Naše revije.                                                  143
Časopis za zgodovino in narodopisje. Izdaje Zgodovinsko društvo v Mariboru. Uredil A. Kaspret. 11. letnik, snopič 2. V Mariboru 1914.
Ta snopič, s katerim je zaključen 11. letnik »Časopisa", prinaša na prvem mestu obširne (str. 93—154) »Starine železnih in salajskih Slovenov. Fragment iz zgodovine ogrskih Slovencev. Objavil in opombe pridejal dr. Josip Gruden." Rokopis je edini spis, ki nam govori o preteklosti Prekmurcev. Kdo ga je napisal, ni popolnoma dognano. Nastal je v tretjem ali četrtem desetletju 19. stol. in ima mnogo poznejših popravkov in dostavkov od raznih piscev, največ od Košiča. Manjkata mu dva lista in tudi konca ni pravega. Pisan je za narod, poljudno, mestoma celo nekoliko naivno, toda vseskozi v lepem in zelo čistem narodnem jeziku ogrskih Slovencev. Priobčevatelju ga je izročil pokojni »oče ogrskih Slovencev", dr. Fr. Ivanoczv, kanonik in župnik tišinski. Gruden ga je priobčil v istem jeziku in pravopisu, kakor je izvirnik. Jeli priobčen res diplomatično natančno, tega ne morem presoditi, ker nimam rokopisa pred seboj. Zato tudi ne morem reči, ali so nekatere nedoslednosti v grafiki (ogrski!) autorjeve ali priobčevateljeve. Ovirala ga je na vsak način precejšna nečitljivost rokopisa in ne popolno znanje jezika ogrskih Slovencev. Zato je moral par mest opremiti z vprašajem. Pri »Trosta (?) so nej meli" je na str. 112 po nepotrebnem postavil vprašaj, ker je oblika popolnoma pravilna in v smislu odstavka. »Troštati se" pomeni v vzhodnji slovenščini „pri čakovati, zaupati, zanesti se". »Kersko" na str. 132 pa je treba brati „kečsko". »kečka" pomeni v vzhodni slovenščini »čop las", „der Schopf"; običajen je tudi glagol „kečkati, skečkati" = »lasati, z-lasati, jemanden beim Schopf nehmen." Vse te besede ima tudi Pleteršnikov slovar. Na str. 151 je namesto »aspotani" pač treba brati »ospotani"; tukaj imamo z domačo prepozicijo perfektivirani nemški glagol. Pri takih in ostalih dvomljivih mestih bi bilo seveda še potrebno primerjati original. Priobčevatelj je tu in tam dodal zgodovinske opombe in pojasnila; za delo, s katerim je imel mnogo truda, so mu lahko poleg zgodovinarjev hvaležni ne samo •* filologi, ki so tukaj dobili obširen in zanimiv spomenik s čistim narodnim jezikom, ampak sploh vsi, ki se zanimajo za ogrske Slovence Za publ kacijo pa * * smo lahko hvaležni tudi zgodovinskemu društvu, ki je s tem lepo dokumentiralo svojo znanstvenost. Znanost v resnici ne pozna političnih mej, ker jih ne more ; in odkar so ogrski Slovenci opustili staro grafiko in prevzeli našo, zaslužijo še več pozornosti in ljubeznjivega zanimanja.
V »Malih izvestjih" preiskuje dr. Pivko prašanje „Ali je bil Samo slovenski vladar" in pride do sledečega zaključka: „Iz psiholoških ozirov je . . . zanikati vprašanje, ali so Slovenci in Čehi imeli že v 7. stoletju krepko državo pod Samovo vlado. Zanikati moramo celo mnenje, da bi bila obsegala Samova država vsaj češko ozemlje. Popolnoma izključeno pa je, da bi bil Samo kdaj vladal Slovencem." — »Slovarski doneski iz brežiškega okraja" (str. 157—170) so lepa in zanimiva novost, ki jo človek z veseljem pozdravi.- Saj se nekako zdi, kakor da je »Pleteršnik" ubil vse zanimanje za tako inventarizacijo živega jezika^ zdi se, da mislijo razni rodoljubi, ki so se svoje dni pečali z nabiranjem besed, da je s »Pleterš-nikom"  vse  delo že opravljeno.   To pa  nikakor ni,  kakor crieože ta jprispevek;
144
Naše revije.
poleg tega ima danes filologija mnogo novih interesov in nalog, ki jih pred dvajsetimi leti še ni poznala. Zato ji je vsak tak prispevek zelo všeč in dobro došel. Pri tem prispevku, ki se mu pozna, da je prvi poskus, je treba posebe pohvaliti podrobne opise raznih realij, kakor .kolesa, pluga, sani, stiskalnice, teleg, vezi, voza, ki kažejo pravilno umevanje takega nabiranja. Samo en svet temu in sledečim nabirateljem: Nabirajte zanesljivo gradivo, etimološke razlage pa prepustite drugim. Tako si boste prihranili take — recimo! — nepotrebne „etimologije". kakor je v tem prispevku „simujster" (str. 165). To ni nikak „sem oster", ampak »samostrel"! — Stvari je treba podrobno opisati (z domačo terminologijo!), neznane besede (fraze) pa pojasniti z besedami, ki imajo enaki smisel. Tako bodo dobili filologi dobro in zanesljivo gradivo v roke. »Časopis" in štajerske rodoljube čaka na tem polju še mnogo dela ;   saj je štajerska slovenščina, kakor vzhodna
sploh, š&jz^jmlo^jnana.   ......Donesek k zgodovini cerkve sv. Jožefa pri Mariboru
(170—171), nekrolog za Smičiklasom(171—172), književna (173—176) in društvena poročila završujejo bogato vsebino tega zanimivega letnika.
Število udov je v pretečenem letu poskočilo od 332 na 345, kar je razveseljiv, toda prepočasen napredek. Delo, ki ga je društvo doslej izvršilo in lepe naloge, ki jih ima za bodočnost, vse to naj izpodbode naše razumništvo, pred vsem štajersko, da bo temu našemu važnemu kulturnemu društvu še v večji meri naklonilo svojo pomoč.                                                                    Dr. Jož. A. Glonar.
Carniola. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko . . . Nova vrsta. Let. V., zvezek 4. V Ljubljani 1914.
Četrti zvezek častno zaključuje peti letnik glasila našega Muzejskega društva. — Z obsežnim znanstvenim aparatom skuša dr. Jos. Mantuani rešiti razna vprašanja, ki so v zvezi z rimsko bronasto votivno roko, najdeno meseca novembra 1910 na njivi A. Spilerja iz Drnovega na Dolenjskem. To je prva votivna roka, ki so jo našli na Kranjskem; je pa tudi prva in edina, katere najdišče je nedvomno dognano v Cislitvaniji. Pisatelj nam podaja natančen opis in razlago roke, na kateri so vzboklo vpodobljene razne živali in več predmetov simboličnega značaja. .,Po svojem slogu utegne biti naš votiv iz 3. veka po Kristu". V ostalem naj izrazijo svoje mnenje o tem članku starinoslovci po poklicu. — Dr. Fr. Štele je končal svoje umet-nostno-zgodovinske izpiske iz arhiva cerkve sv. Petra v Ljubljani. — Gradivo, ki ga objavlja ravnateljstvo idrijskega rudnika: »Die dritte Okkupation Idrias durch die Francozen im Jahre 1809", je za lokalno zgodovino velike važnosti. — »Slovstvo" prinaša kratka, stvarna poročila iz domače zgodovine zemljepisja in prirodoslovja. Med »Zapiski" čitamo iz Aškerčeve zapuščine prispevek o civilnih porokah v Ljubljani v francoski dobi. — Znamenitemu hrvatskemu zgodovinarju Tadiji Smiči-klasu je napisal dr. Jos. M al tople besede v spomin.
O
>. .