79. številka.
Ljubljana, v petek 8. aprila.
XX. leto, 1887.
Izhaja v^nk dan iv«*eer, izimši nedelje in praznike, ter velja po poŠti prejeman za a v s tri j s k o-o g e rs k e dežele za vse leto 15 gld.. za pol leta S gld., za ćetrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 £ld. 4o kr. — Za Ljubljano brez pošiljanju na dom za vse leto 13 gld.. za četrt leta 8 gld. 30 kr..  i* jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanja na dom računa se po
16 kr. za mcec, po «0 kr. za četrt leta.   -  Za tuje dežele toliko več, kakor puStnina .-.naša. Za oznani]! ft plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če fo oznanilo jedenkrat tiska, po & kr., če se dvakrat, in po 4 kr. če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj s=e izvole frankirati. — Rokopisi se ne vrnfnjo.   CredniSrvo in upravni&vo je v Rudolfa Kirbiša hiši, .Gledališka stollia". Upravništvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Pogled na jug.
V zadnji čas čitali smo v raznih listih po-gostoma vznemirjajoče vesti ob oboroževanji Črne-gore, katere vesti so se razno tolmačile. Ker je gotovo, da se taka izvestja ne ujemajo z dejansko resnico, utegne zanimati, kar v tej zadevi piše v Rimu izhajajoči „1! Diritto" v nekem dopisu iz Dubrovnika. Dopis, ki ga je posnelo mn go avstrijskih listov, pravi mej drugim:
„Čitali ste že one ruzne vesti ob oboroževanji Orne gore. Govori se, da je to oboroževanje vzbudilo veliko razburjenost v Albaniji in Turčija sama zahtevala je nekda pojasnila. Te vesti priobčili so nekateri Dunajski listi in radi tega so sumne. Jaz pa trdim, da so lažnjive. Rusija dosedai ni hotela ničesar slišati o razdelitvi balkanskih zeroelj kljubu posredovanju iz Berolina in kljubu bolgarskih regentov postopanju, ki mislijo, da bodo Rusijo prisilili, da se bode uklonila Dunaju in Berolinu.
Vse črnogorsko oboroževanje obstaje v tem, da se je nakupilo nekoliko orožja in streliva, in podobno je oboroževanju drugih malih držav, ki so v strahu za svojo nezavisnost, ko bi se spoprijele velike države. Lažni iva je tudi vest 6 črnogorski mobilizaciji in to iz najjednostavnejega razloga, ker Črnagora nema stalne vojske, da bi jo mohilizovala, ker je vsak Črnogorec vojak in so, če treba, vse čete pripravljene v 24 urah.
Vsa stalna črnogorska vojska obstaje iz jedne vzgledne, lani organizovane čete. V njej je desetorica črnogorskih niladeničev, ki so dovršili vojno Solo v Italiji in sedaj poučujejo druge Črnogorec. Vsak Črnogorec vežba se nekoliko časa v tej vzgledni četi, ko je izvežban, povrne se domov. To je skoro ista sistema, kakor v Švici.
Črna gora mobilizuje samo tedaj, ko je vojna pred durmi, 24 ur prej, preduo poči prva puška. Sicer pa, da je tudi vse istina, kar se pisari o tej mobilizaciji, bi slednja nikakor ne vznemirjevala Albanije, kjer Črna gora nema ničesar opraviti, niti Visoke Porte, ki živi v najboljših razmerah z junaško kneževino.
Toda, tukaj v Dalmaciji vidi se nenavadno gibanje. To vi tudi že znate. Od 52 milijonov, ka-
LISTEK.
Mabel Vaughan.
(Roman. V angleSkem spisala Marija S. Cummins, poslovenil J. P—ski.)
Šesto poglavje. (Dalje.)
Ludvika je Mabeli govorila o lepoti dramatične predstave, ki se je imela isti večer v hiši kraljice novih šeg in navad vršiti, ter se je delala, kot bi še zapazila ne bila, kaj otrok počenja. Tre-notek pozneje pa je nenadoma skočila po konci ter je z Mabelo še zmiraj živo dalje govorivši stopila k Murravu, ki se je še vedno s svojim plenom igral j ugrabila je konec plašča na preprogi ter ga sku šala dečku iztrgati. Storila je to z določnostjo; a dečko se ni dal ustrašiti. Trdno je držal novo svojo igračo in nenadoma iztrgavši jo materi spravil jo je na ramo ter je objestno prevarano mater pogledavši bežal v nasprotni kot sobane. Ludvika mu ni sledila niti ga z najmanjšo besedo grajala, temveč podoba je bila, da se je celo radovala upornega duha nemarnega otroka; le posmehljala se je njegovi neukrotljivosti.   Tudi ni več mislila na ne-
tere je avstrijsko-ogt*rskn vlada dobila od delegacij za vojne namene, bilo je že poprej   potrošenih 16 milijonov, in vsi ti milijoni izdani so v vojne na mene baš v teh južnih krajih.
Polk Weber, v katerem so Dalmatinci in Istrani, premeščen je v Boko Kotorsko za podkrep-Ijenje posadke. Vojaška uprava je že pred mesecem dnij najela 8 Ll o vdovi ta purobrodov, da prevažajo živež in strelivo v Muko. in v Metković za Hercegovino. V rečenih mestih je založenega žo toliko živeža, posebno moke, me nih konserv in suhorja, da bi to zadostovalo za več mesecev za 40.000 vo* jakov. V malo dneh speljalo se je iz Metkovića v Hercegovino sto vagonov sena.
Serajevo in Mostar se utrjujeta. Tisoč 1 j udi j dela pri utrjevanji Mostara. Pet fortov je že gotovih, sednj se gradi šesti. Dalie od Mostara dvigajo se stražnice (blockhiiuser). Na teh utrdbah dela se že več let I/za zadnjega ustanka v Hercegovini in Kotoru, dela avstrijska vlada neprestano nove utrdbe. Jedna sama taka trdnjava, ki ima železen oklep, stala je poltretji milijon goldinarjev. To je trdnjava nad cesto, ki vodi iz Kotora na Cetinje. Dodnjte nove trdnjave k starim pa vidite, da je Črnogora opasana žele/.nim obročem. Na vsakem griči je trdnjava Potem umejete, zakaj se pisari o mobilizaciji črnogorski . . ."
Dalje, na drugem mestu piše rečeni dopisnik : To dni vežbala se je gore omenjena vzgledna četa črnogorska v okolici Njeguša. To je najbližje selo avstrijskej meji proti Kotoru Prisotnost črnogorskih vojakov so takoj opazili na avstrijskih trdnjavah. Na to dali so „alarm;' vsem posadkam, a Črnogorci so se kmalu umaknili. Zvečer istega dne videle so se v Črnigori nekatere bu'de. Črnogorci so baje omenjeno vajo napravili, da bi videli, kaj bodo sto rile posadke avstrijske, zapazivši jib.
Dopisnik pripoveduje druge zanimivosti, a teško je znati, koliko je v njegovem dopisu resnice, dasi ga „11 Diritto" zelo hvali in ga prosi, naj ga večkrat počasti s svojimi izvestji. Toliko pa mej vrstami lahko vsakdo čita, da je Avstrija na jugu dobro pripravljena za vse slučaje in da bode nastal hud boj, kadar poči prva puška.
Politični razgled. \trir«inM" debele.
V Ljubljani 8. aprila.
tfaiit'ui iiilniMter je naroč'1 deželnim šolskim oblastvom, da naj pazijo, kedaj kakemu šolskemu sovetu volilna doba poteče. Takoj naj sama v svojem delokrogu vse potrebno ukrenejo, da se razpišejo nove volitve, ko kakemu šolskemu sovetu mandat poteče, ne da bi čauala še kakega višjega povelja.
Vojni iniiiiNter arof Bvlandt dal je pred nekaterimi tedni svoju demisijo, ki pa ni bila vspre-jeta, ker v sedanjem resnem času ne kaže premi-ujati vodstva vojne uprave. Več uradnikov vojnega miuistersiva bilo je odlikovanih z visocimi redi, ker so si pridobili [»osebne zasluge za organizacijo črne vojske.
Ogri se Se boje, da ne bi Čehi nehali kupovati ogerskih pri elkov Nemzet obžaluje, da se na Češkem močno agituje proti kupovanju ogerskih pridelkov, in se obrača do čeških politikov, zlasti do Riegra, da bi naredili konec taciiu agitacijam. Češki listu pa odgovarjajo „Nemzetu", da Čehi pač ne-majo nobenega uzroka ozirati se na Ogre, ki nikjer ne podpirajo češke politike in so se celo ustavljali proti češkemu tekstu na bankovcih.
Vdiaiijc <lr/ave.
Sveti katere je dal grof Kalnokv kolgar-s U eni it pravosodnjemu ministru, nikakor neso to-lažilni za sedanje bolgarske uzurpatorje. Kakor so izvedele „Daily Ne\vsu, se je grof Kalnokv izjavil, da vlasti nemaju pravice, mešati se v notranje zadeve bolgarske. Tudi Rusija se ni dosedaj utikala v notranje bolgarske zadeve. Dunajska vlada so drži strogo Berolinske pogodbe in ne bode dopustila, da bi jo kdo rušil, dokler se regentstvo giblje v njenih mejah. Toda sedaj se kaže, da hoče regentstvo popustiti svojo dosedanjo previdnost. Če tudi so od~ svetovale nekatere Bolgarom prijazne velevlasti, vender hočejo nekda regenti sklicati veliko sobranje, da bi volilo kneza. To bi bila le prazna demonstracija, ki bi le Rusijo dražila in Bolgarom škodovala. Kateri knez bi pa šel v Bolgarijo, ko bi vedel, da ga ne potrdijo velevlasti! Mislite morda, da knez Aleksander V — Nikdar! — Stojlov je na to opomnil, da bode sehr.inje volilo k ti eza samo tedaj, če bode imelo zagotovilo, da poj de v Sofijo. Tako bode pa sobranje potrdilo regentstvo za tri leta. Kalnoky se pa s tem ni strinjal. Kakor hitro bi regentstvo postalo definitivno, bi je morale po njegovem mnenji potrditi  velevlasti, kakor vladarja.
varnost svojega plašča; potrpežljivo ga prepustivši mlademu zmagovalcu, usedla se je zopet ter nadaljevala pretrgani govor o godbi, nošah in gledališnih slikarijah pri večerni predstavi.
Mabel se je živo zanimala za večerno veselico, ki je za njo bila popolnem nova, ter je komaj mislila na mali prepir mej materjo in otrokom ; k večjemu jej je ta bil očitni dokaz milega in Iju-beznjivega značaja, ki je Ludoviki branil, da ni ostro postopala ter si pokorščine izsilila. Otroku prav nasproti sedeč je zapazila, da je bil splezal na stol ter se zopet priljubljenega jahača igral; dolgi trakovi dragocenega plašča so mu bili uzda. Večkrat se je močno prestrašila, da bi deček padel ali se pa gornostajeva kožuhovina pretrgala. Vsled tega se je tudi Ludvika jedenkrat tja ozrla, a boječ se viharnega prizora od strani malega uporneža, se še zmenila ni za mogočo škodo ter mu je s koprnečim smehljanjem pustila dalje igrati. Kar je Murrav nenadoma močno potegnil, plašč se je pretrgal, otrok pa padel na tla, odtrgano kožuhovino še vedno v roki držeč.
Mabel je priskočila, da bi mu pomagala; dasi ni padtl niti težko niti z velike visočine, vender je močno stokal in Mabel se je bala, da se je zares
hudo udaril. Isti trenotek je skočila Ludvika po konci, a Mabel je bila dečka že na noge postavila, preduo je mati bila na mestu. Na vprašanje prve: „Dečko dragi, ali si se hudo udaril V" odgovoril je komaj ter se je neprestano jokal. Kar je Ludvika zagledala odtrgan kos kožuhovine ter mu ga vsa raz8rjena iz roke iztrgala. Oh, kaj je bilo s krotko-srčnostjo, katero so razen Mabolo že mnogi občudovali! Izginila je v trenotku Mehki tihi nje glas premenil se je v glasno očitanje in vsa razdražena se je močno ihtila, mala roka pa, katero je tako ljubko znala gibati, izraževala je dejansko nje srd ter Murrava po roki bila. A trmasti škratelj se je močno upiral njeni jezi; branil se je kaj pogumno. In Mabel je opazovala hud in ropotajoč boj, ki se se je končal s tem, da je gospa Leroveva dečka šiloma iz sobe izgnala. Gotovo bilo bi vso hišo vznemirjalo to tepenje, kričanje in pretenje, ko bi se ne bilo skoro vsak dan ponavljalo. Vsa žalostna in prestrašena mislila je Mabel, da je ta neprirodni boj sestro hudo razžalil; a kmalu se je čudila, ko se je Ludvika, k njej se obrnivša, močno zasmijala.
„Bojim se, da  se je hudo udaril," rekla jo Mabel; „tako glasno je kričal, ko je bil padel."
Kalnokv ne verjame, da bi je vse velevlasti potrdile. S tem bi si tedaj regentstvo le stališče pod kopalo. V Bolgariji seveda mislijo, da velevlasti hočejo zavleči rešitev bolgarskega vprašanja, toda temu ni tako. Le sporazumeti se do sedaj neso mogle, kako naj bi se rešdo. Ko bi je hoteli s silo rešiti, začela bi se vojna, katere pa Avstrija zaradi Bolgarije ne bode začenjala, Če tudi jej je prijazna. Koneem je Kalnokv svetoval Stojlovu, da naj Bolgari še potrpč, bode že prišel čas, da velevlasti urede bolgarske zadeve. Pred vsem naj bodo previdni in naj se drže Berolinske pogodbe Kakor hitro bi pa rušili omenjeno pogodbo, bi jim pa no bena vlast ne mogla nič pomagati. — Naravno je, da je Stojlovo poročilo o tem, kar je izvedel na Dunaj i, jako poparilo bolgarske vladne kroge. Dosedai so se vedno nadejali, da se bode princ Aleksander vrnil v Bolgarijo, o iz izjav grofa Kalno-ky-ja se jasno razvidi, da ne. Bolgarska vlada hoče sedaj v Sofijo sklicati shod bolgarskih veljakov, da se bodo posvetovali, kaj storiti. Stojlovu je pa naročila, da uaj pozve, bi li priuc Ferdinand Kobur-ški vsprejel bolgarski prestol in naj pojasni Dunajskim vladnim krogom, da je vsekako treba, da se definitivno stvari uravnajo v Bolgariji. Ruski listi poudarjajo, da Rusija nikakor ne bode dovoljila, da bi b€ podaljšala oblast regentom na tri leta, ker to bi bilo proti Berolinskemu dogovoru.
Kakor je izvedela v Sofiji izhajajoča „Svo-boda". je niNlti veleposlanik pri poslednji avdi jenci turške in u sultanu predlagat, da bi Turčija, energično začela postopati proti Bolgariji. Izjavil je, da je car pripravljen svojo vojsko in vojne la-dije dati v la namen Turčiji na razpolaganje. Sul tan je pa to ponudbo odklonil m izrekel željo, da bi Rusija naznanila tri Bolgarom povoljne kandidate, izmej katerih bi jednega izvolili knezom.
Razni listi ugibljejo, ali bode ostal še kaj časa Giers minister vnanjih zadev ali ne. Vsekako je resnica, da je Giers dobil nekako nezaupnico, ker ruski car ni hotel privoliti, da bi se ustavile „Moskovskija Vjedomosti". Nekateri trdijo, da bode Giers takoj odstopil, kadar mu le dobe sposobnega naslednika; drugi pa hočejo vedeti, da car vsekako hoče obdržati Giersa in ga bode v kratkem imenoval državnim kancelarjem. Ko je bil car poklical Katkova v Gačino, hotel je vsekako ustreči Giersu, samo vedeti je hotel, kako se bode Moskovski čas-nikai opravičeval. Katkov je pa carju predložil pisma, ki ju je dobil od francoskega konzula, iz katerih je bilo jasno, da je Giers bil napačno poučen o zadevah v Bolgariji in da nemški generalni konzul v Sofiji nikakor ni zadostno se potegoval za ruske podanike. Po tem takem pač car ni mogel grajati Katkova.
Po Atgjiiiisiaini se Širi vest, da je emir prodal deželo skrivaj Angležem. Zategadelj pa vlada po vsej deželi velika nevolja. Emir se že boji za svoj prestol. Svoje privatno premoženje je že spravil v varnost. Angleži sodijo, da ruski agenti vznemirjajo afgansko prebivalstvo. Ruski listi pa pišejo, da Rusija ne želi nikakih zmotnjav v Srednji Aziji. Ko bi pa le navstale, pa ne bode stvarij mirno gledala, ampak se jih bode okoristila. Herat ni daleč od ruske meje in ruske čete si ga bodo v kratkem lahko prisvojile. Na rusko politiko v Bolgariji pa dogodki v Aziji ne bodo imeli nikakega upliva. Rod Ghilzais se že punta. Zašel je neko postojanko pri Ghuzni in tako zaprl cesto, ki drži iz Kan-daharja v Kabul. Emir upa, da bode zatrl ostanek.
Angleži v Evropi in Aziji rujejo proti Rusiji. Posebno JKitajee nekda hujskajo proti Rusom. Kitajci so se nekda dali zapeljati in se že pripravljajo na boj z Rusi. Hitro delajo ceste, ki drže proti ruskej meji, da se bodo mogle po njih hitro premikati vojske. Dela vodijo angleški inženerji.
Dopisi.
«»d bene&lce meje 6. aprila (Nekaj o beneških Slovencih.) V svojej 5. številki omenjal je „Slovan" : da je v videmskej škofiji kakih 50.000 Slovencev. Ne, to je malo preveč! Pri vsej dobrej vesti jih smemo šteti največ do 35.000. A to le mimogrede. In glejte, za te Slovence so se začeli zanimati Italijani sami. Do najnovejega časa gotovo večina laškega razumništva ni veliko ali celo nič vedela, da biva ob severo-vzhodnej laški meji tudi tak narod, ki ni njihovega rodu in jezika. V najnovejem času pa se je razglasila „Slavia italiana", t. j. italijanski podaniki slovanske krvi; začelo se je pisariti o njih po raznih časnikih in knjižurah. Ali kako V Opisujejo jih taki ljudje, kateri jih ne poznajo in nemajo do Slovanstva tudi nikakega srca. In zakaj pišejo o njih? „Per farli amare quella grande Patria Italiana, che li ha in altri tempi accolti e che ha dato ora ad essi la libe rta (Pro Slavia, pag. 5). Kaka najivnost— ali pa hudobija I
Kaj pa mi Slovenci, ali pustimo te naše brate kar brez vse pomoči ? Kako je to, da se tako malo brigamo za nje? !
Le-ti beneški Slovenci so že po naravi popolnem ločeni od nas; in po teh naravnih mejah so bili stoletja in stoletja, da, že nad tisoč let v večini tudi politično ločeni od nas. Nas je žulil nemški jarem mnogo bolj, kakor pa beneške Slovence — italijanski. To nam jasno pričajo njih šege in navade, njih jezik, njih statistika, vse priča, da se v njih domačem življenji ni spremenilo mnogo. Jezik njih je ohranil mnogo karakterističnih poseb-nostij, — ki so stare nad 1000 let. Slo.enski jezikoslovec ima tukaj še jako hvaležno polje. Da bodo čitatelji videli narečje le-teh Slovencev, naj podam majhno pesnico v šenpetarskem dijalektu. Pesnica je prevod laške „V usignuolo" = slavec, katero dodajem i v izvirniku. Pesnika se glasi:
Poglej, ko noc je jasna, Poglej, ko luna seje! So dne na gibije vejo, Obcnga vetra nie.
Slavič, ponočni ticac, Z garmiča gre na puoje; Zdiknva, milo poje, Kliče jubco sojo.
Ona kuka v ga sliši,
Z varlia gre na varfiičac,
Mu odgavovi: Muoi tičae,
Ne jokaj nifi! sim tle.
Guarrta che bianca luna, Guavda che notte azzura, Un' aura non sussura, Non tremola uno štel.
L' usignoletto solo Va dalla siepo aU'orno, E sospirando intorno Chiama la sua fcdel.
Ella lo sonte appena, Vola di fronda in fronda, E par che gli risponda: Non piangere, son qui.
KaiSna dobmota, oh jubco!   Che begli affetti, o Irene, KaiŠna jubezan tala! Che gemiti son questi!
Ah! maj deb ti ne znala       Ah! mai, tu, mai sapesti M' odgavorit tako. Rispondermi cosl.
(Pro Slavia, pag. 3.)
Slovenski prevod je, rekel bi, prav dober! Opozarjam pa le na hrvatsko - srbski vokativ v prvem verzu zadnje kitice: oh jubco! Leta krasni vokativ še živi v narodu! Sploh je jezik beneških Slovencev v mnogočem zelo sličen hrvatsko-srbščini. Na primer Andrejir, Mucir, a nikoli ne c ; bielo mlieko,  čisto   hrvatski; prav tako: Ivanac
(Ivan), Lurinar (Lovrenc), zvonar; kakor tudi: Petar, vietar, m~tar; dalje: Varnjo£, GarroaA:, itd.
In kaj dokazuje vse to? Nič drugega, kar sem trdil že gori: Beneški Slovenci so manj čutili jarem italijanski, kakor mi nemški! Jezik njih se je spremenil le silno malo, a kar se je že: ne toliko pod  tujim uplivom!   Jezik se jim je
razvijal in spreminjal--samostojno! — — In
kaj smo storili mi Slovenci za ta jezik? Kako to, da smo še tako bore malo preiskali in okoristili si njegovo prebogato zalogo? Mi S'ovenci, ki smo preiskali in prerešetali jezik oholim Madjarjem, Rezi-janom in celo Ciganom, mi smo se tako malo zmenili — za bogate zaloge benečansko-slovenskega narečja, česar bi nam bilo že zdavnaj krvavo potreba! Koliko milodonečih starodavnih izrazov bi zamenilo novoskovanke ?! Naj bi se našel slovenski filolog, ki bi ne tičal doma v mestu, in morda celo v tujem mestu, naj bi prišel „na hlad" v velezanimivo, romantično beneško Slovenijo, in oj: kako plodonosen bi vam bil tak „hlad", a dotičnemu filologu neizmeren užitek mej krepostnim narodom.
Le 1873. je bil tamo (— le malo časa! —) slavni, tudi nam Slovencem poznat slavist, gospod Boudoin de Courtenay, ki se je v malo dnevih prepričal: da je ta jezik staroslovenščiui najsorodneji! Obhodil je pa v glavnem še le vasij ob cestah, kjer je laški upliv že malo bolj deloval; kaj pa, da bi bil zalezel v hribe na onej strani Julijskih Alp! Strmel bi slovanski učenjak! Hic Rhodus! slovanski filolog!
Jezik beneških Slovencev je zelo mehak, jako sladak iz krasnih ust! Govoril ga je celo longo-bardski vojvoda Rodoald, kakor nam zatrjuje sam Pavel Diacon (De gestis L. IV., cap. 44). Jezik ta je bil zelo čislan, da je bil celo „gospodski" jezik. Manzano nam pripoveduje (v „anali del Friuli", II. pag. 111) izrek historika Nicolettija, da: „il linguaggio slavo era assai piu usato nei villaggi di quello che la favella forlana, a 11 ora incolta e di un ingrato suono".
In kako ljubijo leti Slovenci svoj dijalekt! (— Da se časih kedo pobaha tudi z italijanščino, to je umevno, ker je to pač Slovenca karakterizu-joča lastnost. Osobito taki, ki so odslužili pri vo-jacih! A kako ti govore! Naj se skrije vsak pristen Toskanec!)   Tako konservativnih Slovencev ne poznam!   (Zato tudi ni nikjer na Slovenskem tako pridnega, delavnega, varčnega in treznega ljudstva, o čemer bom govoril v prihodnjih listih).   Ta svoj konservatizem so pokazali že pred  1000 leti, ko neso hoteli poslušati latinskih oznanovalcev sv. vere.   Ko jim je pa poslal sv. Paulin, patrijarh oglejski, slovenskih učiteljev, ki so jim oznanovali evangelij v domačem narečji, vsprejeli so sv. vero vsi zaporedoma, mej tem ko je na tej strani Mata-jurja baje celo v XIV. stoletji še vladalo pagan-stvo (Vidi Rutar  „Zgod. Tolm.tt pag. 65). Rabila jim je najbrže „celotna" slov. liturgija, sicer bi se je ne ohranilo niti toliko, kolikor je še dandanes — zapazimo, kajti Lahom služi latinščina vse — do Očenaša.
In prav temu konservatizmu, le tej ljubezni
„0 ne," odvrnila je Ludvika z neskrbnim glasom, „Murray zmiraj tako kriči." In plašč pregledavši primerila je kos, katerega je v roki držala, na mesto, kjer je bil odtrgan, ter je nazadnje rekla: ,Kolika sramota! Radovedna sem, ali bode Lefarge ga znal dobro popraviti?"
Toli močno je mislila, kako bi se škoda dala najbolje popraviti, da je bila za nekaj trenotkov na Mabel popolnem pozabila; ta se je sprva močno čudila vsem navskrižnostim v sestrinem značaji, a nazadnje se je zopet umirila, zlasti, ko je zapazila, da ona materina razsrjenost ni za dolgo ukrotila radostnega otroka, ker ga je kmalu zaslišala, kako se je v bližnji sobi zopet radostno igračal.
Minole so bile skoro tri ure in bilo je že pozno po zajutreku, ko se je Mabeli vest znova oživila ter jej očitala, da je bila toli časa ostala; nazadnje je vender pripravila Ludviko, da je po voz poslala. Ta še ni bil odšel, ko se je v otročji sobi zaslišalo glasno kričanje. Trenotek pozneje preklical je Murray v sobo ter je, minolo popolnoma iz-pozabivši, tekel k materi in pri njej iskal zavetja Mati ga je vsprejela v naročje, vprašala, kaj je nje ljubčeku, ter mu s prisrčnimi in prisiljenimi besedami obećala, da ne odide kazni, kdor bi mu bil kaj zalega storil.
Alik, tožil je, ga je suval in tolkel ter Alik in Lidija sta mu zabavljala.
„Jaz mu nesem zabavljala", vzkliknila je mlada pestema v odprtih durih; in nje toli bledi obraz je zarudel, ko je Mabel opazila.
„Molči!" rekla je deklici gospa Leroyeva za-povedljivo, in stopivši k odprtim durim vprašala je Alika z ostrim glasom, kaj je bratu znova hudega storil, pristavši: „Vem, da ž njim zmiraj grdo ravnaš."
„Ne, on z menoj grdo ravna", odgovoril je deček čmerno.
Ker materi nikdar ni manjkalo besed in pre-tenja, očitala mu je dalje; a Alik se ni več opravičeval ter jej na nje očitanja in vprašanja še ni odgovarjal. Pa našel je zagovornico v Lidiji, ki je precej rekla: „Gospa, Alik ni uičesa kriv."
„Lidija, tega mi ni treba praviti", odvrnila je gospa. „Jaz dobro vem, kdo je teh razporov vselej kriv.
„Zabavljal mi je", rekel je Murray tiho; »rekel je, da sem berač."
„Tega nisem rekel", odvrnil je Alik mej zobmi memraje.
„Gotovo ne, gospa", zaklicala je Lidija; »pripovedovala sem jima, kako dobro malo sestro imam
doma. Alik je rekel, da bi jo rad jedenkrat videl, in jaz sem mu obljubila, da ga čem vzeti s seboj, če vi, gospa, nimate ničesa zoper to. Murray je bil, ki je o beračih govoril. Oh, Roza ni beračka; inče moja mati ni bogata, vender živi v poštenih razmerah."
„Rekel sem, da nečem videti nobene beraške deklice, in tega zares nečem, rekel je Murrav; „po-tem pa je Alik rekel, jaz sam nisem boljši od berača. Mati, kaj sem berač ali nisem."
„To gotovo nisi, dete drago. Ti Alik si pa kaj hudoben otrok, da si tako bratu govoril. In t?, Lidija, naj nikdar tega od tebe več ne slišim. Razume se samo po sebi, da nobenega izmej dečkov ne smeš vzeti na take priproste kraje. Naj bodo tebi znani otroci dobri ali ne, nikakor neso primerna družba mojima sinoma."
„Oh, gospa Leroyeva", vzkliknila je Lidija, in lice jej je močno zarudelo, oči so se jej srdi žarile, a tresoče ustne so pričale, da so jo gibali močnejši čuti od razžaljenega ponosa: „oh, gospa, želela bi, da bi vi videli otroke, katere jaz poznam. So mej njimi nekateri, ki bi lehko celo imenitni gospej nauke dajali."
Če je bila v teh besedah kaka neuljudnost mlade deklice proti svojej gospodinji, skoro zapa-
do svojeera narečja se imamo zahvaliti, da nam na onej strani Julijskih Alp še žive mili bratje, da so ohranili starodavni jezik svoj— ki mora postati še prava ledinajezik os lovcu slovenskemu. Beneški Slovenec se ne boji govoriti ,po domaČe" ne v Čedadu in ne v Vidmu. Le pojdi, dragi bra lec, na trg v Čedad in to vsako soboto, in prepričaš se, da bi si nagi Slovenci raje jezik odgriznili, kakor pa, da ne bi govorili slovenski. Čedad je beneškim Slovencem kar na našej strani Gorica! In ti lastnost jim dela vso čast!
O tem predmetu pa bom govoril še v prihodnjem listu. PoJHsniti hočem marsikake predsodke, bodi si v našo ali njih korist. Govoril pa bodem še o nekdanjem in na| nove jem italijanskem pritisku ; o šolstvu, o življenji in kako bi se dalo vsaj nekaj pomagati jim — dokler nam vsem skupaj ne posije sobice bolje sreče in — politične usode.
l'oPCKH H 11x11.011' i .
Iz mestnega zbora Ljubljanskega.
'Konec.)
Odbornik dr. vitez Bleivveis-Trsteniški opomni, da so razni uzroki krivi, da se manjšajo dohodki klavnice od leta do leta. Dosti živine uvaža se v mesto, ne da bi bila natančno in pravilno pregledana. Pri vodstvu užitninskega mestnega zakupa naj bi se strogo postopalo, dosti strožje, kakor doslej. Poleg tega pa so se še naselili nekateri mesarji na meji Ljubljanskega mesta, kj» r ni treba plačevati klavnine, kakor v mestu in tako oškodujejo le mestno blagajnico, kar se pa ne bode dalo tako lahko odpraviti.
Odbornik Hribar obžaluje, da sta c. kr. vlada in ministerstvo dovolila, da se sme tudi izven mesta uvažati meso. Veliko mesa znosi se v mesto, seveda v malih deležih. Oe bi se strožje postopalo pri užitninskem uradu in bi se pazilo na to, da bi se moralo nositi vsako tako zvunaj kupljeno meso v klavnico na ogled, bi se ne znosilo toliko mesa v mesto. S predlogom finančnega odseka se ne strinja, ker je proti sedanji obvezi z užitninskim ravnateljem, zatorej nasvetuje, da se sedaj ne vsprejme, marveč da se mu vrne, da se dogovori z odborom za užitninski zakup.
Podžupan PetričiČ se strinja popolnem s predlogom finančnega odseka.
Odbornik ValentinčiČ naglasa, naj bi se pri mestnem užitninskem zakupu strožje pazilo, nego doslej in kontrola naj bi bila večja. Sedaj je slabo urejena, ko se po dvoriščih mesarskih doma kolje, kakor ne bi bilo nobene klavnice in se živdna utihotaplja v mesto. Sploh se gode velikanske goljufije na škodo užitninskemu zakupu in zadnji čas je. da se uvede stroga kontrola.
Dr. Vošnjak poudarja, da je kontrola slaba, kajti stave se delajo, da se bode utihotapilo toliko in toliko veder vina ali žganja pri tej ali oni mitnici, in tihotapci so že stave dobili. Slabo nadzorstvo užitninskega zakupa je res velika škoda mestu, ki potrebuje toliko denarja.
Poročevalec odbornik Ravnikar opomni, če vedo gospodje odborniki za goljufije na škodo užitninskemu zakupu, zakaj jih ne naznanijo na pravem mestu. Priporoča pa vsprejem odsekovega predloga.
Župan Grasselli:  Da se goljufa na škodo
žila jo ni Mabel, katero sta globoki čut in resnost govorjenih besed kar presenetila. Vse drugače je bilo z Ludviko. Besede mlade deklice so jej bile le nepričakovana nesramnost in precej se je jela nad njo togotiti. Primerno bi bilo njeni časti, ko bi bila Lidijo vsaj mirna odpustila. A temu ni bilo tako. Popolnoma je izpozabila, da je imenitna gospa, ko jej je s kričečimi besedami očitala, da nikakor ni mislila na svojo službo in na spoštovanje, katero ima gospodinji izkazovati. Zato bo Mabel toli žalile one trde besede, da je uboga deklica mesečno plačilo izgubila in da ne sme zapustiti svoje službe, dokler ne bodo druge pesterne najeli.
Mabel je le to nekoliko tolažilo, da se je ta huda jeza hitro izkadila. Ko je Ludvika duri za Lidijo zalučila, izginila je uje nevolja v besedah: „No, to bi bila odpravila. Sedaj moram otrokoma, tema porednežema, poskrbeti drugo pegterno." In drugi trenotek je Mabeli omenila nekaj površnih besed o svojej obleki za isti večer pristaviv.ši: „Precej čem iti h gospej Vanekarjevi ter si izposoditi par uhanov, da poskusim, kako se mi koralje podajo." (Dalje prih.)
užitninskemu zakupu je istina, a goljufalo se je in se bode. Da dohodki pri klavnici padajo, je istina, a to se godi tudi na Dunaj i in ima v tem svoj uzrok, da mesarji koljejo skoro izjemno le dobro rejeno živino, katera veliko več zaleže, nego slabo rejena, plačevati pa je od vsake ista taksa. To je tudi taktom, da se je kvaliteta mesa v Ljubljani v zadnjem času jako /boljšala.
Pri  glasovanji   vsprejme se  predlog odbor nika Hribarja, da se ta zadeva vrne finančnemu odseku.
Odbornik Ravnikar poroča na dalje o posojilni zakladni bilanci. Poročevalec pravi, da je v budgetu, sestavljenem za 1.  1886.,   povedano bilo, da je imela posojilna zaklada skoro ves svoj ime-tek v gotovini nad 700.000 gld. začasno naložen pri podružnici kreditnega zavoda v Trstu po 8*/t»/$. Ker je to slabo obrestovanje vsled neugodnih kur-sov trajalo nekaj mesecev, kaže račun obrestij nekoliko nižje številke, nego prejšnja leta in radi tega je račun dobička in izgube toliko na slabejem, da je morala svota izgube iz začetne oddaje posojila ostati nespremenjena.   Isto  tako   je  koncem dtjembra 1886 kursna vrednost papirjev tako ogromno pala, da je  tudi pri tem računu na slabejem in da je treba glede prodaje in nakupovanja papirjev čakati do boljših  časov,  kateri  gotovo ne bodo izostali. V budgetu je bilo za obresti samo 46 428 gld., a faktično se je prejelo 54.796 gld. torej ugodneje za 9000 gld. in donesek  iz specijalne reserve z 11.039 gld. skrčil se je na 3500 gld., torej ne-ugodneje za 8000 gld Klavnina je tukaj neugodno uplivala za 1000 gld. Dalje se je specijalna reserva vlani znašajoča 14.000 gld. letos zvišala na 23.000 gld. navzlic dodatnemu znesku 3500 gld. k obresto-vanju in dne 31. decembra 1886 imela je posojilna zaklada razen hranilničnih in čeknih knjižic v obligacijah 660 m. in jednotne papirne rente po 4.2% in 400 m. 5% ogerske  papirne rente,  od katerih je hranjenih pri podružnici kreditnega zavoda v Trstu 610 m. avstrijske papirne rente 400 m. pa ogerske, OStnli znesek 50 m. pa je shranjen v c. kr. deželni blagajnici kot varščina. Omeniti je še, da številka annuitetnega računa  s 65.441 gld. kuže nasproti posojilu 1,471.875 gld. blizu 4.5% (4.44%), torej nasproti predpisanim 48/4%, slabeje za Vse knjige loterijskega posojila so se po posebnem komisijonu finančnega odseka  natanko in podrobno pregledale in v najlepšem redu našle. Finančni odsek torej nasvetuje:  1. odobri se zaključek mestne posojilne zaklade za 1. 1886 z aktivi 1.564.212 gld. 88Vi kr. s pasivi 1,647.443 gld. 73 kr. in z nedostatkom (jednakim z I. 1885) s 83.231 gld. 40 kr.; 2. Podeli se knjigovodstvu loterijske posojilne zaklade absolutorij.
Odbornik Ravnikar poroča v imenu finančnega odseka o budgetu mestnega loterijskega posojila ter pravi: Budget mestne klavnice za 1. 1887, predlagan po mestnem magistratu, znaša v dohod« kih 17.959 gld. 30 kr, v stroških 10.805 gld. 14 kr., tedaj v prebitku 7154 gld. 5 kr. Številke bi se sicer dale v posamičnih točkah nekoliko spre meniti, a vender ne toli zdatno, da bi se povoljneje rcsultat dosegel. Prebitek, naslanjajoč se na izkušnje prejšnjih let, gotovo ne bo ugoden večjemu ob-restovanju nego leta 1886 in bo znašal zopet le 4.1% od investovane glavnice. Finančnemu odseku se torej zdi umestno, nastavljene svote premeniti in isto tako se povsem ujema z nastavki za budget posojilne zaklade tekočega leta. Tukaj se kaže po pokritji vsota 73.427 gld. 67 kr. in potrebščina 69.746 gld. 4 kr., torej prebitka 3681 gld. 63 kr., ki bode služil, da se deloma pokrije posojilni ne-dostatek. Nasproti lanskemu budgetu se kaže zbolj sanje za blizu 7000 gld., kar se bode gotovo doseglo, če glavnice posojilne zaklade ostanejo tako naložene, kakor so sedaj. Če bi pa borsne konjek-ture kazale ugodne premembe, bo dobiček še večji. Finančni odsek predlaga, naj se budget klavnice in posojilne loterijske zaklade odobri. Zbor brez razgovora pritrdi.
Dr. Tavčar poroča v imenu šolskega odseka o podelitvi Fran Josipove ustanove za 200 gld. in nasvetuje, da se podeli obrtniškim učencem: Leopold Belič, Peter Črnak, Josip Jeromen in Ivan Kmet.
Profesor Toma Zupan poroča o dotacijskih računih I. in II. mestne deške, mestne dekliške, mestne nemške deške in mestne nemške dekliške šole, kateri se po predloženih računih brez razgovora odobre.
Odbornik dr. Stare interpeluje g. župana, kaj je z instrukcijo za komisijo, ki ima nadzorovati stavbo vojašnice, ker se bode zidanje kmalu pričelo.
Župan odgovori, da se bode predložila po verifikaciji volitev.
Odbornik Hribar vpraša, kaj je z reorgi-nizacij o mestne blagajnice. Še zdaj nema pravni in personalni odsek nikakega predloga o tem.
Župan odgovori, da je nemogoče personalnemu in pravnemu odseku kaj izročiti, kajti podpredfied-nik se je odpovedal, predsednik pa ne vsprejema ničesar, ker je bolan, zatorej prosi, da se voli podpredsednik,  da se bode vršila verifikacija volitev
Dr. Vošnjak vpraša, kdaj se bode vender že odprl slovenski otroški vrt?
Župan odgovori, da je vse pripravljeno, samo dovoljenja deželne vlade še ni.
Potem se javna seja sklene.
Domače stvari.
— (Imenovanja inpremeščenja.) Deželne sodnije svetnik Kristijan C o lene premeščen je od okrožnega sodišča v Rovinji k deželni sodtr.ji v Trstu. Okrajni sodnik v Kanalu dr. Anton T u-šar in okrajni sodnik v Vodnjanu Ambros F leg ar imenovana sta deželne sodnije svetnikoma pri okrožnem sodišči v Rovinji. Okrajna sodnika Fran begat v Sabinu in Mat. Trnovec v Sežani imenovana sta svetnikoma pri deželnem sodišči v Trstu. Dr. Henrik vitez C r o n , doslej komisar v Brežicah, premeščen je k okrajnemu glavarstvu v Mariboru.
— (Spored procesij) na Veliko soboto: Ob 3. uri popoludne pri nunah; ob uri v Frančiškanski cerkvi; ob 4. uri v stolni cerkvi; ob Vi5. uri v sv. Petra cerkvi; ob 5. uri v Trnovem; ob 6. uri pri sv. Jakobu in v bolnišni cerkvi na Dunajski cesti. V cerkvi Jezusovega srca je „usta-jenje" v nedeljo zjutraj ob % 5- uri.
— (Starčki) katerim je včeraj knezškof dr. Misija noge umival, so naslednji: Pavel Zevnik 83 let star, Gašper Jančar 79, Matija Leveč 79, Anton Benedikt 77, Fran Brodnik 76, Anton Faj-diga 74, Miba Križman 73, Fran Vrhovšek 73, Mat. Vrhovec 73, Josip Novak 70, Jurij Vrbinec 65 in Janez Kopač 64 let.
— (Kranjske hranilnice kreditno društvo) ima v torek dne 12 t. m. popoludne ob 3. uri svoj občni zbor. Na dnevnem redu so: Poročilo o kupčijskem uspehu 1. 1886. — Poročilo pregledovalnega odseka. — Volitev 4 odsekovih članov mesto izstopivših: Mat. Treun, Ferd. Bil ina, Vincencij Hansel in Alfred Ledenik. — Volitev revizijskega odseka, obstoječega iz treh članov.
— (Žalostno.) Na Bizeljskem so letos v nekaterih vinogradih, kjer je pred leti rasla izborna kapljica, kjer pa sedaj trtna uš razsaja, ovsa nasejali
— (Vipavska čitalnica) bode na Velikonočni ponedeljek dne 11. t. m. na splošno zahte vanje ponovila predstavo krasne žaloigre v petih dejanjih „Mlinar in njegova hči". Začetek ob polu osmih zvečer. Ustopnina 30 kr., sedež 20 kr. Pred predstavo in po istej sviranje na glasovir in petje. — Glede na izvrsten izid te igre pri besedi dne 27. marca nadejati se je pri ponovitvi jednake vsestranske mnogobrojne udeležbe
— (V Hrpeljah) se bode železnična postaja otvorila dne 1. julija t. I. Za gostilno ua kolodvoru razpisan je natečaj. Ponudbe naj se pošljejo do 15. maja opoludne železničnemu vodstvu v Pulji.
Telegrami „Slovenskomu Narodu":
Dunaj 7. aprila. Skupina Rothschildova prevzela od finančnega ministra 20 milijonov 5°/0 avstrijske papirne rente po 96 in si je pridržala, da prevzame še ostalo rento, kolikor se je bode letos izdalo.
Peterburg 7. aprila. „Novoje Vrenija" javlja, da je finančni minister državnemu sovetu predložil načrt, po katerem je uvozna carina za hmelj določena na 10, za hmeljev ekstrakt na 30 rubljev v zlatu od vsacega puda.
Bruselj 7. aprila. Vihar v „Canal La Manche" še ni odjenjal Včeraj razbilo se blizu Ostende 15 ladij. Veliko ljudij je poginilo. Poštni promet mej Angleško in Belgijo ustavljen.
Zahvala.
Akad. društvo „Slovenija" šteje si v prepri-jetno dolžnost, izreči p. n. gospodom državnim po-
slancem slovenskim najtoplejšo zabvalo za svoto 63 gld., katero so jej podarili kot podpornino za leto 1886 87 in jo je nabrati blagovolil deželne sodnije svetnik g. Jakob Hren, za kar mu bodi izrečena še posebna, najiskrenejša zahvala.
Na Dunaji, 6. aprila 1887. ODBOR.
(Prti pomlatiliu*k i t«>«!■■ i) so navadno oni čas, v katerih skušamo popraviti motenje tdeunih funkcij, katere je prouzročila zima. č'e so naravne mineralne vode v takih slnčajih najboljše zdravilo, vzele so bodo v takih slu,vijih take. ki so že dolgo na dobrem glasu in zaradi ■vi fen uspeha priznane, in pred vsemi je omeniti Mattoni-jevii IrieNShlibler kislo vodo, ki ni le za samostojno domače zdravilo pripravna, ampak je tudi najboljša priprava za sledeče /.dravljenje v toplicah, kakor so pokazale mnoge skušnje. Tudi, će se pije po jedi, je v vsakem oziru zdravilo prvo vrste.
..LJUBLJANSKI ZVON"
fettoji (192—9)
za vse leto gld. 4.60; za pol leta gld. 2.30; za četrt leta gld. 1.15.
Tujci:
7. aprila.
Pri »n u *. Hochsingcr 1 Dunaja. — Hartmann iz <ir.idca —Lcrber iz Celovca.—dr. Fischer iz Rudolfovega. — Besso, Valenčini iz Trata
Pri *3tAii#|j Dangl, Weinlich z Dunaja. — Steiner h "rage. — Obergfoll ll Kočevju. — Kichberg iz Budiro-uente. — Teis z Dunaja.
Meteorologi eno poročilo.
J	C as opazovanja	Stanje T barometra tura v mm. v	Vetrovi	Nebo	Mokri na v mm.
i 1 *	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	724-87mm.     68" C 72310mm.; 18 6" C 726-10nu   10 6- C i	si. svz. Z. JZ. si. szh.	jas. jas. obl.	0 70 mm. dežja.
Srednja temperatura 12 0°, za 3 4° nad nor malom.
ID-u.n.aJs:fca, borza
dne 7. aprila t. 1. (Izvirno telegrafično poročilo.)
v Cera j — danes
Papirna renta.....gld.   80-70 — gld. 8065
Srebrna renta......81-90 — „ 8190
Zlata renta......                             „   113-15 — „ 112 90
6» 0 marena renta.....H6*9.r> — „ 9*95
Akcije uarodne banke   .   .     „   877-— — „ 878-—
Kreditne akcije.....                       „   281-— — „ 28110
London........                                   „   127-45 — „ 127-:0
Srebro........                                    „    —*— — „--
Napol........n     10-08 — „ 10-08'/,
d kr. cekini......                           „     5 99 - „ S-S9
Nem5ke marke.....                        „    ft4*6o — „ 62*55
4 „ državne srečke Iz 1. 1854   2~\) gld. 127 gld. - kr
l>ržavne srečke iz 1. 1864          100   „ lttfi „ 40
Ogerska zlatu renta 4°/?...... 101 „ 20 „
Ogerska papirna renta :>'.'„..... 88 „ 15 n
5% Štajerske zemljišč, odvez, oblig. .   . 105 „ 50 „
Dunavu reg. srećke 5°/0 .   .     tOO »gld. 116 „ 25 ,
Zitnlj obč. avstr. i^iVo 7',Hti zast- liati • 12<i n 50 »
Prior, oblitr. Elizabetine zapitd. železnice — „ — „
Prior, oblig. Ferdinandove sev. železnice 1O0 „20 „
Kreditne srečke.....1O0 gld. 178 „ 75 „
Pudolibve srećke.....                        10 18 „ 5'» „
Akcije anglo-avstr. banke .   .   120    „ 107 „ 25 „
T ammway-drust velj. 170 gld. a. v.     . 223   „ 10 n
Zahvala.
Za mnogobrojne izkaze sočutja mej boleznijo in ob smrti gospoda
JURIJA KLANČARJA,
posestnika v Cerknici,
kakor tudi za častno spremstvu k njegovemu zadnjemu počitku, zahvalijo se najarčneje vsem prijateljem in znancem, posebno pa častitim gospodom in gospom za pete žalostinke
žalujoči ostali.
Cerknica, dne 3. aprila 1887. (240)
R'osiano.
7 13)
GLAVNO SKLADIŠTE
no
MATTO
nsj&t^lje Južno
KISELINE
poznate kas najbolje okrepljujuće piće,
1 kas izkuaan llek proti trajnom kašlju pfoćevln« I j ieludca bolesti grkljana 1 proti mAh:rnlm kataru, f
HINRE MATTO\ 1.1 A i
Karlovi vari i Widn.
Lepo posestvo
z vodno silo,
Taborse imenovano, jedno uro od Kranjskega kolodvora, na Kokeskej državnej cesti, po katerej je jako živahen promet, z obširnimi poslopji za stanovanja in gospodarstvo, prostornim dvorom z vodnjakom, okrog s sadjem nasajenim lepim vrtom, ki meri 5 oral in se dotika Kokre, katera ima vedno dosti vode, z vodno silo, ki se more kollkorkoll povekiatl, na lastnej zemlji, z njivami za 20 mernikov posetve, nad 3 orala travnikov in 8 oral gozdov proda ae vsled edikta ekaekutivnim potom dno 12. aprila dopoludne v aodnljakl piaarni v Kranjl.
Ker je posestvo zaradi zdrave in lepe lege pripravno za krasno bivališče na deželi ali za kako tovarno ali ka-keršno koli drugo podjetje, vabim uljudno gospode, ki želo kupiti, da pridejo k dražbi.
Na Visokem dne 4. aprila 1887.
39i
Ivan Pavlic.
ležeče v VrhovMkf va»i. jedno uro od Kostanjevice, blizu ceate, obsegajoče
pohištvo., njive, travnike, veliki vinograd, lescino in h osle,
se po prav  uizki ceni prostovoljno proda
Vet se poizve pri gospodu Antonu  »lai jzelj-nu % Št. .larneji. (^42—1)
s štirimi kamni, stopami, žago, vso mlinarsko pripravo in z zemljiščem do 15 oral, lastnika Vlatijii l.iltot !«•-»« v Hutoraju, tri četrt ure oddaljen od « momlja, se bo dne 17. aprila t. I. popolu«liie ol» 'Z. uri prostovoljno po družbi proalal. Mlin je zidan, prostoren in v prav oabran stanu. Cenjeno je vse na 4400 gld. proti plačilu v gotovini celega izuosa, ali pa tudi ako se plača jedna tretjina in ostali dve tretjini se dajo proti intabula-eiji na 6°/0.  Vse drugo so natančneje izve pri
Franu Šušteršič-u,
(243) trgovcu in posestniku v < rnoiiilji.
[CACAOj
ČOKOLADA
VlCTOR
ScHMIDT &
SoHNE
ki sta pri prvej   Diinajskej  razstavi  kuhinjske umetnosti bili odlikovani z najvišjo odliko,  častnim dipiomom, sta pristni samo, če imata našo uradu i rogistrovano varstveno znamko in firmo. (856—97)
DOlftlvit tte pri vseh boljših trgovcih in prodajalcih de-li-tates, v lij niti jitni pri ^. Petru li»NNiiil4-n. Razpošilja se v provincije proti poštnemu povzetju.
VlCTOR SCHMIDT & SOHNE,
(•. kr. dež. opr. tovarnarji.  Tovurna in ooiitr. razpošiljalniea
Dunaj, IV., Alle^asse Ni'. 48 (poleg juž. kolodvora).
V1Z1TNICE
priporoča
„Narodna Tiskarna'
po nizkej ceni.
Otvorenje restavracije,
S tem so usojani udano naznanjati, da sem prevzel dobroznano
restavracijo na Glinicah.
c^/ (i^oijroj pri IvIililtiiVti.) ^
ter jo ot^roria^n.       ned.eljo 3_0. aprila t. 1.
Prizadeval se bodem % dobro postrežbo, izvrstnimi pijačami in dobrimi jedili zadostovati vsem zahtevam ter uljudno vabim \ 4 rc^ častito p. n. občinstvo na jako obilen obisk.
Z velespoštovnnjeni
BRATA EBERL
prodajata n&jboljie in najcenejše
lastnega izdelka, na debelo in drobno, nadalje
prstene in kemične barve in eoniee ter vse v njijino stroko spadajoče blago. (87-45)
^ LJUBLJANA. KONpotla .1. \illiui--)i» kiti. ntev. 4.
i
rt™
(237—2)
Prememba restavracije. **«
RESTAVRACIJA „PRI JELENU"
(preje „PRI KRAMARJI")
na koncu Židovske ulice, nasproti železnemu mostu.
Vsak dan sveže Kosler-jevo carsko pivo, vrček 10 kr. Nadalje dobra in okusna hrvatska in dolenjska vina, liter po 32, 36 in 40 kr.  Vsak dan se dobe okusna mrzla in gorka jedila po uaj-
nižjej ceni. Z vcleapoštovanjom
(224-D Ivan Kaplja Ar H., restavrater.
»
it
to
■f« Židovske ulice, if-
MARIJA DRENIK.
<>«! hv. Juriju, naprej v Zv<>x<li, v li i — i ..Matice Nlovenake".
(29 13)
Predtiskarija.
Bogata zaloga ženskih ročnih del, začetih in izvršenih.
Snovi za vezanje.      Harlandska preja.
Izdatelj in odgovorni uretiuik: Ivan Železnikar.
Lastnina in tisk „Narodne Tiskarne".