List 47.
Politiški oddelek.
Še jedenkrat shod zaupnih mož.
Nekaterim nikakor ne gre v glavo, zakaj da se baš sedaj sklicuje shod zaupnih mož, in vse moči napenjajo, da bi ga preprečili. Po mnenju teh ljudij je tako sedaj le prehajalna doba in menda zaradi tega tacega shoda ni potreba. Tudi se govori, da imamo že dovolj programov. Poslednje je deloma resnično. V narodnih vrstah pač ni treba imeti dvombe o narodnem programu, toda programa baš za sedanji položaj pa vendar le nimamo.
Sedanji položaj se da nekoliko primerjati položaju 1867. leta, ko se je sklepal dualizem. Da so tedaj narodni zastopniki pravo zadeli, pa bi danes ne bilo dua-lizma, o katerem so se imeli priliko avstrijski Slovani prepričati, da nam ni v korist. Ravno tako se sedaj lahko sklene kaka volilna reforma, katera bode se pozne rodove hudo tlačila. Poslanci jo v tacem položaji kaj lahko zagazijo, kajti pritiska se na nje od vseh stranij. Zatorej je pa potrebno, da jim zaupniki naroda dajo nekak navod. Take zaupne shode sklicujejo povsod ob tacih časih in pravi narodni zastopniki jih morajo sami želeti, da spoznajo pravo voljo naroda.
Zaradi tega pa tukaj sklepi nobenega prejšnjega shoda ne morejo tega nadomestiti, ker so se sklenili pri drugačnih razmerah. Shod slovenskih poslancev v Ljubljani dne 2. oktobra 1890. se je vršil pod vplivom dunajskih punktacij in so nekateri njegovi sklepi po tedanjem položaji prikrojeni. Vsak politično zaveden človek pa ve, da je sedaj položaj vse drugačen. „Katoliški shod" je pa v narodnem oziru bil že tako nekoliko pomanjkljiv, kar je nekoč „ Slovenec" priznal, pa to opravičujoč, ker shod je bil v prvi vrsti katolišk, v nasprotji k nekdanjim taborom, ki so bili v prvi vrsti narodni. V današnjem času je pa nam potrebno tudi popolnoma jasnega narodnega programa. Potrebno je pa zlasti, da se sporazu-mimo v nekaterih  podrobnostih,  kajti Nemci se morajo
nam smejati, ako v nekaterih vprašanjih vsak na drugo stran vleče in marsikdaj ta ali oni tej ali oni stvari le zaradi tega nasprotuje, ker prihaja od nasprotne stranke. S takim postopanjem se deluje le za nemštvo v deželi in naši potomci bodo še ostro obsojali tako postopanje.
Volilna reforma je na dnevnem redu. Sedaj ne gre za to, kakšno vlogo bi rad ta ali oni poslanec igral, temveč gre se zato, če hočemo dopustiti, da se volilni red zopet tako spremeni, da bodemo avstrijski Slovani obsojeni v manjšino ali pa jim hočemo pripomoči do veljave. Odločitev imajo popolnoma v rokah poslanci v Hohemvartovem klubu. Od njih glasov je odvisen obstanek koalicije. Če slovenski poslanci izstopijo iz koalicije, pa je vsaka volilna reforma v škodo Slovanom nemogoča. Sedanja koalicija se razdere in povrniti se mora zopet grof Taaffe s svojim volilnim načrtom, kateri bi brez dvombe Slovanom pripomogel do večine, .če tudi bi prišli v zbor poslanci bolj demokratičnega mišljenja. Vso odgovornost za slabo volilno reformo bode pa padala na slovenske poslance v Hohenwartovem klubu, ako se udajo levičarjem, in po pravici se bojimo, da se bodo udali. Nanje močno vplivajo češki veleposestniki, kateri so pa po svojih gospodarskih koristih najtesneje zvezani z nemškimi liberalci. V takem času je neobhodno, da se poslancem da kako navodilo. Treba je jasnosti. Najškodlji-vejše je tisto omahovanje in cincanje, na jedni strani obsojanje koalicije, na drugi strani pa njeno zagovarjanje zaradi nekaterih oseb. V tacih vprašanjih je treba presojati le stvar samo brez ozira na osebe, kajti tudi najboljši ljudje se včasih motijo.
Poleg volilne reforme pa pridejo v državnem zboru mnoge druge važne stvari na vrsto, ki se tičejo narodnega gospodarstva in tudi o teh je treba, da se posvetuje. Res narodnogospodarskih programov se ne manjka ali vendar je v tem mnogo nejasnega, in tudi slovenske razmere niso take kakor drugod in torej je treba o tacih stvareh posvetovanja mož iz vseh slovenskih pokrajin, da povedo svoje mnenje, le tako je mogoče, da se sestavi nekak  stalen program za  delovanje v tem   oziru.
Priznamo pa radi, da posebno daleč segajočega programa v nobenem oziru ne bode mogoče sklepati, kajti stvari se prehitro preminjajo; ali vsaj za tiste zadeve, o katerih je pričakovati, da kmalu pridejo na dnevni red, je potrebno kacega razgovora.
Sicer je pa sedanji shod vse kaj druzega nego shod poslancev, kajti postavljen bode vse na širšo podlago, pokazati bode imel mnenje narodovo v raznih zadevah, da bodo poslanci potem vedeli, kakšne politike se imajo držati. Zato je pa obžalovati, da se nekateri poslanci ne-čejo udeležiti tega shoda. Vriva se nam misel, kakor bi se ga nekoliko bali. So nekateri mej njimi, katerim je koalicija več nego narodne koristi, kar kaže to, da ostajajo v njej, da si nimajo do danes najmanjše stvari pokazati, da bi jo bili dosegli v znamenji koalicije. Čutijo namreč, da bi bilo težko opravičevati svoje postopanje pred zaupniki, kateri bi se najbrž ne dali zbegati s kakim strašen jem s socijalno demokracijo. Morali bi na dan z uzroki, zaradi katerih se drže liberalcev, in tega se pa menda boje, zato pa iščejo uzrokov, da ne pridejo na shod.
Da bi shod zaupnih mož bil odveč, je že zaradi tega smešno trditi, ker je nedavno bil tudi podoben shod na Koroškem in vendar ni nobeden temu ugovarjal, če je dobro, da so se sešli zaupniki koroških Slovencev, zakaj pa bi ne bilo dobro, da se snidejo v Ljubljani zaupni možje iz vse Slovenije.
Nekaj pa nas veseli. Sobotni „ Slovenec" je pišoč proti shodu, posegal nazaj na shod slovenskih poslancev v Ljubljani dne 2. Dktobra 1890. leta in nekako priznal sklepe tega shoda. Mi smo v bistvenem vedno zagovarjali te shode. Naravnost smo pisali, da se s sklepi katoliškega shoda le zaradi tega ne strinjamo, ker je zatajil nekatere sklepe tega shoda poslancev, kakor na pr. slovensko vseučilišče, katerega bi po našem mnenji ne smel zatajiti noben shod, ki se vsoja v narodnem oziru dajati kak program Slovencem. Nobeno nemško katoliško vseučilišče slovenskega zameniti ne more. S tem, da je glasilo naše konservativne stranke poseglo po tedanjem shodu, je dokazano, da smo prav imeli, kar smo tedaj pisali. Mi le želimo, da sklepi omenjenega shoda v obče ostanejo vedno program vseh Slovencev, seveda kolikor je to pri premenjenih razmerah mogoče. Shoda zaupnih mož pa ta shod ne more nadomeščati, ker se ni vršil o času koalicije in torej njega sklepi o tej stvari ne dajo nobenega navodila. Volilna reforma tudi tedaj ni bila tako v teku, da bi se bilo razgovarjalo o njej. Shod zaupnih mož pa nima namena razdirati tega, kar je shod poslancev v Ljubljani storil, temveč le dalje zidati in po-polnjevati. Zato mu pa mi želimo najboljšega vspeha, pa tudi da bi zbližal vse prave slovenske domoljube in pojasnil zamotani politični položaj.
450