Štev. 36.
V Ljubljani; dne 19. junija 1907.
Leto I.
UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO JE V LJUBLJANI.
POSAMEZNE ŠTEVILKE PO 10 VINARJEV.
GLASILO SLOVENSKE GOSPODARSKE STRANKE.
IZHAJA VSAKO SREDO IN SOBOTO. — ZA OZNANILA SE PLAČUJE OD TROSTOPNE PETIT-VRSTE PO 15£'.oČE SE OZNANILA TISKA ENKRAT, PO 12 H, ČE SE TISKA DVAKRAT IN PO 8 H, ČE SE TISKA TRIKRAT ALI VEČKRAT. — DOPISE IZVOLITE FRANKOVATI. — ROKOPISOV NE VR2''j?MO. — NA NAROČBE BREZ ISTODOBNE VPOŠILJATVE NAROČNINE SE NE
OZIRAMO. — UPRAVNIŠTVU BLAGOVOLITE POŠILJATI NAROČNINE, REKLAMACIJE, OZNANILA, T. J. ADMINISTRATIVNE STVARI.
Resoluciji
sklenjeni na javnem shodu S. G. S. v Ribnici.
I.
Na javnem sliodn „SloTenshe Gospodarske Stranke“ t Ribnici dne 16. rožnika 1907 zbrano slovensko ljudstvo poudarjajoč, da gre narodu slovenskemu kakor vsakemu drugemu narodu v državi popolnoma razvito šolstvo in pričakujoč, da nam na podlagi splošne in enake volilne pravice voljeni parlament ne bo odrekal te kulturne zahteve, predlaga visokemu predsedništvu poslanske zbornice peticijo, da se da narodu slovenskemu — slovensko vseučilišče.
II.
Shod „Slovenske Gospodarske Stranke44 v Ribnici zahteva od deželnega zbora, da omogoči v Ribnici z enakimi pogoji kakor v Postojni ustanovitev meščanske šole, katera naj bi imela tudi poučne tečaje za domačo obrt.
Shod »Slovenske Gospodarske Stranke" v Ribnici.
Prvi nastop S. G. S. v javnosti je postal uspeh, ki mora prepričati njene nasprotnike o resnosti in veliki pomembnosti njenega dela, ki pa mora zadovoljiti tudi vse one, ki se dosedaj niso ustrašili požrtvovalnega, težkega dela v njej sami, navdati jih mora z novim veseljem in okrepiti njihovo trdno voljo, da zasleduje zastavljen si cilj do zmage.
Na shod je prišlo blizo 300 mož, samih resnih, neustrašenih, prvih iz okraja, onih, ki imajo voljo in sposobnost v skupnem delu dvigniti stanje svojega kmetskega stanu. Prišli so brez agitacije, ker jim je do resnega dela za občni blagor, prišli so brez strasti, mirni, preudarjajoči poslušat in sodit, je-li to njihova zadeva ali ne. Tekom zborovanja pa so pokazali s svojim glasnim odobravanjem vseh govorov naših govornikov, da so predobro razumeli namen in način dela, ki mora biti v korist kmetu, pokazali so samostojnost svojega mišljenja, pokazali so pa s tem tudi, da bo kmet tega okraja pri vseh prihodnjih volitvah in drugih političnih manifestacijah vedel ukreniti
pravo pot, pot, ki jo bo izbral sam po svojem prepričanju, pot samostojnosti.
Prišli so iz trga, prišli iz sosednjih in daljnih občin, prišli so tudi vrli korenjaki iz Loškega Potoka, prav iz skrajnega mejnika proti nemškemu ozemlju kočevskemu, prišli so oni neustrašeni bojevniki za Slovenstvo iz Drage, iz kočevskega ozemlja samega, ki so že opetovano stali kakor stebri ob navalu krutega nemštva, na katere smo tudi zaraditega lahko ponosni. Prišlo je pa tudi malo številce političnih nasprotnikov, ki so se zbrali okoli kaplana Skubica, prišel je tudi menda kot edini zastopnik svoje stranke bivši kandidat graščak Rudež.
Somišljeniki, ki so bili zadržani, so poslali po odposlancih gorke pozdrave, iz Dola pri Ljubljani pa je došla brzojavka:
»Za mili naš narod vnetim zborovalcem. somišljenikom : Krepki živijo! Dal Rog, da obrodi vaše delovanje dober sad.“ —• Dol pri Ljubljani. — Ivan Grad, župan, Šimenc, Zajc, Rajch, Fajdiga.
Ob pol štirih popoldne je otvoril shod g. dr. L a v-renčič v imenu sklicateljev ter prosil, naj se izbere predsedstvo današnjega shoda. Nato je predlagal g. Jože Oberstar, posestnik iz Jurjeviče, naj se izvoli predsednikom g. dr. Šifrer, zdravnik in župan v Ribnici, prvim podpredsednikom g. Ivan Lovšin, posestnik in trgovec iz Sodražice, drugim g. Frane Lovšin, kovač iz Goriče vasi, prvim zapisnikarjem g. Ivan Rus, trgovec iz Brež in drugim zapisnikarjem g. Anton Lavrenčič, posestnik in trgovec iz Sodražice.
Predsedstvo je bilo soglasno sprejeto.
Nato se je dvignil predsednik g. d r. Š i fr e r ter pozdravil navzoče zborovalce s sledečimi besedami:
Cenjeni zborovalci! Zahvaljujem se vam za izkazano mi čast in zaupanje ter Vas pozdravljam kar najiskreneje, da ste se v tako obilnem številu udeležili današnjega shoda. Prosim vas vaše podpore samo v toliko, da sledite po možnosti mirno izvajanjem posameznih gospodov govornikov.
Danes se med vami vpeljuje nova stranka, Slovenska Gospodarska Stranka“, ki je danes priredila svoj prvi javni shod v Ribnici. Največja potreba je že bila, da se je ustanovila »Slovenska Gospodarska Stranka", zakaj kdor je premotrival zadnje strankarske boje pri nas in sploh na Slovenskem, ta je moral uvideti, da pač ni šlo tukaj za blagor ljudstva, temveč le za osebno korist posameznikov. Nikjer ni bilo ljudstvu omogočeno, da bi
samo uredilo svoje zadeve, da bi izbralo samo iz sebe svoje zastopnike, ampak šlo je samo za to, kdo dobi nad T, - — - ' ’ O tem se je lahko vsakdo prepričal, kdor ni r.wi,o popolnoma gluh in slep. V tem oziru vam pokličem posebno v spomin zadnje deželno- in državnozborske volitve. Tedaj so prikipele strasti do vrhunca. Vsakdo je hotel direktno uničiti svojega političnega nasprotnika in mu škodovati na imetju in posesti. To se je videlo posebno v zadnjem času po volitvah v Ljubljani, ko se je proglašal na političnih nasprotnikih bojkot, to je, gospodarsko uničenje svojega političnega nasprotnika. In kdo naj bi imel koristi od tega uničujočega strankarskega boja? Nihče drugi, nego Nemec in Žid, ki bi se zahrbtno zadovoljno režala temu bratomornemu boju in si polnila svoje nenasitne žepe. O tem vam nečem dalje govoriti, cenjeni zborovalci, zakaj govoriti vam hočejo danes možje, ki jim je na srcu povzdig gospodarstva našega naroda slovenskega. O tem vam bo najprej govoril g. dr. Ravnihar iz Ljubljane, kateremu dam besedo.
Dr. Ravnihar, burno pozdravljen, razvija sledeče misli, ki jih podajamo po stenografičnem zapisniku: Ne bom vam na dolgo in široko govoril o namenu in pomenu S. G. S. Tudi vam danes ne bom navajal podrobnosti iz našega programa, zakaj večkrat še pridemo skupaj in prilika bode tedaj, da vas seznanimo z vsemi določbami našega gospodarskega, hkratu našega političnega programa. Danes vam hočem popolnoma splošno razodeti povod, zakaj se je ustanovila naša stranka in katere cilje zasleduje. Pred vsem pa poudarjam, da nismo brez namena sklicali svoj prvi javen shod v lepo ribniško dolino; saj nam je ravno iz teh krajev prišel prvi klic: visimo med nebom in zemljo, liberalci nismo, klerikalci nočemo in ne moremo biti, vzlic temu pa hočemo biti koristni narodu slovenskemu, hočemo delati v njegov blagor — orga-nizujte nas, zberite nas pod svojo zastavo in skupno pojdimo na delo za uresničenje svojih misli! Tako ste nam bili zaklicali in mi smo sledili temu klicu; tembolj, ker smo si bili takoj izpočetka popolnoma edini, kaj potrebuje narod slovenski, če hoče živeti kot narod, in ker se tudi strinjamo v tem, kako mu pomagati. (Klici: Res je! Tako je!)
Vsakdo izmed vas mora priznati, saj je gotovo že okusil na samem sebi, da so naše domače politične razmere, zlasti kakršne — da se prav izrazim — divjajo na
LISTEK.
Dve leti pri Čukcih in Korjakih.
Potopisna črtica. J. Enderli.
(Konec.)
XIII.
Ob Berinškem morju. — Kako mešetarijo. — Odhod v domovino.
Po osemnajstdnevni vožnji na saneh dospemo do največje naselbine Čukčev ob Berinškem morju, Mis Čaplin imenovani. Kakih 40 jurt z blizu 600 prebivalci tvori to naselbino.
Tu se zbirajo vsi trgovci in mešetarji čukčev in Eskimov vsako leto po večkrat. Kaj na čuden način se vrši to trgovanje. Jelenski Oukči prinesejo na trg kože severnih jelenov, razno kožuhovino, usnje, meso in mast. Obrežni Cukči jermenje, kože in usnje morskih psov, razne tolšče, kosti in zobe morskih korij. V trgovino posezajo zelo z ene strani Amerikanci, z druge Rusi. Jelenski Čukči kupijo pri Rusih za svojo kožuhovino čaj, sladkor in tobak. Te stvari porabijo deloma za se, deloma pa jih znosijo naprej tja gori do Berinškega morja, kjer jih zamenjajo pri svojih obrežnih bratih za stvari, ki so si jih pridobili ti na svojih lovih na pomorske živali. Toda ti
obrežni Čukči so zamenjali že z Amerikanci orožje, pa-trone, nože, sekire itd., kar odstopijo jelenskim Čukčem za njih ruski čaj. Tako roma to blago križem sem in tja in mnogokrat se zgodi, da je mnogokrat v Markovi kak amerikanski izdelek dobiti mnogo ceneje nego v Ameriki, ker domačini tod ne znajo prav ceniti prave vrednosti teh reči. Dvakrat na leto prehodi torej Čukeč to ogromno pot med Severnim ledenim morjem ter Markovo po eni strani in Marinško pošto po drugi strani.
Z Amerikanci zamenjuje obrežni čukeč pred vsem kosti morskih kitov, tudi morski somi imenovani. Kosti enega samega velikega kita so vredne do 30.000 frankov, če amerikanski mešetar čukča tudi za petkratni del oslepari, izplačati mu mora vendar 6000 frankov, kar je v teh krajih ogromno premoženje. Domačin je kakor nor tega denarja in v svoji presrečni prešernosti ne ve, kaj bi vse zahteval od Amerikancev. Zato dobimo često v najbolj umazanih in smradljivih jurtah reči, ki bi spadale sicer v najbolj gosposki salon: Kolonjsko vodo, lepe ure, razne dišave, fonografe itd. čukeč Kunar ima v svoji koči kosti šestih kitov, kar reprezentuje vrednost petine milijona frankov, a živi se ob samem surovem mesu in masti.
Naj amerikanski mešetarji še tako sleparijo Čukče, vendar so jim prinesli stvari, ki le-tem napravljajo življenje prijetneje. Dali so jim priprave za lov, moko, petrolej itd.
Naša ekspedicija je dospela konec junija do Loren-covega otoka v Ledenem morju. Ker smo svoj namen in nalogo, kolikor se je dalo, s tem izpolnili, smo se pripravljali na odhod v Evropo nazaj. Dolgo pot od tega otoka do Marinške pošte smo napravili v čveterooglatem, enajst metrov dolgem čolnu domačinov. Osem oseb nas je spremljalo na tem potu po odprtem Ledenem morju. Blizu dvajset stotov smo vlekli seboj raznega blaga. Dvaintrideset dni je trpela ta pot na tej jadrnici. Srečno, brez nezgode dospemo do Marinške pošte. In ko je prihajala v deželo pomlad, smo se poslovili od daljne severne azijske planote, da se vrnemo nazaj v civilizirano zemljo evropejsko.
V megli.
Spisal A. R. P.
(Dalje.)
Takrat je bil Rutar na tej poti, in zato mu je bilo priznanje zelo prijetno. Zahajal je k njima ob večerih in dogodilo se je, kakor je bilo menda usojeno. Nekega večera se je vznemiril nenadoma, vstal je, iti je hotel nekam, kamorkoli, je rekel sam, samo daleč in nikoli več nazaj. Mara se je začudila, vstala je tudi sama in ga izpraševala o vzroku. Mislila je, da je užaljen, česar vzrok pa bi bilo samo napačno mnenje.
»Ampak jaz vas ljubim", je rekel ves vznemirjen.
NAROČNINA ZA CELO LETO 8 K, ZA POL LETA 4 K, ZA ČETRT LETA 2 K.
V LJUBLJANI S POŠILJANJEM NA DOM ISTE CENE.
Kranjskem, postale naravnost neznosne. Politično nasprot-stvo je prešlo v osebno mržnjo; najhujši odpor ne samo med sosedi, v isti rodbini je zasejano seme sovraštva, žena je proti možu, hči proti očetu, brat proti bratu, stan nahujskan proti stanu, duhovnik proti učitelju, kmet proti meščanu. Da, v zadnjem času smo prišli celo tako daleč, kakor je že g. predsednik omenjal, da se gospodarski uničuje Slovenca-obrtnika, Slovenca-trgovca, ki je bil tako predrzen, da je, izvršujoč svojo državljansko pravico, volil klerikalca ali liberalca. (Klici: žalostno, sramota.) Koliko gospodarske škode in koliko škode na kulturnem polju ima od takega boja narod slovenski, tega ni moči preceniti. Koliko jeze, koliko srda, koliko preklinjanja, koliko solza je zahtevala že ta — čudna politika! '(Pritrjevanje.) Od zunaj pa pritiska tujec, veseleč se bratomornega boja na Slovenskem, si je pred našimi zaslepljenimi očmi ugladil pota sredi med nas, tu si pripravlja toplo gnezdo, tu nas gospodarski izkorišča, dokler nas ne bo zasužnjil tudi politično. In utegne se pripetiti, ako gre tako dalje, kakor je v srednjem veku nemški graščak vpregal slovenskega tlačana v svoj pljug, nad hrbtom ratarja pa je pokal bič v rokah grajskega valpta — utegne se pripetiti, pravim, da bo narod slovenski v svoji gospodarski onemoglosti zopet tlačanil in hlapčeval tujemu gospodu, dokler ne potone v nemškem ali italijanskem morju. Tu v osrčju slovenskega ozemlja tega morda še ne občutimo tako zelo, ali tam ob naših mejah so nam žareča pogorišča slovenskih kmetij, da, celih vasij, ki jih pokončava tuji ogenj, glasen opomin, da je sovražnik pred durmi. In če bi nič drugega ne bilo kakor podoba naše Koroške, ki jo imenujejo zibel slovenskega naroda, pa je zadosti, da kliknemo: vzdramimo se! (Burno pritrjevanje.)
Ta silna nevarnost od zunaj, doma pa pretepajoča se brata — to je slika naše slovenske domovine danes, to pa je bil tudi eden glavnih povodov, da se je ustanovila S. G. S.
Z vso resnostjo smo se vprašali, ali je pravzaprav potrebno, da se gremo klerikalce in liberalce, da se gremo slepe miši in mance, ali res ni drugega političnega združenja kakor so liberalci in klerikalci, ali je volja narodova, da smo razdeljeni v dva sovražna tabora, v katerih enem se kriči: „vera je v nevarnosti", vdrugenpa: ^naprednost, svobodomiselnost" ?
In dali smo si odkritosrčen odgovor: to ni potreba naroda slovenskega, toni izšlo iz naroda, to so k nam od tujcev zanesli gotovi ljudje, ki potrebujejo ta boj zase, da od njega žive, kajti čisto gotovo je, kakor hitro bi tega domačega boja ne bilo, izgine s pozorišča marsikdo, ki misli danes, da je slovenski Bog, brez katerega narodu ali ljudstvu slovenskemu ni življenja. Take stvari, kakor boj med liberalstvom in klerikalstvom kot edini namen, naj si privoščijo narodi, ki so siti pšeničnega kruha, ne pa narod slovenski, ki strada ovsenega. (Viharno odobravanje.)
To pa, kar nam je potreba, je, da se pred vsem gospodarski okrepimo; zakaj boj med narodi je v prvi vrsti gospodarski boj. Da je to resnica, vidimo na Slovenskem. Čisto ponižen pride Nemec v naše kraje, s culico v roki, sestradan in lačen, da mu kruli želodec in da se mu vidi skozi rebra; pa si napravi malo trgovino ali obrt; živi skromno, varčuje, dela noč in dan, Slovenci mu nosijo groše — črez noč ima polno blagajno. Tačas pa mu zraste greben, mogočno potrka na svojo mošnjo: jaz sem gospod, kaj boste vi berači, ki ste mi vsi dolžni, ki morate plesati, kakor vam jaz zagodem. Kmalu zahteva, da se mora v šoli poučevati nemški, pride nemški učitelj, nemška frajla učiteljica, nemški uradnik, naselijo se še drugi tuji trgovci in obrtniki, kmalu je tujec gosdodar v občini iz prej popolnoma slo-
To se je dogodilo neki večer in je trajalo komaj par tednov.
Nekoč namreč — meseca julija je bilo vročega popoldne — ga je ogovorila Mara v istem javnem parku docela konvencionelno.
^Oprostite — jaz vidim“	— govorila	je prijazno,
na ta način kakor trgovec, če mu ponudiš premajhno ceno za pokazano blago — Jaz vidim, da vi resno mislite. Jaz nisem tako mislila . . .“
Stal je pred njo že skoro žalosten, a zresnil se je mahoma.
„Meni bo	težko zdaj“	— je govoril	inirno	—	„ker
sem se bil pač	v to stvar precej poglobil."
In potem	je pravil se	nekaj istotako	mirnega	in	ne-
važnega, ponudil je roko in	sta se razšla.
Ali tiste dni je stopilo na dan to, kar je bilo vse do tistihdob skrito. Spoznal je namreč, da jo ima silno rad,	in te	želje po njej in	brezplodno	in brezciljno
hrepenenje je bilo tako veliko, da je bil docela pobit. Ampak o tem ni kazala njegova zunanjost. Mimo nje je hodil kakor	mimo znanke, ki	se je peljal	mogoče z njo
svoj	čas par	ur v istem kupeju	po železnici	in ji pomagal
spraviti kovčeg z voza.
To je bilo dolgo tako, ves mesec menda, dva celo, a nekega večera je padel ponos in je zmagalo srce. Govoril je i njeno sestro, poudarjal je, da so bila ta čustva
venske občine postane — nemška. Otroci slovenskih staršev komaj še tolčejo slovenščino. — Kakor v malem tako se godi tudi v velikem, tam pa še hitreje. Bogata je naša zemlja in rodovitna, ima močnih vodnih sil in vse polno rud, premoga i. dr. Mi seve tega ne vidimo, ker smo slepi, ker nimamo drugega premišljati kakor, kako bomo svojega soseda, ki je baje klerikalec ali liberalec, bolj krepko imeli za osla, tepca in sleparja; tujec se ti smeje in ti postavi, da se niti ne zaveš kdaj, pred nos svojo tovarno. In kaj pomeni za domačina nemška tovarna, ki nam iz slovenske zemlje črpa tisočake in tisočake ter jih pošilja v tujino, to nam jasno govore Domžale, Jesenice, Zagorje, Trbovlje in drugi kraji. (Klici: Bes je, žalostna resnica!)
Cilj, ki ga torej imamo pred očmi, je, da bodi vsa Slovenija kakor dobro podprta in dobro organizovana gospodarska celota, zakaj le taka organizacija bode zamogla ustaviti silni naval gospodarski in v tem tudi politično vedno napredujočih tujcev na naši slovenski zemlji. (Burno pritrjevanje in ploskanje.)
Naša stranka je torej izrasla iz notranje prav nujne potrebe in vedno več in več se jih je oglašalo, ki so izražali prav take misli, prav taka načela. Zato pa se ne more trditi, da smo neko stranko dekretirali, ako smo se lotili dela, da zberemo vse te raztresene ude ter jih organiziramo na skupno delo.
In da je taka stranka ne samo potrebna, ampak ob sedanjih narodnostnih razmerah na Slovenskem edino upravičena, to nam je med drugim dokazal volilni boj zadnjih državnozborskih volitev na Slovenskem zlasti še na Kranjskem. Tačas so hiteli razni kandidati med narod in priporočali svojo robo. In liberalci so hiteli poudarjati, da niso liberalci; drugi celo, da bi se jih niti od daleč v zvezo ne spravilo z liberalci, so dejali, da so neodvisni in prvikrat v tem volilnem boju smo culi od klerikalcev, da niso in da nočejo biti klerikalci. (Smeh med zborovalci.)
Ocenjevati vse te izjave, si pridržim drugo priliko; poudarjati danes le hočem, da so se vsi ti različni možje v svojih daljnih izjavah končno zedinili na gospodar--s kem polju poudarjajoč v svojih kandidatnih govorih, da je pred vsem nujno potrebno, da gospodarski okrepčamo in dvignemo vse stanove in sloje v našem narodu. Ta je govoril kmetu, oni delavcu, tretji meščanu, četrti obrtniku in trgovcu, peti uradniku — in vsi ti stanovi so bili v ustih teh kandidatov potrebni, da se jim pomaga iz revščine in da se jim da belega kruha. Ko so torej ti možje stali pred narodom, morali so govoriti o tem, kar je narodu potrebno in kar narod zahteva, saj bi jih sicer narod ne poslušal in jim ob volitvah ne izkazoval svojega zaupanja. In tako so možje različnega političnega naziranja, pripadniki izven nas stoječih strank sami dokazali potrebo, upravičenost in eksistenčno pravico
—	naše stranke. (Dobro-klici, glasno pritrjevanje.)
S tem pa je dano tudi stališče naši stranki napram obstoječim strankam in dana tudi razlika med obema. Dočim je nam gospodarsko vprašanje poglavitno sredstvo in namen naši politiki, ki vidi svoj končni cilj v gospodarsko in politično neodvisnem narodu slovenskem; (burno pritrjevanje) zasledujeta zlasti liberalna in klerikalna stranka na Kranjskem vse drugačne namene, gospodarske zadeve pa jima služijo le za olepšanje teh namenov, le kot sredstvo, so jim le vada, katero nastavljajo zlasti radi, kadar se bližajo kake volitve. (Klici: res je, tako je.)
Mi pa pravimo: najprvo blagostanje v vseh stanovih in slojih naroda slovenskega. Blagostanje je n a j -
zadnje bogastvo, ki ga je premoglo njegovo srce, lepa so bila, in zato mu je silno težko, da bi morala umreti tako brezplodno in prozaično. Spraševal je po vzroku, ali kar je zvedel je bilo nejasno.
„Jaz sem kriva“ — je rekla Fani z istim mehkim glasom, kakor je govorila prej vse tiste večere okrog kresa.
„Ampak Mara je bila takrat nenavadno prijazna . .
„Ali jaz nisem bila?“ —je vprašala mirno in vljudno dostavila: „0, me smo s slovenskimi umetniki sploh prijazne!"
In nato mu je očitala, da ne igra več klavirja, ki ga z Maro radi poslušata, kadar gre mimo njunega okna, da niti ne pogleda vanj, da ni sestre nekoč na ulici pozdravil, da se vede sploh tako mrzlo in čisto tuje . ..
Stvar je bila torej nerazumljiva in ostala je taka vse dni in naposled zaspala. Odpotoval je iz tistega kraja, umrlo je hrepenenje, nič drugega ni ostalo kakor četvero Marinih pisem, ena karta in spomini.
IV.
Koncem meseca oktobra — neko nedeljo je bilo, popoldne je bilo oblačno, a ceste suhe — sta sedela Butar in Minka v vrtu za hišo. Minka se je igrala z velim listom, ki ji je bil pal s kostanja v naročje in pripovedovala o svojih posebnostih. Pravila je, daje zanjo najlepši čas pozimi. Kadar gre sneg, izmed snežink, ki lete v nepretrganih
varnejše jamstvo za duševno neodvisnost. Ako sem podprt gospodar, imam leto dolžnost, da nosim tiste groše v davkarijo, drugače sem pa popolnoma neodvisen od tega ali onega gospoda. Svobodno in prosto znam izražati svoje misli, tako kakor mi pamet veleva in kakor zamorem in smem zagovarjati edino le pred svojo vestjo. — Gospodarsko krepak narodsedviganeprisiljeno in hitro tudi kulturno. To je že s tem utemeljeno, ker se moram mnogo uč^ti, ker mi je treba temeljite izobrazbe in strokovnega šolanja — ako hočem biti dober gospodar. Telesno, duševno in nravno moram biti sposoben za to. Le z vsestransko izobrazbo bom pravilno spoznaval in uporabljal svoje sile.
In kakor narod sestoji iz več stanov in slojev, ki so mu vsi potrebni, ker ga ni naroda na svetu, da bi obstajal samo iz enega stanu — razen če je na najnižji stopnji človeštva — zato hočemo blagostanje za vse te stanove in s sodelovanjem vseh teh stanov. Torej načelo samopomoči, ki je dosledno poudarjamo v svojem programu in načelo popolne enakopravnosti. (Pritrjevanje, dobro-klici.) Vsi stanovi so nam enakopravni, nobeden ne sme uživati kakih predpravic pred drugim, nobeden ne sme biti nad drugim, nobeden vladati hoteti drugega. Od takega sodelovanja ne izključujemo duhovnika, ker sodimo, da ravno tako lahko koristi svojemu narodu kakor so koristni člani ostalih stanov ter postane njegova pomoč na deželi zlasti v gospodarskem oziru lahko ravno tako svoje važnosti kakor ona ostalih stanov. (Pritrjevanje.)
Vsem stanovom je namenjeno naše delo, ali gotovo je, da je kmetski stan zdaj in ostane tudi v bodočnosti naš najvažnejši element. Ako pregledamo ves ta poldruginilijonski slovenski rod, vidimo daje v njem kmetski stan najštevilnejši. Na njem sloni naša gospodarska moč, iz njega dobivajo ostali stanovi vedno svežega dotoka. In ponosni smo na to svoje kmetsko pokolenje, in prav je tako: saj nam daje to, da izhajamo vsi iz zdrave kmetske korenine najboljše jamstvo in najboljše upanje za bodočnost našega naroda. (Burni živijo-klici in dolgotrajno ploskanje.) Pospeševati torej razvoj domačega kmetijstva do viška popolnosti, je prva in glavna gospodarska naloga naše stranke. (Gromovito odobravanje.)
V	teh kratkih besedah sem vam torej poskušal orisati namen in pomen naše stranke. Nikogar ne silimo v stranko, nikogar nočemo z mamečimi besedami in zlatimi obljubami zvabiti v stranko — čisto preprosto in ne-olepšano oznanjamo svoj evangelij; kdor hočeš delati z nami in se strinjaš z nami, si naš. Prej ali slej mora vsakdo izprevideti, ki ni udarjen s slepoto, da so načela, ki jih mi zagovarjamo in branimo, edino pravilna pa tudi edino upravičena, da so podlaga kaki politiki na Slovenskem. Prepričani smo popolnoma, da bodo ta načela končno zmagala in ta neomajana vera v zmago naših misli nas spremlja na naših potih med narod. Nočemo pobijati danes obstoječih strank, bilo bi to neplodno delo, ki bi preveč izrabljalo naše sile in moči namenjene boljšemu delu. Braniti proti napadom se seveda moramo. Naj se tepo liberalci in klerikalci, mi pa gremo mimo njih nevzdržno naprej s svojimi cilji; sila naše misli, moč našega dela mora končno privesti v naš taboi vse, kar je dobro mislečega, kar je našemu narodu dobro hotečega. (Burno, dolgotrajno odobravanje. Klici: živela slovenska gospodarska stranka, živela naša stranka.)
Nato je nastopil drugi govornik gospod Ivan Bus, ki je podal v krasnih besedah in med glasnim burnim odobravanjem celega shoda sliko preteklega in sedanjega boja našega kmeta za samostojnost in rešitev raznega
vrstah od neba dol, se svetijo po vogalih električne luči
—	ogrne ona mantiljo, dene preko glave kapuco in gre po ulicah. Nekaj krasnega je to zanjo in hodila bi tako vso noč, če bi se ne bala poznih ur. Po njenih mislih je v sobi takrat najlepše, ko gre zunaj gost sneg, se šibi pod snežnimi plastmi drevje, krog hiše letajo razšopirjene sinice, pod oknom beže sani, zvonijo in se gube v beli in brezmerni poljani.
Tiho je bilo okrog, včasih je zašumel list, ki je pal z drevesa, mimo vrta spodaj po cesti je prišel včasih popotnik, polglasno žvižgajoč neko melodijo in se izgubil za mejo.
Minka se je nenadoma stresla in se ozrla po površniku, ki ga je držal Butar na kolenih.
„Mraz je“ — j« rekla potem — ^posodite mi svoj površnik!"
Vstala je in se zavila vanj in se pri tem sama sebi smejala.
„Tukaj je nekaj" — je rekla in segla v naprsni žep. „Ali smem pogledati?"
„Smete", ji je odgovoril Butar popolnoma malomarno.
„Ah, to so pisma od — od — neveste . . .“
Prečitala je prve vrste in položila potem roke s pismom vred v naročje. Molčala in mirovala je tako nekaj časa, a potem je vprašala docela resno in ne da bi okre-nila glavo.	   (Sledi.)
tlačanstva, potem pa začrtal tudi pot, po kateri edino je priti kmetu do samostojnosti in gospodarske neodvisnosti, pot do boljše prihodnosti. Njegov govor priobčimo prihodnjič.
Politični pregled.
Slovenski klerikalci osamljeni.
Računal je dr. Šušteršič in štel, pa se je uštel in uračunal. Ni še dolgo, ko je oblastno diktiral število članov novega kluba. Določil ga je na 30, izvzeti naj bi bili slovenski naprednjaki, Srba in še en Hrvat ali pa Slovenec. Veselil se je že svoje zmage, da bo osamil naprednjake in sam diktator močnega jugoslovanskega kluba.
Ko so pa istrski poslanci in dr. Rybai' sklenili, da se na vsak način zavzemo za skupen jugoslovanski klub, da bodo delovali na to, da se v tem klubu zedinijo vsi napredni in konservativni elementi, je „Slovenec“ v petkovi številki odločno izjavil, da S. L. S. na noben način noče in ne more s slovenskimi liberalci sedeti v skupnem klubu in je torej le za jugoslovanski klub brez slovenskih
naprednjakov.
Tudi pogajanja slovenskih klerikalcev in Hrvatov so ostala brez uspeha, ker so bili slednji le pod tem pogojem za enoten klub, ako se v istega sprejmejo tudi slovenski naprednjaki. Ker pa slovenski klerikalci tega niso hoteli, je bil enoten klub pokopan.
Posledica tega je bila, da sta se ustanovila dva kluba: jugoslovanski in slovenski. Prvega tvorijo Hrvatje, Srba, slovenski naprednjaki, dr. Rybaf, Grafenauer in dr. Ploj, v drugem sedi pa dr. Šušteršič s svojimi pristaši.
Dr. Šusteršičeve nade, da bo gospodoval nad močnim klubom in osamil naprednjake, so splavale po vodi in ostal je naposled zapuščen in osamljen — sam.
Dočim bo torej Šušteršičev slovenski klerikalni klub štel
16	poslancev, ki že išče pomoči pri čeških klerikalcih (17) brezpomemben, bo igral jugoslovanski klub 21 poslancev, ki ni le po številu močnejši ampak tudi kvalitativno daleč preseza prvega, važno ulogo v novem parlamentu.
Imenovanja v gospodsko zbornico.
V	gosposko zbornico je imenoval cesar 44 članov. Izmed teh je imenovanih 11 dosmrtnih dednim članom in sicer 6 od desnice, 4 z levice in 1 s središča. Razen tega so imenovani še 3 novi dedni člani, ki do sedaj niso bili v gospodski zbornici.
Dosmrtnih na novo imenovanih članov je 30. Med temi so tudi 4 ministri in 11 poslancev zadnjega parlamenta. Po strankah je 16 Članov desnice, 11 levice in 5 središča; po narodnosti pa 12 Slovanov, 17 Nemcev in 1 neutralen Član. Med Slovani je 7 Cehov, 4 Poljaki in Slovenec Oton pl. Detela, deželni glavar kranjski.
Nova zbornica.
Število poslancev v novem parlamentu je poskočilo od 425 na 516. Pa ne samo po številu, tudi po strankah in njih kvaliteti se bo močno razlikovala od stare zbornice. Močneje ko nekdaj stopijo v ospredje novega parlamenta kulturne zahteve avstrijskih narodov, ki stavijo nove upe in	nade	v nove zastopnike	svoje.
Z	novimi nadami je	hitela tudi	četa	poslancev, de-
loma starih politikov in parlamentarcev, deloma novincev, v soboto in nedeljo na Dunaj, k novemu državnozborskemu zasedanju. V parlamentu so si že izbirali prostore, zaznamovali sedeže z vizitkami; razni klubi so porazdeljevali svoje razburljivejše člane med kolege mirnejšega temperamenta, poleg mlajših starejše, preudarnejše politike.
Vršila so se pogajanja in konference raznih strank glede skupnega kluba, skupnega nastopa ter skupnih narodnih, gospodarskih in političnih interesov.
Vse se skuša ojačiti, pridobiti si zaveznikov in si tako zagotoviti močnejši vpliv ali celo odločilno moč v novi zbornici. In zato se ustanavljajo močni parlamentarni klubi, ki	bodo	igrali glavne uloge in razpolagali	z veliko močjo
in	silo,	dasi razpadajo v	notranjščini	na	razne frakcije.
V	narodnostnih, gospodarskih ali pa političnih vprašanjih bodo ti klubi edini in tako tvorili na zunaj močno celoto.
Največji klub v parlamentu bodo nemški krščanski socialci z nemškimi konservativci, ki bodo šteli 96 članov. Drugo močno parlamentarno stranko bo tvorilo 87 socialnih demokratov, ki bodo razdeljeni na razne narodne skupine. Tretji močni faktor bo zveza 83 čeških poslancev, ki bo obsegala vse narodne elemente razen socialnih demokratov. četrto mesto pa bo zavzemal nemški napredni klub. Dolgo časa se ni vedelo, kaj bode pravzaprav z nemškimi uaprednimi strankami. Govorilo se je celo, da se omenjene stranke sploh ne združijo. Končno pa se je vendar posrečilo nemškim nacionalcem spojiti v skupen klub nemške nacionalce, radikalce in naprednjake. Ta v zadnjem času ustanovljeni klub nemških naprednih strank bo štel okoli 80 članov. Klub si je izvolil devetorico v odbor, in sicer tako, da bo vsaka stranka primerno zastopana, predsedniško mesto pa stranke zaporedoma izpolnjujejo. Peti večji klub bo Polsko kolo s približno 55 poslanci.
Manjše stranke bodo tvorili: poljska ljudska stranka (16), rusinski klub s 30 poslanci; oziroma 2 skupini, ob-
stoječi iz 25 Ukrajincev in 5 Starorusov, rumunski klub (5), Vsenemci (Schonererjanci 4), sionisti (4), italijanski skupni klub (14, oziroma 10 klerikalcev in 4 naprednjaki) ter Jugoslovani.
Ako bi se bili spojili Jugoslovani v skupen klub, tedaj bi zavzemali mesto koj za Poljaki in bi bili šesti močnejši klub parlamenta.
Za prve dni je bilo že naprej določeno, s čim se ima pečati zbornica. In sicer za ponedeljek uvodno zasedanje, katero otvori s svojim govorom starostni predsednik, imenovanje zapisnikarjev, prisega poslancev in predložitev volilnih aktov. Za torek: preizkuševanje volitev, proti katerim se niso vložili nikaki protesti. V sredo: stolni govor. O spornih volitvah se bode razpravljalo v četrtek. Isti dan se voli tudi predsednika in poda provizorični proračun za dobo od 1. avgusta do 81. decembra.
Z zanimanjem pričakuje vse prvih poročil iz nove zbornice, v katero stavi toliko lepih upov in nad. Da bi nam v resnici prinesla uspehov, katerih si žele vsi sloji širne Avstrije.
Duma razpuščena.
Med vlado in dumo je bilo nasprotstvo čimdalje večje. Vladaje menila, da bode v drugič sklicana duma bolj vpogljiva in prijaznejša vladi. Hotela je, da bi bila le orodje kakor za časa Ivana Groznega.
Največ preglavic so ji napravljali vsi ekstremni člani, ki so se nazivali prave Ruse in poudarjali, da le oni zastopajo prave težnje in interese ruskega naroda. K tej opoziciji so se pridruževali tudi socialni domokratje in Polsko kolo.
Situacijo je pa še poostrila okolnost, da so prišli pred par dnevi pri hišni preiskavi poslanca Ozola na sled veliki revolucionarni organizaciji, ki hoče s pomočjo ljudstva vreči sedanjo absolutistično vlado in jo nadomestiti z novo demokratično.
Zato je naznanil ministrski predsednik Stolypin, predsedniku dume Golovinu, da ima važne stvari poročati v dumi in zahteval obenem naj odredi tajno sejo, ker se nahajajo v dumi revolucionarni poslanci, ki bi povzročili nemir in razburjali ljudstvo ako bi bila seja javna.
V tej seji je naznanil slučaj poslanca Ozola in poročal o zaroti. Zato je zahteval, da se odvzame imuniteta vsem 55 socialnodemokratskim poslancem, da se isti izključijo iz dume, 16 pa, da se jih zapre. Duma tej zahtevi ni hotela ugoditi ampak izbrala dvajsetčlensko komisijo, ki naj bi razrešila to zadevo, da se imenovani poslanci izključijo in izroče sodišču ali ne.
Sicer je pa popolnoma protizakonito, da bi se imenovanim odvzelo imuniteto in se potem eodnijsko postopalo proti njim in temelji dotična zahteva le na političnem nikakor pa ne pravnem vzroku.
Med zasedanjem dume je obkolilo vojaštvo palačo, zasedlo vse kolodvore in ulice in je torej pripravljeno, da koj zaduši vsak upor, ki bi se pojavil s strani delavstva. Vse je čakalo kaj ukrene dumina komisija. Ker se pa ni izjavila za vladin predlog glede socialnodemokratskih poslancev, je vlada dumo razpustila.
Bati se je velikih nemirov, ako se ne posreči vojaštvu zatreti upore, ki se pojavijo vsled razpustitve dume in raditega, ker vlada zasleduje socialne demokrate, ki beže v tujino.
Govori se že, da stopi na Stolypinovo mesto Dur-novo, kar bi seveda pomenilo veliko reakcijo. Durnovo bi sestavil zopet nov volilni red, seveda popolnoma po svoji volji, da bi kolikor mogoče zagotovil vladi vdano večino v novi dumi.
Izločeni bi pa bili po tej volilni reformi Poljaki, Židje in sploh Nerusi, tudi 5 (kmečka) kurija bi izostala. Podlaga novi volilni reformi bi bila stopnja izobrazbe in velikost premoženja.
Mirovna konferenca.
V Haagu je otvorjena te dni druga mirovna konferenca,. katere se je udeležilo 47 držav, to je skoro še enkrat toliko kot prve.
Zborovanje je otvoril minister van Tets van Gou-driaan pozdravil v svojem nagovoru ruskega carja Nikolaja in predsednika Zedinjenih držav fioosvelta.
Predsednikom konference je bil izvoljen ruski odposlanec Nelidov, ki je poudarjal pomen te konference za razoroževanje in civilizacijo.
Dnevne vesti
a) domače.
—	Ribniški shod „Slovenske Gospodarske Stranke"
Ob lepem vremenu in obilni udeležbi vršil se je prvi strankin shod v dvorani hotela Arko. Zborovalcev je bilo blizo 300, skoro sami najboljši in najdelavnejši možje iz trga in sosednjih občin, častno zastopana je bila Sodražica, Dolenja vas itd. Iz daljnega Loškega potoka pripe-ljajo se je nad 40 mož najboljšega kroja, prvoboriteljev za Slovenstvo ob kočevski meji. Tržka inteligenca se je tudi v lepem številu udeležila shoda, vsi oni so bili navzoči, ki se zanimajo za gibanje ljudstva in kojim je na srcu napredek kmeta in njegov boj za gospodarsko in
politično samostojnost. Kot zastopnika nasprotnih strank sta bila navzoča kaplan Skubic in graščak Rudež: prvi imel je poleg sebe nekaj somišljenikov, drugi je bil menda sam. Po otvoritvi shoda se je izvolilo predsedstvo. Predsednik dr. Schiffrer župan ribniški, je pozdravil navzoče in je naglašal posebno z ozirom na položaj pri zadnjih volitvah potrebo stranke, v kateri bo ljudstvo imelo prvo besedo. Njegov govor kateremu je sledilo burno odobravanje podajamo v današnjem uvodniku. Nato je prevzel besedo dr. Ravnihar, odvetnik v Ljubljani, ki je v svojem govoru pojasnil razmere na Slovenskem, ki so morale privesti do tega, da se je rodila stranka, kateri je narodno delo nad vse. Razvil je potem program stranke v njegovih osnovnih točkah, čigar težišče je gospodarsko organizatorično delo. Burno pritrjevanje in splošni izrazi zadovoljnosti sledili so njegovim besedam. Tudi govor dr. Ravniharja podajamo zgoraj v celoti. Nastopil je potem Ivan Rus, posestnik iz Loškega Potoka in govoril o temi „kmet in politika". V preprostih a do srca segajočih besedah je zarisal zgodovino avstrijske in slovenske politike od leta 1848. naprej in pojasnil vlogo, ki jo je igral naš kmet trpin v tej politiki. S pridobitvijo enake in splošne volilne pravice je prišla za kmeta nova doba, doba v kateri mu je omogočeno otresti se vsakega tlačanstva in vsake nadvlade, naj ta prihaja od te ali one strani. Kmet ima na Slovenskem vso moč v rokah, treba mu je edino le {organizacije na zdravi samostojni podlagi, potem bo o svoji usodi odločeval sam. Govornik je pobijal načela in postopanje drugih strank in dokazal njih škodljivost za našega kmeta. Govornik je podal potem organizacijski načrt „S. G. S.“ Organizacija naj zbira polagoma občino za občino, razteza naj se na vse pokrajine, v katerih biva kranjski in ko-nečno slovenski kmet. Po njegovih besedah je dokazalo dolgotrajno viharno ploskanje, da so izvajanja govornikova našla odmev v srcih zbranih mož in da je tudi njegov organizacijski načrt brez ugovora sprejet. Tudi med govorom, ki je bil poln najlepših misli, za razvoj kmetske politike najvažnejših nasvetov, je prišlo pogosto do glasnega, burnega pritrjevanja. — Govor posestnika gospoda Rusa priobčimo v prihodnji številki. — — Nato se je oglasil k besedi kaplan Skubic. Jedro njegovega dolgoveznega izvajanja je bilo vprašanje, kako stališče da zavzema stranka z ozirom na versko vprašanje, v prvi vrsti napram ločitvi zakona in ločitvi cerkve od države itd. Odgovarjali so mu Rus, dr. Lavrenčič in dr. Ravnihar, vsi v smislu, da bi bilo nespametno ogrevati se za protiverska načela, ki so našemu narodu popolnoma tuja, da pa je nastopiti odločno proti vsaki nadvladi nad ljudsko voljo, proti vsaki omejitvi ljudske samostojnosti tudi če se ta imenuje klerikalizem. — Konečno oglasil se je k besedi graščak Rudež, ki je zahteval drug program, ker mu ta ne zadostuje. Očital je posebno S. G. S., da se pri ljubljanskih volitvah ni izrekla kar naravnost za liberalnega kandidata. Ko je temu govorniku na kratko odgovoril Rus, stavil je še kaplan Skubic vprašanje, kako da sta prišla dr. Schiffrer in posestnik Rus preteklo leto v iz-vrševalen odbor bivše liberalne stranke, in ko sta mu oba zavrnila, da se je to zgodilo proti njihovi volji in ne da bi ju sploh kdo vprašal, je bila vrsta govorov končana. Sprejele ste se potem po kratkem utemeljevanju resoluciji za slovensko univerzo in za meščansko šolo v Ribnici. Drugo je utemeljeval A. Lavrenčič posestnik iz Sodražice. Nato je predsednik sklenil shod, ki je zapustil v vseh navzočih splošno zadovoljnost in up v svitlo, boljšo bodočnost. Shod je bil velepomemben kot prvi shod stranke, kateri je bodočnost zasigurana, velepomemben pa tudi zaradi tega, ker se je na njem govorilo stvarno, resno, brez strasti, odkrito in prosto. Nastopali so govorniki nasprotnih strank, imel je vsak besedo, vsak je do konca izvedel svoj govor; takih političnih shodov bilo je zadnji čas na Slovenskem malo.
— Iz Ribnice se nam piše: „Iz poročila .Narodovega* o I. shodu S. G. S. gleda na vseh koncih in krajih bleda zavist, ker bi liberalci pri nas ne mogli prirediti takega shoda, ali bolje rečeno shoda sploh, in če bi plačevali obiskovalce shoda po desetakih. Vemo dobro, da tega poročila ni spisal ne eden ne drugi od dveh tukajšnjih liberalcev, rodilo se je torej razen imen govornikov in nekaj drugih dat od konca do kraja v Ljubljani v znani pprodišnici Iažij, infamij in surovosti. Sodbo o takem pisanju in o vrednosti ,Naroda1 napravili si bodo vsi, ki so bili na shodu navzoči in ki so pač od prvega do zadnjega zmožni po vrednosti oceniti to poročilo. Kar piše o našem glasilu, je pisano samo za one, ki ga sploh ne berejo. Naj torej laže in blati kolikor mu je drago, veselje mu bo kmalu minilo. “
— Splošno slovensko žensko društvo in „SI. Nar.“ Kjer „SIov. Narod14 zagovarja skoraj vedno ni vse v redu. Če smo kritikovali v listu delo Splošnega ženskega društva, je bilo to gotovo storjeno z namenom, boljšati razmere. Društvo, ki take kritike ne prenaša, si daje s tem slabo izpričevalo resnosti svojega namena. Splošno žensko društvo omejuje do sedaj svoje delovanje samo na gotove kroge žensk, naša priprosta ženska iz mase, delavka, žena delavca ali obrtnika in žena kmeta pa od tega delovanja nima nič; ravno te pa so izobraževalnega dela v prvi vrsti in nujno
potrebne. To je dejstvo, tega tajiti ne more nikdo. če smo ga konštatirali, smo s tem hoteli pokazati smer, po kateri se ima razširiti delovanje Splošnega ženskega in podobnih društev sploh. Imenovati to „zlobni napadu in to priliko porabiti za neslane šale in surovosti na naše glasilo in naše delo, more edino le „Narod“. In zakaj ? Zato ker računa na to, da jih je mnogo, ki berejo samo „Slov. Narod“, ne pa tudi „Nove Dobe", in od teh mu utegne kdo verjeti. Zato pa hitro škodovati, kjer je prilika!
— Deželni glavar Oton pl. Detela je poklican izmed 80 dosmrtnih članov v gosposko zbornico. Kar obstoji gosposka zbornrnica še ni bilo imenovanega Slovenca v njej, razen slovenskih škofov, ki pa pridejo samoobsebi kot škofje v to zbornico. Sicer ni to prav nič posebnega, če kdo sedi v onemogli in zastareli gosposki zbornici, ali značilno je, da se zamoremo šele danes pohvaliti: prvikrat so se zgoraj spomnili, da imamo Slovenci saj tudi tako sposobnih ljudi za to zbornico kakor drugi narodi.
— Mesto ravnatelja na I. državni gimnaziji v Ljubljani. V soboto je bila seja deželnega šolskega sveta kranjskega, da predlaga tri kandidate za mesto gimnazijskega ravnatelja v Ljubljani. Že tedne je pritiskal deželni predsednik Schwarz na slovenske člane-uradnike, da bi glasovali za celjskega ravnatelja P r o f t a, ki je znan radi svojega strogo nemškega mišljenja, in ki ima že nad 30 službenih let, torej že popolnoma zrel za pokoj. In posrečilo se mu je, dobiti na svojo stran dež. nadzornika Levca, ki je tudi predsednik „Slovenske Matice" in ravnatelja na učiteljišču Črnivca. Ta dva sinova slovenskega naroda sta glasovala skupno z nemškimi člani za Nemca Profta, ki je prišel vsled tega glasovanja na drugo mesto predlaganih kandidatov. Glasovali so za Profta: Kaltenegger, Levec, Barbo, Junowicz in Črnivec, proti so bili Bleiweis, Hubad, Kržič, Lesar in Tavčar. Ker so bili glasovi enako razdeljeni, odločil je deželni predsednik Schwarz za Profta. Narodna neznačajnost dveh Slovencev mu je torej pripomogla do tega, da je prišel v kandidatno listo in še celo na drugo mesto. Na I. državni gimnaziji ni izmed 600 dijakov niti 100 Nemcev. In slovenski člani dež. šol. sveta se drznejo glasovati za nemškega kandidata, o katerem je notorično znano, da je strasten German, ki se je v Oelju doslej povsod pokazal kot zagrizenega nasprotnika Slovencev. Ko so ga dijaki prosili, da bi jim dovolil na zabavo v celjski „Narodni dom“ se je izrazil: „In den „Nar. dom“ lafie ich keinen; da gehen nur Kochinnen und Stuben-miidchen hin. In so eine Gesellschaft lasse ich Sie nicht." (= V „Narodni dom“ ne pustim nobenega; tja hodijo samo kuharice in sobarice. V tako družbo vas ne pustim.") Njegova zasluga je, da se je gradila v Gaberjih, poleg Celja, šulferajnska šola. Član dr. Tavčar je pokazal na seji zapisnik konference, v kateri je Proft protokolarično izjavil, da ne razume slovenskega jezika. In za takega člana sta glasovala dva slovenska člana. Sramovala sta se sicer nekoliko, kajti Črnivec je pokazal samo svojo roko nad mizo, Levec samo pol roke, tako da mu je moral, zaklicati prof. Keržič, naj le pokaže celo roko, da se bo vsaj natanko vedelo, kako glasuje. Levec je že deželni šolski nadzornik. Kaj pa misli še postati? Hofrat mu pač ne odide, minister pa vzlic temu glasovanju ne postane. In ta človek je predsednik našega prvega kulturnega društva, predsednik „Slovenske Matice". Ako imajo odborniki „S1. Matice" še kaj sramu v sebi, pač ne morejo trpeti več takega predsednika. Saj ima kot tak še druge grehe na vesti. On je najbolj oviral zvezo z „ Matico Hrvatsko", ker se je bal zamere pri vladi. Kak vnet Slovenec je, se vidi že iz njegovih samonemških posetnic. Osebno je sicer blaga duša, ali v narodnem oziru je njegovo srce, ki je vendar enkrat gorko bilo za Slovenstvo, popolnoma otrpnilo. In Črnivec, ravnatelj učiteljišča v Ljubljani, misli gotovo postati še šolski nadzornik če ne več. To je mož, ki vodi zavod, iz katerega izhajajo učitelji, kateri naj uče slovensko mladino. Lep vzgled možatosti in rodoljubja jim daje! Slovenski poslanci, zapomnite si dobro tega moža, kadar bo hotel zopetlezti za stopnjo višje! — Za sedaj pa poživljamo celo slovensko delegacijo, v prvi vrsti ljubljanskega poslanca, naj energično nastopi proti imenovanju Profta za ravnatelja. Ako ne bodo stali zvesto na straži, bo Proft gotovo imenovan. Ako bi se to enkrat zgodilo, bi smatrali Nemci ravnateljsko mesto I. državne gimnazije za nemško posest. Nemški ravnatelj bi že skrbel za to, da bi se slovenski dijaki ne čutili domače na tem zavodu. Morali bi zavod zapustiti in lepega dne bi imeli namesto popolne slovenske gimnazije še te bore slovenske paralelke v nižjih razredih odpravljene. Na delo tedaj, dokler je še čas, in zabranite ta narodni škandal.
»Slovenska Matica" prvo kulturno društvo slovensko, čegar glavni namen je delovati za prospeh in razširjenje narodne izobrazbe, sme biti ponosno na svojega predsed-
nika Levca, ki je zatajil narodnost s tem, da je glasoval za zagrizenega celjskega Nemca Profta. Kjer imajo Nemci odločevati, nam itak povsod kolikor je možno škodujejo, prezirajo naše narodnost, nam delajo po možnosti v narodnem oziru krivico in nam bijejo v obraz brezobzirno do skrajnosti — kjer je pa Nemcev premalo, priskočijo jim na pomoč narodni izdajci iz naše srede. Taki izrodki so nam bolj nevarni kakor Nemci, in cela zgodovina naša nas uči, da je največje gorje prišlo na nas vedno po Slovencih, ki so se svojemu narodu izneverili. Če imamo v sebi le količkaj narodnega ponosa, ne bo smel predsedovati Levec niti trenutek več „Matici Slovenski". Če ne vržemo moža, ki je položil z Nemci vred temelj ponemčenja naše gimnazije, takoj iz svojih vrst, nismo vredni, da nas štejejo kot narod.
— Poslanec Hribar in liberalizem. „Slovenec" prinaša vest, da je Hribar pri snovanju sedanjega jugoslovanskega kluba zatajil liberalni program, če je to res, se temu ne čudimo, čudimo se le, da ni prišel pred volitvami do spoznanja, kaka nezmisel da je naš liberalizem in kako neizvedljiv je za nas liberalni program. Eadovedni smo, kolikokrat nas bo Hribar še presenetil.
— K zadevi Barbo. Dan po hipni odslovitvi edinega sekundarja kirurgičnega oddelka vsled terorizma predrznega Nemca, bilo je na oddelku, kakor skoraj vedno samo še v malo večji meri, izvršiti mnogo nujnih operacij. Zdravniki začenjajo z delom že pred 7. uro zjutraj; vsled pomajkanja zadostnih zdravniških moči je pa to pot delo zaostajalo in II. asistent oddelka operirati je moral še do 2. ure pop. (torej 7 ur nepretrganega napornega dela že do kosila) in proti koncu zgodil se je slučaj, ki bi postal lahko usodepolen, in za katerega bi se moralo delati odgovornega samo nasilnega, brezobzirnega Nemca. Vsled nedostatnih zdravniških .moči morala je narkozo prevzeti začasno usmiljenka in v tem seje pripetila asfiksija, toje, bolnikje naenkrat prenehal dihati, bila je velika nevarnost za njegovo življenje; operacija se je morala takoj pretrgati in le z najenergičnem proizvajanjem umetnega dihanja obvarovali so bolnika gotove smrti na operacijski mizi. Pripomniti moramo, da je posebno v naših krajih, ko izpijejo mnogo žganja, srce bolnikov pogosto tako oslabljeno, da je treba narkozi posvetiti vso pozornost in največjo spretnost, to pa je mogoče le zdravniku, ki je tega popolnoma vešč, in ki ima že mnogo vaje v tem. Edinega pa, ki je bil na ki-rurgičnem oddelku na razpolago za ta posel, so čez noč izpodili, ne da bi mu dali namestnika in ne glede na to, da morajo bolniki vsled tega škodo trpeti ali pa dalje čakati na zdravniško pomoč in v tem po nepotrebnem prenašati bolečine in bolezni. Samo da se ustreže nemškemu absolitizmu; bolnik, posebno če je Slovenec, je onim gospodom pri deželnem odboru deveta briga, ču-jemo namreč neverjetno novico, da~je slavni deželni odbor vendarle nekako odobril ta nečuven korak predrznosti s tem, da je bil odpust storjen z dovoljenjem njegovim. Dr. Reja je sicer odložil svoje mesto takoj pri onem zanj poniževalnem nastopu, ponudil pa se je vodstvu, da izvršuje svoj zdravniški posel prostovoljno in brezplačno z ozirom na bolnike, dokler ne dobe namestnika. Ukaz vodstva glasil se je pa, da mora dr. Reja takoj zapustiti bolnico in da se mu sploh zabrani nadalje vstop v njo. Jeliz ozirom na uboge bolnike, kaj takega mogoče ali ne, to deželni odbor ne briga in o tem niti ne vpraša gospodov primarijev, ki bi bili tozadevno edini kompetentni. Klavern, needin in nemožat nastop zadnjih je pač zakrivil, da je terorizem nezmožnosti in omejenosti dospel tako daleč, da postaja usodepolen za bolnike, da jih privaja v smrtno nevarnost. Na zdravniško čast pri naših morda zamanj apelujemo, čeprav bi tudi ta popolnoma zadostovala, da bi se smeli ojunačiti,
—	zahteva pa navadno človečanstvo, da se postavijo v bran terorizmu, ki v dobrodelnih zavodih povzročuje smrtno nevarnost bolnikom, in da pomedejo z osebami barbo-tove branže.
—	Javni produkciji gojencev „Glasbene Matice" sta bili v soboto 15. t. m. in včeraj 18. t. m. v veliki dvorani „Nar. doma". Stali sta popolnoma na višini javnih produkcij prejšnih let. Učiteljstvo „Glasb. Matice" nam je predstavilo svoje učence; pri vseh zamoremo konstatirati nadarjenost, nekatere izmed njih smemo imenovati celo: velike talente. Ako pa se z nadarjenostjo druži pridnost, vestnost in inteligenca, dobimo mladega umetnika, ki se že sme predstavljati občinstvu. Ti učenci „Glasbene Matice" pa so nam bili hkratu živa priča o izvrstnem učiteljstvu, ki sme „Glasb. Matica" ponosna' biti nanje. Učiteljstvo „Glasbene Matice" nam je porok, da bo naš glasbeni zavod ostal ne samo na tej višini kakor je danes,
ampak da ga bo dvigalo še na višjo stopnjo popolnosti.. Slovenci nimamo nobene narodne institucije, ki bi svojo stroko gojila tako resno, vestno in pravi čisti umetnosti tako približujoče se, kakor je — „G1 a s -b e n a Matica".
— ,,Ljubljanski Sokol" je priredil v soboto večer v telovadnici „Narodnega doma" predavanje o „Pragi kot kulturnem središču Čehov. Predaval je kot dober poznavalec češkega naroda ter vseh njegovih odnošajev na kulturnem, socialnem in političnem polju g. dr. Pestotnik. Za uvod nam je v širokih potezah očrtal zgodovino češkega naroda, potem pa navajal najvažneje znamenitosti zlate Prage. Predavanje je bilo tem zanimivejše, ker nam je g. predavatelj pokazal 75 skioptiških slik, od katerih so bile nekatere res krasne. Zal, da se občinstvo ni odzvalo vabilu ljubljanskega „Sokola“. Niti vsi oni niso bili navzoči, ki jim je bilo predavanje v prvi vrsti namenjeno, izletniki in izletnice k vsesokolskemu zletu v Prago.
— Peticije za slovensko vseučilišče pošljejo skoro vse slovenske občine državnemu zboru na Dunaj. Imamo upanje, da bo imela nova zbornica več smisla za take odlično kulturne zadeve in potrebe, pa naj so namenjene temu ali onemu narodu.	*
— imenovanja v sodni službi. Imenovani so: okrajni sodnik v Višnjigori Jakob Jarc za dež. sodnega svetnika na dosedanjem mestu; sodni tajnik dr. J a k ob Toplak v Ljubljani za dež. sodnega svetnika v Ljubljani; sod. pristav na Vrhniki dr. Anton Furlan za okr. sodnika na Brdu; sodna pristava Anton Bulovec in Oton Vidic v Ljubljani za sodna tajnika prvi v Ljubljani, drugi v Oelju; avskulant Pran Ktissel za sod. pristava v Žužemberku; sod. pristav v Ormožu dr. Herman Neuberger za namestnika drž. pravdnika v Ljubljani slednji v ta namen, da se varuje krivična nemška posest pri drž. pravdništvu v Ljubljani. Sodni pristav dr. Ivan Modic je premeščen iz Žužemberka na Vrhniko. Okrajni sodnik v Slov. Bistrici Iv. Pirnat je postal sodni svetnik; sodni tajnik v Gradcu M. Pauschitzje imenovan za sodnika in sod. svetnika v Arvežu.
— Umrljivost dojencev. Skrb za dojence je dosedaj v slovenski javnosti nepoznana stvar. Ne mislimo na skrb vsake posamezne matere za svoje dete ampak na brigo splošne javnosti za svoj najvažnejši naraščaj. Ona briga, ki zapisuje umrljivost dojencev, jo primerja z umrljivosti dojencev drugod, in če se izkaže visoko število, si prav energično prizadeva zmanjšati to umrljivost. Tudi narodnostni čut in nagib je pri tem mnogokrat odločujoč. Poročali smo že v „Novi Dobi" kako lepe uspehe kaže pri tem materinsko zavarovanje in zavod za dobavo pripravnega mleka za dojence v Parizu. Občina ima v tem oziru prav lepo priliko zastaviti svoj vpliv pri rešitvi tako važnega socialnega vprašanja, kakor je skrb za matere in njih ro-jence. Tako čitamo v raznih listih iz rajha, da je sklenila občinska uprava nemškega mesta Elberfeld zagotoviti mest-janom dobavo dobrega prepisom ustrezajočega mleka za dojence. Liter bo prodajala po 28 pfenigov, torej 16 do
17	krajcarjev. Oddaja mleka se vrši v vseh ljudskih šolah, da je dobava s tem olajšana, ker prinesejo lahko v mnogih slučajih mleko materam otroci domov grede.
— Štrajk. Delavci parne opekarne na Mali Bukovici pri Ilirski Bistrici, zvečine ogrski Slovenci, so ustavili delo, ker jim upraviteljstvo tovarne neče izplačati pri vstopu v delo obljubljenih 3 K na dan, temveč jih plača samo po 2 K 40 h. Delavci zahtevajo poselske knjižice nazaj, toda upraviteljstvo jim jih neče izročiti, ker ve, da bo le težko dobila novih delavcev. Stališče delavcev je jako težko.
— Alkohol. V neki vasi pri Velikih Laščah je bila v nedeljo 16. t. m. javna dražba. Kakor se navadno pri dražbah godi, je tudi tukaj dal prodajalec ljudem žganja, da bi v pijanosti tembolj dražili. Pri tem se ga je eden tako navlekel, da je na mestu mrtev obležal, eden je pa tudi komaj ušel smrti. Lahko si mislimo, koliko nepremišljenih kupčij se na ta način sklene. Tu bi morala oblast poseči vmes in pod kaznijo prepovedati pri javnih dražbah točiti opojne pijače.
— Ogenj. Dne 4. t. m. so pogorela posestnici Ani Alan v Lazah vsa živila, obleka, vsa hišna oprava in svinjak. Škode je 4000 K, zavarovalnina pa znaša le 400 K.
— Velika nesreča bi se bila te dni kmalu pripetila vozniku Kajetanu Vatovcu, ko je peljal z vozom iz Grete proti Trstu. Na cesti, kratko pred ovinkom, ki ga tvori vogal ulice del Cisternone z gretarsko strmino, mu je odpovedala zavora, in ker konj ni mogel z vozom napraviti ovinka, se je vsa vprega skobalila po hribu navzdol, ravno tam, kjer ni bilo obcestnega zidu in se ostavila še-le na Miramarski cesti. Voz je popolnoma razbit, konj je le malo opraskan, voznik pa, ki je med vožnjo pal z voza, je za-dobil le par lahkih ran, ki se mu bodo kmalu zacelile v bolnici, kamor so ga privedli.
uaiuuuc iuvkji imukjkj,	^~ — — v?	________
n •• |	Kupujte samo pri narodnih tvrdkah! Trgovci, ne naro-
OVOJl K o V OJ lili« čajte blaga pri protislovanskih tvrdkah!	-
Odgovorni urednik: Franjo Feldstein. Izdaja konzorcij „Slov. gosp. stranke". Lastnina „Slov. gosp. stfanke". Tisk „Učiteljske tiskarne" v Ljubljani.