516
Žalostnice
Milan Vincetič
UMIVANJE    Kajti: zatečeni smo pod očmi NOG    noč je predla na hrbtu mi pa že zdavnaj bosi
do kolen v kamnu ki se ga ne da vreči
ZADNJA                                                                Marjanu
VEČERJA    Nihče ni odmaknil stola «             niti vrana prislutila
ko smo sneli klobuke odpeli ovratnike in se potipali
le v skodeli ostalo ne malo, ne malo
BRŠLJANBAJTA    Mož in žena dolgovezita
517                                                                                                                 Žalost niče
o bršljanu Speča sta, butari (A čeznju brbot voda ki vidi)
Pa se mož speča s smrtjo
Nikoli me nisi ljubil tako potoži žena
položi me, kopiči
SMRT    In vendar: ta jantarzena PLESALKE    z glasnimi lasmi še kam
Obstopili smo jo
zajeti nad pohlevno zimo
Zardeli
In z žeblji
REKVIEM    Vseeno: škarje na nebu ZA DRSALKO    a trpka odjuga in mi hlačavi z mastnimi žepi
do onemoglosti v ledu s čebelo
ZALOSTNICA    Pred silno vodo smo, površni
pred zemljo ki na sestro sliši pod vzbuhlo kožo smo, nestrpni
zaripli od prehudega; napotni