Let° jgg:	LJUBLJANSKI	štev-X1L
ŠKOFIJSKI LIST
133.
Motu Proprio de Ofticiis Divinis novo aliqua ex parte modo ordinandis. Pius PP. X.
Abhinc duos annos, cum Constitutionem Apostolicam ederemus Divino afflatu, qua id proprie spectavimus, ut, quoad fieri posset, et recitatio Psalterii absolveretur intra hebdomadam, et vetera Dominicarum Officia restituerentur, Nobis quidem alia multa versabantur in animo, partim meditata, partim etiam inchoata consilia quae ad Breviarii Romani, susceptam a Nobis, emendationem pertinerent: sed ea tamen cum ob multiplices difficultates tunc exsequi non liceret, differre in tempus magis commodum compulsi sumus. Etenim ad compositionem Breviarii sic corrigendam ut talis exsistat, qualem volumus, id est numeris omnibus absoluta, illa opus sunt: Kalendarium Ecclesiae universalis ad pristinam revocare descriptionem et formam, salvis tamen pulcris accessionibus, quas ei mira semper Ecclesiae, Sanctorum matris, fecunditas attulerit; Scripturarum et Patrum Doctorumque idoneos locos, ad genuinam lectionem redactos, adhibere; sobrie Sanctorum vitas ex monumentis retractare; Eiturgiae plu-res tractus, supervacaneis rebus expeditos, aptius disponere. Iam vero haec omnia, doctorum ac prudentum iudicio, labores desiderant cum magnos, tum diuturnos; ob eamque causam longa annorum series intercedat necesse est, antequam hoc quasi aedificium liturgicum, quod mystica Christi Sponsa, ad suam declarandam pietatem et fidem intelligenti studio conformavit, rursus, dignitate splendidum et concinnitate, tamquam deterso squalore vetustatis, appareat.
Interea ex litteris et sermone multorum Venerabilium Fratrum cognovimus ipsis et permultis sacerdotibus esse optatissimum, ut in Breviario, una cum Psalterio nova ratione disposito suisque rubricis adsint mutationes omnes, quae ipsum novum Psalterium vel iam secutae sunt vel sequi possunt. Quod cum instanter a Nobis peterent, simul significarunt se vehemen-
ter cupere, ut et Psalterium novum usurpetur frequentius, et Officia Dominicarum serventur eo studiosius, et incommodis Officiorum translationibus occurratur, et alia quaedam quae bonum videatur mutari, mutentur. Huiusmodi Nos vota, utpote rerum veritati innixa Nostraeque admodum consentanea voluntati grate equidem accepimus: iis autem obsecundandi nunc esse tempus arbitramur. Certiores enim facti sumus officinatores librarios, qui sacrorum Rituum Congregationi inserviunt, exspectantes dum Breviarium Romanum decretorio modo ac definitivo corrigatur, in eo esse ut novam interim ipsius Breviarii editionem adornent. Hac uti occasione visum Nobis est; propterea, implorato divinae Sapientiae lumine, colsultatione habita cum aliquot S. R. E. Cardinalibus, rogataque proprii cuiusdam Consilii sententia, haec Motu Proprio statuimus, edicimus:
I. Secundum priscam Ecclesiae consuetudinem, ne facile Officia Dominicarum praetermittantur. — Itaque nullum festum, ne Domini quidem, statuatur posthac Dominicis celebrandum ; ex his tamen excipiatur, ob peculiarem ipsius naturam, ea quae a die prima ad quintam Ianuarii occurrat: quam recolendo sanctissimo Nomini Iesu, propter coniunctionem quam habet cum mysterio Circumcisionis, assignamus. — Festa vero, quibus usque adhuc dies Dominica attributa erat, omnia, praeter festum sanctissimae Trinitatis, in aliam diem perpetuo trasfe-rantur. — Ne forte autem per Quadragesimam aliquod omittatur ex Dominicarum Officiis, quae mire facta sunt ad excitandam in animis Christianam paenitentiam, eius temporis secundam, tertiam et quartam Dominicam ad gradum I Classis promovemus.
II. Cum recitatationi Psalterii celebratio Octavarum sit impedimento, id ud rarius contingat, in posterum sola duplicia I Classis, quae Octa-
22
vas integras habent, eas conservent: verum in hisce ipsis Octavis, exceptis privilegiatis, Psalmi de Feria currenti usurpentur — Octavae autem duplicium II Classis solo Octavo die celebrentur et quidem ritu simplici.
III. Lectionibus de Scriptura occurrenti sem-per adhaereant Responsoria de Tempore.
IV. Nulla, ne perpetua quidem, Festorum, quae in Ecclesia universali celebrantur, translatio fiat, nisi duplicium I et II Classis.
Iam, quae hic a Nobis praescripta sunt, ea quemadmodum adduci ad effectum debeant, et quid praeterea novi non modo in Breviarium, sed etiam in Missale, quod cum illo congruat oportet, indidem emanet, sacra Rituum Congregatio, peculiaris Commissionis a nobis institutae consulta sequens, propriis decretis constituet, ea-demque tum Breviarii tum Missalis novam editionem typicam faciendam curabit.
Has ipsas quidem praescriptiones volumus, statim ut hoc Motu proprio promulgatae sint, valere. Sed tamen, ratione habita vel Ivalenda-riorum quae iam sunt confecta in annum proximum, vel temporis quod typographi requirunt,
sinimus eos, qui ad officium persolvendum Romano utuntur Breviario, tum e Clero saeculari tum e regulari utriusque sexus, bis praescriptionibus non teneri nisi a Kalendis anni MCMXV. Qui vero aliud legitime usurpant Breviarium a Romano diversum, iis sacra Rituum Congregatio definiet intra quos terminos ad easdem praescriptiones accommodare sese debeant.
Cuilibet autem liceat comparare sibi atque ad horas canonicas recitandas etiam nunc adhibere Breviaria quae sunt in usu, dummodo tamen peculiari in libello habeat, unde Constitutioni Divino afflatu ac decretis quae illam subsecuta sunt, obtemperare possit, ac simul quae hoc Motu Proprio Nos statuimus et quidquid eandem in rem sacra Rituum Congregatio decreverit, diligenter observet.
Atque haec omnia constituimus, edicimus, contrariis quibusvis, etiam speciali mentione dignis, minime obstantibus.
Datum Romae apud S. Petrum die XXIII mensis Octobris MCMXIII, Pontificatus Nostri anno undecimo.
Pius PP. X.
134.
Decretum Generale super Motu Proprio „Abhinc duos annos“.
Cum Ssmus Dnus noster Pius Papa X, mandaverit, ut quae Motu Proprio Abhinc duos annos, die 23 praesentis mensis octobris decrevit, ab hac sacra Rituum Congregatione, iuxta votum specialis Commissionis liturgicae, opportune ap-teque applicarentur, haec eadem S. R. C., voluntati Sanctitatis Suae, qua par est observantia, obsequens, haec declaranda et statuenda censuit:
I.	De Dominicis et Festis hucusque Dominicis diebus affixis.
1.	Dominicae quaevis assignationem perpetuam cuiuslibet Festi excludunt: idcirco Festa tam universalis Ecclesiae quam alicuius loci propria, quae hucusque Dominicis assignata fuerunt celebrentur die fixa mensis qua in Martyrologio inscribuntur, si haec habeatur; secus prima die qua occurrere potest Dominica in qua hucusque celebrata sunt. Excipiuntur tamen:
a) Festum Ssmae Trinitatis, quod Dominicae I post Pentecostem assignatum manet.
b) Festum Ssmi Nominis Iesu, quod ab omnibus celebrabitur in Dominica quae occurrat a die 2 ad 5 ianuarii, et si ea non occurrerit vel
impedita fuerit ab Officio nobiliori, die 2 eiusdem mensis.
o)	Solemnitas S. Ioseph, Sponsi B. Mariae Virg., Conf. et Ecclesiae uni ersalis Patroni, quae assignabitur Feriae IV ante Dominicam III post Pascha occurrenti, et in ea cum sua integra Octava recoletur, redacto ad ritum Duplicem II classis alio festo S. Ioseph diei 19 martii.
d) Festum S. Ioachim fixe, celebrandum die 16 augusti, inde in sequentem diem 17 translato Festo S. Hyacinthi.
e) Anniversarium Dedicationis Ecclesiae Ca-thedralis, quod seorsim ab Anniversario Dedicationis aliarum Ecclesiarum Dioecesies, in tota Dioecesi die ipsa anniversaria celebrabitur, si ea innotescat; secus alia die fixa arbitrio Episcopi, audito tamen Capitulo Cathedrali, semel pro semper designanda.
f) Anniversarium Dedicationis propriae Ecclesiae, quod pariter, si hucusque sua propria die a singulis Dioecesis Ecclesiis celebratum est, ipsa die celebrari pergat: si vero in tota Dioecesi vel instituto unica die recoli consuevit Dedicatio omnium Ecclesiarum Dioeceseos, haec,
extra Ecclesiam Cathedralem, in Ecclesiis consecratis tantum, non vero in aliis recoli poterit, die ob Ordinario, ut supra designanda, quae tamen alia sit a die Dedicationi Ecclesiae Cathe-dralis recolendae assignata. Quae item observentur de Anniversario Dedicationis omnium Ecclesiarum alicuius Ordinis seu Congregationis, quod hucusque in Dominica celebrari consueverit.
g) Festa Sanctorum vel Beatorum, quorum mentio non fit in Martyrologio, quae tamen celebranda sunt iuxta Rubricas, die eorum natali si agnoscatur, dummodo per Litteras Apostolicas, alius dies non fuerit assignatus.
h) Festa quae certis Dominicis post Pascha vel post Pentecosten affixa sunt, quae semel ab Ordinario, ut supra, assignanda erunt congruen-tiori Feriae infra Hebdomadam immediate praecedentem.
2. Ubi Solemnitas externa Festorum quae hucusque alicui Dominicae perpetuo affixa erant, in ipsa Dominica celebratur, de Solemnitate Festi Duplicis I classis permittuntur Missae omnes, praeter Conventualem et Parochialem, semper de Officio diei dicendas; de Solemnitate vero Festi Duplicis II classis permittitur tantum unica Missa solemnis vel lecta. Excipitur Solemnitas externa Ssmi Rosarii, quae Dominica I Octobris celebrari poterit cum omnibus Missis, praeter Conventualem et Parochialem, de Ssmo Rosario, ut supra dictum est de Duplicibus I classis.
Omnes Missae de his Solemnitatibus in Dominica celebratis semper dicantur ut in ipso Festo de quo agitur Solemnitas, addita Oratione de Officio diei et aliis omnibus quae dicendae essent, si Festum ipsa Dominica incidisset. Prohibentur tamen in omnibus Dominicis maioribus, et in aliis Dominicis in quibus fiat Officium nobilius ipso Festo cuius Solemnitas externa peragitur; sed in casu, praeterquam in Duplicibus I classis Domini Ecclesiae universalis, in omnibus Missis quae alioquin de Solemnitate externe celebrata permitterentur, addatur eius Oratio sub unica conclusione cum prima. Ubi tamen adest obligatio Missae conventualis, non permittitur in casu alia Missa solemnis, sed Oratio de Festo externe tantum celebrato addi poterit, uti supra,. in ipsa Missa Conventuali.
3. Dominicae II, III et IV Quadragesimae, ad gradum Dominicarum I classis evectae, nulli in posterum cedent Festo, neque etiam Duplici I classis.
Dominica autem quae occurat die 2, 3 vel 4 Januarii, si in ea celebrandum non sit, iuxta Rubricas, Festum Ssmi Nominis Iesu aut aliud
Festum Domini, et dummodo de ipso Domino nulla fiat Commemoratio neque occurrens neque concurrens, commemoretur in utrisque Vesperis, Laudibus et Missa, per Antiphonas, Versus et Orationes Dominicae infra Octavam Nativitatis, sed de ea non dicitur IX Lectio Ilomiliae nec legitur Evangelium in fine Missae.
Officium vero Dominicae quae post Epiphaniam, superveniente Septuagesima, vel post Pentecosten, superveniente Dominica XXIV, anticipari debet, celebretur in Sabbato praecedenti ritu Semiduplici, cum omnibus privilegiis Dominicae tam in occursu quam in concursu ad I Vesperas. Omnia dicentur de Sabbato, et in I Vesperis, de Feria VI praecedenti, praeter Orationem, Lectiones, Antiphonam ad Benedictus et Missam propriam; et post Nonam nil fit amplius de Dominica anticipata.
II.	De Octavis.
1. Octavae Paschatis, Pentecostes, Epiphaniae, Ssmi Corporis Christi, Nativitatis Domini et Ascensionis sunt privilegiatae, et de eis, si quando integrum faciendum non sit Officium, semper tamen fit Commemoratio in Laudibus, Missa et Vesperis. Eorum Officium integre recitatur ut in die Festo praeter ea quae suis locis adsignatur.
2. In Officio autem tum de die infra Octavam, tum de die Octava aliorum quorumlibet Duplicium I classis, etiam Domini, Antiphonae et Psalmi ad omnes horas et Versus Nocturnorum dicantur de occurrenti hebdomadae die, et Lectiones I Nocturni, nisi habeantur propriae, vel, Lectionibus de Scriptura deficientibus, sumi debeant de Festo aut de Communi, dicuntur cum suis Responsoriis de Tempore, ut infra dicetur. Dies autem Octava huiusmodi, etiam Domini, tam in occursu, quam in concursu, cedit cuilibet Dominicae.
3. De Octavis vero Duplicium II classis universalis Ecclesiae nihil fit nisi in die Octava, et quidem sub ritu Simplici; ita ut si occurrat in eo aliquod Officium Duplex vel Semiduplex, etiam repositum vel translatum, aut Feria maior vel Vigilia, de die Octava huiusmodi fiat tantum Commemoratio iuxta Rubricas. Festa vero Simplicia occurentia commemorantur in Officio de die Octava: cui cedit etiam Officium S. Mariae in Sabbato, in casu omittendum.
Idem servatur de Octavis Duplicium II classis alicuius Dioecesis vel particularis Ecclesiae, quae pariter, nisi penitus omitti velint, tantum in die Octava, et sub ritu Simplici celebrandae erunt.
22*
4. Octavae Festorum particularium post diem Nativitatis Domini non amplius impediuntur.
5. Lectiones II et III Nocturni singulis diebus per Octavas Festorum Duplicium II classis Ecclesiae universalis hucusque assignatae, inserantur in Octavario Romano: non vero Lectiones I Nocturni, etiam si habeantur propriae.
III- De Responsoriis de Tempore, de Lectionibus e Scriptura occurrenti, et de aliis partibus Officiorum propriis.
1. In Officiis tam novem quam trium Lectionum, quandocumque sumuntur Lectiones de Scriptura occurrenti, cum 'eis adhibeantur Responsoria de Tempore: ita tamen ut Lectiones Dominicae cuiuslibet, etiam si reponantur infra hebdomadam et simul cum Lectionibus de Fe-ria dicantur, sumant semper Responsoria de I Nocturno ipsius Dominicae; Lectiones vero de Feria, si transferantur vel anticipentur, dummodo tamen simul cum Lectionibus Dominicae non dicantur, sumant Responsoria de Feria currenti, in Feriis Temporis Paschalis noviter disponenda. Excipiuntur tamen:
a) Lectiones de Scriptura occurrenti infra Octavas privilegiatas Ecclesiae universalis recitandae quae semper dicuntur cum Responsoriis de Octava.
b) Lectiones de aliquo Initio Scripturae occurrentis, quae necessario ponendae sint, iuxta Rubricas, in Officiis Lectiones proprias vel de Communi assignatas habentibus, quaeque dicuntur cum Responsoriis propriis de huiusmodi Officiis, si habeantur, secus cum Responsoriis de Tempore, numquam vero de Communi.
c) Lectiones de Scriptura in Dominicis post Epiphaniam positae, quae si infra hebdomadam transferantur, dicuntur cum Responsoriis de Feria currenti.
d) Responsoria Feria II infra Hebdomadam I post Epiphaniam et Feriae II infra Hebdomadam I post Octavam Pentecostes, quae, si sua die impediantur, ulterius transferuntur, iuxta proprias Rubricas.
2. Responsoria quae in Festis S. Luciae Virg. et Mart., Ss. Ioannis et Pauli Mm., et S. Clementis Papae et Mart, in I Nocturno habentur propria, ponantur in II Nocturno, loco Responsoriorum de Communi, et in I Nocturno dicantur Lectiones de Scriptura occurrenti cum Responsoriis de Tempore.
3. Similiter omnia quae in Festo S. Elisabeth Reginae et Viduae, habentur propria, praeter Invitatorium, Hymnos, Lectiones II Nocturni, Ver-
sus ad utrasque Vesperas et Laudes, Antiphonas ad Magnificat et ad Benedictus, et Orationem, expungantur, et in I Nocturno item dicantur Lectiones de Scriptura occurrenti cum Responsoriis de Tempore.
4.	In Commemoratione Omnium Fidelium Defunctorum, Psalmi ad Completorium et alias Horas minores, non amplius sumantur de occurrenti hebdomadae die, sed proprii assignentur.
IV.	De occurrentia et translatione Festorum, eorumque concurrentia.
1. Festa Duplicia I et II classis, tam Ecclesiae universalis quam alicuius loci propria, impedita etiam perpetuo, quocumque sublato privilegio hucusque certis Festis concesso, transferantur in primam sequentem diem non impeditam a Dominica quavis vel Vigilia Epiphaniae, ab alio Festo Duplici I vel II classis, vel ab Officiis eiusmodi Festa respective excludentibus. Eadem Festa, tam I quam II classis, in II Vesperis non admittunt Commemorationem sequentis diei infra Octavam, neque cuiusvis Officii Simplicis, etiam si postera die integrum de eis celebrandum sit Officium.
2. Festa vero Duplicia maiora vel minora aut Semiduplicia, quae in universa Ecclesia celebrantur, si accidentaliter vel perpetuo impedita fuerint, non transferuntur, sed de eis fit Commemoratio iux a Rubricas, et legitur IX Lectio historica. Si tamen Festum impediens fuerit Duplex I classis Domini universalis Ecclesiae, nil fit de Festo ut supra impedito; si vero fuerit aliud Duplex I classis, de Officio impedito fit Commemoratio tantum in Laudibus et in Missis privatis, et non legitur IX Lectio. Idem servatur de Festis propriis alicuius Nationis, Dioecesis, Ordinis vel Instituti, quae pariter, si in aliqua particulari Ecclesia suo die fuerint impedita, commemorantur vel omittuntur, ut supra. Festa autem propria alicuius Nationis, Dioecesis, Ordinis, Instituti vel particularis Ecclesiae, quae in tota Natione, Dioecesi, Ordine, Instituto vel in sua particulari Ecclesia impediantur, si impedimentum sit acci-dentale, pariter commemorentur vel omittantur ut supra: si impedimentum sit perpetuum, reponantur in proximiorem diem, ab Officio Duplici, a Festo Semiduplici, a Vigiliis privilegiatis et ab Octavis II ordinis non impeditam.
De huiusmodi vero Festis Duplicibus maioribus seu minoribus vel Semiduplicibus, quae perpetuo vel etiam accidentaliter impediantur, dici poterunt Missae privatae ad libitum sacerdotis, dummodo Officium impediens non fuerit
Duplex I vel II classis, Dominica quaevis, Octava I et II ordinis, dies Octava III ordinis, Feria aut Vigilia privilegiata. Haec Missa dicitur ritu festivo, cum 2. Oratione de Officio diei et aliis de Commemorationibus forte occurrentibus.
3. Festa quae hucusque tam in Ecclesia universali, quam in particularibus locis sub ritu Se-miduplici ad libitum sunt celebrata, reducantur ad ritum Simplicem, de eisque fiat Commemoratio quoties impediantur, ut fit de aliis Simplicibus iuxta Rubricas. Festum tamen S. Canuti cedit Festo Ss. Marii, etc. Mm., ideoque in eius Officio commemoratur.
4. Si Patronus loci secundarius, vel alius Sanctus proprius, descriptus sit in Kalendarto cum aliis Sanctis, ab eis non separetur, sed de omnibus simul celebretur Festum sub ritu Duplici maiori vel minori, aut Semiduplici, iuxta Rubricas, nisi sub altiori ritu in Kalendario sit scriptum.
5. Quando Festum aliquod Duplex maius aut minus, vel Semiduplex occurrat in die Octava Duplici maiori non privilegiata eiusdem Personae, Officium fiat de Festo, sub ritu diei Octavae convenienti, omissa vel addita Commemoratione eiusdem Octavae, iuxta Rubricas.
V.	De reformatione Kalendariorum particularium.
1. Ut vero omnia quae hoc decreto praescribuntur rite executioni mandentur, singuli Ordinarii, etiam Ordinum Regularium, et Moderatores generales Institutorum cuiusvis generis quae Kalendario proprio utuntur, supplicem libellum, iuxta Instructionem huius S. R. C. diei 12 decembris 1912, in Actis Apostolicae Sedis die 1 martii praesentis anni editam, ad eamdem S. C. infra proximum mensem martium anni 1914 transmittant. Qui tamen post editam Constitutionem Divino afflatu, proprii Kalendarii iam obtinuerint reformationem, ex officio novam ab eadem
S.	Congregatione sine ullis expensis recipient.
2. In hac Kalendariorum reformatione, praeter ea quae superius disposita sunt de Festis quae hucusque Dominicis afixa erant, sequentes serventur normae:
a)	Anniversarium Dedicationis Ecclesiae Ca-thedralis, etiam ubi hucusque de fixa celebrari consuevit una cum Dedicatione aliarum Ecclesiarum, seorsim celebretur, iuxta superius de-
creta de eisdem Anniversariis hucusque diei Dominicae affixis.
b) Festa propria, nisi aliter per Apostolicas Litteras dispositum fuerit, celebranda erunt ipsa die natali, si agnoscatur; secus, ponantur in aliqua die quae libera sit in Kalendario.
c) Duo vel tres Sancti qui sub eodem Communi comprehendantur, sicubi occurant eadem die et sub eodem ritu sint celebrandi, unico Festo recolantur, adhibitis iis singulorum Communium partibus, quae pro pluribus Sanctis qualitatis eiusdem assignantur, et contractis Lectionibus historicis III Nocturni, quae tamen huic
S.	R. C. adprobandae submittentur. Eadem norma servetur pro Festis eiusdem Communis, quae ab anterioribus diebus sint reponenda.
d) Festa S. Bartholomaei Ap. et S. Ludovici Regis Conf., in omnibus et singulis Kalendariis, Romano non excluso, fixe diebus 24 et 25 augusti respective assignentur, nonobstante quacumque consuetudine aut privilegio. Ubi vero solemnitas externa die 25 et 26 respective celebretur, his diebus permittitur unica Missa cantata vel lecta de ea Solemnitate, ut supra statutum est pro Festis diei Dominicae hucusque affixis.
e) Privilegium quibus nonnullae Dioeceses vel Instituta gaudent, sese scilicet conformandi Kalendario Cleri Romani, aut alicuius Ordinis seu Congregationis, et alia huiusmodi, penitus oboletur.
Quae omnia, per infrascriptum huius S. Rituum Congregationis Secretarium, sanctissimo Domino nostro Pio Pp. X in audientia diei 26 praesentis mensis octobris relata, Sanctitas Sua dignatus est approbare, et ab omnibus servari mandavit. Consulens autem eadem Sanctitas Sua pauperum praesertim clericorum indemnitati, Apostolica benignitate permittit, ut hi, pro prudenti arbitrio Episcopi, Breviaria quibus in praesenti utuntur, sine novi libelli additione, adhibere adhuc valeant, dummodo, iuxta Rubricarum praesriptum, novum ordinem Psalterialem omnino servent. Contrariis non obstantibus quibuscumque.
Die 28 octobris 1913.
Fr. S. Card. Martinelli,
Praefectus.
L. f S. f Petrus La Fontaine, Ep. Charyst.,
Secretarius.
135.
Pastoralne konference v letu 1913.
Naj hitim, da o pravem času podam poročilo o pastoralnih konferencah v tekočem letu.
Jako obžalujem, da iz treh dekanij do danes (5. novembra) še nisem dobil zapisnikov in elaboratov. Zato velja poročilo le za 19 dekanij.
Iz teh dekanij se je konferenc udeležilo 380 duhovnikov; 21 jih ni prišlo, toda razen dveh ali treh so se vsi zares temeljito izpričali; neiz-pričani dobe ostro grajo.
Izdelkov je za prvo vprašanje o antialkoliol-nem gibanju 11 prav temeljitih in zanimivih, za ostala pa po 68. Sodim, da so samo kaki trije precej površni in ne dosti premišljeni, ostali so dobri, mnogi prav dobri, praktični in premišljeni, rekel bi, da jih je narekovala prava ljubezen do ljudstva. Zato so pa tudi moje opazke večinoma jako ugodne in pohvalne.
Iz vrlo dobro, natančno in pregledno sestavljenih zapisnikov posnamem, da so se razprave prav vse vršile popolnoma pravilno, kakor določuje naša prva sinoda; bile so pa tudi živahne, večinoma jako živahne. Hvala Bogu, da ste se gospodje tako iz srca zanimali za tvarine, ki krav globoko segajo v mišljenje in življenje našega ljudstva in v Vaše dušnopastirsko delovanje.
Na temelju zapisnikov in izdelkov naj iz-pregovorim o vsakem vprašanju posebej, potem pa naj nekatere določim, da se ponatisnejo.
I.
Nekaj misli o vsakem vprašanju.
1.	O antialkoholnem gibanju.
Goreči voditelji antialkoholnega gibanja mi niso dali miru, dokler jim nisem obljubil, da to zadevo zopet na konferencah sprožim. Storil sem pa tudi to sam prav rad, saj je to vprašanje nekako življenjsko vprašanje za naše ljudstvo in naj se zato zanimanje zanj vedno in vedno vzdržuje.
O tem vprašanju so bile razprave čez in čez silno živahne, poučne in spodbudne. Že leta 1909. so nam slične razprave pokazale neumorno delo duhovnikov zoper nezmerno uživanje opojnih pijač. Letošnje nam pokazujejo velik napredek: delo se je poglobilo in razširilo, pa tudi uspehov se ne manjka. Le odgovori o uspehih pri odraslih so precej žalostni, deloma pesimistični.
Koliko dobrega ste pa gospodje storili z delom pri mladini v šoli! Že ob času kanonične
vizitacije sem prav užival, ko sem pri šolarčkih opazil, kako se jim gnusi žganje, gnusi pijanost, gnusi pijanec sam. Kolik napredek! Nas so pa učili, kako veselo je in prijetno in vabljivo »sladko vince piti«! Hvala Bogu, sedaj je drugačna vzgoja. Ivo stari nepoboljšljivi pijanci izmrjo in pride na vrsto sedaj vzgojeni rod, o koliko bolj prijetno in veselo bo po naših družinah!
O raznih sredstvih pri delovanju zoper nezmernost, da bo delovanje uspešno, ima jasen pregled uzorni zapisnik dekanije Kamnik. Ker vem, da bo vse gospode zanimal, naj se Vam priobči:
Dekan: »Razvidim, da se gospodje strinjajo z ravno navedenimi nasveti in predlogi, osobito s slednjim, da konferenca podpira najtoplejše prošnjo protialkoholnega društva na Homcu na okrajno glavarstvo v nastopnem obsegu:
a) gostilniških koncesij naj se brez prav tehtnih razlogov ne podeljuje in kjer koli je mogoče število istih skrči;
b) plesnih licenc naj se ne dovoljuje, v kolikor je to največ mogoče; gostilničarje, ki prirejajo plese brez dovoljenja, naj se naj strožjo kaznuje;
c) kaznujejo naj se naj strožje igralci hazardnih iger, kakor tudi gostilničar, ako se je igralo z njegovim dovoljenjem in tudi samo z njegovo vednostjo;
d) gostilničarje, ki imajo gramofone, naj se prisili do postavne pristojbine, da jih smejo imeti in igrati. Za ples na gramofon, če se sploh ne more zabraniti, se mora plačati pristojbina;
e) vpliva naj se, da občine napravijo naklado na pivo, posebno na žganje;
f) mladeniči, ki izsiljujejo na ženitovanjili od ženina in svatov denar, naj se strogo kaznujejo;
g) proti vsaki pieteti je, da semintja pijejo pri mrličih žganje, uganjajo razne burke, pa tudi saniterno nevarno je pri nalezljivih boleznih, da se čuje pri mrličih do polnoči ali celo noč; odredilo naj bi se, da izven domačih ne bi smel nikdo dalje čuti pri mrliču kot do 9. ure;
h) gospodarji žganjetočev, ki se ne drže postavnih določb, naj se strogo kaznujejo;
i) gospodarji-pijanci, ki ne skrbe za obstanek družine, dobro vzgojo otrok ter vedoma zapravljajo skupno premoženje, naj se kaznujejo in spravijo pod kuratelo;
j) naj se bolj skrbi za nočni mir. Orožništvo naj nastopa strogo.
Ta sklep konference se sporoči nemudoma c. kr. okrajnemu glavarstvu.«
Župnik in zapisnikar Štrukelj: »Duhovščina v dekanatu naj bi postopala v protialkoholnem boju enotno in sistematično.«
Dekan: »Gotovo želimo vsi tako in da bi naše prizadevanje uspevalo. Zapomnimo si dobro, kar smo o tem danes slišali in obravnavali v praktično izvajanje po vsej dekaniji. V to se mi vidi potrebno, da povzamem ob kratkem, kako naj postopamo z otroci in kako z odraslimi:
a)	Šolska mladina.
1. Že v prvem šolskem letu, kmalu po začetku šolskega leta, naj se vprašajo otroci, ako so že pili vino, pivo, žganje. Katehet naj si zabeleži otroke, ki so že pili to ali ono, kakor one, ki še niso pili. Ta statistika mu dobro služi. Otroke, ki še niso pili, naj pohvali, one pa, ki so že pili, naj pouči, kako hude posledice ima vino, pivo, posebno žganje na dušo in telo. — Pij o naj vodo, mleko — to je za otroke in odrasle najbolj zdravo.
2. Kakor smo že v dekaniji določili, se sprejemajo otroci o prvem sv. obhajilu v Marijin vrtec, tedaj naj se otrokom tudi pove, naj ne pijo ne vina, ne piva ali še celo žganja.
3. Pri otrocih v tretjem šolskem letu, to je pri otrocih dopoldanske šole, naj se vpelje ziste-matičen pouk o antialkoholnem gibanju in grozni škodi alkohola za dušo in telo na podlagi anti-alkoholnega katekizma in drugih sličnih knjižic. V šoli naj visi Weichselbaumova tabela o poškodbah glavnih organov človeškega'.telesa po alkoholizmu: srce, jetra, želodec itd.
4. Vzbuja naj se gnus do opojnih pijač, na primer, da se opozarja na znane pijance v župniji, ki se često valjajo po tleh, obleže v kaki jami ali cestnem jarku. Nadalje, ko vsled pijanosti kdo v jarku utone, zmrzne, se obesi, znori
i.	t. d.
5. Veroučitelj naj otroke-abstinente večkrat kontrolira, ako se drže abstinence, na primer po izvestnih domačih dogodljajih: godovih, ženito-vanjih, semnjih, praznikih i. t. d. in jih vpraša: so li kaj pili? Sploh jih večkrat opominja, naj ostanejo zvesti svojim sklepom.
6. Katehet naj posamne partije katekizma, zgodb uporablja za protialkoholni pouk, kakor na primer božje zapovedi, sedem poglavitnih grehov, vesoljni potop, izgubljeni sin i. t. d.
7. Vpliva naj se pri okrajnem šolskem svetu, da antialkoholni katekizem, knjižico »Mladi junaki« in slične knjižice, brošurice in podobice »gratis« med šolsko mladino razdeljuje.
8. V pospeševanje treznosti in varčnosti naj se med šolsko mladino vpelje »Čebelica« ali domači hranilnik.
9. Praznik sv. Janeza Krstnika naj se, kjer je to mogoče obhaja s šolskimi otroci s primernim nagovorom in sprejemom sv. zakramentov.
10. Conditio sine qua non je, da starši sodelujejo s šolo in katehetom. Vpliva naj se na to na leci, v spovednici, pri velikonočnem spraše>-vanju, posebno pri pouku mater. Kolika škoda, če oče, mati podereta, kar šola in katehet sezidata. Starši naj ne dajejo ali še celo silijo otroku nikdar opojne pijače. O, da bi se starši zavedali svoje velike odgovornosti še pred spočetjem otroka. In matere naj bi v blagoslovljenem stanu opojnih pijač nikdar ne pile. Otroke staršev-pijancev imej katehet v posebni evidenci.
b)	Odrasli.
1. O alkoholnem vprašanju je ljudstvo temeljito poučiti, ker mnogi še vedno žive v veri, da alkohol redi in daje moč; odtod dajejo matere in očetje še celo malim alkoholnih pijač. Dobro je ljudem v spomin poklicati pastirski list o uživanju opojnih pijač (»Škofijski List«, 1912, pag. 117 do 126) in knjižico: »Mladeničem«, II, stran 62 do 88, kjer se to vprašanje kratko, a temeljito obravnava. — Seveda se mora duhovnik, ki druge uči, o tem vprašanju sam prej dobro poučiti.
— Govori naj o tem na leci, v spovednici, o velikonočnem spraševanju i. t. d. Ugoden čas so adventne in postne nedelje ter posebno nedelja sv. Janeza Krstnika.
2. V Marijinih družbah, v izobraževalnih društ\ih, tretjem redu naj so posebni abstinenčni odseki, ki z govori in predstavami protialkoholno gibanje pospešujejo. Naši pisatelji naj v to svrho pišejo igre protialkoholne tendence; igre, v katerih se pijančevanje odobrava in popiva, naj bi ne imele mesta na naših odrih.
— Semintja naj bi se vršila predavanja priznanih veščakov o tem vprašanju.
3. Protialkoholno' glasilo »Zlata Doba« naj se, kolikor le mogoče, med ljudstvom razširi. »Domoljub« naj bi prinašal vsako četrtletje prilogo »Sveta vojska«, kjer bi bili ponatisnjeni najboljši članki iz »Zlate Dobe«. Po »Domoljubu« in »Bogoljubu« bi se zanesel pouk o tem vprašanju med mase ljudstva in nedvomno marsikoga pridobilo za trezno življenje.
4. Po Družbi sv. Mohorja naj bi se to vprašanje intenzivnejše obravnavalo. Povesti, ki navajajo bralce k pijači, naj bi se ne sprejemale; dobro naj bi došle one, ki pitja ne odobravajo in treznost pospešujejo.
5. Da je alkoholizem tako razširjen, so pač krive premnogoštevilne pivske razvade, kakor o krstih, sveti birmi, svatbah, pogrebih, raznih kupčijah i. t. d. Stori naj se vse, da se omeje, odpravijo.
6. Ljudstvo je dvigniti nravno in gospodarsko. Nuditi mu je brezalkoholno pijačo, ki je cenejša in zdrava. Slab gospodarski položaj, slaba plača, preveliki dolgovi i. t. d. je mnogokrat krivo, da se ljudje zasužnijo alkoholu. Hranilnice in posojilnice, gospodarske zadruge, gospodarski in gospodinjski tečaji i. t. d. so v tem zdatni pomočki.
7. Snujejo naj se protialkoholna društva »Sveta Vojska«, ker so v tem boju nujno potrebna. Ne. da le poučujejo ljudstvo o škodljivosti alkoholizma, pazijo tudi, da se spolnjujejo postavne določbe in odredbe glede točenja opojnih pijač in gostilniškega reda, vlagajo peticije in vplivajo na merodajne oblasti. — Kjer pa ni lehko mogoče radi letnih prispevkov 1 K snovati protialkoholnih društev, naj se družba treznosti čvrsto po odsekih razvija, in kjer je še ni, vpelje.
8. Župnim uradom naj bi se dovolilo, da bi smeli na cerkvene stroške nekaj izvodov poror čila III. antialkoholnega shoda nakupiti in med ljudstvo razširiti.
9. Molitev in vredno pogosto sprejemanje svetih zakramentov je še posebno pri protialkoholnem boju neizogibno potrebno. Dušni pastir naj moli sam in z verniki za spreobrnjenje pijancev in stanovitnost zdržnikov, kakor naj priporoča v to svrlio svete zakramente. — Duša z Jezusom združena, skušnjavam in strastem ne podleže.«
Prav lepa pismena poročila so podali gospodje župniki Plantarič, Mrkun, Žvan, Bleiweis, Oblak Valentin, Bukovitz i. t. d. in kaplani Škulj, Zorko, Bambič in še nekateri. Na dotična ne še zastarela navodila naše prve sinode (pag. 46 sqq., 85 sqq.) se je oziral edino gospod župnik Bleiweis.
2.	O postopanju spovednika pri otrocih od 7. do 14. leta, da bo prejemanje svetih zakramentov pri teh otrocih vredno in vzgojno.
Pri konferencah, h katerim se poživljate gospodje po opravljeni kanonični vizitaciji po posameznih dekanijah, zmiraj bolj in bolj po-
udarjam, kolikega vzgojnega pomena je spoved za. otroke koj v prvi mladosti; poudarjam, kako naj na ta moment pazimo posebno sedaj, ko gledamo v otroška srca ravno v času, ko se jim vse slabosti razvijajo, ko telesno dozorevajo in ko se začne grozna nevarnost za usodepolno oskru-njevanje lastnega telesa. Meni samemu se od leta do leta v tem oziru vse bolj dani, zato so tudi moje besede gospodom od leta do leta bolj živahne, bolj iz globočine srca, bolj pretresljive. Zal, da mi ni dano to izredno važnost opisati tako, kakor jo gledam v duhu.
Naj bi gospodje sami to zadevo razmišlje-vali, skupno pretresavali in se je še bolj zavel-dali, zato sem postavil to v resnici vsestransko praktično vprašanje. V vprašanju imenujem spovednika, ne kateheta, poudarjam vzgojni moment in določujem leta, namreč 7. do 14.
Se ve, spoved mora biti vredna, veljavna; ako ni, ne more biti vzgojna. Res, že spoved sama po sebi je vzgojna; otrok spozna svoje strasti, svoja slaba nagnjenja, svoja slaba dejanja; spozna jih, prizna in obžaluje; obžaluje jih, sklene se jih varovati in se jih ves potrt obtoži; spovednik mu pomaga, ga v sklepih potrdi, mu pove posebne sklepe zoper glavno strast, mu da poguma, ga odveže in s tem podeli milostno pomoč za boj v zmislu sklepov.
To vse je izredno vzgojno in gospodje so o tem v odgovorih podali prelepih in za otroke primernih misli in navodil. Toda to je le negativna stran vzgoje. Negovati se mora tudi pozitivna stran, namreč, razvijati se morajo čednosti otroku primerne: pobožnost, strah božji, spoštovanje in pokorščina do staršev, krotkost, odkritost, odkritosrčnost, ljubezen do bratov in sester, sramežljivost, zatajevanje samega sebe, marljivost, delavnost in druge po okolnostih, v katerih otroci žive.
Negovati te čednosti, se pravi pozitivno vzgajati. Od vseh bi morali poudarjati posebno tri, namreč: molitev, premagovanje samega sebe in sramežljivost.
Molitev sploh je naša prva dolžnost do Boga; prosila molitev je pa za napredovanje v čednosti in sploh za čednostno življenje neizogibno potrebna. Silno važna je jutranja molitev, pri kateri naj bi se obudil dober namen, da bo dan za nebesa vreden in pa trden sklep, varovati se navadnih grehov, kakor nepokorščine, jeze, laži, kletve, nesramnosti, da bi bilo življenje po hišah bolj veselo in srečno. Veste pa, kako se ta za vzgojo izredno važna molitev lehko in pogostokrat opušča!
Premagovanje samega sebe je zopet potrebno, če se lioče čednostno živeti. Zakaj pa padajo ne le otroci, ampak tudi odrastli vedno v iste grehe nazaj? Zakaj? Zato, ker se ne zavedajo, da se je treba premagovati, pa jim nagnjenje preide v navado, katera jili zasužnji. Odrastli se bodo pa premagovali in ne bodo tako vkore-. ninjenih navad imeli le, ako se premagovanja nauči že otrok, ker ga spovednik vedno in vedno na to opozarja in nagiba.
In sramežljivost? Namreč tisto nežno čuv-stvo otrokovega srca, ki ga varuje ne le nečistih grehov, ampak vsega, kar bi ga moglo v nečiste grehe zapeljati; ki ga torej varuje, da nespodobnih reči z očmi ne gleda, z ušesi ne posluša, z jezikom ue govori, z rokami ne dotikuje, s srcem ne poželi, na telesu ne stori in ne dopusti. Vse to bi bilo nesramežljivo, in akoravno ne vselej greh, vendar večinoma nevarno. Saj ni greh, ako se to stori iz potrebe, saj ni greh ali kvečemu mali greh, ako se stori iz nevednosti ali lahko-mišljenosti; greh pa je, in sicer nevaren greh, ako se stori iz poželjivosti, radi naslajevanja telesnega.
Kolikega pomena je torej negovanje sramežljivosti in točen pouk, kdaj je dejanje zoper njo brez greha, kdaj komaj mali greh, kdaj smrtni greh! Kolikega pomena pouk, da so dejanja zoper sveto sramežljivost nevarna tudi takrat, kadar niso grešna. Ali se naši otroci tega zavedajo? da, ali se njihovi starši tega zavedajo? Pa tudi, ali si niso že otroci v tem oziru pridobili popolnoma napačnih misli, posebno misli pretiranih, da je vse zoper sv. sramežljivost tudi že smrtni greh? In narobe, ali se otrokom čut svete sramežljivosti ni že zgodaj zamoril, ker se v domači hiši na njo ne pazi, ker je starši ne vedo ne ceniti, ne negovati. In kaj se po tem godi na paši, pri kopanju, pa tudi doma v spalnicah! Oh, kako prevažna naloga pri otrocih ne le za kateheta, da vse prav razloži, ampak še bolj za spovednika, da zna v tem oziru otroka prav voditi!
In ko v takem dušnem in telesnem razpoloženju pride spolna dozorelost, ki se dogodi nenavadno kmalu, po dovršenem 12. letu, navadno še pred 13. letom starosti. .Z novimi, nepoznanimi dogodki v telesu, z novimi, prijetnimi, ugodnimi občutki so spojene spolne predstave in misli, spolne želje; začne se dotikovanje lastnega telesa, ki se radi prijetnih občutkov nadaljuje in vedno bolj pogostoma ponavlja. Kmalu pride strast v navado in iz navade hude'posledice za dušo in za telo.
Kaka naloga za spovednika, ko otrok v teh sklepih prihaja k spovedi! Otrok sam skoraj gotovo ne bo povedal, kaj se v njem godi, ker ne zna povedati, ali bo morda le nekako z daleč omenil. Spovednik mora vmes poseči: ako razumeva ta čas v otrokovem življenju, ako razumeva pomen vsega tega za vse življenje otrokovo, za njegovo dušo in telo in za posledice pri mladeniču in dekletu! Ali čutimo, kaj je v teh letih nam v naše roke dano? Ali čutimo gorje za otroka, pozneje za mladeniča in dekle, za vse družinsko življenje, ako mi vsega tega ne bi razumeli in torej ne bi znali vzgojno vmes poseči?
Ne zamerite, če sem v tej razpravi bolj obširen! Upam, da boste sedaj razumeli pomen in dalekosežnost tega konferenčnega vprašanja in pa tudi spoznali, da se na konferencah ta stran vprašanja ni zadostno razumela in se zato le pomanjkljivo obravnavala. V Radovljici je en župnik (Skubic) poprašal, če se morda ne misli posebno na otroke od 12. do 14. leta, in dobil je nalog, naj o tem za prihodnjo konferenco napiše in prinese primerno razpravo. Malokje se je na to stran vsaj nekoliko opozorilo. Dobro pa to zadevo obravnava kaplan Markič; razumno tudi kaplan Šimenc, katexi edini namigne na navodila naše druge sinode (pag. 76 sqq.); še bolj se je zmisla vprašanja zavedal kaplan Lobe, ki je prav primerno razločil prvo spoved, navadne spovedi in spoved otrok od 12. do 14. leta.
Sicer so pa o tem vprašanju — ako se namreč na te pomanjkljivosti ne oziramo — lepo razpravljali kaplani Muren, Klemenčič v Starem trgu, Jaklitsch, Krauland, Cegnar, Zupanec, Fröhlich, Komlanec, Fatur, Drešar, Kopitar, Filipič, Tavčar Tomaž, Golob, Vodopivec, Dimnik, Zajec Karol, Pečarič, Kogej, Škulj, Omahen, Simii ic, Tomec, Erzin. No, ako Bog da, se bo o tem točneje razpravljalo na tretji sinodi, da ne bo pritožbe, kakor se je na eni konferenci čula, da se je mladina zaukazala k pogostemu prejemanju sv. zakramentov, pa nimajo gospodje nobenega navodila in so sami sebi pripuščeni.
3.	Kako naj se uredi spovedovanje, da ne bo prevelike gnječe...?
Opazil sem, da je v »Škofijskem listu« tiskovna pogreška in je tiskano: »Kako naj se vodi..., namesto uredi...?« Iz elaboratov vidim, da so razen par izjem gospodje vendarle vprašanje prav razumeli. Zakaj sem pa želel, naj se to vprašanje na konferencah pretresa? Potujoč po škofiji sem opazil, da ob nedeljah in praznikih obstopijo spovednice one osebe, ki hodijo k sve-
23
tim zakramentom prav pogostokrat ali vsaj večkrat, da prihajajo v soboto zvečer ah zvečer pred praznikom šolski otroci, in to mnogoštevilni, da ne morejo blizu oni, ki so prav potrebni, ali pa se otroci odrivajo in po tri, štiri ure čakajo, pa še na vrsto ne pridejo; opazil sem, kako verniki, ki so od cerkve bolj oddaljeni, težko na vrsto pridejo in se zato redkokrat spovedujejo; opazil sem, da se navadno spovedujejo le v nedeljo ali praznik zjutraj in še takrat ne vselej dosti zgodaj in v soboto ali zvečer pred praznikom, in da se pa skoraj nikdar ne spoveduje med tednom.
Radi teh okolnosti sem pač lahko presodil, da premnogi, posebno mladeniči in možje, sv. zakramentov ne morejo prejemati pogostokrat, ali vsaj večkrat, ampak ostanejo pri svoji stari navadi. Čutil sem, da sem dolžan poseči vmes. Toda kako? Določil sem tozadevno vprašanje, naj se razpravlja pri konferencah. Prepričan sem bil, da gospodje sami to neugodno dejstvo čutite in da boste to priliko dobro porabili, se porazgovo-rili in za prihodnje sestavili nov načrt spovedovanja, kakor je sedaj potrebno.
Nisem se motil. Iz zapisnikov in iz dobrih izdelkov sem spoznal, da ste se za to vprašanje zanimali in precej praktičnih načrtov predložili. Naj omenim le nekatere načelne misli, namreč:
1. Možje in mladeniči se ne marajo drenjati med ženske: zato naj se strogo zapove, da imajo na moški strani moški vedno prednost, pa se mora takoj ženska moškemu vselej umakniti; celo zahteva naj se, da ženske sploh nikdar ne stoje na moški strani, saj moški ne pride k spovednici, ako na svoji strani vidi nolno žensk;
2. moški pridejo najrajši v nedeljo ali praznik zgodaj zjutraj; zato> naj ženske vsaj večinoma spoved opravijo pred ta večer, na to naj se vabijo in navajajo;
3. oni, ki hodijo k sv. obhajilu pogostokrat, posebno tretjeredniki ali Marijine družabnice, naj spoved opravijo med tednom pred sveto mašo; saj smejo pristopiti k mizi Gospodovi tudi brez spovedi tako dolgo, dokler nimajo smrtnega greha;
4. tudi stari ljudje, posebno pobožne ženice, naj pridejo med tednom, ne v soboto ali zvečer pred praznikom; saj imajo čas in za odpustke zadostuje spoved na 14 dni;
5. otroci naj pridejo k spovedi med tednom, zvečer pred šoleprostim dnevom, ali koj po šoli, ali vsaj v soboto kmalu po kosilu, dokler še ni odrastlih; naj se razdele v več oddelkov in naj se vsakemu določi poseben čas med tednom, po šoli ali v soboto po kosilu;
6. ako se napove za kako nedeljo ali poseben praznik skupno sv. obhajilo za Marijine družabnice ali tretjerednice, naj se jim spoved določi poprejšnje dni zjutraj ali zvečer, da bo večer pred nedeljo ali praznikom ali pa tisto jutro tudi za druge prostor; za skupno obhajilo mladeničev bo pa že moral ostati večer, in sicer še prav pozen večer in zgodnje jutro;
7. za može in mladeniče naj se katerikrat v letu določi kak čas prav izključno in naj se povabi še kak soseden duhovnik, da bodo pozvani opravili nemoteno, lahko in prilično hitro;
8. spovedne molitve naj se skrajšajo, posebno one dolge pred spovedjo; zadostuje reči: »prosim svetega blagoslova; zadnja spoved je bila...; sedaj sem grešil«; tudi spovednik more brez greha prikrajšati molitev za odvezo, kakor uče moralisti;
9. duhovnik naj se iz ljubezni do Boga in do neumrjočih duš premaga in naj: a) v nedeljah in praznikih vstane prav zgodaj, da bo prvi v cerkvi in bo spovedencev čakal; Cerkvenik je nezanesljiv; b) naj v sohotah in pred praznikom kmalu po kosilu hiti v spovednico in tam čaka, pa moli; c) naj tudi med tednom spovedence uredi, bolj zgodaj vstane in še pred sv. mašo v spovednici čaka (pol ure, eno uro ali po potrebi še več); d) naj bo vedno na razpolago.
To so glavne načelne misli. Kajne, to vse se more izpeljati, le iz ljubezni do Boga in precej premagovanja samega sebe je treba. Seve, ljudstvo se mora o tem poučiti bodisi na prižnici, ali še bolje in temeljiteje pri velikonočnem izpraševanju. Gospodje, ali se boste za tako ureditev zavzeli, se navduševali pri sestankih? Dekani, ali boste na čelu tega gibanja? Kako me je pogrelo, ko sem pri nekaterih elaboratih videl, da gospodu še na misel ne pride spovedovanje med tednom! Kako moč imajo stare razvade, ki ugajajo naši komoditeti!
Pri nekaterih konferencah se je poudarjalo, naj se posamezne nedelje določijo za posamezne stanove, n. pr. prva za dekleta, druga za žene, tretja za moške, četrta za može in mladeniče. Na prvi pogled se vidi ta ureditev prav lahka in primerna, toda odkrito povem, da se mi ne dopada! Zakaj ne? En razlog je ta, da se s tem redom ovira pogosto sv. obhajilo.
Popolnoma napačen je nasvet, naj se hitro izpoveduje, češ otrok in pobožnih oseb se lahko spove 30 do 40 v eni uri! Kdor tako dela, pač niti pojma nima, kaj je spoved za otroka in kaj za pobožno osebo, ako hočeš prav voditi vest, da ne bo zmotna, in prav voditi napredovanje notra-
njega življenja na potu do krščanske popolnosti.
V neki konferenci so se razgovarjali o formuli za kesanje po spovedi in so se odločili za ono v katekizmu. Res, ta formula je avktorita-tivno vpeljana in naročena. Vendar so se pa vedno slišale pritožbe, da je pretežka, da jo otroci čudno zmedejo in pri spovedi brez razuma molijo. Radi tega so ljubljanski katehetje sestavili novo, bolj kratko, ki ima pa vendarle vse momente kesanja v sebi. Ordinarijat jo je že odobril, pa se je ponatisnila in po šolah večinoma vpeljala. Glasi se:
»Moj Bog! Žal mi je, da sem grešil. Žal mi je zato, ker sem z grehi zaslužil Tvojo kazen; posebno pa mi je žal, ker sem razžalil Tebe, ki si moj najboljši Oče in vse ljubezni vreden. Trdno sklenem, da Te ne bom več žalil. Pomagaj mi - po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Amen«.
Ta formula je lahko razumljiva, ima le malo kratkih stavkov in stopnjuje razloge za kesanje do trdnega sklepa in prošnje za pomoč. Trikratni »žal« markira to stopnjevanje. Naj-poprej otrok trdi sploh, da mu je žal, da je grešil. Potem pove zakaj in najpoprej radi kazni (nepopolno kesanje), potem radi ljubezni do Boga (popolno kesanje); zatem sklene, da ne bo več grešil in nazadnje prosi za pomoč. Kako je ta formula enostavna in popolna! Torej naj se rabi povsod!
Neki gospod je obsojeval trikratni »žal« in predlagal besedo »obžalujem«. Kako to, saj je vendar beseda »žal« tako krepka in kratka in navadna v življenju.
Na to vprašanje imam pred seboj mnogo v resnici praktičnih odgovorov. Pohvalim kar vse gospode; le dva ali tri moram izvzeti in sem to tudi ob koncu elaborata zapisal, da bodo vedeli. Za okolnosti v Ljubljani posebno za one v stolni cerkvi, sta konferenci predložila v resnici primerne razprave oba gg. vikarja, Zupanec in Cegnar. Ozirala sta se posebno na potrebe olikanih krogov, kaj naj bi se za te storilo, da se ne bodo ogibali spovednic. Ljubljanske gospode v dušnem pastirstvu prosim, da bi dotično razpravo uvaževali, jo na prihodnjih konferencah pretre-sovali in storili kaj prav praktičnih sklepov. Elaborat g. Zupanca se spodaj ponatisne.
4.	Casus.
Dani »casus« so gospodje marljivo reševali sledeč priznanim cerkvenim pisateljem. Naj svojo rešitev primerijo z rešitvijo oficijelno, ki je spodaj ponatisnjena.
Nekaj rešitev.
Najprej prosim, naj se mi prizanese, da nisem dekanijam poslal posebnih rešitev na vloge. Odkrito povem: čas me je prehitel in sedaj ne morem več. No, pa vsaj imate vsi točno rešitev v tem, kar sem napisal zgoraj o razpravah in o vprašanjih; tudi sem pri posameznih elaboratih, ki se bodo vrnili, dodal opazke in celotno oceno.
Sedaj pa podam za posamezna vprašanja po en odgovor. Težko sem jih zbiral, ker imam za vsako mnogo dobrih in deloma celo boljših ou onih, ki se bodo ponatisnili.
O protialkoholnem gibanju se ponatisne poročilo ekspozita Zorko, ker zna zanimivo pisati. Bolj globoko je ono g. Škulja, pa se pretežko čita, in bolj pregledno ono g. Klemenčiča, pa je formalno manj izpeljano. O drugem vprašanju sem vzel poročilo kaplana Šimenca, ker vzgojni moment nekako najbolje izpeljuje.
O tretjem vprašanju sem določil ponatisniti razpravo vikarja Zupanca, ker je za Ljubljano pomenljiva.
f Anton Bonaventura
knezoškof.
1.	Kaj se je storilo in doseglo zoper alkoholi« zem a) pri šolski mladini, b) pri odraslih in kaj bi se še dalo storiti?
Protialkoholno delo je zadnja leta precej pospešila slaba vinska letina in splošna denarna kriza. Tako je Bog hvalevredno podpiral naš boj proti pijančevanju. Vina so ljudje pridelali le malo ali celo nič, in še kar ga je bilo, je bilo tako, da je moral biti že posebno jezen na »Zlato dobo«, da si ga je privoščil večjo množino. Ker otroci doma večinoma niso dobivali vina, so se za abstinenco veliko lažje navdušili in večja večina šolske mladine je pri nas popolnoma zdržna, nekaj jih je pilo le tuintam: ekscesov v tem oziru nisem opazil izvzemši en slučaj v ponavljavni šoli. Člani Mar. Vrtca so vrli abstinenti, tudi drugi so večinoma vpisani med »Mlade junake« in kot je pokazala kontrola so svojo obljubo dobro držali. Kot že rečeno, se moram za ta napredek v abstinenci največ zahvaliti slabi vinski letini. Vidi pa se vendar, da se otroci z abstinenco vedno bolj sprijaznjujejo in živijo zdržno ne samo zato, ker nimajo kaj piti, ampak tudi iz prepričanja. Saj poznajo pijance in vedo kaki reveži so, saj poznajo škodljivi vplivi alkohola, saj vedo, da se morajo v nežni mladosti varovati pijače, ako hočejo od-
23*
rasli trezno živeti. Vedo, da se je navaditi lahko, a odvaditi silno težko in zato studijo opojne pijače. To se je s protialkoholnim poukom v šoli brez dvoma pri mnogih doseglo. Otroci z veseljem pripovedujejo, kako sosevteminonem slučaju premagali in odklonili pijačo, ki so jim jo domači ponujali. Samozavestno je pripovedoval neki fantek, da je tekel okrog hiše in oče z žganjem za njim. »Ali so te ujeli?« O ne, so padli, ker so bili pijani.
Marsikdo sicer bolj s pomilovanjem gleda na otroke-abstinente, češ: kaj če zdaj ne pijejo, ko bodo veliki, bodo pa itak pili. Morda bodo. morda tudi ne. Gotovo pa je tudi s tem že nekaj doseženega, če otroci v nežni mladosti ne pijejo, si ne pokvarijo zdravja in ne zaosltanejo v dušnem in telesnem razvoju. Četudi bo v poznejših letih marsikdo pil, bo vendar veliko lažje premagoval strast, kot pa če je z alkoholom zastrupljen že v cvetju let. Upoštevajmo tudi, da utegne priti za sedmimi suhimi sedem mokrih let, pride dobra vinska letina — in če ne bomo mladine na tak čas nič pripravili, če je ne bomo utrdili v treznem življenju, bodo takrat pili vsevprek. Ne zanemarjajmo torej protialkoholnega dela v šoli!
Prijatelji stroge metode, učnih načrtov in natančnega reda pri razdelitvi učne tvarine dovoljujejo govoriti o alkoholizmu pri obravnavi zgodbe o Noetu, govorijo o pijančevanju »na ženitnim v Kani Galilejski« in pri razlagi V. božje zapovedi. Brez skrbi pa smeš o tej stvari govoriti tudi ob drugih prilikah in prilike se ponuja mnogo, če je ni, se jo pa naredi. Noetovih sorodnikov, ki jih omami vino ali žganje tudi v novem zakonu ne manjka. Otroci jih sami poznajo dovolj, saj pogosto poslušajo pijance, vidijo njih surovo obnašanje, čujejo o pobojih in tepežih itd. Carpe diem! Uporabi tako priliko, naslikaj otrokom z živimi besedami ostudnost takega početja in njegov vzrok — pijačo, in jih vspodbujaj, naj pazijo, da sami čez nekaj-let ne bodo taki. Časopisi prinašajo pogosto strašne novice o zločinih in nesrečah, ki jih je zakrivil alkohol. Pri kosilu izreži tako poročilo iz časopisa, utakni v žep in ga prečitaj v šoli, razloži in apliciraj — pa si v par minutah brez truda vrgel semence na protialkoholno polje.
Lepa prilika zato se nam nudi tudi v Mar. Vrtcu. Od otrok, ki so zapisani v Vrtec, pač smemo zahtevati popolno abstinenco. Cvetkam na vrtu se ne priliva z vinom in žganjem, temveč z vodo, s čisto studenčnico. V Vrtcu je gotovo zbrana elita naše mladine in ta mora dajati
drugim lep zgled. Če se bo v Vrtcu skrbno gojila tudi cvetka zdržnosti, potem bo imel Vrtec res velik pomen za mladino. Ko vstopijo v Mar. družbo, jih ne bo treba za abstinenco še le s težavo pridobivati, ker jim bo ta že znana in se jim bo zdelo samoobsebi razumljivo, da tudi v Mar. družbi živijo zdržno.
V Vrtcu je gotovo tudi umestna primerna zabava in razvedrilo. Otroci kaj radi poslušajo pesmice in povesti. Zberimo take ki imajo protialkoholno vsebino, ki svarijo pred pijačo, slikajo njene žalostne posledice in v mladih srcih se bo vzbujal vedno večji in odločnejši odpor proti pijači. Molitev nežnih nedolžnih src je gotovo Bogu še posebno všeč. Navajajmo še posebno otroke v Vrtcu, da bodo radi molili za spreobrnjenje pijancev, za razširjanje protialkoholnega gibanja in da bodo v ta namen darovali tudi sv. obhajilo. Ob kaki primerni priliki seznanimo mladino tudi praktično z brezalkoholnimi pijačami, n. pr. ob kakem izletu, na veselici itd. Ta stvar ni brez pomena, ker take pijače otroci še prav malo poznajo. Daj jim pokusiti malinovec, jabolčni biser, nektar itd. in videl bodeš, da se bodo kar oblizovali. Razloži jim, da so take pijače zdrave in da jih brez skrbi niiejo. Otroci gredo s stariši na semenj, na božjo pot, v mesto, tam res potrebujejo pijače in ob takih prilikah največkrat prelomijo abstinenco. Če vedo. da se dobe brezalkoholne pijače, ki so še bolj okusne kot vino in žganje, jih bodo tudi zahtevali. Ali ne bo to mal napredek v abstinenčnem gibanju?
Pogosto priporočajmo otrokom tudi najboljšo pijačo mleko. Mnogoštevilne mlekarne, ki rastejo kot gobe po dežju (v naši fari se zida č e t r t a) so si stekle tudi to »zaslugo«, da so. odtegnile otrokom najboljšo in najbolj zdravo hrano in pijačo; mleka so se odvadili in mnogi ga sploh ne marajo piti, ali ga sploh ne dobijo. Sedaj je moderno, da ima vsaka vas, ki ima le par kravic, tudi svojo mlekarno. Naj je še tako zadolžena, naj ji gre še tako slabo — da jo le imajo. Res dobivajo ljudje za mleko lepe denarje, a toliko več izdajo potem za čaj, kavo, žganje itd. Gotovo so mlekarne potrebne, in tudi velike koristi za ljudi, a treba tudi gledati, da ne bomo imeli, kot preveč gostiln, tako tudi preveč mlekarn.
Kaj pa se je storilo in doseglo pri odraslih? Sedaj pa povejmo, koliko je bilo predavanj o alkoholizmu, koliko časa je že ustanovljena »Sveta vojska«, koliko šteje članov, naštejmo še druge stvari, ki smo jih storili v prilog abstinenci. Te številke menda ne bodo tako velike,
da bi se jih ustrašili. Moje poročilo o tem bo kratko, ker se mi je iz kronike o protialkoholnem delu pri odraslih ravno ta list izgubil, kar pa ni velika škoda, ker je bil — prazen. Ker bi pa urednik »Zlate dobe« brez dvoma imel srčne skomine, da bi me stresel za ušesa, če bi to zvedel, naj vendar omenim, da se je tudi pri odraislih skušalo kaj storiti z razširjenjem protialkoholnega čtiva, s poukom in privatnim prigovarjanjem pri posameznikih in »z molitvijo, da bi češplje slabo obrodile«. 8 pomočjo Sv. vojske se je zabranila skrajno nepotrebna nova gostilna, za katero je naš vulgo; občinski odbor navdušeno glasoval. Izmed 10 parov, ki se jih je poročilo in iIla die magna et amara valde (sede vacante), ni nobeden napravil večje ženitnine, dasi so bili nekateri premožni. Neki ženin je imel od sorodnika — liberalnega gostilničarja — obljubljeno vse vino zastonj, ako napravi svatbo s plesom, vendar se ni udal. V našem kraju se mi zdi ta odločnost kot % čudeža. Če omenim še, da sta dva kapital - pijančka odšla v Ameriko, da je enega Bog potom 5 metrov globokega prepada poklical v deželo večne abstinence, in da jih je poleg tega ostalo še precejšnje število vrlo navdušenih za alkohol, sem o tem poglavju povedal vse, kar sem vedel.
Zoper pijančevanje lahko kaj storimo tudi pri pouku za matere. Mnoge imajo prav vzpre-jemljivo srce, rade poslušajo njim namenjene nauke in so vesele, da je tudi zanje nekaj »posebej«. Tu se jim lahko mnogo pove, kako nespametno in škodljivo je dajati otrokom opojne pijače, kako morajo biti matere trezne in zdržne ob gotovih časih, da ne bo otrok od njih podedoval nagnjenja k pijači. Ravno gospodinje in matere lahko mnogo pripomorejo k temu, da se ne ho dajalo delavcem strupenega žganja, posebno še dekletom ne. Dobre žene bodo znale z ljubeznijo in prijaznostjo tudi može odvračati od pijančevanja. Potrudile se bodo za snago in red v hiši, za dobro hrano, da bo mož vzljubil svoj dom in ob nedeljah našel zabavo in tudi kozarec vina doma, mesto da bi posedal po gostilnah. Torej pri pouku mater ne pozabite na abstinenco.
Gospodje ovenčani z nevidljivim vencem občinskega odborništva, povzdignite svoj glas v zboru modrih (!) in nastopite odločno, kadarkoli gre za to, da morete odstraniti ali preprečiti priložnost za popivanje, bodisi novo gostilno, točenje'čez uro, plese itd. Ples je tesno združen s pijačo, in gostilničarji ga radi prirejajo zato, da kaj več stočijo.
Ali se ne bi dalo doseči, da bi bile ob izletih Orlov in Mar. družb na razpolago princi-pielno le brezalkoholne pijače? Malo energije, dobre volje in radikalnosti bi bilo treba, pa bi se tudi to lahko doseglo. Kak »Orel« bi malo godrnjal, morda bi se kdo ravno radi tega izletu odtegnil, a nič ne de. Ako ga na našo organizacijo veže le pijača potem adijo, pa zdrav ostani.
Kdaj se bo kako društvo povzpelo tako visoko, da bodo na njegovi javni veselici na razpolago ne samo tudi brezalkoholne, ampak samo brezalkoholne pijače, tega dneva menda tudi še ne ve nobena pratika. Morda bi bilo radi tega malo manj udeležencev na veselici, a po veselici bi bilo tudi manj »obmejnih in obcestnih Slovencev«. Četudi bi bil materielni uspeh malo slabši, bi bil pa idealni toliko večji. Če na veseličnem prostoru navdušujemo ljudi za napredek in izobrazbo, zraven pa postavimo gostilničarja, ki sredi med sodčki in kozarci težko čaka, kdaj bo oficielni del končan, da bo začel neusmiljeno izvrševati drugo delo telesnega usmiljenja tedaj res polnimo danaidin sod in smo podobni krojaču, ki je v veliki naglici šival na vse kriplje, a pozabil narediti vozel pri niti. Res je, da bodo ljudje raditega vseeno pili na izletih, po veselicah, v gostilni itd., a mi jim k temu ne homo dajali prilike, in ob takih slučajih homo javno in radikalno manifestirali za abstinenco. Brez dvoma bomo s tem tudi več dosegli, kot pa s samimi pridigami sicut erat in principio.
Gospodje! Notranjska Pivka je sicer pohlevna reka, a pogosto prestopi bregove in napravi veliko škode. Stojmo na straži in pazimo pravočasno, da ne bo naše Notranjske pogubo-nosno preplavila tudi alkoholna »pivka«.
Nadanje selo, dne 10. oktobra 1913.
Franc Zorko.
2.	Na kaj naj pazi in"kako naj postopa dober spovednik, da bo prejemanje svetih zakramentov pri otrocih od 7. do 14. leta vredno in zares vzgojno?
Da je prejemanje sv. zakramentov vzgojno sredstvo y.av’	tem	so	vsi vzgojitelji, ki ka-
toliško vero poznajo, edini. O spovedi posebej pravi slavni Gerson, da je najsigurnejša vodnica malih h Kristusu. O sv. obhajilu pa je izgovoril jasno besedo veliki prijatelj otrok, papež Pij X. Iz tega je razvidno, da ima važno nalogo ne samo katehet v šoli, ampak tudi spovednik v cerkvi, da vse stori, da ima prejemanje sv. zakramentov
pri otrocih tudi resnične vzgojne sadove. Tu najti pravo pot, mu ne bo težko, ker so principi že dani. Nil innovetur nisi quod traditum est. Učenci morajo dobiti vso podlago v domači hiši in v šoli. V spovednici pa katehet svojo večali-manj kolektivno vzgojo v šoli individualizira. In ravno v tem poedinjenju obstoji čarobna moč spovednice. To pa tudi zahteva, da katehet sam tudi spoveduje, ker drugače ho pri vsej duhovitosti ostal teoretik, ki bo tudi kolektivno vzgojo težko do zadnjega prav vodil in ki bo nujno izgubil potrebni individualni vpliv pri svojih učencih.
Da bo prejemanje svetih zakramentov zares vzgojno, mora spovednik - katehet v prvi vrsti skrbeti za vzoren zunanji red.
Sem spada to, da določi, kolikokrat bodo prihajali k spovedi, kolikokrat pristopali k svetemu obhajilu. Treba je določiti čas, kdaj da se bo to vršilo. Prihajajo naj k spovedi, če-le mogoče m e d tednom, ker se le na ta način more vdržati red pri spovednici. Pa tudi psihološko dobro vpliva to, ker je otrok vedno optimist, torej ni da bi ga takoj uvrstili med druge grešnike. Tako otrok ne bo težko čutil, če njegov oče ne pojde celo leto k spovedi. — K spovedi naj jih ne pride preveč obenem, ampak v skupinah, ker drugače red sploh ni mogoč. Na red pri spovednici pa je treba vestno paziti, ker ravno to lahko pokvari vse sadove dobre spovedi, vzame spoštovanje do nje in jo celo primrzi. Celo na to je treba paziti, da je spovednica taka. da je sporazumljenje in občevanje med spovednikom in spovedancem lahko mogoče.
Spovednik mora varovati zunanji red tudi s tem, da zahteva, da otroci znajo spovedne molitve v kratkih, pa določenih formulah. Vsak otrok, ki že zna čitati, mora imeti dober molitvenik, ki ga zna rabiti, in sicer tudi za spoved, posebno pa za sveto obhajilo, ker bi bilo preveč, če bi mislili, da bo otrok pred sv. obhajilom in po sv. obhajilu premišljevaje molil. Na vsak način je prav, da po sv. obhajilu čez nekaj časa pride k njim duhovnik in moli skupaj z njimi zahvalne molitve. Vendar bi morda vsaj pri odraščajočih ne kazalo tega vselej storiti.
Ni brez pomena tudi to, da imajo otroci na razpolago ne samo enega spovednika, ker imajo lahko tudi svoje težave, tako da bi bila vrednost spovedi večkrat v nevarnosti, če bi bili prisiljeni iti ravno k določenemu spovedniku. Kar se dovoli popolnim, odraslim redovnim osebam, bi se ne smelo odtegniti večkrat nenavadno boječim otrokom.
Veliko važnejši pa je vpliv, ki si ga mora pridobiti spovednik pri spovedi sami, če hoče, da bo prejemanje sv. zakramentov zares vredno in vzgojno. Spovednik mora v otroku zbuditi spoštovanje in ljubezen do spovedi (in seveda tudi do sv. obhajila) in pripraviti otroka do tega, da bo sam čutil potrebo po sv. zakramentih. To sicer stori kot katehet v šoli, a neprimerno se to delo spopolni v spovednici pri vsakem posebej. Spoštovanje torej mora zbuditi do sv. spovedi. Ker ima otrok o spovedniku že itak visoke misli, mu to ni težko.
Spoštovanje da podlago ljubezni do sv. zakramentov. Ni težko zbuditi ljubezni do Jezusa v sv. Rešnjem Telesu. Če je šolska vzgoja res evharistična, potem ima spovednik lahko delo in je treba samo, da ne brani k Jezusu. Pa tudi zakrament sv. pokore mora človek v prvih letih že vzljubiti, tako da se bo veselil dneva, ko bo šel in se pokazal duhovniku. Če tega ne dosežemo pri otrokih, da ne bodo imeli spovedi za zakrament pokore ampak za zakrament ljubezni, vzgoja ni bila popolna in v pogostnem prejemanju zakramentov pri odraslih moških še dolgo ne bomo mogli govoriti. Spovednik naj zato ne bo otroku kaznujoči sodnik, ampak ljubezniv zdravnik. K prijaznemu zdravniku gre vsakdo rajši nego k osornemu sodniku.
Če bo spovednik tako ravnal, potem bo tudi v otroku zbudil globoko potrebo po sv. zakramentih, predvsem po spovedi. Otrok je skozinskoz čutno bitje. Zato mu je spovednik inkarni-rana vest (c o n-scientia). Po pouku v šoli in iz lastne izkušnje čuti, da je njegova narava slaba; zato instinktivno išče ojačenja, ker noče biti pokvarjen. To več ali manj nezavestno hrepenenje mora spovednik modro izrabiti. Tu je umesten največji optimizem. Spovednik mu pokaže spoved m sv. obhajilo kot najmočnejši sredstvi, ki ju je ravno zanj postavil Jezus Kristus, naj večji prijatelj otrok. Obenem pa mu razumljivo pojasni, da ima v spovedi to. česar v šoli ni mogoče dati, namreč individualno duhovno vodstvo. Ne mislimo, da je to samo za izvoljene samostanske duše, pri drugih pa da se moremo zadovoljiti z banalno spovedjo navadnih grehov majhne morale. Ko začuti mlada duša, pred katero stopa že zlo, individualni apel, se razveseli in neverjetno ojači. Če bo otrok čutil, da ga spovednik individualno vodi, bo pripravljen k velikim žrtvam: mlad človek je v resnici pristopen le na znotraj (Cfr L’ educa-tion du besoin de Dieu chez les jeunes gens’ v Revue pratique d’ apologetique, IX. 208—212).
V podrobnem bo obstojalo tako vodstvo v tem, da. bo spovednik najprej zlo iztrebil, potem pa vsadil in utrdil najvažnejše čednosti. Če hoče iztrebiti zlo, ga mora natančno spoznali. Zato treba po navodilu imenitnih pedagogov (Gerson, Overberg) otroka tudi za vse potrebno poprašati, posebno, dokler ne pozna njegove duše. Da pa bo to izpraševanje imelo sad, mora navajati otroka k vestnemu izpraševanju o svojem dušnem stanju, tako da se bo vselej sam obtožil. Zato naj ga navaja k vsakdanjemu izpraševanju vesti. To ga bo navdalo z veseljem, ko bo videl, da se na ta način tako lahko in sistematično ustavlja zlu. Celo partikularno izpraševanje priporočajo novejši pedagogi (Krus), češ, da se s tem zlo najzanesljiveje izkorenini tudi pri otroku.
Dobro naj pouči spovednik otroka o pomenu skušnjav za krščansko življenje. Zbuja naj v njegovem srcu pred vsem globoko zaupanje, da bo z božjo pomočjo lahko premagal zlo. Če dandanes izginja vera iz človeških src, je temu neredko krivo to, ker je poprej izginilo zaupanje v premago zla. Da je toliko izmozganih volj, ali ni krivo to, ker ni upanja, ne v Boga ne v sebe? Otrok, ki je dobil zaupanje in pogum, bo vesel samega sebe in bo iskal te moči še nadalje v zakramentih.
Spovednik bo delal tudi pozitivno, to se pravi, zasadil bo v srce otrokovo vsaj glavne čednosti, ki imajo za mlado življenje samo, predvsem pa tudi za poznejše največ pomena. Če se mu to posreči, potem bo vprašanje o vrednem prejemanju sv. zakramentov nepotrebno. Vse se da obseči v starem navodilu: Moli in delaj! Torej: pobožnost, življenje s cerkvijo in resno delo, ki je najmogočnejša opora čednostnemu življenju, oziroma povečini izraz takega življenja. V spovednici pritiskaj na to, da gotovo moli vsako jutro in vsak večer in ob skušnjavah! Navajaj ga k pokorščini z močnimi nagibi! Ne pozabi resnicoljubnosti, ki se zahteva predvsem tudi pri spovedi. Zelo previdno je treba tu ravnati posebno pri deklicah. Koliko jih je, ki opuste sv. zakramente, ker so zamolčavali!
Vendar se je ogibati prenapetosti. Posebno treba poudarjati razliko med malim in velikim grehom pri spovedovanju, posebno, da ni treba števila pri malih grehih.
Tretja čednost, ki je najlepše zagotovilo vrednega prejemanja sv. zakramentov, je sveta čistost. Tu mora porabiti duhovnik vse sile, da se otroku v poznejših letih prejem sv. zakramentov — kakor navadno — ne bo ravno za-
raditega primrzil. Navodila najde v naši Synodi. Duhovnik tu previdno lahko izvrši trojno nalogo: zabrani nenadne napade (slaba družba, podobe, kinematografi), porabi konkretni slučaj, ki je samo skušnjava, da nekoliko posveti v nejasnost in tretjič, da splošno ojači voljo proti neizogibnim razodetjem (Cfr. M S. Gillet, domini-cain, Innocence et Ignorance. Paris-Lethielleux). čimveč uspehov bomo imeli v tem stremljenju samem, temrajši bo hodila mladina k spovedi.
Sploh bodimo optimisti! Največkrat se prejemanje zakramentov primrzi v šolskih letih, ne pa pozneje, čeprav se tega človek ne zaveda. Mlad človek ne mara mehanizma, ki je za nas včasih lagodnejši. Hodil je k spovedi k strogemu sodniku, ki ga ni dvigal, ampak le šablonsko odpravljal. Otroka je treba vzeti v naročje, in sicer vsakega posebej. Tako bo spovednica res pendant šoli in otroci, ki se bodo s težkim srcem poslovili iz šole, bodo še temrajši prihajali h katehetu — spovedniku, in to tembolj, čim hujši bodo časi za mladino; kajti vsak si bo veselo priznal: »Še nikdar mi nihče ni tako govoril«. Tako se bo tudi uresničilo, kar pravi sv. pismo: Adolescens juxta viam suam etiam cum senuerit, non recedet ab ea.	Josip	Šimenc.
3.	Kako naj se uredi spovedovanje .. .
Kako naj se uredi spovedovanje, da ne bo prevelike goječe v sobotah ali pred prazniki zvečer in pa v nedeljo ali v praznik zjutraj, s posebnim ozirom na mladeniče, može in šolsko mladino? tako se glasi naslov tretje razprave, ki je določena za letošnjo pastoralno konferenco. Ako primerjamo besedilo naslova te razprave z namenom, ki naj bi se s to razpravo dosegel, se brž pokaže, da je namen š i r ši, kakor pove besedilo. Namen je brez dvoma ta. da.se pridobe za po gosto sv. spoved tudi možje in mladeniči in šolska mladina, ali pravzaprav, ker je sv. spoved le priprava za sv. obhajilo: da se pri vseh vernikih, možeh in mladeničih in šolski mladini, in ne samo pri nekaterih pobožnih ženah, doseže pogosto sv. obhajilo. Gre se torej za pogosto sv. spoved kot sredstvo in za pogosto sv. obhajilo kot glavni namen.
I.	Nujnost pogostega sv. obhajila. Ako hočemo okrepiti pravo versko življenje in pravo versko zavest, skratka: ako hočemo, da bomo sad odrešenja vedno v sebi čutili, nimamo ničesar nujnejšega, kakor pridobiti vse ljudstvo, torej tudi može in mladeniče in šolsko mladino
za pogosto sv. obhajilo. Evharistija je rešilni zakrament, evharistija je zakrament življenja, evharistija je pogoj, da vedno v sebi občutimo sad odrešenja. Evharistija je temelj za odrešenje, temelj, ki ga je položil Kristus, in drugega temelja namesto tega nihče ne more položiti, in če ga poskuša položiti, bo oropal krščansko ljudstvo vednega odrešenja. »Ta zakrament je« — kakor piše rajnki papež Leon XIII. v svoji prelepi oporočni okrožnici »Mirae caritatis« — »ta zakrament je in ostane središče vsega krščanskega življenja. Ta zakrament je duša Cerkve. Odtod ima Cerkev vso s v o j o m o č, vso slavo, vso raznotero lepoto nebeških darin, odtod vse dobro. Posebno si je treba prizadevati,. da med katoliškimi narodi zopet pride v navado večkratno sv. obhajilo. Treba je i z -rvati vse nasprotne predsodke, pr e -gnati prazne st ra hi o ve, pobiti slepilne pomisleke; zakaj gre za stvar, ki je pač ni bolj koristne vernemu ljudstvu, da se poživi i n n h r a ni v njem krščanski du h.« Tako Leon. In Pij X. si je izbral za svoje geslo:	Vse prenoviti v Kristusu.
Kako misli on doseči to prenovljenje, izpričujejo za'dosti njegovi vele važni in že številni evharistični odloki. Gre nam torej končno v tej razpravi za splošno pogosto sv. obhajilo in za sveto spoved toliko, kolikor je potrebna za pogosto sv. obhajilo.
II.	Ovire. Glede potrebnosti spovedi z a s v. o b h a j i 1 o pa obstoji še precej nejasnosti deloma še med duhovščino, še bolj pa med ljudstvom. Vsled dosedanje stroge janzenistično pobarvane prakse, po kateri je bilo sv. obhajilo brez spovedi med širšim ljudstvom skoraj čisto neznana stvar, si še zdaj komaj kdo upa brez spovedi k sv. obhajilu zlasti ako je preteklo od spovedi že več dni. Ta strogost je pretirana in je ena največjih ovir za pogosto sv. obhajilo. Sveta Cerkev izrečno zahteva za sv. obhajilo le stan milosti in pobožen namen, ta stroga praksa pa dostavlja še zahtevo spovedi in s tem silno ovira in obtežuje pogosto sv. obhajilo. Ta praksa je vzrok, da oblegajo spovednice vedno iste pobožne duše, večinoma ženske, in s tem odganjajo od spovednic tiste, ki jim je spovednica mnogo, mnogo bolj potrebna. Navadni čas za spovedovanje je večinoma povsod v soboto zvečer in ob praznikih zjutraj. Ako še ta čas okupirajo pobožne ženske, je res vprašanje, kdaj naj tisti, ki so bolj potrebni, predvsem možje in mladeniči, hodijo k spovedi. Takim ženskam ie treba na vsak način določiti kak drug dan za spoved. Ako
pa ne utegnejo, ali ako duhovnik sam ne utegne, je veliko bolj prav naročiti jim, naj redkeje k spovedi hodijo, da ne bodo spodrivale drugih bolj potrebnih.
Sploh se pa zdi, da se mi pri naših razmerah s takoimenovano pobožnostim spovedjo razmeroma preveč ukvarjamo. Neka knjižica, ki jo je spisal kanonik dr. Štefan Antoni in ki jo je tudi Pij X. sam toplo priporočil, govori o tem takole: »Ako duhovniki hočemo, da vsakdanje, ali vsaj pogosto sv. obhajilo in splošno sv. obhajilo ob nedeljah in praznikih ne ostanejo samo sanje in prazna domišljija moramo delati na to, da postanejo one ne naravnost potrebne spovedi redkejše, in moramo ljudi tako vzgojiti, da bodo mirno in zadovoljno, če mogoče vsak dan, hodili k sv. o b -hajilu tedne in mesece tudi brez sp o-vedi, ako je treba, če le niso gotovi, da so po zadnji spovedi storili kak smrtni greh.« In zopet: »Ali je mogoče, da bi vsi dobri kristjani vsak teden šli k spovedi? Bila bi norost misliti kaj takega Kako bi bilo mogoče vsak teden iti k spovedi toliko in toliko dobrim kristi-janom, ki so vedno vsak dan naporno vpreženi? rokodelci, poljedelci, zakonske žene, otroci, ki so odvisni od starišev? Mogoče bi bilo samo ob nedeljah zjutraj. Ali bi pa mogli vsi? Ako pa ni spovednika? ako je pa okoli spovednice vse polno ljudi, ki so prej prišli? In če bi bilo zadosti spovednikov, ali bi pa imeli ti dovolj časa, da poleg toliko spovedovanja opravijo tudi svoje druge duhovniške dolžnosti? Sv. Alfonz piše, da je bilo do osmega stoletja v navadi spovedovati se le smrtnih grehov. Odkod torej ti predsodki? »Jan-zenizem je« — piše sloveči De Segur, »ki pod pretvezo večje svetosti na škodo sv. obhajila preveč hvali spoved, utruja z malenkostmi, dela napačno vest in napravlja satanu nepopisno veselje, ko nas iz spoštovanja zadržuje od sv. obhajila, ki je vendar živo ognjišče svetosti.« Ko bi bila potrebna vsaktedenska spoved bi bili prisiljeni reči:	Zbogom pogosto in
vsakdanje sv. obhajilo vsaj na tistih krajih, kjer je pomanjkanje spovednikov.«
Tako govori o pobožnostni spovedi omenjena knjižica. In kar je posebno treba pripomniti, knjižica, ki je od sv. Očeta toplo priporočena! Da se sv. Oče strinja s to knjižico tudi glede pobožnostne spovedi, izpričuje njegov odlok, s katerim je določil, da zamorejo tisti, ki hodijo pogosto k sv. obhajilu, prejeti vse popolne odpustke tudi brez spovedi, ki se sicer zahteva za prejem popolnega odpustka. Bodi zadosti o tem!
Nikakor ni moj namen jemati ugled zakramentu pokore ali omalovaževati njegov pomen le na to hočem opozoriti, da je omejitev pobožnostnili spovedi eno glavnih sredstev, da se pospeši nujno potrebna spoved tudi pri možeh in mladeničih, za katero prihajajo v prvi vrsti v poštev nedeljska in prazniška jutra.
Kaj naj še pomaga omejevati preveliko gnječo pri nedeljskem in prazniškem spovedovanju? Treba bi bilo ljudem napraviti nekak red, kedaj pride na koga vrsta. Na deželi bi se dale kar posamezne vasi določiti na posamezne nedelje in praznike. Iz dotične določene vasi bi vsi imeli za tisti dan prednost pri spovednici, drugi od drugod bi prišli šele za temi na vrsto. V Ljubljani pa žalibog pri sedanjih razmerah ni izvedljivo kaj takega. Pred meščani, zlasti pred možmi in mladeniči, kakor znano, ni treba gnječe odpravljati, ampak ... ampak resno misliti, kako jih pridobiti kaj za spoved. Tako dobi prvotno stavljeno vprašanje za Ljubljano novo smer, namreč: kako pridobiti meščane, zlasti može in mladeniče, za spoved.
III.	Sredstva, kako pridobiti meščane, zlasti može in mladeniče, za spoved. Glede mož in mladeničev pridejo za spoved predvsem v poštev nedelje in prazniki. Druge dni jim je pri sedanjih razmerah malodane onemogočeno k spovedi priti. Ako omejimo, oziroma na druge dni preložimo pobožnostne spovedi, ostanejo nedelje proste za može in mladeniče. Za otroško spoved je itak gotovo določiti drug dan, najprimerneje sredo po šoli, da morejo otroci drugi dan, v če« trtek, ki je šole prost, k obhajilu. V tem smislu smo se že enkrat dogovarjali na konferenci Sodalitatis, samo da smo se premalo konkretno dogovorili kdaj, kje in kdo bo spovedoval, in kako naj se otrokom naroči, da naj k spovedi prihajajo. Za enkrat bi pač zadostovalo spovedovanje otrok ob sredah v eni cerkvi. Pač pa naj bi bila drugi dan za te otroke v primernem času skupna sv. maša in sv. obhajilo med mašo in glasne skupne mašne in obhajilne molitve. Za šolo na vadnici smo že tako poskušali in se je dobro obneslo. In čim manjši otroci bodo zana-prej hodili že k obhajilu, tem večja bo potreba skupnega sv. obhajila, ker mali otroci si sami še ne bodo znali pomagati in bi jih tudi stariši ne pustili brez nadzorstva k spovedi in k obhajilu. Najlepše in najlažje je, ako jih nadzoruje eden ddhovnilcov in jim molitve stavek za stavkom narekuje, otroci pa gledajo v Šolske molitvenike in ponavljajo za njim.
Ako se torej preloži otroško spovedovanje
in omeji oziroma preloži na druge dni tudi pobožnostim spovedovanje, ostanejo nedelje in prazniki bolj prosti za može in mladeniče. Ker je pa že kar gotovo, da bo ženstvo vkljub nasprotnim odredbam še vedno zelo pritiskalo na nedelje in praznike, naj se vsaj za gotovo določi za može ena stran pri spovednici, najbolje tista, ki jim j,e ljubša in pripravnejša. Ne zadostuje pa kaj takega samo oznaniti, ampak stalni napisi bi morali biti pri vsaki spovednici, kje je moška in kje ženska stran, in da naj se nedelje in prazniki kolikor le mogoče prepuste možem in mladeničem.
Tako bi bilo preskrbljeno za može in mladeniče bolj preprostih stanov, ki prihajajo zgodaj v cerkev. Kaj pa je z gospodo, ki prihaja k maši bolj proti poldnevu? Kdaj bo hodila ta k spovedi? Mi sedimo v spovednicah samo zjutraj, gospoda pa prihaja v cerkev bolj proti poldnevu. In takrat navadno ni nikogar več v spovednici. Ali je pri teh razmerah kaj čudnega, da gospoda izvaja kratkomalo konsekvenco, da njej ni treba hoditi k spovedi, ker se ob njihovih urah ne spoveduje več? Za gospodo bi bilo na vsak način treba uvesti spovedovanje ob poznejših urah, ako jo hočemo pridobiti za spoved. In tako pozna spoved bi bila res bolj samo za gospodo, kajti preprosto ljudstvo takrat navadno že odide. In kako bi bilo bržkone gospodi s tem ustreženo! Kaj ne poznamo inteligence, kako nerada se meša med preprosto ljudstvo? — Ali smemo mar res pričakovati, da se bodo inteligentni gospodje in gospe uvrščali med kmečke cekarje, ali da bi celo, zlasti o velikonočnem času. čakali med čikarji in žganjarji, ki se iz cele dežele zatekajo v Ljubljano k spovedi? In to čakanje cele ure in ure! Ali se ga bo kedaj navadil meščan? in ali bo pri sedanjih razmerah, ko smo povsodi tako navajeni točnosti in se vse tako točno ob gotovih urah pričenja tako marsikdo sploh mogel toliko časa čakati pri spovednici? Kako bi kaj, recimo kakemu duhovniku, ugajalo stati med ženicami s cekarji in nevšečnimi možakarji in čakati celo uro pri spovednici na spoved? In ali mislimo, da bi se inteligenten človek iz mesta lažje sprijaznil s to mislijo? — Kar se tiče spovednika, odrasel inteligenten človek tudi ne bo z vsakim zadovoljen, ampak zaupal bi se le uglednemu izkušenemu duhovniku, ki mu imponira z nastopom in dolgotrajno izkušnjo.
Pa recimo, da bi se glede spovedovanja vse to, o čemer smo dosedaj govorili, izvedlo, ali smemo že pričakovati, da bo gospoda, da bodo zlasti možje in mladeniči res hoditi k spovedi in
24
se poprijeli tudi večkratnega sv. obhajila? Mislim, da smem za gotovo reči: še ne bo pomagalo in še ne bodo hodili, vsaj veliko ne.
In zakaj ne? Vzrok temelji še bolj globoko: V Ljubljani žive ljudje, ki sicer hodijo še k maši, a ne slišijo leta in leta nikoli božje besede. V Ljubljani hodi k pridigam prav malo ljudi; k pridigam hodi v Ljubljani neki stalen kontingent, obstoječ po večini iz ženske služinčadi, in ta hodi po vseh cerkvah k vsem pridigam, da dobi vtisk, kakor da so pridige dobro obiskane, v resnici je pa število ljudi, ki hodijo k pridigam, silno majhno, neprimerno veliko večje število ljudi pa je nedeljo za nedeljo, mesec za mesecem in leto za letom brez pridige. In tu notri je pravi vzrok liberalizma Ljubljane in nezaslišanega zanemarjenja velikonočne dolžnosti.
Seveda ni tako samo v Ljubljani, ampak tudi drugod po drugih mestih, in drugod še slabše, kakor pri nas.
Toda ali smemo omalovaževati to dejstvo, ali smemo omalovaževati pomen božje besede? Ali ni božja beseda seme, kakor pravi Zveličar sam? In ako je seme, kaj sledi iz tega? Seme se mora vsej ati, drugače je absurdno misliti, da bi kaj zrastlo, in seme raste samo tam, kjer se je vsejalo. Mi pa pri večini ne sejemo semena in hočemo žeti, kjernismo sejali. Dokler ne uredimo pridig tako, da bo ob nedeljah vsak človek pri pridigi, je škoda misliti, da bo kdaj mesto res krščansko, da bodo ljudje res izpolnjevali velikonočno dolžnost in to tudi gospoda in tudi možje in mladeniči.
Mi podcenjujemo moč besede božje. Beseda božja je kladivo, ki vse raztre (Jer. 23, 29). A kako naj raztira kladivo, ki leži neuporabljeno, ali ki sicer pada, pa ne na tisto, kar hi moralo raztreti? Beseda božja je ogenj (Jer. 23,29), ki vse raztopi in raztaja. Ali kako naj topi in taja ogenj, ako so stvari, ki bi se morale raztopiti in raztajati daleč, daleč od ognja? Beseda božja je dvorezen m e č , ki sega do kosti in mozga (Hebr. 4, 12), a kako naj sega meč do kosti in mozga tam, kjer ga nihče ne suče? Nekdaj so vse drugače vpoštevali moč božje besede. »Non minus est verbum Dei quam corpus Christi«, piše sv. Avguštin in torej pripisuje besedi božji enako velik pomen kakor sv. Rešnj,emu Telesu. Apostoli niti krščevati niso hoteli sami, samo da so imeli več časa za oznanjanje besede božje. Kristus sam je ves čas svojega javnega delovanja porabil ravno za oznanjevanje besede božje. Pač še vedno velja Pavlov izrek: »Kako bodo vanj verovali, o katerem niso slišali? (Rim. 10, 14.)
Ker je torej božja beseda tako velikega pomena za krščansko življenje, zato ni nič čudnega, ako tisti kraji, kjer ljudje ne poslušajo besede božje, izgube pravega duha in nekako podivjajo. Zanimiv slučaj mi je znan iz zatiške okolice. Ko so se priselili v Zatičino menihi, bilo je naenkrat v tej fari ob nedeljah mnogo tihih maš. Ljudje so se navadili nanje in začeli opuščati farne maše in pridige. Celo iz sosednjih župnij so se ljudje navadili hoditi v Zatičino k tihim mašam brez pridig. In posledica? Liberalizem in podivjanost, in liberalni časniki so se tako množili, da so sosednji župniki naravnost zahtevali, naj se vse maše opravljajo tako, da bodo ljudje zopet prisiljeni biti tudi pri pridigi. Slišati je, da se je temu tudi res ugodilo.
»Toda v Ljubljani je dosti pridig«, sliši se splošno. »Kdor hoče, lahko gre«. Res jih je dosti, včasi še preveč, a večina ljudi le ne hodi k pridigam, in to je, za kar se gre. Priliko imajo, sko-ro zadostno priliko, a uspešne prilike, da bi se je tudi res poslužili, pa le ni. Kaj pomaga tudi zadostna prilika, če pa ni uspešna! Gratia sufficiens — uče teologi — je tudi zadostna za zveličanje, a uspešna, efficax, pa le ni; da se človek tudi res zveliča, mora mu biti dana gratia efficax, ne samo sufficiens. In zato kličejo teologi: a gratia sufficienti, lihera nos. Domine et da nobis efficacem! Tako bi tudi človek pri pogledu na Ljubljano najrajši zaklical: a praedicatione sufficienti libera nos, Domine, et da nobis efficacem! to se pravi, tako urejeno pridigova-nje, da bodo ljudje prisiljeni pridig udeleževati se. To pa bi se doseglo s kratkimi, kvečjem desetminutnimi pridigami vsaj pri tistih mašah, ki so najbolj obiskane, v stolnici na primer pri 8., 9. in pol 12. maši. Prepričan sem, da bi bili ljudje tega zelo veseli in da bi se tudi uspehi gotovo pokazali. Tako je že uvedeno v Feldkirchnu, v redemptoristovski cerkvi na Dunaju, po nekaterih krajih v Belgiji in Ameriki, in povsod z velikimi uspehi.
K maši ljudje v Ljubljani še hodijo in dokler še hodijo, jih še moremo pridobiti za praktično krščanstvo s pomočjo besede božje. Kadar pa bodo tudi to opustili, kakor je to že zdaj po drugih mestih, in jih niti predse ne bomo dobili več, potem pa v resnici postane položaj obupen. Torej najprej je treba s pomočjo besede božje vzbuditi zmisel in čut potrebe svetih zakramentov, potem pa treba dati tudi meščanstvu primerne priložnosti za spoved in sv. obhajilo. Ako bo kladivo, ki vse raztre, kladivo božje besede padalo na pravi kraj, bo tudi tam vse raztrlo;
ako bo ogenj, ki vse raztopi, ogenj božje besede, gorel na pravem kraju, bo tudi tam vse raztopil; ako se bo na pravem kraju sukal dvorezni meč božje besede, bo tudi tamkaj segal do kosti in mozga in razsojal srčne misli in naklepe. Saj je božja beseda še »živa in krepka in ostrejša od vsakega dvoreznega meča«. (Hebr. 4, 12.)
Andrej Zupanc.
Casus.
Probus, parochus novus, consilium cepit reformationem perficiendi parochiae suae in capite et membris. Initium fecit a domo Dei. Quem in finem ante omnia cum fratribus suis sacerdotibus convenit, ut ordinem cultus divini diligenter omnino secundum praescripta ecclesiae observare statuant. Dein viribus unitis abusus et defectus in festorum sanctificatione occunentes eliminare contendunt. In primis frequentiam sacrorum et devotionem debitam infra missam augere student. Nam multi ex causis levioribus missam audire negligunt, veluti: hi ob diversos labores domesticos, ob difficultatem itineris tempestate adversa, ob insufficientiam vestimentorum in pueris et feminis; alii seducuntur a peregrinis huc confluentibus diebus festivis montes conscensuris, quibus mercedis causa servitia sua praestant. Nonnulli etiam retinentur a cauponibus et mercatoribus in tabernis, ne assistant missae. Parochus de his malis vehementer dolet, et precibus et monitis ea emendare festinat.
Hinc quaeritur:
1. Quaenam sunt causae a missa excusantes?
2. Quid tenendum de causis hic allatis?
3. Quibus mediis disciplinam laxam reparare potest?
Quaeritur 1. Quaenam sunt causae a missa excusantes?
Resp. ad 1. Causae istae recensentur in omni libro theologiae moralis. Cfr. Noldin, de praeceptis, n. 267 et sqq.
Quaeritur 2. Quid tenendum de causis hic allatis?
Resp. ad 2. Excusationes parochianorum debet parochus audire et dijudicare.
a)	Primo »labores domesticos« praetendunt, ut causam excusantem.
Labores domestici necessarii, qui differri non possunt absque notahili damno vel eius gravi periculo excusant fideles a peccato.
In hac re distinguere debemus, utrum »ommissiones« istae raro occurrant, an vero saepe et quasi ordinarie ita fiat? Si raro talis labor accidit, homo sibi efformet conscientiam
certam, prouti potest, referendo postea rem ad confessarium probandam. Si vero frequenter sacrum omittendum esset, parochum vel confessarium quisque consulat, ut sibi solidam in posterum regulam constituat.
b)	»Difficultates itineris tempestate adversa« proferunt.
Generatim loquendo hoc potest esse causa excusans, in singulis tamen casibus excusatio dependet a circumstantiis loci et personae, quas parochus ex aequo judicare debet.
c)	Frequenter feminae et juniores liberi 'defectum vestimentorum«, ut causam excusantem habent.
Certe requiruntur vestes mundae, honestae et statui fidelium convenientes in sacro publico frequentando. Quid vero omnino sufficiat, multum a circumstantiis pendet. In regionibus nostris tempore aestivo juniores pauperum nudis pedibus, sine toga et aliis superfluis vestimentis assistere possunt sacro, hieme autem non possunt.
Parentes liberis suis et maritus uxori suae necessaria vestimenta parare debent tempore opportuno, ne peccati alieni rei fiant. Nam excusari non possunt a peccato gravi homines leves, qui in potum superfluum facile centum coronas impendunt, pro veste suorum necessaria decem errogare non possunt.
d) »Alii seducuntur a peregrinis, quibus servitia sua praestant.« Quando haec ratio sufficienter excusare potest? — Diversa principia hic applicari debent et in singulis casibus pendet solutio a congrua eorum applicatione.
Auctores proferunt ut causam excusantem »damnum emergens« et »lucrum cessans«; facilius tamen excusat damnum quam lucrum. Nam lucrum debet esse extraordinarium, id est lucrum, quod alio tempore et alio modo aquiri non potest; et lucrum hoc duplo majus sit, quam ordinarium diei lucrum. Si opus hoc lucrum ferens est simul opus servile, major ratio requiritur, ut fiat licite. Si homines hoc opus scandalizat, etiam hoc auget causam excusantem. Cavere quoque debent illicitam cooperationem ad peccata aliena. Omni die dominica omittere sacrum propter lucrum extraordinarium, certe non licet.
e) Caupones et mercatores solent retinere homines in suis officinis plerumque lucri causa, aliquando etiam ex odio in ecclesiam vel parochum. Hoc seductorum genus est pessimum, contra quod pugna fortiter gerenda est usque ad exstirpationem eorum.
Tales causas contra legem apponere — vel jam exstantes non amovere — non licet directe, nec indirecte, nisi quando lex demum post tempus notabile urget. (Cfr. Noldin, de princip.)
Quaeritur 3«: Quibus mediis (parochus) disciplinam laxam reparare potest?
Resp. ad 3. Conditio necessaria ex parte parochi est haec, ut missam celebret digne et dovote; vota quoque et commoda suorum quoad locum, tempus et alia benigne respiciat. Nam magni defectus in sacris peragendis possunt etiam homines bonos repellere ab ecclesia.
Primum medium est ordinarie sufficiens et solida institutio fidelium in doctrina Christiana in genere et in praeceptio de festorum sanctifh catione in specie; nam multi gravitatem obliga tionis vix perspiciunt et causas quascumque iam satis graves et excusantes esse putant.
Multum iuvat parochum plena consignatio eorum, qui sacra debita frequentare negligunt,
praesertim si rationes eorum excusantes vel malam voluntatem ipsam cognoscat. Ad munera parochi spectat cognoscere oves suas, quid agant quales tentationes et indigentias habeant. Nam raro sufficit ex ambone monere omnes auditores ad frequentiam sacrorum — sermones universales sunt minus utiles, eo quod actiones sint in particularibus (S. Thomas) — plerumque necessc est singulos pecefttores paterne monere et corrigere.
Praeterea in montanis parochus peculiarem instructionem tradere debet viris, qui se duces et comites locare solent peregrinis in montes ascensuris.
His mediis plurimi ad officia sua rite adimplenda revocantur. Contra inobedientes poenas canonicas adhibeat; nam si monitio paterna nil proficit, rem ad Ordinarium deferat, qui contumaces peccatores puniet.
136.
Nabirka milih darov za pogorelce v Gaishornu.
C. kr. deželno predsedništvo za Kranjsko je poslalo z dopisom z dne 17. novembra leta 1913., št. 4168/pr., semkaj naslednji poziv:
Poziv !
Dne 17. oktobra t. 1. je nastal v vasi Gais-horn, politični okraj Liezen na Štajerskem, požar, ki je uničil z župniščem vred 50 poslopij z vsemi pridelki in premičninami.
Pogorelci, ki so izgubili vse svoje imetje, so brez postrešja v skrajni bedi in torej pomoči od drugod nujno potrebni.
Da se jim olajša beda, razpisujem s tem na prošnjo gospoda c. kr. namestnika na Štajerskem in vsled pooblastila njegove ekscelence gospoda c. kr. ministra za notranje stvari nabiranje milih darov po vsej kronovini Kranjski.
Darila se sprejemajo pri c. kr. deželnem predsedstvu, pri mestnem magistratu v Ljubljani in pri vseh okrajnih glavarstvih, razglasila se bodo v uradnem listu »Laibacher Zeitung« in odkazala svojemu namenu.
Aufruf!
Am 17. Oktober 1913 ist in der Ortschaft Gaishorn, politischer Bezirk Liezen in Steiermark, ein Schadenfeuer zum Ausbruche gekommen, welchem nebst dem Pfarrhofe über 50 Objekte samt allen Vorräten und Fahrnissen zum Opfer gefallen sind.
Die Abbrändler, welche ihre gesamte Habe verloren haben, sind obdachlos der bittersten Not preisgegeben und daher der auswärtigen Hilfe dringend bedürftig.
Zur Linderung dieser Not schreibe ich hie-mit über Ersuchen des Herrn k. k. Statthalters in Graz und über Ermächtigung Seiner Exzellenz des Herrn k. k. Ministers des Innern eine Sammlung milder .Gaben im ganzen Kronlande Krain aus.
Spenden werden beim k. k. Landespräsidium, beim Stadtmagistrate in Laibach, sowie bei allen k. k. Bezirkshauptmannschaften entgegengenommen, in der »Laibacher Zeitung« veröffentlicht und ihrer Bestimmung zugeführt werden.
čč. gg. dušnim pastirjem se vsled tega naroča, naj oklic oznanijo s prižnice, nabrane darove pa odpošljejo na svoje mesto.
137.
Verskozakladni davek za 1.1911—1920.
C. kr. deželna vlada za Kranjsko sporoča z dopisom z dne 25. t. m., št. 21.893, semkaj:
Mit dem Erlasse des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 29. Juli 1913, ZI. 1.101/K. U. M., ist die beiliegende, gleichzeitig im Reichsgesetzblatte Nr. 161 ex 1913 verlautbarte Verordnung mit dem Aufträge herabgelangt wegen Neubemessung der Religionsfondsbeiträge mit tunlichster Beschleunigung das Erforderliche zu veranlassen.
Auf die wohldort mit der geschätzten Note vom 21. Septemher 1910, ZI. 3.651, angeregte Erhöhung der Kompetenzen konnte das genannte Ministerium dermalen nicht eingehen.
In Entsprechung obigen Ministerial-Erlasses wird das hochwürdige fürstbischöfliche Ordinariat ersucht, von allen jenen Pfründen (Kanonikaten, selbständigen Seelsorgern, Ililfs-priestern, einfachen und Kuratbenefizien), deren Ertrag die den Inhabern derselben gebührende Kongrua-Ergänzung (ohne Quinquenalzulagen) im Sinne des Gesetzes vom 19. September 1898, R. G. Bl. Nr. 176, übersteigt ferner von jenen regulären Kommunitäten und weltgeistlichen Korporationen mit ungeteilter Dotation, we 1 che keine Dotation aus dem Religionsfonds beziehen, die im Sinne des § 2 der Ministerial-Verordnung vom 21. August 1881, R. G. Bl. Nr. 112, vorzulegenden Bekenntnisse betreffend das Vermögen von noch nicht 10jähriger Besitzdauer, bezw. die negativen Anzeigen abzuverlangen und dieselben bis Mitte Jänner 1914 anher vorzulegen.
Diese Einbekenntnisse sind nach dem Stande vom 1. Jänner 1911 in sinngemäßer Anwendung der Vorschriften der Finanz-Min. Vdg. vom 10. Oktober 1910, R. G. Bl. Nr. 186, zu verfassen.
Weiters beehrt sich die Landesregierung das hochwürdige fürstbischöfliche Ordinariat zu ersuchen, eine im Sinne der §§ 4—23 der Min. Vdg. vom 21. August 1881, R. G. Bl. Nr. 112, in einem Exemplar zu verfassende Fassion des Bistums Laibach bis Mitte Jänner 1914 gefälligst vorlegen, sowie alle Inhaber (Vorstände) jener Pfründen (Kanonikats-, Pfarr-, Hilfspriester-, einfache und Kurat- Benefizial-Pfründen), regulären Kommunitäten und weltgeistlichen mit ungeteilter Dotation, deren Einkommen die mit dem Gesetze vom 19. September 1898, R. G. Bl. Nr. 176, bestimmte Kongrua (ohne Quinquenalzulagen). bezw. die gesetzliche Kompetenz überschreitet,
zur Vorlage eben solcher Fassionen bis zum gleichen Zeitpunkte auffordern zu wollen.
Den zur Vorlage gelangenden Fassionen wollen die bezüglichen Kirchenrechnungen für das Jahr 1910 gefälligst zugelegt werden.
Dotična ministrska odredba se glasi:
Verordnung des Ministers für Kultus und Unterricht und des Finanzministers vom 29. Juli 1913, R. G. Bl. Nr. 161, zur Durchführung des Gesetzes vom 7. Mai 1874, R. G. Bl. Nr. 51, über die Religionsfondsbeiträge für das Dezennium 1911 bis 1920.
Die Bemessung der Religionsfondsbeiträge für das Dezennium 1911 bis 1920 hat bis auf weiteres unter sinngemäßer Anwendung der Bestimmungen der Ministerialverodrdnung vom 21. August 1881, R. G. Bl. Nr. 112, und unter Berücksichtigung folgender Abänderungen zu erfolgen:
An Stelle des im § 2, Alinea 2, bezogenen Finanzministerialerlasses vom 2. Juli 1880, R. G. Bl. Nr. 102, hat die Verordung des Finanzministeriums vom 10. Oktober 1910, R. G. Bl. Nr. 186, betreffend die Einbekennung des dem Gebührenäquivalente unterliegenden Vermögens für das VII. Dezennium, zu treten.
Die gemäß § 4 der Ministerialverordnung vom 21. August 1881, R. G. Bl. Nr. 112, vorzunehmende Einkommensberechnung hat derart zu erfolgen, daß das betreffende Einbekenntnis den Stand der Einnahmen und Ausgaben des dem Beginne der Bemessungsperiode vorangegangenen Jahres einzugeben hat.
Das Einkommen aus Grund und Boden und das aus Naturalien fließende Einkommen ist nach den für die Grundsteuer zu ermittelnden Katastraldaten einzusetzen.
Das Einkommen aus gewerblichen Betrieben (§ 6, Alinea 2) ist in der Weise zu berechnen, daß dasselbe mit dem zwanzigfachen Betrage des Durchschnittes aus der in den Jahren 1908 bis 1910 für den einzelnen Betrieb gezahlten Erwerbsteuer ohne Zurechnung der zu derselben eingehohenen Zuschläge anzünehmen ist.
Wenn aber gewerbliche Betriebe verpachtet sind, ist der daraus erzielte Pachtzins als Einkommen einzubekennen.
Den im § 9, Punkt 3, der zitierten Ministerialverordnung angeführten Assekuranzauslagen sind auch die vom Religionsfondsheitragspflich-
tigen auf Grund einer ihm gesetzlich obliegenden Verbindlichkeit zu leistenden Beiträge zur Unfalls-, Kranken- und Pensionsversicherung gleichzuhalten.
Versicherungsbeiträge, durch welche jene Entschädigungsansprüche gedeckt werden sollen, welche zu Lasten des Religionsfondsbeitragspflichtigen aus der gesetzlichen Haftpflicht für Unfälle bei gewerblichen Betrieben eventuell entstehen können, sind nur in dem Falle zur Anrechnung beim Religionsfondsbeitrage geeignet, wenn der Beitragspflichtige sich gleichzeitig des Anspruches begibt, für den betreffenden Entschädigungsbetrag selbst die Anrechnung zum Religionsfondsbeitrage zu begehren. Die Bewilligung zur Anrechnung solcher Versicherungsbeträge bleibt jedoch in jedem einzelnen Falle der Schlußfassung des Ministers für Kultus und Unterricht Vorbehalten.
An Stelle der Bestimmung des § 9, Punkt 6, treten nachfolgende Anordnungen:
Falls einzelne geistliche Personen oder Anstalten ihrer durch das Gesetz vom 16. Dezember 1906, R. G. Bl. Nr. 1 ex 1907, festgesetzten Versicherungspflicht dadurch Genüge leisten, daß sie in Ersatzverträgen die Verpflichtung zur Auszahlung der Ruhegenüsse ihrer Bediensteten übernehmen, kann die Anrechnung der bezüglichen Ruhegenüsse als Ausgabspost nur unter der Bedingung beansprucht werden, daß die be-
treffenden Verträge, abgesehen von der gemäß § 67 des zitierten Gesetzes für die Ersatzverträge als solche erforderlichen Genehmigung des Ministers des Innern, von der Landestelle genehmigt werden.
Ebenso kann die Anrechnung von Gnadengaben und Unterstützungen, die auf zu Recht bestehenden Verbindlichkeiten beruhen, ferner von Pensionen, die an solche Bedienstete geleistet werden, zugunsten deren eine Pensionsversicherungspflicht im Sinne des mehrzitierten Gesetzes nicht besteht, endlich die Anrechnung der für solche Bedienstete geleisteten Pensionsversicherungsprämien nur dann beansprucht werden, wenn die Zustimmmung zur Verabreichung der betreffenden Beträge, beziehungsweise zur Leistung der bezüglichen Prämie von der Landestelle besonders erteilt worden ist.
Endlich wird die Vorschrift des § 25 dahin ergänzt, daß die Einzahlung der Religionsfondsbeiträge nebst den bisher geltenden Einzahlungsmodalitäten auch auf die Art erfolgen kann, daß sie vom Beitragspflichtigen mittels Posterlagscheines auf das Konto der Hauptkasse des betreffenden Kronlandes bei einem beliebigen Postamte berichtigt werden.
Zaleski m. p.	Hussarek m. p.
Prizadeti nadarbinarji naj priznatke za verskozakladni davek do dne 10. januarja 1913 semkaj predlože.
138.
Duhovnih vaj 1.1913.
so se udeležili naslednji p. n. čč. gg. duhovniki ljubljanske škofije:
Stariha Janez Abram Anton Anžič Josip Ažman Andrej Dr. Ažman Ciril Ažman Simon Bambič Jožef Barbo Mihael Berlan Engelbert Bernik Valentin Bešter Ivan Bizjan Janez Bleiweis Franc Breceljnik Alojzij Brence Janez Bukowitz Henrik
Cegnar Janez
Čadež Anton
Čebašek Janez
Dr. Čekal Ferdinand
Češarek Alojzij
Češarek Franc
Čik Karol
Dagarin Matej
Debelak Janez
Dr. Debevec Josip
Dejak Henrik
Dr. Demšar Jožef
Dežman Janez 0
Dimnik Franc Dobnikar Janez Dr. Dolenec Jožef
Dolenc Janez Dolinar Anton Dovgan Franc Drešar Janko Drolc Martin Erjavec Janez Erker Ferdinand Erker Josip Erker Jožef Eržen Franc Ferjančič Franc Ferjančič Jakob Gerčar Janez Gliebe Jožef Dr. Gnidovec Janez Golf Anton
Golmajer Franc Govekar Franc Dr. Grivec Franc Hauptman Peter Hiersche Franc Hoenigman Franc Ilovski Albin Jamnik Anton Janež Dominik Dr. Janežič Janez Jarc Anton Dr. Jere Franc Jereb Ivan Jereb Matevž Jerič Alojzij Jovan Ivan Juvan Franc Kajdiž Tomaž Kalan Janez Kanduč Franc Kapš Rudolf Kastelic Anton Kastelic Matija Kepec Janez Klavžar Janez Kleindienst Jakob Klinar Tomaž Kljun Janez Klopčič Josip Kmet Mihael Knific Jožef Knol Adolf Kolar Matija Koller Gustav Kopitar Andrej Dr. Koren Janez Kos Josip Kovač Janez Koželj Franc Koželj Mihael Kragl Viktor Krajec Andrej Kraker Jožef Kralj Alojzij Krek Franc Kreiner Anton Krische Franc Križaj Nikolaj Kromar Ivan Dr. Kržišnik Jožef Kržišnik Jožef Dr. Kulovec Franc Lah Lovrenc
Langerholz Janez
Lavrič Jožef
Lavrinc Ferdinand
Laznik Jožef
Legat Evgen
Dr. Lenard Leopold
Dr. Lesar Jožef
Lesjak Anton
Lobe Ivan
Logar Josip
Lomšek Janez
Lovšin Anton (žup. v pok.)
Lovšin Janez (Lesce)
Lovšin Janez (Trnje)
Lunder Alojzij
Majdič Franc
Marčič Valentin
Dr. Marinko Josip
Dr. Merhar Alojzij
Meršolj Janez
Mikš Janez
Nachtigal Franc
Nadrah Ignacij
Nastran Franc
Noč Janez
Noč Matija
Novak Jožef
Oblak Anton
Oblak Valentin
Ogrizek Jakob
Pavšič Franc
Pečarič Franc
Dr. Pečjak Gregorij
Pehani Alojzij
Pengov Franc
Dr. Perne Franc
Perz Alojzij
Pešec Franc
Pfajfer Anton
Plantarič Jožef
Podbevšek Jernej
Pogačar Janez
Porenta Gašper
Povše Henrik
Pravst Albert
Premrl Stanko
Prešern Jožef
Prijatelj Vladimir
Ramoveš Jernej
Dr. Rataj ec Anton
Reböl Franc
Rihar Ivan
Rihtaršič Janez
Rome Jožef Rozman Jurij Rupnik Karol Saje Mihael Schauer August Selan Matija Sever Franc Skubic Anton Skvarča Franc Smrekar Janez Soukup Ivan Stazinski Nikolaj Stroj Alojzij Sturm Franc Sušnik Ivan Dr. Svetina Ivan Sesek Janez Šimenec Janez Šinkovec Avguštin Škufca Ludovik Šliber Gregorij Špendal Franc Štular Martin Teran Ivan Terpin Janez Tomažič Janez Traven Ivan Dr. Ušeničnik Aleš Dr. Ušeničnik Franc Verče Jožef Verhovec Franc Vidmar Franc Vilman Franc Virant Janez Vole Jožef Zabukovec Janez Zajc Franc Zajec Pavel Zore Anton Dr. Zore Janez Zorec Franc Zorko Franc (Čatež)
Zorko Franc (Nadanje selo)
Zupan Janez
Zupančič Franc
Žagar Jožef
Zbontar Matej
Žerjav Gregorij
Dr. Žitnik Ignacij
Žnidaršič Anton (Štanga)
Žnidaršič Anton (Altlag)
Žust Ignacij
Žužek Franc
139.
Sveto leto in Konstantinov jubilej.
Ker	je 8. decembra	1913 konec Konstantinovega jubileja in svetega leta, naj se	po	vseli
duhovnijah popoldne po	litanijah zapoje Te Deum v znamenje, da je slovesnost sklenjena.
Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani, 20. novembra 1913.
f Anton Bonaventura
knezoškof.
140.
Škofijski list.
V zmislu sklepa letošnjega dekanskega	Gg.	kaplani,	ki so bili doslej naročeni in
shoda se	odslej ni treba	kaplanom naročati na naročnine (3 K) še niso poravnali, naj	to kmalu
Škofijski	list, ampak bo	naročena v vsaki žup- store.
niji kaplanija na cerkvene stroške in dotični	Za	kaplanije	ostane naročnina 3 K, za vse
Škofijski list ostane v kaplanskem inventarju, župne urade in druge naročnike pa je G K.
141.
Slovstvo.
Voditelj Dejanja sv. Detinstva. Pouk o uredbi, vodstvu in čuhovnih dobrotah sv. Detinstva. Sestavil Anton Čadež, škofijski voditelj sv. Detinstva. V Ljubljani, 1914. Založilo vodstvo „Dejanja sv. Detinstva“. Tisk Kat. Tiskarne. Str. 39.
Knjižica vsebuje vse, kar morajo voditelji „Dejanja sv. Detinstva“ vedeti, če hočejo to družbo dobro voditi. Zato obravnava zgodovino in pomen te družbe, pravila in uredbo, naposled pa našteva pravice in prednosti mašnikov voditeljev sv. Detinstva.
Spomen knjiga u prigodi šesnaeste stogodiš-njice milanskog edikta, kojiseje slavio u Solinu— Spljetu dne 26.-28. listopada MCMXIII. Leonova Tiskara. Spljet. 1913. 4°. Str. 116, tabel 20.
Vsebina: Dioklecijan i "Konstantin. Na-pisao Don Frane Bulič. — Progonstvo krščana,-Napisao dr. Josip Bervaldi. — Carmen Saeculare Constantinianum. Spjevao prof. I. Barač. — Smrt cara Dioklecijana. Svečani epilog u jednom činu. Napisao i Don Frani Buliču prikazao dr. Milan Ogrizovič.
142.
Škofijska kronika.
Ad limina se je 26. novembra 1913 odpeljal presv. g. knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič.
Podeljena je bila župnija Sorica g. Janezu Mikužu, župnemu upravitelju na Sorici.
Umeščen je bil isti na župnijo Sorico 26. novembra 1913.
Poverjeno je dušno pastirstvo v cesar Franc
Jožefovem zavetišču v Ljubljani gosp. Matiji Kralju, župniku v pokoju.
Premeščen je g. kaplan Franc Šmit z Brezovice za župnega upravitelja v Podlipo.
Umrl je g. Martin Poč, kn.-šk. duhovni svetnik in župnik v pokoju, v Kamniku 19. novembra 1913.
Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani, dne 2. decembra 1913.
Vsebina: 133. Motu proprio de Officiis Divinis. — 134. Decretum gener, super Motu Proprio „Abhinc duos annos“. — 135. Pastoralne konference v 1. 1913. — 136. Nabirka milih darov za pogorelce v Gaishornu. — 137. Versko-zakladni davek za 1. 1911—1920. — 138. Duhovnih vaj udeleženci 1. 1913. — 139. Sveto leto in Konštantinov jubilej. — 140. Škofijski list — 141. Slovstvo. — 142. Škofijska kronika.
Izdajatelj kn.-šk. ordinariat. — Odgovorni urednik Viktor Steska. — Tiskala Katoliška tiskarna.
Anton Bonaventura
po božji in apostolskega sedeža milosti knezoškof ljubljanski
vsem vernikom srečo, mir in blagoslov v Gospodu našem Jezusu Kristusu.
Kaj vam hočem za novo leto lepšega voščiti kakor srečo, mir in blagoslov srečo časno in večno mir z Bogom, z bližnjim in v lastnem srcu, blagoslov pri vseh delih za dušo in 'telo. Pa kje bi mogli vse te blaginje dobiti vsaj v nekoliki meri ? Edino v Gospodu našem Jezusu Kristusu, ki je ravno zato prišel na svet, da nam s svojim svetim naukom in z vsemi v našo korist zasnovanimi napravami prinese srečo, mir in blagoslov.
Žalibog mnogi zanj ne marajo, pa srečo, mir in blagoslov iščejo drugod, iščejo zadoščenja svojim poželjivim strastem, iščejo kar naravnost v odpadu od Gospoda Jezusa Kristusa. To so oni krivi preroki, o katerih nam je že Kristus sam povedal, da bodo prihajali vse čase do konca sveta in bodo ljudi za-peljavali. Vsi čutimo, kako divji, strastni in brezobzirni so dandanes po vsem svetu, tudi v naši Avstriji, v naši ljubljanski škofiji.
Kam se boste vi obrnili? Boste li ostali zvesti svojemu Jezusu, ali se boste odtrgali od njega in se oklenili krivih prerokov? Kje boste iskali srečo, mir in blagoslov? V taboru Kristusovem ali v taboru brezvernih odpadnikov? Rad bi vas vse pridržal pri Gospodu Jezusu in obvaroval odpada od njega in zato bomo
pogledali nekatere okolnosti našega življenja in presodili, v katerem taboru je bolje: pri Gospodu Jezusu ali pri odpadnikih?
1.	0 svetu sploh.
Nihče ne bo tajil, da je za nas silno važno vedeti, odkod je svet, odkod življenje na svetu.
Kaj odgovarjajo na to vprašanje odpadniki, bogotajci? Ker ne priznajo Boga, morajo trditi, da je svet od vekomaj. Trdijo, da se je svet razvil sam od sebe, po svojih postavah brez Stvarnika in so se iz neke plinaste pratvarine razvile solnce, luna in zvezde. Tudi naše solnce je o svojem času nastalo iz prasnovi, od njega so se v teku časa odtrgale naše zvezde premičnice, med njimi tudi zemlja in od zemlje luna.
Zavoljo prvotne vročine, kakor se še sedaj opaža na solncu, ni bilo v početku na zemlji nobenega življenja, bile so edino nežive snovi. Od kod torej življenje rastlinsko, od kod življenje živalsko? Za odgovor so bogotajci v zadregi. Znanost dokazuje, da življenje prihaja edino iz življenja: od kod torej prvo življenje? od kod toliko vrst rastlin? toliko vrst živali? Kdo bi preštel nebroj odgovorov na ta vprašanja! O vsakem odgovoru
se je trdilo, da je znanstveno dokazan in vendar ga je ista znanost zopet zavrgla kot zmoto. Čudna znanost! Bolj odkrito trdijo sedaj najbolj učeni brezverci, da ne vedo, od kod je svet, od kod življenje na svetu. Ali ni ta odgovor polom brezbožne znanosti!
Kaj pa mi? Mi pa dobro vemo, da je ves svet ustvaril Bog, da je On ustvaril tudi prvo življenje, razne vrste rastlin in živali. Tako nam pripoveduje sv. pismo, tako trdi tudi naš razum. Ako se svet sedaj še razvija, mora imeti začetek tega razvijanja in pred začetkom ni bilo ničesar; ako traja razvoj milijone let, pa gremo nazaj, pridemo do prvega leta, do prvega dne, do prve minute: kaj pa je bilo poprej? Pred številko ena je nič: torej poprej ni bilo nič. Sveta ni bilo ! Ako ga pa ni bilo, sedaj pa je, je morala biti pred njim neka neskončna moč, ki ga je postavila in mu dala zakone razvoja. In ta moč je Bog, to dejanje je pa stvarjenje.
Isto velja o življenju. Rastlina izhaja iz rastline, žival iz živali. Odkod prva rastlina, od kod prva žival? Iz mrtve tvarine se ni moglo razviti življenje in celo tako umetno in raznovrstno življenje, kakor ga vidimo pri rastlinah in živalih. Naš um zahteva, da mora biti neka živa moč, ki je vžgala vse življenje na zemlji. In sicer mora ta živa moč biti ne le vsemogočna, ampak tudi neskočno razumna, ker le neskončen razum je mogel zasnovati življenje in njegovo mnogovrstnost. Taki moči pa pravimo Bog.
Kako natanko torej vemo mi od kod je ves svet in od kod vse raznovrstno življenje. Vse se lepo ujema. In kar naš razum pove, nam potrjuje sam Gospod.
2.	O človeku posebej.
Zanimivo je za nas vprašanje, od kod je svet; še bolj zanimivo, da, za nas življenskega pomena je pa vprašanje, od kod je človek, od kod človeški rod? Zraven se pa še usiljuje prevažno vprašanje, kakšna je naša naloga na zemlji in kam gremo, kaj je naš zadnji namen. Ta vprašanja se tičejo nas samih; sami sebe.
svojo nalogo in svoj namen moramo vendar poznati; saj drugače nikakor ne bi mogli mirno na zemlji živeti.
Kaj odgovarjajo odpadli brezverci? Ker taje vsemogočnega Boga, morajo trditi, da se je človek razvil iz živalstva in da ni nič drugega, kakor žival, in sicer najbolj razvita žival. Ker je žival, zato nima neumrjoče duše; nima ne razuma, ne proste volje; pride na svet, živi nekoliko časa; s smrtjo pa pogine popolnoma, kakor žival. Vprašaj brezverce za dokaze tako groznim trditvam! Nimajo jih. Vsa raziskavanja dokazujejo, da se človek prikaže na svetu hipoma v vsi svoji telesni in duševni popolnosti. Kako je to mogoče? Najbolj napredni brezverski učenjaki pravijo : ne vemo.
No, pa človek nima samo živalskega življenja. Pri njem nahajamo še neko drugo življenje, ki se od živalskega bistveno razlikuje : človek misli, spoznava, hoče in ljubi; človek govori, napreduje, veruje, moli Boga in hrepeni po večnosti. Od kod vsi ti pojavi v človeškem življenju? Ali ne kažejo na neko posebno moč v človeku, iz katere vse to prihaja? In posebno prosta volja! Saj imamo prosto voljo; saj se vendar zavedamo, da delamo, kar in kakor hočemo in da smo za to odgovorni. Od kod vse to! Brezverec odgovori ! Oh, ne more. Tajiti mora razum, tajiti prosto voljo in trditi, da vse to življenje so le puste sanje in grde sleparije samega sebe. Prizadevali so se, razložiti začetek mišljenja, začetek govora, začetek vere : vse razlage so se jim izjalovile in najbolj odkritosrčni pravijo, da tega ne vedo.
Kaj pa življenje naše in naš konec? Naš namen bi bil jesti, piti, uživati, vdajati se pohotnosti, pridobivati premoženje, časti in na zadnje poginiti. To naj bi bilo torej naše življenje!
Mi kar zatrepetamo. Kdo pa ima vse uživanje, kakor si ga poželi?. Ali ni na zemlji povsod veliko truda in znoja in solza in trpljenja? Koliko je pa srečnih trenutkov? Skoraj nič! Po sreči, po popolni sreči koprnimo, pa je dobiti ne moremo; vse življenje naj bi bila sama prevara! Ni čuda, da učeni
brezverci trdijo, da je naša naj večja nesreča, ker smo pametni in se zavedamo, ter je bolj srečna žival, ki se naje in napije in ugodno brez zavednosti leži.
Ne, ne ! brezverske trditve ne morejo biti resnične! Upira se jim vsa naša narava. Po-prašajmo svojega Učitelja, našega Gospoda Jezusa. On uči vse drugače! Mi nismo žival, mi smo otroci božji, imamo neumrjočo dušo, ki ima um in prosto voljo ter smo namenjeni za večno srečo, katero naj si na zemlji zaslužimo s pokorščino do Boga, Stvarnika. Da, naša večnost je toliko vredna, da je sam Sin božji prišel na svet nas poučit in je za nas na križu umrl, da nas spravi z Bogom in nam omogoči pot v srečno večnost. Kako veseli in tolažilni so ti nauki! Naš razum jih odobrava in tudi dokazuje ; sedaj razumem vse svoje notranje življenje. Ker imam dušo bitno različno od telesa, zato mislim, zato imam prosto voljo, zato verujem in spoznam Boga, zato koprnim po večni sreči, katero naj si sam zaslužim; ker imam um in mislim, zato pa tudi govorim. Vera in govorica je bila dana že prvemu človeku.
Kaka razlika med nami in brezverci! Mi se življenja veselimo ; mi vemo za svojo vzvišenost nad živalstvom; nas navdaja upanje srečne večnosti; solze in bolečine nas ne potlačijo, saj vemo, da čez Kalvarijo se pride v sveta nebesa !
3.	0 človeku v društvu.
Ljudje ne živimo vsak zase, kakor živali v gozdu. Zvezani smo med seboj po raznih društvih. Ne bom preiskoval naukov o začetku društvenega življenja, poglejmo rajši kar na tri glavna društva, v katerih živimo. Vsak človek živi v družini, v državi in v Cerkvi. Poprašajmo se, kaj trdi o teh društvih bogo-tajski odpadnik in kaj verni katoličan in iz katerih naukov nam prihaja več sreče, miru in blagoslova.
a)	Človek v družini.
Kaj ne, v družini pridemo na svet, v družini zrastemo in vsak človek pripada kaki
družini. Važno je vedeti, odkod družina in kakšen je njen namen.
Ker brezverski odpadnik taji Boga, pač ne more trditi, da je družina po volji božji. Večinoma še trdi, da je temelj družine zakon in le v mejah zakona bi se smeli roditi otroci in se družina pomnoževati. Toda zakon je po njihovih nazorih le pogodba med možem in ženo, da bosta skupaj živela, si pomagala in za otroke skrbela; zakon je pogodba prav podobna kupčijskim in drugim pogodbam, nič bolj sveta od onih. Zato naj se lahko zopet razdere, zopet raztrga, da sta mož in žena popolnoma prosta za nove zakonske zveze.
Tako razporoko zahtevajo odpadniki, ker trdijo, da ne bi bilo mogoče skupaj živeti, ako preneha ljubezen, ako se mož in žena drug drugega naveličata, ako se vname v srcu ljubezen do drugih, ako pridejo nesporazum-ljenja ali pa bolezni, ki bi onemogočile zakonsko občevanje. Razporoko so vpeljali že luterani, ki so zavrgli zakrament svetega zakona in proglasili zakon kot navadno pogodbo, ki se sklepa in razdira po volji. Še bolj vpijejo po njej brezverci. In zares, kjer se je razporoka dovolila, je vedno več pre-šeštovanja, vedno več nezakonske nezvestobe in vedno več popolnih ločitev zakona. Da, v socialni demokraciji se zahteva popolno prosta ljubezen; ljudje naj bi se poljubno združevali, zakona in družine ni treba.
Pa še nekaj. Ker se za otroke zahteva veliko skrbi in truda, se zunaj katoliške Cerkve, posebno pri bogatejših za otroke ne mara; kvečjemu eden ali dva naj prideta na svet, več jih ni treba. Od tod grozni pojav, da se zakonski poučujejo, kako naj v zakonu žive in se vendar otrok izogibajo. Grozno ! Poučujejo se preprečevati prvi namen zakonske zveze in zakon oskrunjevati. Množi se celo število onih, ki sploh ne marajo za bremena zakonske zveze, ne marajo skrbeti za otroke, pa vendar brez zakona in brez otrok uživajo naslade spolnega občevanja.
Kako grozno in protinaravno je družinsko življenje tam, kjer so zavrgli Gospoda
l*
Jezusa ali celo samega Boga! Ali je v takih družinah mir, sreča in blagoslov? Saj je samo živalsko življenje in živalsko uživanje in kaj bo iz onih otrok, ki se niso že v kali zamorili in so vendar na svet prišli!
Vse drugače pa uči o družini naš Gospod Jezus, vse bolj primerno in dostojno za človeka, ki ni žival, ampak otrok božji, namenjen za večnost. Mi vemo, da je človeka ustvaril Bog, da je s človekom koj ustanovil tudi družino. Saj je prvemu možu Adamu koj dodal tudi prvo ženo Evo, združil oba v zakon, ju blagoslovil v namen, da napolnita z otroci zemljo, pa tudi nebesa. Po volji božji ima zakon in njegova zveza prvi namen, da pridejo otroci na svet; zraven ima tudi ta namen, da ostane med zakonskimi ljubezen in da se po ureditvi spolnega uživanja preprečijo za dušo in telo pogubni grehi razuzdanosti. Zakonska naj se ljubita, in pomagata za časno blagostanje in večno srečo in skrbno vzgajata otroke, katere jima bo dal Bog v zakonu.
Otroci so blagoslov božji; kolikor več otrok, toliko večji je blagoslov božji. Res, za otroke je treba veliko skrbi in truda. Zato je pa vsadil Bog v srce staršev posebno močno in neugasljivo ljubezen do otrok, ki rada in z nekakim užitkom za otroke vse žrtvuje. In skrb, trud in trpljenje za otroke je pred Bogom za starše najbolj sveto in zaslužno delo za večnost. Saj izkazujejo otrokom noč in dan dela telesnega in dušnega usmiljenja, ki so : lačne nasititi, žejne napojiti, gole obleči, nevedne poučiti, grešnike svariti, dvomljivcem svetovati, za vse moliti. Vsa ta dela sprejme Jezus, kakor da so njemu storjena in ne izgube plačila v večnosti.
Po nauku Gospodovem se zakonska zveza ne more razdreti, traja do smrti. Pred Bogom sta si mož in žena dolžna ljubezen, ki vse potrpi, vse prenese, ne misli nič hudega, vse odpusti; ljubezen, ki izključuje vsako pože-Ijivost do drugih oseb in preskrbno pazi na medsebojno zakonsko zvestobo, katero nobena težava, noben vihar omajati ne more;
ljubezen, ki z leti raste, se v trpljenju kakor v ognju očisti in katere še smrt ne razdere.
Ker pa vse to skoraj presega naravne človeške moči, je Gospod zakon povzdignil v zakrament. Kot zakrament podeljuje zakon ženi in možu milostno pomoč, da sta mož in žena med seboj zadovoljna in ne želita po drugih prepovedanih zvezah; da si ostaneta zvesta do smrti kljub mnogim slabostim in bridkostim; da ljubita otroke, se jih nikdar protinaravno ne izogibata, marveč se čim večjega števila veselita in prav rada žrtvujeta vse za dobro vzgojo otrok, katerim sta dala življenje. Zato so pa tudi otroci pred Bogom dolžni starše ljubiti, jih ubogati, spoštovati in ostarelim pomagati, kar je Bog še kar naravnost zapovedal.
Taka je torej družina in zakonska zveza po nauku Gospodovem. Tako pa tudi zahteva naš razum. Saj si ženin in nevesta prisegata večno ljubezen; saj žena daruje možu svoje devištvo, svojo lepoto, svoje moči le zato, ker ve, da bosta združena do smrti; saj se zato skupno trudita za hišo, za gospodarstvo in sploh za blagostanje, ker bosta do smrti vse skupno uživala; saj nerazdružljivost zakona zahteva tudi vzgoja potrebna otrokom, da se telesno in dušno lepo razvijejo ter pripravijo za stan, v katerem bodo mogli živeti.
Po nauku Gospodovem je zunaj zakonske zveze vsako spolno občevanje proti volji božji, zato je smrtni greh. Edino zakon je Bog določil in blagoslovil, da naj se edino po njem vzdržuje človeški rod; zunaj njega je vsaka zveza grešna, pogubna, škodljiva za dušo in za telo. Med vsemi narodi se taka nezakonska zveza obsoja kot sramotna. Šele bogotajci bi ji proti splošnemu prepričanju vsega človeškega rodu radi odvzeli znak sramote in jo proglasili za častno. Toda groza! Kolikor bolj se te skrivne zveze širijo, toliko bolj se širijo tudi skrivne bolezni, ki se vendar ne morejo vedno prikrivati in pridejo na dan!
Vprašam, kje je torej več miru, sreče in blagoslova za posamezne ljudi pri odpadnikih od Gospoda, ali pri vernih katoličanih?
b)	Človek v državi.
Mi živimo tudi v državi kot njeni udje z raznimi pravicami in dolžnostmi v podlož-nosti do državnih oblasti. No, od kod država in državne oblasti? Zakaj moramo tem oblastem biti pokorni?
Brezverski odpadnik ne pozna Boga. Zato ne more trditi, da je država po volji božji in da je državna oblast od Boga. Brezverec, ki govori o človeku, da je le bolj razvita žival, mora trditi, da so ljudje živeli s početka v neurejenih trumah, kakor živali v gozdu. Šele razne nevarnosti in potrebe so jih prisilile, da so se zedinili v urejeno društvo in sicer po medsebojni pogodbi. Oblast društvo vladati je v ljudeh samih, ki jo prostovoljno prenašajo na eno ali več odbranih oseb, ki naj bodo društvu na čelu in naj ga vladajo. Poglavar društva ima vse pravice le od ljudstva, on je pooblaščenec ljudstva, volja ljudstva je zanj odločilna, njo mora izpolnjevati; volja ljudstva je vir vseh pravic; pravično je, kar hoče ljudstvo. Ako vladar ne vrši ljudske volje, ga ljudstvo lahko odstavi.
Kako pa naj vladar spozna ljudsko voljo? Po poslancih, ki jih ljudstvo izbere in pošlje v zbor. Ti zastopniki ljudstva delajo postave in se morajo ravnati vedno po volji ljudstva, ki jih je v svojem imenu pooblastilo in poslalo delat postave. Ljudska volja je torej za vse obvezna, njej se ne sme nikdo zoperstaviti.
Toda, vprašajmo: ali so ljudje vedno edini v svoji volji, v svojih željah in zahtevah ? Oh, skoraj nikdar ; navadno kolikor glav toliko želja in misli; vsakdo ima pred očmi le svoje koristi. In ali navadni ljudje razumete vse, kar je potrebno za gospodarstvo, za obrt, za kupčijo, za živinorejo, za davke, za izobrazbo ? Kako boste vedeli! Učiteljev potrebujete. Blagor vam, ako pridejo k vam učitelji dobri, pametni, previdai, zavzeti za ljudski blagor; gorje vam, ako so vaši učitelji slabo poučeni, sebični in le nase gledajo in vas s svojo zgovornostjo zase premamijo morda posebno s tem, da se prilizujejo vašim
strastem. Pa tudi, ali je vsaka volja poštena, koristna za občni blagor in se vjema z resnico? O, koliko ljudi je hudobnih, lažnjivih, brezsrčnih! In brezverski odpadnik? Kako voljo bo imel on? Hudobno, zoper Boga, zoper Gospoda Jezusa, zoper njegovo Cerkev. Največkrat navadni ljudje nimate svoje volje, ampak imate le voljo vaših učiteljev in voditeljev, ki so vas znali pridobiti zase in za svoje želje.
Tako negotova, mnogostranska je ljudska volja, po tej naj se postave kujejo! Sedaj je treba voliti poslanca, da zastopa ljudstvo in njegovi volji da moč postave. Kateri poslanec naj se izbere? Ali naj ima vsak mož svojega poslanca? Ni mogoče. Bolj enako misleči se združijo in hočejo imeti svojega moža; tako nastane več skupin enako mislečih, nastane več strank. Približuje se dan volitve. Ker odločuje večina, se vsaka stranka prizadeva pridobiti večino mož. Začne se volilni boj. Vmes posežejo časopisi, ki se zavzemajo za sebi povoljno stranko in za poslanca, ki je istih misli. Vmes posežejo tudi možje, ki hočejo imeti čast ljudskega zastopnika. Drže se shodi, raznašajo se časniki in brošure, vabi se na shode, govorniki nastopajo, hoteč ljudstvo pridobiti za svoje nazore. Pride dan volitve; agitacija je kar strastna. Od dveh, treh ali več strank dobi kandidat ene stranke prav komaj večino, pa je zastopnik ljudstva. Ravnal se bo po volji svojih volilcev, ne bo pa maral zavoljo svojih nasprotnikov, katerih je morda skoraj prav toliko. Delal bo za postave ugodne svoji stranki, najsi bodo tudi zoper voljo drugih strank; postava ne bo izraz ljudske volje, ampak le izraz ene stranke. Zato pa stranke, ki so propadle, ne mirujejo, pripravljajo se, da zmagajo pri prihodnjih volitvah: nadaljuje se boj po shodih in časnikih! Tako je med ljudstvom veden boj, boj ne vselej pošten, največkrat strasten in krivičen, boj z opravljanjem, obrekovanjem in najgršimi lažmi.
Isto velja o zbornicah deželnih in državnih. Vanje pridejo poslanci raznih strank. Vsakemu poslancu mora biti seveda merodajna
volja njegovih volilcev; od njih je pooblaščen. Da bi prišel do zmage s svojimi nazori, si poišče enakomislečih tovarišev in se združi z njimi. Tudi tukaj zmagujejo večine, zmaguje torej ne pravica, ampak sila in moč. Kar sklene večina, ima moč postave. Ali je pa vselej pametno, za ljudstvo koristno, kar hoče večina ? Ne, nikakor ne! Manjšine se ne marajo ukloniti in skušajo z vsemi silami preprečiti namene večine. Začne se takoimeno-vana obstrukcija, da ne more zbornica naprej, ne more ničesar skleniti, pa rastejo strasti in iz strasti prihajajo sirovosti, kričanje, razbijanje, včasih celo pretepi. Iz zbornice se strasti bliskoma razširijo med ljudstvo, med narode, in povsod jeza, sovraštvo, grožnje.
Tako je življenje v državi, kjer naj bi vladala ljudska volja: nemir, nezadovoljstvo, krivice, sovraštva. Ni pa tako življenje v državah, kakor jih hoče veren katoličan, ki prizna Boga, Stvarnika nebes in zemlje.
Mi trdimo: človeka je ustvaril Bog; človek ni bil nikdar v živalskem stanju; takoj je bil pameten in v družini; ko so se družine pomnožile, so se združevale v večja društva, postale so države. Tako uči tudi zgodovina; niti sledu ni nikjer in nikdar o tem, da bi ljudje kar živeli v tolpah ali čredah, kakor zveri. Društvo, torej tudi država, je po naravi človekovi, po volji božji, ki je človeka tako ustvaril, da mora in more le v društvu živeti.
V vsakem društvu pa mora biti zakonita oblast, ki društvo vodi po volji božji. Vsak človek mora priznati Boga, kot svojega najvišjega Gospoda in naj višjega Postavodajalca; to pa stori, ako točno izpolnjuje njegovo sveto voljo, ki pa hoče samo to, kar je človeku v časno in večno korist. Kar velja o posameznem človeku, velja tudi o skupnosti ljudi, o društvu, o državi. V državi ne velja omahljiva in nezanesljiva in umetno napravljena volja ljudska, ampak volja božja, ki hoče ne le, da se vsi ljudje zveličajo po smrti, ampak da bodo srečni že na zemlji. Zato mora postavna oblast v društvu, namreč vladar ljudstvo vladati po volji božji, ne pa po volji svoji, ali po volji ljudski.
Postave se ne smejo nikdar volji božji pro-tiviti, ampak se vedno z voljo božjo skladati. Saj vladar ni pooblaščenec ljudstva, ampak pooblaščenec božji za ljudstvo, za ljudski časni in večni blagor. Vladar zapoveduje v imenu božjem in je dolžan skrbeti za splošno korist ljudstva, braniti mora pravice ljudstva, pospeševati napredek vseh stanov, vseh ljudi, ne pa le ene stranke. Vladar bo za svoja dejanja dajal odgovor pred sodbo božjo in gorje mu, ako bi zlorabil svojo sveto oblast v sebične, strankarske, protibožje namene.
S kako svetim strahom mora ljudstvo gledati na vladarja, na namestnika božjega za ljudski blagor. Ljudstvo vladarja spoštuje in časti, ljudstvo vladarja uboga in se ukloni njegovi volji, ker tako hoče Bog in je pravzaprav Bogu pokorno, ako je pokorno vladarju. Sedaj je pokorščina nekaj vzvišenega, nekaj svetega, ne pa nekaj suženjskega, nekaj nedostojnega, kakor pri divjih borbah in pri nasilnem strahovanju strank v državah brez Boga.
Kako naj pa vladar ve, kaj je za ljudstvo koristno, kaj so potrebe, resnične potrebe ljudstva? Vladar je dolžan se poučiti o vsestranskih potrebah ljudstva, da potem vse preudari pred Bogom in zapove to, kar je za splošni blagor ljudstva najbolj koristno in se vjema z voljo božjo. Torej, kako naj se pouči? Mogoče je več načinov. Sedaj imamo takoimenovane ustavne države. Ljudstvo si izvoli svoje zastopnike, ki naj se v zbornici skupno posvetujejo, kaj je ljudstvu potrebno za časni in večni blagor, naj sklenejo postave in predlože vladarju, da jih potrdi, ako se mu zde pravične in za splošen blagor ljudstva koristne, ali pa zavrže, če je prepričan, da so škodljive in se ne vjemajo z voljo božjo. Potrjene postave ljudstva sprejmejo, kakor dane od Boga in se zato zavedajo, da so v vesti dolžni jih izpolnjevati.
Kaj ne, to bi bilo zares lepo. Uživali bi mir, pa tudi srečo in božji blagoslov, ker bi se živelo tudi v državi v skladu z najsvetejšo, za nas najbolj koristno božjo voljo. Toda mi
tega miru, te sreče in tega blagoslova kar nič ne občutimo, kar nič ne uživamo. Tudi pri nas vladajo stranke in strasti, tudi pri nas se bijejo besni volilni boji, tudi pri nas ne morejo naprej. Zakaj? Zato, ker je pri nas zmeraj več ne le krivovercev, ampak kar naravnost odpadnikov od Kristusa, odpadnikov od Boga samega. Le-ti hočejo postavno uveljaviti svojo brezbožno voljo. Zato si nabirajo pristašev s časopisi, s shodi, z zapeljevanjem. Snujejo se razne stranke v zbornici, po deželi. Ko pridejo volitve, se začne brezobziren strankarski boj. Odpadniki hočejo zmagati, da bi kovali postave zoper Boga in zoper njegove naprave na zemlji. S tega razloga so pa tudi verni možje in verni njihovi zastopniki prisiljeni se združiti v	stranko, iti	v	pusti	volilni boj,
ohranjevati dobre in poštene može v zvestobi, utrjevati omahljivce, poučevati nevedneže, izpodbijati krive nazore in celo nesramne laži brezvestnih in brezverskih nasprotnikov. Isto velja v zbornici, kjer večkrat mislijo, da morajo vporabiti silo, da preprečijo ljudstvu škodljive postave ali uveljavijo ljudstvu koristne zakone, ki	se vjemajo	s	sveto	voljo božjo.
Ali boste sedaj razumeli življenje v državi, razumeli izvir strastnih borb, razumeli zakaj v državah	in deželah ni	miru,	ni sreče, ni
blagoslova	iz nebes? In	ga tudi	ne bo?
c)	Človek v cerkvi.
Tudi Cerkev je prevažno društvo za naše versko življenje. Poglejmo, daje li in komu daje življenje v Cerkvi, življenje po njenih naukih, zapovedih, mir, srečo in blagoslov?
Ker uravnava Cerkev naše versko življenje, je po sebi umevno, da Cerkve ni tam, kjer ni vere v Boga in v Jezusa, Gospoda našega. Brezverski odpadniki, h katerim pripadajo vsi svobodomiselci, so z vero dosledno zavrgli tudi Cerkev in zavrgli vse, kar nam Cerkev daje za mir, srečo in blagoslov. Kaj nam pa daje?
Cerkev je naša prva učiteljica. Papež, z njim združeni škofje in s škofi tesno zvezani duhovniki nas uče to, kar je najbolj važno,
najbolj imenitno in najbolj potrebno; uče nas namreč spoznavati sebe in svoje naloge na zemlji, da bi mogli doseči svoj zadnji namen, ki nas čaka po smrti. Kaj ne, saj je vendar pred vsem najbolj potrebno, da zanesljivo vemo, kaj nas čaka po smrti in kako naj živimo, da dosežemo srečno smrt! O tem nas poučujejo duhovniki, ki pravijo: Na svetu smo zato, da Boga spoznamo, ljubimo, mu služimo in se tako večno zveličamo. To je torej naš namen: na zemlji moramo izpolnjevati voljo božjo in s tem Bogu služiti; da pa moremo to storiti, moramo najpoprej Boga spoznati in ljubiti; po smrti pa je naš namen večno zveličanje, večna sreča pri Bogu, ki si jo moremo sami zaslužiti s tem, da na zemlji Bogu služimo. Kaj ne, kako lep, vzvišen in naši naravi primeren in po željah našega srca je ta namen vsega našega življenja?
Kako pa naj spoznamo Boga, da mu moremo služiti in kako naj mu služimo? Sveta Cerkev nas uči, da moramo verovati, kar nam je Bog razodel, da moramo izpolnjevati, kar nam je Bog zapovedal, namreč zapovedi božje, zapovedi cerkvene in dolžnosti svojega stanu in da se moramo posluževati sredstev za milostno pomoč božjo, namreč moliti in prejemati svete zakramente. S tem vemo vse, kar nam je potrebno vedeti za naše življenje; le poučiti se moramo natančno o vsem in v strahu božjem vse natanko vršiti. Ako to vse vemo in vršimo, bomo dobili mir srca, bomo dosegli časno in večno srečo in blagoslov božji bo z nami.
Naši brezverski odpadniki, naši naprednjaki in svobodomiselci pa vse to kar zame-tavajo. Za cerkev, za nauke, ki nam jih daje po duhovnikih, za Gospoda Jezusa in večinoma tudi za Boga nočejo nič vedeti. Pa ne samo to, gredo še dalje; oni se kar naravnost bore zoper Cerkev Kristusovo, zoper Kristusa samega, zoper Boga in njegovo voljo; bore se in o nesramne predrznosti, tudi vas hočejo odtrgati od Cerkve in od Gospoda Jezusa, da bi tudi vi vse omenjene nauke zavrgli, pa živeli in umirali brez Jezusa, brez Boga, brez
Cerkve in njenih nam poslanih učiteljev, živeli brez molitve, brez praznikov in nedelj, brez cerkvenega pouka in brez svetih zakramentov, pa tudi umirali brez Boga, brez sprave z njim, umirali kakor poginja žival.
Tako je življenje odpadnikov in svobodo-miselcev: približuje se pa takemu življenju tudi življenje onih vernih katoličanov, ki žive v grehih in strasteh, onih vernih katoličanov, ki zajemajo svoje versko znanje in vsrkavajo strupeno sovraštvo do cerkve in duhovnikov iz ust takih odpadnikov in iz njihovih listov. Gorje jim, ker se pridružujejo upornikom zoper Jezusa, ki je Sin božji, zoper Cerkev, ki je božja naprava, zoper Boga samega. Dragi moji, ali boste tukaj našli mir, srečo in blagoslov od Boga?
4.	0 človeku v vsakdanjem življenju.
Sedaj pa raziskujmo naše vsakdanje osebno življenje in se prepričajmo, kdaj bomo dobili več miru, sreče in blagoslova, če živimo v duhu Jezusovem po sveti veri, ali pa v duhu brezverskih svobodomiselcev po njihovih naukih.
Poglejmo le nekatere strani našega vsakdanjega življenja. Prizadevamo se za znanosti in spretnosti, delamo in trudimo se vsak v svojem poklicu, zadevajo nas razne nesreče in bolezni. V katerem taboru smo ozir vseh teh zadev na boljšem, v taboru Jezusovem ali v taboru svobodomiselskem ?
a)	Znanosti in spretnosti.
Pritrditi moramo, da je svet zadnjega pol stoletja izredno in nepričakovano napredoval v naravnih znanostih in spretnostih. Vedno bolj se spoznava nebo in zemlja, spoznavajo vse prirodne sile in moči, spoznavajo stari in novi narodi, ter vse njihovo življenje in mišljenje. Človek si je zasužnjil prirodne sile, pa mu morajo služiti gozdi in travniki, vode in morja; služiti mu mora električna moč pri vseh raznih koristnih napravah. Vse daljave so tako rekoč izginile. Saj bliskoma drve naprej železnice in avtomobili, saj že zrakoplovi pre-
važajo ljudi z veliko brzino! Brzojavi nam hipoma prinašajo poročila iz najbolj oddaljenih krajev in po telefonu se morem kar osebno razgovarjati s prijateljem, ločenim od mene na stotine kilometrov. Zares, napredek je velikanski! Čuditi se moramo bistremu umu, globokemu znanju in izredni spretnosti teh mož! Ce so pa vero, Cerkev, Kristusa in Boga že davno zavrgli, če se bahajo, da so svobodomiselci in z višine svoje znanosti zaničljivo pogledujejo na vernega katoličana, kakor da bi bil glede znanosti in silnega sočasnega napredka daleč, daleč zaostal, kaj naj rečemo?
Ali je to res? Ne, gola laž je taka trditev. Ali mi verni katoličani teh znanosti ne poznamo, ne priznamo, ne porabljamo? ali ne sodelujemo pri vsem tem napredku? Saj so vendar katoliški možje med prvimi učenjaki naših dni, saj tudi oni vso znanost in vse znanstveno raziskovanje podpirajo in izdatno pospešujejo, saj so marsikateri katoličani celo na čelu sočasnega napredka!
V tem oziru torej, kar se tiče znanosti in napredka, verni katoličani nismo prav nič zaostali za nekatoličani, za svobodomiselci. Pač pa smo v marsikaterem oziru daleč, daleč pred njimi. Zraven teh ved in znanosti imamo še drugih veliko višjih in veliko bolj važnih znanosti: mi poznamo tudi Boga Očeta in delo stvarjenja, Sina božjega in delo odrešenja, Svetega Duha in delo posvečenja; mi poznamo tudi dušo človekovo, ki je neumrjoča in nam po svojih umnih močeh omogočuje vso znanost in ves napredek; mi poznamo tudi pomen in namen vsega našega življenja. Vse to mi vemo natančno in zanesljivo, nekatoličan ve to le deloma in dvomno, brezverski svobodomislec je pa vso to najbolj visoko in najbolj važno znanost kar naravnost zavrgel. Kdo je torej na boljšem in koga zadeva očitanje zaostalosti in neznanja?
b)	Trud in delo.
Vsi se moramo truditi in delati vsak v svojem poklicu. Veden napor, veden trud,
vedno delo pa naši naravi nič kaj ne ugaja, rada se mu ogiba, išče odmora, počitka, užitka. Poglejmo, kje je v tem oziru več tolažbe, več sreče: pri Gospodu ali pri odpadnikih.
Kdor ne veruje v Boga, v večnost in v neumrjočnost, dela edino za to, da si pridobi vse potrebno za življenje, da ima torej zase in za družino stan, obleko, hrano, in sicer kar mogoče ugodno; dela za to, da postane premožen in bi mogel lepo ugodno živeti brez truda v počitku; dela za to, da si dobi imenitnih služb, veljavo in vpliv v javnih zadevah, slavno ime in razna odlikovanja; dela za to, da služi domovini in ji pomaga k vsestranskemu napredku.
To je samoposebi prav. Toda, kaj pa, če mu nameni izpodlete; če ne napreduje v blagostanju, ne napreduje v vedno bolj mastnih službah, ne napreduje v časti in slavi? Kaj pa, če mora le trpeti; ako vkljub trudu komaj izhaja; če ga drugi bolj srečni prekosijo in nadkrilijo, pa jih svet bolj časti in slavi in priznava? Kaj pa siromašen trpin, kmet in delavec, ki se mora vedno truditi, dan na dan, od jutra do večera? In, ako si tudi dosegel premoženje in časti, ali si zadovoljen, miren, srečen? Ali tvoje srce ne želi še več in še več in nikoli ni nasičeno?
Pa ko bi tudi vse dosegel, ali je pač ta pridobljeni telesni in dušni užitek vreden, da zanj toliko trpiš, se toliko znojiš, vedno skrbiš in nimaš miru noč in dan? Koliko pa imaš prav veselih, prav srečnih dni? Saj ti vedno nekaj manjka in tudi v preobilnem uživanju te večkrat potare misel, da vse to nič ni vredno, da sploh ni vredno živeti. Ali ni to res?
Kaj pa pri Gospodu Jezusu ? Tudi po njegovem nauku smo dolžni delati in se truditi, skrbeti za blagostanje, za stan in obleko in hrano; tudi po njegovem nauku je nekaj dobrega častno ime in priznanje od ljudi; tudi po njegovem nauku naj se trudimo za ljudstvo in za domovino. Vse te naravne težnje so tudi po nauku Gospodovem upravičene. Toda, Gospodov nauk pa vsemu našemu trudu in delu nekaj doda, kar trud in delo šele oplemeniti,
posveti in nam daje in ohrani pogum, akoprav bi nam kaj izpodletelo. Kaj pa?
Po nauku Gospodovem je volja božja, da izpolnjujemo dolžnosti svojega stanu; ako jih izpolnjujemo zato, ker hoče On, mi Njemu služimo, On je naš dolžnik in nam bo plačal trud, ko pride dan plačila za večnost. Bog ne gleda na uspehe našega truda, naj nam tudi kaj izpodleti, le to zahteva, da svoje dolžnosti izpolnjujemo vsak v svojem poklicu. Ako je delo težko, naporno, mučno, pa ga vendar zvesto opravljamo, ker ga hoče Bog, je pokorščina in torej tudi zasluženje pri Bogu še večje, in sicer za celo večnost. Zraven tega nam je trud pri delu tudi za pokoro dan. Koliko se greha stori; greh se mora kaznovati tukaj, ali pa v večnosti. In glej, prav s trudom pri svojih opravilih si izbrisujemo zaslužene kazni, ako opravljamo vse v duhu pokore. In ko je sam Bog postal človek,, ali si ni prostovoljno izbral ravno delo in trud v skrivnem življenju v Nazaretu in potem v javnem življenju, hodeč po vsi Galileji. Kako je vendar trud in delo posvetil, in koliko notranjo, neminljivo vrednost mu je dal.
Tako naš Gospod. Ako se mi po tem nauku ravnamo, ne bomo se bali truda, ne bomo trepetali pred neuspehi, ne bo nas mučilo nepriznanje in pozabljenost od strani ljudi. Saj nas vidi Bog, saj On naš trud priznava, saj bo On naš plačnik. Tudi nič ne zavidamo onim, ki plavajo v bogastvu, ki uživajo vso čast in slavo sveta, ki se jim vse posreči na zemlji: kaj jim to koristi, ako v vsem iščejo le sebe, ne pa Boga in njegove volje? Nič jim ne koristi. Kratko je življenje, kratko uživanje, potem pa pride smrt, sodba, večnost, za katero niso nič skrbeli.
Torej kje je pri vsakdanjem, neizogibnem trudu več miru, sreče in blagoslova božjega! Pri Gospodu ali pri njegovih nasprotnikih?
c)	Nesreče in bolezni.
Nobenemu človeku ne teče življenje mirno in gladko. Le premnogo je nesreč, prepo-gostokrat mučijo nas ali naše domače hude,
včasih dolgotrajne bolezni. Vsem tem nezgodam ne moremo uiti. Zato se vprašajmo zopet, kje dobimo v teh nezgodah več miru, sreče in blagoslova božjega? Pri Gospodu ali pri odpadnikih ?
Brezbožnika zadene nesreča, pa izgubi morda svoje premoženje, izgubi zaupanje svojih poglavarjev, izgubi dobro ime, izgubi zdravje v hudi, dolgi bolezni, izgubi ženo, otroke, prijatelje, izgubi vse, vse mu gre narobe; potrt je, ves pobit in obupan. Kje bo iskal tolažbe? Pri prijateljih? Res, prijatelji ga morejo tolažiti z besedami, toda ali mu morejo dati nazaj izgubljeno premoženje, izgubljeno dobro ime in zaupanje, izgubljeno zdravje, izgubljene ljubljene osebe, brez katerih se mu zdi nemogoče živeti? Morda mu morejo kaj pomagati, mu vzbuditi poguma za nov trud in za zopetno delo, da si izgube popravi, mu vzbuditi upanje za boljše dni in ga nekoliko zdramiti. No, to že nekaj velja, ako se nesrečniku zbudi upanje, da si zopet pridobi bogastvo, dobro ime, čast, zdravje. Kaj pa, ako ga upanje zopet prevari? Življenje mu je temno, obupno, strašijo ga samomorske misli; od samomora ga zadržuje le še nekak nejasen strah pred večnostjo in presilna naravna ljubezen do življenja sploh.
Vse drugače pa je razpoloženo srce vernega katoličana, ako ga zadene nesreča, zadene težka, neozdravljiva bolezen. Najpoprej obrne srce in oči proti nebu rekoč, da le večno srečo dosežem pa naj mi bo na zemlji kakorkoli, in ako mi moja nesreča, moja bolezen pomaga, da večno srečo dosežem bolj gotovo, draga mi je, s celim srcem se je oklenem, naj tudi telo in duša še toliko trpita ! Vem, da nad menoj čuje dobri Oče nebeški, brez čegar vednosti še las z glave ne pade; On je dopustil ali celo poslal mojo nesrečo, mojo bolezen in zato sem prepričan, da bo v mojo večno korist, v moje večno zveličanje! Zato rad trpim, dragocena je šiba v Očetovih rokah. Kaj bi mi koristilo, ko bi imel vso srečo vsega sveta, ko bi pa izgubil svojo neumrjočo dušo, izgubil bi srečno večnost,
izgubil svojega Boga! Da, o Gospod, tukaj bičaj, tukaj žgi, le tam, le tam prizanesi!
To potolaži in da poguma, ker v luči naukov Gospodovih pokaže izredno notranjo večno vrednost nesreč, trpljenja in bolečin. Tolažbe doda še pogled na sveti križ, na raz-bičanega, s trnjem kronanega, na križ pribitega Jezusa, samega Sina božjega. Ako je trpel On nedolžni, zakaj ne bi trpel jaz grešnik. Pot trpljenja in križa si je On odbral prostovoljno meni v pouk, kako je za mene trpljenje potrebno in da se le čez Kalvarijo pride v srečno večnost. Kako velika je usmiljena dobrota božja, ki je za trpljenje odločila kratka leta življenja, za srečo pa brezkrajno večnost!
Te in enake misli pa tolažijo in vnemajo pogum, da se najhujše nesreče in bolečine prenašajo mirno, zadovoljno, celo veselo kar prepogosto opažamo pri zvestih in vdanih učencih Gospodovih. Ali ni torej dobro biti pri Gospodu, tisočkrat bolje, kakor pa pri obupnih njegovih nasprotnikih?
5.	O človeku ob smrtni uri.
Smrtna ura pride gotovo. O tem času se z vso silo uriva vprašanje: kaj bo pa po smrti? Je li s smrtjo vsega konec, ali ni? Smrt se bliža, vedno silneje se zahteva točen odgovor. Zopet se vprašajmo? Kdo bo ob tej uri, ki odločuje za vso večnost, bolj miren in srečen? Katoličan, ki se je oklepal Gospoda Jezusa, ali brezverski odpadnik, ki ga je zatajil? Poglejmo.
Smrtno nevarno oboli brezverski svobodomislec. Vzgojen je bil v katoliški veri; precej časa je živel po njej. No, začele so se mu vzbujevati hude strasti, pa je segel po knjigah in časopisih protiverskih ; začel je dvomiti o veri in njenih naukih; po velikih dušnih borbah se je polagoma vere popolnoma otresel in začel tajiti božjo ustanovitev katoliške Cerkve, tajiti božjo naravo Jezusovo, tajiti samega Boga; postal je tako predrzen, da je zoper vero in njene božje nauke pisal, kakor je či-tal v sovražnih listih o Cerkvi in Kristusu, da
je k odpadu od Boga vabil, zoper Cerkev in Boga hujskal in si celo znamenje bogotajstva pripel na prsi. Kot bogotajni svobodomislec ni molil, ni poznal ne nedelje, ne praznika, se ni postil, ni prejemal svetih zakramentov, živel je po onih strasteh, o katerih govori sveti apostol Janez, da so glavne in vir vsem drugim, in sicer: poželjenje oči, poželjenje mesa in napuh življenja. No, morda pa ni bil ravno tako drzovit, ampak le bolj zase je zavrgel vero in vse, kar je z njo v zvezi, ter se v tem odpadu od Boga utrjeval z brezbožnimi, navidezno učenimi razpravami po raznih knjigah nesrečnih odpadnikov; tudi strastem, posebno poželjivosti je ustrezal bolj na tihem, na skrivnem, ali pa je morda v zakonu živel še dosti zvesto svoji ženi.
Sedaj prihaja smrt. Nehote mora misliti na njo in na to, kaj bo po smrti. Pogani so bili sploh bolj žalostnega, vsaj bolj tužnega srca, in sicer ne le narod sploh, ampak posebno modrijani in so umirali s silnim strahom, ker niso mogli sigurno spoznati, kaj jih čaka po smrti. O mnogih odpadnikih vemo, da so umirali v skrajni obupnosti in so zadnje čase kar divje kričali. O mnogoštevilnih nam je znano, da so v tem času svoj odpad obžalovali, pohiteli se spraviti z Bogom in si vsaj še zadnji hip zagotoviti srečno večnost. Nedavno je tak lahkomišljen omikanec v nevarni bolezni poklical duhovnika in se dal prevideti; vprašan, zakaj je to naredil, je odgovoril: bolj varno je tako.
In zares, kako bi o tem resnem, za vso večnost odločilnem času mogel ostati miren človek, ki je poznal Jezusa in Boga, pa ga je zatajil in morda še druge zapeljaval; kako bi mogel biti miren človek, ki je poznal in še pozna katoliško Cerkev, katera o sebi izpričuje in dokazuje, da je božje delo, da oznanja po Bogu razodete resnice, da deli vse milosti zaslužene s smrtjo samega božjega Sina na križu, da zunaj nje ni zveličanja, pa jo je lahkomišljeno zapustil, obrekoval in grdil in se napajal sovraštva do nje iz lažnivih knjig njenih zagrizenih sovražnikov ? Ali je zares v
dnu srca prepričan, da Cerkev ni božja vsta-nova, da Kristus ni Bog, da sploh ni ne Boga, ne duše, ne večnega življenja po smrti! Ali ni teh resnic le s silo v sebi zatiral in zatrl? Ali se mu v mirnih urah niso vzbujevali dvomi? In sedaj, ko stoji na pragu večnosti, ali se mu ne bo vrivalo vprašanje : kaj pa, če se motim? Kaj pa, če je res Bog, če je Kristus res Sin božji in Cerkev njegova naprava, in so duhovniki in zakramenti od njega ? Kaj pa, ako je vse to res in se je on motil in je vse njegovo življenje ne le usodepolna zmota, ampak naravnost predrzen boj zoper samega živega Boga! Kdo je njemu porok, da se ni zmotil, strašno zmotil? Kdo je njemu za to porok? Oh, vest se oglaša, vest grize in peče, strah in trepet in obup prevzemajo srce vedno bolj in bolj.
Kaj ne, grozni trenotki! Ni čuda, da se premnogi vrnejo nazaj k Bogu, k usmiljenemu Bogu, ki noče smrti grešnikove, ampak da se spokori in živi. Ker se je to prepogosto-krat zgodilo in so ob času smrti odpadniki sami svoj odpad obsojevali, si je satanska zloba nekaj strašnega izmislila. V nekaterih svobodomiselnih društvih se morajo privrženci pismeno zavezati, da ob smrtni uri ne bodo poklicali duhovnika, in ko bi ga poklicali, naj se ta klic ne vpošteva, ker je le izraz hipne dušne onemoglosti in naj se duhovnik ne kliče. To je zares satansko, ki si siromak zapre sam vedoma pot nazaj k resnici, nazaj k Gospodu Jezusu. Dogaja se pa tudi, da odpadnik leži v smrtni bolezni kar mirno, topo, brez premišljevanja, brez vidnega nemira in boja. Od kod to? Morda boj prikriva, ali pa je že tako propadel, da si kar misli, naj bo, kar hoče. Je pa tak grozen mir očitno znamenje končne zavrženosti od Boga, očitno znamenje večnega pogubljenja. Nemir vesti in nepokoj je še znak usmiljenja božjega, ki trka na srce in vabi nazaj k Očetu; kdor je pa že tako otopel, da se mu vest več ne oglaša, je radi posebne hudobnosti od Boga že zavržen. Kaj ne, strašno in grozno stanje ob času, ko se odpirajo vrata v večnost!
2*
Kako se pa ob smrtni uri godi vernemu kristjanu? Nekak strah ga že navdaja, boji se sodbe božje. Toda strah je miren in boguvdan. Saj se je po sveti pokori spravil z Bogom; sam Jezus je prišel k njemu za popotnico, da ga spremi v večnost pred sodbo; prejel je sveto poslednje olje, ki mu da moč zoper zadnje borbe in izkušnjave, mu olajša telesno trpljenje in izbriše še zadnje posledice greha v duši. Sveti križ prime v roko; Jezus zanj križani je njegovo upanje, saj je pravici božji plačal vse njegove dolgove. Podobo Marije pritiska na ustnice; vanjo zaupa, da mu bo milostna priprošnjica, saj jo je vedno prosil, naj prosi zanj posebno v smrtni uri. Veren kristjan dobro ve, da gre iz solzne doline v nebeški raj, da odhaja iz kraja pregnanstva v nebeško očetnjavo, da se umakne nevarnostim greha, s katerim bo izgubil Boga in raj; ve, da potuje tja, kjer ni solza, ni bolečin, ni hudobij, tja, kjer ga čaka veselje, kakršno še oko ni videlo, uho ne slišalo, človeško srce ne občutilo in ga je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo. Svoje mora zapustiti, toda ne boji se zanje, saj čuje nad njimi Previdnost božja in ako se bodo bali Boga ter mu zvesto služili, pride čas, da se snidejo v svetem raju in se nikdar več ne ločijo. Tako je kristjanu ob smrtni uri, ko zapušča svet in odhaja v večnost, kjer ga takoj na pragu čaka Mati Marija, čaka usmiljeni Jezus, čaka dobri Oče nebeški.
Kristjan, katero smrt želiš? Smrt odpadnika, ali smrt dobrega kristjana? Kje je več miru, sreče in blagoslova?
6.	O zanesljivosti in gotovosti obojnih naukov.
Pregledali smo vse razne okolnosti našega življenja, kakor nas prav gotovo zadenejo in v kakršnih še sedaj živimo. Prepričali smo se, da je v vsakem oziru veliko bolj koristno in pametno biti z Gospodom Jezusom, kakor z odpadniki zoper njega. Preostane nam le samo eno vprašanje še, da ga preudarimo. Poglejmo, kateri nauki so bolj zanesljivi in bolj gotovi; so li kateri od obojnih popolnoma
zanesljivi in tako gotovi, da o njih kar nič dvomiti ne more nobeden, ki je vsaj nekoliko pameten.
Ali je varen in zanesljiv nauk odpadnikov, da katoliška Cerkev ni božje delo, marveč samo slepari, da Kristus ni Bog, da Boga sploh ni in je svet öd vekomaj. Več okolnosti je, da mora vsakdo o zanesljivosti teh trditev vsaj močno dvomiti. Prvič se ti nauki nič kaj ne vjemajo z raznimi potrebami našega življenja, kakor smo jasno videli pri vseh pre-važnih točkah, katere smo premišljevali. Drugič uči zgodovina, da so v Boga in večnost verovali koj prvi narodi, ki so nam znani in so se bogotajci porodili šele tam, kjer je propadala vera in propadalo življenje po njej. Tretjič, med vsemi narodi so vedno in vselej branili vero v Boga in v neumrjočnost duše najbolj plemeniti možje, in narodi sami so bili najbolj mogočni in srečni, dokler so tako verovali. Četrtič so jako slabi in izpremenljivi poizkušeni dokazi, da Kristus ni Bog in da ni Boga; na slabost dokazov sem pri premišljevanju večkrat opozoril; slabost nam pa dokazuje tudi okolnost, da o vsakem namišljenem dokazu odpadniki sami čutijo, da ne velja, ga sami izpodbijajo in iščejo novih. Petič, odpadniki ne morejo razumeti Kristusa in njegovega dela in si v svojih trditvah popolnoma nasprotujejo. Vse te okolnosti lahko razumete in se prepričate, kako slab je temelj, na katerem stoje odpadniki. In vendar gre za življenje in za večnost!
Kaj pa dokazi, na katere se opira veren kristjan? Ne samo zanesljivi so, ampak popolnoma gotovi. Le preudarimo nekoliko okolnosti! Prvič smo videli, kako so nam primerne in zadostujejo vsem našim življenskim potrebam. Drugič jih verujejo, trdijo in dokazujejo mnogi učenjaki vseh časov, da, najbolj plemeniti ljudje vseh narodov. Tretjič se nauki o Bogu, o Kristusu, o duši, o neumr-jočnosti, o nalogah našega življenja sami v sebi nič ne izpreminjajo, dopolnjujejo in izpopolnjujejo se le dokazi zanje vedno bolj, kolikor bolj napreduje znanost. Četrtič čuva
in razlaga te nauke sveta katoliška Cerkev, njeni papeži, škofje in duhovni že devetnajst vekov in se v teku toliko stoletij o nobenem še ni dokazalo, da je napačen, kriv in zmoten. Petič, vsa izobrazba našega časa izvira iz naukov Kristusovih, ki morajo torej biti resnični, ker le resnica je hrana duhu, pa ga izobrazi in obogati.
Že samo te lahko razumljive okolnosti nas morajo prepričati, kako je nauk vernega katoličana veliko bolj zanesljiv in veliko bolj gotov od nauka odpadnikov. Ako bi ostali samo na tem stališču naravne, človeške gotovosti, bi ravnali edino v tem slučaju pametno, ako bi se oklenili Gospoda Jezusa in njegovih naukov. Toda ta gotovost nam še ne zadostuje. Ker gre za mojo časnost in večnost, ker mi nauki Gospodovi nalagajo dolžnost zatajevanja in premagovanja in zahtevajo od moje pokvarjene narave marsikaterih žrtev, ter se jim moram podvreči z umom in voljo, zato zahtevam še večjo gotovost, in sicer tako, da pameten dvom ne bo mogoč.
Take gotovosti pa mi ne more dati človek, ampak le On, ki je večna in čista Resnica. In zares, Bog je tej naši zahtevi tudi ustregel. Prvima človekoma se je že razodel, v polnini časov pa je poslal svojega Sina, da nas pouči, umiri in pripelje v srečno večnost. In ali Jezus Kristus ni sin živega Boga? Naj za to trditev omenim samo par dokazov, kakor nam jih podaja ravnokar minuli adventni čas.
V starih knjigah čitamo o Mesiju, Odrešeniku, da pride na svet; tam se pove čas in kraj, kdaj pride na svet: pove se, da ga bodo Judje zavrgli in bodo za to hudodelstvo sami od Boga zavrženi, pa bo razdejano mesto s templjem in bodo pognani med narode, med katerimi bodo živeli do konca; ko bodo Judje zavrženi, se bodo pogani oklenili Mesija, bodo vstopili v njegovo Cerkev, ki bo sicer vedno preganjana, pa se bo kljub temu razširila po vsem svetu in bo ostala do konca sveta. In to vse se je do pičice zgodilo na osebi našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ali ni prišel na svet o napovedanem
času in rodu Davidovega v Betlehemu ? Ali ga niso Judje zavrgli, in jih je zato grozno zadela napovedana kazen božja: razdrt je tempelj starega Jeruzalema, kraljev, duhovnikov in prerokov ni več: Judje so raztreseni po vsem svetu ; v Jezusovi cerkvi so pridobljeni pogani; ta Cerkev se preganja, zaničuje, pobija, a se vendar razširja, obstoji med vsemi narodi in je nobena sila ne more pokončati. Ako samo te okolnosti pogledamo, moramo vzklikniti: Zares, Jezus Kristus je Sin božji, kakor je trdil sam, kakor so učili njegovi apostoli, kakor dokazujejo katoliški učeni možje, kakor verujejo katoliški narodi in slovesno oznanja nepremagljiva sveta katoliška Cerkev.
Veselo moramo trditi, da so nauki naše vere ne le zanesljivi in gotovi, ampak tako zanesljivi in gotovi, da se o njih kar dvomiti ne more, saj so nauki iz ust same Resnice, iz ust samega živega Boga. Sedaj moremo biti popolnoma mirni za življenje, za smrt in za večnost! Sedaj smemo pričakovati mir, srečo in blagoslov po Gospodu našem Jezusu Kristusu.
Konec.
Dragi v Gospodu, upam, da vas bom s tem obsežnim premišljevanjem ne le potolažil in osrečil, ampak tudi potrdil v večni, v neomahljivi zvestobi do Gospoda Jezusa, našega edinega učitelja, Sina živega Boga. Preden sklenem, bi vas rad opozoril še na neko okol-nost. V pastirskem listu za advent sem imel pred očmi najbolj mladeniče in može; nič ne dvomim, da se boste prizadevali ravnati se po danih naukih. Današnji pastirski list zadeva enakomerno vse stanove in vse ljudi. H koncu naj izpregovorim par besedi najbolj ženam in dekletom. Kaj neki?
Rad bi vas posvaril zoper preveliko, včasih kar naravnost nespodobno nečimernost v obleki. Nič ni hudega in prav razumljivo je, ako se mlada dekle bolj lepo oblečeš, tudi še ni kako posebno zlo, ako si izbiraš obleko po novejših krojih, toda pazi na meje spoštljivosti in sramežljivosti. Zalibog so pa najno-
vejši kroji, kakor se vidijo posebno po mestih močno zoper sveto sramežljivost, kar naravnost pohujšljivi. Dokazujejo očitno in jasno, kako globoko v poželjivost se je ugreznil današnji brezbožni svet. Kjer ni vere, ni ljubezni do Boga, tam se razvija v človeku počutna stran, posebno močno se razvija želja po telesnem, po spolnem uživanju. In iz te mla-kuže se rode oni novejši kroji v obleki, kateri pohotni pcželjivosti ne samo ugajajo in ji zadovoljujejo, ampak jo kar naravnost iz-podbujajo in izzivajo. In žalibog ima moda v krojenju obleke toliko moč, da se ji vdajo večkrat tudi žene in dekleta, ki so sicer še verne in bogaboječe in visoko cenijo sveto sramežljivost, ki je varhinja nad vse lepe čistosti.
Zares, take nespodobne ženske kroje sem opažal najbolj po večjih in manjših mestih, ne pa toliko po deželi razen kake izjeme, kar v pohvalo naših kmečkih deklet očitno povem. Po deželi sem večinoma opazil kroj obleke sicer nekoliko po najnovejšem načinu, vendar pa še v precej dostojnih mejah. Prosim vas dekleta, da iz ljubezni do Jezusa in do Device
Postna postava za
Pooblaščen od svetega Očeta dne 14. junija 1906, morem za našo škofijo dopustiti tudi za tekoče leto glede posta mnoge polajšave od splošne cerkvene postave. Vsi verniki naj pazijo na sledeče določbe:
I.	Dnevi strogega posta, t. j. dnevi, o katerih se ne sme meso jesti in je dovoljeno samo enkrat se nasititi, so:
1. Pepelnična sreda in zadnji trije dnevi velikega tedna.
2. Petki v štiridesetdanskem postu in v adventu.
3. Srede, petki in sobote v kvaternih tednih.
4. Vse od Cerkve zapovedane vigilije, t. j. dnevi pred Binkoštmi, pred praznikom svetega
Marije, iz ljubezni do vaše največje lepote, ki je čistost srca in sramežljivost, v svojih oblekah in v vsem zunanjem obnašanju pokažete, kako se vam studi vse, kar je le količkaj zoper krščansko spodobnost. Ako je kaka dekle po deželi, ali v mestu na to pozabila, naj se hitro vrne s krivega pota nazaj na pot boguljube spoštljivosti!
Zarotim vas, le greha ne! Z obleko, ki se ne vjema s krščansko spoštljivostjo, bi dajale pohujšanje. Čujte, kaj govori o pohujšanju sam Gospod Jezus Kristus: „Kdor po-hujša katerega teh malih, ki v me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja. Gorje svetu zavoijo pohujšanja ! Pohujšanje sicer mora priti; toda gorje tistemu človeku, po katerem pohujšanje pride!"
Blagoslov vsemogočnega Boga Očeta, Sina in Svetega Duha naj pride nad vas in naj ostane med vami. Amen.
V Ljubljani na novega leta dan 1. jan, 1913.
f Anton Bonaventura
knezoškof.
ljubljansko škofijo.
Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh svetnikov, brezmadežnega spočetja in pred Božičem.
II. Dnevi nekoliko polajšanega posta, t. j. o katerih je dovoljeno le enkrat se nasititi, zraven pa dovoljeno opoldne jesti meso, so:
1. Vsi ostali dnevi štiridesetdanskega posta razen nedelj.
2. Srede v adventu.
III. Dnevi same sdršnosti od mesa, t. j. dnevi, o katerih je dopuščeno večkrat se nasititi, ni pa dovoljeno mesa jesti, so :
Vsi ostali petki vsega leta.
IV. Ob ggoraj (pod I. in III.) prepovedanih dnevih je vendar dovoljeno meso jesti:
1. V vsej škofiji, kadar na prepovedan dan pride cerkveno zapovedan praznik; tedaj odpade post in zdrževanje.
2. V onih krajih (ne v celih župnijah), kjer se slovesno obhaja praznik cerkvenega patrona ali pa je semenj.
3. Nekaterim osebam, in sicer:
vsak dan smejo meso jesti delavci v rudo-kopih in v tovarnah, izprevodniki po železnicah, popotniki, kadar morajo jesti v železniških gostilnah; vsi, ki so z družino in po-strežniki zavoljo zdravja v kopelih; vsi, ki so po okolnostih primorani jesti v javnih gostilnah in oni, ki so od drugih odvisni, pa si ne morejo oskrbeti postnih jedi.
V. Vse postne dni je dovoljeno postne jedi zabeliti s svinjsko ali sploh tudi živalsko maščobo.
VI. Ob dnevih posta in ob nedeljah v štiridesetdanskem postu se pri istem obedu ne smejo jesti ribe in meso.
Kar se tiče večerje o dneh nekoliko po-lajšanega posta, prosim in želim, da se zvečer
meso ne bi jedlo; vendar pa zavoljo dosedanje navade dopuščam nekoliko mesa tudi pri večerji vsem, razen duhovnikom, svetnim in redovnim, katerim tudi ni dovoljeno uživati pri večerji mesne juhe.
Veliko soboto zvečer je dovoljeno jesti blagoslovljeno meso.
Vse one, ki se bodo danih polajšav posluževali, opominjam, naj si pomanjkanje v postu nadomeste z drugimi dobrimi deli, na primer z molitvijo, ako izmolijo dotične dneve po petkrat „Oče naš“ in „Češčena Marija“ na čast petim ranam Jezusovim, ali pa z obilnejšo miloščino potrebnim siromakom.
Gospodje župniki in izpovedniki so pooblaščeni, da smejo v slučajni resnični potrebi prepoved o zauživanju mesa še bolj zlajšati, vendar pa ne več, kakor samo na eno leto. Kdor mčni, da mu je stalne dispenze ali polajšave potreba, naj se zastran tega obrne na kn.-šk. ordinariat.
+ Anton Bonaventura
knezoškof.
KATOLIŠKA TISKARNA, LJUBLJANA. 2717	12
burdj Rottes unb bes apoftoltfdjen gtußfes $itabett ^ürpifd)of von ^at6a4).
Villen ©laubigen ber faibadjer Diöejefe ©liidt, Trieben unb Segen in Scfna Ctjriftns, nnferem ^errn.
33eint šBegiitit beS liciteit SaljreS miittfdje id) allen ©laubigen ber Saibadjcr Sioejefe ©liitf, ^rieben unb ©egen. XaS fiitb grofje, gemijj ooit aßen pödift crfepute ©liter. SBic fönnteu mir bereit teil£)aftig merbeit? Sd) antworte mit bcnt 3lpoftel ^anlnS, bafj nur in SefuS ©priftuS, nnferent |)erru.
Seiber mirb ©liid, ^rieben unb ©egeu ooit manchen auf aitbereit SBegeu gefugt, ja ooit oielett fogar im birefteu ?lbfall ooit uuferent |)erru unb ©ott, SefttS ©priftuS. ISeSpalb l)obe id) micp eut-fcploffett mit Sptten, ©etiebte in ©prifto, eine praftifdje Unterfucpung baritber anjuftetleit, ob ©liid, $riebe unb ©egen iit ©priftuS ober opne ©priftuS erlangt merbcit föuiten.
1.	(Einige ©rnnbfingen.
Unfere gattje SebettSricptung t)ängt ab oou ber 33eaittmortung ber uberans midjtigen fragen i,acP bem Urfpruitg ber Söelt, beS SebeitS auf ©rbeit unD ganj befoitberS nad) bem Urfpruitg unb SBefett beS ajteufdjeu. Seber vernünftig benfettbe SLRenfd) ittufj fic^ über biefe fragen ooUfommene ^(arpeit ju oer= fcEjaffeit fud)eu, ba ja oou ber ^Beantwortung biefer fragen uitfer gattjeS Sebeit iit ber 3eit unb iti ber ©migfeit abpäugt.
Sluf biefe fragen Oeruepmen mir eine hoppelte Slutmort: eine ber moberitett SSiffenfcpaft, eine ber gläubigen ©priftenpeit.
®ie moberue SSiffenfcpaft leugnet baS IDafeitt ©otteS; piemit ntuj? fie and) bie SSeltfdjöpfung oer= neinen iutb folgerichtig bepaupteti, bie SSelt fei emig mtb befittbe fidj itt einer emigett ©tttmidlung. 9lttS ber feblofen SDtaterie fei ju feiner $eit baS erfte ^Sflattjen= unb Xierlebeit hervorgegangen unb auS
bicfent erfteit ?lttfape l)abc fidj im Verlaufe oou SDcillioneit oou Sapreu bie gauje ^flaitjem unb £ier= rnelt, fd^lie^lich and) ber fJJfenfd) pcrauSentmidelt. Smlgericptig mirb behauptet, ber SReufcp fei baS pöcpfte SSefett auf ber ©tufe ber Xierc; er habe feine ©eele, eS gebe fein jeitfeitigeS Sebeu, mit bem £obe pore alles auf.
®ic gläubige ©priftenpeit erfdjaubcrt oor folgen 23epauptuugeit. fftein, fo ift eS nicht! ©oubertt eS gibt einen perföulicpen ©ott, ber ju ^Beginn ber feiten bie SSelt erfdjaffeu l)at. 9iid)t oou ber leblofett 9Ra= terie, fouberu oom lebettbigeu ©ott ftammt baS Seben auf ©rben, baS gattjc ^flaujew unb Xierleben. Unb ber 9Jlenfd) mit feinem ©elbftbewufjtfciu, mit feiner SBernunft unb feinem SSiffeit, mit feinem freien SSiKeit unb reid)en Xugeubleben, mit feiner ©pradje unb Religion fotl nur ein ©lieb beS XierreidjeS fein? 3ft beim nid)t fein ganjeS Sebeu oom Xierlebett wefentlicp üerfd)iebett, mefeuttich über baSfelbe erhaben ? SSirb nicht beSpalb jur ©rflärung biefeS UnterfdjiebeS not= meitbig ein oernünftiger ©eift oerlaugt, eine nnfterblidjc ©eele, aitS ber baS reiche, gciftige, über baS tierifdje loefeittlid) erhabene Sebett l)eroorgel)t?
Sa, bie moberue gottlofe SBiffeufcpaft fott nur erfläreit, tooper baS ©elbftbeioufjtfeiit beS füRenfcpeu, luoper fein geiftigeS beiden, moper fein tngrubreicheS SSollen, luoljer feine ©pracpe, tooper feitte Dieligioit, moper fein UufterblicpfeitSbrang, mentt er nur ein materielles SSefen ift unb itebft bent Körper feitte uufterblidje ©eele befipt? ÜRacp oieleit erfolglofeit 33e= ntühungeit ift bie moberue SSiffenfcpaft gejmitngeit ju befenitett: fie miffe eS nicht
Hub baitit baS erfte ißflanjem unb Xierlebeu auf ©rbeit? Die moberue SSiffenfdjaft geftept ein, eS
i
ßabe einmal begonnen. 916er mie? an§ ber tebfofen Materie? ©g fantt bod) nientanb bag geben, mag er nid)t befißt, atfo fann and) bie lebtofe SJtalerie nidjt bag Seben geben, ba fie ja bagfelbe nidbjt befißt. 3it= gteirf) ßat biefetbe Siffettfdjaft egaft ttacßgemiefen, baß bag Seben einzig nnb allein nnr ang Seben entftefje. 3(1)0 moßer ber Sltifang beg Sebeng? Die 9Ö3iffen= fcßaft muß mieber offen befemten: fie miffe eg nid)t.
ferner: bie	Seit fod	emig	fein!	®ie tnoberne
2Biffenfcf)aft	muß	befemten,	bie	Seit	fei in einer
fortmäßrenben ©ntmicfelung begriffen. Shnt fragen mir, luattit ßat beim biefe ©utmicfeluug begonnen? Senn mir bie oerfcßiebeueit Sfbftnfnngen juritdgeßett, mitffeit mir naturnotmenbig gnr erften Stufe gelangen nnb	fragen,	mag	mar beim	Por	biefer	erften @tnfe,
öor	biefem	erften	33egiittt?	Ser	betxffäfjig ift, muß
fageit, baß oor biefem erften 23egimt nidjtg gemefeit fei. Senn aber in irgenb einem .Seitmomente ein Stidjtg, ßiemit feine Seit bagemefen ift, mol)cr fotnmt eg, baß jeßt eine fo großartig entmidelte Seit tior nttfereit 3lngeit befteßt? (Die ntoberne Siffenfcßaft bleibt nttg bie Slntmort fcßttlbig nnb muß mieber befemten: fie miffe eg nidjt.
3llfo auf bie midjtigften Sebettgfrageit meiß nng bie ntoberne Siffettfdjaft feine, meitigfteng feine oor ber Vernunft fticßßältige 3lntmort gu geben mtb be= femtt bttrd) ißre beftett Vertreter: fie miffe baoott tticßtg.
Stutt, bie gläubige ©ßrifteitßeit meiß eg mtb bemeift aucß, baß bie Seit mit ißrett ©efeßett, baf) bag reicßentfaltete $flattgen= mtb Verleben, baß ber SJtenfd) mit feiner geiftigeit Seele, mit feiner Spracße nnb Stetigion oom adntädjtigeit, nttenblid) meifett mtb öernünftigen Sdjöpfer, oom lebenbigett, perföitlicßen ©ott ßeroorgegattgeit ift. 2)ieg leßrett mtb bemeifen fatßolifcße ©eleßrte, fo leßrt eg heftig ©ßriftug, nnfer einziger Seßrer nnb ©rlöfer.
Shttt frage icß: meldje Slnfdjanmtg ift nteßr begrünbet, eutfpridjt nteßr nnferem ganjen Sebeit nnb Sefeit, bie mobertte ober bie cßriftlidje ? Seldje ift nteßr befäßigt, ttttg ©liid nnb ^rieben nttb |jeil jtt üerfcßaffen ?
2.	Der jlenfd) im gemiißitlidjen Deben.
SSoit biefett ßoßctt, meßr miffenfcßaftlidjen ©rör= ternngen fteigen mir ßerab gitut gemößttlicßett, täglicßen Sebeit, betrachten mir bagfelbe, mie eg ficß ttacß bett
beibett oben erflärten Sebengatifcßaititngen entmidelt ttitb nnterfncßen mir, meldje Slnfcßauititg ttttg nteßr ©liid, ^rieben nnb Segen oerfcßafft. Sir moden mtr einige Saßrßeiteit ßeroorßebett.
1.	3nnädßft feßen mir bie feßr erfolgreicßen Grrruitgenfdjaften in ber Siffenfd)aft. 25er Sluffdjmmtg ift maßrßaft großartig. 2)ie gange Statur mit allen ißrett Kräften mtb ©efeßett mirb itidjt mtr immer oodfoiitmeiter erfannt, fonbertt aucß immer entfcßie= beiter itt beit 2)ienft beg SJleitfdjeit ßiueingegogeit. ©ifettbaßnett, Slittomobile, $abrifen, S'elegrapßett, Xelepßoite, Suftfcßiffe fiitb nttg ein augenfcßeittlicßer 33emeig bafiir.
2:ie ntoberne Siffenfcßaft ift berecßtigtermeife ftolg auf ad biefe ßerrlidjeit ©rfolge. Sldeiit, barin befteßt ißr $eßler, bag fie oott ibrer £mße ßerab auf beit gläubigen fö’atßolifeu mit einer gemiffeu 33er= adjtung ßermtterblidt, alg ob ber gläubige JEatßolif eben feiiteg ©lattbeng megett für bie pflege ber Siffeit* fdjaft itidjt fäßig märe, ja berfelbeit feinbfelig gcgeit= über ftänbe. 0, mie grunbfalfdj, gerabegu beleiöigenb fiitb berartige mtbefonnene 33eßauptuitgett.
Sa, ueßtnen Denn ^atßolifen ait ber pflege mtb ©ittmicfelung ber Siffcnfcßafteit nidjt teil? Serben beitit git beit berüßmtefteit nnb fortgefeßrittenften Seßrern ber oieloergmeigteit Siffenfcßaft itidjt and) ßeroorragenbe ^atßolifeu gegäßlt? Sir freuen nttg über beit mtgeaßitten ^ortfeßritt auf adeit Siffettg* gebieten; mir bemmtbertt beit $leiß Ullb bie Talente ancß ber ungläubigen Seßrer; mir benüßeit ade ©r= gebniffe ber Siffenfcßaft, ade teeßuifeßeti ©rfiiibititgeit iit nnferent täglicßen Sebeit. Stein, mir fiitb ßinter ber Seit gar nidjtg gitrüdgebliebeu!
SSielmeßr überragt ber gläubige ©eleßrte beit ungläubigen fomoßl au ber Xiefe, alg atteß ait ber Sldfcitigfeit beg Siffettg. Sir ßabeit fdjon geßört, baß ititg ber mobente ©eleßrte feine, meitigfteng feine eiitmaitbfreie Sfntmort geben faitit auf bie micßtigftcit fragen über beit Urfprmtg ber Seit, beg Sebettg auf ©rbett, über beit Slnfaug beg SJtenfdjengefdjlecßteg. 'Ser gläubige ©eleßrte jeboeß gibt Darüber genaue ttttb fießere Slntmorten nttb bemeift aueß biefelbeit gang miffeitfcßaftlicß, mogtt ißit gerabe ber ©laube be= fäßiget.
Ser ift alfo fdjou ßiitficßtlidj ber Siffenfcßaft beffer baratt: ber mobente, gottlofe, ober ber cbrift=
o
O
gläubige ©eleljrte? meldjer faitit in feinem Ämtern gliidlidjer iinb §ufriebener fein?
2.	«Steigen mir ttodj tiefer ing täglidje ßebett tjerab. 93iet ädülje uub tägliche, Ijnrte, forperlidje ober geiftige 9(rbeit ift itnfer Sog. ^Beurteilen mir bie tägliche IDiitlje ititb Slrbeit nad) beit beibett Sebettg^ aufdjauungeit.
®er ungläubige Sdettfd) arbeitet ititb ntiif)et fid) ab. äöarunt? Um beit für fid) nitb für bie ©einigen uotmenbigen Sebengunterljalt 31t oerbieueu, um ein ©röfjereg Vermögen, eine tjöfjere Ülnfteduitg mit bef= ferctt ©iufünfteit 51t erlangen, um fid) ©Ijre, 2ltt= fefjeit, ©influfj git ermerbett, um feinem STätigfeitg= brang nac^ufomnteit, unt für SBolf uub SBaterlaub grof3e§ 51t mirfen. — 2)iefe $iele finb au nitb für fid) lobengmert. $ebodj mirb ein ungläubiger SCdattu mit feilten ©rfolgett jufrieben feilt? Verlangt er itidjt immer nteljr SSermögett, immer fjöljere Slnfteb litugett, immer größeres Slnfeljejt, immer bttrd}grei= feuberett ©iiiflttf3? SDag ^erj beg Sülenfdjett mirb nie befriebigct. gitbent fontmeit niele, häufige iOiifjerfolge nitb ber 9lebeiimeufd) ift reifer, angefeljeiter, eiitflttfc reidjer! SDegfjalb feine Oittfje, feitt nodfommetteg ©liid, mie eg and) l)od)aitgefel)eite SUMmter ttttb grauen itt lidjteit Slttgenblicfett freimütig eiugeftaitbeit fjabett.
©ans attberg fafjt ber gläubige ©Ijrift feilte 2lr= beiten, SOtitfjeu nitb plagen auf. ©ein 33lid ertjebt fid) über bag ^rbifclje, bringt in bie ©migfeit big §utn ^Ijroite ©otteg. ©eilt ©ttbsiel ift bie ©rlatt= gütig beg öodfommeitfteit ©litdeg in ber ©migfeit, meld)eg er fid) nad) beut SöiHett beg @d)öpferg Ijier auf ©rbett btttcf) ©rfüdttttg feiner ©taubegpflidjteu oerbietteit foll. ©ott fdjaut nic£)t auf bie ©rljabenfjeit beg ©taubeg uub 23erufeg, fouberit auf bie pituftlidje ©rfüduttg ber 23ernfgpflid)ten, meil er eg fo attge= orbnet tjat. ©rfiide idj meine ^flidften itt meld)ent ©taube immer, im Ijöcfyfteit ober im itiebrigfteit, attg untertäniger uub liebettber Eingabe au ©ott, fo nimmt ©ott bie Slrbeitett att, id) mirfe in feinem SDieitfte uub ertoerbe mir babttrd) mein gtiidfetigeg ©ttbsiel. ©öd mir and) utattdjeg Ijier auf ©rbett mißlingen, finbe id) and) feine Sltterfenititug 001t ©eite ber ÜUlenfdjett, bei ©ott tjabe id) immer ©rfolg unb 2ltt= erfennuttg. ©ittb bie 3lrbeiten mitfjeood, um fo beffer für nticl), meil id) uebft 2titerfeunuttg nott ©eite ©otteg Sttgleid) meine nerbienteit ©üitbeuftrafen abbitfjett
fatttt. Unb l)at ber £)eilanb bttrd) freimillige 32a 1)1 eitteg mitfjeooden Slrbeiterlebeug bie Slrbeit itidjt ge= Ijobett unb geljeiliget? @0 ber gläubige ©Ijrift.
Unb id) frage, attg melier Slnfdjauung fliefjt mel)r ©liicf, 9ittl)e, ^rieben unb ©egett?
3.	üftebft einer parteit 3lrbeit ift and) Ungliicf unb ßraufljeit beg iUcettfdjeu l)änfigeg Sog. 2Bie ftellt fiel) biegbegüglic^ ber ungläubige, mie ber gläubige 9J?enfd) ?
giir bett ntoberitett SJIeitfdjeit ift Uttgliid unb ßraitfljeit unerträglich, ©eine 3lttgef)örigen, ^reuttbe nitb üterjte tröffen ifpt. Xropbent bleibt bag Uttglüd, bie $ranfl)eit fdjnterjt. 9tur bie Hoffnung, Uttgliid ttttb ®raitfl)eit merbett aufhören, linbert teilmeife bag Übel. Söenn jebodj bag Uttglücf aitbauert, bie ©c^nterseti Suitefjmett, bie .tranfljeit alg unheilbar fid) ermeift? Söag jept? SDein iuiterfter, unübermiitblidjer |jerseng= muufdj ruft nad) nodfommeitem ©litcf, allein für bicf) ift eg nuerreid)bar, ©d)nter§ unb Uttgliid mirb beitt Slitteil big junt Stöbe, ©elbftmörberifdje ©ebanfett fteigett auf; nur bie Siebe §n bett Slngeljörigen, bie ltnserftörbare 2lnl)änglid)feit ait bag Sebett t)ält biel= leicht bie Ülugfüfjritiig beg felbftntörberifd)en ©nU fcf)luffeg ttocl) suriid. Sebod) auf mie lange?
9tid)t fo f)offitttttgglog ititb nersineijelt ftefjt eg mit betu gläubigen ©griffen im Uttgliid unb itt ber traitfljeit ©r ift feft überzeugt, auf ©rbett fei für ifjtt gut uub erftrebeitgmert nur bag, mag ifjnt §nr ©rreidjittig feitteg einigen ©nbsieleg bient, mag eg für ben Seib uttb für bett ©eift ttod) fo ferner unb bitter feilt. 3ubent njeift er, baff er gerabe bttrd) ©rgebenljeit in bett SBiden ©otteg jur $eit eitteg Uugtüdeg unb einer ®raitffjeit am allerbeftett feine Eingabe ait bett SBidett ©otteg gum 3lttgbrude bringe, etmag 35orsüglic^eg im SDienfte ©otteg leifte ttttb ^iemit aitf eine gattj befottbere 33elol)ituitg itt ber ©migfeit Slttfprttch @3 ift ihm befauitt, baff er namen.tlid) bttrch Uttgliid ttttb Hraitfl)eit, ertragen im ©eifte ber 33ufje, feine ©üitbeuftrafen ab§ahlen unb non ©otteg ©eredftigfeit rühmen fötttte. ©r blidt attdh suüerfid)tgoolI auf bett freugtragenben unb ge= freusigteit §eilattb, meldjer bttrd) fein Bretts unfere Seiben nerbienftood gemacht unb geljeiliget bat-über ben ^aloarienberg führt ber fiirsefte unb fi= cherfte 2öeg jum erfeljitten I)'mmlifd)ett SSaterlaub. ©0 benft ber gläubige ©f)rift, bleibt gcbttlbig, ja
1*
cr mirt) fogar trop ber Seibeit oft mit f5reuben erfüllt.
grage: meffeit Sog ift alfo erftrebeugmerter, bag beg ntoberneit Ungläubigen ober jeiteg beg gläubigen ©Ijrifteit? äöo ift nufer ©liicf, f^riebeit unb ©egen?
3.	Der iltenfd) im (öefcllfdjaftöleben.
Ser SJteitfd) lebt iiid)t für fid) allein, fonberu ift feiner gangen Staturanlage uad) au bie ©efedfdjaft augemiefett. Sludj biefeg ©efedfdjaftglebeit modelt mir int Sid)te ber beibcti Sebettganfchaiimtgett betrauten itub ttad)forjd)cit, ttadj meldjer Slnfdjauttng itttg ltitb ber ©efedfdjaft mehr ©liicf, ^rieben unb ©egen 511= teil mirb.
1.	3Bir leben in ber Familie, $n ber gaittilie fütnnieit mir 51m SBelt unb merbett erlogen. Sie $a= ntilie tuirb burt^ bie ©Ije gegriinbet unb bttrclj beit Ä'inberfegeu auggebaitt. Stun, mie mirb bie ©l)e, mie bie götnilie uad) beu beibeu Sebengaufcljauiiiigeit auf-gefaxt!
3)6111 nioberneu SJteitfdjen ift bie ©l)e nid)tg au= bereg alg ein gemöljulidjer bürgerlicher Vertrag §mi= fcheit jmei lebigeit ^erfoneu gum geitteiufaiiten Sebeit. ©g ift itidjtg religiöfeg, nidjt§ heiligeg barau. 2Bie alle Verträge, foll and) ber ©Ijeoertrag gelöft merbett föittteit uamentlid) in beitt $ade, meint SJiattit ititb $rau attg üerfdjiebeueii llrfad)eit ttidjt mehr gufainnteit leben tonnten, meint bie Siebe erfaltet uitb bag £>erj oon britteit ^erfoueu gefcffclt mirb. $11 ber ©ogial= bemofratie mirb bie ©l)e alg ein 511 läftigcg Baitb oermorfeu unb freie Siebe 511111 ©rttubjaj) erhoben.
Sie (£he hrtt ü*e^e SJefdhmerbeu; befonber» fum= itterboll ift bie JÜinbererjiehiutg. Um bie ©djmierig= feiten 51t befeitigeit ober menigfteug 51t oermiitberu, modelt ungläubige ©fjeleute feine fö'iuber, ober höd)= fteng gmei. Sa fie jebocl) auf beu efjelid;eu Umgang uidjt üergichteu moden unb föuttett, murbeit mtmora= tifche SUiittel gttr Berhiuberititg ber ^ittbererjeuguttg erfunbett, merbett öffetttlid) probugiert, aitgeboteu unb oerfauft. $a, eg mehrt fich bie galjl folcher ©enuf3= menfdjeit, bie aitg {^xtrd^t oor ©orgett uitb SJtithen überhaupt feine ©Ije eiitgehett ober ßiuber ergeugeit modett uitb bennodj unter 3litmettbitttg mobenter oer= bredjerifdjer üötittel ber $leifd)egluft nach blieben fröhtteit modett.
©0 eutfeldid) entartet ift bie ntobente iSelt unb fo tief ift in beu Singen berfelbeu jeueg ftuftitut ge= fuitfen, meldjeg 51t einer nteitfchenmürbigett ^ortpflam 51111g beg SJteufdjengefdjledjteg uitb 51t einer gebiegetieu 5linberer5iehung bienen fodte! Stid)t fo beim gläit= bigeit ©Triften.
Ser gläubige ©hrift meifj, bah öag Berhältuig ber beibeu ©efdjled^ter bitrcf) ben ©djöpfer felbft gaii5 genau geregelt	morbeit	ift.	©ott	t)ot einen SJtattu
uttb eine grau erfdjaffeit, l)at t>e^e d111' ®he butibeit unb biefe Berbiitbitug alg SJtittel 5111- Be= oölferitug ber ©rbe unb beg tpiutntelg gefegtiet. Stad) feinem hödjfteu	Sßißeit	unb	nach	feiner meifeit Sin-
orbmtug fodeit	nur in	ber	©Ije	Äiitber 5ttr 3Mt
fouinteit. geber	gefd)led)tliche	Berfehr au^er ber ©Ije
ift gegen feinen SBideit, gegen feine Slitorbituitgeit 511111 SBoIjlc beg SJtenfd)eugefd)lecl)teg. Seghalb mirb bei adett SSölfent bie freie Berbiitbitug oerabfdjeut unb nur bie eheliche Ipd) 1111b heilig gehalten.
^iuber rnerbeu alg ©egeit ©otteg aufgefajjt. ©ine grofje gantilie gereicht 51t einer grofjeu ©fjre. Biele Äinber bereiten 5iuar oiel ©orgeu, SJtiiljeit nub Slrbei* teit; allein bie Slrbeiteit für bie ©rtjaltung 1111b ©r= 5iel)uitg ber S’iuber fiub nad) bent heiligfteit SBideit ©otteg eine fiijje ©Iternpflidjt, eine Ottede ber reidi= lidjfteit Berbieufte für bie ©migfeit. ©läubige ©l)e= leute höben feine gurd)t oor einer 5ah(reidjeu Stad^ fommenfehaft nub eutfc^eit fid) fd)oit oor beitt ©ebaufeit biefelbe fträflid)ermeife uitb ber Statur ber ©he 511= miber 51t oerhiitberu. ©iit gläubiger ©hrift oerabfeheut überhaupt jeglidje Slniueubuug jener finbentiörberifcheit SJtittel, meld)e bie ungebäubigte Begierlidjfeit ber gottlofeit ntoberneit SBelt erfuttbeu hat; tuirb itt ber Siefe feiner ©eele ei^üritt, bafi fold)e abfdjeulid)e SJtittel öffentlich er5eugt nub oerfauft toerbeu biirfeu nub gittert oor ber guchtrnte ©otteg, mit ber bie SBclt ohne ©ott, ohne 3ud)t, 0^ne @cl)ant ge5iid)tiget merbeit mirb.
Ser mettfchlid)eit ©chmad)heit megeit ift bie ©r= füduttg ader ^dichten beg ^amilieitlebeitg fehr ferner, ja, eg föitnteu Uutftänbe eiutreteit, toeld)e bag 33ei= famntenlebeit beg SJtaitneg unb ber ^ratt beinahe itit= möglich machen mürben. SBeil jebod) bie Statur ber ©he eine ftäubige, uitauflögbare Bereinigung oer= laugt uttb auch Äinberersieljuitg nur bttreh bie Uitauflögbarfeit ber ©he fidjergeftedt mirb, hat &er
licbeooüe peilanb bie ©(je 5111 äßiirbe eines ®afra= uteuteg erhoben. ällS ©acrautent oerleitjt bie CSCje beu beibeu ©Regatten bie ©nabe uitb Straft, bajs fie troj) aller ©djmierigfeiten bis 511m Sobe in ooü= fommenfter eljelidjeit Breite beieinaitber bleiben, alles äßet) nnb Seib in Siebe teilen nnb alle ifjueit bnrcl) beit ©egen ©otteS gegebenen Äinbcr mit opfenuiCtiger piugabe erjietjen mallen. Siefe pilfe ift ficptbar. ähtr ooit äJtännern nnb grauen, bie an baS ®afrn= ment uidjtS palten nnb uidjtS gepalten pabcit, meldje bie epelidpe Srcue metjr ober meniger offen fcpoit gebrochen paben, mir 001t folcpeit aerfontmenen ©fje= teilten mirb bie SluflöSbarfeit bcr ©fje geforbert.
SDieS fiitb pieinit bie §mei paujttauffaffungeit beS Familienlebens nnb id) frage, luelcpe bereitet nteljr ©liid, Fneben nnb ©egen ?
2.	ätadj ber Familie fommt ber Staat, iuelcper fiir feine ä3itrger §u forgeit Ijat. Slncp bieSbe^iiglicp gilt je itacp beit beibeit grnnbuerfdjiebenen äßeltam fcpanitngen eine hoppelte äluffaffnng. Unterfncpeit mir, aitS meld)en beit ©taatsbiirgerit niepr Frieben, ©liid uitb ©egen juteil mirb.
©otteSlengner fitdjen fid) itacp iprer Slnficpt opne ©ott beit Urfpritttg nnb bie ä3erfaffuug beS ©taateS folgeitbermaffeit §ured)t§ulegen.
Ser Urptftanb beS SOJenfcpen mar ein tier= äpitlicper, mie Siere lebte and) er iit gerben. ÜRadj 1111b ttad) pat er fid) ans biefent guftaitbe fjerauS= gearbeitet. Um bent ©jifteugfamjtfe aller gegen alle (Sinpatt §it tun, oereinigteu fiep bie SOieitfdjen biird) einen freimilligeit Vertrag §u einem georbneten ge= fellfcpaftlicpeit Sebeu unter einer Dbrigfeit. 'Sie ©emalt §u regieren 1111b §u befepten ift im äSolfe; baS ä$o(f ift fouüeräit. äßeil es jeboep unmöglich ift, baf3 alle befehlen mürben, pat baS äSolf feine oberfte ©emalt auf eine ober ntefjrere Perfoiteit übertragen, meldje als 93eoollmäcptigte beS ä$olfeS baSfelbe regieren foüteti. 3ur ätidjtfdjuur ber Üiegieruug bient ber äßille beS ä3olfeS, biefer muff in beti ©efepeit gunt äluSbrucf gelangen uitb ift bie eiitjige Cttelle alles ÜiecpteS.
©einen äßilleit gibt baS ä$olf bitrep älbgeorbitete befauitt, meldje non ipnt getoäplt unb ins ißarla^ ment gefepieft merbeit, um feinem äßiüeit ©eltung §u öerfepaff^n, beitn oor bent foitüeräneit äßiüeit beS Golfes muf) fid) jebermaiiu beugen. Mein, baS äSolf pat ja feinen eiitpeitlicpen äßillen; bie Futereffeu ber
eingeliteit perfoiten, bcr einzelnen Maffeu, ber ein* gellten £>rte gepeit getoöptilicp aiK-einauber, ja miber= ftreiten fid) nur gu oft. ®o entftepen Polfeparteieu, 001t beiten eine jebe bemüfjt ift, iprent äßilleit ©el= tuiig 1111b gefeplicpe Straft §11 oerfcpaffeit Saljer ge= geitfeitige Reibereien, bei beu äßaljlen ber älbge= orbueteu leibenfcpaftlicpe Slgitationeu nnb Släntpfe, meld)e im ''Parlamente fortgefeld merbeit. ©omoljt bei beu äßapleit als and) bei ©efepeSaitträgeit fiegt bie Sötajorität, fiegt bie ©tiiitineumeprjapl, meuii fie attep nur eine eiugige ©timnte betragen follte. pientit fontmt §unt äluSbrud niept ber SBille ber äMfeS, fonberu nur ber äßille eines Seiles beSfelbeit, ber äßille nur einer, oft gufällig ober füuftlicp ober gar gemaltfam giiftaube gebracpteit Majorität. Sie ä)li= noritäten, befoitberS menit biefelben uittnerifcp ftarf finb, fitirfipeit unter beut Srucfe ber äSergemaltiguug, greifen oft gitr Dbftruftiou, fepeit ©emalt ber ©emalt gegenüber, bearbeiten iit SJerfammltingeu 1111b Qei-tungeit ipre äßäpler; Agitation, Unruhe, ßeibenfepaft, ä$erfeinbuitg mirb in alle ©cpidjteu ber 33eoölferung piiteiugetrageit. SaS SßolE, baS fouoeräite, baS feine pöpere SBeraittmortung feuut, ift in fortmäprenber Retto-lutioit begriffen, fatut uitb mirb nie gut Rupe gelangen.
©aitg auberS geftaltet fiep baS ©taatSleben nadj ber Sluffaffung ber gläubigen SPIenfcppeit. ©ott pat ben 90ienfcpeit erfdjaffett. ©r mar nie iit einem tier= äpttlicpett 3»ftatibe, lebte nie mie Siere in perbeit §ttfam= men, fonbertt 0011t erffett älnfaitg ait iit einer georbneten Familie, in einer georbneten ©efeüfdjaft. Sttrdj bie 33ölferfitube mürbe biefe ä3el)auptuttg tollauf bemiefen.
äßeil ber äJteitfdj bitrdj feine Ratnr ait eine georbitete ©efellfcpaft aitgemiefen ift, eine ©efeüfdjaft jeboep ol)ne eine oberfte ©emalt, bie auf beit äßilleit ber einzelnen beftimmeitb einmirft, niept beftepett föititte, 1111b biefe fo geartete üftatur 00m ©djöpfer ftammt, folgt barattS, bafj and) bie oberfte ©emalt in ber ©efeüfdjaft 001t ©ott bent ©djöpfer gemoüt mirb. Ricpt baS Rolf, fonbern ©ott, fein Odpöpfer, ift fottoeräu, melier bent Rolfe burd) bie irbifcpeit ©emaltljaber feinen äßiüeit fttitb gibt. Sie irbifcpeit ©emaltljaber finb feine uitb niept beS Rolfeg ©teil-üertreter unb müffen beSljalb baS Rolf uadj ©otteS äßiüeit gitr ©rreidjitttg beS aügemeinett, aüfeitigeu äßofjleS regieren. Für Slfte ber Regierung finb bie perrfcljer oor ©ott oerantmortlidj.
Warf) biefer Wuffaffuug blicft baž 23otf utit ©pr furd)t iinb Vertrauen 511111 fierrfcper pitiauf, beugt fid) gerne 1111b mit ©tttfagmtg unter beffeit SBitlett, iuo()t miffeub, baf3 ež eigentlich ©ott ge()orrf)t unb int Tratte bež Uugeporfautž gegen ©ott fetOft iuiber= fpenftig fein mürbe. Siefer ©eporfaitt i[t uernünftig unb maprpaft fitt(irf).
Um baž žBotf regieren ittib beffeit adfeitigeS Wkipt uarf) ipftirfjt 1111b Sdjutbigfcit förberu 511 fömtcit, 11111)3 ber |>errfdjer bic 93ebiirfitiffe bež $o(fež feuueit lernen. 3(uf metcpem SBege? ©ž gibt üerfdjiebeite ■äWögficpfeiten. ©ine SWögtidjfeit beftept and) im Wap= ineit ber beinahe in atleu Staaten eiugefüprteit ®onfti= tutiou, infolge bereit baž Wotf feine Stettoertreter mäptt 1111b in bie ©efe|jgebiingžf0rper fdjirft, mit bort im herein mit anbereit Wbgcorbueteu an» bent ganzen Weidjc gemeiitttülügc, beut Sperrfcper jur Sanftioit 51t uuterbreitenbe ©efepežnorfcpfdge 51t beraten 1111b 51t befdjliefjen. Sie ©efefte fjabcn üerpflicptenbe föraft nidjt bitrd) beit in benfetben 51111t 2htžbrucf gefoim meiteit SSoffžmitlett, foitbern bnrd) bie SBeftätignng üoit Seite bež legitimen Sperrfeuers, ber fraft ber Stetluertretung ©otteS befiehlt 1111b fid) feiner emigcit s-8eraittmortnng bemufjt ift.
Söemt biefe einsig richtige SCuffaffmtg boit ber galten S3et)ö(fcruug geteift merben miirbe, fo mürben bie müteitbeit ^Sarteifämpfe piutaitgepatteu, ©efetje 511m allgemeinen SBopte unb nidjt 511m äöopte nur einer Partei erlaffeit unb tiod) fo siemtiep Wupe, ^rieben, ©tiirf unb Segen unter ber 23etmtferung oorpaitbeit fein fönneu. 2£eit febod) biefe Witffaffuug auS beit eiii^etneit SSotfžfcpidjten immer tnepr ent-frfjmiubet unb fogar ^atfjotifen, menigfteitž mtbemn^ter= meife, bem grnnbfatfdjen ^Srinsipeber ^BoffSfoiioeräuität, nad) metdjer ber SEitte bež SBolfeS otjue Wiicffidjt auf ©btt beftimnteitb fein fott, putbigeit, ift bie Ur= farfje 5ur fortmätjrenbeit ©ätjmiig, 5itr ißarteibitbung, 5itr gegenfeitigeit riicffidjtžtoftn 33e!äutpf 1111g gegeben mtb permanent. Saper bie ©rfrfjeinmtg, bafj bie fouftitutiouetlcu Staaten ihrem SEefeu nad) beit Steim einer fortmätjrenbeit inneren 23eiturupiguug 1111b $er= fepitug iit fid) tragen mtb ltadj ^rieben, ©tiid unb Segen oergebeitž feufsen.
3.	Webft ber bürgerlidjeit ©efettfdjaft beftepen auf ©rbcit retigiöfe ©efettfdjafteu, burdj meldje baž retigiöfe Sehen georbuet merben fott. Sa id) 51t £a=
tpotifeu fpredje, habe id) oor altem nur bie fatpotifdje ßirdje int Sinne. Raffen mir mtit and) biefe midjtifte Seite mtfercž SebettS nad) ber gläubigen, atS and) nach bet ungläubigen ÜMtaitfrfjauuug iitS Singe.
'Sa bie retigiöfe ©efettfdjaft Da5it ba ift, mit baž Verhältnis bež Weenfdjeu 51t ©ott 511 orbneu, ift ež fetbftoerftänbtid), bafj bie ungläubige äMtauf--faffung, meldje ©ott 1111b Seete, Uufterbtidjfeit 1111b ©migfeit teuguet, eine retigiöfe ©efettfdjaft nidjt braitdjt. Wad) berfetbett gibt ež feine Wctigion, ber Wienfd) lebt mtb fucht fein Speit mir itt ber Spiugabe ait bie äBiffettfdjaft, au feine ŠSerufžpftidjten, au oerfdjiebene irbifdje 23efcpäftigmtgen, 11111 fid) ©pre, Stitfehen, ©iit= ftufj mtb SOiittet 51111t ©eituf? 51t oerfrfjaffeit. Satiiber tjiuauž hftt er feine Sutereffeu.
SBopt aber hat ein gläubiger Jlatpotif nicht nur irbifdje, foubern auch einige Öutereffeu. ©r erachtet ež atž feilte erfte mtb midjtigfte Aufgabe, piuter metdje alte anbereit 5uriicf5iitreteu pabett, bie richtige Orbnung feiitež Verhdttniffcž 51t ©ott, feinem Sdjöpfer, ©rtöfer mtb Speitigmadjer au5itbaf)iieit uitb aufrecht 51t er= hatten. Siefe ®erpättniffe merben burd) bie föirdje ge= orbitet. Sie ßirrfje mit itjrer £epr=, ^riefter= mtb Spirtengejuatt erftärt ihm, bafj ber SWenfcp 511 einer richtigen Wegetuug feiitež Sertjdttuiffež 51t ©ott g(au= beit ntüffe, maž ©ott geoffeubart hat, patten müffe, maž ©ott befoptett pat unb jene iWittet gebrauchen fofte, metdje ©ott 51m ©rmögtidjuiig eines guten ©pri= ftentebeuž nerorbitet pat. Ser $atpo(if nertrant gatt5 unb gar ber lepreitbett ßirdje, metdje aitž fßapft unb Vifcpöfcu beftept 1111b ift fid) beitmfjt, fein Verpdttniž 51t ©ott fei öottfomnteit forreft, meint er bažfetbe nad) beit Wnorbmtiigcit ber ßirdje einrichte, meint er ber ßirdje einen uoflfommeucit ©eporfant teifte. Služ biefent Söeimtfjtfeitt eutfpringt jene innere Wnpe, jene innere Vefriebiguttg, mie fie bei 2luberžgt0ubigeit, gefdjtueige bcitit bei ©ottežteitgnern nie aitgetroffeit merben fami, ba ipitcit ja bie Sidjcrpeit feptt, ob ež maprpaftig feinen ©ott, feine ©migfeit gebe, ober meitigftenž ob ipr Verpdttniž 51t ©ott, 51m ©migfeit, tatfäcptidj ein ridjtigež fei.
4.	5Dcr iUciifd) itt ber (tobcslfunbe.
Sie Sobežftmibe fontntt friiper ober fpäter. Sa fällt bie ©utfdjeibmig für bie gaitse ©migfeit, Söie
wirb eg in bicjer ©tunbe bem Ungläubigen, wie bem ©läubtgett ergeben ?
Beim |>eraitualjen ber Hobegftimbe mitf) ber Ungläubige im ftuuerfteu ber ©eele erfchaubern, beim immer entfdjiebeuer wirb fiel) it)m ber Bweifel über bie twllfontmen fidjere ÜBaprljeit feiner glaubeitglofett Aitfidjteit aufbrängeu. Her ©ebattfe, metteidjt gibt eg bod) eine ©wigleit, gibt cg bod) einen ©ott, not beffeit Aitgefidjt id) recht balb erfdjeineit werbe, um über mein Sebctt 9iedjeitfchaft abzulegett, wirb ihn uuwiltfürlid) befdjäftigen nub beäugftigen. Hemt an einen perföitlidjeit ©ott glauben bod) alle Böller, glauben bod) fo Diele gelehrte ltnb berühmte SDMuner! Uub bag ©Ijriftcntum mit beit Millionen ooit Be= fennern, mit feiner SBiffetifdjaft, mit feiner erhabenen Hugettb, mit feinen Ijerrlidieit ^riidjteu für bag ©liid ber Böller, ift eg beim wirllid) nur ^ntiitbug uub betrug? Uub biefen ©ott uub biefeit ©priftug Ijabe idj nerleiiguet, um feine Offenbarung Ijabe ic£) mid) uidjt geflimmert, feine ©ebote utifgac^tet, itjn felbft geljafjt, gegen il)it meinen Bädjfteu aufgeheßt! 0 wel), weint eg eine ©migleit, wenn eg einen fjeiligeit uub gerechten ©ott gibt!
Bon foldjeit uub ähnlichen fdjaitberhaflcit feilt wirb ber Ungläubige Hag uub Badjt beunruhigt, äöir wiffeu, baff fid) gar manche in letzter 3eit mit ©ott angföl)iieit, baff anbere in Bezweiflung fterbeu ober fid) itn ftuntpfeit ^inbriiten refiguiert ihrem Sofe überraffen. Hieg namentlich gewiffe Freibeuter, welche fiel) fdjriftlid) oerpfltd)teit mußten, and) in ber ©terbe= ftunbe feinen Briefter holen 511 laffeit uub einen ber= artigen SBSnitfch nur alg Aitgbrucf einer angeitblicf= liehen ©eiftegfdjwädje anzufehett, weldjem äBunfdje feine Folge geleiftet werben folle.
©an^ anberS ergeht eg bem gläubigen ©Ijrifteu. 2Bot)l ift er nicht oljite gmrdjt uub Angft, beim algbalb füll er oor bem ewigen Bidjter erfdjeiueu. Allein ein S3ltc£ auf bag Srettz beruhigt ifjut. 91111 Srettze blutet ja fein .fieilaub, ber all nufere ©djulbeit ber göttlichen ©eredjtigfeit ge^aljlt Ijat. Her ©läubige empfängt noch einmal rechtzeitig bag Bußfaframcnt, um fid) mit ©ott ooHfomnteii auSsuföljiteit; empfängt iit ber 'fjeiligeit 2öegzel)ritug beit £eilaub felbft alg Führer ttttb Begleiter itt bie ©wigleit; bttrd) bie Ijei-lige Oeluitg werben etwaige ©üttbeitüberbleibfel getilgt, wirb er junt lebten Kampfe gegen bie l)ölli=
fdjeit Brächte geftärft uub gefräftigt jitr gebulbigeit ©rtraguitg ber Sraufl)eit.
9hm mag ber Hob fommeit! $a, er ift fogar erwiinfdjt; beim burd) il)it fomint Befreiung non beit föhifjfalen, Kämpfen, Seibcit uub ©efaljreit biefeg ©rbenlebeitg, bttrd) iljit gelaugt ber ©Ijrift fjinanf iug maljre Baterlaub, nad) weldjem er fid) jeitlebeitž ge= fefjnt l)at. Her ©läubige ftirbt troftooll, fogar freubig, ja, recht oft mit bem größten ©eeletiDerlaitgeit.
Antwortet mir, weffett Sog ift iit ber alletth fdjeibenbeit ©terbeftnube beneibengwerter, bag Sog beg gläubigen ober jciteg beg ungläubigen Bleufdjeit?
5.	Die Qkiuifiljeit ber beibrit 2infd)aunngen.
Badjbcitt wir bie ivrfcfjiebeitcu Sebeitglageu, in welche jeber Bfeitfd) gerät, int 2id)te ber bcibeit Au= fdjauititgeit betrachtet haben, wollen wir nur uoef) eine 3wa9e genauer erwägen. ©g brängt fid) bie Fra0e auf: weldje 001t ben beibeit 9litfcfjaitiiugen ift fidjerer uub jimerläffiger ? 9hd)t waljr, biefe $ragc uub bereu Beantwortung ift 0011 ber größten Bhdjtigleit!
SBie erwiinfdjt ift allen ©liid, Frieben mtb ©egen! Uitfere ganze Batur ruft barnadj, nufer gait= Zel Sebeit ift ber ©rwcrbuttg biefer ©iiter geweiht! ©djon 001t biefent rein uatiirlidjeit ©tanbpuufte äug müßten wir tut» öernüitftigerweifc ber gläubigen äBelh aufdjaitimg aufdjließeit, beim bttrd) nufere Betrachtung haben wir ttng überzeugt, bafj ang biefen fowofjl für bie einzelnen fßerfonen, alg auch für bag 3u= famnieitlebeit in Familie, ©taat 1111b Sirdje oiel ©litcf, Frieben uub ©egeit Ijcroorguillt, wäpreitb attg ber ungläubigen SBeltaitfdjauuug zumeht lI!tb für bie weiften 9D?enfd)eit nur Unrufje, Summer, Bweifel, fogar Berzweifluug fid) ergeben.
Für bie ©runbfrageu, auf welchen bie gläubige uub bie ungläubige SBeltanfcljaimiig aufgebaut werben, treten für beibe wiffenfdjaftlidje Autoritäten ein, allein mit bent Unterfd)iebc, baf) ber Unglaube bie allere widjtigfteu Fi*ci0t*n über beu Urfprnng ber äöelt, über beit Beginn beg ^Sflan§en= uub Hierlebcng, über beit Btenfcheu, über fein ©elbftbewufjtfciit, über feine Heuf= ttitb B.h(lengfraft, über feine ©prad)e mtb 9ieligion, nur mangelhaft beantwortet uub iit ber iteuefteu 3eit zum refignierteit ©ingeftänbuig: „ich weif) cg uidjt" gezwungen worbeit ift, baß h'n9eßeit bie gläubige BJiffenfchaft über alle biefe fragen mit
ber größten 3»t»erfxc£)t unter £)iittuei§ auf bic <Sc£)öp= fitiigSmadjt ©otteS einen üodfommen befriebigenben, mit beu fixeren 9lefultaten ber wiffenfdjafttidjeit $or= fdjttttg übereinftintmeuben Stuffchtitfj gibt.
$iir bie gläubige SBettaiifchauung ftetjt ba§ gattje ©{jriftentunt ein uttb Ijabeit biefetbe bie oortrefftidjfteu fattjotifdjeu 9Jiäuuer oder 3eiten fiegrcidj oerteibigt; ja, für biefetbe ftefjt ©ott fetbft ein, ber fid) bem SUteiifdjeugefdjtedjte non Stubegiun geoffenbart t)at, ftetjt ein SefttS ßf)riftu§, ber ‘Sfteitfd) geworbene ©ott, auf wetdjem ja ba§ ©^riftentum ruljt.
Sa, ©fjriftuž, ©ritttbcr itnb Präger be§ ©fjriftcw tumS, wie eS einzig unb adeitt in ber fattjotifcljen Äirdje hinterlegt ift nnb 51111t $orfd)ein fomiitt, ift watjrl)aftig ber ©oljit ©otteö, wahrer ©ott. 2lu3 beit nieten S3ewci§grüitbeit wift in after ®iirge nur eilten oorfitfjrett.
2(de Söötfer, befouberS bic Subeit, fjabeit einen SöieffiaS erwartet. Sn beit alten jiibifdjeit 23iidt)ern wirb bie $eit fejner ^Ibfunft, bie Familie feiner Ififtammuiig, ber Drt feiner ©eburt angegeben; iit ebeitbeufetben S3iid)erit wirb ferner oerfiiitbet, baS jiibifdjc SSotf werbe ben SDieffiaS oerwerfett unb werbe beštjatb attdj fetbft oott ©ott oerworfen, werbe fein Tempel famt Serufatent jerftört unb werbe e§ fetbft unter bie $ölfer gerftreut werben bis gntu Slbfcfjliiffe ber feiten; bie Reiben hingegen werben itt ba§ WeffiaSreidj cintreteit unb biefeS Oleidj werbe unter fortwät)renbeu Serfotguitgen unb 93efcinbuitgeit bis 511m ©iibe ber feiten bauern.
93oti biefett ^oranSfagnitgeit ift uttž atteu aitS ber ©efdjidjte befauut, baff fie püufttidj in ©rfüdung gegangen fittb uttb jwar gerabe au ber s45erfoti Scftt ©tjrifti. gttr angegebenen $cit fant er 51t 33ettct)cm aus ber ^ainitie $aoib gttr SBett; oott bett Sitbett oerworfen fattb er ©etjör unter bett Reiben; fein 3ieic£), bie !atl)otifd)e $ird)e, ift auf bem gattgett ©rbeitritnb auSgebreitet, wäfjrettb bie Sttbett ttad) $er= ftörung itjrer SempetS famt Sernfatem in after Söett gerftreut febett als febettbige 3eugett itjrer s$er= werfuitg uttb nuferer SluSerwätjtung.
®iefe brei ©ebattfett fotten genügen, um itttS oott ber abfotuteu Sicfjertjeit ber gtäubigen uttb 0011 ber adfeitigeu Hitfid^erfjeit ber ungläubigen Söe(t= aufdjauttng oodfommett 51t übergeugeit; fotten genügen, um uns nid^t nur mit einer iiitauSfpred)(id)ett $rettbe
barüber git erfitften, baff wir unS atS $atl)otifeit im fidjerett 33efi|e ber oodlomnteiteii 2öat)rt)eit wiffett, fottberit itttS and) in betu ©ntfdjtuffe 51t ftärfen, bafj wir unter atteu Umftänben nuferen Seftttn nidjt oer-taffen, fottberit getreu bi§ gitm £obc bei itjnt anS= tjarreit modelt.
Sdjlnft.
•pieittit ift bie Hitterfucbjuitg, ob ©tiirf, ^rieben uttb Segen in ©hriftuS ober oljite ©t)riftuS ertaitgt tuerbeu föitnte, oodeubet. ©S btcibt feft, bafj wir in adctt Sagen uitfereS SebettS feft 51t ©fjriftuS, uttb eittgig 51t iCjttt tjatten wodeit. SOtögeit Staufeubc itnb abcrmat i£aufeube int Gaumet ber Seibeitfdjaft 001t itjnt abfaden, wir werben itttS babttrdj nidjt beirrett taffen, beim wir wiffcit, warum wir glauben; uitfer ©taube ift oerttüuftig, ja eittgig unb adeitt oerniinftig.
SSeoor ict) liteiuen Hirtenbrief beeitbige, fiitjte idj ntid) gebräugt, ltod) eine rcdjt briitgetiDe 93itte ait bie $raueumett 51t ridjtett. 93itte, tjatten Sie bei ber ftteiberiitobe jette ©rettgett ein, metdje oott ber Sitt= fantfeit unb ber ctjrifttidjen Sdjamt)aftigfeit gegogeit fittb. Uttferc gottoergeffene SBett tjafdjt ttadj finittidjeu ©ettitffeit uttb gibt fid) gang befoubcrs ber Siifterm fjeit tjiit. 3tudj bie lteueften ^teibermobeu fodett ber Süfterntjeit bieitett. Sie fittb ein trauriger 33etoeiS, wie fitttidj tief ber mobernc ©eift gefadett ift uttb gitgteid) ein ttodj traurigerer 33ewciS für bie ©ewatt, ja, für bett £erroriSmttS ber Slfobe, oor ber aitdj fouft gläubige uttb fittfam fein wodeitbe Soßne» uttb gräuteinS itjr Ä'itie beugen, auftatt fic^ 51t famtneltt itnb mit einem tauten SdjmcrseitSauffdjrei bagegett eutfdjiebcn Steditng 51t ltefjmeu. 'ötuf bem Sattbe in ber 9Ji'obe fittfamer uttb tjätt fid) mit wenigen 9(u§uat)iiteit ttodj fo jieitttid) itt beu richtigen ©rettgett, wäfjrettb itt bett Stäbten einer ber Sittfamfeit nnb ift ba§ fyraucitgefc^ted)t, weit gtäubigcr, beStjatb and) ber Sdjanttjaftigfeit tjo^ufpredjeubett ÜRobe oott Hodj uttb lieber, einige ehrenwerte Familien auSgeuotitmeit, gehittbiget wirb.
?(tt ade grauen unb ^räutein, wetd)e ©ott fiirdjteu, wetche 3»ct)t, Sittfamfeit, ©fjrbarfeit, 9?eitt= heit h°tf) haften wodett, ergeht im ÜRameit ©otteS bic iuftänbigfte 93itte, baS Sftaoenjod) ber ädobe ab= gitmerfeu unb nur fotdje formen 51t wähteit, welche oor bem reinen Stitge ©otteS beftehen föuiteu unb
Weldje iiberbiež and) äfthetifd) fd)ön finb, mäfjrenb bic uitehrbare iölobe and) äftbjetifc^ abfcheulid) ift. fftttr feine ©iittbe itnb and) feine SBeranlaffuitg jur ©üttbe, mir fein 5lergerniž geben! Erinnern ©ie ficfj an bie furchtbaren Söorte unferež (Srloferž, welcher auž bewegtem |)erjen brof)t nnb fagt: „@ž ift nn= möglich, baf) ülergerttiffe ttid)t fommen; tnehe aber bem, burd) beit fie fontmett! (Sž märe iljnt beffer, wenn ihm ein ÜÖJithlftein att bett ftalž gehängt ltttb er in baž 9Jfeer' geworfen würbe, alž bah er einen
oon biefett kleinen ärgert." (Sttf. 17, 1. 2; idfat. 18, 6. 8.)
'Ser ©egen ©ottež bež $aterž, bež ©olfitež unb bež heiligen ©eiftež fteige über (Such hera& U11^ bleibe über (Sinf). Slmeit.
Saibad), am ifteufahržfefte, bett 1. Fätttter 1913.
f Unton ^ouapcntnra,
gürftbifd)of.
Snftctummtint für bie t’nilindjcr Dtii)e|e.
Zufolge ©eitehmigutig bež 2fyoftotifd)en ©tnl)lež üom ]4.$uiti 190d fatttt id) für bie Saibad£)er Siöjefe mehrere 91ad)fid)teit oont adgenteiiieu firtfjlichen paffem geböte aud) für baž laufeitbe Faljr gitgefteheit.
(£ž ha&en bemttad) bie ©läubigett ber 2aibad)er Siöjefe itt betreff biefež ®ird)engebotež in biefem Fafjre 9^acf)fte^eiibe§ jtt beobachten:
I. (Eigcittlidjc ftrettge Safttage, i). h ÖLttße, an knen ber (Bcitnft non JFlcirdjfpeifcn ncrboten nnb nur einmalige Sättigung erlaubt i|t, finb folgettbe:
1. Ser Ülfdjermittwod) unb bie brei lebten Sage ber Karwoche.
2. Sie Freitage ber oterjigtägigeit ^afteu- unb ber Ülboentjeit.
3. Sie 2Jtittmod)e, Freitage unb ©antžtage ber Buatemberjeiteit.
4. Sie SSorabettbe üor ^Sfittgfteit, ißetri nnb ißauli, 9Jfariä=|)immelfal)rt, sMerl)eiligeit, Uitbeflecfte (Siitpfdngitiž ÜUiariä unb Söeihnachteu.
II. Safttage mit einigen llad)ftd)ten, b. I). Sage, an betten jutar nur einmalige Sättigung, bod) )u illittag ber Cöcttnfj nott Sleildjljteilen erlaubt i|t:
1. 51 Ile übrigen Sage ber oiergigtägigeir Faftem jeit, aužgeuommeu bie ©oitutage.
2. Sie 9LUittmod)e ber 5lboentjeit.
III. ^b|tineu)tagc, b. I). tage, an betten ber (ßettuft non JFIcirdjfpeifen ucrbotcit, bie mehrmalige Sättigung febod) erlaubt ift:
5llle übrigen Freitage bež Faljrež.
IV. i&tt bett oben (I. ttttb III.) genannten Safttagen ift febod) ber Slcifdjgettnft erlaubt:
1. Für bie gatt je, Siöjefe, fooft ein gebotener firdflicher Feiertag auf einett ber früher genannten Fafc unb 5Ibftinenjtage fädt. 5ln biefett Feiertagen entfallen Fafte unb Slbfliitettj.
2. Für e inj eine Orte, wenn baž Feft kž ®ird)enpatroitž feierlich begangen unb fooft bafelbft ein Fahrmarft abgehalten wirb. (SSiele Pfarren be-flehen auž mehreren oon einauber entfernten Orten: ba gilt bie Sižpettfe nid^t für bie ganje Pfarre, fottbertt nttr für fette Orte, an betten bež SUtarftež wegen baž gufammeitftrönten oott Sdienfchen ftattfinbet.)
3. Für e inj eine iß er fonen:
Ser ©eittth oott FfeMd^ff»eifeit ift erlaubt an adelt Sagen bež Fahrež ben Arbeitern in bett 93erg= werfen itttb Fabrifett, ben ©ifeubahn^oubufteuren, ben Üieifeitbett, bie auf bett 23ahitftatioiteit fpeifen müffen; beujenigeu welche fidi jur |)erfteduitg ber ©efnubheit in 23äbern aufhalten, mit ihren 5lttge= hörigen unb ihrer Sienerfd)aft; bettfeitigeit, weld)e in ©afthäufent ihre Äoft nehmen müffen, unb welche oon anbereu abhängig fid) Fafteitfpeifen nicht oer= fdfaffett föttnen.
V. 2ltt allen Faf*' itttb Slbftinenjtagen ift nicht nur ber (Gebrauch oon ©d)tnalj, fottbern auch oon Sierfett jur Bereitung oon Fafteitfpeifeu erlaubt.
VI. 21 tt Fafttag.eit fowie au @onn = tagen wäl)renb ber üierjigtägigen Fafte»= jeit ift ber ©enuf) oott Fifh; unb F^ifchfpeifett bei einer unb berfelbett ÜJlahljeit itid)t erlaubt.
SBaž baž 9?achtinal)l ber jum Seile bižpem fierteit Fafttage aitbelaugt, fo bitte unb münfd)e ich,
bajj man beim felbeit {Jteifd) nidft genieße, bod) geftatte if ber bisherigen ®emof)ni)eit gemäfj ben ©eitujj ooit fjteifc^fpeifeit beim ÜJiafteffen; auSge= nommen finb bie ^riefter, beiten eS auf nic^t ertaubt ift, beint Siaftinalft fjleifffuppe ju geniefjen.
Sim ßarfamStage ift abenbS ber ©enujj beS ge= roeifjten ^leiffeS ertaubt.
Sitte biejeuigen, bie fif ber gemährten üftaf fif ten bebieneu merbeit, ermahne if jum ©rfafje bafiir gute 333erfe ju oerrifteu, j. 33. fünfmal bas „33 a ter Utifer" uttb „©egriifjet feift bu SJtaria" beu fünf 3EBunben ®()rifti ju (šfren ju beten ober
ben Sinnen ein reiflicheres Sl Im of e n ju f p e n b e n.
®ie Herren Pfarrer uttb 33eiftoäter finb ermäftigt, in einjetnen gälten einer mirflifen üftotmenbigfeit nof meitergeljenbe $iSs, penfeit oom 33erbote beS fJleiffgenuffeS ju erteilen, aber nift auf länger als für ein $af)r. 2öcr eine bleibenbe SDiSpeitfe ju bebiirfen glaubt, hat fif bieSfatlS an baS fiirftbifföflife Orbiuariat ju menben.
f Jluton Bonaventura,
gürftbijd)of.
KATOLIŠKA TISKARNA, LJUBLJANA. 2718	12
/