..Primorski List" izhaja vsaki i., iO.,in SO„ dan v mesecu. Cena za celo leto | gl. 50 n., za pol leta 75 n. Posamezne številke ne dobivajo v tabakavnah: Nunske ulice in Šolske ulice po 4 nov. i r (goučljiv list za slovensko ljudstvo na primorskem. Vse za vero, dom, cesarja 1 Uredništvo in nprarniiStvo mu je V Gorici, Nunske ulice št. io. — Nefran-kovana pisma se n« sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Upravništvo sprejema oglase in naznanila po pogodbi. Odgovorni urednik in izdajatelj : J. MarušiC. Lastnik: Konsorcij „ Primorskega Lista". Tiska: Hilarijanska tiskarna. Slovenski visokošolci iti abiturijen-tje so se sešli rninoli mesec v Ljubljani, da se izrečejo' za slov. vseučilišče in da si začrtajo v točki dijaške organizacije skupen program, po katerem naj bi vsak uravnal svoje delovanje v prid in čast slov. domovine. Veliko nad je slavila Slovenija v ta shod. od njega je pričakovala najboljših uspehov. In kako bi ne ? Kdo bi si ne želel miru in sloge med slov. razumništvom, ki je poklicano da vodi naše ljudstvo’. Lepe so bile nade, a žal, samo — nade ! Slovensko vseučilišče. V petek 19. avgusta je bilo prvo zborovanje; razpravljalo se je o slov. vseučilišču v Ljubljani. Vsi poznamo potrebo visokih šol med Slovenci, in to posebno v poslednjem času, ko ne pozna besnost Nemcev na vseučiliščih v Gradcu in na Dunaju napram slovenskim akademikom nobene meje. Ni čudo torej, da se sedaj od dne do dne glasneje čujejo prošnje za slov. vseučilišče v Ljubljani, ni čudo, da se v tej ločki združujejo in ujemajo vsi Slovenci — brez razlike. To se je tudi jasno pokazalo pri prvem zborovanju. Po krasnem in temeljitem referatu g. iur. Voduška, ki je razpravljal o zgodovini bojev za slov. vseučilišče, o njegovi potrebi, koristi in možnosti, in po poročilu g. stud. phil. Majcena, ki je kazal v ravnoistem prašanju na političen moment za Slovence, — je bila resolucija za slov. vseučilišče v Ljubljani so(//nsno sprejeta. Dijaška organizacija. Mirno je minul ta dan, a prišla je noč, v kateri so se zbrali temni oblaki, napovedujoči hudo nevihto. In ta nevihta ni izostala.« Slovenija, ki je po prvem zborovanju zrla svoje sinove zedinjene, je morala že takoj drugo jutro ; zreti svoje sinove v — prepiru. Razpravljalo se je o občedijaški organizaciji. Vse dijaštvo naj bi se organiziralo ; združilo naj bi se torej na skupni podlagi, da more i ono prihiteti složnim delom domovini na pomoč. Predsednik „Slovenije“, stud. phil. Reisner, je v daljšem referatu, ki ga je čital, razpravljal o -potrebi in namenu organizacije dijaštva mej šolskim letom in mej počitnicami. Namen organizacije bodi strokovna izobrazba in gojenje narodne zavesti. Posebno za časa počitnic, ko vsakdo laglje žrtvuje svoje moči celokupnemu delu, treba, da se vsi združijo v jerinem društvu, in to društvo bodi „Sava“, ki se v ta namen preustroji. Kako naj se društvo „Sava“ preustroji, o tem ni črhnil g. govornik niti besedice. Dejal je le, naj vstopijo sedaj vsi akademiki v „Savo“, ter da se bode o preosnovi govorilo kasneje. Ali čemu vendar ta „kasneje11, ko so bili akademiki zbrani in so.se mogli na mestu domeniti, na kakšno stališde naj se postavi ,,Sava“ ! Česar niso izrazili „Slovenijani“ in z njimi združeni „Trigiavani“, to so jasno in glasno izrekli „Daničaiji“. Zahtevali so kršč. misleči dijaki, naj se „Sava“ postavi na krščnnsko [in narodno podlago. S tem niso zahtevali nič neču-venega, nič posebnega —- a naleteli so vendarle na odpor. Da bi ne mislili nasprotujoči akademiki, da se od njih zahteva kaj novega, zato se je oglasil k besedi g. stud. med. Anton Brecelj („Da-ničar“) in pozval vse dijaštvo, naj se zedini na podlagi resolucij vseslovenskega shoda, ali naj se postavi vsaj na stališče shoda zaupnih mož narodne stranke iz l. 1894., katera je sprejela načela krščanske vere za podlago in sklenila delati za po-vzdigo naroda na krščanski in narodni podlagi. G. Brecelj je obljubil, da vstopijo v „Sa.vo“ vsi „Daničarji“, ako se postavi „Sava“ na krščansko stališče, oz. na stališče vseslovenskega shoda. Ta predlog se je dal na glasovanje in je padel s 13 glasovi proti vsem (137). „Mi nočemo krščanske podlage", se je glasil klic, in v tem klicu je slavilo liberalno dijaštvo svojo zmago. Slov. liberalno dijaštvo je torej proti slovenskemu programu, proti onemu programu, ki ga je lani po svojih zastopnikih sprejel celokupni narod slovenski na vseslovenskem shodu. Žalostno, obžalovanja vredno ! Kakor mladi, tako stari. A zabeležiti nam je še drugo obžalovanja vredno dejstvo. Pri banketu je napil g. Ivan Hribar, župan ljubljanski, svobodomiselnemu dijaštvu. Napil je solidarnosti slov. akademikov v reševanju prašanja o dijaški organizaciji, in okrcal kršč. misleče dijake, ki so si drznili zanetiti prepir in kateri žive sploh le o narodnem prepiru. Dejal je, da je krščanstvo mej nami samo klic na boj, da je mej nami preveč katoličanstva in, žal, še vedno premalo krščanstva. G. županu sta krščanstvo in katolifanstvo povsem različna pojma. A pustimo to. Na misli nam je nekaj druzega, in sicer — doslednost g. župana. G. župan se pač lahko spominja, da je bil lani častni predsednik vseslovenskemu shodu, na katerem se je postavil sloy. narod na krščansko in narodno podlago. G. župan je tudi vedel, da je slov. liberalno dijaštvo zavrglo resolucije vseslov. shoda. In vendar je napil njemu in udaril po kršč. mislečih dijakih, ki so se postavili za resolucije ravnoistega shoda. Kaj naj rečemo k temu? G. župan je nedosleden, je komedijant! Kakor mu bolje kaže, tako se obrne, on je mož trenutka. Hlepi po ovacijah in ! tienutknostnih nazdravili. Dijaštvo je tedaj v razporu. In 1 dijaštvo je imelo ostati v razporu. ker ni bilo „Sloveuijanom“ in „Triglavanom" do sprave. Oni so prišli k zborovanju z namenom, da se ne spravijo. To spričuje njihovo vedenje pri nastopu kršč. misle-1 čili govornikov. Ob nastopu g. Brecelj na („Daničarja“) je cela vrsta akademikov obsula govorniško mizo, ovirala g. govornika z glasnim govorjenjem in vmesnimi opazkami, d& jeden se mu je pred mizo celo v obraz pačil. Najraje bi ga i bili odstranili. Njim ni bilo do tega, kar i misli povedati, to dokazuje njihovo vedenje. Oni so bili tedaj „a priori“ proti spravi. To naj si zapomnijo oni, ki pitajo kršč. misleče dijaštvo s prazno frazo, da živi samo o narodnem prepiru. Kaj pravi narod? K sklepu še nekaj mislij. Da more narod uspevati, treba da ga razumništvo, njegovi voditelji umejo, da z njun jedna-ko mislijo iu čutijo. Enako treba tudi da narod ume svoje voditelje. Toda kako je v tem oziru pri nas ? Naše ljudstvo je verno, razumništvo naše, kakor smo videli, liberalno* brezversko. Zato med obema taka globel, odtod vir vsega ne-sporazumljenja med nami, odtod ves ne- mir, ves razpor. Voditelji se morajo prilagoditi mišljenju in čutenju ljudstva, ako jim je res kaj do njegove sreče. Drugače so le sebičneži in izkoriščevalci svojega naroda. Kako naj uspeva naše delo, ako se nočemo niti umeti ? Slov. liberalni akademiki so se izrekli proti našemu ljudstvu, ker so zavrgli krščanstvo, s katerim je naše ljudstvo nerazdruž-Ijivo spojeno. Razpor bo trajal med Slovenci torej še dalje, razdraženi bomo zrli nasproti — „boljši bodočnosti11. — Kako smo smešni ! Ne moremo si kaj, da ne bi obžalovali še jedenkrat onega sklepa visoko-j šolcev, ki mora biti našemu narodu samo ; poguben. Vendar upamo, da bodo n iši visokošolci spoznali tudi to pogubnost in se na prihodnjem visokošolskem sh“du zjedinili na krščanski in narodni podlagi. , O Ml MII posoli II, (j (Dalje.) Z vsemi zadružniki se je ravn ilo res krščansko, ljubeznjivo. Uspeli zadruge je bil velik, to na zapovedi krščanske ljubezni ustanovljeno delo skromnega župana je rodilo obilo sadov. — Oderuštvo je ponehalo, poljedelec je ra-stel v blagostanju. To delo je pa našlo 24 L I S T E Iv Moja doba in podoba. Spisal Andrej Marušič. (Dalj e.) Verouk sem prevzel o začetku šolsk. leta, m. novembra, 1857. — Bila sta po reorganizaciji gimnazija 1849-50, potem, namreč, ko se je bilo prejšnje modroslovišče zedinilo z gimnazijem, ki je štel potem 8 razredov, — po dva redna, sistemizirana kateheta, eden za 4 više razrede, drugi za 4 niže. Ko sem prišel jez na gimn. za niže razrede, učil je v višili g. Lovr. Pertout, Goričan. Učni jezik je bil po vseh razredih skoz in skoz nemški in to do 1. 1863. V letih 1863-65 je, bil I. gimn. razred po narodnosti učencev na 2 parallelki razdeljen in sem začel v prvo učiti katekizem po slovenski in italijanski, če.je bil kak Nemec, pridružil se je razdelku a (ital.) in učil se v svojem jeziku. — Po nasvetu c. k. namestništva v Trstu je državno ministerstvo z razpisom 5. maja 1865 štev. 3791, „dovolilo, da se sme verouk, zlasti na nižem gimnaziji, predavati v maternem jeziku učencev v posebnih razdelkih, samo da se s tem občni uk iu njega enakost ne moti“. Prof Pertout ni hotel in mogel na višem gimn. tega razpisa izvršiti; pa saj je bilo tudi navadno premalo dijakov za 2 parallelki. V nižih razredih sem jez vse izvršil: 1. 1866 v II. iu III. razr., 1. 1867 tudi še v IV. r. Tako je ostalo vse do 1. 1875 (incl.); z začetkom šolsk. leta 1875-76 se je po minist. ukazu 10. jul. 1875 . pouk v maternih jezikih skrčil na I. in 11. razred; v III. in IV. razredu se je vpeljal spet nemški kot skupni učni jezik in ni bilo več treba parallelk za verouk. Tak6 je še zdaj. L. 1873 in spet 74 je prosil moj kollega Lovr. Pertout za začasen odpust zarad bolehnosti. Ministerstvo mu ga je dovolilo popred za tri mesece, potlej za celo š. leto 1874. Namestovala sva ga Mons. d.r Oastellani v VIL in VIII. razredu, v V. in VI. razr. pa jez. Ekshorto za viši gimn. je imel namesti Mons. Castellani-a večkrat dr. Jos. Gabrijelčič. — V š. letu 1874-5 sem učil jaz v vseh štirih razredih viš. gimu., na nižem pa je prevzel obe parallelki I. razr. in ital. parallelko II. razreda, kakor tudi ekshorto in pripravljavnico Jož. Marušič ter mi s tem zlajšal učno nalogo za 8 ur. Z minist. razpisom 20. decembra 1874 je bil prof. Pertout na svojo prošnjo zatrdno vpokojen in je šlo torej za novo zatrdno uredbo verouka na gimnaziji. Ker je moj nekdanji tekmec še zmeraj hrepenel po tem učilišči, sva se prijateljsko pomenila, da prevzame on 4 parallelke na nižem gimn., ekshorto in potem še pripravljavnico, skup 10 učnih ur. Nalogo, nadškofu Gollmayr-u ta načert razložiti, prepustil je Jož. M. meni. Trikrat sem Prevzvišenemu to — za-nj zahomotauo — stvar razlagal; prvi in drugikrat me ni prav razumel, pa tudi nič ugovarjal, tretji krat je vse dobro razumel in mi pritrdil. Na to še le sem vložil jez pri dež. šolsk. svetu svojo prošnjo za viši gimnazij in za niži v omenjenem zmislu t. j. da bi bil Jož. M. moj pomožni katehet. Ne vem pa, kdo je nadškofa pregovoril, da je pozneje odstopil od mojega^ ustmeno razloženega mu, pa gotovo že pozabljenega načrta ter zahteval dva kateheta po starem, enega namreč za viši in enega — tudi pravega — za ves niži gimnazij." Ta predlog prč. kn.-nadškof. Ordinariata pa ni obveljal, kakor tudi moj ne; dne 4. avgusta 1875, o priliki maturitetnih preskušanj, mi je deželni šolski nadzornik dr. Ernest Gnad, osebno vročil dekret (z dne 2. avg.), v kterem je med drugim pisano: „Prevzvišeni gosp. minister za bogočastje in uk je odločil, da imate prevzeti Vi, Velečastiti, začenši s šolskim letom 1875/6 verouk v yseh pravih gimnazijskih razredih in zato Vam gre tudi plača kakor pravemu gimnazijskemu učitelju.11 Z drugim dekretom je odkazal minister Jož. Marušič-u ekshorto za niži gimnazij in verouk v pripravljavnici združeni z gimnazijem. Vlada je hotela imeti samo enega veroučitelja za ves gimnazij „behufs einheitlicher Leitung des Religionsuuterrichtes uud der Erziehung.11 Kakor je bilo to za-me častno, tako spet žalostno za prijatelja Jožefa. Prevzel je sicer, dasi nerad, odločeno mu nalogo. Od okt. 1. 1874 do 1. 1876 je imel za niži gimn. vse posebej, mašo in ekshorto; od 1. 1876-1.882 je še samo ekshorto val — po maši, ki je bila od prve adventne nedelje 1876 za viši in‘niži gimnazij skupna (mašaval sem jaz); od 1882 naprej ni hotel tudi ekshorte več imeti; torej je ravnatelj Pantiče z laskavimi besedami in pozneje tudi deželni šolski svet v redni seji naprosil mene, da naj prevzamem ekshorto tudi na nižem gimnaziji, češ, da sem že vajen, da učence nar bolje poznam, da vem, kaj, in kako naj govorim odraslim, kako malim i. t. d. Tako je prišlo, da sem postal v verskih rečeh papež in cesar na goriškem gimnaziji. Res omenjena doba mojega službovanja (1882-1894) bila je taka, da sem se ž njo lahko ponašal. Razkazavši zunanjo uravnavo slovenščine in uravnavo verouka in veroučiteljske službe na gimnaziji, nftj dopolnim opis gimnazijskega apparata s pregledom ravnateljev in viših predstojnikov od 1. 1854-1894. Ravnatelji-. Anton Stimpel, popred začasen, od 17. nov. 1853 naprej definitiven. Po njegovem premeščenji v Trst, za ktero je prosil, nastopil je 22. okt, 1855 kot začasen ravnatelj Ven-cesl. J. Menzel, šol pa m. avg. 1. 1858 kot zatrden direktor v Trst. Do konca I. sem. 1859 je namestoval ravnatelja prof. Franc. Ks. Scliaffenhauer. Dne 25 jan. 1859 imenovan je prišel o Veliko noči iz Salzburga Karol Holzinger in ostal pri nas do 7. jul. 1869; tisti dan je šel za srednješolskega dež. šolsk. nadzornika v Gradec. Njegov naslednik, popred provi-zorno, potem definitivno je bil Fr. Scliaffenhauer (imenov. 11. sept. 1869). Dne 21 avg. 1874 je bil vpokojen in na mesto njega imenovan Franc Zindler, že ravnatelj v Rudolfovem. Po štirih letih, (30 avg. 1378) je Z. postal dež. šolski nadzornik \ Gradcu. Za njim je prišel iz Bočna ('imenov. 14. jan. 1879) Teodor Fantke. Medčasni ravnatelj pred njegovim nastopom je bil prof. dr. Jož. Frapporti. — Vsled dolge iu hude bolezni je bil Pantke 9 avg. 1889 z odliko vpokojen. Naslednik mu je Henrik Gross, popred prof. ' v Trstu ; imenov. 18. avg. 1889, nastopil službo 2. sept. 1889. Kn nadškofijski komisarji: Ves čas mojega službovanja so bili samo trije: Od 19. maja 1854 do svoje snlrti* 18. avg, 1865 hakonik Anton Urdih, bivši ordinariatni kancelar (ni bil nobenkrat v mojih verskih urah). — Od avgusta 1865 do 1. 1875 dr. Dominik Castellani (popred spiritual v cent. semenišči, potlej kanonik). Od 1. 1875 21. dec. naprej dr. Jožef Ga-hrievčič, popred profesor theologiae, potlej tudi ravnatelj centr. semenišča in častni papežev ključar. — Poslednja dva sta hodila vsako leto verouk poslušat. (Dalje prih.) tudi posnemovalcev, po vsej okolici seje ustanavljala zadruga za zadrugo, in povsod vidimo na čelu ali župana ali duhovnika ali učitelja. Vse zadruge so izborno uspevale pri vseh nasprotjih oderuhov, ki so imeli s kmeti zdaj vedno manj in manj posla, in katerim ni slednjič preostajalo druzega, kakor lotiti se poštenega dela ali pa se izseliti. Iz takih razmer so se tedaj razvili ti kreditni zavodi, ki nosijo po svojem ustanovitelju ime : Raiffeisnom posojilnice in hranilnice. Vse zadruge so se proglasile vpisanim zadrugam z neomejeno zavezo, in s tem je bil zadružnikom zagotovljen kredit. Mnogi — ki mislijo vedno le na „krahe“ raznih kreditnih društev, zro i nezaupnostjo Raiffeisnove posojilnice, kar budi pomisleke v mnogih bojazljivih dušah. O groza, vsakdo mora z vsem svojim posestvom, z vso svojo lastjo jamčiti za vse zadružnike! Premnog zre v duhu, kako mu zbog lahkomiselnosti tega ali onega zadružnika že rubijo hišo, že čuje, kako žalostno mu poje „boben“. In čemu to ? Ker je bil tako neumen, da se je vpisal v zadrugo! Tako sodijo oni, ki ne umejo stvari. Naša trditev in resnična trditev pa je ta, da obstoja vsa moč Raiffeisnovih zavodov ravno v neomejeni zavezi. Zadruga z neomejeno zavezo po-meuja: vsi zadružniki jamčijo vsak s svojim posestvom za vse dolžnosti zadruge, t. j. jamčijo s svojim imetjem, da se glavnica z obrestmi vred vrne vsakemu, ki je posodil posojilnici denar ali ga pri nji vložil na obresti. Ker imajo Raiffeisnove posojilnice samo majhen delokrog, je taka neomejena zaveza nujno potrebna. Posijilnica treba, da lazpolaga z večjimi svotami denarja; ker pa ni tega vedno dovolj pri rokah, treba si ga je izposoditi. Denar se pa posoja najraje tja, kjer je gotovost velika. In ta gotovost obstoja pri Raiffeisnovih posojilnicah ravno v neomejeni zavezi, ko jamči vsak za vse in vsi za vsacega. Kakor rečeno, ta neomejena zaveza ni nič groznega. Uspeli ali neuspeh posojilnice je večinoma odvisen od načelstva. Od poštenosti načelnikov je odvisno pošteno poslovanje posojilnice. Zato treba, da sedijo v načelstvu vestni, pošteni, značajni možje, katerim je na srcu le korist potrebnega sobližnjika. Da se pa izvolijo vendar-le taki možje, zato morajo skrbeti udje-volilci; in to bodo pač storili, saj s tem, da skrbe za dobre na-Ceinike, skrbe za svoj denar, za svoje vloge. Udje načelništva bodo strogo pazili, kako, komu in čemu posojajo denar. S slabim gospodarjenjem bi najprej samim sebi škodovali. Zato ne bodo dajali posojil igralcem in zapravljivim pijancem, kakor tudi ne povsem zadolženim, katerim bi niti posojilo ne pomagalo. Posojilnica namreč ni ubožnica. Tudi ne bodo posojali na vsak še tako ničen razlog, ampak bodo provdarili poštenje iu potrebo prosilca; in tedaj, ko mu mislijo izročiti posojilo, bodo zahtevali še poroka, LISTEK Slavnostni govor povodom odkritja spomenika Andreja bar. Čehovina dni 14. avgusta 1898. (Govoril pred rojstno hišo in spomenikom junakovim : M. Vales, v pričo 4000—5000 ljudi). n. Kdor pozn& natanjčno zgodovino 1. 1848-49, mora tudi spoznati, da je bila tu očitna roka božja in le od Gospoda vojnih trum je prišlo rege nje. Njegov blagoslov je spremljal na molitve presv. cesarja, vse cesarske obitelji in na molitve vseh zvestih podložnih malo ali hrabro armado v boj do slavnih zmag. — Bogu dajmo pred vsem vso čast za tedajno čudovito rešitev Avstrije, naše domovine! Posebno pripisujmo tedaj Njemu, Gospodu vojnih ti um, slavne zmage, ki kinčajo avstrijsko zgodovino 1848 -49. leta. — Zvestoba, o kateri seje dozdevalo, da je izginila raz zemlje, se je naselila v hrabrih prsih naše zveste armade na Laškem, pri Dunaju in na Ogerskem, pod slavnimi vojskovodji : grof. Radetzky-jem, banom grofom Jožefom Jelačičem, Bu-žimskim; knezom Windischgratzem in Auerspergom, bar. Kaynau-om itd. kateremu poslednjemu je pomagal in na pomoč prihitel ruski general Paskievid „Erivanski“ z 120.000 Rusi, da uduši krvavo ustajo o-holih in druge narodnosti tlačečih Maža-rov. Naši vojščaki, katerih polkov je bilo največ slovanskih narodnosti, ker italijanski in ogerski polki so večinoma odpadli, da jamči za posojilo, ako bi ga dolžnik ne mogel vrniti. — Raiffeisnove posojilnice imajo, kakor že omenjeno, majhen delokrog, navadno obsegajo samo jedno občino ali pa jedno župnijo. Zato poznajo tudi načelniki dobro vse razmere vsacega zadružnika; lahko ga nadzorujejo, pazijo, kako gospodari in kako uporablja izposojeni denar. Vse se godi pred njihovimi očmi. Nič jim torej ne more uiti, takoj zapazijo nevarnost, ki preti posojilnici, ako začne kak dolžnik slabo gospodariti. Ker ni pa tudi tukaj nikakor izključena nezgoda, vzemimo, da se jeden dolg popolnoma izgubi. Dolžnik nima s čem povrniti, porok ne s čem plačati. Kaj tedaj ? Ta izguba se poravna tako. Koncem leta nasvetuje načelstvo pri občnem zboru, naj se poravna ta izguba iz reservnega zaklada, t. j. iz dobička prej-šnih let. Ako pa reservni zaklad ne premore še take svote, tedaj posluje posojilnica naprej, kakor da ni ničesar izgubila, dokler se s časom ne nabere toliko dobička, da more posojilnica izgubo lahko odpisati. Le v enem slučaju bi morali zadružniki sami poseči v žepe, in sicer tedaj, ko bi se posojilnica razpustila, ali ko bi prišla v konkurz, t. j. ko bi več ne mogla poravnati svojih dolžnostij. Primankljaj bi se tedaj jednako razdelil med vse zadružnike. Primera: izguba znaša 300 gl. Zadružnikov je ravno 100, vsak delež znaša 1 gl. Vsak zadružnik bi moral plačati še 2 gl. iu delež, ki znaša 1 gl. bi se mu ne vrnil. Vsak bi imel torej 3 gl. škode. Toda pojdimo še dalej. Denimo, da nimajo še štirje zadružniki nobenega premoženja več. Kaj potem ? Ostalih 96 zadružnikov bi moralo plačati v jednikih svotali 12 gl. ali prav za prav 8 gl., ker bi se ne vrnili deleži onih štirih zadružnikov, ki so gospodarsko propali. No, torej, ta neomejena zaveza ni nič pogubnega, nič tako grozovitega. Raiffeisnove posojilnice, ki poslujejo že od 1. 1849. imajo vse neomejeno zavezo, pa udom ni še nikoli nikjer trebalo doplačevati. So pač v načelstvu vedno pošteni in skrbni možje. D&, neomejena zaveza daju, Raiffeisnovim posojilnicam tako veljavo, da so se celo banke izrekle, da so voljne dajati jim kredit samo na podlagi solidarnosti brez vsacega druzega jamstva. (Dalje prih.) Politični pregled. Notranje dežele. Nagodbeno prašanje med našo in ogersko vlado je dognano. Dne 26. t. m. se zbere naš državni zbor, da se posvetuje o nagodbi. Kakor poročajo listi, bode grof Thun državnemu zboru predložil le nagod-bo, ter vse stranke pozival naj za takrat opuste vsako opozicijo. Dvomimo pa, da bodo Nemci odnehali, ker nemški listi že nasvetujejo razne načine, po katerih naj poslanci nagajajo vladi. Ako se vladi ta da postali verolomni in nezvesti — so pogumno drvili v boj, neprestrašeni so gledali bledi smrti v obraz, ter priborili zmago za zmago!.... In med temi hrabrimi najhrabrejši, kakor je vdolbeno tudi na tem dragocenem spomeniku, se je odlikoval naš rojak, slavni, v tej spoštovani hiši dn& 26. avgusta 1810 rojeni Andrej, katerega je sam presvitli cesar odlikoval z velikimi svetinjami za junaštvo namreč: z veliko sreberno in z veliko zlato svetinjo za junaštvo, pa z najvišjim vojaškim redom Manje Terezije itd. On se je zakadil vselej v najbolj vroči boj, v največjo nevarnost, pa se je tudi vselej poprej, kakor je on sam pravil svojemu še živemu rojaku (1813 r.) kanoniku Abramu, priporočal Materi B. z „eno Češčena si Marija“ ali .,Češčena si kraljica” itd. In zares, iz najbolj krvavih bojev in bitk, kakor pri Montanari, Volti, Mortari in Novari pa Livornu in Jakinu, je on izšel neranjen, kajti slavni pa verni maršal Laudon „turški strah" imenovan je rekel „da noben vojščak ne pade v vojski brez božje volje“! Žalibog, da nam je to cvetko hrabrosti, za Avstrijo prezgodaj — pokosila, spravljenega z Bogom, smrtna kosa v Badenu pri Dunaju dn6 10. sept. 1855. v komaj 45. leto njegove d6be! — In ker obhajamo to slavnost odkritja spomenika v spomin proslavljenja 50 letnice našega ljubljenega cesarja Franca Jožefa I., se imamo pri tem še spominjati, da se je bil tudi 1848 - 49 podal na laško bojišče in da je tudi On s svojo pričujočnostjo pri krasni Radetzky-jevi armadi veliko h zmagi pripomogel, ker je svoje dragoceno življenje izpostavil v zadnji korak ne posreči, razpusti državni zbor, ter se bode poslužila izrednih sredstev. Ako se državni zbor pokaže nezmožnega, vpelje naj izrednim potom občne, tajne volitve. Ko bode pravo ljudstvo volilo, zginil bode marsikateri poli-tiški komedijaš raz površje. Ogerska državna zbornica že zboruje. Seje so precej viharne, ker opozicija noče ničesar slišati o kakem dnevnem redu, dokler ne naznani baron Banffy svojega stališča glede nagodbe. — OP°' zicija je predlagala, da zbornica preneha z vsakim delom, dokler vlada ne pojasni nagodbenih razmer. Vihar tu, vihar tam. Vnanje države. Angleži so v Afriki premagali Jerviše zbok tega vlada v Angliji veliko veselje, ker s to zmago so Angleži Mah-dija popolnem uničili ter se osvetili za Gordona. V Srbiji vedno vre. Vladi se je posrečilo zatreti radikalno stranko, toda zatreti ne more srbskega naroda, katerega dve tretjini je radikalnega. Tudi se vedno bolj pojavlja nasprotje, med Srbijo in Crnogoro. Kakor poročajo listi, kralj Aleksander zopet išče starega prijateljstva z Avstrijo. Gotovo je, da razmere v Srbiji niso posebno prijetne. Balkanska zveza. V kratkem mislita obiskati bolgarskega kneza rumunski in grški kralj, še prej bode pa šel bolgarski knez v Atene. — Vse državice balkanske se živo gibljejo in prijazno oklepajo druga druge — samo Milan in Aleksander hodita svojo pot. Kraljica Viljemina holandska je zasedla vladarski prestol ter bila kronana dne 6. t. m. Narod je to slovesnost obhajal z velikim navdušenjem. Mirovni poziv ruskega carja je naletel že na mnoga nasprotja. Posebno se hudujejo Francozi, ter se je rusko -francoska zveza začela močno majati. Francoska vlada je odpoklicala svojega poslanika na ruskem dvoru. Tudi v Nemčiji ta predlog ni bil sprejet z istem navdušenjem, kakor se je pričakovalo. Vse prizadevanje ostane luknja v vodi. Dopisi, Ljubljana dne 24. avgusta 1898. Sedaj ko pritiska’ na nas uboge zemljane huda vročina, in zemlja zeva od suše, ni čudo da se posuši marsikaka cvetka. Huda suša zamorila in ovenela je našo socijalnodemokracijo grozno. Kdo bi si bil pred jednim letom mislil, da bosta poginila „zakonska“ „Delavec in Svoboda11 in vendar je tako. Med ljubljanskimi sodrugi vlada velika poparje-nost in grozna tišina. Kajti ne le. da nimajo več časopisja, temveč so prišli na sled raznim tatvinam, koje so prov-zročili nekoji voditelji pri društveni, blagajni. Bivši soc. dem. kandidat za peto skupino na kranjskem, sam jadikuje in pravi, da je težava — „ker so ljudje re- nevarnost za blagor svojih narodov. Glejte! Bog je dal doživeti našemu presv, cesarju redko 50letnico vladanja. Ponovimo torej danes kot vedno udani, verni in zatorej tudi v zvestobi neomahljivi Slovenci obljubo globokega spoštovanja, ljubezni, pokorščine j,do njega in vse cesarske habsburške obitelji. Priporočujmo ga, zlasti letos v svojih molitvah pri sv. maši, kralju V3eh kraljev, da ga nam v zagotovljenje svetovnega miru še dolgo let ohrani, ter da ga vedno napolnuje z duhom modrosti, umnosti, sveta, moči, učenosti, pobožnosti in strahu božjega, da bi namreč svojo od Boga mu dano nalogo na zemlji, po čegar milosti je On tudi še le kot 18 1. mladeneč cesar postal, srečno v svoj in svojih narodov blagor dokončal 1 — Pač srečen ]e narod, ki ima krščansko - katoliškega vladarja - cesarja, kakor ga imamo mi Slovenci pa naša po veliki večini katoliška Avstrija, kajti sv. vera je, ki posvečujo razmerje med ljudstvom in vladarjem. Kajti verno ljudstvo spoznava v Njem služabnika in namestnika kralja vseh kraljev, namreč v časnih zadevah, kakor ga imenuje tudi sv. apostelj Pavel. Katoliški vladar pa ima podložno ljudstvo za božje ljudstvo, od katerega mu bo treba enkrat dajati odgovor, kako ga je vladal. — Sicer nam vernim Slovencem ni treba še le povdarjati, kako da imamo do svojega cesarja nositi v srcu največe spoštovanje, ljubezen in pokorščino ; kajti te smo mi že nešteviluokrat pokazali v dejanju, v času najhujših skušenj in vojsk, kakor pričuje najbolj tudi th postavljeni krasen spomenik našega slavnega rojaka-junaka Andreja bar. Ce- veži, pa jemljejo kjer dobe“, ker roba je bila preslaba itd. Seveda so to samo neumnosti. Sodrugi so ravnali prav po svojih načelih. Delili so, seveda samo tisti ki so prišli do „drobiža". Zakaj bi tudi ne ? Saj so imeii pridnih čebelic ki so jim donašale strdi v uljnak, četudi od žeje in lakote venečih „cvetlic“. Kaj porajta socijalno demokratski „prvak“ od kodi dobi, samo da je, pa je dobro. Vsled sleparij ki so se dogajale v tu-kajšni socijalni demokraciji, odtegnili so se n^jdelavnejši „Sodrugi“ stranki in javno zabavljajo proti »prvakom". Slovensko kat. delavsko društvo je priredilo pretečeno nedeljo društven shod v »Katoliškem domu". Tukajšno delavsko stav-binsko društvo že tudi stavi hiše. Letos bode pod streho devet hiš. Devet delavskih družin bode postalo lastnikov. Zanimanje za stavbinsko društvo je med delavci veliko, le škoda da je vražji finančni minister društva preveč skop ali pa morda revež. Koliko dobrega bi v tem oziru lahko storila naša denarna podjetja — toda —. V Ljubljani smo imeli zadnji čas zelo pomenljive shode. Vseslovenski shod županov je sklenil resolucijo oziroma prošnjo za vseučilišče in nadsodišče v Ljubljani. Dijaški shod pa je letos prav jasno pokazal, kam jadra naša liberalna boižuazija pod vodstvom dr. Tavčarja iu župana Ivana Hribarja. Ta dva prvaka slovenska, ki sta največ pripomogla k dijaškemu shodu sta osebno in po svojih oprodah vplivala na to, da so dijaki izbacnili iz svojega programa krščanstvo. — Za krščanski narod hočejo delati brez krščanstva. Ni li to neumno protislovje, ki jasno kaže liberalno plitkost načel. Kako da naši liberalci mislijo o ljudstvu kaže najbolj dejstvo, da nočejo ničesa vedeti o kakem demokratizmu. Oni hočejo biti {patentiran narod, vse drugo ljudstvo naj bi bile pa le — svinje in barabe. Ta dijaški shod nam je pa tudi jasno pokazal moralno propa-lost naših mladih liberalcev. Zagovarjali in vsprejeli so načelo dvoboja. Kdo pri-prostih ljudi ne ve, da je uboj oziroma telesno poškodovanje hudodelstvo, katero se pri nas kaznuje z ostrim zaporom. In vendar si je upal stud. phil. Reisner zagovarjati ta nemoralično in zločinsko razvado rekoč: dokler tega ne odpravi svet, toliko časa tudi mi ne moremo odplaviti. Toraj svet naj najprvo odpravi svinjarijo dvoboja, potem bodo TRT stori« še le naši mladi učeni liberalčki. Kako morejo ti ljudje zagovarjati ta čin pred svojim dobrim narodom ? Kako bodo mogli n. pr. prihodnji sodniki — sedanji dijaki — soditi kmetske fante ako se med seboj stepo, če oni sedaj sami sebi postavljajo dvoboj kot programatično določbo z besedami: to mora biti. Ako »mora biti“ moderni dvoboj, potem mora biti tudi navadni pretep, iz tega dejstva naših liberalcev se učimo: kjer se zavrže krščanstvo, se zavrže tudi krščanska morala. Na površje pa stopajo stare poganske svinjarije. Toda dovolj o tem, prežalostno je! Toraj kakor je častitim liovina, ki je bil, kakor že omenjeno, ob enem tudi dober kristjan. Kajti gotovo je, da dober kristjan je tudi najboljši državljan, dober kristjan je tudi najboljši uradnik, dober kristjan je tudi najboljši vojščak, kakor nas uči vsa svetovna zgodovina. Takšen je bil tudi naš junak, slavni Andrej kajti od svoje pobožne matere Marije podučen, je prihajal rad v cerkev sv. Martina, vojaškega varha v Gaberje h sv. maši, ko je prišel na kratek odpust domu. On se je priporočal pred vsako bitvijo v varstvo nebeški kraljici. — Radujmo in veselimo se toraj danes, ker to je dan, ki nam ga je naredil Gospod za veče in lepše proslavljenje 50let-nice vladanja Njih veličanstva Cesarja Fran Josipa I. s tem, da seje temu v tej spoštovani hiši in za Austrijo tolikanj zasluženemu junaku s slovenskim in nemškim napisom postavil krasen spominek, pravi umotvor v občno zadovoljnost! — Za to se imamo najprej zahvaliti našemu rojaku iz Kobdilja, veleučenemu arhitektu g. Maksu Fabijani-u, ki je izdelal načrt za isti. Potem g. kiparju Antonu Bitežniku, ki ga je po tem načrtu iskle-sal iz kararskega marmorja z velikim trudom in skrbjo; dalje njegovemu očetu Blažu Bitežniku, umnemu kamnoseku za obdelanje podstavnih kamnov in obeh napisov, kakor tudi g. Štefanu Košuti, ki je pri silno težavnem postavljanju kipa zdatno pomagal. Slednjič se imamo za ta dragocen spomenik zahvaliti še tudi nekaterim rojakom in rodbini junakovi, posebno pa naši junaški c. in kr. austro-ogerski armadi, ker le ta je prav s svojimi obilnimi prispevki (3000 fl.) bralcem že znano snide se v ljubljani dne 18. sept. vseslovenski delavski shod. Kakor se dosedaj kaže zna biti ta shod in z njim združena slavnost blagoslovljena zavezine zastave, veličastna slovesnost. Slovenski krščansko socijalni delavci hočemo ta dan svetu pokazati, da živimo in da za svoj stan zahtevamo istih pravic ki nam gredo po božji in človeški postavi. Važna točka shoda bode o ustanovitvi zavarovalnice za starost in onemoglost delavcev. Kako nujno potrebujemo take zavarovalnice mora pritrditi vsak delavec. Zastavo »Zveze" bodo blagoslovili prevz. knezoškof dr. Jeglič v nunski cerkvi. Želeti je, da bi se posebno sobratje iz Primorja udeležili v precejšnem številu. Dolžnost nas kliče na skupno delo, za to naj ne zamudi nobeden prilike, ki se nudi dne 18. sept. v Ljubljani. Kadar mine ta vražja vročina, ki nam sproti suši črnilo na peresu, bo že zopet priromalo kako poročilo iz Ljubljane. Do tedaj pa bratski pozdrav in krepki: naprej ! Iz sv. Gore (Cecilijanski zbori). Kakor smo zadnjič naznanili prišli so iz Šebrelj, Šentviške gore, Čepovana in ■Cerkna cerkveni zbori, na sv. Goro, da skupno nastopijo. To je bila izvanredna svečanost za sv. Goro. Prevzvišeni knez in nadškof sam je prevzel slovesno sv. mašo in se odpeljal že predvečer do Prevala in potem peš k slovečemu svetišču, katero je prvikrat obiskal. Pri začetku stopnic bil je obok z zelenjem ovit, z napisom. Zvonovi so daleč na okrog ozna-novali redko svečanost. Sv. Gora je bila v zastavah, >a zvoniku je plapolala narodna zastava. Zvečer je bila čarobna razsvetljava. Kakor v ognjenem morju plavalo je svetišče. Ljudje v Gorici so postajali in gledali diven prizor. Lep večer znanil je še lepše jutro. Ljudstva zbralo se je prav veliko iz vseh krajev. Prihitelo je tudi veliko duhovščine. Ob poldesetih prišli so zbori s če-povansko procesijo. Vsi vpehani od težavne, dolge hoje so vstopili in zapeli krasno „Veš o Marija". Ob desetih je y slovesnem sprevodu prišel prevzvišeni nadpastir v cerkev, in zbori so ga spie-jeli z „Ecce sacerdos“. Po kratkem po-češčenju Najsvetejšega stopil je knez in nadškof na leco in v jasnih besedah razložil dvojen namen slavnosti. Prvi namen počastiti mater b. in se priporočiti njej, katero je častil neb. Oče, in b. Sin; drugi pa, da pokažejo zbrani pevci kako bodi cerkveno petje. To bodi v čast božjo pred vsem; slovilo (tekst) mora biti cerkveno - dostojno in tudi način, kako'se besede izrazijo, ker namen cerkv. petja je — molitev ; pevec sam moli in mora tudi druge povzdigovati in vnemati za molitev. Za tem je bila slovesna sv. maša. Ni naš namen podrobnosti popisovati. Petje je bilo skozi in skozi cerkveno, začenši s koralnim introitom pa do konca. To se še večkrat sliši, a način, kako se je maša predavala se — ne šliši. Ena je bila sodba ljudstva, katero je pazilo : »Takega nismo še slišali". To sodbo pa so potrdili tudi veščaki, katerih je bilo mnogo navzočih. Čast je to za voditelje, omogočila, da se je zamogel napraviti temu vzor-junaku ta krasen dičen spomenik, vreden našega junaka ter krščanskega, slovenska in austrijskega z največimi svetinjami odičenega korenjaka Andr. bar. Čehovina. Sklep. Ker mi je pa odmerjen za današnji govor le kratek čas od 10-20 minut in da ne bom preobširen, hočem skleniti s krasnimi in Boga milo prosečimi besedami izpričnega pisma, čegar izvirnik v slovenskem in nemškem jeziku je bil položen dnč 10. julija t. 1. prj blagoslovljenju ukladnega kamna v temeljni kamen tega spominka in ki se h sklepu tako glasi: »Vsemogočni Bog pa naj dobrotljivo čuva nad tem spominkom, in On naj ga varuje, kateri naj spričuje sedajnemu in prihodnim rodovom o junaških činih našega Čehovina, na slavo c. in kr: austro-ogerske vojske, na pravičen ponos topni-čarskega orožja v znamenje tovaršijskega vojaškega duha bivših vojščakov in tega (veteranskega) društva, na radost spoštovani rodbini Čehovinovi, na slavo kro-novine Primorske in občine Gaberške ter cerkvene občine braniške, kakor tudi v posnemanje sedajnemu rodu in v spriče-£»nje ljubezni do cesarja in domovine! •Zato pa zakličimo zdaj vsi enoglasno iz dnš, Bvojega veselega, hvaležnega in svetega, srca: Živio Njih veličanstvo, naš viteški cesar Fran Josip I.! (Trikrat in urnebesni od vse ogromne množice ponavljani »živioklici" 1) slava pevcem in pevkam. Pela se je znana „Kind-Jesu-Messe“, katero v marsikaterem kraju tako nečuveno mrcvarijo. Želeli bi le, da bi tako petje se povsod vkoreninilo in blažilo naš narod. Želeli bi še posebej, da bi se od obokov goriških cerkva odmevalo tako petje. To je vendar sramotno, da kar zmorejo priprosti hribovci, katere naši omikanci laški zaničujejo in sramotijo po svojih glasilih, ne zmorejo mestni obli-zanci. Da še pojma nimajo ti ljudje, ne o lepoti ampak niti o dostojnosti cerkv. petja. Ali je ni močne roke ki bi posegla vmes in vničila žalostne razmere? Pri obedu je 3krat nastopil mešan zbor in pel krasno „Domovina mili kraj" — »Nazaj v plaminski raj“ in »Smo vesela družba". Prevzvišenemu je napil msg. Alpi sem. profesor v latinskem jeziku ; prevzvišeni je nato odgovoril slovenski. Lepo je bilo, ko je prevzv. nad-vladika sam šel med pevce in pevke in jih nagovoril. Da, to je naš nadškof, kateri si osvoji v prvem trenutku svojega nastopa srca svojih vernih. Popoldne so bile še pred izpost. Najsv. pete litanije in blagoslov. Po blagoslovu si je prevzvišeni še ogledal nekoliko po cerkvi. Zbori pa so peli Marijine pesmi. Razšli smo se potem a nepozabno ostanejo v spominu vtisi in marsikdo je nesel za sabo željo in sklep, da tudi doma mora povzdigniti cerkveno petje. H 6 ¥ I