Poštnina plačana v gotovini. Cena 2*50 Din. Y DRAMA GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V UUBUAN11934/35 J Žalujoči ostali . Premijera 28. novembra 1934 IZHJUA ZA VSAKO PREMIIERO UREDNIK: CIRIL DEBEVEC SEZONA 1934/35 DRAMA ŠTEVILKA 7 GLEDALIŠKI LIST narodnega gledališča v ljubljani Izhaja za vsako premijero Premijera 28. novembra 1934 Branislav Nušič (Ob sedemdesetletnici.) Branislav G. Nušič je rojen 21. oktobra 1864. v Beogradu. V ljudsko šolo je hodil v Smederevu, kjer je dovršil tudi dva razreda gimnazije, ostale pa v Beogradu. Nato je šel študirat pravo v Štajerski Gradec, katerega je pa radi pomanjkanja denarnih sredstev moral zapustiti in končati pravne študije v Beogradu. Komaj dovršeni pravnik napiše satirično pesem, ki je bila pa tedanjemu kralju Milanu zoperna in mladi pesnik roma v požarevsko jetnišnico na dveletno sedenje. Tam je napisal 1889. »Protekcijo«, ki je že druga njegova komedija, kajti prva je bila »Narodni poslanec«, katero je Nušič izročil gledališki upravi že kot devetnajstletni mladenič in katera je še danes na repertoarju naših gledališč. Po odsluženi kazni je vstopil v konzularno službo v Macedoniji, kjer je ostal deset let, nato pa se popolnoma posvetil gledališču. Najprej je bil upravnik beograjskega, nato novosadskega gledališča, po osvobojenju Južne Srbije pa je kot načelnik bitoljskega okruga ustanovil gledališče v Skoplju. V tej dobi je napisal največ del ter 4» se izkazal za najbolj plodovitega srbskega pisatelja. Saj je napisal okrog 30 gledaliških iger, nad 200 humorističnih povesti in nekaj obširnih del ter študij. Vsa njegova dela bi znesla v običajni osmerki nad 800 tiskanih pol. Poleg tega je bil Nušič med prvimi ustanovitelj »Narodne Ourane«, »Kola Srbskih Sestra«, »Glumačke Škole«.- in »Cvijeta Zuzorič«. V najlepšem spominu so še njegove konference takoj po osvobojenju po vseh večjih kulturnih krajih naše domovine. Končno je organiziral »Umetničko Odelenje Mini-starstva Prosvete«, katerega prvi načelnik je bil. L. 1915. je izgubil sina edinca Bana, ki je padel v študentovskih letih junaške smrti za domovino. To je le površen in kratek pregled Nušičevega dela. Nas bo zanimal predvsem kot dramatik. Že v otroških letih je vzljubil gledališče. V Smederevu je takrat gostovala igralska družina Mihajla Dimiča. Nušič pripoveduje o tem gostovanju: »Glavne junake teh iger (Hajduk Veljko, Boj na Kosovu, Krst i Kruna, Smrt Stevana Dečanskog in dr.) je takrat igral mladi igralec Mihajlo Risantijevič, poznejši šef štatistov v beograjskem pozorištu. Nam otrokom in velikemu delu publike je silno imponiral s svojo postavo. Ko v tretjem dejanju vdre Hajduk Veljko v turško taborišče, je planil Risantijevič kakor medved, v dveh koralah je pregazil oder in dečad, ki je statirala Turke in od katere je bil Risantijevič za meter višji, je popadala po odru kakor bi kumare stresel iz vreče. V publiki je tedaj nastala nepopisna navdušenost in vse se je iskreno divilo Risantijevičevemu junaštvu. Če se spomnim, s kakšnim spoštovanjem sem takrat občudoval Risantijeviča, kadar je šel mimo naše hiše! Tedaj niti slutil nisem, da bom nekoč kot štatist beograjskega pozorišta pod njegovo komando, a še manj, da boiii jaz njegov upravnik...« Ko je pozneje izbruhnila vstaja v Bosni, je Dimičevi družini trda predla in je moral zastaviti vse svoje kulise Nušičevemu očetu za posojeni denar, ki ga pa seveda ni mogel vrniti. »Na ta način sem postal solastnik resničnih kulis, na katerih je bila naslikana na eni strani soba, ki je igrala kot Kir Janjina soba in kot slavnostna dvorana carja Lazarja, na drugi strani pa je bila šuma, ki je igrala kot šuma, ječa ali temnica. Lahko si mislite, kako sem jaz, solastnik resničnih kulis imponiral deci in lahko si mislite, koliko moralnih predpogojev je imelo moje gledališče, v katerem smo igrali s pravimi kulisami. Vidite, takrat je zaplapolala v meni neka višja, ne samo otroška ljubezen do gledališča. Takrat sem tudi sam začel pisati komade, ki sem jih uprizarjal s svojimi tovariši. Spominjam se, da se je imenovala moja prva komedija »Ridja Brada«, katero sem spisal, še ne dvanajst let star.. * Nušič je star znanec naših odrov. V živem spominu nam je še. predvojna predstava na prostem pod Tivolijem »Knez Semberijski« (v glavnih vlogah M. Skrbinšek in Danilo). L. 1913. so igrali v Deželnem gledališču njegovo komedijo »Svet«, ki jo je Narodno gle- 50 dališče v Danilovi režiji ponovilo 1. 1922. V sezoni 1919)20 so igrali z velikim uspehom komedijo »Protekcijo«. L&to poprej pa je režiral Zv. Rogoz komedijo »Navaden človek«. 18. novembra 1924. je praznovalo naše gledališče Nušičevo šestdesetletnico s slavnostno predstavo, pred katero je imel sam avtor konferenco. Igrali so »Sumljivo osebo« v Rogozovi režiji ter s pokojnim Putjato v vlogi sreskega kapetana Pantiča. Leto pozneje je igral Jos. Povhe za svojo 251etnico »Narodnega poslanca«. Zelo rado je gledalo 1. 1930. naše občinstvo P. Juvanovo kot »Gospo ministrico«, ki je bila dve sezoni na repertoarju. Lansko sezono smo videli v Šestovi režiji »Beograd nekdaj in sedaj«, ki je tudi zelo ugajal. Tako slavi naša Drama avtorjevo sedemdesetletnico s komedijo »Žalujoči ostali«. S to igro ga isti večer proslave Beograd, Zagreb, vsa banovinska in mestna gledališča v državi. Proslave ga tudi v inozemstvu. O tej komediji bi bilo pripomniti, da je tipična za Nušiča, za tistega Nušiča, ki ga gledamo mi kot starega znanca. Malo gogoljevstva je v njej: kako vse slavnostne krilatice in lepe besede izzvene v resnici in kaj praktično pomenijo v vsakdanjem življenju. Kakšni pa so prav za prav ti, v črno žalost odeti »Žalujoči ostali«? Človeka je strah že v začetku, ko udro v pokojnikovo hišo in planejo kot požrešne podgane na mrliča. Zlagani jok, nevoščljivost in opravljanje! Razgaljen človeški pohlep — pod črno kravato! Nušič se pa vsem tem svojim človečkom samo smeje in jim odpušča. Taka je torej s to komedijo, ki je deveto Nušičevo delo na našem odru. Toliko uprizoritev je bil deležen malokateri avtor pri nas. * , Pokjoni A. G. Matoš pravi, da kdor ni slišal v društvu pokojnega Žarka Ilijča, igralca Ilije Stanojeviča in Nušiča, nima pojma, do kolike originalnosti se je razvila v Beogradu kozerija v tisti gotovo neomejeni svobodi društvenega in političnega življenja, podprta s prirojenim humorjem našega narodnega duha in nekim nihilističnim skepticizmom, ki je posledica prenaglega padanja vseh patrijarhalnih vrednot, prenaglega sprejemanja heterogenih kultur in gotove intelektualne in moralne trudnosti izza silnih političnih in socijalnih kriz. Nušič je Srb. Tako verno, kakor nihče drugi, nam slika družabno življenje Srbije, ki nam je vsem pri srcu, pa jo še tako malo poznamo, kakor bi Beograd ne bil to, kar sta Zagreb in Ljubljana — biserno zrno na srebrnem »djerdanu« Save, naše vode. (A. G. Matoš »Priče«. Matica Hrvatska 1912.) Gledališki razgled Golarjeva »Vdova Rošlinka v sarajevskem gledališču. Sarajevsko gledališče je oktobra vprizorilo Golarjevo veseloigro »Udovico Rošlinko«. Bo-rivoje S. Stjkovič je napisal v »Pravdi« z dne 22. oktobra 1934 tole oceno: »Sistem nedeljnih premijera, na koji su prisiljena pozorišta po manjim gra- 51 dovima, pretstavlja mučno umetničko iskušenje i po ambicije pozorišta i umetnički prestiž glumača, pored toga sto uslovljava svesrdne napore. Či-tače probe, scenska markiranja, izvodenje komada u delovima i u celini, generalna proba — sve to treba užurbano, skoro na preskog dati u toku samo jedne nedelje, da bi se, obično u subotu, izvela premijera. Sasvim je razumljivo da ovakvom radu nedostaju najčešče svestrana i rediteljska i glumačka študija, produbljivanje i insceniranje po najvišem umetničkoni planu, koliko su, s druge strane, nemogučne i obilatije materijalne žrtve za tehnička aranžiranja scene i kostimiranje glumača. Ta užurbanost i niožda lakoča u forsiranju premijera svirepo se ispolji naročito u onim komadima, koji po svojoj zamašnosti, scenskoj i problemskoj složenosti, uslovljavaju dužu i siru študiju. Ali, ma koliko se sve ovo teško osečalo, ovakva pozorišta, pa i sarajevsko, prisiljena su na slične umetničke postupke, jer to zahteva i kvalitet, priroda pozorišnog interesa publike i njena veličina, ipak zaista utešna u ovim danima pozorišnih kotrljanja i cesto najsuvoparnijih i niožda »najbagatelnijih« kompromisa. Jer poaorište je nekada bilo iznad publike po svojim umetničkim ambicijama, danas ili ide naporedo sa cesto najkomotnijim interesom publike, ili se čak spusta do izdašnih maženja. U toku pola meseca Sarajevsko pozorište je izbacilo dve premijere, kao što to čini i uvek, uiostalom. Mora se priznati da je umetnički kvalitet premijera ovog pozorišta respektiviji nego što je to katkad drugde. Kvalitet ansambla, svesrdno zalaganje i glumača i reditelja, često strogi, iako ne uvek i prirodni i umesni, zahtevi publike odlučuju u ovome nesumnjivo mnogo, ali i blagotvorno. Domača premijera, »Udoviča Rošlinka«, komedija s pevanjem u 3 čina od Cvetka Golara, donela je najmučnije razočaranje, i pored svih glumačkih i rediteljskih nastojanja. S krupnom pretencijom da bude komad iz slove-načkog narodnog života, »Udoviča Rošlinka« je, medutim, najgrublji falsi-fikat naše sredine, usto najbljutaviji socialni dokumenat, lišen svake umetničke i moralne teze, starovremski i po tehničkom i scenskom oklonu i po čitavoj svojoj bulevarskoj psihologiji. To je jedan od onih melodramskih komada iz seoskog života u kojima se hoče da izgradi galerija tipova, oživi sredina i folklor, a najčeščije to neukusna mešavina najraznorodnijih elementa i neukusna parodija prilika. Bez duhovne gipkosti i invencije, lišen stvarnog osečanja mere, u nuoralnom smislu suviše komotan, Golar je ovoni komedijom napravio surov atentat na ukus publike. Ni folklorne draži, ni društvene dokumentarnosti, ni psihološke oštrine i opservacije, ni tipova koje bismo preneli u našu sredinu, u život uopšte. Od nepresušnih motiva iz naše sredine, zar se na ovome sme i! može da zaustavi umetnički interes jedmog pisca?! Zar ova psihološka i moralna laž i nakaznost treba da budu predmet dramske umetnosti, kada nemaju ni-kakvih uslova za jednu psihološki! dramu. Ne bar ovako kako je to dramski isplanirao Golar ...« Prihodnja dramska premijera. Prva dramska premijera bo Linhartova veseloigra »Veseli dan ali Matiček se ženi« v režiji gosta dr. B r a n k a G a ve 11 e. Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Ciril Debevec. Za upravo: Karel Mahkota. Ti- skarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani. 52 RAZVRSTITEV SEDEŽEV V DRAMI GAiaiVlio 4 Zaluioii ostali Komedija v treh dejanjih. Spisali*nv Nušič. Prevedel Josip Vidmar. Režiser: B. Kreft. Agaton Aršič, sreski načelnik Tanasije Dimitrijevič, trgovec v< Trifun Spasič, nezaposlen mešf1 Proka Purič, občinski uradnik Miča Stanimirovič . . Dr. Petrovič, advokat . Simka, Agatonova žena Vida, Tanasijeva žena Gina, Prokova žena . Sarka, vdova .... Tetka...................... Danica..................... Potokar Lipah Plut Pianecky Kralj Gregorin Medvedova P. Juvanova Rakarjeva Nablocka Marija Vera V. Juvanova Godi se ^ i kjerkoli Blagajna se odpre ob pol 20. Parter: Sedeži I. vrste , , II. - III. vrste IV. -VI. „ VIi.-IX. X. ■ XI. XI!..XIII. „ qDin &- b») Din 28*— Lože v part 100'- Dodatni ložni ob 20. Konec ob pol 23. Balkon: Sedeži I. vrste . Din 20 — * II- .. 16- Galerija s „ 1. „ . . 14-— „ II. „ • • • »1 12-- „ IH. „ • • • t» 10 — Galerijsko stojišče . • n 2-50 D Dijaško stojišče . . . 5 — ii ^ VSTOPNICE se dobivajo v predprodaji pri gledallikl #7 BerBem gledalliiu od 10. do pol 1. In od 3. do B. ure Predpisana taksa za ** i« vraiunana v cenah \ RAZVRSTITEV SEDEŽEV V OPERI ■ —————p.