ODPRAVLJANJE NAJBOLJ POGOSTIH JEZIKOVNIH NAPAK
Vsak učitelj slovenščine želi naučiti učence osnovnih zakonitosti materinega jezika in jim tako omogočiti primarno in jasno izražanje. Pot do zaželenega cilja je dolga in naporna. Najprej je treba ugotoviti osnovne pomanjkljivosti v izražanju učencev, pri čemer nam najbolje služijo šolske naloge.
Nekajletno sistematično zapisovanje napak iz šolskih nalog, ki so jih pisali učenci poklicne šole, je dalo zanimive rezultate. V vseh letnikih — v prvih več, pozneje manj
— se pojavljajo podobne pravopisne, oblikoslovne, skladenjske in slogovne pomanjkljivosti.
Naj naštejem najprej pravopisne napake: ,
—• napačna raba predlogov s, z, k, h (z samimi rožicami, z tatvinami, z trdim delom, z teto, z sestro, z travoj k kolegici, k ginekologu);
— prilikovanje po zvenu v pisavi, negotovost pri pisanju Ij, nj (zveski, obras, bradstvo, precednik, negdo, klopčič, droptinice, odpatki, glazba; življenski, nadalni, nadaljni, nadalnji, prejšni, bolši, trplenje, zvonenje, nedelski, nejevolno, smetnak, pretresli v, plučnica, vozna); „
951
— napačno postavljanje vejic;
—• napačno pisanje narekovaja v dobesednem govoru;
— negotovost pri pisanju skupaj in narazen (nebi, nevem, nemoremj zato — za to). Od oblikoslovnih napak se najpogosteje ponavljajo:
— napačna raba dvojine pri ž. sp. (nisva dolgo hodile, pred seboj sva zagledale, bile sva bolj boječe, s prijateljico sva šle);
— negotovosti pri rabi srednjega spola (vprašanje, na katerega ne dobim odgovora; na ta dva vprašanja ne najdem pravega odgovora; polja so stale; vrata so se počasi odprle; pred dvemi leti; na vse vprašanja; naslednjo leto; sonce me je opekel);
— napačna raba nedoločnika in namenilnika (pojdi pomiti posodo; mora ga spoštovat; treba naju bi bilo presest; nekaj za jest; imeli sva si veliko za povedati; imajo precej zemlje za obdelovati);
— napake pri glagolih moči, morati (prej ga nismo morale imeti; mogla sem čakati na drug avtobus);
—• napačna raba povratno-svojilnega zaimka (Srečala sem mojo nekdanjo prijateljico. — Hotela sem ji predstaviti moje starše. — Vedno se spomnim mojih otroških želja.).
Največ skladenjskih napak nastane zaradi predolgih, nesmiselno razvrščenih stavkov, v katerih velikokrat manjka glavni stavek ali misel (Kajti imeti prijatelja, dobrega, iskrenega in takega, da razume tudi težave drugih, je verjetno malo. — Res pa je, da zemlja domača ni prazna beseda, naj spregovori naslednja zgodba, ki jo vem iz domačega kraja. — Mnogo gorja, prepirov in v začetku srečnih družin propade samo zaradi denarja. — Ko ni bilo nobenega doma, sem sklenila, da bom še malo poležala. — Ker smo danes vsi tako razvajeni in hočemo vsak dan svež kruh, drugače ga ne jemo.).
Od slogovnih nerodnosti se pojavlja ponavljanje istih besed, predvsem prislova pa, povratno-osebnega zaimka si, kazalnega zaimka ta. Vedno bolj se vriva samostalniško izražanje namesto glagoskega (je padla v bolezen; oče je imel upanje; začelo se je s pospravljanjem poljskih pridelkov; dobila sem slutnjo; poskušal je pobege; delali sva skupaj risbe; dobila sem pohvalo od Nuše; izreka čestitko; nudi pomoč; pade v nezavest; v času vojne; je bila v upanju; imela je zamudo; imeli so nesrečo).
Vseh napak naenkrat ne moremo odpraviti, lotiti se jih moramo sistematično. Najprej obravnavamo lažje probleme, npr. predloge s, z, k, h in prilikovanje. Učencem razložimo, kaj je prilikovanje po zvenu in zakaj nastaja; povemo, da ga Slovenci v pisavi ne upoštevamo. Naštejemo tudi izjeme. Pri vsaki uri jezikovnega pouka, pri spraševanju pravila utrjujemo s praktičnimi primeri.
Vejico lahko dobro naučimo šele takrat, ko učenci razumejo zgradbo stavka. Pomaga tudi stalna vaja (nareki, postavljanje manjkajočih vejic v že pripravljene tekste). Dobesedni govor je povezan z razumevanjem vsebine. Marsikdo premega govora ne razume, ker ne loči spremnega stavka od dobesednega govora (v spremnem stavku ga motijo glagoli, ki izražajo govor). Kakor hitro postane učencu jasno, kaj je dobesedni govor, gre pri postavljanju narekovaja le še za izurjenost, ki jo dosežemo tako, da stavke z dobesednim govorom večkrat napišemo na tablo. Vadimo tudi odvisni govor.
Pri oblikoslovju se najprej lotimo napačne rabe nedoločnika in namenilnika, nato pa drugih napak. Učenci najteže dojamejo rabo povratno-svojilnega zaimka.
Mnoge pravopisne in oblikoslovne pomanjkljivosti, predvsem pa skladenjske napake, izvirajo iz premalo razvitega logičnega mišljenja učencev, zato je treba razvijati zlasti to.
Neurejen stavek napišemo na tablo in ga skupaj popravimo, učencem pa damo dodatne naloge (npr. pisanje stavkov z vezniki ko, ker, kjer in z oziralnim zaimkom ki). Organiziramo tudi medsebojno pomoč. Domače naloge slabših učencev večkrat popravimo. Učenci veliko pridobijo, če poslušajo dobre spise. Treba jim je seveda razložiti, zakaj je kak spis dober. Marsikateri učenec v poklicni šoli misli, da za pisanje ni sposoben, zato slovenskega jezika ne mara. Takega učenca je treba spodbujati in mu pomagati,
96
da doseže vsaj skromen uspeh, zlasti pa ga je treba prepričati, da se pisanja spisov lahko naučimo, če le hočemo.
Naštete napake iz šolskih nalog kažejo, da precej učencev s končano osemletko ne obvlada osnovnih pravopisnih zakonitosti. Vzroki za tako stanje so različni. Verjetno učenec v osnovni šoli marsičesa ni dobro razumel; lahko je slišal nekatere stvari prezgodaj ali pa mu snov ni bila razložena dovolj nazorno in privlačno. Učenec mora predmet vzljubiti, šele potem se ga bo z veseljem učil in dobro razumel. Vsako predelano snov moramo utrjevati, toda ravno utrjevanja in ponavljanja je v šolah premalo.
Urška   S n e đ i c Tekstilni center v Kranju