar v Ljubljani' 1^.
Tu je na mestu: „Čast zaslugam" ! Večkrat sem rabil Vašo odlično
(fosp. O. Pioooli, lekar v Ljubljani!
Prosim Vas uljudno, da mi zopet pošljete 24 steklenic Vaše izvrstno
Franzeve esence.
Slednjo pošiljatev aem uže mej razne bolnike v svojej župniji razdelil in vpliv je bil vedno izvrsten.
V Fianoni, Istra, 22. avg. 1881.
Spoštovanj en Anton Vlašič,
župnik -kanonik.
Oosp G. Plcooll, lekar v Ljubljani!
Prosim ljudno, pošljite mi 30 steklenic Vaše izvrstne
Franzeve esence.
Zahvaliti .se imam le BogU in Vam, da sem so iznebil migrene, katera me je leta in leta nadlegovala.
V Zenku, Hrvatska, 17. sept. 1881.
Spoštovanjem
Angeilka Kling, (598—1) uradniška vdova.
Franzevo esenco,
mnogim bolnikom som jo naavetoval in dober uspeh nij izostal.
V Chersanu, Istra, 27.jun. 1881. Spoštovanjem
Anton Lupetlna, župnik-dokan.
Tinctura Rhei Composita vulgo1 Franzeva esenca, izdelana po G. Pic-COliji, lokarji „pri augelji", v Ljub Ijani, na Dunajskej cesti, iz vegetubil-nih substaneij sestavljena, s katero so si uže mnogi tisoči it zdravju pripomogli, kakor ae razvidi iz piseui, ki do-hajejo izdelatelju. Ona ozdravlja želodčno bolezni in na spodnjem telesu, klanje, krča, gastrično mrzlico, zaprtje, homerojide, rumenico itd., kije lehko smrtonosna, če se za časa ne kurira.
Cena steklenici 10 kr. a. v.
INaroča naj so pri izdelatelji: Gabrijel Pleeoli, lekar »pri angelji", v Ljubljani, iia iMinajskej cesti. Naročila se promptno proti povzetju efoktuirajo.
lzuutelj in odgovorni urftdmk Makso Armio
Lastnina in tisk -Narodne tiskarne'