163. številka.
Ljubljana, petek 20. julija.
X. leto, 1877.
SLOVEN
lahaja v a tik dan, izvsemli ponedeljke in dneve po praznici h, ter velja po polti preieman za avstro-ogerake deiele ta colo leto 16 gld., za pol leta 8 gld., aa četrt leta 4 gld. —  Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za četrt lota 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje n* dom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje doiele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na Ijmlskib šolah in ta dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt lota 'J gld. 60 kr., po polti prejeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje oJ četinstopne petit-vrsto »» kr., če se oznanilo enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj ae izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej biši št. 3 »gledališka stnlba". Opravniltvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hišL
Telegrami.
Dunaj 18. jul. „Pol. Corr." odločno izreka, da nij res, če se pripoveduje, da želi Rusija bojišče tudi na srbsko zemljo razširiti.
Ista korespondenca poroča iz Sinja: JBosenski vstaši so premagali v boji turško posadko v Livnu, vrgli jo v grad in ga zdaj oblegajo.
Bukarešt 18. julija. Carjevič naslednik ima Mrhovno vodstvo obleganja Ruščuka, katero se je 17. t. ni. uže začelo.
Cetinje 18. julija. Črnogorci so v dveb krajih uže začeli ofenzivo.
Kostanjevica 17. julija. („Agr. Ztg.") Iz Dubokega Jarkase poroča, da jo tam včeraj prišlo do boja mej avstrijsko, osem mož močno finančno patroljo, iu mej 100 Turki, ki 80 bili onkraj vode. Turki so bili zapodeni potem, ko so naši dobili pomoč. Izgube nij. — JSe vedno begunci iz Bosne v Avstrijo zahajajo.
Vojska.
Da so Ilusi tako na nagloma prešli Balkan, razsrdilo in osupnilo je posebno turške prijatelje Magjare. Ti azijutski ljudje in prvi sovražniki Slovanov so še komaj pred OBiiiemi dnevi dokazovali z vso svojo nesram-•tjo, da zdaj, ko so je v A<iji pokazala „ru-ska nemoč", je ven in vse proč z Rusijo; da zdaj bode Rus rad mir sklepal, ko le na Dunavu jedno bitko dobi; da pa (rekli so Madjari di lje) niti pomisliti nij več, da bi Rusi fcrez Balkan priti mogli.
Zdaj je pa nastal velik javk inej njimi. Od strahu pred Uusi in Slavjani ne vedo, kaj bi rekli: lludujejo se v „Pester Llovdu" in
v driizih magjarskih glasilih nad svojimi brati Turki in jih dolže, da nijso za nič, da ne znajo vojevati, da je vendar strašno, če uže po šestnajstem dnevi vmarširanja Rusov v Bulgarijo Turki izgube uže drugo in zadnjo zabrano težkega prelaza v Carigrad. n Ali spe Turki V" vpraša prestrašen „N. P. Journal". Ravno tako so pikri na brate Turke „llonu in „Napio" in drugi.
Nesramna nad vse v svoje j turske j jezi pa jo dunajska nN. Fr. Pr.u, glavno glasilo naših avstrijskih nemških ustavovercev. Njo sprideno srce boli, da so nasi bratje Rusi po kratkem boji jednega dneva dobili tvrdnjavo Nikopolj in tam dva paša in celih GOOO turških vojakov ujeli. Ona kriči, da so bili ti Turki gotovo podkupljeni od Rusov, ker so se udali, a dokazov nema nobenih. Samo, da ruske hrabrosti in vojevitosti ne prizna, laže in sumnjiči dunajska kupljenka svoje brate Turke. „Wie der sehelm ist, bo denkt er von anderen."
Drugi turkoljubni časopisi sicer priznavajo, da je prehod Balkana od strani jednega oddelka ruske vojsko v tako nepričakovanem hitrem času res pravo junaštvo, „ein kosaken-sUlckleJu14. Ali tolažijo se s tem, da bodo Turki te ruske prehodilce odrezali od ruske glavne vojske onkraj Balkana, potem v pasti zajeli jih in uničili. Ko bi Rusi premaloštevilni bili in ko bi Turki mogli večjo vojsko od Adri-janopolja in iz severa od Niša poslati na ruskega g* nerala Gurka, potem bi res to čisto hc*mogoče ne bilo. Ali mi upamo, da so llusi na vso pripravljeni.
Ruska vojska za Balkanom jo enkrat Turkom za hrbtom, in na polovici pota od Dunava do Carigrada. To ima strašno veliko vred-
nost. Če se Rusom, kateri so iz Dobrudže in od Svistova sem oblezli glavno turško vojska pri Iiuščuku, Šumli, Silistriji in Varni, posreči to okolo 150.0000 mož močno vojsko pretepsti ali popolnem obleči, potem se mogd zgoditi velike katastrofe na korist Slavjanstva. To se ve, če je Rusov dovolj na mestu. Ko bi jih ne bilo, ima njih vojevodstvo pač veliko odgovornost.
Prijatelji turških barbarov, nekateri naši Nemci in hunski bratje Magjari, se tolažijo, da ima turški glavni poveljnik Abdul-Kerim nek „skriven plan," da nalašč pušča Ruse v deželo, ob pravem času jih bode pa ob glavo udaril. Ali več tncih „skrivnih planov" se je v zgodovini zadnjih vojsk uže grozno osmešilo.
Angleži se z besedami nekaj usajajo, ali kadar bodo Rusi (Bog jim daj srečo!) povsod zmagali, bodo John Buli sicer srdit ali bojefc v kot stisnil se, drugače utegno šo on tepen biti, kar bi mu vsak privoščil.
Politični nizgled,
Iti«fc4a*3&N8.J4'!>
V Ljubljani 19. julija.
t*<>tetja<»ijv bodo, kakor ogerski „Napio" poroča, meseca septembra sklicane. Ru-deča knjiga so ne bode predlagala.
Dunajska tudi oticijo/.na „Vo\. Corr." pa pravi, da „Napio" ne ve prav v tej reči. Kdo ima prav V — Nazadnje je vse jedno.
O slavnem jugoslovanskem škofu St#«o#» bik*)v>'ii se je bila raztrosila novica, da je pisal v Rim kardinalu Simeoniju z vprašanjem, kako naj so drži nasproti katoliškim Bošnjakom, ki ga prosijo, naj dela za to, da Rosna pod Avstrijo pride. Zarad tega so vrlega moža ljuto napadali maujarski listi. A Stros-majer zdaj i/javlja, da onega pisma v Rim niti pisal nij.
Prižigalec.
(Boman, v angleškem spiaala M i.s h M. Cummins, poslovenil j.)
T> z- u t£ i dol.
(DaUe.)
Enoindvajseto poglavje.
Tcbo ljubil soui uzo otroka, blaga ti! Tvoj obraz soboj som nesel prek morja, — V srcu glas mi tvoj govori,  da živiš za inc! Ko je umrl strijc Trueman,  pokopal je gospod Cooper starega svojega prijatelja na starinskem pokopališči tik cerkve, pri katerej je  bil dolgo časa za cerkvenika.   Bil jo zapuščen prostor, čegar na pol razsuti in z mahom zarastmi kameni so pričali,  da je bil v najnovejšem  času  zanemarjen   in zapuščen. Preduo pa so je bila razpokana cerkev umaknila  po novi šegi zidanemu velikanskemu poslopju, našle so svete kosti strijca Truemana mirnejše počivališče.
Olikani okus iu blagi čuti, ki so v novejšem času svetim mrtvecem odloČili nekaj niijlepših prostorov na svetu, so pripravili tudi lep kos gozda blizu Grahnmovo pristave za pokopališče. In v najprijetnejšem kotu tega prijaznega in častitljivega prostora so našle kosti starega prižigalca svetilnic svojo zadnjo počivališče.
Ta kot je kupil blagosrčni Viljem, izbrala ga je bila Jerica ter olepšala s poletnimi cvetlicami in zimskim bršljinom, oklepal je sedaj tudi ostanke gospodo Ooopetja in gospe Sullivanove. Na te tri gomilo jo vsadila Jerica marsikatero cvetico, ter jo močila s svojimi solzami. ^Zlasti jej je bila sveta dolžnost in posebna predpravica, da je smrtno dneve posameznih odlikovala z darilom ravno natrganih cvetic, v vence spletenih. S tem po božuim namenom je zapustila Grahamovo hišo nek lep popoludan, zelo teden dni po dogod-bah, o katerih fino poročali v zadnjem poglavji.
Na roki jo nesla pleteničico s svojim darilom cvetlic; ker je bila nje pot precej dolga, hitela je nagloma tja. Sledimo jej in opazujmp njeno misli, ki so jo na poti spremljale. Očeta je bila pustila pri Emiliji: nij ga hotela prositi, naj bi jo spremil na potu, če ravno je bil enkrat izrekel željo, da bi obiskal grob strijca Truemana; in nekaj trenotkov je Jerica premišljevala njih mirno, tiho srečo. Mislila je tudi na se in svoje razmerje k obema. Mislila na prisrčno in mnogoi/kuseuo ljube-znjivo Emilijo in na milo izraze ljubezni svojega najdenega očeta, s katerimi jo od dne do dne, od ure do ure posipa. In bilo jej jo pri srci, kot da bi njuno ljubezen komaj povrnila s požrtvovanjom svojega življenja.
Njene misli so se mudilo pri sladkih vozili, ki so jo vezale z Emilijo, ter so se bilo od leta do leta vkrepile, potem pa pri ravno tako ozkih in ljubeznjivih vezih mej očetom in otrokom, katero če prav popolnem nove, bode zamogel čas komaj bolj napeti. Zdaj pa
Miri-iMtski sabor se snide, kakor je bilo poročano. Ali ce „Agi. Pr.u prav poroča, morali so hrvatski veljaki v Pesti obljubiti, da o orijentalaem vprašanji ne bodo nič govorili. Skoro ne bi mogli verjeti!
Viittnje dri tare.
Mi moremo ta oddel svojega lista tem kračji delati: ker veliki dogodki v slavjaoskem jugu skoro izključivo vso evropsko pozornost ca sebe obračajo vsak dan.
O turškem sultanu govore, da je močno pripravljen za vsako ceno mir z Husi skleniti, ali njegovi svetovalci, Mladoturki, mu tega nedopuščajo še.
fjft'ecijn je 35 milijonov frankov za vojsko na posodbo vzela od grške narodne banke. Druzih 20 milijonov frankov išče v za-padnej Evropi. Sicer se kupujejo torpedi, oklopne ladije in drugo branilo. To nij zavoljo miru.
Iz i"«f »•#>/!•♦» fl<t se poroča, da si Turki vse prizadevajo, da bi Angleže v zvezo zoper Ruse spravili. Angleži si bodo pa najbrž stvar premislili.
int/lcski časopisi zahtevajo, naj angleška vojska zasede Carigrad, predno Itusi blizu pridejo.
Mttilifuuski časopisi zdaj zopet izrekajo na komando italijanske vlade, da ona ne misli ločiti se v orijentalne) politiki od druzih neutralnih držav. Težko je verovati diplomatom.
Nemci v &tw<n*buv<iu še jedni, in sicer 14. fort delajo, utrjevaje se za prihodnjo vojno s Francozi.
Iz Mi*'»I i mi se piše v „M. It." dolg članek, kateremu jedro je javkanje, da je prej ali slej vojska mej Nemčijo in Francosko neizogibna. Nemce pa silno skrbi, ker našli bodo dobro oboroženo in vse bolj pripravljeno Francosko nego 1. 1870.
Dop
181.
Iz Idrije 18. julija. [Izv. dop.] Pred kratkim čitam v poloheijoznej „Presseu v dopisu iz Ljubljane sledeče besede zadevajoče volitev v našem mestecu: „in der Iiergstadt Idria vvurde der Verfasungstreuo A nt. Ititter von Gariboldi mit 58 gegen 3 Stimmen, die auf deti nationalklerikaleu dr. Jenko fielen gevvithlt." Lastnim očem nijsem hotel verjeti, kako je vendar mogoče tako laž v poloti cijozni list tiskati. Drugače si nijsem mogel razložiti to neresničnost, kakor, da so hoteli naši nemškutarji s tem poročilom, nadejajo se kacega plačila ali vsaj pohvale, svetu dokazati, kako izvrstno so razumeli v malih letih vse idrijske n ar o d nj a k e razen tre h ,
prekrstiti, ter na tolminskej meji strogo „ver-fasunstreu" kot ustvariti.
Neresničnost tega poročila hočem pa samo bo številkami na podlagi pred menoj ležečega volilnega imenika brez strasti dokazati, kar mislim bode našlo milost še v očeh g. državnega pravdnika. Iiektiticiran volilni imenik kaže 93 volilcev, proti 118 iz početka. V volilni komisiji so bili 4 ustavoverci proti 3 narodnim, i ti trije narodni so izjavili protest in da se volitve ne udeleže in no glasujejo (te tri torej je slišal dotični korespondent v „Presse" na svoja dolga ušesa izreči ime dr. Jenkovo pri glasovanji!) razen teh treh se nij prikazal niti jeden naroden volilec v sobo. Oddanih je bilo za ustavo-verca 58 glasov (ako se pomisli, da take agitacije še nikdar nij bilo, ter taka večina uradnikov, kakor še nikdar, nij to posebno sijajen resultat, ker je imel pri direktnih voliltvah v drž. zbor 1873. leta ustavoverec blizu 70 glasov.) Izmej teh 58 glasov je oddalo iz-mej 41 uradnikov IO glasove za Gariboldija, (torej skoro polovica vseh volilcev so uradniki!) Druzih 18 se rekrutira pa iz takozvanih „aufsichtov," iz tacih, ki so uže marši -kako dobrotnico iz gospodove mize pobrali, in že pričakujeio, in iz štirih zastopnic nježnega spola, učiteljic. Zdaj mi pa dovolite gospod urednik, da vam še povem, kako se je 40 uradnikov skupaj zbralo.
Pregledujem imenik volilcev in berem pod rubriko „ Stand und Charakteru besedico: „Zogling" pri štirih volilcih, torej takozvani „berg und forstzoglinge" so volili proti §.13 postave od 15. aprila 1873 d. z. štev. 47, ki dajo takim samo v „službenih obzirih" značaj državnih uradnikov.
Za telesni blagor idrijskih rudarjev in prebivalcev sploh skrbe zdravniki in lekarnica. Pustimo zdravniko in poglejmo lekarnico. Le-karničar plačuje poštenih 5 gld. 25 kr. pridobitnega davka in je pri nas — volilec, dasi-ravno daje postava v §. 1 ad II. e samo gra-duiranim zdravnikom in diplomiranim ra-nocelnikom volilno pravico, a nikakor no far macevtom, zaradi premajhenega davka uze tako nema volilne pravice. (V Loki, Kamniku itd. res nijso dali lekarničarjem volilne pravice. Ur.) O tej zadevi naj omenim, da je to stvar deželni odbor pred več leti uže princi-pijalno odločil,  ker je pri obravnavi protesta
proti volitvi v Idriji se izrekel, da se Iekar-ničar v Idriji ne sme smatrati, kakor uradnik, ker ima lekarnico samo v najem na svojo škodo ali dobiček.
Toliko o teh 40 glasovih, prihodnjič si hočemo še nekoliko onih 18 volilcev natančneje pogledati in nekaterim „tudi-narođnjakom* vilice posvetiti. Končno naj omenim, da se od C. duhovščine fnobeden nij udeležil volitve, kakor tudi nobeden trgovec, in nobeden kmet iz okolice, trdno se držeči sklepa narodnih volilcev, kajti pri tej sestavi imenika bila je zmaga popolnem nemogoča.
K KoroKliOirn 18. julija. [Izviren dopis. I Volilni oklic kranjskih nemškutarjev podajal bi vsem konservativnim in sloven-venskim Korošcem mnogo naukov in izgledov, kako nam postopati pri predstoječih volitvah v deželni naš zbor, ako se hočemo sedanje večine, katera je deželi našej gospodovala, znebiti. In če hočemo posnemati dane nam nauke, moremo jih tem bolje, ker nam jih podaja ne m ško-liberalna stranka, ona stranka, katera se nezmotljivo misli in se tudi hvalisa, da ona jedina je sposobna narode osrečiti. Vaši nemškutarji, kri od krvi naših nemških liberalcev, dali so nam resnično izvrstne izglede.
„Kmetje!" tako kričijo vaši nemškutarji, „narodna veČina deželnega zbora sklenila je sezidati novo norišnico, katera bode 500 00O gold., to je pol milijona goldinarjev, veljala. In kdo bode to plačal, kakor vi kmetje!" Pri nas na KoroSkem, kjer ima v deželnem zboru nemško- liberalna stranka ve'iko večino, se je tudi sklenilo sezidati novo norišnico. Omenjena norišnica tudi rpol milijona stane in je uže dodelana. Toda naši očetje so v prevelikoj skrbi za ubogega kmeta, norišnico na tako slabem kraji blizu mesta postavili, kjer Glana večkrat izstopi in vse preplavi. Jako interesantno bode videti uboge blazne spomladi, kadar bode (liana izstopila, na sprehajališči do kolen v vodi ga/iti. Ako no, pa bodejo naši liberalci v prihodnjem deželnem zboru nnsve-tovati morali nekoliko čolnov nakupiti, kajti zapreti ubogih blaznih vendar ne bodo hoteli. Očividno je torej, da bode pri naSej novej norišnici vednega popravljanja potreba.
Tako so tedaj naši nemško-liberalci za kmeta,  za deželo skrbeli.   Kranjski nomšku-
zdaj bo se obračale njene misli zoper njeno voljo k nič manj ljubeznjiveniu prijateljstvu, ki je bilo skleneno v prvej mladosti, a sedaj se je tako žalostno prenehalo, če nij bilo uže popolnem irkoreninjeno in razdrto. Skušala je držati se svojih ondanjih sklepov, da bode iz-pozabila najbritkejšo dogodbo svoje minolosti. ter ostale svoje dneve posvetila sreči svojega očeta in blage Emilije.
A neče se jej posrečiti. Nadležna in britka misel se jej neprestano z nova uriva, če prav se sama sili, da bi jo zatrla; nazadnje je ponehal boj in precej se je udala srčnim iu otožnim sanjarijam.
Od zadnjega časa jo je bil Viljem še dvakrat obiskal, a drugi pohod je bil zelo jednak prvemu pohodu, in pozneje se jo si-lonjo še pomnožilo, ne pa da bi se bilo zmanjšalo. Viljem se je večkrat očitno prizadeval, da bi predrl to nenaravno ograjo ter govoril in ravnal tako priprosto in odkritosrčno kot prejšnja leta. A Jerica jo nenadoma zarudela ter se je videla zmočena in v zadregi; to ga
je strašilo daljnih poskusov, da bi pregnal hladnost in nezaupnost, ki jo mej njima vladala. Jerica se je bila pred njegovim zadnjim pohodom namenila, da ga bode sprejela priprosto in odkritosrčno. Prišlecu se je potem tako prijazno nasmehljala, ter mu roko podala s tako sestersko neprisiljenostjo, da se je osrčil, jo prijel in stiskal; nameraval je očitno, da bi bil izustil težavno skrivnost svojega srca, kar se je Jerica nenadoma obrnila počela neko nepomenljivo delo in na videz vsa zamaknena vanj je vprašala Viljema po nekej prav nepomenljivi reči. — Tako vedenje je podrlo vse njegove namere in misli, ter mu je vzelo vso poguninost za ostali čas njegovega pohoda.
Premislavši vse te nesrečne in mučilne razmere vsakega njegovega pohoda, nadejala se je Jerica nekoliko, da jih bodo kmalu po-popolnem opustil. Mislila je, da bi srci obeh bili manj žaljeni, ko bi bili popolnem ločeni; vsaki shod pa njima vtisne zmerom večo mučilno odtujenost.
Kolikor Čudno se nam tudi zdi, Viljemu še vendar nij povedala, da je našla ljubljenega očeta. Enkrat je nameravala govoriti o tem, a uže gola misel, da bi ljubljenemu prijatelju svojih mladih let povedala dogodbo, na katero je sama smela komaj misliti, da ne bi bila globoko ginjena, jo jo tlačila tako, da je to opustila. Bala so jo tudi, da ko bi jo pri kakem predan tu prevladale čuti, bi izgubila vso oblast nad njimi ter bi Viljemu odkrila vse svoje srce.
Nekaj posebno jo je spravilo Jv veliko zadrego. Ko je Viljem pri svojem prvem pohodu .skušal biti odkritosrčen, govoril jej je o svojej nesreči. Preden jo mogla napeljati besedo na drug predmet in zavrniti zaupanje, na katero se nj čutila pripravljeno, segel je bil tako daleč, da je govoril z žalostnim glasom o svojih bodočih nadah v življenji. Jerica si jo to izpoved razjasnila, da je ž njo ome-! nil svojo zavezo z Izabelo; prebudilo jej je precej sum, da je očaran po njenej lepoti po j prvem vtisu lehkomiselno se zaročil z devojko,
tarji! Kaj pravite vi k takemu gospodarstvu? Kaj ne, da imamo dovolj uzroka klicati : „Kmetje ! slabo je gospodarila nemško-liberalna večina deželnega zbora našega." In to hočemo storiti ob času novih volitev v deželni zbor. Da imamo prav, temu ste vi uže naprej pritrdili z vašim volilnim oklicem.
Da je pa narodna večina deželnega zbora kranjskega z deželnim premoženjem bolje gospodarila, nego večina deželnega zbora koroškega, uvidi se, da vi Kranjci plačujete 58 odst., mi pa G8 odst. deželne naklade. Če pa preračunimo prinesek, katerega morajo občine za svojo v deželno bolnišnico sprejete uboge v deželno blagajno plačati, plačujemo v istini 75 odst. deželne naklade. Kranjski nemškutarji! kje se je boljše gospodarilo, na Kranjskem ali na Koroškem?
In ker so nemško-liboralci Kranjske omenjena dva uzroka posebno uporabljali in skušali tako pogaziti narodno večino, zatorej ludi ti, konservativna in narodna naša stranka : zdramite se in delujte! Uporabljajte priliko, posnemajte nauke, rabite ista sredstva, katera je uporabljala nemško-liberalna stranka naše sosednje dežele in kličite: „Dcnes plačujemo 75 odst. deželne naklade. In kdo je tega kriv?" Delujte na vse kriplje, da se nam posreči nemško-liberalnega gospodarstva znebiti se!
Iz f»orl«*<» 19. julija [Izvirni dopis.] Vi imate tam v belej Ljubljani Bvojega „ba-šibozuka", alias ljubljanskega butlja, a tudi nam Goričanom je dano občudovati nenavadno modrost ali perfidnost goriškega „bašibozuka" imenovanega — „11 Goricijano", — pa tudi smeha imamo dovelj ž njim.
Zdi se mi sicer preneumno tratiti zlati čas z njim, a vendar naj slovanski svet izve njegove budalosti! Čujte! kaj ta 1 a ho tisk i „ba-šibozuk" v pondeljskih štev. svojega turškega lista pravi: „Naj hvalijo rusofilski listi kolikor hočojo hrabrost Črnogorcev, Solejman paša bi bil zmagonosno (?) marš i ral v Cetinje (?) ko bi ne bil grof Ziehy, avstrijski konzul, v Carigradu storil potrebne (?) korake ter visokoj porti svetoval, naj ne pusti vmarširati svojih zmagonosnih vojakov v Cetinjo, ker Avstrija ne privoli na nikak način okupiranju Črnogore" itd.
Kdo bi se ne smijal tako kosmatej budalosti? Deri ljubi „Goriziano" oficijaluo izjavo do
ki ga nikdar no more popolnem osrečiti. Maj-heni prizori, katerim je bila sama priča, potrdili so jej to misel; ko je namreč pri teh prilikah opazovala ljubeča se, ter poslušala njune besede, videl se jej jo Viljem jako nejevoljen.
„Ljubi jo," mislila je Jerica, „terjotudi kot poštenjak navezan na njo, a čuti uže, da se njuni naravi ne skladate. Ubogi Viljem! Nemogoče je, da bi bil srečen z Izabelo."
In Jeričino usmiljeno srce nij močnejše žalovalo zarad lastno britkosti kot zarad Viljema, ki se je moral hudo prevariti, če je kedaj se nadejal, da bode našel mir in zado-voljnost v zavezi s tako ošabno, muhasto in brezpametno devojko.
Vsa zamišljena v to in enake misli, hitela je tako naglo, da je sama to komaj znpuzila; kmalu je prišla pod visoke jelke, ki so stalo pii vhodu na pokopališče. Tu je postala za trenotek ter dihala okrepčalni hlad, ki je vel pod visokimi drevesi. Potem je vstopila skozi vrata ter se obrnila po stezi na desno in je
sedaj nepremagljivih Črnogorskih Sokolov, katerih hrabrost občuduje ves svet, tudi sovražniki njih in vsega Slovanstva, da oni ne potrebujejo nobene intervencije, ampak dovolj so jim njih hrabre kamenite pesti zadaviti tvojega brata Turka, ki Rtopi v njih domovino.
Pa v denašnii številki priznava nenavadno junaštvo naših bratov Črnogorcev pišoč, da so ranjenci zaničevali rane pri zadnjej slavne j bitki, ter nij bilo mogoče lečnikom vbra-niti jim iti za svojimi brati v boj ter še krvaveč boriti se proti divjemu Azijatu za obrambo svoje svete domovine. Kje je doslednost? To reve sami ne vedo kaj bi počeli od strahu pred Slovanstvom.
Radostno nas je prešinila vest, da so Rusi naši bratje, srečno prekoračili Balkan; onim pa je vrgla njihovo turško korajžo popolnem v čevlje ter uničila nemškutarsko magjaronsko pa zraven lahonske zlate sanje o zmagonosnej Turčiji.
Končno bodi dragi „Goriziano" zagotovljen, da smo goriški Slovenci ti prav hvaležni za nam dano ime „Goriški kozaki" ter ti ponosno, pa smelo v imenu goriških Slovencev povem, da dokler bodo nam naša slovanska srca bila, bomo i zvesto varovali na obalih jnderno Soče svojo narodnost, naše svete pravice, ter če do tega pride, da bi bila Avstrija v nevarnosti, posnemali svoje brate ruske kozake ter branili jo pred lahonsko pogoltnostjo!
IK Vipuv^ke^.i 13. julija. [Izv. dop.] Neprestano deževje in mrzlo vreme nas je dolgo vznemirjalo v letošnjej pomladi. Zarod na trti so je začel izgubljati, in tudi setve so pri nas slabo obetale; zdaj pa so nastopili lepi, topli dnevi, gorkote smo imeli v senci do 25" H, polje in vinograd sta uže izpremenila lice ter vzbujata posestnikom boljše upanje. Kupčija s črešnjami je bila kaj živahna, prinesla je lepih novcev, s katerimi si kmet lehko opomore. Voz za vozom se je pomikal vsak dan s polnimi plete-nicami po dorenberškej skladovnej cesti proti Gorici in od tam po železnici na razne kraje proti severu; zdaj so tudi marelice, hruške in smokve uže navrati. Sadja nij sicer letos obilo, a cena je vsaj do zdaj tolika, da kmetu dobro zalega. Da bi le ostal „Mathien de la Drotne" se svojim prerokovanjem osramočen; nevihto, povodnji, toča in druge elementarne nezgode, katere nam letos grozo naj se raje izljute na severu v novoznajdenej severno-poljskej Franc-
šla počasi tje gori po hribci polagoma vzpetem. Kraj, sicer zmerom tih in miren, so jej je zdel denes nenavadno miren in razen priliČ-nega petja tičjega nij motil nikaki glas popolne tihote. Jerica je opazovala krasoto svetega kraja, ki jo bil leta in lota pogostem njeno pribežališče; šla je med gredicami cvetlic, dihala jo sapo polno prijetnih vonjav in čutila je svečane duhove, ki so plavali nad svetim krajem; tu so jej izginili vsi občutki, ki so ni j so zlagali z okolco in občutila jo lo ono sladko, na pol veselo otožnost, katero jej je izbujala misel na zveličane ranjke.
Čroz nekaj časa je zapustila široko pot, po katerej jo doslej šla, ter vkrenila na ozko Btransko stezo. Po tej gredo nekoliko časa se je potem obrnila na drugo šo ožjo stezo ter je prišla na senčnati samotni kraj, ki je Jerici zarad oddaljenosti o.l ceste in zarad naravno svoje lepote toliko do-padal, da ga je bila izbrala svojim mrtvecem. Ta prijazni kraj se je naslanjal na podnožje  nizkega hribca.   Velika  skala ga
Jožefovej deželi kakor pa na naših vinogradih, za katere more plačevati ubogi kmet tako ogromne davke in še večje doklade in po katerih se žuii in poti dan za dnevom od jutra do večera. Zares lepa jo vipavska stran, in nad vse lepi in prijazni so z vinogradi ven-čani holmci, ki jo ob lajojo in preprezajo. A le ubogi kmet sam ve, koliko stane ta lepota!
Za kupčijo sadjem pa so noobhodno potrebne lepe, dobro vzdrževane coste, katerih pa — razen glavnih — mej vasmi še žalibog pomanjkuje. — Ker uze govorim o cestah, spominjam se neko zanimive, pa nekoliko razburjene polemike v letošnjih listih „S1. Naroda" in „Soče." Govorilo se je ali prav za prav pisarilo — o Ugodnosti aH neugodnosti — da bi cesta na dorenberškej strani vipavske doline postala državna costa. No, nič neprimernega no bi bilo, ampak po mojom prav pravično. Mari more kedo trditi, da ima dornberška cesta samo skladovno okrajni pomen? Gotovo ne! Ta cesta veže, kakor dunajska najlepšo, naj-rodovitnojšo in najbolj obljudene krajo naše dežele mej soboj, služi ajdovskim tvornicam za prevažanje blaga, kakor sem so užo sam sto in stokrat prepričal, vrača kupčijo z lesom od dolanskega erarskega gozda na to stran, posreduje zvozo — in sicer skoro najvažnejšo s celim Krasom in tako tudi na enej strani s Trstom na drugi s Kranjskim — in če se pomisli, da pospešuje kupčijo sadjem in vinom na vse strani, ker se ravno od dornberško-rifenberške strani največ vina in plemenitega sadja razpošilja v bližnja in daljna mesta našo monarhije, — da tedaj ce<ta no ugaja samo goriško ajdovskemu okrožju, ampak posredno deželi in državi, — potem nij več dvoma o velikem pomenu te ceste, kakor ne o koristi in potrebi, da so ta pomen primerno postavi na višje mesto, in da jo država vzame v svojo skrb. Kaj bi tu stroške primerjal mej eno in drugo cesto! Za javno korist in potrebo treba žrtvovati ; iz nič je le Uog svet ustvaril, za ceste pa je treba mnogo potrositi. „Sočin" dopisnik jo pač nekoliko kratkoviden, če verjame svojemu strokovnjaku, kateri mu je stroške za preravnavo črniških klancev in onoga v Ajševici izračunil na 30.000 gldinarjev. — Mogočo, da bi delo ne stalo veliko več, ako bi so tako vršilo, kakor delajo ceste  naši  hribovci — a država noma robot-
je na enej strani zakrivala očem mimo-gredočih, na drugej strani pa ga je obsenče-val lep star hrast. Železna ograja priprostoga dela jo bila skoro zarasena z zelenim boršlji-nom, ki ga je bila Jerica tam vsadila in njegove prijetne ročice so objemalo tudi skalo z mahom oblečeno. Na visoko skalo ravno tik gomile strijca Truemana se je Jerica vsedla po svojej navadi ter je z glavo operto na roko nekoliko trenotkov premišljevala; potem je vstala, stegnila se, globoko vzdihnila, posula svojo cvetlice na gomilo ter je z gibčnimi prsti jela plesti venec, ki ga jo spletenega položila na gomilo pred soboj. Ostale cvetke je posula po drugih dveh grobovih; potem je vzela par vrtnarskih rokavic in malo vrtnarsko lopatico ter je delala dobro uro med cvetlicami in ovijačami, s katerimi je bila kraj obsenčila. Ko je opravila delo, vsedla se je zopet tik staro skale, izsnela je rokavico, raz čela je navzad vrgla priproste, a teške kite svojih las in je blezo počila od dela.
(Daljo priti.)
oikov in potrosi samo za inženirje več nego hribovci za materijal in mojstre; na pr. na 30 000 gld. pride do 60.000 gld. prikladnih del — potem morda ste pravo zadeli. Pa pustimo to! Jaz sem hotel samo to pritrditi, da ima dornberška cesta državen pomen, in dostavljam samo še, da bi bila tudi v stra-tegičnem oziru znamenite važnosti, posebno če bi se še z druzimi žilami v zvezo spravila. Sicer ne zavidam niti Šeiupascem ne Crničev-cem njihove ceste. Naj jo le v svetem miru uživajo in naj jim jo vlada tako popravi, kakor koli žele. Več dobrih cest — večje blagostanje v deželi.
Dobili smo sledeče pismo, da ga natisnemo :
Svojim volilcem!
Ganila me je ljubezen in zaupanje, katero je stavilo v mene večina neodvisnih volilcev mesta Loškega, trgov Postojne in Vihnike dne 10. t. m. pri volitvi poslanca v kranjski deželni zbor, potem, ko so oni za mene glasovali, in prijetna mi je dolžnost tukaj se jim naj tople je zahvaliti.
Od 120 oddanih glasov jih je bilo sicer res le o 7 za me, 72 za g. dr. Deua; toda če se pomisli, da mej temi 72 je bilo okolo 3G C. k. uradnikov, da dr. Deu so je sam dvakrat volil, (enkrat, ker ima volilno pravico, in drugič kot varuh nekega mladoletnega) tedaj mu ostane drugih glasov le 84, mej katerim so pa še odvisni železniški uradniki in penzijom s ti.
Ako se to dobro pregleda, in zraven premisli, da strastna in zraven fanatična bila je agitacija nemškutarskega centralnega volilnega odbora ljubljanskega, katerega so krepko podpirali c. k. uradniki; da se je ponujalo neodvisnim volilcem 10—15 gld. za glas, sinem biti ponosen na število za me glasujočih.
Gotovo nijsem, in ne morem biti tako predrzen, da bi mislil: taki prosti in neodvisni možje glasovali so tako le meni na ljubo; ker znano mi je predobro, da tukaj gre za naš narod, za našo revno a ljubljeno ožjo domovino, katerej sem vedno posvetil svoje moči, in za katero se bom vedno potegaval.
Dokler tak duh navdaja slovenski narod, dokler se tako potezaino za naše narodne svetinje, dokler se tako zbiramo pod domačim praporom v voliluej borbi, gotovo ne moremo obupati na boljšo bodočnost.
Presrčna moja zahvala tedaj Vam prosti, neodvisni možje našega naroda, za meni izkazano zaupanje, in združeni vskliknimo :
Živel narod slovenski!
Ne udajmo se!
Cerknica, dne 12. julija 1877.
Adolf Obreza.
Domače stvari.
— (Ljubljanski mestni zbor) ima v soboto 21. julija ob 5. uri popoludne javno sejo.
— (G. J o s. No 11 i,) pevec narodne opere v Zsgrebu, se je, kakor „Agr. Presse" poroča, vrnil iz Dunaja, kjer je ondajSoje predstave oper obiskoval in študiral pri g. Lbvvenstamu. Ondi je nekatere partije ponavljal, druge pak tudi na novo študiral. Izuril se je baje ta naš rojak v petji tako, da je žel veliko hvale. Včeraj prižedši v Ljubljano obljubil je sodelovati v koncertu g. Krežme. — G. Nolli se potem odpelje v Milano.
— (Višje blagoslove) bode Škof delil 8 bogoslovcem, in sicer 24. t. m. subdiakonat, 26. diakonat, 27. pa mašnikovo posvečevanje.
— (Iz seje deželnega odbora 7. in 14. julija.) Predlogu pomnoženega krajnega in okrajnega šolskega sveta je deželni odbor pritrdil, da se učitelj Franc Govekar definitivno nastavi za nad učitelja in vodjo Uve-razredne ljudske šole na Igu. — Pogorelcem v dolenjem Mabonovcu v šent-Jarnejskej občini se je dovolilo 500 gold. podpore iz deželnega zaklada.
— (V Dled) pride baje te dni minister Unger.
— („K m eto valeč") v Gorici ne bode več izhaja). Imamo uže itak dovolj kmetijskih listov. Preveč časnikov mi Slovenci ne moremo vzdrževati. Zjedinimo moči!
— (Krave) kupujejo po Kranjskem nemški agentje za Bavursko in 1'iusko tako močno, da se je čuditi. Ker denaija primanjkuje, naši ljudje tudi radi prodajejo, žali bog da preveč in predober kup.
— (Iz Hrastnika) pri Dolu se nam piše: Redko slavuost smo doživeli tukaj 15. t. m. Nj. velii-astvo cesar jo podelil tukajšnjemu rudniškemu vodju, M. Trpotcu, zlati križec za zasluge zato, ker je pretočeno leto 17. maja svoje življenje v smrtno nevarnost postavil, da je rudarje gotovej smrti odtegnil« Tudi staremu predstojniku, Simonu Kosu, je podelil sreberni križec za to, ker se je na omenjeni dan tudi v enako nevarnost podal po enega uradnika, katerega jo pa uže žalibog mrtvega dobil, bil je namreč od oglenčevega kisleca zadušen. Te križce njima je c. k. celjski okrajni glavar, g. Hass, v pričo več gospodov čestiluo na prsa pripel."
— (Porotniki) v Ljubljani za sesijo, ki se prične 6. avgusta: Miha Dimnik, hi.-ni posestnik, Franc Ferlinc, gostilničar, Avgu&tin Gecelj, hiš. pos., Janez Janež ml., hiš. pos., brane Kasch, trgovec, Ferdinand Mahr, hišni pos., Alojzij Pavšin, hiš. pos., Vaso Peiricič, trgovec, Henrik Potočnik, steklar, Matej Kant, tigovec, Franc Tilnik hišn. pos., — vsi iz Ljubljane. Loreuc Alijaučič, posestnik ua lil— strici; Matej Ambrožič v Ljubnem; Anion Drence, pos. v Stuuenčiču; Jurij Deisiuger, pos. v Luki; Janez Frlach, pos. na Fužiutih (Weisseul'els); Janez Goričnik, trgovec v lia-doljci; Franc Hočevar, pos. na Slapu; Jože Jesenko, tigovec v Loki; Janez Kocelj, pos. v Kamniku; Henrik baron Lazzanm, grajščak v Smledniku; Peter Mudi, usujar v Tržiči; Adolf Obreza, trgovec v Cirknici; Aleš Davim, pos. v Podbrezji; Alojzij Peterim, pos. v Kamniku; Jurij Škoric, gospodar v Šentvidu; Jože Rode ml., hiš. pos. v Kamniku ; Frauc Teržar, usnjar v Hribu; Henrik Toman, trgovec v Krunji; Jože Vidic, pos. v Lescah; Evgen Vilhur, grujščak na Kalcu; Autou Brtnk, pos. v Zagorju — Namestniki: Janez Bernard, usnjar, Erazem BirSiC, lekar, Janez (Jcrmuk, inženir, Alojzij Kajzelj, zlatar, Janez Potočnik, hiš. pos., Jože Saller, lotogruf, Andrej Smrdel, usnjar, Boštjan Virk, čevljur, Andrej Zitterer, čevljar — vsi v Ljubljani.
— grof Vetter ii O rade*. — Flumol ii Dunaja. — Kraus iz Trsta. — Buckel iz Dunaja.
Pri Zaiuorel t Hočevar iz Dolenjskega, — flonigman iz Ljubljane.
uuuujiaa borsa 10. julija.
(Izvirno telegrafi fino poručilo.)
Enotni dri. dolg t bankovcih .   62 gid. 05 kr.
Enotni drž. dolg v srebru        .   67   „   60 „
Zlata renta.......74   ,   35 „
1860 drž. posojilo       , 114   „   — „
Akoije narodne banke   . 805   „   — „
Kreditne akoije 151   „   30 .
London .....     124   »85 „
Napol. ...... 9   n   91 »t ,
C. k. cekini...... 5   „   96 w
Srebro 109    .   50 m
Državno m*rk« 61    .35 m
Kavuokar ju v ,,Narodne) tiskanu" v Ljubljani izšlo in se dobiva:
Vm. zvezek „Listld":
Pomladanski valovi.
Roman, spisal I. Turgenjev, posloTenll dr. M. _Samec. 8« 17 pol  Cena 60 kr.
Tujci.
18. julija:
Pri Sl<>mi: Schuller iz Krope. — Legat iz Trsta. — Kopriva iz Zagorja. — i roBcno iz l'o-Btojuo. — Neuinaii iz Zagreba.
Pri Huliti: Breiieiifuld iz Dunaja. — Polluk iz Trsta. — Fatur iz Kuko. — fcjchueeujan iz bu-naja. — Schatzl iz Gradca. — Groabuian iz Dunaja.
•r'u lioluir* muc in /.dittvje Dre* leka in  brez stroškov [»o izvrstni
Revalusciere in fiarrr
»0 let mie je nij bolezni, ki bi jo i« Ml« ozart-rila ta prijetna zdravilna hrana, pri odraščenih i t>xocih brez medicin in Btroikov; zdravi vse bolezni <r telodcu, na živcih, daljo prsne, i na jetrah; žleze
naduho, bolečine v ledvicah, jetiko, kašelj, nopre->» vljonje, zaprtje, prohlajenjo, nespanje, slabosti, zlato tilo, vodenico, mrzlico, vrtogiavje, silenjo krvi v glavo, iumenje v ušesih, slabosti in blevanje pn nosečih, ocožnost, diabet, trganje, shujšanie, b'edičico in pre-
lajeuje; posebno se priporoča za dojenee in je bolje, togo dojničino mleko. — Izkaz iz mej 80.000 Bprioo-
ul zdravilnih, brez vsake medicine, mej njimi ■pričevala profesorja Dr. VVurzerja, g. F. V.Beneka, pra-
ega profesorja medicine na vseučilišči v Maribora, zdravilnega svetnika Dr. Angelsteina, Dr. Shorelanda, d-. Uampbella, prof. Dr. Dčde, Dr. Ure, grotinje (Jast)e-•tuart, Markize de žtrehan a mnogo druzih imenituih >sob, se razpošiljava na posebno zahtevanje zastonj. Kratki izkaz n h0.0o0 »pricevalov.
K a Dunaj i, 13. aprila 1872. I reftlo je cže sedem tues' cev, odkar sem bil v brempnem stanji. Trpel sem vsled prsnih i t čut-nicnih bolečinah, in sicer tako, da s in od dne do dne \ ioner g ml, in to z« prečilo je dolgo Čjs* mojo Stndfje. Cul Bem od Vaše čudapolne Kevalesciere pritel sem jo rabiti in zagotovim Vas, da se čutim po me ..i či fin 'užitku V* se tečne in okusne Kevalesciero popo nem zdrav, tako, da brez najmanjega tres uja morem zopet pisati. Zaradi tega priporočam vsem boluim to primerno prav čenč m okusno1 hrano, kot lajboljti prinom ček, ter ostanem Vaš ddaui
Gabriel Teschner, slušatelj javnih višjih trgovskih šol. Pismo visoko plemenite markize de Brčhan.
Ne apel, 17. aprila 1862. Gospodi Vsled neke bolezni na jetrah bilo je moje stanje huj sanja in bolečin \sako vrste sedem let sem strašno. Nijsem mogla niti citati uiti pisati, tresle so se vbc čutuice na celem životu, slabo pre-bavljenje, vedno nespanje, tor sem trpela vedno na razdražonji čutu i c, katero me je sem ter tja preganjalo m me ne jedni trenutek na miru pustilo, in pri tem bila sem melanholična najvišje stopinje. Mnogi zdravniki poskusili so vse, brez da bi moje bolečina zlajšali. V poluej obupuosti poskusila sem Vašo Kevalesciere in sedaj, ko jo uživam tri meBece, zahvaljujem se bogu. Kevalesciere zasluži največje hvalo, pridobila uii je zopet zdravje i me stavila v stanje, ua morem mojo društveno pozicijo zopet uživati. Dovolite gospod, zagotovjenja moje prisrčne hvaležnosti in popoiuega spoštovanja.
Markize de Brčhan. St. 65.716.  Gospodični do Moutlouis na uepre-bavljcnji, nospauji in hujšanji.
ot. 75.877. Flor. Kiillerja, c. kr. vojašk. oskrbnika, Veliki Varaždiu, na pljučnem kašlji iu bolehauji dušiiika, omotici in tiščanji v prsih.
ttevaleaoiere je larat toenu)Aa, nogo meso, ter m pri od rasčenih iu otrocih pribrani 50 krat več ua ■>;.., ko pri zdravilih.
v pieUaauJa piuicuh po pol funta 1 gold. 50 kr., t icnt 2 gohi. oo kr., 2 iuuta 4 gold. 50 kr- 5 rnn-vOV 10 ftoid., 12 funtov 20 gold., aA fuutov 35 .;.>;.!.
teovatOHOiore-l^isouiujn v ihma in Kovalusuiere-Chocolatee v prahu Ut ni 1 gid. 50 iu., x± um A gl. v ur., 4o us 0 rtu 50 -•., v prahu i* 120 u» •., ji. .-tvdaje: Da Bsrry i (Jomp. na -v.iO. .>Mt,i;tthuu it. o, jLukvr v voeb mestih pri dobrih e&arjih m aptoorijakut trgovoui, ljudi razpoiigi du-i*jkkj» hlaa na vmj kraje po pestmi) luLtdsuioah ali p^vs.eym. V JLJubljjiuU L<L a«!ir, J. Svoboda, lokar pri „zlatem onu", v liekl pri lekarju J.Pio-uamu, v lelevou pri lekurju birnoaoherju, v Mpljeto pn lekarjn Aljinoviču, v Tr^tu pri .caaiju Jakobu iSorravailo, pri drogensta P. Kočo a lu J. llirscbu, v Zsdru pri Androviču. (IV>)
Izdatelj in urednik Josip Jurčič.
Lastnina in tisk „Narodne tiskarne."