STANEŽIČE: Pri Jakcovih hranijo originalni izvod Prešernovih Poezij
45
Staro oguljeno knjižico držim v rokah. Vezava je že popustila in le tanka vrvica drži liste skupaj. Nas-lovnice ni več, na srečo pa zgornji del prve strani izpričuje, da gre za Poezije doktorja Franceta Prešerna. Spodaj pa je, prav tam kjer je bilo odtisnjeno leto izida list že razpadel. Toda tisti, ki pozna nesmrtno delo našega pesnika prav dobro ve, da bi tam lahko prebral letnico 1847.
Mesto, kjer se nahaja opisani izvod Prešernovih pesmi pa ni morda pomembna slovenska usta-nova, knjižnica ali muzej, niti zasebno stanovanje katerega od mnogih zbiralcev umetnin in starin. Stara vaška hiša je to, pod katere streho hranijo, zdaj že stošritideset-letno, knjižico Prešernovih Poezij. V Stanežičh »pri Jakcu«, kakor se reče po domače.
Ko je Ribičevega Franceta iz Vrbe na Gorenjskem »uka žeja« popeljala v svet je bil star komaj sedem let. Takrat se je verjetno prvič peljal mimo Stanežič, srednje velike vasi z baročno cerkvico ter sedemintride-setimi hišami, ki so stiskale ob gozdu, nedaleč od velike cesarske ceste. Takrat verjetno še v sanjah ni mogel slutiti, da bo ta vas nekoč hra-nila sadove njegovega pesniškega dela.
Hiša s številko sedemnajst je bila svojčas le ena izmed poslopij boga-tega Malijevega grunta. V njej so v glavnem stanovali gostači 'n po zadnjem od njih je dobila domače ime »pri Matevžu«. Tik pred začet-kom tega stoletja pa jo je kupila Marija Srklep, potem ko se je omo-žila s Stanežičanom Jakobom Igli-čarjem. Ta je bil mizar in si je na novem domu uredil samostojno delavnico. Odslej se je hiša imeno-vala po njem in to ime ohranila še do danes. Kako so Prešernove Poezije zašle vanjo je veliko vprašanje na katero nikoli ne bomo izvedeli odgo-vora. Le domnevamo lahko. Vseka-kor pa sta imeli pri lem najbrž odlo-čilno vlogo dve ženski. Najprej omenjena Marija škrlep, ki bi ute-gnila Poezije prinesti iz svojega rod-nega kraja, nato pa Ivanka Mrak, ki se je k Jakcu primožila leta 1935, ko je vzela Marijinega sina Franca. Ivanka je bila soseda Jakcovih, doma pa se je reklo »pri Cergolu«. Če Ivanka Prešernovih pesmi ni pri-nesla k Jakcu, pa ji gre vendarle zasluga da so se ohranile do danes, ko sd v lasti njenih potomcev.
Vsi, ki si knjige izposojate v knjiž-nicah, prav dobro veste, da je včasih v njih vse polno opomb z navadnimi ali kemičnimi svinčniki. Take pripise, ki večinoma izpričujejo nekulturo izposojevalcev najdemo tudi v sta-nežiškem izvodu Prešernovih Po-ezij. Vendar gre tu za čisto nekaj drugega.     Nikakršnih     kvantaških
opomb ni v njih, kakršne nas danda-nes spravljajo v slabo voljo, pač pa le pripisi, ki izpričujejo, kako so se preprosti vaški prebivalci v začetku tega stoletja ali že prej, vživljali v vsebino Prešernovih pesmi. Ko nam pesnik opisuje kako se Ostrovrhar odloči za temperamentno Lejlo je nekdo dopisal - Živela v zakonu. In ko Prešeren pesem zaključi z Roza-mundinim. odhodom v samostan si nepoznani bralec ni mogel kaj, da ne bi opomnil - Tako se zgodi s prev-zetnim dekletom. Takih cvetk je še več. Sonetnemu vencu je dodana opomba - Nesrečen človek, ki živi samo za ta svet, pri Sonetih Ijubezni pa piše - Slepa Ijubezen, velika grenkost. Poezije se zaključijo s Krstom pri Savici in po zadnji kitici sledi zapis — Žalibog da jo je že konec te pomenljive pesmi.
Vse opombe v stanežiških Poezi-jah dr. Franceta Prešerna so napi-sane s svinčnikom in z lepo pravo-pisno pisavo. Lahko bi jih preprosto poradirali in o njih ne bi ostalo ne duha, ne sluha. Toda s tem bi uničili preprosto reakcijo Ijudi, ki so jim Pre-šernove pesmi prišle bolj do živega
kakor nam, ki smo danes navajeni že na vse mogoče pesniške umot-vore. Poleg tega pa je v stanežiškem izvodu še nekaj česar pa dandanes ni več (toliko). Namreč podpisi bral-cev ali morda tudi lastnika zbirke. Prav s pomočjo teh imen lahko skle-pamo na obe poti ki si jih zamišljamo v zvezi s »prihodom« Prešernovih poezij v Jakcovo hišo. Podpisani bralci so, kot smo ugotovili s primer-janjem matičnih knjig doma, tako iz Stanežič, kot tudi iz Mengeškega konca. Eden izmed stanežiških bral-cev je zapisal tudi letnico 1912 in tako vemo, da so tega leta Poezije že bile v tej vasi, za mengeške bralce pa ne vemo - morda so pesmi brali ko je bila Marija še v rojstnem kraju ali pa je pozneje že kot Stanežičanka Poezije posojala svojim domačim in bivšim znancem iz Mengša.
Ob vsem zapisanem pa je treba dodati še pomemben podatek. Pre-šernove poezije so izšle leta 1847 ter bile prodane do leta 1865. Niti Marija Sklep niti Ivanka Mrak, jih torej nista mogle kupiti, kajti obe sta bili rojeni po tem letu. Lahko sta ju le
dobili v dar ali podedovali. Ko je bil torej njihov prvotni lastnik? Tudi pri tem vprašanaju tavamo v temi, a nam k njegovi razrešitvi nekaj malega pomagajo tudi Poezije same. Prešeren je namreč dal natis-niti 1200 izvodov Poezij: 1050 za trg ter 150 za svoje prijatelje. Razlika med prvimi in drugimi je v akrostihu Sonetnega venca. Kot vemo je ta posvečen Primicovi Juliji in tako je v njem tudi zapisano. Toda samo ko je prvič izšel v časopisni izdaji. Ko pa je Prešeren pripravljal Poezije za natis je verze nekoliko premenjal, kajti Julija je bila takrat že poročena in mati petih otrok zato je s svojo poezijo ni želel več vznemirjati. Akrostih se je spričo zamenjanega reda verzov zabrisal in tako je 1050 izvodov Poezij objavljalo njegovo novo podobo. Le v 150 knjižicah je dal Prešeren - proti vsem cenzur-nim predpisom - natisniti Sonetni venec tak, kakršnega si je leta 1834 zamislil, kakršen je bil takrat tudi objavljen in ki je jasno nakazoval komu je bil namenjen. In zdaj smo spet pri stanežiškem izvodu Poezij. Namesto PRIMICOVI JULIJI naj-demo akrostih SRIMICJVISZLJI. Prvotni lastnik Poezij, kdorkoli je že bil torej ni spadal med tiste Prešer-nove znance in prijatelje, katerim, je pesnik podarjal redke izvode svojih Poezij. Bil je le eden izmed tistih ki je Poezije kupil v knjigarni. To pa je tudi vse kar vemo o njem. Razen tega seveda da občudujemo nje-govo pozornost do Prešernove poe-zije.
Ce bi France Prešeren danes pri Jakcu v Stanežičah videl izvod svo-jih Poezij bi mu bilo brez dvoma lepo pri srcu. Čudil bi se oguljenosti drobne knjižice, ki se ji pozna da je dolga leta romala iz rok v roke. Nas-mehnil bi se ob skromnih pripom-bah, ki so jih van/o zapisovale rake delavcev in kmetov. Zamislil bi se ob dejstvu da je do svoje smrti prodal le triintrideset izvodov svojih Poezij in še te so v glavnem pokupili izobra-ženci v Ljubljani in Kranju, zdaj pa že vsak šolar premore kak njihov ponatis v neki skromni vasi pa še vedno skrbno hranijo originalno izdajo iz leta 1847.
Če je ob branju tega zapisa kakega zbiralca popadla želja da bi odkupil stanežiški izvod Prešernovih Poezij (ki so tudi sicer precejšnja redkost) naj se ne trudi. S svojo oguljeno zunanjostjo, počečkanimi stranmi, in manjkajočimi listi, denarno niso kaj dosli vredne. Pomenijo pa neizmerno duhovno in kulturno bogastvo Jakcove hiše v Stanežičah, ter ostalih prebivalcev te vasi. Zdaj tudi vemo da ima nji-hova donašnja prizadevnost na področju kulture globoke korenine. ANDREJ MRAK