346 ■ Proteus 83/8 • April 2021 347Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine • Nobelove nagrade za leto 2020Nobelove nagrade za leto 2020 • Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine Nobelovo nagrado iz fiziologije ali medici- ne so 10. decembra leta 2020 podelili trem znanstvenikom za odkritje virusa hepatitisa C. Nagrajenci so Harvey J. Alter, razisko- valec na ameriškem Nacionalnem inštitutu za zdravje, Michael Houghton, raziskovalec na kanadski Univerzi v Alberti, in Charles M. Rice, raziskovalec na ameriški Univerzi Rockefeller. Alter je leta 1975 dokazal, da kronični hepatitis, povezan s transfuzijami krvi, poleg virusa hepatitisa B povzroča tudi neznani virusni povzročitelj, ki ga je poime- noval virus hepatitisa ne-A, ne-B. Hough- ton s sodelavci je leta 1989 s kloniranjem prvi določil nukleotidno zaporedje virusa, ga poimenoval virus hepatitisa C ter razvil prvi test za dokazovanje protiteles proti te- mu virusu. Rice s sodelavci je leta 1997 s poskusi na opicah dokončno dokazal, da vi- rus hepatitisa C povzroča akutni in kronični hepatitis C, ter leta 2005 prvi vzgojil virus v celični kulturi. S tem so skupaj pomemb- no prispevali k boju proti hepatitisu C, ki se najpogosteje prenaša s krvjo, in tako po- magali rešiti milijone življenj. Za razliko od velike večine Nobelovih nagrajencev so omenjeni dobitniki nagrade raziskovali sko- rajda neodvisno, zato bodo njihovi prispevki k Nobelovi nagradi predstavljeni posamično in v kronološkem zaporedju. Virusni hepatitis Vnetje jetrnih celic, tako imenovani hepati- tis (skovanka grških besed za jetra in vne- tje), pogosto povzročajo virusne okužbe, pa tudi čezmerno uživanje alkohola, različni to- ksini in avtoimunske bolezni. Poznamo pri- marne in sekundarne povzročitelje virusnega hepatitisa. Med primarne povzročitelje šte- jemo pet virusov hepatitisa, poimenovanih s črkami od A do E. V štiridesetih letih 20. stoletja so opredelili dve obliki nalezljivega hepatitisa. Prva oblika, ki jo povzročata vi- rusa hepatitisa A in E, se prenaša predvsem z okuženo vodo ali hrano. V splošnem ima manjši dolgoročni vpliv na zdravje bolnika, saj poteka skoraj izključno kot akutni hepa- titis. Druga oblika se prenaša s krvjo in te- lesnimi tekočinami (parenteralno) in pomeni veliko bolj resno grožnjo za bolnika, saj lah- ko vodi v kronično obliko z napredovanjem v cirozo in rak jeter, običajno nekaj desetle- tij po okužbi. Gre za zelo zahrbtno obliko hepatitisa, saj so lahko posamezniki okuženi in na videz zdravi več let pred pojavom re- snih zapletov in bolezni. Parenteralno pre- neseni virusni hepatitis (povzročajo ga virusi hepatitisa B, C in D) povezujemo z znatno obolevnostjo in smrtnostjo, saj je vzrok za več kot milijon smrti na leto po vsem sve- tu. S tem se virusni hepatitis lahko kosa z okužbo s HIV, tuberkulozo in malarijo. Na- vedene štiri bolezni so trenutno najpomemb- nejše nalezljive bolezni na svetu. Od odkritja povzročitelja do izkoreninjenja hepatitisa C v manj kot petdesetih letih? Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine za leto 2020 Mario Poljak, Maja M. Lunar Harvey J. Alter Rodil se je leta 1935 v New Yorku. Študij medicine je končal na Univerzi v Rochesterju. Specializacijo iz interne medicine je opravljal v bolnišnici Strong Memorial v Seattlu. Leta 1961 se je kot klinični sodelavec priključil ameriškemu Nacionalnemu inštitutu za zdravje (NIH). Več let je deloval na Univerzi v Georgetownu, leta 1969 pa se je vrnil na Nacionalni inštitut za zdravje kot raziskovalec na Oddelku za transfuzijsko medicino. Michael Houghton Rodil se je leta 1949 v Veliki Britaniji. Doktoriral je leta 1977 na King‘s College London. Priključil se je G. D. Searle & Company. Leta 1982 se je zaposlil v podjetju Chiron Corporation v Emeryvilleu v Kaliforniji. Leta 2010 je prestopil na kanadsko Univerzo v Alberti, kjer je profesor virologije in direktor inštituta Li Ka Shing Applied Virology. Charles M. Rice Rodil se je leta 1952 v Sacramentu. Doktoriral je leta 1981 na Kalifornij- skem inštitutu za tehnologijo in tam od leta 1981 do leta 1985 opravljal podoktorski študij. Raziskovalno skupino je ustanovil leta 1986 na medicinski fakulteti Univerze v Wa- shingtonu v St. Louisu in leta 1995 pridobil naziv rednega profesorja. Od leta 2001 je profesor na Univerzi Rockefeller v New Yorku. V letih od 2001 do 2018 je znanstveni in iz- vršilni direktor Centra za raziskave hepatitisa C na Univerzi Rockefeller, kjer še vedno deluje. Poznamo dve glavni obliki hepatitisa. Prva je akutna bolezen, povzročata jo virusa hepatitisa A in E, ki se prenašata predvsem z okuženo vodo in hrano. Drugo obliko bolezni povzročajo virus hepatitisa B (Nobelova nagrada za leto 1976), virus hepatitisa C (Nobelova nagrada za leto 2020) in virus hepatitisa D, ki se prenašajo predvsem s krvjo in telesnimi tekočinami, ter pogosto vodi v kronično bolezen, ki lahko napreduje v cirozo in rak jeter. Prirejeno (M. M. L.) po: http://www.nobelprize.org/prizes/medicine/2020/press-release. 346 ■ Proteus 83/8 • April 2021 347Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine • Nobelove nagrade za leto 2020Nobelove nagrade za leto 2020 • Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine Nobelovo nagrado iz fiziologije ali medici- ne so 10. decembra leta 2020 podelili trem znanstvenikom za odkritje virusa hepatitisa C. Nagrajenci so Harvey J. Alter, razisko- valec na ameriškem Nacionalnem inštitutu za zdravje, Michael Houghton, raziskovalec na kanadski Univerzi v Alberti, in Charles M. Rice, raziskovalec na ameriški Univerzi Rockefeller. Alter je leta 1975 dokazal, da kronični hepatitis, povezan s transfuzijami krvi, poleg virusa hepatitisa B povzroča tudi neznani virusni povzročitelj, ki ga je poime- noval virus hepatitisa ne-A, ne-B. Hough- ton s sodelavci je leta 1989 s kloniranjem prvi določil nukleotidno zaporedje virusa, ga poimenoval virus hepatitisa C ter razvil prvi test za dokazovanje protiteles proti te- mu virusu. Rice s sodelavci je leta 1997 s poskusi na opicah dokončno dokazal, da vi- rus hepatitisa C povzroča akutni in kronični hepatitis C, ter leta 2005 prvi vzgojil virus v celični kulturi. S tem so skupaj pomemb- no prispevali k boju proti hepatitisu C, ki se najpogosteje prenaša s krvjo, in tako po- magali rešiti milijone življenj. Za razliko od velike večine Nobelovih nagrajencev so omenjeni dobitniki nagrade raziskovali sko- rajda neodvisno, zato bodo njihovi prispevki k Nobelovi nagradi predstavljeni posamično in v kronološkem zaporedju. Virusni hepatitis Vnetje jetrnih celic, tako imenovani hepati- tis (skovanka grških besed za jetra in vne- tje), pogosto povzročajo virusne okužbe, pa tudi čezmerno uživanje alkohola, različni to- ksini in avtoimunske bolezni. Poznamo pri- marne in sekundarne povzročitelje virusnega hepatitisa. Med primarne povzročitelje šte- jemo pet virusov hepatitisa, poimenovanih s črkami od A do E. V štiridesetih letih 20. stoletja so opredelili dve obliki nalezljivega hepatitisa. Prva oblika, ki jo povzročata vi- rusa hepatitisa A in E, se prenaša predvsem z okuženo vodo ali hrano. V splošnem ima manjši dolgoročni vpliv na zdravje bolnika, saj poteka skoraj izključno kot akutni hepa- titis. Druga oblika se prenaša s krvjo in te- lesnimi tekočinami (parenteralno) in pomeni veliko bolj resno grožnjo za bolnika, saj lah- ko vodi v kronično obliko z napredovanjem v cirozo in rak jeter, običajno nekaj desetle- tij po okužbi. Gre za zelo zahrbtno obliko hepatitisa, saj so lahko posamezniki okuženi in na videz zdravi več let pred pojavom re- snih zapletov in bolezni. Parenteralno pre- neseni virusni hepatitis (povzročajo ga virusi hepatitisa B, C in D) povezujemo z znatno obolevnostjo in smrtnostjo, saj je vzrok za več kot milijon smrti na leto po vsem sve- tu. S tem se virusni hepatitis lahko kosa z okužbo s HIV, tuberkulozo in malarijo. Na- vedene štiri bolezni so trenutno najpomemb- nejše nalezljive bolezni na svetu. Od odkritja povzročitelja do izkoreninjenja hepatitisa C v manj kot petdesetih letih? Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine za leto 2020 Mario Poljak, Maja M. Lunar Harvey J. Alter Rodil se je leta 1935 v New Yorku. Študij medicine je končal na Univerzi v Rochesterju. Specializacijo iz interne medicine je opravljal v bolnišnici Strong Memorial v Seattlu. Leta 1961 se je kot klinični sodelavec priključil ameriškemu Nacionalnemu inštitutu za zdravje (NIH). Več let je deloval na Univerzi v Georgetownu, leta 1969 pa se je vrnil na Nacionalni inštitut za zdravje kot raziskovalec na Oddelku za transfuzijsko medicino. Michael Houghton Rodil se je leta 1949 v Veliki Britaniji. Doktoriral je leta 1977 na King‘s College London. Priključil se je G. D. Searle & Company. Leta 1982 se je zaposlil v podjetju Chiron Corporation v Emeryvilleu v Kaliforniji. Leta 2010 je prestopil na kanadsko Univerzo v Alberti, kjer je profesor virologije in direktor inštituta Li Ka Shing Applied Virology. Charles M. Rice Rodil se je leta 1952 v Sacramentu. Doktoriral je leta 1981 na Kalifornij- skem inštitutu za tehnologijo in tam od leta 1981 do leta 1985 opravljal podoktorski študij. Raziskovalno skupino je ustanovil leta 1986 na medicinski fakulteti Univerze v Wa- shingtonu v St. Louisu in leta 1995 pridobil naziv rednega profesorja. Od leta 2001 je profesor na Univerzi Rockefeller v New Yorku. V letih od 2001 do 2018 je znanstveni in iz- vršilni direktor Centra za raziskave hepatitisa C na Univerzi Rockefeller, kjer še vedno deluje. Poznamo dve glavni obliki hepatitisa. Prva je akutna bolezen, povzročata jo virusa hepatitisa A in E, ki se prenašata predvsem z okuženo vodo in hrano. Drugo obliko bolezni povzročajo virus hepatitisa B (Nobelova nagrada za leto 1976), virus hepatitisa C (Nobelova nagrada za leto 2020) in virus hepatitisa D, ki se prenašajo predvsem s krvjo in telesnimi tekočinami, ter pogosto vodi v kronično bolezen, ki lahko napreduje v cirozo in rak jeter. Prirejeno (M. M. L.) po: http://www.nobelprize.org/prizes/medicine/2020/press-release. 348 ■ Proteus 83/8 • April 2021 349Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine • Nobelove nagrade za leto 2020Nobelove nagrade za leto 2020 • Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da trenutno po vsem svetu živi več kot 70 milijonov ljudi s kroničnim hepatitisom C. Če hepatitisa C ne prepoznamo in ne zdra- vimo, lahko povzroči cirozo in rak jeter. Harvey J. Alter: Kronični hepatitis, povezan s transfuzijami krvi, poleg virusa hepatitisa B povzroča tudi neznani virusni povzročitelj Za uspešen boj proti vsaki nalezljivi bo- lezni je v prvem koraku treba prepoznati povzročitelja okužbe. Harvey J. Alter je več kot pol stoletja deloval na ameriškem Naci- onalnem inštitutu za zdravje in v tem času sodeloval pri odkritju vseh petih virusov he- patitisa (A-E). Njegova raziskovalna pot se je začela v času, ko je transfuzija krvi bila dokaj nevaren medicinski postopek, saj je v Združenih državah Amerike vsak tretji prejemnik transfuzije razvil virusni hepati- tis. V šestdesetih letih 20. stoletja je skupaj z Baruchom Blumbergom odkril značilno površinsko beljakovino virusa hepatitisa B in tako ključno prispeval k odkritju prvega povzročitelja parenteralne oblike virusnega hepatitisa. To odkritje je botrovalo k razvoju diagnostičnih testov za hepatitis B in cepiva proti hepatitisu B. Blumbergu so za odkritje virusa hepatitisa B leta 1976 podelili No- belovo nagrado iz f iziologije ali medicine, medtem ko je bil Alter iz neznanih razlogov prezrt. Učinkovito cepivo proti hepatitisu B je sku- paj s testi, razvitimi za presejalno testiranje darovane krvi na virus hepatitisa B, po- membno pripomoglo k zmanjšanju števila primerov hepatitisa pri prejemnikih trans- fuzije krvi in krvnih pripravkov, vendar so Alter in sodelavci pokazali, da še vedno obstaja veliko število primerov, ki jih ni mogoče povezati z virusom hepatitisa B. V tem obdobju so razvili tudi teste za določa- nje okužbe z virusom hepatitisa A, vendar ta virus ni bil prepoznan kot povzročitelj nepojasnjenih primerov hepatitisa pri preje- mnikih transfuzije krvi. Skrb vzbujajoče je bilo, da je pri znatnem številu prejemnikov transfuzije prišlo do razvoja kroničnega he- patitisa zaradi tega neznanega povzročitelja. Alter in sodelavci so uspeli pokazati, da s krvjo, ki so jo odvzeli tem bolnikom s he- patitisom, lahko okužimo šimpanze, edine živali, ki so poleg ljudi dovzetne za okuž- bo. Nadaljnje raziskave so pokazale, da ima neznani povzročitelj lastnosti, značilne za viruse. Alterjev metodološko izjemno na- tančni in dolgoletni pristop je leta 1975 pri- peljal do popolne klinične in epidemiološke opredelitve nove oblike kroničnega virusne- ga hepatitisa. Skrivnostna bolezen je postala znana kot hepatitis ne-A, ne-B. Michael Houghton: Kloniranje virusa hepatitisa C ter določitev njegovega nukleotidnega zaporedja Prepoznava virusa hepatitisa ne-A, ne-B je postala velik raziskovalni izziv, vendar so bili vsi več kot desetletje trajajoči klasič- ni poskusi, da bi izolirali virus na celičnih kulturah, neuspešni. Michael Houghton, ki je takrat delal za farmacevtsko druž- bo Chiron, se je z neznanim virusom začel ukvarjati leta 1982. S sodelavci so se na vse pretege trudili, a zaman iskali virusne belja- kovine v krvi, virus je bilo nemogoče gojiti na celičnih kulturah in pod elektronskim mikroskopom ga ni bilo mogoče opaziti. Nazadnje so se odločili za popolnoma nov raziskovalni pristop. Z uporabo naključnih oligonukleotidnih začetnikov so najprej iz nukleinskih kislin, ki so jih našli v krvi okuženega šimpanza, ustvarili zbirko krat- kih odsekov zaporedij deoksiribonukleinske kisline (DNA), tako imenovano knjižnico cDNA. Večina teh nukleotidnih zaporedij je sicer pripadala genomu gostitelja šimpanza, vendar so raziskovalci predvidevali, da bi vsaj nekaj teh zaporedij moralo pripadati neznanemu virusu. Vse delčke nukleinskih kislin, ki so jih pridobili iz okuženih živali, so nato klonirali v bakterije, bakterije pa so izdelale beljakovine na podlagi teh nukleo- tidnih zaporedij. Raziskovalci so domnevali, da so v krvi, odvzeti bolnikom s hepatiti- som ne-A, ne-B, prisotna protitelesa proti neznanemu virusu. Zato so vse pridobljene beljakovine izpostavili serumom teh bolni- kov in iskali komplekse antigen-protitelo. Po obsežnem iskanju, ki je trajalo več let, in milijonu pregledanih klonov je razisko- valcem le uspelo najti en pozitiven klon in s tem delček nukleinske kisline virusa hepa- titisa ne-A, ne-B. Houghton in sodelavci so dognanja objavili leta 1989. Prisotnost spe- cifičnih protiteles pri bolnikih s kroničnim hepatitisom je potrdila, da gre za do sedaj neznanega povzročitelja virusnega hepatiti- sa. Specifičnost razvitega serološkega testa, ki so za antigen uporabljali odkriti delec vi- rusne beljakovine, so dokončno preverili na Alterjevi zbirki vzorcev serumov, odvzetih bolnikom s potransfuzijskim hepatitisom. Pri veliki večini bolnikov s hepatitisom ne- -A, ne-B so v vzorcih po prejeti transfuzi- ji krvi dokazali specifična protitelesa proti novem povzročitelju, medtem ko protiteles v vzorcih teh bolnikov pred transfuzijo ni bilo. Prav tako protiteles niso zaznali pri bolnikih z drugimi oblikami hepatitisa. Za veliko večino bolnikov s hepatitisom ne-A, ne-B so uspeli pokazati, da so v preteklosti prejeli vsaj eno enoto transfundirane krvi, v kateri so tudi dokazali prisotnost protiteles proti novem povzročitelju. Tako so hepatitis ne-A, ne-B končno preimenovali v virus he- patitisa C (HCV). Nadaljnje raziskave Ho- ughtonove skupine so pokazale, da odkriti klon pripada virusu s pozitivnopolarnim genomom RNA iz družine Flaviviridae. Vi- rus hepatitisa C je bil prvi mikroorganizem s patentiranim nukleotidnim zaporedjem ge- noma. Charles M. Rice: Dokončni dokaz, da virus hepatitisa C povzroča akutni in kronični hepatitis Odkritje virusa hepatitisa C je bilo ključ- nega pomena, vendar je manjkal še zadnji košček v sestavljanki: ali lahko novoodkriti virus samostojno povzroči akutni in kro- nični hepatitis? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, so morali raziskovalci ugoto- viti, ali se klonirani virus lahko pomnožuje in povzroči bolezen, vendar se virus še kar ni želel pomnoževati na celičnih kulturah. Charles M. Rice, raziskovalec na Univerzi v Washingtonu v St. Louisu, se je spraše- val, ali morda raziskovalci v poskusih ne uporabljajo virusa s pravilnim nukleotidnim zaporedjem genoma. Rice je opazil, da na Povzetek odkritij, povezanih z Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za leto 2020. Dolgoletne metodološke raziskave Harveyja J. Alterja s transfuzijo povezanega hepatitisa so pokazale, da je neznani virus pogost povzročitelj kroničnega hepatitisa. Michael Houghton je ubral novo strategijo za odkrivanje zaporedja genoma novega virusa, ki so ga poimenovali virus hepatitisa C. Charles M. Rice je pridobil še zadnji raziskovalni dokaz, da virus hepatitisa C povzroča hepatitis. Prirejeno (M. M. L.) po: http://www. nobelprize.org/prizes/medicine/2020/press-release. 348 ■ Proteus 83/8 • April 2021 349Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine • Nobelove nagrade za leto 2020Nobelove nagrade za leto 2020 • Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da trenutno po vsem svetu živi več kot 70 milijonov ljudi s kroničnim hepatitisom C. Če hepatitisa C ne prepoznamo in ne zdra- vimo, lahko povzroči cirozo in rak jeter. Harvey J. Alter: Kronični hepatitis, povezan s transfuzijami krvi, poleg virusa hepatitisa B povzroča tudi neznani virusni povzročitelj Za uspešen boj proti vsaki nalezljivi bo- lezni je v prvem koraku treba prepoznati povzročitelja okužbe. Harvey J. Alter je več kot pol stoletja deloval na ameriškem Naci- onalnem inštitutu za zdravje in v tem času sodeloval pri odkritju vseh petih virusov he- patitisa (A-E). Njegova raziskovalna pot se je začela v času, ko je transfuzija krvi bila dokaj nevaren medicinski postopek, saj je v Združenih državah Amerike vsak tretji prejemnik transfuzije razvil virusni hepati- tis. V šestdesetih letih 20. stoletja je skupaj z Baruchom Blumbergom odkril značilno površinsko beljakovino virusa hepatitisa B in tako ključno prispeval k odkritju prvega povzročitelja parenteralne oblike virusnega hepatitisa. To odkritje je botrovalo k razvoju diagnostičnih testov za hepatitis B in cepiva proti hepatitisu B. Blumbergu so za odkritje virusa hepatitisa B leta 1976 podelili No- belovo nagrado iz f iziologije ali medicine, medtem ko je bil Alter iz neznanih razlogov prezrt. Učinkovito cepivo proti hepatitisu B je sku- paj s testi, razvitimi za presejalno testiranje darovane krvi na virus hepatitisa B, po- membno pripomoglo k zmanjšanju števila primerov hepatitisa pri prejemnikih trans- fuzije krvi in krvnih pripravkov, vendar so Alter in sodelavci pokazali, da še vedno obstaja veliko število primerov, ki jih ni mogoče povezati z virusom hepatitisa B. V tem obdobju so razvili tudi teste za določa- nje okužbe z virusom hepatitisa A, vendar ta virus ni bil prepoznan kot povzročitelj nepojasnjenih primerov hepatitisa pri preje- mnikih transfuzije krvi. Skrb vzbujajoče je bilo, da je pri znatnem številu prejemnikov transfuzije prišlo do razvoja kroničnega he- patitisa zaradi tega neznanega povzročitelja. Alter in sodelavci so uspeli pokazati, da s krvjo, ki so jo odvzeli tem bolnikom s he- patitisom, lahko okužimo šimpanze, edine živali, ki so poleg ljudi dovzetne za okuž- bo. Nadaljnje raziskave so pokazale, da ima neznani povzročitelj lastnosti, značilne za viruse. Alterjev metodološko izjemno na- tančni in dolgoletni pristop je leta 1975 pri- peljal do popolne klinične in epidemiološke opredelitve nove oblike kroničnega virusne- ga hepatitisa. Skrivnostna bolezen je postala znana kot hepatitis ne-A, ne-B. Michael Houghton: Kloniranje virusa hepatitisa C ter določitev njegovega nukleotidnega zaporedja Prepoznava virusa hepatitisa ne-A, ne-B je postala velik raziskovalni izziv, vendar so bili vsi več kot desetletje trajajoči klasič- ni poskusi, da bi izolirali virus na celičnih kulturah, neuspešni. Michael Houghton, ki je takrat delal za farmacevtsko druž- bo Chiron, se je z neznanim virusom začel ukvarjati leta 1982. S sodelavci so se na vse pretege trudili, a zaman iskali virusne belja- kovine v krvi, virus je bilo nemogoče gojiti na celičnih kulturah in pod elektronskim mikroskopom ga ni bilo mogoče opaziti. Nazadnje so se odločili za popolnoma nov raziskovalni pristop. Z uporabo naključnih oligonukleotidnih začetnikov so najprej iz nukleinskih kislin, ki so jih našli v krvi okuženega šimpanza, ustvarili zbirko krat- kih odsekov zaporedij deoksiribonukleinske kisline (DNA), tako imenovano knjižnico cDNA. Večina teh nukleotidnih zaporedij je sicer pripadala genomu gostitelja šimpanza, vendar so raziskovalci predvidevali, da bi vsaj nekaj teh zaporedij moralo pripadati neznanemu virusu. Vse delčke nukleinskih kislin, ki so jih pridobili iz okuženih živali, so nato klonirali v bakterije, bakterije pa so izdelale beljakovine na podlagi teh nukleo- tidnih zaporedij. Raziskovalci so domnevali, da so v krvi, odvzeti bolnikom s hepatiti- som ne-A, ne-B, prisotna protitelesa proti neznanemu virusu. Zato so vse pridobljene beljakovine izpostavili serumom teh bolni- kov in iskali komplekse antigen-protitelo. Po obsežnem iskanju, ki je trajalo več let, in milijonu pregledanih klonov je razisko- valcem le uspelo najti en pozitiven klon in s tem delček nukleinske kisline virusa hepa- titisa ne-A, ne-B. Houghton in sodelavci so dognanja objavili leta 1989. Prisotnost spe- cifičnih protiteles pri bolnikih s kroničnim hepatitisom je potrdila, da gre za do sedaj neznanega povzročitelja virusnega hepatiti- sa. Specifičnost razvitega serološkega testa, ki so za antigen uporabljali odkriti delec vi- rusne beljakovine, so dokončno preverili na Alterjevi zbirki vzorcev serumov, odvzetih bolnikom s potransfuzijskim hepatitisom. Pri veliki večini bolnikov s hepatitisom ne- -A, ne-B so v vzorcih po prejeti transfuzi- ji krvi dokazali specifična protitelesa proti novem povzročitelju, medtem ko protiteles v vzorcih teh bolnikov pred transfuzijo ni bilo. Prav tako protiteles niso zaznali pri bolnikih z drugimi oblikami hepatitisa. Za veliko večino bolnikov s hepatitisom ne-A, ne-B so uspeli pokazati, da so v preteklosti prejeli vsaj eno enoto transfundirane krvi, v kateri so tudi dokazali prisotnost protiteles proti novem povzročitelju. Tako so hepatitis ne-A, ne-B končno preimenovali v virus he- patitisa C (HCV). Nadaljnje raziskave Ho- ughtonove skupine so pokazale, da odkriti klon pripada virusu s pozitivnopolarnim genomom RNA iz družine Flaviviridae. Vi- rus hepatitisa C je bil prvi mikroorganizem s patentiranim nukleotidnim zaporedjem ge- noma. Charles M. Rice: Dokončni dokaz, da virus hepatitisa C povzroča akutni in kronični hepatitis Odkritje virusa hepatitisa C je bilo ključ- nega pomena, vendar je manjkal še zadnji košček v sestavljanki: ali lahko novoodkriti virus samostojno povzroči akutni in kro- nični hepatitis? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, so morali raziskovalci ugoto- viti, ali se klonirani virus lahko pomnožuje in povzroči bolezen, vendar se virus še kar ni želel pomnoževati na celičnih kulturah. Charles M. Rice, raziskovalec na Univerzi v Washingtonu v St. Louisu, se je spraše- val, ali morda raziskovalci v poskusih ne uporabljajo virusa s pravilnim nukleotidnim zaporedjem genoma. Rice je opazil, da na Povzetek odkritij, povezanih z Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za leto 2020. Dolgoletne metodološke raziskave Harveyja J. Alterja s transfuzijo povezanega hepatitisa so pokazale, da je neznani virus pogost povzročitelj kroničnega hepatitisa. Michael Houghton je ubral novo strategijo za odkrivanje zaporedja genoma novega virusa, ki so ga poimenovali virus hepatitisa C. Charles M. Rice je pridobil še zadnji raziskovalni dokaz, da virus hepatitisa C povzroča hepatitis. Prirejeno (M. M. L.) po: http://www. nobelprize.org/prizes/medicine/2020/press-release. 350 ■ Proteus 83/8 • April 2021 351Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine • Nobelove nagrade za leto 2020Nobelove nagrade za leto 2020 • Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine koncu genoma virusa manjka približno sto nukleotidov oziroma predhodno neoprede- ljena regija genoma virusa hepatitisa C, ki bi lahko bila pomembna pri pomnoževanju virusa. Rice in sodelavci so ponovno sesta- vili genom virusa z manjkajočim delom in ga vbrizgali v jetra šimpanzov, vendar se vi- rus še vedno ni pomnoževal. Nato je Rice končno ugotovil, kje tiči problem. Opazil je določene spremembe oziroma napake v ge- nomu izoliranega virusa in predpostavljal, da morda lahko onemogočajo njegovo po- množevanje. S pomočjo genskega inženir- stva je Rice pridobil različico RNA virusa brez omenjenih genetskih sprememb, tako imenovani konsenzni (univerzalni) genom. Ko so to konsenzno različico RNA nato vbrizgali v jetra živali, so virus lahko za- znali v krvi in opazili patološke spremem- be, značilne za kronično bolezen pri ljudeh. To je bil končni dokaz, da virus hepatitisa C lahko samostojno povzroči nepojasnjene primere potransfuzijskega hepatitisa. Rice je bil ključen tudi pri razvozlanju strukture in vloge različnih regij genoma virusa hepatiti- sa C ter pripadajočih virusnih beljakovin in je v skladu z načeli visoke raziskovalne etike vse svoje klone in laboratorijske protokole vedno prosto delil z ostalimi raziskovalci. Rice je leta 2005 tudi prvi vzgojil virus he- patitisa C v celični kulturi, kar je ključno prispevalo k razvoju zelo učinkovitih zdravil proti virusu hepatitisa C, vendar ta razisko- valni dosežek ni bil omenjen pri utemeljitvi Nobelove nagrade iz fiziologije ali medicine za leto 2020. Zakaj je odkritje virusa hepatitisa C tako pomembno? Odkritje virusa hepatitisa C kot povzroči- telja akutnega in kroničnega hepatitisa je izjemen prispevek k boju proti nalezljivim boleznim. To odkritje je bila podlaga za razvoj izjemno občutljivih in natančnih la- boratorijskih testov za posredno (protitelesa) in neposredno (virusni genom) dokazovanje virusa v krvi, ki so ključni pri prizadevanjih za izkoreninjenje potransfuzijskega hepati- tisa v razvitem svetu. Odkritje je botrovalo tudi razvoju zelo učinkovitih protivirusnih zdravil, usmerjenih specifično za zdravlje- nje okužbe z virusom hepatitisa C, ki da- nes lahko pozdravijo več kot 95 odstotkov bolnikov v zgolj nekaj tednih. Tako lahko okužbo z virusom hepatitisa C prvič v zgo- dovini uspešno pozdravimo, kar daje upanje za globalno izkoreninjenje hepatitisa C. Svetovna zdravstvena organizacija je za ob- dobje od leta 2016 do leta 2021 zasnovala strategijo izkoreninjenja virusnega hepatiti- sa in želi do leta 2030 doseči 90-odstotno zmanjšanje pojavnosti novih primerov kro- ničnega hepatitisa B in C in 65-odstotno zmanjšanje smrtnosti zaradi hepatitisa B in C. Za dosego teh ciljev je treba predvsem izboljšati široko dostopnost do testiranja in zdravljenja v državah v razvoju. V večjem delu sveta se trenutno spopadajo s pomanj- kanjem politične volje ali f inančnih sred- stev za vpeljevanje potrebne infrastrukture za izkoreninjenje hepatitisa C, zato je treba stremeti k poenostavitvi diagnostike okužbe z virusom hepatitisa C, zdravljenja in spre- mljanja uspešnosti zdravljenja bolnikov. Prvi korak je, da vse bolnike s sumom na okužbo z virusom hepatitisa C testiramo na priso- tnost protiteles anti-HCV. V kolikor so pro- titelesa anti-HCV prisotna v krvi, moramo nato določiti še prisotnost virusne RNK ali prisotnost antigena virusne sredice, da pre- poznamo bolnike z aktivno okužbo, ki jih je treba zdraviti. Trenutno so v razvoju števil- ni inovativni načini za odkrivanje okužbe z virusom hepatitisa C, od različnih načinov hitrega testiranja, biosenzorjev do uporabe tehnologije CRISPR-Cas (Nobelova nagra- da za kemijo za leto 2020). Ocenjujejo, da je kar 80 odstotkov svetovne populacije v letu 2020 uporabljalo pametne telefone, zato so posebej mikavni testi, ki jih lahko izvaja- mo s pomočjo pametnega telefona. Poseb- nega pomena za države v razvoju so testi, ki z enako zanesljivostjo kot v serumu ali plazmi določajo prisotnost virusa hepatitisa C v polni krvi ali kapljici posušene krvi na filtrirnem papirju, in načini, ki omogočajo testiranje v bližini bolnika z uporabo mobil- nih mikrobioloških laboratorijev. Z uporabo dronov bi lahko nudili ustrezno diagnostiko in zdravljenje bolnikom v najbolj odročnih krajih sveta. Poznamo dva različna načina izkoreninjenja virusa hepatitisa C, ki sta se že izkazala kot uspešna: mikroeliminacijo in makroelimina- cijo. Z mikroeliminacijo smo že dosegli iz- koreninjenje virusa hepatitisa C v določenih podskupinah bolnikov v nekaterih razvitih državah, tudi v Sloveniji. To je praktični način, ki cilj izkoreninjenja virusa hepatitisa C razdeli v več manjših ciljev, na primer iz- koreninjenje med posamezniki s prepozna- no okužbo s HIV, med bolniki s hemofilijo, bolniki po presaditvi organov, hemodiali- znimi bolniki, med uživalci drog, ki si jih vbrizgavajo, moškimi, ki imajo spolne od- nose z moškimi, migranti z območij z viso- ko pojavnostjo okužbe, zdravstvenimi delav- ci in zaporniki. Za razliko od mikroeliminacije je pri ma- kroeliminaciji tarčna skupina celotna po- pulacija znotraj države ali velikega dela posamezne države. V vsaj dveh državah so dosegli izjemen uspeh pri makroeliminaciji v razmeroma kratkem času. Zanimivo je, da ne gre za državi razvitega sveta, ampak za dve državi v razvoju. Prva je Gruzija, dr- žava z visokim številom okuženih z viru- som hepatitisa C, ki je aprila leta 2015 kot prva država na svetu pričela z nacionalno strategijo izkoreninjenja okužbe z virusom hepatitisa C. Ključna za uspešno strategi- jo sta bila hitra in natančna prepoznava in zdravljenje več kot 150.000 oseb, okuženih z virusom hepatitisa C. Konec leta 2018 je bilo več kot milijon odraslih oseb (40 od- stotkov odraslih Gruzijcev) testiranih na prisotnost protiteles anti-HCV, pozitivnih jih je bilo 8,9 odstotka. Izmed teh je bilo 80 odstotkov oseb testiranih na prisotnost RNA virusa hepatitisa C in pri 85,3 odstot- ka so prepoznali aktivno okužbo z virusom hepatitisa C. Več kot 52.000 oseb je pričelo s takojšnjim zdravljenjem, konec leta 2018 je zdravljenje zaključilo skoraj 49.000 oseb, od katerih jih je bilo 98,5 odstotka uspešno dokončno pozdravljenih. V obdobju od leta 2015 do leta 2018 so v Gruziji tako prepo- Odkritje treh Nobelovih nagrajencev je botrovalo k razvoju zanesljivih laboratorijskih testov, ki so praktično izničili tveganje za potransfuzijski hepatitis v veliki večini sveta, in k razvoju učinkovitih protivirusnih zdravil, ki vodijo v popolno ozdravitev. Kljub temu hepatitis C še vedno ostaja pomemben globalni zdravstveni problem, vendar imamo končno priložnost za popolno izkoreninjenje te zahrbtne bolezni. Prirejeno (M. M. L.) po: http://www.nobelprize.org/ prizes/medicine/2020/press-release. 350 ■ Proteus 83/8 • April 2021 351Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine • Nobelove nagrade za leto 2020Nobelove nagrade za leto 2020 • Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine koncu genoma virusa manjka približno sto nukleotidov oziroma predhodno neoprede- ljena regija genoma virusa hepatitisa C, ki bi lahko bila pomembna pri pomnoževanju virusa. Rice in sodelavci so ponovno sesta- vili genom virusa z manjkajočim delom in ga vbrizgali v jetra šimpanzov, vendar se vi- rus še vedno ni pomnoževal. Nato je Rice končno ugotovil, kje tiči problem. Opazil je določene spremembe oziroma napake v ge- nomu izoliranega virusa in predpostavljal, da morda lahko onemogočajo njegovo po- množevanje. S pomočjo genskega inženir- stva je Rice pridobil različico RNA virusa brez omenjenih genetskih sprememb, tako imenovani konsenzni (univerzalni) genom. Ko so to konsenzno različico RNA nato vbrizgali v jetra živali, so virus lahko za- znali v krvi in opazili patološke spremem- be, značilne za kronično bolezen pri ljudeh. To je bil končni dokaz, da virus hepatitisa C lahko samostojno povzroči nepojasnjene primere potransfuzijskega hepatitisa. Rice je bil ključen tudi pri razvozlanju strukture in vloge različnih regij genoma virusa hepatiti- sa C ter pripadajočih virusnih beljakovin in je v skladu z načeli visoke raziskovalne etike vse svoje klone in laboratorijske protokole vedno prosto delil z ostalimi raziskovalci. Rice je leta 2005 tudi prvi vzgojil virus he- patitisa C v celični kulturi, kar je ključno prispevalo k razvoju zelo učinkovitih zdravil proti virusu hepatitisa C, vendar ta razisko- valni dosežek ni bil omenjen pri utemeljitvi Nobelove nagrade iz fiziologije ali medicine za leto 2020. Zakaj je odkritje virusa hepatitisa C tako pomembno? Odkritje virusa hepatitisa C kot povzroči- telja akutnega in kroničnega hepatitisa je izjemen prispevek k boju proti nalezljivim boleznim. To odkritje je bila podlaga za razvoj izjemno občutljivih in natančnih la- boratorijskih testov za posredno (protitelesa) in neposredno (virusni genom) dokazovanje virusa v krvi, ki so ključni pri prizadevanjih za izkoreninjenje potransfuzijskega hepati- tisa v razvitem svetu. Odkritje je botrovalo tudi razvoju zelo učinkovitih protivirusnih zdravil, usmerjenih specifično za zdravlje- nje okužbe z virusom hepatitisa C, ki da- nes lahko pozdravijo več kot 95 odstotkov bolnikov v zgolj nekaj tednih. Tako lahko okužbo z virusom hepatitisa C prvič v zgo- dovini uspešno pozdravimo, kar daje upanje za globalno izkoreninjenje hepatitisa C. Svetovna zdravstvena organizacija je za ob- dobje od leta 2016 do leta 2021 zasnovala strategijo izkoreninjenja virusnega hepatiti- sa in želi do leta 2030 doseči 90-odstotno zmanjšanje pojavnosti novih primerov kro- ničnega hepatitisa B in C in 65-odstotno zmanjšanje smrtnosti zaradi hepatitisa B in C. Za dosego teh ciljev je treba predvsem izboljšati široko dostopnost do testiranja in zdravljenja v državah v razvoju. V večjem delu sveta se trenutno spopadajo s pomanj- kanjem politične volje ali f inančnih sred- stev za vpeljevanje potrebne infrastrukture za izkoreninjenje hepatitisa C, zato je treba stremeti k poenostavitvi diagnostike okužbe z virusom hepatitisa C, zdravljenja in spre- mljanja uspešnosti zdravljenja bolnikov. Prvi korak je, da vse bolnike s sumom na okužbo z virusom hepatitisa C testiramo na priso- tnost protiteles anti-HCV. V kolikor so pro- titelesa anti-HCV prisotna v krvi, moramo nato določiti še prisotnost virusne RNK ali prisotnost antigena virusne sredice, da pre- poznamo bolnike z aktivno okužbo, ki jih je treba zdraviti. Trenutno so v razvoju števil- ni inovativni načini za odkrivanje okužbe z virusom hepatitisa C, od različnih načinov hitrega testiranja, biosenzorjev do uporabe tehnologije CRISPR-Cas (Nobelova nagra- da za kemijo za leto 2020). Ocenjujejo, da je kar 80 odstotkov svetovne populacije v letu 2020 uporabljalo pametne telefone, zato so posebej mikavni testi, ki jih lahko izvaja- mo s pomočjo pametnega telefona. Poseb- nega pomena za države v razvoju so testi, ki z enako zanesljivostjo kot v serumu ali plazmi določajo prisotnost virusa hepatitisa C v polni krvi ali kapljici posušene krvi na filtrirnem papirju, in načini, ki omogočajo testiranje v bližini bolnika z uporabo mobil- nih mikrobioloških laboratorijev. Z uporabo dronov bi lahko nudili ustrezno diagnostiko in zdravljenje bolnikom v najbolj odročnih krajih sveta. Poznamo dva različna načina izkoreninjenja virusa hepatitisa C, ki sta se že izkazala kot uspešna: mikroeliminacijo in makroelimina- cijo. Z mikroeliminacijo smo že dosegli iz- koreninjenje virusa hepatitisa C v določenih podskupinah bolnikov v nekaterih razvitih državah, tudi v Sloveniji. To je praktični način, ki cilj izkoreninjenja virusa hepatitisa C razdeli v več manjših ciljev, na primer iz- koreninjenje med posamezniki s prepozna- no okužbo s HIV, med bolniki s hemofilijo, bolniki po presaditvi organov, hemodiali- znimi bolniki, med uživalci drog, ki si jih vbrizgavajo, moškimi, ki imajo spolne od- nose z moškimi, migranti z območij z viso- ko pojavnostjo okužbe, zdravstvenimi delav- ci in zaporniki. Za razliko od mikroeliminacije je pri ma- kroeliminaciji tarčna skupina celotna po- pulacija znotraj države ali velikega dela posamezne države. V vsaj dveh državah so dosegli izjemen uspeh pri makroeliminaciji v razmeroma kratkem času. Zanimivo je, da ne gre za državi razvitega sveta, ampak za dve državi v razvoju. Prva je Gruzija, dr- žava z visokim številom okuženih z viru- som hepatitisa C, ki je aprila leta 2015 kot prva država na svetu pričela z nacionalno strategijo izkoreninjenja okužbe z virusom hepatitisa C. Ključna za uspešno strategi- jo sta bila hitra in natančna prepoznava in zdravljenje več kot 150.000 oseb, okuženih z virusom hepatitisa C. Konec leta 2018 je bilo več kot milijon odraslih oseb (40 od- stotkov odraslih Gruzijcev) testiranih na prisotnost protiteles anti-HCV, pozitivnih jih je bilo 8,9 odstotka. Izmed teh je bilo 80 odstotkov oseb testiranih na prisotnost RNA virusa hepatitisa C in pri 85,3 odstot- ka so prepoznali aktivno okužbo z virusom hepatitisa C. Več kot 52.000 oseb je pričelo s takojšnjim zdravljenjem, konec leta 2018 je zdravljenje zaključilo skoraj 49.000 oseb, od katerih jih je bilo 98,5 odstotka uspešno dokončno pozdravljenih. V obdobju od leta 2015 do leta 2018 so v Gruziji tako prepo- Odkritje treh Nobelovih nagrajencev je botrovalo k razvoju zanesljivih laboratorijskih testov, ki so praktično izničili tveganje za potransfuzijski hepatitis v veliki večini sveta, in k razvoju učinkovitih protivirusnih zdravil, ki vodijo v popolno ozdravitev. Kljub temu hepatitis C še vedno ostaja pomemben globalni zdravstveni problem, vendar imamo končno priložnost za popolno izkoreninjenje te zahrbtne bolezni. Prirejeno (M. M. L.) po: http://www.nobelprize.org/ prizes/medicine/2020/press-release. 352 ■ Proteus 83/8 • April 2021 353Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine • Nobelove nagrade za leto 2020Nobelove nagrade za leto 2020 • Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine znali več kot eno tretjino oseb, okuženih z virusom hepatitisa C, in jih uspešno pozdra- vili. Uspešno makroeliminacijo so izvedli tu- di v Egiptu, ki ima najvišjo stopnjo okuženih z virusom hepatitisa C na svetu. Ocenjujejo, da je bilo pred desetimi leti okuženih skoraj 15  odstotkov Egipčanov. K tako visoki raz- širjenosti virusa hepatitisa C med Egipčani je v veliki meri prispevala neustrezna praksa vbrizgavanja zdravil proti shistosomiazi v le- tih od 1950 do 1980. Oktobra leta 2018 je Egipt zagnal program 100 milijonov zdravih življenj, katerega cilj je presejanje vseh prebi- valcev, starejših od 12 let, na okužbo z viru- som hepatitisa C, visok krvni tlak, sladkorno bolezen in čezmerno težo ter vsem obole- lim nuditi zdravljenje oziroma svetovanje za spremembo življenjskega sloga. Na testiranje na virus hepatitisa C se je med oktobrom leta 2018 in aprilom leta 2019 odzvalo kar 50 milijonov oseb (80 odstotkov) v tarčni populaciji 62,5 milijona oseb. Približno 4,6 odstotka oseb je imelo prisotna protitelesa anti-HCV in 76,5 odstotka med njimi do- kazano aktivno okužbo z virusom hepatiti- sa C. Kar 98,8 odstotka zdravljenih oseb je doseglo popolno ozdravitev. Uspeh Egipta je treba pripisati tudi izjemno dobrim ter pre- glednim in jasnim pogajanjem, s katerimi so uspeli izjemno znižati strošek celotnega te- stiranja in zdravljenja virusa hepatitisa C na le 172 milijonov evrov. S pogajanji so tako dosegli ceno presejalnega testiranja 0,5 evra za test anti-HCV, 40 evrov za test na RNA virusa hepatitisa C in 71 evrov za 12 tednov zdravljenja. Gruzija in Egipt sta primer dobre prakse, kjer so z razmeroma majhnim zunanjim vlož- kom dosegli izjemne rezultate v zelo hitrem času. Nobelovi nagrajenci so nam priskrbeli potrebno znanje in podlago za izkoreninjenje še ene nalezljive bolezni, ki pesti človeško populacijo, vendar je za dosego cilja potrebno še veliko naporov. Na uspešnost izkoreninje- nja virusa hepatitisa C pa bo gotovo vplival tudi izbruh novega koronavirusa SARS- -CoV-2 konec leta 2019. Izbruh je z zahteva- mi po prerazporeditvi medicinskega in labo- ratorijskega osebja in finančnih sredstev po- menil znatno dodatno breme na zdravstvo in celotno svetovno gospodarstvo. Tako so bili v Egiptu marca leta 2020 prisiljeni ustaviti vse programe presejanja, delo zdravstvenih sku- pin za zdravljenje okužb z virusom hepatitisa C in spremljanje bolnikov je bilo zmanjšano za 75 odstotkov. Tudi v Italiji, ki je bila si- cer že na uspešni poti k izkoreninjenju he- patitisa C, se je v primerjavi z letom 2018 število bolnikov, ki so pričeli z zdravljenjem, v letu 2019 zmanjšalo za 35 odstotkov in v letu 2020 za kar 88  odstotkov. S pomočjo matematičnega modeliranja ocenjujejo, da sa- mo enoletna prekinitev programov izkoreni- njenja hepatitisa C lahko globalno povzroči 121.000 dodatnih novih okužb s hepatitisom C, 44.800 dodatnih primerov raka jeter in 72.300 dodatnih smrti, povezanih s hepati- tisom v letih od 2020 do 2030. Največja iz- guba na področju zdravljenja hepatitisa C bo najverjetneje doletela države v razvoju, med- tem ko bo največ dodatnih primerov jetrno- celičnega karcinoma in smrti povezanih s he- patitisom v razvitih državah. Pričakovali so, da bo do leta 2020 milijon bolnikov pričelo z zdravljenjem hepatitisa C, vendar trenutne ocene kažejo, da je le pet držav doseglo cilje, postavljene za leto 2020. Vnovična vzposta- vitev programov za izkoreninjenje hepatitisa C je izjemnega pomena in mora postati ter ostati ena od prednostnih nalog sedanjega časa. Viri: Blach, S., Kondili, L. A., Aghemo, A., Cai, Z., Dugan, E., Estes, C., Gamkrelidze, I., Ma, S., Pawlotsky, J. M., Razavi-Shearer, D., Razavi, H., Waked, I., Zeuzem, S., Craxi, A., 2021: Impact of COVID-19 on global HCV elimination efforts. Journal of Hepatology, 74. Burki, T., 2020: Nobel Prize for hepatitis C virus discoverers. Lancet, 396. Hoofnagle, J. H., Feinstone, S. M., 2020: The discovery of hepatitis C - The 2020 Nobel Prize in Physiology or Medicine. New England Journal of Medicine, 383. NobelPrize.org, 2021: Press release: The Nobel Prize in Physiology or Medicine 2020. Nobel Media AB; https:// www.nobelprize.org/prizes/medicine/2020/press-release. Poljak, M., 2020: Simplification of hepatitis C testing: a time to act. Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica, 29. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), 2016: Global health sector strategy on viral hepatitis 2016–2021; http://apps.who.int/iris/bitstream/ handle/10665/246177/WHO-HIV-2016.06-eng.pdf;jse ssionid=28B2DA66617131DAAE01E30D2EC9AF22?s equence=1. Mario Poljak je zdravnik specialist klinične mikrobiologije. Je redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani ter vodja Laboratorija za molekularno mikrobiologijo in diagnostiko aidsa in hepatitisov. Laboratorij, ki ga vodi, redno ponuja 90 različnih molekularnih in seroloških preiskav ter možnost celovite mikrobiološke obravnave in spremljanja bolnikov, okuženih s HIV in virusi hepatitisa. V njegovem laboratoriju se je na področju molekularne mikrobiologije strokovno izpopolnjevalo več kot 80 mikrobiologov, patologov in infektologov iz različnih držav. Poljak je bil v letih od 2016 do 2018 predsednik Evropskega združenja za klinično mikrobiologijo in infekcijske bolezni (ESCMID) ter osem let član Izvršilnega odbora tega vplivnega strokovnega združenja. Dosegel je več vrhunskih izvirnih raziskovalnih dosežkov. Njegova bibliografija obsega okoli 1.200 del, med njimi 430 izvirnih in preglednih znanstvenih člankov, objavljenih v mednarodni periodiki. Sodi med najbolj citirane raziskovalce na področju medicine v Sloveniji. Poljak je imel več kot 450 vabljenih predavanj v več kot 70 državah. Prejel je več domačih in mednarodnih nagrad. Leta 2016 je prejel priznanje za najboljšega mentorja doktorskih nalog v Sloveniji. Leta 2018 je prejel prestižno nagrado za dosežke na področju diagnostične virologije Pan Ameriškega združenja za virologijo, ki se podeljuje posameznikom, katerih dosežki ključno prispevajo k razvoju področja diagnostične virologije. Leta 2021 je bil izvoljen za člana prestižne Ameriške akademije za mikrobiologijo. Maja Lunar je znanstvena sodelavka na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Z delom v Laboratoriju za molekularno mikrobiologijo in diagnostiko aidsa in hepatitisov je pričela leta 2006 že kot študentka mikrobiologije. Njen delovnik je vedno pester. Rutinsko namreč določa odpornost virusa HIV, virusa hepatitisa B, virusa hepatitisa C ter herpesvirusov proti protivirusnim zdravilom, največkrat s sekvenciranjem virusnega genoma, kar je izjemno zahtevno in odgovorno delo. Ob rutinski diagnostiki redno uvaja nove molekularne teste, posebej pa jo veselita raziskovanje s pomočjo filogenetskih in filodinamskih analiz virusnih nukleotidnih zaporedij in opredelitev potencialnih novih rekombinantnih oblik HIV-1, kar je bila tudi tema njenega doktorata. Že več kot 18 mesecev je tudi zelo vpeta v molekularno diagnostiko okužbe s SARS-CoV-2, kar je zahtevalo obilico neprespanih noči, dolgih vikendov in nekaj sivih las. 352 ■ Proteus 83/8 • April 2021 353Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine • Nobelove nagrade za leto 2020Nobelove nagrade za leto 2020 • Nobelova nagrada iz fiziologije ali medicine znali več kot eno tretjino oseb, okuženih z virusom hepatitisa C, in jih uspešno pozdra- vili. Uspešno makroeliminacijo so izvedli tu- di v Egiptu, ki ima najvišjo stopnjo okuženih z virusom hepatitisa C na svetu. Ocenjujejo, da je bilo pred desetimi leti okuženih skoraj 15  odstotkov Egipčanov. K tako visoki raz- širjenosti virusa hepatitisa C med Egipčani je v veliki meri prispevala neustrezna praksa vbrizgavanja zdravil proti shistosomiazi v le- tih od 1950 do 1980. Oktobra leta 2018 je Egipt zagnal program 100 milijonov zdravih življenj, katerega cilj je presejanje vseh prebi- valcev, starejših od 12 let, na okužbo z viru- som hepatitisa C, visok krvni tlak, sladkorno bolezen in čezmerno težo ter vsem obole- lim nuditi zdravljenje oziroma svetovanje za spremembo življenjskega sloga. Na testiranje na virus hepatitisa C se je med oktobrom leta 2018 in aprilom leta 2019 odzvalo kar 50 milijonov oseb (80 odstotkov) v tarčni populaciji 62,5 milijona oseb. Približno 4,6 odstotka oseb je imelo prisotna protitelesa anti-HCV in 76,5 odstotka med njimi do- kazano aktivno okužbo z virusom hepatiti- sa C. Kar 98,8 odstotka zdravljenih oseb je doseglo popolno ozdravitev. Uspeh Egipta je treba pripisati tudi izjemno dobrim ter pre- glednim in jasnim pogajanjem, s katerimi so uspeli izjemno znižati strošek celotnega te- stiranja in zdravljenja virusa hepatitisa C na le 172 milijonov evrov. S pogajanji so tako dosegli ceno presejalnega testiranja 0,5 evra za test anti-HCV, 40 evrov za test na RNA virusa hepatitisa C in 71 evrov za 12 tednov zdravljenja. Gruzija in Egipt sta primer dobre prakse, kjer so z razmeroma majhnim zunanjim vlož- kom dosegli izjemne rezultate v zelo hitrem času. Nobelovi nagrajenci so nam priskrbeli potrebno znanje in podlago za izkoreninjenje še ene nalezljive bolezni, ki pesti človeško populacijo, vendar je za dosego cilja potrebno še veliko naporov. Na uspešnost izkoreninje- nja virusa hepatitisa C pa bo gotovo vplival tudi izbruh novega koronavirusa SARS- -CoV-2 konec leta 2019. Izbruh je z zahteva- mi po prerazporeditvi medicinskega in labo- ratorijskega osebja in finančnih sredstev po- menil znatno dodatno breme na zdravstvo in celotno svetovno gospodarstvo. Tako so bili v Egiptu marca leta 2020 prisiljeni ustaviti vse programe presejanja, delo zdravstvenih sku- pin za zdravljenje okužb z virusom hepatitisa C in spremljanje bolnikov je bilo zmanjšano za 75 odstotkov. Tudi v Italiji, ki je bila si- cer že na uspešni poti k izkoreninjenju he- patitisa C, se je v primerjavi z letom 2018 število bolnikov, ki so pričeli z zdravljenjem, v letu 2019 zmanjšalo za 35 odstotkov in v letu 2020 za kar 88  odstotkov. S pomočjo matematičnega modeliranja ocenjujejo, da sa- mo enoletna prekinitev programov izkoreni- njenja hepatitisa C lahko globalno povzroči 121.000 dodatnih novih okužb s hepatitisom C, 44.800 dodatnih primerov raka jeter in 72.300 dodatnih smrti, povezanih s hepati- tisom v letih od 2020 do 2030. Največja iz- guba na področju zdravljenja hepatitisa C bo najverjetneje doletela države v razvoju, med- tem ko bo največ dodatnih primerov jetrno- celičnega karcinoma in smrti povezanih s he- patitisom v razvitih državah. Pričakovali so, da bo do leta 2020 milijon bolnikov pričelo z zdravljenjem hepatitisa C, vendar trenutne ocene kažejo, da je le pet držav doseglo cilje, postavljene za leto 2020. Vnovična vzposta- vitev programov za izkoreninjenje hepatitisa C je izjemnega pomena in mora postati ter ostati ena od prednostnih nalog sedanjega časa. Viri: Blach, S., Kondili, L. A., Aghemo, A., Cai, Z., Dugan, E., Estes, C., Gamkrelidze, I., Ma, S., Pawlotsky, J. M., Razavi-Shearer, D., Razavi, H., Waked, I., Zeuzem, S., Craxi, A., 2021: Impact of COVID-19 on global HCV elimination efforts. Journal of Hepatology, 74. Burki, T., 2020: Nobel Prize for hepatitis C virus discoverers. Lancet, 396. Hoofnagle, J. H., Feinstone, S. M., 2020: The discovery of hepatitis C - The 2020 Nobel Prize in Physiology or Medicine. New England Journal of Medicine, 383. NobelPrize.org, 2021: Press release: The Nobel Prize in Physiology or Medicine 2020. Nobel Media AB; https:// www.nobelprize.org/prizes/medicine/2020/press-release. Poljak, M., 2020: Simplification of hepatitis C testing: a time to act. Acta Dermatovenerologica Alpina, Pannonica et Adriatica, 29. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), 2016: Global health sector strategy on viral hepatitis 2016–2021; http://apps.who.int/iris/bitstream/ handle/10665/246177/WHO-HIV-2016.06-eng.pdf;jse ssionid=28B2DA66617131DAAE01E30D2EC9AF22?s equence=1. Mario Poljak je zdravnik specialist klinične mikrobiologije. Je redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani ter vodja Laboratorija za molekularno mikrobiologijo in diagnostiko aidsa in hepatitisov. Laboratorij, ki ga vodi, redno ponuja 90 različnih molekularnih in seroloških preiskav ter možnost celovite mikrobiološke obravnave in spremljanja bolnikov, okuženih s HIV in virusi hepatitisa. V njegovem laboratoriju se je na področju molekularne mikrobiologije strokovno izpopolnjevalo več kot 80 mikrobiologov, patologov in infektologov iz različnih držav. Poljak je bil v letih od 2016 do 2018 predsednik Evropskega združenja za klinično mikrobiologijo in infekcijske bolezni (ESCMID) ter osem let član Izvršilnega odbora tega vplivnega strokovnega združenja. Dosegel je več vrhunskih izvirnih raziskovalnih dosežkov. Njegova bibliografija obsega okoli 1.200 del, med njimi 430 izvirnih in preglednih znanstvenih člankov, objavljenih v mednarodni periodiki. Sodi med najbolj citirane raziskovalce na področju medicine v Sloveniji. Poljak je imel več kot 450 vabljenih predavanj v več kot 70 državah. Prejel je več domačih in mednarodnih nagrad. Leta 2016 je prejel priznanje za najboljšega mentorja doktorskih nalog v Sloveniji. Leta 2018 je prejel prestižno nagrado za dosežke na področju diagnostične virologije Pan Ameriškega združenja za virologijo, ki se podeljuje posameznikom, katerih dosežki ključno prispevajo k razvoju področja diagnostične virologije. Leta 2021 je bil izvoljen za člana prestižne Ameriške akademije za mikrobiologijo. Maja Lunar je znanstvena sodelavka na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Z delom v Laboratoriju za molekularno mikrobiologijo in diagnostiko aidsa in hepatitisov je pričela leta 2006 že kot študentka mikrobiologije. Njen delovnik je vedno pester. Rutinsko namreč določa odpornost virusa HIV, virusa hepatitisa B, virusa hepatitisa C ter herpesvirusov proti protivirusnim zdravilom, največkrat s sekvenciranjem virusnega genoma, kar je izjemno zahtevno in odgovorno delo. Ob rutinski diagnostiki redno uvaja nove molekularne teste, posebej pa jo veselita raziskovanje s pomočjo filogenetskih in filodinamskih analiz virusnih nukleotidnih zaporedij in opredelitev potencialnih novih rekombinantnih oblik HIV-1, kar je bila tudi tema njenega doktorata. Že več kot 18 mesecev je tudi zelo vpeta v molekularno diagnostiko okužbe s SARS-CoV-2, kar je zahtevalo obilico neprespanih noči, dolgih vikendov in nekaj sivih las.