PETROL, GLASILO DELOVNEGA KOLEKTIVA. IZDAJA TRGOVSKO PODJETJE PETROL. IZHAJA OBČASNO. UREDNIŠKI ODBOR: STANE LENARČIČ, RAJKO NOVAK IN MILAN SEMENIČ. ODGOVORNI UREDNIK: STANE LENARČIČ. TISKA TISKARNA "TONETA TOMSlCA« V LJUBLJANI
PETROL
GLASILO DELOVNEGA KOLEKTIVA PETROL
OB 25-LETNICI NAŠEGA PODJETJA
GOVOR GENERALNEGA DIREKTORJA TOV. JOŽETA ROŽMANA NA SLAVNOSTNI SEJI DS
Minila je 25 let, kar je bilo ustanovljeno naše podjetje. Od takrat pa do danes na področju Slovenije skoraj ni bilo pomembnejšega gospodarskega dogajanja, kjer ne bi bilo direktno ali indirektno vloženo tudi delo našega kolektiva. Milijone ton nafte smo oskrbeli. Z napori naših ljudi je bilo opravljeno veliko delo in z zadovoljstvom ugotavljamo, da je obdobje 25 let minilo plodno in koristno.
Rezultat prizadevanj je današnje veliko, dobro opremljeno in organizirano podjetje. Realna vrednost poslovnega 'Sklada je danes več deset milijard starih dinarjev. Osnovna in obratna sredstva so v podjetju izkoriščena popolno in mnogo bdi j kot v najbolj organiziranih podjetjih v svetu. Produktivnost je v primerjavi z najbolj razvitimi deželami veliko nad poprečjem. V podjetju je zaposlenih nad 1.700 ljudi in obstajajo vsi pogoji, da ise podjetje v prihodnje razvija še intenzivneje.
Razvoj je bil buren in težak, talko kot je bil razvoj vsega gospodarstva pri nas. Predvojno gospodarstvo v državi je bilo slabo razvito in je bila zaradi tega in še zaradi drugih vzrokov proizvodnja in potrošnja nafte pri nas majhna in neorganizirana. Ležišča surove nafte so bila v primerjavi z ostalimi področji Evrope sicer relativno bogata, a iz danes poznanih vzrokov popolnoma neizkoriščena. Predelovalna industrija, ki je sicer v skromnih obratih obstajala, je bila po kapacitetah majhna, opremljena samo kot dopolnilo velikih naftnih industrij tujih držav. Služila je bolj kot manipulativni prostor za uvožene derivate, kot pa za predelavo surove nafte. Podobno je bilo tudi v tedanji trgovini z naftnimi proizvodi.
V Sloveniji, tj. na področju, kjer naše podjetje sedaj dela, je bilo stanje podobno kot v vsej deželi. Potrošnja naftnih derivatov je bila v primerjavi z ostalimi področji sicer večja, a ves večji skladiščni prostor, kolikor ga je bilo, je bil izven Slovenije.
Zaradi tega, zaradi posledic vojne ni moglo podjetje ob ustanovitvi — za razliko od drugih panog gospodarstva — podedovati prav ničesar, kar bi bilo uporabljivo za opravljanje njegovih nalog. Še tiste objekte, ki smo jih v prvih letih mogli uporabljati — ki pa tudi za takratne razmere niso omembe vredni — smo morali v najkrajšem času opustiti. Kolektiv, v prvih letih obstoja pa številu majhen in v stroki neizkušen, je stal pred dozdevno neizvršljivimi nalogami.
Naftni proizvodi so začeli kmalu postajati eden od najpomembnejših artiklov potrošnje in eden najbolj praktičnih virov energije. Potrebe po vseh proizvodih nafte so iz leta v leto rasle in kolektiv je moral napeti vse sile, da bi jih s skromnimi sredstvi, s katerimi je razpolagal, dobavil v zadostnih količinah in v pravem času na vse kraje Slovenije.
Kljub vsem težavam pa se je podjetje razvijalo' in iz leta v leto rastlo. Leta 1950 smo prodali že ca. 50.000 ton blaga, tj. dvakrat več kot leta 1946. Leta 1960 je promet znašal ca. 150.000 ton, kar je že 3-krat toliko kot deset let pred tem. Leta 1970 pa je promet že 20-krat večji kot leta 1950, kar pomeni, da je letošnja realizacija v enem tednu večja, kot je bila ta v letu 1946 skozi celo leto.
Podjetje se je z leti moralo oskrbeti tudi z ustrezno opremo. Sedaj razpolagamo z nad 200 najmoderneje opremljenimi objekti, od malih bencinskih črpalk, avtoparka, delavnic, predelovalnih kapacitet do velikih petrolejskih instalacij. Primerjave opremljenosti s prvimi leti poslovanja skoraj ni mogoče napraviti. Povem naj le kot primer, da je danes skladiščni prostor samo po kapacitetah več 100-krat večji, kot je bil še npr. leta 1955.
(Nadaljevanje na 2. strani)
PETROL
Prva znana fotografija takratnega kolektiva v skladišču Dravlje
iz leta 1946
(Nadaljevanje s 1. strani)
Tudi 'organizacijsko se je podjetje iz leta v leto izpopolnjevalo in je zaradi tega hitro rastla tudi produktivnost na zaposlenega. Kvaliteta uslug se je močno dvignila in je v vseh vej ah dej avnosti podj etj a zrast-la v takem obsegu, da sploh ni več primerljiva s tisto v prvih letih poslovanja. Enako je s prometom na zaposlenega. Leta 1955 npr. smo prodali 220 ton letno na osebo, medtem too bo letos prodaja na zaposlenega v podjetju mnogo čez 500 ton, kar je skoraj 3-krat toliko kot leta 1955.
Danes lahko ugotavljamo, da smo se v primerjavi z drugimi podjetji v republiki in državi razvijali hitreje, da smo vsako situacijo obvladali in da so bili vsi naši zastavljeni programi vsa leta nazaj smotrn, učinkoviti ter zato tudi realizirani. Ugotavljamo' lahko, da smo se razvili v skupino večjih gospodarskih organizacij v deželi s solidno kadrovsko, finančno in materialno bazo.
Te uspehe smo dosegli z združenimi silami, ker je vsak na svojem delovnem mestu disciplinirano prevzemal in izvrševal naloge. Uspelo nam je zagotoviti, da smo samo in nenehno gradili in da nikomur ni uspelo motiti našega razvojnega procesa. K temu so mnogo pripomogli organi samoupravljanja. V polni meri so odigrali vlogo, ki jim je bila namenje-
na. Svoje naloge so opravljali strokovno in 'konstruktivno z edinim ciljem (koristiti družbi, interesu podjetja in končno tudi posamezniku.
Tako so lahko organi sarno-upravlj anj a, delovne skupine in posamezniki optimalno akumulirali vse svoje znanje in sile v sadove, ki danes sestavljajo našo 25-letno bilanco.
Vsa naša prizadevanja naj bodo usmerjena tudi v bodoče v to, da zagotovimo take pogoje dela, ki bodo budili interes posameznika za osebni uspeh. Izkušnje nas uče, da so lahko uspehi maksimalni le, če pri vseh članih kolektiva zagotovimo zadovoljstvo pri delu in s tem spodbudimo maksimalen interes posameznika tudi za skupne cilje.
Gospodarski razvoj v Jugoslaviji in v svetu nasploh — razvoj na področju nafte pa še posebej — nam narekuje ne samo izpopolnitev sedanjih dejavnosti, pač pa še obširnejše vključitve v gospodarsko dogajanje.
Nafta se namreč — kot zelo cenen in učinkovit vir energije in kot zelo uporabna surovina — naprej in v še večjem obsegu in v vedno novih oblikah vključuje v sodobno gospodarstvo in življenje človeka. Njena potrošnja nenehno raste. Samo naše podjetje naj bi povečalo prodajo po naših programih v bodočih 5 letih za
100 °/», v nadaljnjih letih pa planiramo rast prodaje še z večjim tempom.
Pred nami stojijo torej velike naloge; kakor v preteklosti moramo tudi v bodoče obvladati situacijo. Odprli se bodo novi problemi, sedaj še v večjem obsegu in še v bolj kompliciranih oblikah. Kapacitete, četudi sedaj velike, bodo v najkrajšem času absolutno nezadostne. Potrebno jih bo nenehno izgrajevati in razen tega obvladati nove naloge, ki se bodo pojavile pred nami. Tako bo npr. nujno potrebno oskrbeti stalnejše in solidnejše vire oskrbe za daljše obdobje vnaprej itd. Podjetje mora torej rasti tudi naprej z nezmanjšanim tempom. Vsaka stagnacija ali nezadostno obvladanje razvoja stroke ima lahko usodne posledice za razvoj podjetja. Uspehi ali neuspehi bodo odvisni od prizadevnosti in sposobnosti kolektiva. Iz izkušenj in rezultatov 25-letnega dela podjetja pa lahko samo sklepam, da bo kolektiv kos postavljeni nalogi.
Ob našem jubileju smatram za dolžnost, da izrečemo priznanje in zahvalo vsem članom kolektiva, ki so sodelovali pri gradnji podjetja. S tem, da so velik del svojega vloženega dela pustili v sredstvih podjetja, so omogočili obstoj, nadaljnji razvoj in vse boljše pogoje za delo mlajšim rodovom. To zavezuje sedanje in bodoče člane kolektiva, da velika ustvarjena sredstva vrednotijo, cenijo in tudi oni prispevajo svoj delež za nadaljnjo rast podjetja.
Svoje misli zaključujem z željo, da ise podjetje razvija uspešno tudi naprej ter s tem koristno služi družbi, nam vsem pa zagotavlja poleg potrebnega zaslužka tudi zadovoljstvo ob zavesti, da je vse, kar je ustvarjenega, plod našega lastnega dela.
Vloga našega podjetja v slovenskem gospodarstvu
PETROL
Kolektiv Petrola z ljubljanskega območja, ko je vodstvo podjetja prevzel sedanji generalni direktor
Jože Rožman (1947)
Energija je za gospodarstvo in na splošno za sodobno človekovo življenje tako potrebna kot kri za živ organizem. Brez energije ne bi bilo blagovne proizvodnje in ne vsega ogromnega materialnega bogastva, ki ga je človek ustvaril v svoji zgodovini za lepše življenje in napredek. Zato ni slučajno, da merimo 'stopnjo razvitosti neke države oziroma ožjega ald širšega območja med drugim tudi po tem, kolikšna je njegova potrošnja energije po 'Skupnem obsegu in po prebivalcu. Vse bolj se uveljavlja spoznanje, da z nizko potrošnjo' energije ni mogoče ustvariti visokega narodnega dohodka im obratno, da je visoka potrošnja energije dokaz in pogoj visoke stopnje gospodarske razvitosti in visoke življenjske ravni prebivalstva.
Povezanost med temi kategorijami zelo nazorno potrjujejo primerjave podatkov o prebivalstvu in potrošnji energije v razvitih in nerazvitih območjih sveta. V gospodarsko 'razvitih državah živi približno 30 °/o prebivalstva sveta in ti porabijo kar 84 % Skupne energije. Na srednje razvite države odpade približno 50 °/o prebivalstva sveta in 15 % skupne potrošnje energije. Nerazvita območja štejejo približno 20 % prebivalstva in porabijo 'le 1 odstotek skupne svetovne potrošnje energije.
Zato so razumljivi napori sleherne države, da čimbolj razvije lastne in predvsem ekonomične energetske vire, oziroma da se oskrbi s kar največ energije na najbolj smotrn način in tako ostvarja pogoje za razvoj vsega nacionalnega gospodarstva in njegovega uveljavljanja na mednarodnem tržišču.
Dandanes je eden od poglavitnih virov energije surova nafta. Iz nje 'pridobivamo visoko kalorična in drugim vrstam energije konkurenčna tekoča goriva, od katerih nekatera pri sedanji razvitosti tehničnih sredstev v uporabi za določene energetske namene praktično isploh niso nadomestljiva. Vzpon in pomen inafte nam ilustrira nekaj karakterističnih podatkov. Od 'Skromnih začetkov pridobivanja nafte v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in komaj 20 milijonov tonske proizvodnje na začetku tega 'stoletja se je njena proizvodnja 'povzpela na 1 milijardo ton v letu 1964 in kar na 2,3 milijarde ton v letu 1970. Njen delež v skupni svetovni proizvodnji in potrošnji primarne energije stalno narašča in bo znašal letos že 44 °/o. V nekaterih državah in območjih je njen delež dominanten, drugod je še manj pomemben, vendar je povsod v vzponu.
Naša država porabi v primerjavi z razvitimi državami razmeroma malo energije in tudi delež nafte je še skromnejši kot v svetovnem merilu. Toda spremembe so tudi pri nas izredno hitre. Tako je nafta zavzemala pred 10 leti slabih
14 "/o, pred petimi leti že dobrih 21 °/o, letos pa se bo njen delež povzpel že na okroglo 35 odstotkov skupne potrošnje energije.
Približno takšna kot v merilu države so gibanje in razmerja tudi na gospodarskem prostoru, kjer deluje naše podjetje, le da je tukaj potrošnja bolj osredotočena in tudi večja na prebivalca kot je poprečno v državi. Letos bo potrošnja vseh naftnih derivatov v Sloveniji že presegla milijon ton, čez pet let pa bo najbrž podvojena.
Naša delovna organizacija sicer ne pridobiva nafte in je tudi ne predeluje) v derivate, vendar ima v preskrbo vanju slovenskega tržišča izredno pomembno vlogo in s tem tudi svoje mesto v nacionalnem gospodarstvu Slovenije. Potrošnike oskrbuje s približno 90 % vseh na tem Območju porabljenih količin. Zaradi tolikšnega Obsega in deleža v skupnem prometu ter zaradi široke namembnosti in uporabnosti derivatov kot pogonske ali toplotne energije ali za druge potrebe gospodarstva in prebivalstva bi v Sloveniji stežka našli gospodarsko organizacijo in celo družino, s katero naša delovna organizacija ne bi imela poslovnih stikov. Ti odnosi so v mnogih primerih obsežni, zapleteni, zvezani s specifičnimi tehničnimi napravami in sredstvi 'in so kot takšni skoraj ne-prekiinljivi, brez neprijetnih posledic. Te vezi so trdne in trajne, skovane so na vzajemnem interesu poslovnih partnerjev. To v poslovanju nekaj velja, saj kupec zanesljivo' dobi potrebno blago po najsmotrnejši poti, naši delovni organizaciji pa je zagotovljeno delo, zaslužek in nadaljnji razvoj.
Tudi sicer so naši odnosi z drugimi kupci, naj bodo to delovne organizacije, vozniki osebnih vozil, gospodinjstva ali kdorkoli drug, v veliki medsebojni odvisnosti. Narava blaga iz našega poslovanja terja specifična sredstva za prevoz, shranjevanje, manipuliranje in 'prodajanje, ki jiih ne more brez naporov investirati vsakdo in ki jih ni smotrno vlagati, če ni ustreznih spremljajočih služb. No, in čimbolj e opravi to naša, za te poisle specializirana delovna organizacija, tem manj je verjetnosti, da bi jo kupci zapuščali in iskali druge vire oskrbe in tem večje so možnosti, da ohrani pridobljeno zaupanje in položaj na tržišču.
Poslovne zveze naše delovne organizacije z gospodarstvom pa niso uspešne le pri oskrbovanju s tekočimi gorivi in ostalimi naftnimi derivati, temveč tudi na drugih področjih dejavnosti. Lep primer je poslovno sodelovanje s transportnimi delovnimi organizacijami. Tu je močno uveljavljeno načelo smotrne delitve dela, saj cestno transportna podjetja na podlagi solidnih dogovorov z našo organizacijo prepeljejo velike količine blaga za nas, v
Fotografija skladišča Novo mesto (1947); prevoz blaga s konji
Pred leti sodi in konji, danes cisterne in letala
Kako in koliko smo prodajali
Ko se oziramo na prehojeno pot v preteklih 25 letih, ne moremo mimo nekaterih podatkov in dejstev, ki so nas na tej poti spremljali in pripeljali končno do položaja, ki ga danes podjetje ima v svoji stroki in v gospodarstvu na splošno.
1. Izkoriščanje maloštevilnih vrelcev, skromno industrijo nafte in s tem v zvezi tudi trgovino z naftnimi derivati so imele pri nas v času med obema vojnama in vse do leta 1945 v rokah tuje petrolejske družbe. Te so držale direktno v svojih rokah predvsem ključne pozicije, to je vrelce, rafinerije in večja skladišča, medtem ko so trgovino na drobno prek bencinskih črpalk opravljale s pomočjo svojih zastopnikov, raznih privatnih trgovcev. Promet je bil zaradi slabo razvitega gospodarstva precej majhen, število privatnih trgovcev pa je bilo razmeroma veliko. Tuje družbe so v trgovino z nafto investirale zelo malo, tako da smo ob osvoboditvi leta 1945 dobili zelo malo sredstev,
ta namen razvijajo svoj posebni vozni park in s tem našo organizacij o	razbremenjuj ej o
investicij sikih naložb na tem področju. Z novo obmorsko petrolejsko instalacijo v Kopru sta dobili naša luka in naša železnica nove pomembne tovore. Tako bo samo letos raztovorjeno v koprski iluki in prepeljano po železnici v notranjost države, v sosednjo Avstrijo in na Madžarsko okoli 800.000 ton surove nafte.
Nagel prodor tekočih goriv in s tem nagel razvoj podjetja je zvezan z velikimi investicijskimi naložbami, ki gredo letno že v milijarde starih dinarjev. To zahteva obsežno projektantsko delo, gradbeno ope-rativo, montažno dejavnost, vzdrževalno službo za objekte, naprave, agregate in instalacije. Z vsem tem se naše podjetje samo ne more ukvarjati. Pretežni del tega dela opravijo delovne organizacije z območja, na katerem deluje naše podjetje, nekaj pa tudi specia-
ki so potrebna za trgovanje z nafto. Dobili smo dva rezervoarja v Ljubljani in enega v Mariboru ter nekaj starih, že zelo izrabljenih uličnih črpalk.
2. Takoj po osvoboditvi, že 12. maja 1945, je bilo ustanovljeno v Beogradu zvezno državno podjetje za prodajo naftnih derivatov z imenom Jugo-petrol. Po posameznih republikah je ustanovilo podružnice, tako tudi v Ljubljani za ozemlje LR Slovenije, in sicer v mesecu juniju istega leta.
Takoj po ustanovitvi podružnice je bilo organizirano skladišče v Ljubljani v Javnih skladiščih in nekaj pozneje še v Dravljah. V začetku meseca julija je podružnica ustanovila tudi skladišče v Mariboru in nekaj pozneje tudi v Celju. Da bi se lahko redno oskrbovalo področje novo osvobojenih krajev Primorske, je bilo proti koncu leta 1945 ustanovljeno še skladišče v Postojni. Blago se je v tem letu prodajalo iz navedenih skladišč in prek takrat še privatnih trgovcev, ka-
lizirane organizacije iz drugih območij države in iz inozemstva.
Še nekaj podatkov o mestu naše delovne organizacije v slovenski trgovini. »Petrol« je s svojim letnim prometom prek 100 milijard starih dinarjev, z več kot 1700 zaposlenimi, s 170 maloprodajnimi obrati in 11 skladišči na vsem območju Slovenije, z razvitimi vzporednimi službami, s sredstvi v realni vrednosti več deset milijard starih dinarjev, z lastnimi reproduktivnimi viri več milijard dinarjev, s solidno organizacijo, urejenimi notranjimi odnosi in z resnično razvitim samoupravnim sistemom nedvomno ena od vodilnih in najtrdnejših trgovinskih organizacij v Sloveniji.
Marsikaj bi lahko še zabeležili, kar bi ustrezalo naslovu sestavka, vendar naj bo dovolj. Ni bil namen, da se pohvalimo, temveč le, da se ob četrtstolet-nici obstoja pokažemo, takšni, kot pač smo. Rajko Novak
terim smo za kritje stroškov odobravali rabat. Domača proizvodnja je bila takrat še nepomembna, zato smo blago dobivali iz Romunije, Sovjetske zveze in od UNRRE. V tem letu smo prodali 6850 ton blaga. Že takrat so se pojavili problemi, ki nas pravzaprav tarejo še danes, to je skladiščni prostor, embalaža, transportna sredstva in strokovni kader.
3. V letu 1946 so bila organizirana še skladišča v Novem mestu, Murski Soboti, Ptuju, Brežicah, Dravogradu, Kranju, Zagorju, Kočevju, Ajdovščini, Ilirski Bistrici in Gornji Radgoni. Tako smo imeli v letu 1946 že 15 skladišč, v nekaterih večjih mestih pa tudi že nekaj bencinskih črpalk. Promet v tem letu je znašal 25.832 ton.
V letih 1947 in 1948 se je izkazalo, da vsa obstoječa skladišča nimajo takega prometa, da bi lahko samostojno poslo-
vala in upravičila svoj obstoj, zato so bila ukinjena skladišča v Gornji Radgoni, Zagorju in Ilirski Bistrici, zaradi požarnovarnostnih razlogov pa je bilo ukinjeno tudi skladišče v Kranju. Število 11 skladišč, kolikor jih je takrat ostalo, ima
podjetje še danes, le da je prvotni ljubljanski skladišči v Javnih skladiščih in v Dravljah zamenjalo novo zgrajeno skladišče v Zalogu. Promet v teh dveh letih je dosegel že 31.747, oziroma 41.197 ton. V teh letih je bila izvršena tudi nacionalizacija drobne trgovine, tako da so preprodajo v manjših krajih opravljala socialistična podjetja. V tem času, točneje 1. aprila 1947, se je tedanja podružnica zveznega podjetja osamosvojila in ustanovljeno je bilo takrat še zvezno podjetje z istim imenom Ju-gopetrol. Pozneje, leta 1953 se je podjetje preimenovalo v Petrol; pod tem imenom posluje še danes. V času prvega petletnega plana so se že usposobile za delo tudi domače rafinerije, od katerih smo začeli dobivati vedno več blaga. Tudi promet se je večal, tako da je 1950 dosegel že 57.510 ton.
V komercialnem smislu važen mejnik v razvoju podjetja je leto 1952, ko je bil ukinjen dotakratni način prodaje prek bonov in nakaznic, ko je bila ukinjena čista državna distribucija in smo začeli prehajati na pravo trgovsko poslovanje.
4. V letu 1953 se je podjetje registriralo tudi za uvoz naftnih derivatov, kar je pred tem opravljalo edino podjetje za uvoz Jugonafta. Podjetje se je že v prvih letih obstoja zelo trudilo, da bi povečalo svoje skladišče in transportne kapacitete, da bi zaradi vedno bolj naraščajočega prometa povečalo število črpalk in jih moder-neje opremilo, vendar je v začetku za vse to zelo primanjkovalo finančnih sredstev.
Naj tu za ilustracijo navedemo vsaj nekaj osnovnih podatkov, ki nam povedo, kako močno se je v preteklem obdobju povečala prodaja prek našega podjetja:
Prodaja
		v letu 1949 ton	v letu 1969 ton
motorni	bencini	16.500	186.000
plinska	olja	8.500	167.000
kurilna	olja	6.000	363.000
V obdobju dvajsetih let (šele za leto 1949 so na razpolago podrobni podatki o prodaji po posameznih proizvodih) se je torej prodaja bencinov povečala za 11-krat, plinskih olj za 20-krat in kurilnih olj za 60-krat.
H
'
h
S 1. zasedanja delavskega sveta dne 15. 9. 1950: direktor predaja podjetje najstarejšemu članu kolektiva, tov. Koširju (že pokojnemu), do izvolitve predsednika DS
Člani prvega upravnega odbora (1950-51), izvoljeni na prvem zasedanju delavskega sveta: tov. Lorger (pokojni), tov. Turk, tov. Semenič M., tov. Trapečar, tov. Rožman, tov. Butala, tov. Pelikan
Tehnična opremljenost našega podjetja včeraj in danes
V sestavu Trgovskega podjetja Petrol je tudi rafinerija mineralnih olj v Mariboru. Njen prednik je bilo podjetje za predelavo nafte, ustanovljeno kot delniška družba leta 1930. Po vojni je bil obrat nacionaliziran in je še nekaj časa služil za destilacijo lendavske surove nafte.
Proizvodnja je bila v primerjavi s potrebami majhna, po usposobitvi rafinerij v Bosanskem Brodu in Sisku ter rafinerije na Reki pa ni ustrezala niti glede kakovosti izdelkov. Zato je prenehala delati, menjala nekaj lastnikov, a je vse do 1953. leta životarila. Tedaj je prešla v upravljanje našega podjetja, ki se je z veliko vnemo lotilo njene rekonstrukcije in jo namenilo proizvodnji motornih olj.
Večino tedanjih naprav bo nadomestile novejše, mnoge od njih so izdelane po zamisli tamkajšnjega kolektiva.
Glavni proizvod rafinerije v Mariboru so skozi vsa leta obratovanja razne vrste motornih olj, razen tega pa rafinerija proizvaja tudi druge proizvode v manjših količinah. Proizvodnja v letu 1953, torej v prvem letu delovanja v okviru Petrola, je znašala 500 ton, v letu 1969 pa 5400 ton, ali drugače povedano, v 16 letih se je proizvodnja povečala za skoraj 11-krat.
5. V stari Jugoslaviji je bilo po vsej Sloveniji sorazmerno precejšnje število črpalk, vendar so bile grajene v glavnem na neprimernih mestih, tako da že kmalu po osvoboditvi niso več ustrezale svojemu namenu bodisi zaradi požarnovarnostnih ali prometnih ozirov bodisi zaradi močno naraščajočega prometa. Podjetje Petrol se je že v začetku svojega obstoja zavedalo, da maloprodajna mreža ne ustreza novim potrebam in je začelo misliti na modernizacijo in novogradnjo bencinskih servisov. Do realizacije v tem smislu pa ni prišlo vse do leta 1952, ker ni bilo za ta namen na razpolago nikakršnih finančnih sredstev. Šele po tem letu smo začeli počasi z gradnjo novih modernih bencinskih servisov. Od tega leta pa do danes smo zgradili ali modernizirali nove bencinske servise in sicer na vsem prodajnem področju, kjer podjetje posluje.
Bencinskih servisov je bilo 1949. leta komaj 11, ob koncu leta 1969 pa jih je obratovalo 145. Pri tem je nujno omeniti, da danes posluje nekaj bencinskih servisov z mnogo močnejšimi kapacitetami (črpalke, cestišča), kot so kapacitete poprečnega bencinskega servisa. Prek bencinskih servisov, torej v prodaji na drobno, smo v letu 1953 prodali 7000 ton blaga, v letu 1969 pa 299.000 ton, torej v 16 letih 43-krat več.
6. Vsi bencinski servisi, ki so doslej zgrajeni ali ki se približujejo skorajšnji dograditvi, pa še vedno ne zadoščajo potrebam močno naraščajočega avtomobilskega prometa.
Omeniti je treba dejstvo, da v gradnji bencinskih servisov dejansko nazadujemo, ker so se v zadnjih letih potrebe po naših uslugah povečale bolj, kot pa so se povečale naše maloprodajne kapacitete. Da je
stanje maloprodajne mreže v naši republiki tako, da zahteva hitrejšo investicijsko gradnjo, dokazujemo z nekaterimi podatki, ki nam povedo, da pride 1 bencinski servis v deželah razvite Evrope približno na 15 km cest, pri nas v Sloveniji pa na okoli 150 km.
Upoštevati je sicer treba, da je v zahodnih državah motorni promet mnogo bolj razvit kot pri nas, vendar je število bencinskih servisov pri nas kljub temu občutno premajhno, kar lahko dokazujemo tudi s tem, da je poprečna prodaja na bencinskem servisu pri nas mnogo večja kot v zahodnih državah.
Tako znaša prodaja poprečno na 1 bencinski servis letno:
v	Švici...................75	ton
v	Vel. Britaniji	.	.	.	100	ton
v	Zah. Nemčiji	.	.	128	ton
v	Franciji................135	ton
v Sloveniji pa v letu 1969 2200 ton.
Iz teh podatkov je razvidno, da bi morali v najkrajšem času zgraditi večje število bencinskih servisov, da bi nekako lahko prišli v korak z naraščajočimi potrebami. Tega pa na žalost zaradi pomanjkanja
finančnih sredstev ne moremo v celoti in hitro realizirati. V investicijskem programu za bližnjo prihodnost imamo gradnjo večjega števila bencinskih servisov, ki jih bomo v glavnem gradili iz lastnih sredstev, delno pa bomo za gradnjo najeli investicijske kredite.
Če na kratko povzamemo, kaj se je vse zgodilo v teh preteklih 25 letih obstoja podjetja, lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da so bili napori zdaj že 1700-članskega kolektiva vedno usmerjeni k približevanju blaga kupcu, k večanju asortimenta in zboljševanju kvalitete blaga, k čim boljši kulturni postrežbi, skratka k čim boljšemu in večjemu zadovoljevanju potreb in želja naših kupcev, zaradi katerih pravzaprav obstajamo in se razvijamo. Take težnje bodo kolektiv vodile še naprej v bodočnost.
Milan Semenič
Skopa je bila povojna dediščina za naftno stroko. Dobili smo le nekaj zastarelih skladišč ter uličnih in prevoznih črpalk. Tako smo prevzeli v Ljubljani skladišče Standard Vac. Oil & Comp. v bivših Javnih skladiščih, kjer sta bila vkopana dva rezervoarja, eden za 70 m3, drugi pa za 50 m3. V Javnih skladiščih smo prevzeli tudi skladiščni prostor, obstoječ iz dveh objektov s približno 300 m3 prostornine. Pozneje smo prevzeli še bivše vojaško skladišče v Dravljah, ki pa je bilo na prostem — z žico ograjen travnik. Tu smo uskladi-ščevali predvsem masti in olja, ki smo jih prejemali od UNRRE.
V Celju smo dobili nemško vojaško skladišče v bivših Maj-dičevih mlinih. V Mariboru pa malo boljše skladišče z dvema rezervoarjema in industrijskim tirom, ki je nekdaj pripadal tudi Standard Vac. Oil & Com. V Dravogradu smo prevzeli
zbombardirano bivšo rafinerijo Gool, od katere sta ostala samo dva nadzemna rezervoarja po 100 m3. Pozneje smo dobili še nekaj manjših vojaških skladišč in drugih za nas dokaj nefunkcionalnih objektov.
Blago je bilo uskladiščeno v sodih na prostem in izpostavljeno vsem vremenskim nepri-likam, zato je bila često ogrožena kvaliteta sama, prodaja pa zelo težavna. Zaradi pomanjkanja embalaže in rezer-voarskega prostora smo v začetku zbirali po	Sloveniji
prazne sode in balone, ki so ostali od nemške vojske.
Ze v letu 1946 smo iskali primerno lokacijo za gradnjo centralnega skladišča.	Lokacijo
smo dobili v Zalogu, kjer smo leto kasneje pričeli z gradnjo prvega tovrstnega največjega objekta v Sloveniji, ki je bil dograjen leta 1948. V tem času so bila sredstva za novogradnje zelo omejena, plansko dodeljena. Zato je celoten kolektiv z ljubljanskega področja priskočil na pomoč s svojim vsakodnevnim prostovoljnim delom pri gradnji.
V naslednjih dveh letih pa so bila zgrajena nova skladišča v Kočevju, Postojni in Brežicah.
Čeprav so bile težave izgradnje velike zaradi pomanjkanja denarja, materiala in delovne sile, smo že tedaj urejali in dopolnjevali stara, že obstoječa skladišča, kjer smo predvsem vkopavali rezervoarje in tako povečevali skladiščne kapacitete ter zmanjševali nevarnost požara. Tem prvim začetkom so sledila še mnoga nova skladišča, vse do danes moderno zgrajene instalacije v Kopru in skladišča na letališču Brnik.
Tehnična opremljenost vseh teh skladišč je bila zlasti v začetku zelo primitivna. Vagon-ske cisterne smo praznili v sode na prostem, ne glede na vreme in letni čas. Za zboljšanje delovnih pogojev našim delavcem smo že v prvih letih našega dela zgradili cevovode od železniških tirov do naših
skladišč ter tako poenostavili in izboljšali prevzem blaga.
Zaradi že omenjenih razmer je bila tudi prodaja zelo primitivna. Tako smo morali v začetku prevažati blago v sodih s konjsko vprego, delno z železnico, pa tudi s tovornimi avtomobili. Vse to največkrat samo v sodih, šele pozneje smo dobili nekaj avtocistern od UNRRE in nekaj tudi od vojske. Te prve avtocisterne so bile osnova naših transportnih sredstev. Pripomniti pa je, da so bili ti avtomobili zelo izrabljeni, zato je bilo njih vzdrževanje težko, zlasti ker ni bilo rezervnih delov; kolektiv tedanje avtodelavnice se je moral zelo truditi, da je mogel vzdrževati ta stara prevozna sredstva. Naj omenimo še to, da smo tudi avtocisterno imeli na konjsko vprego, kar je za današnje razmere nekaj nerazumljivega.
Da bi ta dobljena transportna sredstva vzdrževali, smo ustanovili lastno delavnico. Njena naloga pa ni bila samo vzdrževati ta transportna sredstva, ampak tudi prevzete naprave za polnjenje in skladiščenje naftnih derivatov. Začetni tričlanski kolektiv delavnice pa je bil v glavnem rekrutiran iz avtomehanikov in ključavničarjev, ki niso imeli posebne prakse v tej stroki. Zato so morali ti prvi delavci sami usposobiti nadaljnji kader, ki smo ga potrebovali z razširitvijo mreže. Večanje tega strokovnega kadra za vzdrževanje je bilo nujno, ker je bila oprema stara in se je hitro obrabljala. Razen tega je bilo treba spraviti v pogon avtomobile in razne črpalne naprave, čeprav ni bilo nadomestnih delov in je bil ta kolektiv večkrat prisiljen, da je sam izdelal te nadomestne dele in tudi nove naprave.
Bencinskih servisov v današnjem smislu takoj po vojni sploh ni bilo. Prevzeli smo nekaj stabilnih črpalk, montiranih na pločnikih in dvoriščih. Te črpalke so bile na ročni po-
»Ali se ti ne zdi, da bo konkurenčna borba na ben cinskih črpalkah vedno hujša?«
Avtocisterna pred zgradbo našega avtoparka
gon, z merilnimi kozarci po 5 litrov. Pri stabilnih črpalkah so bili rezervoarji v velikosti 1 do 5 m3, zakopani pod pločniki cest, kar je zelo oteževalo eventualna vzdrževalna dela in popravila. Vse te črpalke so bile različnih znamk, brez rezervnih delov, pa tudi izrabljene, prodajalci so delali na prostem poleti in pozimi.
Po letu 1950 je začel naraščati promet in obstoječe črpalke niso zmogle toliko prodaje, delno zaradi starosti, pa tudi zaradi neprimernih lokacij in prostorov. Začeli smo iskati nove lokacije, kjer smo postavili moderne objekte z novo sodobno opremo. Prvi novi bencinski servis je bil zgrajen na Prešernovi cesti leta 1952, še v istem letu pa so bili zgrajeni še v Solkanu, Mariboru in na Bledu. Začelo se je novo obdobje — prodaja goriv se je prenesla iz skladišča na bencinske servise. Iz leta v leto se je promet večal, s tem pa tudi zahteve kupcev. Nadaljevali smo z gradnjo novih bencinskih servisov, jih razporejali po celi Sloveniji, kakor je pač narekovalo tržišče. Razen funkcionalnega, estetskega in arhitektonskega videza objektov smo reševali tudi okolico s tem, da smo dali poseben poudarek videzu servisa z zelenicami in cvetličnimi nasadi.
S prehodom na tržno gospodarstvo se je domači turizem zelo povečal, s tem tudi promet. Zato smo morali nenehno razširjati maloprodajno mrežo in povečevati kapacitete skladišč in transportnih sredstev. Gradili smo še nova skladišča, vkopavali vedno več rezervoarjev na teh skladiščih, v velikosti od 50 do 22.000 m3. Vsa skladišča smo opremili z industrijskimi tiri in cevovodi ter z naftovodom v instalaciji Koper, ki je dolg skoraj 3 km. Skladišča smo opremili tudi z modernimi črpalkami za polnjenje sodov in avtocistern in s pretočnimi merilci.
Da bi sledili večji prodaji naftnih derivatov, smo v Sr-minu pri Kopru zgradili instalacijo. Tu imamo postavljenih več nadzemnih rezervoarjev različnih velikosti, kot že povedano od 5.000 do 22.000 m3, s skupno kapaciteto 55.000 ton. Nekaj teh rezervoarjev je specialno zgrajenih za prevzem težkih kurilnih olj, na ostale rezervoarje pa se lahko uskla-diščuje surova nafta. Naprave v instalaciji so delno avtomatizirane, moderne, po najnovejših varnostnih načelih.
Povečanemu cestnemu prometu se je pridružil še letalski promet, za nas nova dejavnost. Na letališču Brnik in v Puli
smo zgradili posebno skladišče s specialnimi napravami za sprejem in oddajo blaga. Nabavili smo posebno cisterno in avtocisterno za polnjenje letal.
Za redno oskrbovanje naših kupcev in dovoza blaga na naša skladišča in bencinske servise je bilo nujno potrebno povečati tudi naša transportna sredstva. Od majhnih zastarelih avtomobilov iz prvih povojnih let smo povečali naš avto-park na približno 50 vozil vseh velikosti in vrst, od specialnih cistern za letališča do malih dovoznih avtomobilov za oskrbo gospodinjstev s kurilnim oljem.
Kolektiv naše delavnice se je vzporedno z razširitvijo trgovske mreže in naše dejavnosti večal. Zgradili smo nove prostore za delavnico, z vso mehanično in strojno opremo. Iz prvotnih treh članov delavnice je nastala močna samostojna enota v okviru podjetja, ki opravlja vsa popravila na že obstoječih objektih, obenem pa je usposobljena tudi za montažo vseh novih naprav na servisih in skladiščih.
Z razvojem turistične dejavnosti, predvsem pri nas v Sloveniji, je bil domači in tuji kupec vedno zahtevnejši. Razen izgradnje bencinskih servisov in pralnic smo morali misliti tudi na gostinsko dejavnost. Zgradili smo prvo restavracijo v času izgradnje avtoceste Ljubljana—Zagreb, na Cateškem hribu. Ze v prvih letih se je promet na tem gostinskem objektu hitro večal. Majhno kapaciteto prvotnega gostišča smo morali povečati in zgraditi večjo restavracijo. Promet pa ponovno hitro raste in že pripravljamo projekte za gradnjo dodatne nove restavracije na drugi strani avtoceste na Cateškem hribu. Nekoliko manjšo restavracijo smo zgradili tudi v Tržiču, poleg bencinskega servisa, na cesti proti prelazu Ljubelj.
Ves čas naše investicijske izgradnje smo skrbeli za izpopolnitev in ureditev delovnih pogojev naših delavcev. Izboljševali smo razen tega tudi sanitarne pogoje ter skrbeli za rekreacijo in razvedrilo delavcev. Zgradili in uredili smo počitniške domove ob morju in v hribih: dom v Crikvenici s 30 ležišči in popolno oskrbo, dom na Krvavcu, v Kranjski gori, na Pohorju in v Piranu.
Velik delež pri uspehu in napredku od prvih povojnih začetnih let do danes imajo zlasti vsi tisti prvi delavci, ki so tudi s prostovoljnim delom priborili prve uspehe ostalemu poznejšemu kolektivu, saj so vsi pripomogli po svojih najboljših močeh. Jože Butala
Sodobne bencinske črpalke v Ljubljani: Vič
Pred kratkim zgrajena bencinska črpalka na Prešernovi cesti..
... in njena soseda na nasprotni strani ceste
Brez besed
-
.v.
- -
v*:#*'
~v.&
ženel Julij, Bevčar Ciril, Puhar Stanko, Turk Milko, Turk Nada, Sterk Jure, Rožman Jože, Butala Jože, Bradeško Minka, Jankole Božena, Istenič Maks, Udir Anton, Vrhovec Janja, Oman Drago, Zuccato Vinko, Zupančič Anton (upok.), Stefančič Jože (upok.), Kropeč Štefan (upok.), Jančar Jakob (pok.), Pogačar Stane (upok.), Poljanec Francka (upok.), Bonča Viktor (upok.), Žižek Jože (upok.).
V letu 1967 so bili: Curk Anton, Garmuš Leopold, Pauko Franc, ing. Zagradnik Janez, Šilar Janez, Zgavc Franc, Vidmar Darinka, Zupančič Marija, Malešič Leopold (upok.), Gio-netti Jože (upok.).
V letu 1968 so bili: Vaupotič Franjo, Sabelnik Franc, Audič Kristina, Lesjak Silva, Konda Franc, Lepšina Marija, Postružnik Edi, Bratkovič Antonija, Vetrih Dragica, Vogel Nada, Semenič Milan, Železnik Miha, Oblak Boris, Milavec Rudolf (upok.), Kverh Anton (upok.), Lovič Anka (upok.),
Zajc Ludvik (pok.), Pungartnik Kristjan (upok.).
V letu 1969: Logar Anton in Gorenc Franc.
V letu 1970: Mlakar Mihaeli, Vidic Marija, Zulovec Adolf, Rodošek Rudolf. Plave Milena, Kolman Janez.
Uredništvo našega lista pase je odločilo, da bo izkazalo še posebno pozornost našim jubilantom — 25-letnikom. K njim je poslalo novinarja, ki naj bi mu vsak Slavljenec na kratko orisal svoje življenjske vtise in delo pri podjetju. O teh srečanjih govori sestavek na 7. in 8. strani.
Ob 25-letnici pa ee moramo spomniti tudi naših sodelavcev, ki so v zasluženem pokoju. Teh imamo sedaj 78. Spominjati pa se moramo tudi vseh tistih, ki so vložili vse svoje sile v naše podjetje, pa so se cd nas že poslovili.
Uredništvo časopisa čestita tudi vsem sedanjim sodelavcem in jim želi še mnogo plodnega dela v bodoče.
Prvi slavljenci ob 10-letnici podjetja, ki so imeli 10-letni delovni staž: tov. Grum, tov. Trapečar, tov. Kverh, tov. Zupanc, tov. Jerasova (upokojena), tov. Romih, tov. Kepec (upokojen), tov. Semenič D. (pokojni), tov. Curk (upokojen), tov. Vatovec, tov. Pelikan, tov. Franzot
delavce, ki bodo dosegli 20-let-no službovanje pri podjetju, in sicer tako, da se jim bo izročila posebna denarna nagrada in darilo.
V letošnjem letu, ko praznujemo 25-letnico obstoja podjetja, pa je delavski svet sprejel sklep, da se 25-lctnike posebej nagradi s sorazmerno večjo nagrado kot 20-letnike. Vsi ti sklepi so se izvajali in se bo v bodoče upošteval tudi ta novi sklep glede 25-letnikov.
V letu 1955, ko je bila pro-
tor, Medic Anten, Udovč Marjan, Arnež Milan, Beilak Franc, Bricelj Franc, Bricelj Minka, Černov Ivan, Frič Liljana, Kralj Marjan, Lutman Vanda, Majetič Zdenka, Plut Stane, Perko Miro, Savarin Valerij, Sirk Karel, Trček Alojz, Vidic Anica, Žnidaršič Teodor, Virant Franc, Jordan Anica, Mohar Stane, Velepec Jože, Zupančič Ivan, Petrič Edvard, Gerjevič Jože, Teropšič Ivanka, Cerjak Martin, Berlan Edvard, Šušterič Franc, Zorko Slavko,
Posebno priznanje našim sodelavcem
Slavljenci ob 20-letnici podjetja in njihovega dela: tov. Zupanc, tov. Knez (upokojen), tov. Trapečar, tov. Bratkovič, tov. Grum, tov. Kuhar (pokojni), tov. Semenič D. (pokojni), Franzot, Curk (upokojeni), tov. Romih, Kepec (upokojeni), tov. Pelikan, tov. Vindišman
Ob 10-letniici obstoja podjetja je delavski svet sprejel sklep o posebnem priznanju delavcem, ki so dopolnili 10-Ietno službovanje. Tako je bilo določeno, da se 10-letndkom izkaže posebno priznanje s tem, da ee jim podeli zlata značka. Ze takrat je bilo tudi določeno, da oe bo posebej nagrajevalo tudi
slava 10-letnice oketoja podjetja, je bilo 14 slavljencev, ki so prejeli zlati znak. Od leta 1955 pa do leta 1970 je prejelo za 10-letno službovanje pri podjetju zlati znak že 363 delavcev.
Letošnji 10-lctniki pa so: Be-
ganovič Pašega, Kumše Ivan, NcvcJk Evstahij, Marinčič Viik-
Šenica Alojz, Hojnik Justina, Korbar Franc, Pirnar Anton, Andeselič Matilda, Kozel Franc, Pernat Franc, Simšič Alojz, Potočnik Feliks, Plohl Matija, Punčuh Viktor, Popič Ida, Pauko Greta, Blažič Eva, Bulc Danica, Širca Alojzija.
Prvi jubilanti za 20-lctnico so bili: Franzot Lado, Bratkovič Anton, Grum Ivan, Pelikan Rado, Trapečar Rudi, Zupanc Maks, Romih Ivan, Vindišman Milan, Rajtmajer Jože, Kuhar Martin (pok.), Semenič Dušan (pok.), Curk Jože (upok.), Knez Frdnc (upok.), Kepic Matevž (upok.).
V letu 1966 so bili: Dimič Anton, Hervol Franc, Grah Jože, Grah Alojz, Čotar Rado, Kobal Anton, Comino Oto, Po-
Slavnostna seja delavskega sveta ob 20-letnici podjetja (1965)
Ob »srebrni poroki« s
Ko proslavljamo 25-letnico našega podjetja, ne moremo mimo enajstih tovarišev, ki so se že pred 25 leti vključili v kolektiv »Petrola« in ves ta čas vztrajali v njegovih vrstah, čeprav to ni bilo vedno lahko. Uredništvo se je odločilo, da pošlje k tem tovarišem novinarja, ki naj jih povpraša o njihovih občutkih v teh slavnostnih dneh. Vsi tovariši, ki so nedvomno veliko pripomogli, da se je iz razmeroma skromnega »Jugopetrola« razvilo tako bogato razvejano in usposobljeno podjetje kot je današnji »Petrol«, so v sproščenem pogovoru radi odgovarjali na vprašanja in se spominjali minulih let.
Ce upoštevamo abecedni vrstni red, je prvi na vrsti
tov. Ciril Bevčar, rojen 7. 2. 1914 v Kanalu ob Soči, kjer je končal tudi osnovno šolo. Kot šestnajstleten fant se je zaposlil v Cementarni Anhovo, kjer je delal 4 leta. Takrat bi moral iti v italijansko vojsko, vendar je raje odšel v Maribor, kjer je bil njegov oče zaposlen kot mlinar.
— Ali ste se takoj zaposlili v kemični industriji, oziroma pri nafti?
»Najprej sem delal pri raznih lesnih podjetjih. Sele leta 1940 sem se zaposlil v rafineriji Maribor, kjer sem se izučil za de-stilaterja.«
— Kako vam je všeč to delo?
»Prav nič se ne pritožujem. Ce
mi ne bi bilo delo všeč, bi gotovo skušal v minulih 25 letih poiskati kaj drugega.«
— Ali nam lahko poveste, s čim se ukvarjate v prostem času?
»Nekoč sem bil navdušen ribič, vendar sem ta šport opustil, ker v Dravi skoraj ni več rib.«
— Kakšne so vaše družinske obveznosti?
»Imam dve hčeri, ki pa sta že obe preskrbljeni.«
— Imate še kakšne ambicije?
»Preden bom šel v pokoj, bi si
rad zgradil še svojo hišico, da bi v miru užival čas, ko ne bom več sredi delovnih obveznosti.«
Tov. Bevčarju (med drugim) želimo, da pri tem ne bi imel preveč sitnosti z nabavo gradbenega materiala.
Tov. Tone Bratkovič je bil rojen 1909 v Vidmu ob Ščavnici. V družini je bilo 9 otrok (on je bil tretji po vrsti) in ker jim je kruh dajala kmetija, je z osemnajstim letom odšel v Maribor v kmetijsko šolo. Potem je bil v raznih
službah — pred vojno ni bilo lahko za zaposlitev — predvsem v gradbeni stroki, med vojno pa je 3 leta trpel po taboriščih v Italiji in Nemčiji. Brž ko je prišel iz internacije, se je zaposlil pri »Petrolu« na Titovi cesti in delal izmenično v Dravljah, pa spet nazaj na Titovi, nato v Zalogu in spet v Dravljah. Sedaj je skladiščnik v Dravljah, kjer so razen njega še trije stražarji.
— Kako se počutite v podjetju?
»O, čisto dobro. Delo je sedaj
mehanizirano; če je treba kaj nakladati, pridejo pa delavci, hkrati z vozili.«
— Kako se razumete s šefi?
»Tudi dobro. Prav nič se ne
smem pritožiti.«
— S čim pa se ukvarjate v prostem času?
»Največ z vrtom. Rad pa grem tudi v družbo. Večkrat zavijeva z ženo k »Bizeljčanu« — tam imajo televizijo.«
Med pogovorom je tov. Bratkovič še povedal, da je tudi njegova žena že 22 let in pol zaposlena pri Petrolu. Sicer pa teče njegovo življenje mirno, brez pretresov. Do zasluženega pokoja mu manjka samo še nekaj let in želimo mu, da bi ga — po načelu »konec delo krasi« — užival mirno in v zadovoljstvu nad opravljenim delom.
Tov. Lado Franzot je leto dni mlajši, rojen Ljubljančan, še bolj natančno povedano Siškar. Pri Petrolu je imel odgovorne dolžnosti že od začetka: najprej je bil prodajni rr'erent (takrat je bilo vse še na nakaznice), nato šef blagovnega računovodstva, dispečer, nato »leteči« upravnik (kar pomeni, da je po potrebi nadomeščal nekatere upravnike), pa spet prodajni referent v Zalogu, zatem na upravi šef nabave, po reorganizaciji pa je šef transporta.
Jf >*■■■*-
— Ali ste sodelovali tudi v organih samoupravljanja?
»Bil sem č'an upravnega odbora, delavskega sveta, sindikalni funkcionar in član raznih strokovnih komisij.«
— Kako se razumete s sodelavci?
»Zelo dobro. Moram reči, da do kakšnih trenj praktično ne pride. Ce pa se kdaj kaj zatakne, se brž poravnamo in odločimo za najboljšo rešitev.«
— Povejte nam kaj o prvih letih dela pri Petrolu!
»Na začetku je bilo stanje večkrat kritično. Takrat še nismo bili tako organizirani in izkušeni. Iz drugih Jugopetrolov, zlasti iz Zagreba, so nas hodili inštruirat, pa tudi razne tečaje smo imeli, saj ni bilo kvalificiranih ljudi. Tudi prostora je bilo malo, ves prevozni park pa sta sestavljali dve avtocisterni in en kamion. In vendar so bili to lepi časi: skoraj vsako soboto in nedeljo smo ho-
dili na skupne izlete v partizanske kraje in drugam — kar s kamionom.«
— Ali lahko poveste — seveda če to ni poslovna skrivnost — kolikšen vozni park imate sedaj?
»Sedaj imamo v zakupu 116 železniških cistern za prevoz bencina in kurilnega olja in ca. 80 avtocistern (samo od tujih prevoznikov) za isti namen. Razen tega imajo poslovne enote še svoj avtopark.«
— Se spominjate kakega veselega dogodka iz preteklosti?
»Nekaj jih je že bilo. No, morda tale: leta 1946 je prišla neka stranka iskat 50 kg specialnega bencina na zeleno nakaznico. Vprašal sem jo, kje ima embalažo. Možak mi je odgovoril, da ima s seboj dve vreči. Ko sem mu pojasnil, da s tem ne bo mogel odnesti blaga, je dejal: »Saj piše, da ga dobim toliko in toliko kilogramov!«
— Kaj je vaš osebni hobi?
»Planine, smučanje in gobe.
Kot bivši »Ilirijan« se zanimam tudi za nogomet, sicer pa grem rajši na koncerte in v opero. Rad pogledam tudi kako dobro televizijsko oddajo.«
Tov. Ivan Grum je doma iz Polja pri Ljubljani. Tudi on se je redil v številni družini (med 6 otroki je bil najstarejši od fantov), zaposlil pa se je najprej v najbližji tovarni, Papirnici Vevče. Potem je delal pri Gregorcu, nato pa je — leta 1941 — prišel k Shellu in ostal zvest vonju takrat najbolj modernega goriva. Vseskozi je bil skladiščnik, le da je sedaj specializiran, za belo gorivo.
»Najprej sem bil v Ljubljani, nato v Dravljah, kjer smo zaposlovali 30 ujetnikov, v glavnem Nemcev — stražili smo jih kar sami — v Zalogu pa sem od leta 1948. Takrat smo imeli na voljo še zelo skromne kapacitete: 2 avtocisterni, 8 podzemeljskih in 4 nadzemeljske rezervoarje. Kadar se spomnim na takratno obdobje, me najbolj prevzame ogromen razvoj podjetja in Zaloga, saj so sedanje kapacitete tu najmanj petdesetkrat večje.«
— In perspektive?
»Lani je bilo asfaltirano skladišče in zgrajeno novo upravno poslopje, v izgradnji pa so proga na novo skladišče, velika mostovna tehtnica in cevovodi.«
— Kako ste zadovoljni z delom?
»Prav zadovoljen sem tako z delom kot s sodelavci in z vodilnimi tudi. Spominjam se, ko sem bil ob 10-letnici nagrajen z zlato značko, ob 20-letnici pa sem dobil zlato uro, nekaj denarja, razen tega pa so nas peljali na izlet na Ljubelj, ki mi je ostal v lepem spominu. Tudi na Rab smo šli — pozneje — in tudi tega izleta se rad spomnim.«
— V 25 letih se marsikaj zgodi. Vam je ostal še kak drug dogodek posebej v spominu?
»Dobro se še spominjam, kako je pred 15 leti udarila strela v cisterno, vendar smo požar pogasili v nekaj minutah. Pred dvema letoma pa se je vnel avionski bencin — tudi ta požar smo sami ukrotili, nato pa še cisterna, ko smo poklicali na pomoč mestne gasilce, vendar smo tudi to pot požar udušili, še preden so prišli posredovat.«
— In vaše sodelovanje v družbenih funkcijah?
»Bil sem večkrat član DS in UO, pa tudi v sindikalni organizaciji sem deloval.«
podjetjem
— Kako pa družinske razmere? »Imam dva sina, od katerih je
eden že zaposlen pri Tegradu, drugi pa je zdaj pri vojakih.«
— Kaj pa osebno razvedrilo? »V mlajših letih sem rad balinal, včasih smo vrgli tudi karte,
sicer pa je bilo bolj malo časa: treba se je bilo ukvarjati s hišo in vrtom, tako da sem celo dopust le malokdaj izkoristil.«
Tov. Grumu manjkajo do zasluženega pokoja še tri leta, za katera mu želimo, da bi jih preživel delavno, kot do sedaj: svoje bogate izkušnje pa naj prenese na naslednike.
Tov. Rado Pelikan (rojstno leto 1915) je bil pri Petrolu najprej skladiščnik, vendar so mu kaj kmalu zaupali organizacijske naloge: odpiral je skladišča v Novem mestu, Murski Soboti, Dravogradu, Zagorju in Ptuju; nato je bil v Ljubljani skladiščnik v skladišču olja, že leta 1950 pa je bil postavljen za upravnika.
— Modernizacija skladišča v Zalogu je očitna: v kateri smeri se lahko še razvijate?
»Današnji promet pri nas se razvija tako hitro, da smo vedno malo v zaostanku, vedno so možne nove izboljšave.«
— Kako se razumete s sodelavci?
»Sodelavci so v glavnem vsi ,stari mački', s katerimi smo preživeli marsikaj prijetnega, pa tudi neprijetnega. Na začetku je bilo poslovanje precej drugačno,
težje kot sedaj. Leta 1947 na primer, ko smo odprli novo skladišče v Zalogu, smo se vozili v službo z vlakom in sicer včasih kar po tri ure. Ob kakih hudih zamudah vlakov smo šli v Ljubljano kar peš; takrat so bile zveze bolj slabe, avtobusov pa skorajda ni bilo.«
— Ali se spominjate še kakega posebnega dogodka iz preteklosti?
»Leta 1952, ko je zapadlo ogromno snega — na strehi skladišča ga je bilo skoraj dva metra, smo šli vsi — sodelavci in jaz tudi — z lopatami na streho, ves
dan in vso noč metali sneg s strehe, da se ne bi podrla, nato pa smo šli peš v Ljubljano k počitku.«
— Kako pa je z odnosi z upravo?
»Odnosi z upravo so uspešni, saj ima posluh za naše probleme. V redu sodelujemo tudi s krajevnimi organi, z železnico in drugimi.«
— In samoupravljanje?
»Tudi v redu. Število kolektiva
PE se je od prvih let povečalo od 17 na 90, tako da imamo v skladu s statutom in organizacijo podjetja že dalj časa svet poslovne enote, ki se redno sestaja in daje vodstvu enote konstruktivne pobude za uspešnejše delo.«
— Kako pa preživljate prosti čas?
»Predvsem s knjigami, zanimam pa se tudi za splošne probleme, saj sodijo k razgledanosti, brez katere ni mogoče živeti v pravem utripu s časom. Rad hodim tudi v naravo in na izlete.«
— Za konec morda še vprašanje o družinskih zadevah?
»Dva od treh otrok sta že preskrbljena, 17-letna hčerka pa hodi še v gimnazijo.«
Tov. Stanko Puhar je bil rojen 20. 4. 1920 v Cerkvenjaku, kjer je končal tudi osnovno šolo. Izučil se je za mizarja, vendar po izu-čitvi ni mogel dobiti dela v svoji
stroki, zato se je zaposlil pri takratnem Mobil-Oilu, kjer je pomagal pri zidarskih delih. Leta 1938 pa se mu je ponudila možnost, da se je izučil za destila-terja, kar je še danes. Od treh otrok, ki jih je imel tov. Puhar, sta dva že pri kruhu, eden pa še hodi v šolo. Tudi on je s svojim delom zadovoljen, tudi on je (tako kot tov. Bevčar) navdušen ribič in tudi njemu je žal, da je ribjega rodu v Dravi čedalje manj.
Tudi tov. Jože Rajtmajer (1907) je odraščal v številni družini. Njegova mati je bila skromna ženska in je le z največjimi napori sama prehranjevala naraščaj. Ker ni bilo denarja pri hiši, si je moral Jože že zgodaj sam služiti kruh, ne da bi se lahko izučil kakega poklica. Najprej je delal na kmetiji, nato v opekarni, po vojni pa je prišel k mariborskemu Petrolu. Tu je vseh 25 let skladiščni delavec.
— Kako gledate na dosedanje delo pri Petrolu?
»Pri Petrolu lepo sodelujemo in je veliko razumevanje, zlasti med starejšimi. Delali smo veliko, najtežje je bilo na začetku, ko ni bilo še naprav. Vse smo morali znositi na rokah, olje pa smo vlačili iz rezervoarjev z vedrom.«
— Se spominjate kakega posebnega dogodka?
»To ne — razen enkrat, ko je gorelo, sicer pa ni bilo nič takega za časopis.«
— Kako pa vi preživljate proste ure?
»Grem z ženo v kino ali pa v dramo.«
— Kaj pa televizija?
»To bom šele zdaj kupil.«
— Ste imeli kakšne funkcije?
»Nekaj časa sem bil predsednik hišnega sveta, zdaj pa sem gasilski poverjenik.«
— Kaj bi še lahko povedali, kar bi zanimalo tudi druge bralce?
»Želim, da bi bili tisti, ki zdaj prihajajo, prav tako požrtvovalni in vdani podjetju, kot smo bili mi, starejši. Pozdravljam tudi direktorja in ostale iz vodstva podjetja.«
Tov. Ivan Romih je sedaj obra-tovodja rafinerije v Mariboru in zanimivo je, da je pravzaprav vso svojo delovno dobo (36 let) preživel na enem in istem obratu. Ko je hodil še v gimnazijo (že pred vojno), je med počitnicami prišel v ta obrat (Motoroil d. z
o.	z.), kjer je pomagal knjižiti, voditi saldakonte in podobno; njegov brat je bil tu prokurist, vsak dinar, ki ga je mladi dijak zaslužil, pa je še kako prav prišel za knjige in druge potrebščine. Leta 1935 so v tem obratu začeli s kontinuirano destilacijo umetne nafte, tov. Romih pa je bil (že abiturient) glavni destila-ter in vodja izplačil delavcev (takrat so bile plače še tedenske). Od leta 1945 do 1951 je bil mlajši obratovodja, nato pa obratovod-ja. Do leta 1952 so spadali pod Zlatorog, nato pa so se vključili v Petrol.
— Kako gledate na sedanjo stopnjo razvoja v vašem obratu?
»Spremembe — zlasti v tehnološkem pogledu — v primerjavi s prejšnjim načinom dela so očitne: ročno delo se je umaknilo strojnemu, elektriki in avtomatizaciji, delovni pogoji so se bistveno izboljšali, dobili smo nove
črpalke, obnovili električno napeljavo, medtem ko je sedaj na vrsti še zunanja ureditev obrata.«
— Kakšni so odnosi z ostalimi službami?
»Kar zadeva odnose s komercialo in uvoznim oddelkom, se lahko samo pohvalim, saj praktično skoraj nimamo večjih težav glede nabave surovin in polizdelkov.«
— In perspektive?
»V gradnji je nova destilacijska naprava za predelavo rabljenih motornih olj, ki bo začela obratovati prihodnje leto in bo precej večja od dosedanje.«
— Kaj pa zasebna zanimanja?
»Ukvarjam se z vrtom, veseli me tudi fotografija, na televiziji pa me jc zelo zabavala oddaja Malo jaz — malo ti. Všeč mi je tudi domača glasba, tudi kak film rad pogledam — včasih je na avstrijski TV program boljši, tako da lahko kar izbiram.«
— Če pomislite na preteklost, kaj vam pride najprej na misel?
»Huda so bila leta med okupacijo, hudo mi je bilo, ko sem zvedel za smrt sina, ki se je ponesrečil v Robanovem kotu (leta 1960); no —• spomnim se še dveh požarov, ki pa smo ju brž lokalizirali, drugo pa najbrž ni tako pomembno.«
— Oprostite, ali je bil fant vaš edinec?
»Ne, imam še dva, ki sta že oba zaposlena: eden je strojni stavec pri »Grafičarju«, drugi pa je tekstilni tehnik v MTT.«
— Lahko poveste kakšno svojo željo?
»Želim si še tesnejšega sodelovanja s centralno upravo in da bi bolj razumeli specifičnost našega dela, sicer pa si želim, da bi v vseh delih sveta zavladal mir, da bi bilo med narodi razumevanje, tako da ne bi nikjer in nikoli več prišlo do vojne.«
Tov. Rudi Trapcčar, upravnik poslovne enote Maribor, je lahko ponosen na razvoj poslovne enote, ki jo vodi že dvajset let, saj je na prvi pogled podobna kar majhnemu parku, pa tudi v po-
slovnih prostorih, polnih zelenja, ovijalk in rož, so vidi, da v njih delajo ljudje z izbranim okusom in smislom za lepoto. Tudi tu je napredek očiten:	od prvotnih
skromnih prostorov družbe Standard Vacuum Oil Company so povečali kapacitete kar za osemdesetkrat, na zalogi pa imajo mnogo vrst goriv in maziv, tako da lahko ustrežejo tudi najbolj specializiranim zahtevam mariborskih podjetij. Od prvotnega števila 16 ljudi se je kolektiv povečal na 140 ljudi, ki delajo v skladišču in na 13 bencinskih servisih. Letos je bil napredek še posebno velik: modernizacija internega transporta z viličarji in paletami, pridobitev nove skladiščne hale, nove polnilnice in upravnih prostorov. Mirno lahko trdijo, da je njihovo poslovanje na evropskem nivoju.
— Kako ste zadovoljni s sodelavci?
»Z njimi sem lahko zadovoljen, saj so ponosni na članstvo v tako velikem kolektivu in cenijo skrb za nenehno izboljševanje delovnih pogojev. Zadovoljen sem tudi z odnosi med nami in centralo, saj upošteva konstruktivne predloge, seveda v okviru finančnih možnosti.«
— Kako pa je s samoupravljanjem pri vas?
»Svet enote se sestaja redno, člani sveta pa resno jemljejo svojo samoupravljavsko dolžnost in sodelujejo na sejah s predlogi, v vsakodnevnem življenju pa z vzgledi, kako je treba delati za napredek in skupno korist.«
— Ali pride kdaj do kakih nesoglasij v kolektivu?
»Med zaposlenimi kakšnih trenj skoraj ni; med njimi je precej članov z zlato značko (za 10 let delovanja), vse pa preveva občutek, da delajo zase in da je predvsem od njih odvisno, ali se bodo med izvrševanjem delovnih nalog počutili dobro. Vsakršno nerazumevanje ali neizvrševanje dolžnosti bi škodovalo najprej njim samim.«
— Kakšne so po vašem mnenju prihodnje naloge kolektiva?
»Po mojem mnenju gre zdaj predvsem za to, da se ne bi z doseženimi uspehi uspavali in da bi ohranili sedanji tempo izgradnje.«
— Vaš osebni hobi?
»Ne začudite se: igram gosli in sicer v KUD Hermanko, v malem simfoničnem orkestru. Tudi sin in hčerka sta glasbeno usmerjena: oba sta vpisana v srednji glasbeni šoli, sin igra čelo, hčerka pa klavir, tako da smo doma že kar ubran trio.«
— Ali ste s svojim poklicem zadovoljni?
»Sem. V doseženih uspehih najdem zadoščenje in spodbudo za naprej. Svojemu nasledniku bi rad predal poslovanje brez večjih nerešenih problemov, hkrati pa želim, da bi skupno še tesneje sodelovali in utrjevali delovno zavest in predanost podjetju.«
Tov. Milan Vindišman je Gorenjec, ki se je zlahka vživel v štajersko mentaliteto, saj pravi, da so Štajerci bolj dostopni ljudje kot Gorenjci. Kot upravnik poslovne enote Ptuj (od 1. 1949) je bil ustvarjalec in priča njenega napredka, čeprav tu ni bil tako očiten kot v nekaterih drugih enotah. Med vojno so ga okupatorji preganjali in izgnali v Srbijo, tri četrt leta p«, jo bil tudi v partizanih. Po vojni je bil zaposlen na okraju, nato pa ga je bivši veletrgovec Senčar pridobil za delo v skladišču bencina in petroleja, ki je prišlo v sestav Petrola.
— Kakšni so vaši spomini na začetek?
»Najprej smo imeli vsega 4 rezervoarje po 50 m3, kar je za takratne potrebe zadoščalo. Večino blaga smo imeli v sodih in spominjam se še, kakšno »dirko« smo imeli za njimi. Takrat smo imeli zaposlene 4 ljudi, medtem ko je skladišče varovala vojska. Iz tega obdobja se spominjam tudi ročne črpalke pred ptujskim magistratom. Ko nam je UNRRA začela pošiljati bencin in plinsko olje, se je začel nezadržni razvoj enote. Metalna Maribor je izdelala prvi rezervoar, nato pa še druge. Tedaj sem bil administrator in sem moral opraviti določene naloge v Murski Soboti, Novem mestu in Mariboru, nato pa sem spet prišel v Ptuj, kjer sem od 1949. leta naprej upravnik enote.«
— Kakšen utegne biti vaš nadaljnji razvoj?
»Po mojem mnenju se naša enota ne bo mogla razrasti v kaj posebno velikega, ker smo preblizu Maribora (a tudi ptujska
občina ni med naj bogatejšimi), vendar bo ob razumevanju centrale, ki ga je deležna, dosegla svoj funkcionalni in možni razcvet. Prav zdaj imamo v načrtu gradnjo lokacijsko ustreznih bencinskih servisov na območju naše poslovne enote.«
— Kako se ujemate s sodelavci?
»Sodelavci so usposobljeni, zavedni in pridni, tako da sem lahko z njimi zadovoljen. Prav tako nimam pripomb na delo sveta, saj so razprave na tem forumu živahne in konstruktivne.«
— In osebno življenje? Ste zadovoljni? Imate kakšnega konjička?
»Nekoliko pogrešam prave družbe in — planine. Večkrat se spomnim izleta ob 20-letnici podjetja, ko smo se vzpeli na Ljubelj. Priznam, da me tak pogled vedno prevzame. Saj ima Štajerska tudi veliko lepih hribov, toda — čez planine ga ni, vsaj zame.«
Na vprašanje o družinskih razmerah je povedal, da ima tri hčerke, ki pa so že vse poročene; čas si krajša z gledanjem televizije (najbolj mu je všeč Obzornik) in s kegljanjem. Glede želja je tov. Vindišman dejal, da nima posebnih, da bi le podjetje napredovalo. Sam bo čez dve leti že dosegel pogoje za upokojitev in jih tudi izkoristil, podjetju pa želi veliko uspehov na vseh področjih delovanja.
Tov. Maks Zupanc, skladiščnik poslovne enote Celje, je bil najprej zaposlen pri Westnu (sedanji EMO) kot skladiščni delavec. Ko se je zaposlil pri Petrolu, je delal najprej v glavnem skladišču v Celju (takrat je stanoval v Te-harjih), nato na črpalki (5 let), zatem je bil 2 leti šef poslovalnice Dravograd, leta 1952 pa se je vrnil v Celje kot skladiščnik, kar
je še danes. Z nasmeškom na obrazu pripoveduje:
»Ko sem prišel iz vojske, gol in bos, in se zaposlil, me ni nihče vprašal, ali sem sit in kaj bom oblekel. Zaradi službenih potreb sem se moral večkrat seliti sem in tja: nekoč sem se moral vseliti kar v izpraznjene pisarniške prostore. Danes so razmere urejene in se mladim ni treba ukvarjati z vsemi mogočimi težavami in ovirami, saj dobijo vse tako rekoč »na krožniku«. Ko smo urejali prvo skladišče, kar iz nekega hleva, smo morali najprej skidati gnoj, s podstrešja smo morali zmetati seno in nasuti pesek, da smo prostor sploh usposobili za ta namen. Medtem ko smo morali nekdaj vse blago prenesti na rokah, je sedaj vse mehanizirano, na viličarjih, delavci ne trpimo več. Takrat smo tudi veliko naredili udarniško, zastonj. Spominjam se, da smo kmalu po vojni pripravljali drva za člane sindikata; odkazali so nam neko goščavo, kjer bi si jih lahko nasekali. Kot predsednik sindikata sem organiziral nekaj prostovolj-
cev, s katerimi smo več dni samo čistili prostor, da smo do dreves sploh lahko prišli. V 14 dneh, kolikor sem bil v gozdu, sem uničil obleko, strgal dva para čevljev, toda — za člane sindikata smo pripravili 95 m3 drv (od tega sem jaz dobil 1 m3). Na črpalki me je nadomeščala kar žena, ki mi je pomagala tudi pri obračunih — takrat je bilo vse še na bone — tako da sva tiste kupe bonov preračunavala včasih do polnoči, tudi do dveh.«
— Lahko poveste še kaj pomembnega iz zgodovine enote?
»Morda to, da smo imeli dva požara: nekoč je začel goreti avtomobil na črpalki, drugič pa je prišlo do požara pri gasilski vaji — zaradi neprevidnosti nekega sodelavca. Takrat sem se tudi močno opekel, vendar sem kar opečen, na kolesu odhitel v ambulanto, kjer so se mi — bil sem ranjen in ves črn od eksplozije razlitega bencina — vsi umaknili, da sem bil takoj deležen prve pomoči.«
— Nedvomno ste bili tudi družbeni delavec?
»Predsednik sindikata sem bil kar 14 let, prav toliko časa sem bil tudi terenski funkcionar SZDL, član delavskega svetai sem bil — v presledkih — 6 let, pa tudi sedaj še pomagam povsod, kjer je potreba. Pred leti sem delal tudi s pionirji, zdaj pa se mi zdi prav posrečeno, ko me ustavi kak odrasel fant in me spomni, kako je bilo imenitno, ko je bil pod mojo »komando«, jaz pa šele tedaj prepoznam v njem nekdanjega pionirčka. Res pa je, da imam sedaj bolj malo časa, ker se nameravam umakniti zastrupljenemu celjskemu zraku v Male Braslovče, pa zdaj tam pripravljam majhno hišico.«
— Vam ostane še kaj časa za kakega drugega konjička’
»Rad ribarim, berem časopise in gledam dobre televizijske oddaje.«
— In potomstvo?
»Imam hčerko, ki je zaposlena v Ljubljani, na Izvršnem svetu.«
Verjetno ne bo tov. Zupanc nič hud, če povemo še to, da je po hčerkini in zetovi zaslugi že dedek, kar pa ga nič ne moti, da ne bi z zadoščenjem — zlasti glede na opravljeno delo — gledal v prihodnost.
V kratkih obiskih in pogovorih seveda ni bilo mogoče zvedeti vsega o naših slavljencih, razen tega pa so to ljudje, ki o sebi neradi govorijo. Tudi niso v času velikih in pogostih menjav zaposlitev (ali kot temu imenitno rečemo »fluktuacije«) tako dolgo vztrajali pri našem podjetju zaradi te skromne publicitete, marveč zato, ker so v svojem delu za podjetje našli notranje zadovoljstvo. Zato se jim tudi nobena dolžnost ni zdela prevelika in nobena naloga neizvršljiva, čeprav so bili včasih pogoji za delo neprimerno težji kot danes. Iz pogovorov s slavljenci ni odsevala želja, da bi njihovo vlogo pri utrjevanju in širjenju podjetja poveličevali, marveč le tiho upanje, da se ne bo našel kdo, ki bi z malomarnim zamahom roke odpravil najboljša leta njihovega življenja, češ saj to ni bilo nič posebnega.
Tisti, ki vemo, kaj se pravi vložiti 25 let truda in dela za eno podjetje, vsem enajstim slavljencem iz vsega srca čestitamo in jim želimo še veliko lepega v življenju, s prepričanjem, da se nam pridružujejo tudi vsi člani našega številnega kolektiva, tudi tisti, ki sedaj delajo v neprimerno boljših delovnih pogojih, za katere pa gre hvala spot današnjim slavljencem in njihovemu vsemu vloženemu delu.
Poslovanje podjetja v obdobju 9 mesecev 1970
(Izvleček in ugotovitve na seji DS 27. 10. 1970)
— Prodaja naftnih derivatov je bila v 9 mesecih letos ugodnejša — skupne prodane količine so bile višje za 17 °/o (lani le za 14 °/o). Močneje je porasel promet s tistimi derivati, ki so za podjetje in njegov dohodek najbolj pomembni in zanimivi.
— Tudi na področju zunanjetrgovinskega poslovanj a smo v primerjavi z enakim obdobjem lani dosegli nadaljnji vzpon, saj je kar za petino večje kot lani.
— Odpremo blaga iz instalacije Koper smo v primerjavi z enakim obdobjem lani presegli za 22 °/o. Nazadovanje odpreme v tretjem trimesečju za 5 °/o pa rezultira predvsem iz izjemnih težav pri preskrbi z železniškimi cisternami, s podobnimi težavami pa je računati tudi v četrtem trimesečju.
— Investicijska dejavnost poteka (z majhnim objektivnim zastojem) po planu. Pri tem je pomembna ugotovitev, da so vsa razpoložljiva sredstva za investicije v tem letu že angažirana, razen 4 milij. dinarjev za razširitev instalacije v Kopru.
— Pregled celotnega dohodka in njegove delitve kaže, da je le-ta v letošnjem letu za 22 odstotkov večji. Pri tem pa je treba ugotoviti, da se doseženi
dohodek uporablja v vedno večjem obsegu za pokrivanje OD ter zakonskih in pogodbenih obveznosti, zaradi česar se znižuje ostanek za sklade.
— Terjatve do kupcev so se v primerjavi z enakim obdobjem lani znižale za 3 °/o, kar rezultira iz internih in eksternih ukrepov v zvezi z izterjavo.
— Obveznosti do dobaviteljev pa so porasle za 12 °/o in se gibljejo v mejah plačilnih rokov.
— Sredstva za investicije in sredstva sklada skupne porabe se črpajo in uporabljajo v skladu z odločitvami pristojnih organov.
— Pri OD so v tem obdobju nastali precejšnji premiki, saj smo povečali število opravljenih delovnih ur za 23 %>, maso neto izplačanih OD za 39 %>, neto OD na zaposlenega pa za 14 %.
— Iz pregleda redno zaposlenih delavcev je razvidno, da znaša povečanje 13 °/o. Pri tej ugotovitvi pa je treba upoštevati, da bo delovno silo skladno z rastjo podjetja oziroma s povečevanjem prometa potrebno še povečevati, pri čemer pa bomo verjetno kot druge gospodarske organizacije naleteli na problem pridobitve delovne sile. S tem v zvezi je tudi po-
sebej poudariti dejstvo že zaznavne fluktuacije, saj je v času od maja do konca septembra letos zapustilo našo delovno organizacijo pribl. 4,8 % vseh redno zaposlenih in bo kadrovska Služba morala podrobneje raziskati vzroke teh odhodov.
Ugotovitve
DS vzame na znanje poročilo o poslovanju podjetja za obdobje 9 mesecev 1970 ter po analizi doseženih rezultatov ugotovi, da so bili v tem času doseženi dobri poslovni in s tem tudi finančni rezultati. Ugotavlja tudi, da se poslovanje in gospodarjenje odvijata več ali manj po začrtanem programu in v okoliščinah, ki smo jih predvidevali. Zato kakšni posebni ukrepi niso potrebni, pač pa bo potrebno v naslednjih mesecih posvetiti več naporov pri reševanju tistih vprašanj, ki kažejo na zaostrevanje. Sem sodi npr. skrb za zanesljive, morda nove vire potrebnih količin kurilnega olja z nizkim odstotkom vsebnosti žvepla oz. sploh kurilnega olja, ki postaja problem na svetovnem trgu, dalje potreba po ureditvi in-strumentarija za izboljšanje ekonomskega položaja trgovinskih podjetij naftne stroke 'ipd.
Pogled na instalacijo Koper, ki postaja pomemben člen v organizacijski mreži našega podjetja
Bencinski servis Dobrovo v Brdih
Penilna sredstva za gašenje naftnih derivatov
Preizkus delovanja penilnega sredstva EX-PIROL in penilnega sredstva FOAMITE pri gašenju surove nafte, je bil opravljen letos pri gasilski brigadi v Ljubljani, Vojkova 19.
Pri preizkusu se je porabilo ca. 30 litrov penilnega sredstva EXPI-ROL in 30 litrov FOAMITE penilnega sredstva. Nadalje je bilo za preizkus na razpolago ca. 110 litrov surove nafte.
Preizkus gašenja so napravili v železnem rezervoarju, dimenzije 2.50 x 6.00 m in višine ca. 70 cm. Spodnji del je bil napolnjen z vodo, na katero se je nalivalo surovo nafto. Za preizkus se je porabilo av-tocisterno z vgrajeno brizgalno gasilske brigade in uporabo sladke vode.
I.	Preizkus
Na površino vode v železnem rezervoarju se je nalilo ca. 60 litrov surove nafte in zažgalo. Ko je surova nafta že močno gorela, se je pričelo z gašenjem s penil-nim sredstvom EXPI-ROL z uporabo ročnika za lahko peno. Ogenj je bil pogašen v 12 sekundah — kljub temu, da je bila pena razmeroma zelo lahka, je zračni vzgon ni odnašal in je hitro pokrila celotno površino rezervoarja. Poraba penilnega sredstva je bila minimalna.
II.	Preizkus
Na površino vode se je na novo nalilo ca. 60 litrov surove nafte in zažgalo. Ko je surova nafta že močno gorela, se je pričelo z gašenjem s penilnim sredstvom EX-PIROL z uporabo običajnega ročnika za peno. Ogenj je bil pogašen v 20 sekundah. Pena je bila zelo kvalitetna. Poraba penilnega sredstva je bila običajna z ozirom na uporabo običajnega ročnika za peno.
III.	Preizkus
Pri tem preizkusu se je odstranilo peno iz rezervoarja in skušalo ponovno zažgati surovo nafto in uporabiti angleško penilno sredstvo. Surovo nafto, ki je bila močno pomešana z vodo se ni dalo več vžgati, zato se je napravil samo preizkus kvalitete pene pod istimi pogoji kot pri preizkusu s penilnim sredstvom EXPI-ROL, pri drugem preizkusu.
Pri tem preizkusu s penilnim sredstvom FOAMITE je bila pena bolj vodeno-tekoča in slabo mehurjasta. Tudi poraba penilnega sredstva je bila v nekaj sekundah.
Iz navedenega sledi, da je bilo gašenje uspešnejše, kakor tudi kvaliteta pene z uporabo penilnega sredstva EXPI-ROL.
Ugodnosti in storitve, ki jih nudi članstvo v Avto moto zvezi Jugoslavije
Avto moto društvo »Ljubljana« je ena izmed osnovnih organizacij Avto moto zveze Jugoslavije oziroma Avto zveze Slovenije. Vsak član Avto moto društva »Ljubljana« je tako avtomatsko član zveze Slovenije oziroma zveze Jugoslavije.
Dejavnost Avto moto zveze Jugoslavije je usmerjena k zaščiti svojih članov in pomoč avtomobilistom. Varnost na cestah, zavarovanje, cena goriva, stanje cest, parkirni prostori, to so vse problemi, ki jih ni več mogoče reševati brez sodelovanja Avto moto zveze Jugoslavije, v vlogi predstavnika 130.000 članov AMZ Jugoslavije.
Pomoč in usluge članom pa so drugi del programa, ki ga osnovne organizacije AMZ J vse bolj razvijajo in širijo. V tem in naslednjem letu bodo gradile več cestnih baz, ki bodo članom nudile tehnično pomoč na potovanjih. V Sloveniji bo zgrajenih 5 novih baz. Služba pomoč na klic v mestih se razvija in je uvedena enotna telefonska številka za celo Jugoslavijo in sicer 987.
Kaj obsegajo storitve in pomoč za člane avto moto društev?
1. Vsak član dobi članski material:
a) Članslki priročnik, ki vsebuje vrsto praktičnih informacij, ki v težkih položajih lahko zelo koristijo članom. Priročnik je del članskega materiala za leto 1970.
b) Mesečno Avto moto glasilo, ki ga člani prejemajo brezplačno.
c) Nalepnica za vozilo, kot vidni znak pripadnosti organizaciji AMZ Jugoslavije.
2. Storitve in pomoč:
a) Avto-touring pomoč, je knjižica, ki nudi pomoč in zaščito članom AMZJ. Vključena je v mednarodni sistem turistične pomoči Entraide Tour-ing Internationale (ETI). Vsak motorizirani član dobi ETI knjižico, ki sestoji iz dveh delov: iz kuponov za storitve in pomoč v državi in iz kuponov, na podlagi 'katerih ima član pravico do pomoči in uslug v inozemstvu.
V knjižici se nahaja še kupon za brezplačni tehnični pregled vozila in dva kupona za brezplačni pismeni ali ustni pravni nasvet pri pogodbenih odvetnikih AMZJ. Pravno pomoč dobi član tudi v inozemstvu, katero nudijo tuji klubi ali klubski odvetniki.
b) Član AMZJ ima štirikrat letno pravico do brezplačne usluge službe »Pomoč-informa-cije«, na podlagi kupona št. 3 iz knjižice ATP.
Vrednost vsakega kupona je ena delavna ura avtomehanika, ali 10 km prevoženih z vozilom SPI. Kupona ni treba oddati, če delo traja do 15 minut. Vgrajene dele, gorivo in mazivo je vedno treba plačati.
S kuponi SPI ni mogoče plačati stroškov drugih organizacij.
c)	Pomoč na klic v mestih lahko koristi član s pomočjo kupona št. 3 iz ETI knjižice. Vsak kupon ima vrednost ene delovne ure ali 10 prevoženih km z vozilom te službe.
č) Avto moto zveza Jugoslavije organizira vlečno službo oziroma prevoz havariranih in defektnih vozil. Člani AMZJ lahko zahtevajo storitve te službe na podlagi kupona št. 5 iz knjižice ATP, proti plačilu po posebnem ceniku za člane.
3. Kreditno pismo AMZJ za našo državo:
V slučaju potrebe član AMZJ lahko plača, izven kraja svojega stalnega prebivališča spodaj navedene storitve pri organizacijah AMZJ, v delavnicah in servisih, pogodbenim odvetnikom AMZJ, pri organizacijah vključenih v sistem »AMZJ PRIPOROČA« in pri drugih podjetjih:
— nujna popravila okvar na vozilu;
— vleko vozila do prve delavnice;
— rezervne dele, potrebne za popravilo vozila;
— prevoz poškodovanega vozila z železnico, cestnim vozilom ali ladjo do stalnega prebivališča;
— stroške prve pomoči in zdravljenja v primeru nesreče ali nenadne bolezni;
— hotelske stroške do treh dni;
— odvetniške stroške in honorarje;
— železniške, avtobusne, ladijske in letalske vozovnice za povratek člana in njegovih sopotnikov do kraja stalnega prebivališča.
Kreditno pismo za našo državo vsebuje 10 kuponov po 80 dinarjev. Izdajajo ga organizacije AMZJ po ceni 20 din.
Če delovna organizacija odklanja plačilo s kuponi kreditnega pisma, naj se član obrne na najbližje avto-moto društvo za posredovanje.
4. Kreditno pismo AMZJ za inozemstvo:
Kreditno pismo za inozemstvo, ki ga izdaja AMZJ svojim članom v okviru mednarodnega sistema avtomobilske pomoči AIT, služi za zaščito in pomoč v tujini.
Z njim član lahko plača naslednje stroške:
— popravilo in vleko vozila;
— rezervne dele, ki so nujno potrebni za popravilo vozila;
— prevoz vozila v domovino, kadar zaradi nesreče ali hude okvare ni več vozno;
— železniške ali letalske vozovnice za proge JAT za povratek člana in sopotnikov v domovino, kadar je vozilo nevozno;
— prevoz v bolnišnico in zdravljenje za primer prometne nezgode ali nenadne bolezni;
— odvetniške honorarje in stroške v zadevah, ki so v zvezi z uporabo vozila.
Kreditno pismo za inozemstvo vsebuje poleg kuponov za vrnitev vozila in potnikov v domovino tudi denarne kupone
AIT v skupni vrednosti 500 švicarskih frankov.
Cena kreditnega pisma je 50 dinarjev.
V primeru težav pri plačevanju s kreditnim pismom, se član lahko obrne na avto klube ali touring klube tujih držav, katerih naslovi so tiskani na hrbtni strani vsakega denarnega kupona.
5. Pri uslugah v tehničnih, testirnih centrih v državi imajo člani popust.
6. Člani, ki potujejo v inozemstvo, si lahko nabavijo še listine za voznika in vozila po znižani ceni:
a) bencinski boni za inozemstvo;
b) itinerarji za potovanje v tujino;
c) mednarodno vozniško dovoljenje;
č) pooblastilo za upravljanje tujega vozila;
d) mednarodna knjižica za taborjenje.
Te dejavnosti pa namerava AMZ Jugoslavije v naslednjih letih še povečati, poleg tega pa še razširiti z novimi dejavnostmi, ki bodo doprinesle k še večji zaščiti članov in jim bodo nudile še večje ugodnosti in usluge.
Večje število članov AMD Ljubljana je izrazilo željo, da bi društvo nudilo avtomobilistom neko obliko športnega udejstvovanja. Zaradi tega namerava društvo ustanoviti tu-ristično-športni raliy klub. Ze iz naslova kluba je razvidno, da je poudarek in glavni namen približati rally šport širšemu krogu avtomobilistov, ki želijo spoznati to panogo avto športne dejavnosti. To se pravi, da bo rally klub prirejal tekmovanja, ki bodo vsebovala vse elemente tega športa, razen ostrega tekmovalnega tempa, pretežkih terenov in Slabih cest. Tako se bo lahko udeležil ra‘lly tekmovanj vsak lastnik avtomobila, ki ima v sebi le malo športnega duha.
Za strokovno izvedbo tekmovanj bodo skrbeli športni funkcionarji avto-moto društva Ljubljana. Vsak član bo dobil klubsko nalepko za avtomobil in klubsko značko. Način nagrajevanja zmagovalcev pa bo določal klubski odbor, katerega bodo izvolili člani.
Vse tiste, ki žele sodelovati v rally klubu, naprošamo, da se prijavijo osebno na upravi društva v Dalmatinovi 6 a ali prek telefona 311 050.
Vabimo vas, da se včlanite v Avto moto društvo Ljubljana in si tako pridobite vse omenjene ugodnosti. S še večjim številom članstva v društvu se bo pomnožilo članstvo v AMZ Jugoslavije oziroma Slovenije, ki bo tako imelo še večjo vlogo pri reševanju problemov, ki vse bolj in bolj pritiskajo voznike ■— lastnike motornih vozil.
ZA DOBRO VOLJO
PETROL
vr- ib.
(&&*- jum,
iiiimmn
.	  1	'	Ot/.v	■
»Pasja vožnja«
JIMif
»Otroci, vrnite zračnice, gremo naprej!
v V-
.
• ,
h m.?
Predlog za znak nevarnosti — na Finskem
3t=
Brez besed
»Zdi se mi, da zdaj bolj ropota, kakor pred popravilom.
»»Hej, vi spredaj, rad bi vas prehitel!«
m
»»Kadar ga malo cuknem, me on pelje domov.«
»Čudno, da na tem ovinku ljudje izgubljajo oblast nad volanom!
V letu 1970 smo odprli naslednje bencinske servise:
V PE Ajdovščina: bencinski servis Ajdovščina III — Nova Gorica — Grčna — Dobrovo v Brdih — Vipava — Kobarid II — Bovec
V PE Brežice: bencinski servis: Brestanica pri Sevnici — Semič — Novo mesto — Ločna — Vavta vas pri Novem mestu
V PE Celje: bencinski servis: Celje, Teharska cesta
V PE Ljubljana: bencinski servis: Žiri nad Škofjo Loko — Ljubljana-Polje — Gorenja vas — Cerklje pri Kranju — Bled II — Ljubljana-Trnovo — Kamnik II — Škofja Loka II — Bohinjska Bistrica
V PE Maribor:	bencinski	servis:	Maribor, ulica XIV. diviz. — Maribor,	Ptujska c. II	— Ruše — Rače pri Mariboru
V PE Postojna:	bencinski	servis:	Pivka
V gradnji pa so	naslednji	servisi:	Ljubljana, Celovška cesta — Materija —	Dornbcrg — Pragersko — Radenci — Dobrova	pri Ljubljani — Godovič — Kozina
Še letos pa bomo začeli z	gradnjo naslednjih bencinskih servisov: Podpeč	pri Ljubljani	— Rogatec — Naklo — Primskovo II	— Sežana —	carinska baza