ClEDRUŠČt^ II UUBLjnm Gledališki list opera 1951-1952 1 * GIUSEPPE VERDI: FALST1FF Premier^ dne 7. oktobra 195*1 GIUSEPPE VERDI: • » « tj i '14 »j ,'J .»i kt iH' '»‘V 1. * ■ • ‘0 iv •, ' : , FALSTAFF lirična komedija v treh dejanjih (šestih slikah), napisal Arrigo Boito, prevedel Josip Vidmar Dirigenti: dr. Danilo Švara Režiser: Ciril Debevec Scenograf: mg. arh. Ernest Franz Sir John FalStaff ............................. M. PiiMer k. g. Ford, Ailicin soprog.............................. V. Jan/ko, S. Smerkolj Feinton ............................... .■•.... M.Braljinik, J. LipuSifik Dr. Caljus .................................... D. Čuden Kf Fafeaffovi službi ...................... £ ^rS, F. Lupša Gospa Aliče Ford .............................. V. Bukovčeva Naranetta, .njena hčerka ...................... M. Patiikova, N. Vidmarjeva Gospa Qudcklly ................................ E. Karlovčeva Gospa Meg Page ................................ B. Stritarjeva Meščani Ln lljudlstvo, Fordovi služabniki, maske, Škratje, vile, čarovnice itd. Godi se v Windisprjiu okrog 1. 1400 Koreograf: S. Eržen Vodja zbora: J. Hanc Kostiuime so po osnutkih inž. arh. E. Franza izdelale gledališke dellaviniee pod vodstvom Cvete Galetove in J. Novaka lnispiicietn/t: Z. Pianecki. — Gdrlski mojlster: ]. Kastelic. — Razsvetljava: S. Šinkovec. — Lasuljama in maskerja: R. Kodrova in J. Minic c'- Cena Gledališkega Usta 25 din Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik: Smiljan Samec. Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1951-52 OPERA Štev. 1 Ciril Debevec: VERDI: »FALSTAFF« 23. januarja 1951. leta je minilo 50 let, odkar je v Milanu v krogu svojih najbližjih prijateljev izdihnil veliki skladatelj Giuseppe Verdi. Kljub vsem zelo slovečim umetnikom, učenjakom in najbrž celo državnikom njegove dobe skoro me dvomim, da je bilo to ime po svetu najbolj znano, najbolj priljubljeno in najbolj znamenito. Poznal in spoštoval ga je ves svet, kjer ko-li je 'bila le količkaj dana možnost za operno udejstvovanje. Od smrti vse do današnjih dni je Verdijeva slava — kljub vsem vojnam, krizam in prevratom — na siju pridobila, se po širini in globini le še bolj utrdila. Tisoči gledališč izvajajo neutrudno njegova neizčrpna dela, tisoči iplošč in radijskih postaj pošiljajo v svet njegove bajne, čarobno žive zvoke, tisoči pevk iin pevcev so sloveli in še slovijo v njegovih nesmrtnih melodijah, stotine dirigentov je raslo in še raste v .kraljestvu njegovih glasbeno-pevskih domišljij, izrazov in oblik, milijoni in milijoni src so se hranili 'in živeli, se hranijo še in še žive, se opajajo, oiplajajo, bodre, 'blaže in plemenitijo v njegovih nežnih spevih, v njegovih vročih ritmih, v njegovih bujnih in razkošnih harmonijah, v njegovih iskrih, ognjevitih čustvih, v njegovih prvinskih doživetjih in tragičnih pretresih. Skrivnost naravnost pravljične priljubljenosti Verdijeve glasbe bo najbrž v teh lastsnostih (ki jih ima vse hkrati): velika fantazija, velika ustvarjalna moč, duševna žlahtnost, topla čustvenost in nenavadna izrazna preprostost in iskrenost. Verdi, mislim, deluje na vsakega človeka kot čudežni življenjski lek in sok: v njem se kakor notranje okoplješ, se poživiš, ozdiraviš in kakor obnoviš. In to so tiste sile,- tiste okrepitve, ki jih človeštvo v vseh časih nenehno potrebuje. X * I* Življenje Verdijevo bi lahko primerjali krivulji mavričnega loka. Pognalo je iz zemlje (1813, Roncole ipri Bussetu) in mlado klilo in cvetelo pod skrbnim vafstvom staršev in dobrohotnostjo Barezzija. Vsa prva doba umetniških uspehov se vzpenja v burnem znamenju revolucijskih sil po- kreta za združenje Italije, v katerem mladi Verdi zavestno in .bistveno pomaga. S štiridesetimi leti si s »Trubadurjem«, »Traviato« in »Rigoletom« že pridobi svetovno slavo. V kratkem razdobju ga zadeneta tudi nesreči, ki sta skoraj ediini večjega značaja v vsem njegovem osem in osemdesetletnem življenju: smrt mu ugrabi ženo, oba otroka in kasneje mater. Tvornost narašča, z njo raste tudi slava. Verdi zavzema mesta, preplavlja gledališča. Imena Belimi, Rossini, Donizetti, Mercadante, Meycrbecr polagoma bledijo in stopajo v ozadje, na opernem nebesu se ob njegovi blesti samo še Wagnerjeva zvezda. »Aida« gre v Egipt, osvoji svetovne odre in ustanovi najvišji vzorec tipa »velike opere«. Leta 1859. se oženi s slovito sopranistko Giuseppino Strepponi, ki ga odtlej spremlja skozi vse življenje. Po Šestnajstletnem molku — ne odmoru — zasije z glasbeno novo učinkujočim »Odiellom« in z osemdesetimi leti zaključi svoje ogromno operno delo s poslednjim biserom »Falstaffom«. Vedno nekoliko bolehen, se med neumornim komponiranjem, dirigiranjem in potovanjem stalno vrača iz mestnih truščev v tiho naravo, kjer črpa vedno znova zdravja in svežih sil, ko obdeluje zemljo. Kljub vsemu nepopisnemu čaščenju, oboževanju ter vsem najvišjim odlikovanjem in priznanjem je bil dosrrurti skromen. Bil je preprost in dober kakor je dobra zemlja, ki ga je rodila in ki jo je vse življenje tako globoko ljubil. Njegova smrt je 'bila konec v duhu, k'i je premagal vse skušnjave tega sveta. »Toni bilo pogreznjenje v globine sentimentalnosti ali pa religioznosti, temveč je bilo dviganje visoko v radostne višave, v višave, odkoder človek zre hvaležno na življenje, ki je za njim in od katerega je ozdravel do tiste velike modrosti, ki se imenuje humor«. (Bie.) * * » * Zametki za »Falstaffa« segajo v leto 1890, ko je pri neki gostiji pri Verdijevem prijatelju in glavnem založniku Riccordiju komponist Arrigo Boito nazdravil Verdiju, da mu želi skorajšnji iporod »debeluharja«. Ko je dobil Verdi Boitovo besedilo, je bil blizu osemdesetletni starec — naravnost otroško vesel. V pismu markiju Monaldiju piše med drugim: »Štirideset let je že, odkar bi rad napisal komično opero in petdeset let, odkar poznam »Vesele žene windsorske« . . . vendar ... običajni »ampak«, ki se pojavljajo povsod, so mojo željo vedno preprečevali. Zdaj pa je Boito vse te »ampak« odstranil in napisal zame lirično komedijo, ki se ne da z nobeno drugo primerjati. Veseli me, da jo bom uglasbil brez kakršnega koli načrta in tudi ne vem, če jo bom dokončal. Pomislite dobro: veseli me! Falstaff je hud možic, ki ga lomi na vse načine... ampak v zabavni obliki! To je tip! Im tipi so tako redki. Opera je vseskozi komična.« (Istel.) Zainimivo in značilno obenem je dejstvo, da je »Falstaff« — če izvzamemo leta 1840 na Scali propadlo delo »Un giorno di regno« — med vsemi Verdijevimi nad tridesetimi deli edina opera, ki ima komično vsebino. Vse Verdijeve opere imajo bolj ali manj jasna besedila s tragično snovjo. Ko so mu pri »Trubadurju« oponašali mračnost vsebine, je pisal Maffeiovi: »Pravijo, da je opera preveč žalostna *in da je v njej preveč mrtvih. Ampak, ali ni vse v življenju nazadnje sama smrt? Kaj pa še ostane?« Italijanskemu bistvu je tragičnost sploh tuja in znano je na primer, da je Rossini svojega »Othella« (Rim 1817) pripravil s srečnim koncem. Verdi, ki na splošno s svojimi libretisti (So-lera, Somma, Piave, Cammarano itd.) ni imel preveč srečne roke, je dobil z Boitovo priredbo »Falstaffa« v vsebinskem in dramaturškem pogledu nenavadno učinkovito predlogo. Obdelava se naslanja v glavnem na znano Shakespeareovo komedijo »Vesele žene mmdsorske« (le deloma na tragedijo »Henrika IV.«), pri čemer je seveda libretist marsikatere prizore ali sploh izpustil ali preuredil, zgostil in prav tako nekatere osebe črtal, spremenil ali pa na novo uvedel. Dejanje se suče okrog glavne osebe debelega in zavaljenega vitega Falstaffa, kateremu je uživanje, popivanje in pete-linje pustolovljenje z ženskami začetek in koinec vsega njegovega dejanja in nehanja. Neugnani popivač, zapravljač in pohotnež, hodi vsem moškim v mestu »v zelje«, dokler nazadnje le ne naleti na druižbo veselih wind-sorski-h žena in maščevanja željnih mož, ki ga po dobro skovani spletki in igri končno prelisičijo in ga pred vsemi meščani sramotno razkrinkajo, dodobra premlatijo iin za vse izvršene in neizvršene grehe temeljito izplačajo in kaznujejo. To je preprosto jedro celotne vsebine (potek dogodkov prinašamo ma drugem mestu). Vzporedno z glavnim dejanjem tečeta še dve stranski zgodbici ljubosumnega moža Forda in mlade, zaljubljene dvojice Fentona in Nanete. Vsi zapletki se srečno razpletejo in končajo v soglasnem spoznanju, da je ves svet eno samo ogromno norišče, kjer smo vsi ljudje na njem zgolj pustne šeme, norci in bedaki. Libretu se pozna Boitovo izredno poznavanje glasbeno opernih zahtev (priim. »Mefistofeles«), temeljito dramaturgično zinanje, velika darovitost in stilno obvladanje jezika. Istega avtorja besedilo Verdijeve opere »Othello« (po Shakespeareu) imenuje dramaturg in kritik Edgar Istel »najboljša operna pesnitev, ki je bila napisana po Wagnerjevi smrti do današnjih dni«. Po glasbeni strani je delo v mnogočem drugačno od večine Verdijevih oper. Nekateri so mnenja, da so v tem načinu vidni Wagnerjevi vplivi. Vsekakor je oblika proti prejšnji zaključeni mnogo svobodnejša, sredstva . so preprosta, harmonija skoiro prosojna, obdelava po večini komorna. Lepo petje se spreminja v izrazno petje, »bel-canto« postaja čedalje bolj »canto-esprelssivo«. Važno ni več .toliko petje kot tako, temveč je važnejša beseda, označujoča deklamacija, dramatični položaj. Izvajalsko je potreben neke vrste lahkoten, intenziven in zanosen »parlando«. Instru-mentacija je barvita in zgovorna, tehnika ansamblov vrhunska. Verdi - 3 — ipiSe Pizziju: »O ,Fal'staffiu’ si pri klavirju ni mogoče napraviti nobenega' vtisa! Treba ga je slišati! Dela'1 sem tukaj z zelo lahkim orkestrom. Sploh je obseženo vse v ansamblih, ki jih na klavirju ni mogoče izvajati, ker je opera v klavirskih izvlečkih pokvarjena.« Richard Strauss je zapisal: »,Vesele žene wimdsorskc’ (Otto Nicolai op. p.) so lepa opera, toda ,Falstaff’ je ena največjih mojstrovin vseh časov.« sj. * 3J. »T u-tto inel mondo e burla . . . L’nom e nato b ur Ione, buri one, bur-tone .. .« Verdi ni bil samo velik skladatelj. Ni bil samo velik umetnik. In ne samo velik človek. Verdi je bil tudi velik mislec in velik modrijan. Vedel je, da na tem svetu ni tako kot bi moiralo biti. Temveč, nasprotno — tako, kakor je. »S P. Lindpaintner Danina 1 23.IX. 2. S. Hristič Ohridska legenda 8.X. 3. F. Lhotka Srednjeveška ljubezen 17.111. NEGA REPERTOARJA 1950-51 Dirigent Režiser Inscenator Število predstav Obisk Opomba R. Simoniti H.Leskovšek M. Kavčič 13 7.113 R. Simoniti H.Leskovšek V. Molka 5 2.711 S. Hubed H.Leskovšek V. Molka 1 199 D. Švara H.Leskovšek E. Franz 10 4.939 S. Hubad C. Debevec E. Franz 6 3.411 S. Hubad C. Debevec V. Molka 17 11.374 R. Simoniti C. Debevec E. Franz 20 13.096 R. Simoniti O. Šest M.Pliberšek 14 8.396 R. Simoniti C. Debevec E. Franz 25 15.673 • B. Leskovic H.Leskovšek E. Franz 9 5.482 D. Švara O. Šest E. Franz 7 3.892 S. Hubad H.Leskovšek V. Rijavec 17 9.713 D. Švara O. Šest M.Pliberšek 3 1.957 S. Hubad H.Leskovšek M. Kavčič 3 1.913 LET 150 89.869 S. Hubad P. P. Mlakar B. Vavpotič 19 11.119 D. Švara 1 P. P. Mlakar V. Zedrinski 15 8.404 B. Leskovic P. P. Mlakar E. Franz 9 5.058 * 43 24.581 Skupno 193 114.450 Avgust, Hafner Ivan, Her.men Otmar, Horski František, Jermol Albert, Kočovski Bogomil, Korošec Mirko, Kostevc Franc, Krek-Stanič Jelka (nam. konc. mojstra), Krulc Ernest, Kumer Janez, Labate Ermanno, Lesar Ivan, Liiberšar Janez, Medved Alojz, Medvedec Rudolf, Mihelič Stane, Mlakar Jože, Novžak Vinko, Persi Albano, Pokorn Viktor, Ravbar Miljutin, Ravnihar Adolf, Ravnikar Rudolf, Ruggiano Antonio, Sancin Anton, Schmidt Emil, Šedlbauer Čenda, Trost Ivan, Zupančič Josip, Zupančič Jože, Žnuderl Stane, Gregorc Jurij; razen teh stalnih članov orkestra je bilo se nekaj stalnih in priložnostnih orkestrskih substitutov. Posamezni strokovni sefi tehničnega osebja so bili: Odrski mojster: Jože Kastelic; šef električar: Silvo Šinkovec; šefa lasuljarja: Rozi Kodrova in Janez Mirtič; šefa garderobe: Julka Staničeva in Ivan Stanič; gospodar hiše: Franc Leben. V sezoni 1950-51 so dirigirali: Hubad Samo 65 predstav. Rado Simoniti 67 predstav. Dr. Danilo Švara 37 predstav. Leskovic Bogo 18 predstav. Polič Mirko 2 predstavi. Kobler Vlado (debut) 2 predstavi. Matačič Lovro k. g. 1 predstavo. Štajcer Ivo k. g. 1 ipredstavo. Nove uprizoritve so režirali: Ciril Debevec 1 uprizoritev (Cavalleria rusticana in Glumači). Hinko Leskošek 2 uprizoritvi (Deseti brat in Luiza). Pia in Pino Mlakar 1 uprizoritev (Srednjeveška ljubezen, režija in koreografija). Nove uprizoritve so inscenirali: Inž. arh. Ernest Franz 2 uprizoritvi. Vlado Rijavec k. g. 1 uprizoritev. Prof. Maks Kavčič k. g. 1 uprizoritev. V sezoni so na odru ljubljanske opere gostovali: Valerija Heybalova 14 predstav, Ksenija Vidalijeva 7 predstav, Vlado Dolničar 6 predstav, Josip Gostič 5 predstav, Nada Zrimškova (kot debutantka) 5 predstav, Otta Ondina 4 predstave, Pihler Milan in Kamuščič Karlo po 3 predstave, Šutej Josip in Djuranec Mario po 2 predstavi, Nožinič Vilma, Skenderovič Matija, Lenkovič Štefanija, Jankovič Stanoje, Merlak Danilo, Gregorin Miro po 1 predstavo. - 12 — Izmed naših solistov so gostovali: Vilma Bukovčeva je 3-krat nastopila na Reki kot Gjula v »Eru«. Čuden Drago je 12-krat gostoval v Mariboru in v Beogradu (Prodana nevesta, Faust, Traviata, Trubadur). Franci Rudolf je 13-krat gostoval v Beogradu, Skoplju in Mariboru (Fidelio, Tosca, Traviata, Boheme, Carmen). Lipušček Janez je 19-krat gostoval v Mariboru (Seviljski brivec, Traviata, Boheme, Manon). Lupša Friderik je 3-krat gostoval v Mariboru (Prodana nevesta). Pia in Pino Mlakar sta režirala in koreografirala balet »Srednjeveška ljubezen« v Beoigradu. Ciril Debevec je režiral v Beogradu »Fidelia« in v Novem Sadu »Trubadurja«. Prof. Osip Šest pa je režiral v Osijeku »Pikovo damo«. Vseih opernih in baletnih predstav je bilo v ljubljanski Operi v sezoni 1950-51 193 in so imele skupno 114.450 obiskovalcev (prejšnje leto 175 predstav in 113.820 obiskovalcev). Povprečni obisk vsake operne predstave je znašal 593 oseb, medtem ko je prejšnjo sezono obiskalo vsako predstavo povprečno 650 oseb. V letih od 1945/46 do 1950/51 je obiskalo posamezne naše uprizoritve: 1. Traviato 6,7.694. oseb (93 predstav). 2. Prodano nevesto 47.447 oseb (70 predstav). 3. Tosco 44.635 oseb (63 predstav). 4. Ohridsko legendo 30.660 oseb (48 predstav). 5. Carmen 28.985 oseb (40 predstav). 6. Madame Butterfly 27.743 oseb (41 predstav). 7. Era z onega sveta 27.119 oseb (38 predstav). 8. Trubadurja 24.059 oseb (35 predstav). 9. Figarovo svatbo 21.782 oseb (36 predstav). 10. Seviljskega brivca 21.425 oseib (41 predstav) itd. Ob zaključku redakcije našega lista .dne 2. oktobra t. 1. smo izvedeli, ■da jč umrl dolgoletni direktor naLŠe Opere in slovenski skladatelj MIRKO POLIČ. Spominu nad vse zaslužnega umetnika tse bo Gledališki list oddolžil v prihodnji številki. - 13 - KAREL MAHKOTA (1883—1951) Dne 28. avgusta 1951 je v Ljubljani po daljšem bolehanju umrl Karel Mahkota, ravnatelj koncertne poslovalnice v Ljubljani in bivši dolgoletni administrativni vodja Narodnega gledališča v Ljubljani, s čimer je legel v grob eden najodličnejših slovenskih organizatorjev in hkrati organizatorjev slovenskega glasbenega življenja v letih med obema svetovnima vojnama. Rodil sc je 4. novembra 1883 v Ljubljani očetu delavcu in materi hišnici. Še otroku mu je umrl oče, zato se je že kmalu moral osamosvojiti in sprejeti borbo za vsakdanji kruh. Z nižjo gimnazijo je vstopil v ljubljansko učiteljišče in maturiral 1903. Že med študijami » se je pokazal njegov prirojeni talent organizatorja. Mimo tega da je vodil zbor učiteljiščnikov in sodeloval v študentovskem kvartetu, je že zgodaj vodil vrsto pevskih zborov. Tako železničarsko pevsko društvo »Krilato kolo« v šiški, pevski zbor poštnih nameščencev v Ljubljani, pevski zbor »Moste« in zbor pevskega društva »Ljubljane«, ki ga je vodil leto .dni namesto svojega učitelja, profesorja Dekleve. Vsi ti pevski zbori so mu nudili praktično šolo v letih 1900—1903. .Kot učitelj je sprva služboval v Ljubljani, Velesovem in Tržiču in nekaj let vodil pevski zbor »Bralnega društva« v Tržiču. V njegovem življenju je pomenilo leto 1908 mejnik, ko je dobil na priporočilo šolskega nadzornika Frančiška Levca službo učitelja na Ciril Metodovi šoli v Trstu, kjer je nekaj čaisa poučeval tudi na dveh nemških šolah. Prav tu v Trstu je kmalu pokazal svoje organizatorske sposobnosti, nekoliko že preizkušene v društvenem življenju krajev, kamor ga je že prej pripeljal poklic. Toda zdi se, da je prav v Trstu Šele dobil pravo podlago za širše možnosti svojega organizatorskega daru. V Trstu so v teh letih napredovali tržaški Slovenci poleg živega udejstvovanja v političnem življenju tudi v kulturnem, glasbenem in gledališkem živ- ljenju. Od leta 1907 so imeli stalno Slovensko gledališče, ki je dobilo svoje prostore v Narodnem domu, številna pevska društva so s svojimi Karel Mahkota, slov. glasbeni organizator — 14 — pevskimi zbori gojila v nekdanjem smislu te besede ljudskd petje. Ali že tedaj je bilo čutiti, da bi prav zaradi številnih pevskih zborov bilo treba smotrneje gojiti glasbo in pri tern nuditi predvsem mladini korenitejšo pevsko naobrazbo. Mahkota je sprva prevzel pevski zbor »Sokola« v Trstu, za njim zbor delavskega pevskega društva. »Kolo«, ki ga je vodil od leta 1909 do 1919, hkrati pa je v soglasju s potrebami kulturnega razvoja Slovencev v Trstu ustanovil 1909 podružnico ljubljanske Glasbene Matice, ki ji je bil do svojega odhoda iz Trsta administrativni vodja, in poučeval v glasbeni šoli teorijo in mladinsko petje. Z namenom, da združi najboljše pevske sile, je iz pevskega zbora »Sokola« v Trstu in drugih pevcev sestavil pevski zbor Glasbene Matice in mladinski pevski zbor, ki jima je bil zborovodja. Na številnih koncertih je poleg nekaterih svojih predelav prinesel na sporede mlado slovensko vokalno glasbo, ki si je tedaj v »Novih akordih« utirala pot in iki je imela tudi v Trstu svojega zastopnika, mladega Emila Adamiča. Nekak višek njegovega dela v tem času je bil nastop zbora pod njegovim vodstvom v zadnjem letu vojne 1918 na Krekovi proslavi v gledališču Politeama Rossetti, v središču Trsta, pred več tisoč poslušalci — Slovenci iz Trsta in okolice. Mimo tega je Mahkota v Trstu živahno delal v drugih slovenskih društvih, tudi kot odbornik tržaškega Dramatičnega društva, ter nastopal v pevskem kvartetu: dr. Irgolič, Šink, Prunk in Mahjcota. Italijanska okupacija po prvi svetovni vojni ga je vrgla iz njegovih takratnih življenjskih tirov. Leta 1919 je odšel z družino v svobodno Jugoslavijo in postal v Borovljah na .Koroškem vodja osnovne šole in hkrati v dneh priprav za koroški plebiscit predsednik propagandnega odseka Narodnega sveta za Rož. Kot tak je bil v neposrednem stiku z glasovalnimi množicami v plebiscitni coni A in je kaj kmalu opazil podtalno rovarenje nemškutarjev in nevarna gesla narodnih nasprotnikov, s katerimi so plašili omahljive koroške Slovence, še bolj pa nesposobnost domačih ljudi, ki jim je bila v tistem času zaupana usoda Slovenske Koroške. Iz prvih virov je zato mogel že zgodaj pregledati možnosti uspeha pri plebiscitu iin je zadevno svareče poročal odgovornim mestom v Ljubljano, a brezuspešno, kakor je malo zatem pokazal neuspeh pri plebiscitu. Leta 1921 je postal tajnik Jugoslovanske Matice, katere namen je bil organizacijsko in nepolitično združiti vse Slovence in Jugoslovane pri delu za neosvobojene sonarodnjake. Kot tajnik te vsenarodne organizacije je hkrati vodil pisarno za zasedeno ozemlje, sodeloval s .pobudami in predlogi pri začetni organizaciji naše manjšinske službe in skrbel za denarne vire. V času prvih let po prvi svetovni vojni, ko je zaradi inflacijskih vplivov na premoženjsko stanje najširših ljudskih plasti skoraj — 15 — docela splahnilo zanimanje za slovensko knjigo, je na široko organiziral »knjižne tombole«, s pomočjo katerih je zlasti med mladino razširjal slovensko knjigo, širil zanimanje zanjo i,n s tem v dobršni meri pripravil osnovo za poznejši razvoj slovenskega založništva. Prav tu je tudi zastavil prve temelje z založništvom »Jug« v okviru Jugoslovanske Matice, dasi tedaj še z. manjšim uspe’hom. Glavni tajnik Jugoslovanske Matice je bil do leta 1928. Ob času njegovega prihoda v Ljubljano se je še živahno razvijalo kulturno življenje pri Slovencih v Jugoslaviji v prvem navalu mlade svoibode. Tedaj so v okviru Glasbene Matice v Ljubljani ustanovili Jugoslovanski konservatorij. Na čelu glasbenega gibanja med Slovenci stoječi Matej Hubad je poznal že iz Trsta velike organizatorične sposobnosti Mahkote, ki jih je bil točno ocenil ob njegovem delu v tržaški podružnici Glasbene Matice in preveril na kraju samem ob večkratnih pregledih. Zato je preskrbel Mahkoti mesto tajnika v Glasbeni Matici. Od leta 1922 je viselo skoraj vse organizatorično delo v tej vrhovni slovenski glasbeni ustanovi na Mahkotovih ramenih. Organiziral je pisarno in predvsem organizacijsko vodil vse koncertne turneje Glasbene Matice po Jugoslaviji in v zamejstvu. Že v času svojega bivanja na Koroškem je v znatni meri organizacijsko sodeloval pri pripravah za pet koncertnih nastopov pevskega zbora Glasbene Matice na Slovenskem Koroškem. Organizacijsko delo je nato praktično temeljito izpopolnil in zato so pomenile turneje Glasbene Matice po Jugoslaviji 1922, Češkoslovaški 1928, Poljski 1928, Franciji in Švici 1929, Bolgariji 1934 nekak višek uveljavljanja njegovega organizatoričnega daru. Do časa, ko je Mahkota postal tajnik Glasbene Matice v Ljubljani, je imel še malo stikov z gledališčem, če Izvzamemo kratko dobo, ko je bil — kakor sem omenil — odbornik Dramatičnega društva v Trstu. Tudi v sezonah, ko je mladi Polič razširil repertoar Slovenskega gledališča v Trstu ,na operete in nato na opere, pri tem glasbenem prizadevanju ni sodeloval, izvzemši z izbiro pevcev svojega zbora za prvi tržaški operni zbor in prav tako z zbiranjem nekdanjih članov opernega zbora v pomoč Hrvaški operi, ki je 1918 gostovala v Trstu. Toda, ker je cenil njegove organizacijske zmožnosti in ker ,je po Juvančičevem odstopu 1922 prevzel mesto upravnika Narodnega gledališča v Ljubljani, ga je Hubad istega leta pritegnil v upravo gledališča, kjer je bil Mahkota spočetka ekonom in nadzornik stavbe, nato pa administrativni vodja. Odgovorni nalogi sc je posvetil z vso silo, dasi je moral premagovati tedaj kakor tudi pozneje prenekatere težave in usodne stiske ljubljanskega gledališča. Tako je moral sodelovati v ne preveč mikavnih okoliščinah pri Hubadovem čiščenju, v težki denarni stiski gledališča v času Kregarjevega upravnikovanja in zlasti v stiski po letu 1931. Mnogo — 16 - pobude je pokazal prav v kritičnih letih po 1. 1932 z namenom, da izboljša denarni položaj v gledališču, ki je postal skoraj obupen. Po vzoru nekdanjega »Gledališkega društva«, ki so ga ustanovili prijatelji gledališča 1893, da bi denarno podprli prizadevanja Dramatičnega društva, pa je pozneje v zmedi prve svetovne vojne zaspalo, je zamislil ustanovitev »Društva prijateljev Narodnega gledališča v Ljubljani«. Na ustanovnem občnem zboru društva v pozni jeseni 1933 je bil za predsednika izvoljen ljubljanski župan dr. Dinko Puc in Mahkota je predaval o finančnem položaju gledališča, da bi ponovno vzbudil zanimanje zanj med ljubljanskim meščanstvom. Iskal je hikrati drugih možnosti in za upravo gledališča že preskrbel dovolilo, da osnuje svoj kinematograf in z izkupičkom podjetja denarno pomaga gledališču, ker so prav kinematografske predstave v onem času mnogo občinstva odvračale od gledališča. Ta njegov načrt ni predrl — kakor so ugotovili tedaj: hudiča izganjati z belcebubom —, zato pa niso njegove akcije nič manj koristno vplivale, da so našli neko rešitev za denarni položaj gledališča, ki pa je še vendar nekaj let nato ostal občutno priostren in ni prizadal malo skrbi le njemu, temveč tudi — in še predvsem — vsemu gledališkemu osebju. Kakor je njegovo delo ozko povezavalo Glasbeno Matico in Opero v Ljubljani in prenekaterikrat omogočalo združitev obojestranskih prizadevanj v korist razvoja slovanske glasbene kulture, pa je prav v času denarne stiske gledališče dalo povod za nekatera- nesoglasja med Združenjem igralcev in upravo gledališča. Ne glede na to so se v letiih pred ■vojno denarne razmere nekoliko zboljšale, toda v M ah koto v e m srcu je ostala neka zagrenjenost, ki je ni bilo več mogoče odstraniti. Ko so bili za novo leto 1940 imenovani prvi profesorji za novo -glasbeno akademijo v Ljubljani, je bil hkrati z njimi imenovan za upravnega ravnatelja akademije Mahkota in s tem je .zapustil 31. januarja 1940 svoje mesto administratorja v upravi Narodnega gledališča. Po vojni pa je postal ravnatelj koncertne poslovalnice v Ljubljani in je prav tu v mnogočem mogel izkoristiti svoje dolgoletne organizatorske skušnje. Z Mahkoto je legel v grob eden najbolj spretnih in zaslužnih slovenskih glasbenih organizatorjev. Iz skromnih meščanskih razmer izpred iprve svetovne vojne je mogel uveljaviti svoj dar v razvijajočem se glasbenem življenju Ljubljane kakor tudi v kipečem življenju piesta Ljubljane .kot takega. Nič ni bolj značilnega za Mahkoto kakor njegova ipobuda iza velike glasbene in narodne praznike v Ljubljani, kakor so bili ilirski dnevi 1929, septembrski dnevi 1931 z velikimi gledališkimi opernimi in dramskimi predstavami na prostem, in organiziranje prvega slovenskega glasbenega festivala 1932. S temi svojimi organizacijsko preizkušeno izvedenimi posegi se je Mahkota zapisal tudi v zgodovino kulturnih iprizadevanj Ljubljane kot slovenske prestolnice. jt REPERTOARNI NAČRT OPERE V SEZONI 1951-52 V sezoni 1951-52 bo uprizorila ljubljanska Opera naslednja dela: Nove uprizoritve: Opere: Verdi »Falstaff« , Puccini »Boheme« Giordano »Andrče Chenier« D’Albert »Nižava« Sutermeister »Romeo in Julija« Balet: 3 amerikanske enodejanke komp. Coplanda, Dukelskega in Gershwina Ponovitve: Opere: Polič »Deseti brat« Švara »Veronika Deseniška« Gotovac »Ero z onega sveta« Musorgski »Boris Godunov«. Čajkovski »Pikova dama« Mozart »Don Juan« Beethoven »Fidelio« Bizet »Carmen« i' Charpentier »Luiza« Massenet »Don Kihot« Verdi »Trubadur« Verdi »Traviata« Puccini »Tosca« Mascagni »Cavalleria rusticana« Leoncavallo »Glumači« Balet: Lhotka »Vrag na vasi« Lhotka »Srednjeveška ljubezen« Hristič »Ohridska legenda« Lindpaintner »Danina«