77. številka Ljubljana, v četrtek 5. aprila. XVI. leto, 1883 Izhaja vsak dan if ecer, izimsi nedelje in praznike, ter velja po posti prejeman za avstrij sk o-ogerske dežele za vse leto 16 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., ta i.j.ieti mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom računa Be po 10 kr. za mesec, po 30 kr. za četn leta. — Za tnje dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po b kr. če se dvakrat in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravniBtvo je v Ljubljani v Frana Kolmana hiši „ Gledališka stolna". 0 pravništva naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vae administrativne stvari. Jednakopravnost v sodnijski praksi. [I/. Štajerskega.] NhjviSje sodišče je 7. marca t. I. in plenis-simo razsodilo glede sodnijskega jezika v Dalmaciji, kjer velja po §. 14 civilnosodnega pravilnika italijanski jezik kot sodni jezik, da je članek 19 ustave samo načelo, ki ne more samo ob sebi ob veljavo djati obstoječega zakona, ampak da je po lit. m. §. 11. osnovnega zakona o državnem zastopu samo državni zb«»r pristojen za prenaredbo imenovane do ločbe sodnega reda v Da'maciji, in da tudi ukaz notranjega in pravosodnega ministerstva iz L 1872 za Dalmucijo ui mogel spremeniti zakona, če tudi je izdan v duhu 19. ustavnega članka. Ta ra/sodba zopet kaže, da večina udov najvišjega sodišča ni privržena načelu: ln posterior derogat priori. Nalašč pišemo večina najv.šjih sodnikov. Kajti poslanec Lienbacher, ki je tudi dvoren svetovhlec v najvišjem sodišči, proglasil je v drftavnem zboru svoje mnenje o članku 19. ustave tako, da je ta članek tako jasen, da ni treba ni-kakega izvajajočega zokona ali ukaza. Tudi mi smo Lenbat herjevih misli j o tej stvari, ker ne razvidimo, zakaj bi bila ustava, ako nič ue velja. Sicer pa nas izkustva uče, da je našim uradnikom vseh vrst silno težko privaditi se prehodu Avstrije iz nemške države v — Avstrijo. Dot'čni zakoni so jim samo „načela", praktične veljave pa iiemajo. Da ne bomo za naprej imeli vednega prepira in prizivov, silijo nas okoliščine in trdokornost uradnikov, osivelih v „ načelih" brez praktične vred DOBti, terjati izvajajoče zakone za 19. članek ustave. Dalmatinski Slovani so po poslancu Bulatu že stavili predlog zakona, ki daje srbskohrvatskemu jeziku v Dalmaciji iste pravice, ko italijanskemu. Češki poslanci so izdelali načrt zakonu o uradnem jeziku za vso Avstrijo. Od naših poslancev v državnem zboru pričakujemo, da bodo porabili posvetovanje Dulatovega predloga in načrta Čehov v svrho, da se tudi za slovenske pokrajine izreče z zakonsko močjo, da pe morajo delati zapisniki s strankami v tistem jeziku, katerega govore, in rešitve izdajati v jeziku uloge, ako je v deželi v rabi. Kateri jezik pa je v deželi v rabi, to bi se po naših mislih odloČilo tako, da bi se v zakonu imenovale občine ali vsaj sodnijski okraji, v katerih je slovenski jezik v rabi. Izkustva nas silijo do največje previdnosti. Kajti celo specijalni zakoni o rabi slovenskega jezika pri uradih ne najdejo milosti pri uradnikih, — tudi ti so menda samo „načelo". In nasi politični nasprotuiki že javno proglašajo svoje obžalovanje, da so kedaj bili toliko zaslepljeni, da so jednakopravnost priznali. Tudi izvedenje specijalnih, čisto razločnih zakonov zdi se jim krivica. Tako je nedavno prinesla „Neue Freie Presse" odlok okrajnega sodišča v Metliki, ki se naslanja na določbe notarskega reda. Delala se je prepodajne in ženitevska pogodba za slovenske stranke v nemškem jeziku v obliki notarskega pisma. Po §. 3f> notarskega reda pa se sme notarsko pismo v takem jeziku, katerega stranka nt razume, samo tedaj de lati, — t. j. za Slovence v nemškem jeziku — ako je dotični notar od višjega deželnega sodišča na podlagi svojih spričeval pooblaščen za izdelovanje notarskih pisem v jeziku strank in pisma, — slo venskem in nemškem, 1— ako priče znajo jezik pisma in ako je nadsodnijsko pooblaščenje uotarjevo in znanje pisemskega jezika prič v notarskem pismu izrečeno. Ako tega vsega dotično (nemško) notarsko pismo ne kaže, nema javnopisemske moči in je za ženitevsko pogodbo brez vsake veljave. Tako se je tudi metliškemu sodišču predložila nemška po- godba za ukujižbo. Sodišče v Metliki je uknji-žbo zavrnilo, ker je bila pogodba nemška, pogodniki pa so samo slovensko znali, kar pogodba sama kaže, — in ker dotični notar ni imel po §. 12 notarskega reda predpisanega nadzorniškega potrdila in v pismu ni citiral, da sme nemška in slovenska pisma delati, slovenskega tolmača pa pri pismu ni bilo. Zanimivo bi bilo znati razsodbo višjih sodišč o tej metliški zadevi. Mi sami mislimo, da ni mo« goče drugače soditi, ko je metliško sodišče. Temu pa čestitamo, da je, kolikor mi vemo, prvo na Slovenskem oziralo se v neprepirni zadevi na zakonite pravice, katere notarski red Slovencem daje. Našemu listu mora biti ta razsodba ugodno zadostenje, ker smo že leta 1872 hitro po začetku veljave sedanjega notarskega reda, pozneje leta 1873 in večkrat že potegovali se za strogo izpolnovanje notarskega reda. Predsedniku VVaserju bodi priporočena rečena razsodba metliškega sodnča, ker temeljito kaže za imenovanega dostojanstvenika strašno resnico, da se na Slovenskem z rabo im-iii-Nkega uradnega jezika samo delajo nični akti« H koncu še jedno besedo iz razsodbe najvišjega sodičča o sodnem jeziku na Dalmatinskem. Najvišje sodišče pravi, da ministerska naredba iz leta 1872 o rabi srbskohrvatskega jezika v Dalmaciji se ne dotika pravice strank, da smejo terjati, naj se v zakonitem uradnem jeziku (italijanskem) sodi in obravnava. Stranke v Dalmaciji torej imajo pravico, terjati italijansko rešitev, — srbsko-brvatske rešitve dopuščajo se samo toliko, da ne delajo ničnosti. Vidi se, da je ministerstvo leta 1872 pozabilo na stan zakouodajski zakon : lex impe-ret! In to nam je nauk, da se mora v bodočem zakonu o uradnem jeziku ukazati, ne samo dopu- LISTEK. Asja. (Povest. Ruski spisal Turgenjev, poslovenil J. P.) VIII. (Dalje.) „Pripeljal sem jo v Petrograd. Težko sem se ločil od nje, vkupe živeti ž njo pa nesem mogel; oddal sem jo v jedno najboljših odgojišč. Asja je dobro razumela, da se morava ločiti; stopivši v zavod je hudo zbolela, malo je manjkalo, da ni umrla. Potem je ona vse potrpežljivo prenašala in ostala je v odgojevališči štiri leta, pa proti vsem mojim pričakovanjem ostala je taka, kakeršna je bila poprej. Načelnica odgojišča se je često pritoževala čez njo : nIn še kaznovati je ne moremo," rekla mi je, „laskave besede pa tudi nič ne izdajo." Asja imela je čuda dobro glavo, učila se je najboljše; pa nikakor se ni hotela udati občnim pravilom, ustavljala se je in gledala bojazljivo. Jaz jej tega neBem preveč zameril, v njenih razmerah morala se je ali prilizovati, ali se pa ogibati druzih. Izmej vseh svojih součenk sprijaznila se je samo z jedno grdo, zapuščeno in revno deklico. Druge gospodične, največ iz boljših stanov, so ju pa zavidale, pikale in psovale, kadar so le mogle. Asja jim tudi ni za las odjenjala. Ko jo jedenkrat katehet pri veronauku razlagal jim o pregrehah, rekla je Asja glasno: .Prilizovanje in malodušnost sti največji pregrehi". Z jedno besedo: ona je hodila svoj pot, samo njene manire so se zboljšale, dasi tudi v tem oziru ni pridobil:*, mnogo. „Spolnila je sedemnajsto leto; dalje ostati v zavodu ni kazalo. Bil sem v velikej zadregi, kar mi šine v glavo srečna misel: odpovedati se službi in odpotovati v inostranstvo za jedno ali dve leti in vzeti Asjo seboj. To sem tudi storil in zdaj sera tu na renskih bregovih in ukvarjam se s slikarstvom pa . . . ona se še vedno šali in obnaša čudno kakor poprej. Kar sem vam povedal, dobro premislite in ne boste jo več sodili tako strogo; a ona, če tudi sedi, kakor bi se za ničesar ne zmenila, — veuder ceni mnenje vsacega, zlasti pa vaše." In Gagin se je zopet nasmejal, jaz sem mu pa krepko stisnil roko. — In jaz imam, rekel je zopet Gagin, — z njo vedne sitnosti. Ona je prav kakor emodnik. Do-zdaj jej še ni bil nikdo ušeč, a gorje, kadar se v katerega zaljubi! Jaz včasih sam ne vem, kako bi ravnal z njo. Kaj se je zmislila pred nekaterimi dnevi: začela mi je očitati, da jo nemam več tako rad, da ona ljubi samo mene in bo samo mene ljubila! — Tako, to je li . . . rekel sem tiho in ugriznil se v jezik. — Povejte mi, prosil sem Gagina, — zdaj ko ste mi že toliko razkrili: Ali jej res do zdaj še ni bil nikdo ušeč? V Petrogradu videla je mnogo mladih Ijudij. — Ti jej neso bili po volji. Ne, Asji potreben je junak, nenavaden človek, ali pa kak pastir v kakem gorskem zakotji. Pa sem že predolgo govoril in vas zadrževal, rekel je in ustal. — Čujte, rekel sem, — pojdiva k vam, domov iti se mi ne ljubi. — Kaj pa vaše nujno delo ? Jaz nesem odgovoril ničesa; Gagin se je po-niu/al in vrnila sva se v L. Ko sem zagledal znani vinograd in belo hišico na vrb gore, čutil sem neko posebno sladkost v srci, kakor bi bil kdo nalil medu vanj. Lahko mi je bilo po Gaginovem pripovedovanji. Sčati slovenski uradni jezik; sicer bomo ostali pri starem kopitu. Politični razgled. Notranje dežele. V Ljubljani 5 aprila. Poročano je bilo, da je na dnevnem redu današnje prve seje državnega zbora tudi peticija občine Sošice, žumberškega okraja, za utelešenje v vojvodino Kranjsko. „Agr. Ztg." pa trdi na podlagi temeljite informacije, da občina Sošice nikdar ni predložila jednake prošnje, pač pa je 29. novembra 1881. 1. rečena občina prosila hrvatskega bana za njega posredovanje, da ostane žumberški okraj spojen s kraljevino Hrvatsko, Slavonjo in Dalmacijo. „Agr. Ztg." sumi, da je kdo z ulovljenimi ali pa s podpisi neopravičenih oseb slepil avstrijsko vlado ter zahteva od bana, da stvar natanko preišče in kaznuje. Budgetni odsek gospoMke zbornice imel je v torek v navzočnosti trgovinskega ministra barona P ino-ta svojo konečno sejo. Po rešitvi mnogih peticij predložil je glavni referent knez Gzarto-rvski poročilo o državnem proračunu in finančni postavi za 1. 1883. Budgetni odsek vzprejel je so glasno to poročilo, okončujoče z nasvetom, da naj gosposka zbornica pritrdi nespremenjenemu budgetu, kakor ga je vzprejela zbornica poslancev. Predsestvo zbornice dalo je to poročilo takoj utisniti, da se zamore kmalu razposlati mej članove. Prihodnje celokupno zborovanje bode v četrtek, 12. t. m. O ogrskej državne j zbornici naznanil je včeraj poslanec II e 11'v sledečo interpelacijo o odnošajih Avstro-Ogrske z Italijo: „Govor italijanskega ministra vuanjih si vari), katerega je imel v 13. dan marci j a v italijanski kameri, daje v onih delih, ki se ozirajo na našo domovino in Av-Btriio, povod k mislim, ko da bi mej kraljevino italijansko in avstro ogrsko monarhijo obstala že dlje časa alijanca, obsezajoča vsa najvaž nejša vprašanja vnanje politike. Dasiravno ni dvojbe, da bi ogrski narod ne pozdravljal simpatično prijateljsko združenje s kraljevino Italijansko, napredujočo na potu pravega konstitucijonalt-zma in liberalizma, se vender na drugej strani ne strinja niti z ustavnimi niti s parlamentarnimi pojmi, da dobi narod še le po ministru drugega ljudstva vedež o tem, s kom da stoji v razmerji alijance. Ker zahteva nadalje prid naroda in zakonodajstva, da se ne izve samo bitstvo alijance nego tudi nje smoter, vprašam ministra prvomestnika: V čem obstoji :.lijanca, ali kako drugo temu jednako združenje, na katero je cikal italijanski minister? in drugič: Če res eksi-stuje taka alijanca ali kaka jednaka pogodba, kedaj in s kakim smotrom se je ustanovila ?" VnauJe države. Granville poslal je rumuiiskej vladi 10. marca spomenico, s katero jo poziva, da se pridruži sklepom londonske konference. V tekstu stoji, da seje konference neso še skleujene in da doba Šesterih menecev daje rumunskej vladi priliko, pridružiti se ukrepom londonske donavske konference. Na to spomenico došel je tudi že odgovor ruraun- skega kabineta; ta odgovor jemlje Granville-jevo noto na znanje z onim pridržkom, katerega je bil izrazil rumunski povrjenik že pri konferenci. — pRomanula pripoveduje, da bode kraljevi par rumunski v Pegli dobil obisk italjan»kega kralja in kraljice. — Prejšni guverner rumunske nacijonalae banke, Joan Campineano, nastopil bode v kratkem na novo ustanovljeno mesto poljedeljskega ministra. V Carigradu imajo zopet svojo minister-sko krizo. Veliki vezir Said paša hoče odstopiti od svojega posla, ker nema baje več onega upliva in moči, da bi zamogel poleg vse uničujočih spletk sultanovega palasta dostojno vladati. Na prošnjo sultana pa je vzel začasno svojo ostavko nazaj. Posrečilo se mu je bilo sicer dognati libanonsko vprašanje do rešitve, a v zadnjem trenutku se mu je iz palače zaukaza'o, da naj izmej treh zapisanih kandidatov za mesto libanonskega guvernerja prvega izbriše in na njega mesto postavi mladega kneza Miriditov, Prenk Doda. Kakor vse kaže, bode poslednji postavljen na to važno mesto, dasi kot 25letni mladeneč nema zadostnih sposobnosti] in izkušenostij. Domače stvari. — (Presvitli cesar) podaril je občini v Dolu 100 gld. za zidanje mežnarije. — (Častno občanstvo.) Občina Prem na Notranjskem izvolila je v seji 28. p. m. gosp. c. kr. deželnega predsednika W i n k 1 e r j a in gosp. Antona Globočnika, c. kr. okr. glavarja v Postojini, častnima občanoma. — (Pasivnost. J V dunajskem listu čitamo dopis iz Ljubljane, da se nemškutarji ne bodo udeležili volitev v mestni zbor. Nam tudi prav! — (Matičin odbor) je imel 4. aprila t. 1. sejo, ki je trajala od 5. do '/a 9- ure zvečer. Na-vzočni so bili g. predsednik G ras sel I i in ti gospodje odborniki: Marn, Senekovič, Zupančič, Wies thaler, Robič, Praprotnik, Pleteršnik, dr. Zupanec, Kržič, dr. Jarz, Tomšič, Vavru, Leveč, Šuklje. — Gospod tajnik naznanja, da je od 11. januvarja do 14. aprila pristopilo Matici 48 novih letnikov. Odbor j sklene bivšemu poverjeniku Matičinomu v Ptuji, |g. M. Lendovšku, zdaj župniku v Makolah, pismeno j se zahvaliti na njegovem vestnem in plodunosnem delovanji Matici v korist. Za Cerknico, kjer se je v poverjeništvu zasledil nered, postavi se novim poverjenikom g. A. Obreza. — Gg. kanonik Herg, stotnik pl. Komel-Sočebran, prof. Vavru in g. Pro-senec so podarili Matici nekoliko knjig; vsem se izreka presrčna zahvala, gosp. Prosencu pismeno, ker se mej knjigami, katere je podaril Matici, nahaja nokoliko dragocenih slovanskih. — V od bor „narodnega doma" se voli stalnim delegatom Matičinim g. prof. Senekovič. — G. prof. Macun je zahteval, da se njegova razprava o književni zgodo- vini štajerskih Slovencev mora na vsak način in brez vsake premembe izdati za 1. 1*82. A ker odboru nikakor ni bilo možno knjige izdati že za leto 1882., osobito v zdanji nje obliki ne, in ker je zaradi tega prof. Macun zahteval svoj rokopis nazaj ter Matici tudi žugal s „soduij>kimi koraki", vrnil se je g. pisatelju rokopis. — G. prof. dr. Jos. Pajek v Mariboru je poslal Matici svojo na podstavi narodnega blaga sestavljeno razpravo o duševnem življenji štajerskih Slovencev; rokopis se je izročil književnemu odseku v pregled in poročilo. — Gospod prof. dr. Križan pošilja rokopis svojega „Duše-slovja" in g PodgoriŠki prevod povesti „Koča za vasjo" od I. J. Kraševskega; oba rokopisa prevzame književni odsek v pregled. — G. prof. Gl«>wacki je dovršil I. del „Slovenske flore" ; rokopis pregleduje g. prof. Erjavec in na njegovo toplo priporočilo sklene odbor izdati to knjigo, ako ne bode posebnih zadržkov, za 1. 1884. — G. prof. Leveč priporoča o tiskanji letopisa, in g. prof Šuklje o razpravah, ki so došle za „Spomenik". Določijo se spisi, ki pridejo v to knjigo Nekateri se zavrnejo ali zaradi njih prevelike obsežnosti ali pa zaradi njh nedostatnosti. — Dalje sklene odbor: Z ozi-rom na to, da bodo knjige, katere prjjmo letos Matičarji, vredne vsaj 7 gld., dobili bodo Matičarji leto« meseca julija „Lovčeve zapiske" in „Letopis" na račun 1. 1882., a „Spomenik**, ki je sam vreden nad 4 gld., na račun 1. 1883., tako da se za leto 1883. ne izda nobena druga knjiga nego „Spomenik". Na to poroča gospodarski odsek o raznovrstnih gospodarskih stvareh. — (Celjski profesor Marek,) sin češkega črevljarja v Nemškem Brodu, rekel je pri banketu, prirejenem na čast njegovemu tridesetletnemu službovanju v celjskej kazini 20. m. m., da je Nemec in hoče Nemec ostati in da se je že v mladosti učil nemško „moliti, čutiti in misliti." — In govoriti? — Na svoj materin jezik je Venceslav Marek v zadnjih 20 letih pozabil. Leta 1863 je rekel namreč v drugem razredu celjske gimnazije učencem: „Wie ieh Čeche bleiben will, bo wullca Sie Slovenen bleiben!" — Leta 1863 torej proglaša se Marek Čehom, leta 1883 Nemcem. Ecce homo Platonis! Taki so pač celjski „Nemci". — (Iz Ptuja) se nam 2. t. m. piše: Te dni stoji več ljudij pred tukajšnjo znano kavarno, mej njimi tudi tu znani gospod prusijanskega mišljenja. K temu pride deček s šopki cvetlic ter mu je ponudi s priprostim slovenskim vprašanjem, ali želi kaj kupiti? „Visoki" gospod pa se zadere nad dečkom, rekši: „ne znaš nemški?" Ko deček to zanikava, sune ga izobraženi kulturonosec tako močno, da bi se bil deček skoro po tlaku prevrnil. Kaj porečete vi drugi kulturooosci k takemu činu svojega pajdaša? IX. Asja čakala je naju na pragu; z nova pričakoval sem, da se bo zasmejala, a stopila je k nama vsa bleda m molčeča s povešenimi očmi. — Vrnil se je, rekel je Gagin: — in še sam bi je to izvolil. Asja pogledala me je, kakor bi me hotela nekaj vprašati. Podal sem jej roko in krepko stisnil njene prstke. Užalilo se mi je: sedaj sem mnogo razumel na njej, kar prej nesem mogel, njena notranja razburjenost, njena nevednost, kako se obnašati, želje napravljati utis — vse to bilo mi je jasno. Zagledal sem se v njeno dušo: neka skrivnostna teža jo je davila, begalo jo neizkušeno samo-Ijubje, a vse njeno bitje hrepenelo je po resnici. Razumel sem, čemu se mi je ta deklica tako priljubila; ne samo polu divja krasota njenega telesa mi je bila ušeč, še bolj njeua duša. Gagin začel je brskati po svojih risarijah, jaz sem pa poprosil Asjo, da se greva sprehajat po vinogradu. Bila je brž pripravljena. Šla sva doli do pol hriba in usedla se na široko kamenito ploščo. — Ali je vam bilo kaj dolgčas brez naju? — Ali je pa vam bilo kaj dolgčas po meni? vprašal sem jaz. Asja me je pogledala po strani. hfgovorni ui — Da, odgovorila je ona. — Ali je lepo na gorah? nadaljevala je: — ali je visoko? Višji od oblakov? Povejte mi, kaj ste videli? Pripovedovali ste bratu, a jaz nesem nič slišala. — Zakaj ste pa šli proč? rekel sem. — Šla sem . . . ker . . . Sedaj pa ne bom ušla, pristavila je ljubeznjivo: — ali ste bili jezni danes ? — Jaz? — Vi. — Zakaj neki, prosim . . . — Ne vem, ali vi Bte bili jezni in odšli ste srditi. Jako žalostna sem bila, ko ste tako odšli, in jako me je veselilo, ko ste se vrnili. — A jaz znam uganiti! nadaljevala je: -včasih sem samo po očetovem kašlji iz druge sobe spoznala, če je zadovoljen z menoj ali ne. Do tega dne še Asja ni govoril z menoj o svojem očetu. In to se mi je zdelo čudno. — Ali ste vi ljubili svojega očeta? sprego voril sem jaz, in v veliko svojo nejevoljo začutil, da sem zarudel. Ona mi ni ničesar odgovorila, in zarudela je tudi. Oba sva umolknila. V daljavi plaval je po Reni in kadil se parobrod. Gledala sva za njim. — Zakaj vi ne pripovedujete ? zašepetala je Asja. — Zakaj ste se vi danes smejali, ko ste me zagledali? vprašal sem jaz. — Sama ne vem. Včasih se mi sili jok, pa se smejam. Ne sodite me po tem, kar delam. Ravno sem 86 domislila pravljice o Loreleji. Tamle se vidi njena skala. Pripovedujejo, da je ona prej vse utopila, ko se je pa zaljubila, je pa sama skočila v vodo. Meni ta pravljica jako dopade. Gospa Lojza pripoveduje mi vsakovrstne pravljice. Gospa Lojza ima črnega mačka z rumenimi očmi . . . Asja povzdignila je glavo in stresla z lasmi. — Oh, kako mi je dobro, rekla je ona. Ta trenutek prišli so do najinih ušes jednoobrazni glasovi. Na stotine glasov ponavljalo je s kratkimi prenehljaji neko molitev: procesija pobožnih molilcev šla je doli po poti s križi in ban-derji. — Jaz bi pa rada šla ž njimi, rekla je Asja poslušajoč molilce. — Ali ste vi tako pobožni ? — Rada bi šla kam daleč na romanje, ali na kako drugo trudno delo. Tako pa nam minejo dnevi, beži življenje, a kaj smo storili? — Vi ste Častiljubni, opomnil sem jaz: — vi nečete živeti zastonj; hočete zapustiti kak sled za seboj. — („Habsburžani v Kranjskej".) Pod tem naslovom bode izdal g. P. pl. Radics zgodovinsko spomenico v nemškem in slovenskem jeziku v velikej obliki, elegantno tiskano in na lepem papirji. Ta spomenica izide julija meseca t. 1. ob 600 letnici. Vsak iztis s poštnino stnne 1 gld. Naročniki naj se oglase do konca t. m. — (Pala je z okna) druzega nadstropja F. A. Supančičeve hiše na stcrem trgu že stara služkinja Helena Oblak, ko je snažila okna na mostovih. Ker okna neso bila trdno udelana, zletela bo s služkinjo vred na dvorišče, na kameniti tlak. Helena Oblak se je jako težko poškodovala in prenesli so jo v bolnico. — (Zasačila je 0c. kr. žandarmerija) neko družbo, ki je ponujala in prodajala utihotap-Ijeno kavo. Dotičniki dobivali so kavo iz Hamburga v pavolo (bombaž) zavito, in so jo, ker jim ni bilo treba plačevati carine, lahko oddajali precej pod navadno ceno. Zasegli so dotične v Kranji in jeden izmej njih je že osem dnij v zaporu. — („Vrtec", časopis s podobami za slovensko mladino) prinesel je za mesec apri 1 naslednje gradivo: 1. Ponočna rosa (pesen). 2. Dobri Jožek (povest z dvema podobama). 3. Žalost (pesen), 4. Kako opice love? 5. Čarovnik, gledališka igra v dveh dejanjih. 6. Tolažba v nesreči, povest. 7. Uganka b podobo. 8. Bodite usmiljeni, povest. 9. Krško, zgodovinsko-mestopisni obrazec. 10. Razne stvari: drobtine; posebni spomini meseca aprila; kratko-časnice; slovstvene stvari. — Cena „Vrtcu" je za vse leto 2 gl. 60 kr.; za pol leta 1 gl. 30 kr. — (Izpred deželnega sodišča.) Včeraj bilo je zatoženih pred deželnim sodiščem v Ljubljani šest kmetskih magnatov zaradi hudodelstva teške telesne poškodbe po §. 143, od. II. k. z. Do-godbo, o katerej se je vršila obravnava, smo že opisali ob svojem času; naj ponavljamo danes le glavne poteze. Sodišču predseduje deželne sodnije svetovalec g. Zaje, votantje so gg Ravnikar, Čeh in Božič, zapisnikar g. dr. Tavčar. Državno pravd-lištvo zastopa g. Mtihleisen, zagovorniki zatožencev BO gg. dr. Ahazhizh, dr. Mosche, dr. Papež in dr. Zarnik. Zadržaj zatožbe je sledeči: 13. novembra dopoludne bila je v Mengšu poroka Franja Šmona, posestnika v Rodicah, z Marijo Šiškarjevo, hčerjo porestnika v Posavji. Popoludne peljali so se novopo-ročena in Bvatje na 12 vozovih v Rodico. Ko pridejo v Bodico, vrgli so rodiški fantje najprvo gorečo ajdovico pod prvi voz, in zažgali so tudi z ajdovico nabasane;,„tatermana" v znamenje svojega nespo-itovanja pi iroti ženinu in svatom, naposled pa so začeli luča ti kamenje. Vse to zaradi tega, ker bo b»Ii jezni, tla so »balo" dan poprej pripeljali tuji fantje ne pa rodiški in da jim je tako odšla običajna pijača „za prežo", o katerej ni hotel ženin nič slišali. Večina svatov poskakala je raz voz, ker je — Ali je to temogoče? „ Nemogoče," malo je manjkalo, da nesem ponovil za nio . . . A pogledal sem njene roke in rekel tiho: — Poskusile! — Povejte mi, rekla je Asja, ko je molčala precej dolgo, ter so pobledela njena lica in zmračilo se njeno čelo — ali je \a,u jako ušeč ona dama . . . saj se še spominjate, na zdravje katere pil je moj brat na razvalinah drugi dan našega znanja. Zasmejal sem se. — Vaš brat se je samo šalil; meni še ni dopala nobena dama, vsaj zdaj mi nobeua ne dopade. — No kaj pa vam dopada na ženskih? vpra-Sala je Asja z nedolžno radovednostjo in zmajala z glavo. — Kako čudno vprašanje! zaklical sem. Asja bila je malo v zadregi. — Jaz bi ne bila smela staviti tacega vprašanja, kaj ne, da ne? Nikar ne zamerite, jaz sem že vajena izblekniti vse, kar mi pride na jezik. Zato se Še govoriti bojim. — Le govorite, prosim vas, ne bojte se, poprijel sem jaz besedo: — jaz sem še vesel, da se me več tako ne ogibljete. bila malo počastena po .-prejemu rodiških fantov in je pričelo za rodiškimi fanti metati kamenja. Ob jednem se je oddelek svatov oborožil a koli, gajžel-niki, remeljni itd. in tekel za rodiškimi fanti, ki so se razpršili na vse kraje. Kmetski 19 letni fant Ivan Pirnat iz Rodice skril se je v hlevu in zapahnil vrata za seboj. A truma zbesnelib svatov tekla je za njim in pritiskala s toliko silo na vrata, da so odlomili železne stežaje in so vrata pala v hlev. Sila pritiska je bila tolika, da, ko bi ne bili odjenjali železni stežaji, bi bili napadniki potisnili vrata z „bangerjiu vred v hlev, vsaj tako pripovedujejo priče. V hlevu so tepli, davili in teptali svatje Pirnata, ki jih je za božjo voljo prosil, naj odnehajo in ga puste pri življenji, a svatje so v jedno mer kričali: „Hin moraš biti! hudič!" in nadaljevali pre-tepovanje. U bežal je Pirnat s hleva k gnojifiču, a svatje tepli so neprestano in ko je Pirnat, upora-bivši zadnjo moč, stekel do plota, pretepavali so dobitevši ga še tam, in Osolin usekal ga je na glavo z motiko, najprvo z ostriuo, pozneje pa z ušesi motike. Še tedaj, ko je bil Pirnat navidezno na pol mrtev, teptali so ga in hodili po njem, pokleknili mu na prsi itd. Vsled teh poškodeb na glavi, vsled davljenja itd. umrl je Pirnat na mestu in prenesli so ga v mrtvašnico. Zatoženci, jako oblastni možje, taje vse dejanje, nobeden ni storil ubitemu Pirnatu kaj zalega. Ko mej dolgo vrsto prič petorica jako odločno izjavi, kako grdo in surovo so svatje ravnali z ubitim Pirnatom, taje to vsi zatoženci, in le jeden pravi, da so Pirnata res tepli nekateri zatoženi svatje, da pa so se mej soboj zmenili, zvaliti vso krivdo na njega (Orarja), češ: saj je neoženjen, nema otrok, tedaj ima največ časa sedeti. Zdravniški izvedenec dr. Kapler izjavil je, da je nastala smrt Pirnata po stanji, katero imenujejo zdravniki „Schoku. Vsled tega, ker so svatje Pirnata tepli in daviti in vsled velikega strahu obstalo je srce in prenehal je krvni obtok po životu. Vsled tega položaja ni se mogel Pirnat napadom več braniti in je umrl. Dr. Kapler pravi, da so krivi smrti Pirnata vsi tisti, ki so bili pri tepežu udeleženi. Sodišče izreče, da so vsi zatoženi krivi hudodelstva teške telesne poškodbe in obsodi: Antona O solina, po domače Toneta, 29 let starega posestnika v Št. Vidu, okraj Brdo, na sedem mesecev; Franca Zemljana, po domače Matevžkovega, 35 let starega posestnika in mlinarja iz Srednjih Jarš, na šest mesecev; Janeza Koželja, po domače Na-cetovega Janeza, 45 let starega posestnika in gostilničarja v Mengšu, na sedem mesecev; Janeza Majdiča, 30 let starega mlinarja v Dragomelji, na šest mesecev; Antona Rogelja, hlapca v Rodicah, na sedem mesecev in Franca Cera rja, po domače Rohneta, 24 let starega sina posestnika v Domžalah, na pet mesecev teške ječe, pri vseh poostrene s postom vsakih štirinajst dnij. Plačati Asja povesila je glavo in zasmejala se s tihim in lehkim smehom; tako smejati se jo še nesem videl. — No, tako pa kaj povejte, rekla je: — ali pa kaj čitajte; ali še veste, da ste nam čitali „One gina" .... In zamislila se je „Gde ninče krest in tonj votvej „Nad bednoj matorju mojej" spregovorila je poluglasno. — To je iz Puškina, opomnil sem. — Jaz bi hotela biti Tatjana, nadaljevala je vsa zamišljena. — Povejte kaj, rekla je ona jako živo. A meni se ni ljubilo pripovedovati. Gledal sem le njo, vso obsejano z jasnimi solčnimi žarki, vso mirno in krotko. Vse je veselo okrog naju, nad in pod nama — nebo, zemlja in voda; zrak je bil na polnen z najsvitlejšim bleskom. — Poglejte, kako je lepo, rekel sem in nehote ponižal glas. — Da, lepo! tako tiho, odgovorila je ona, a ni pogledala na me. — Ko bi midva bila ptiča, vzdignila bi se in poletela v daljavo . . . zginila bi v plavem nebu ... A nesva ptiča. — Perute pa nama lahko vzrastejo, rekel sem. ime jo vsi obsojeni sodni jske stroške, materi ubitega Mariji Pirnat pa 10 gld. za pogreb in 400 gld. odškodnine za ubitegi sina. Kar Pirnatova mati več zahteva, ima izterjati civilno sodnijskim potom. Zatoženi so bili, ko so slišali zatožbo, jako potrti, pa upajo, da bodo obsodbo ovrgli. — (Razpisana je služba) pristava pri c. kr. okrajni sodni j i v Kočevji s plačo po IX. razredu. Prošnje do 21. t. m. na c. kr. okrožne Bud-nije predsedstvo v Rudulfovem. — (Premembe v posestvu 1. 1878), po podatkih iz zemljiščinih knjig. V navedenem letu iznašale ao premembe v posestvu v Štajerskoj: 1. vsled kupnih pogodeb 14,221.510 gld. 2. Vsled drug h pogodeb 1,994.813 gld. 8. vsled eksekucij 2,147.673 gold. 4. vsled zapuščinskih razprav 7,002.471 gld. — V Kranjske j: 1. Vsled kupnih pogodeb 1 956.223 gld. 2. vsled dragih pogodeb 1.091.258 gld. 3. vsled eksekucij 588 903 gld-4. vsled zapuščinskih obravnav 1,878 281. — V Koroškej: 1. Po kupih 3 249.149 gld 2. po drugih pogodbah 944,694 gold. 3. po eksekucijah 522.707 gld. 4. po zapuščinah 1,446.185 gold. — VPrimorskej: l. Po kupih 5,606.538 gld. 2. po drngih pogodbah 439.990 gld. 3. po eksekucijah 263.686 gld. 4. po zapuščinah 2,231.544 gld. Vse premembe posestva v vseh v državnem zboru zastopanih kronovinah obsegale so imenovano leto 413,663.998 gld. vrednosti. Telegrami „Slovenskomu Narodu": Rim 4. aprila. „Diritto" kazoč na jasne in jednake izjave Kalnoky-ja in Mancini-ja de-mentuje jako odločno poročilo Reuter-jeve agenture o italijansko-avstrijsko-nemškej trozveznej pogodbi. Berolin 4. aprila. V narodnem gledališči nastal je opoludne ogenj in pogorelo je je gledališče z garderobo in vso vsebino popolnem. Uzrok požare še neznan. Državni zbor ukrenil je s 136 proti 135 glasom, da se predlog o povišanji carine za les izroči komisiji. Narodno-gospodarske stvari. Uzorni načrt k.metijskih stavb na Kranjskem. I. list b posebnim ozirom na Bohinj. Zložil E. Kramar. — Izdala c. kr. kmetijska družba za Kranjsko. 1883. Založnik Viljoni Frick na Dunaji. Cona f>0 kr. To je naslov knjižici, ki je te dni zagledala beli dan in katero bode vsak radostno pozdravil, ki se zanima za razvitek in napredek našega kmeta. G. Kramar poudarja v začetku svojega „Nacrta" veliko važnost primernega stanovanja za ljudi in živino, ter omenja, koliko boleznij in nesreč nastaja — Kako neki ? — Le počakajte — boste že izvedeli. Sočuvstva, ki nas vzdignejo od zemlje. Ne vznemirujte se, vi Se dobite peruti. — Ali ste jih že vi imeli? — Povedati vam moram . . . dozdaj še nesem letal. Asja se je zopet zamislila. Jaz sem se jej lahko poklonil. — Ali znate plesati? vprašala me je. — Znam, odgovoril sem jej malo v zadregi. — Tako pa pojdiva, pojdiva . . . Poprosila bom brata, da zaigra nama valček ... in midva si misliva, da so nama vzrantle peruti. Hitela je domov. Jaz hitel sem za njo — nekaj minut pozneje vrtela sva se Že v tesnej sobi po alad-kih glasovih valčka. Asja plesala je prekrasno in veselo. Nekaj mehkega, ženskega bilo je na njenem strogo deviškem obrazu. Dolgo je objemala moja roka njeni život, in poslušalo moje uho njeno naglo in gorko dihanje, dolgo blisketale so pred menoj njene temne, mirne, skoraj zaprte oči na bledem iu živem obrazu, po katerem so mahali njeni kodri. (Dalj« pri h.) VBled nezdravih, nečednih in zaduhlih stanovanj in hlevov. Živina stoji pri marsikaterem kmetu v temnih in umazanih prostorih, tiče v blatu in gnoji — in tedaj naj bi se dobro obnesla, naj bi dajala obilo mleka! . . . Zato je pač izvrstna misel, izdati uzorne načrte ter poučiti kmetovalca, kako naj pri zidanji uredi svoj dom ali pri popravljanji postopa, da se ogne mnogim po polnem nepraktičnim in celo škodljivim naredbam, ki jih nahajamo dandanes v obilici pri kmetskih dvorcih. G. Kramarjev naf rt nam kaže najprej kmetski dom, kakoršen se nubaja sedaj povsod na Kranjskem, posebno pa v Boh in j i — na kateri okraj se ta I. list posebno ozira. Pet jako lepih podob nam predstavlja poslopje starega kopita, ki stoji v istini v Bohinjski Bistrici; potem pa razlaga ob kratkem pogreške govejega hleva (ki ima združene vse napake, kar jih je sploh mogoče!), ovčjega, konjskega hleva in svinjaka; nadalje sirarnice, skednja in planinske koče — zraven povsodi poučevaje, kake morajo biti omenjene stavbe. Da se stvar ložje razume, udclani so v berilo primerni temeljni načrti in prizori, ki jasno ilustrirajo besede g. pisatelja (podobe VI., VII, VIII, IX., X.), konečno sta pri-dejana še dva večja lista, katerih prvi obsega „na-8Vft za zidanje večjih kmetijskih poslopij", drugi pa manjših. Na vsacem vidimo temeljni načrt pritličja, 1. nadstropja in prizor posameznih stavb. Kar nam posebno ugaja, so pridejani stroški za delo in materijal. Tu je povprek zračunjeno, koliko stane izkopavanje zemlje, če hočemo postaviti tak dvor, koliko delo zidarjevo, tesarjevo in streharjevo itd., — tako, da ne bode onemu, ki se bode ravnal po tem nami, treba zidati kar ntja v en dana gledć stroškov, kot se /godi po deželi tolikokrat. G. Kramar pravi konečno, da bi vsak župan moral imeti take uzorne načrte, po katerih bi se imel ravnati pri dovoljenji za zidanje novih poslopij, večjih prizidkov in poprav. Na ta način izginile bi sčasoma neukretno zidane stavbe starega kopita, ki jih izvr šujejo po deželi navadno zidarji, ki komaj za s*lo razumejo svoje rokodelstvo, o potrebi kmetijstva pa nemajo nikakoršnega pojma! Tem besedam moramo pač pritrditi in želeti je, da se uresničijo, čim prej, tem bolje za naše ljudstvo. Knjižica ima tudi nemšk tekst, ki se začenja od druge strani knjige, tuko, da v sredi s slo ven skim skupaj zadene; konečno naj mi bode dovoljeno omeniti, da so ilustracije priprosto-razumljivo, zraven pa jako lino in čisto, sedanjemu času dostojno izdelane, kar nas tembolj veseli, ker v naših knjigah redko ka] tacega nahajamo . . . kakor reeeno, nam vsebina in oblika nove knjižice izvrstno ugajate in zato jo toplo priporočamo občinstvu, želeč, da sledi temu 1. listu kmalu drug: Vi vat sequens! Š. Tujci: 4. aprila. Pri slonu: Konig z Dunaja. — Kraigher iz Postojne. — Brand z Dunaja. — Hochwind iz Trsta. — Švalje iz Kamnika. jD-cLTiS^slsza, "borza dne 5. aprila. (Izvirno telegrafično poroćilo.) Papirna renta.......... Srebrna renta .... ..... Zlata renta........ . . 5V0 marčna renta......... Akcije narodne banke....... Kreditne akcije...... . . London . ..... . Srebro ... ....... Napol. .......... C. kr. cekini. ...... . . Nemške marke ..... 4°/, državne srećke iz 1. 1854 250 gld. Državne srečke iz 1. 1864. 100 n 4°/0 avstr. zlata renta, davka prosta. . Ogrska zlata renta 6°/0...... 4.0/ n n n t /0 ..... . „ papirna renta 5°/0..... 5#/0 štajerske zemljišč, odvez, oblig. . . Dunava reg. srečke 5°/t . . 100 gld. Zemlj. obč. avstr. 4Va°/0 zlati zast. listi . Prior, oblig. Elizabeti ne zapad, železnice Pnor. oblig. Ferdinandove sev. železnice Kreditne srečke......100 gld. Rudolfove srečke.....10 „ Akcije anglo avstr. banke . . 120 „ Trammway-druSt. velj. 170 gld. a. v. 78 gld. 40 kr. 78 75 * 98 20 rt 93 • 20 rt 834 rt — n 318 Tt 50 rt 119 rt 55 n i> n TJ 47«/, rt n 5 n 64 rt 58 n 45 n 119 m 75 n 167 Tt 25 n 97 m 95 m 120 n 30 rt 90 rt 30 m 88 it 20 n 103 n — TI 113 n 75 rt 117 n 25 rt 100 n 50 m 105 n — n 170 n 75 rt — m — n 117 Ti 25 M 227 Ti — * Zahvala. Vsem smodnikom, prijateljem in znancem, ki so [so v petek 30. marca t. I. udeležili pogreba nam premile, ljubeznive in nepozabljive matere, gospe A, ISTE K A JUT Op izrekamo najiskrenejfio zahvalo. Rakek, dne. 31. marca 1883. (204) Žalujoči ostali. V najem ne daje za več let zavoljo bolezni Btrojarju Jarueja f111> ' ]»lt*u v ■ «1 ■ i I i h. 64. 12 i- njegova, v dobrem siauu m nahajajoča Znižana iintopnliia! V dvoranah prejšnjega strelišča le še nialn <»«sh TrelilsainslsisL historična izložba voščenih kipov. Na novo postavljeno: Marija Stuart in Elizabeta, plastična predočba z darilom odlikovane slike Ernest* Fontane. Žalostna usoda nesrečne kraljice škotske dala je že zgodovinarjem, pesnikom, podobarj.-m, slikarjem in godbenikom najhvaležnejše gradivo v razvirjo njihovo nadarjenosti in uma V pesništvu dospel je Friderik Schiller s bvojo Marijo Stuart do vrhunca dosegljivega; in to izvrstno delo velikega nemSkega pesnika vzel Bi je slavni italijanski slikar Fontana za vzorec. Slika predučuje 4. nastop JU. dejanja, najbolj efektni prizor cele drame: kako namreč Elizabeta, obdana s svojim dvornim spremstvom, srečajoč Marijo Stuart v parku Fortering-skem, oholo in b preziranjem odbija prošnjo nesrečne Marije; ta izborni trenutek, v katerem se jasno razodeva veliki razloček v značaji obeh nasprotnic, povzel je genijalni slikar z vso svojo spretnostjo ter nam ga predočit. Odprto jo ob nedeljah od 9. ure zjutraj do 9. ure zvečer; ob delavnikih od 2. ure popoludne do 9. uro zvečer. Usto p nI na za> osobo 20 kr. Vojaki do narednika in otroci plačajo na pol. Z odličnim spoštovanjem (126—10) T^. Veltee. Trgovina sukna, platna i rublja 91. Bastaic-a a Zagrebu treba za prvo mjesto jednog pomočnika, koji je dobar proda valeč, a viešt u govoru i pismu, slovenskom i njemačkom jeziku. (185_3) prostovoljno in z ugodnimi pogoji. Ta strojnica obsega: delavnico z vbo potrebno opravo, orodjem in v njo napeljano vodo; potem prostorno sobo za priravnanjc usnja s tremi mizami od trdega lena in jedno kamenito, velik uzidan kotel itd. itd. v pritličji jo velik prostor za oaušivanje kož, ravno tako tudi pod krovom, zraven tega pa še jedna soba, v katerej lahko stanujejo tri osobe. Najeti hoteći naj se obrnejo do strojarja Jarneja Filipiea, ali pa do oskrbnika njega zapuščine, gospoda Kaluiuuda Karliiiger-Ja v Idriji. (194—2) Salicilna ustna voda, aromatična, vplivu oživljajoče, zapreci pokončanje zob in odpravi slab duh iz ust. 1 steklenica 50 kr. Salicilni zobni prašek, splošno priljubljen, vpliva zelo oživljajoče in napravi zobe blesteče bele, a 30 kr. lM^ Najnovejše spričalo. ^g! Vaše blagorodje! Mnogo let vporubljaiu Vašo sultelluo UHtno vođo in NK.it'Jlui zobni p ras«'U z izvrstnim vspehom in priporočati ja morem vsakemu najtopleje. Pobljite zopet od vsakega 3 steklenice. Spoštovanjem (39—7) -A_zxt©n. Slsuiria,, župnik. Vsa navedena sredstva ima vodno frisna v zalogi in jih razpoSilja proti pustnemu povzetju lekarna ,,pri samorogu" v Ljubljani, Mcatnl tr«r st. 4. Denarna obrtnijska pomoćna družba. Redni 27. občni zbor denarnega obrtnijskega ponosnega društva, uknjiženoga tovarištva z omejeno zavezo, bode v »ledoljo 8. a i>i-ilsi l£5iS:$ dopoludue ob 11. uri v veliki mestni dvorani. Gewerblicher Aushilfskassen-Verein. Die 27. orflentliche Generalmsamlio dt'B groirfalichiii knilfskassen-Tereines, registrirte Oenossenschaft mit besehrankter Haftung, findet Soiiiiliio- den S. April 1883 Vormittajr um 11. Mirim grossen stadt. Rathhaus-Saale statt. Dnevni red: 1. Letno sporočilo in računski sklep za 1. 1882. 2. Poročilo v zadnjem občnem zboru izvoljenega odbora za pregled ratu nov. 3. Volitev 5 udov v ravnateljstvo za tri leta. 4. Volitev odbora za pregledovanje računov leta 1883. (§. 15. pravil.) 5. Posamezni nasveti udov. Ravnateljstvo obrtnijsko-poinočnega društva, upisanega tovarištva z omejeno zavezo, v Ljubljani: .1. HI. Horak, vodja. Tagesordnung: 1. Jahresbericht umi Rechnunuslegung pro 1882. 2. Bericht i€8 in d*>r letzten Guneralversammlung gewiihlten Re-visions-Ausschusses. 3. Erganzungsvvahl von 5 Mitgliedern des Vorstandes. 4. Wuhl einea R^visions Ausachusses zur Priitung der Jahres-rechnung pro 1883. (§. 15. der Slatuten.) 5. Allfallige besondere Antiiige d<:ac>r»<^Vi' v lzdutelj in odgovorni urednik Makso Ar m it. Lastnina in tisk „Narodne tiskarne". 795274