FOR Freedom AND Justice No. 30 Ameriška D aw -=» [ QCt p- ' uw_ -'asb'wn ^ 'ldv 1 aiAjra AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY SLOVENIAN MORNING NEWSPAPER AMERIŠKA DOMOVINA (USPS 024100) Tuesday, April IP, 1989 VOL. 91 Doma in po svetu - PREGLED NAJVAŽNEJŠIH DOGODKOV - Jugoslovansko veleposlaništvo poslalo svarilo ameriškim kongresnikom, naj ne podpirajo Albancev na Kosovu — Protestna pisma poslana tudi uredništvom listov WASHINGTON, D.C. — Jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug sporoča, da je veleposlaništvo Jugoslavije v ZDA poslalo pismo ameriškim kongresnikom in senatorjem, v katerem je veleposlaništvo svarilo pred tem, da bi omenjeni kongresniki in senatorji izražali podporo za etnične Albance v pokrajini Kosovo. Takšna podpora elementom, ki jih je veleposlaništvo označilo za »šovinistične«, bi ogrožala jugoslovansko-ameriškim odnosom, pravi pismo. Takšna podpora bi tudi dvignila dvome glede iskrenosti večkrat izraženih ameriških obljub, da ZDA podpirajo ozemeljsko integriteto sedanje jugoslovanske države. •m, Tanjugovo poročilo dodaja, da je do tega pisma veleposlaništva prišlo, ker so razni kongresniki in senatorji že zaprosili za kongresno odobritev resolucij, ki so v Tanjugovem mnenju »proti-jugoslovanske« narave. Albanski »lobi« v ZDA je namreč na nogah, na razpoloženje kongresnikov pa vplivajo tudi poročila o najnovejših dogajanjih v Kosovu in Jugoslaviji, ki jih objavljajo zahodna sredstva obveščanja. Tako so nekateri kongresniki že kritizirali ustavne spremembe na Kosovu, ki so omejile avtonomijo Kosova na škodo večinskega albanskega prebivalstva in v korist srbske manjšine. Jugoslovansko veleposlaništvo je poslalo protestna pisma tudi uredništvom raznih vplivnih ameriških listov in revij, med njimi New York Timesu. V teh pismih kritizira veleposlaništvo poročila o Jugoslaviji, ki sojih ti listi objavili, češ za žalijo Jugoslavijo in še posebej srbskega voditelja Slobodana Miloševiča. V uvodniku, objavljenem v New York Timesu 10. aprila, je bil Miloševič označen za nasilneža (»bully«) in za ciničnega demagoga, ki razpihuje stara etnična sovraštva v prid svoje lastnih osebnih ambicij. To je že kar močno pisanje od tako vplivnega lista v najvišjih ameriških političnih krogih, kot je New York Times. Mimogrede, ta list vodi, kot je slišati, obsežno preiskavo o aktivnostih privatne svetovalske tvrdke »Kissinger Associates, Inc.«, pri kateri je bil Henryu Kissingerju desna roka ravno Lawrence Eagleburger, sedaj namestnik državnega sekretarja ZDA. List skuša ugotoviti, ali Je Kissinger Associates kompromitirala ameriške interese, ko je svetovala raznim tujim državam o njih poslovanju in stikih z ZDA. ^am Kissinger je menda zelo ogorčen nad to New York Timesovo preiskavo. Svoj uvodniški komentar 10. aprila je New York Times zaključil z opombo, da so 'la prejšnja ugibanja o razpadu Jugoslavije »Prezgodna«. Vendar je Miloševičeva politi-3 »skrb zbujajoča« ne samo za Jugoslavijo, amPak tudi za njene sosede, pravi list, nobe-lle katerih želijo videti, da bi Balkan zopet Postal — Balkan. »C hicago Tribune« o Janezu Drnovšku Vodilni chikaški časopis »Chicago Tri-ane« je 9. aprila objavil daljši dopis svoje-poročevalca R.C. Longwortha, ki se je ^a ajal v Ljubljani. Longworth je poročal o vZVo itvi novega slovenskega člana v jugoslovanskem zveznem predsedstvu Janezu Dr-k°vsku. Novinar pravi, da je Drnovšek od-011,1 srečanja z novinarji, dokler ne bo nje-neVd l<,v°l'tev potrjena od slovenske skupšči-no’st ^ je Pa po Longworthu samo formal-vezni skupščina v Beogradu, pripomi- nja Longworth, nima pristojnosti, da zavrne Drnovškovo izvolitev, ampak ga sme samo »potrditi«. Longworth je pa govoril z raznimi ljudmi v Ljubljani, ki Drnovška poznajo. Po teh virih je Drnovšek zelo inteligenten in soliden, študiral je ekonomske vede v Švici in je strokovnjak na področju monetarne politike. V izjavah med kampanjo je Drnovšek dejal, da želi stabilizirati dinar in celo, da bi dinar kdaj postal trda valuta, kot sta dolar in mark. Politiki morajo zapustiti gospodarsko področje, podjetja pa ne morejo biti umetno vzdrževana, ampak morajo tekmovati na trgu in tatn uspevati ali propadati. »Stara garda« je svoj čas preživela, meni Drnovšek, sedaj je čas za nove kadre, nove, sposobne ljudi. Kot eden njegovih dolgoročnih ciljev za Jugoslavijo navaja Drnovšek mnenje, da bi se morala v naslednjih petih letih začeti pogajanja glede jugoslovanskega članstva v Evropski gospodarski skupnosti. Longworth pa piše tudi o možnih pomanjkljivostih v zvezi z Drnovškim, ki je star samo 39 let in nima kaj dosti izkušenj v politiki kot taki. Drnovšek sam ni znan kot preveč odločna osebnost. Tako so po Longworthu njegovi prijatelji v skrbeh, ali bo lahko kljuboval kritiki in napadom, ki jih je pričakovati od Miloševiča in drugih protislovenskih politikov. Longworth dodaja, da je slišali iz Beograda, da tamkajšnja sredstva obveščanja, ki so popolnoma pod Miloševi-čevo kontrolo, že raziskujejo Drnovškovo »preteklost« v želji, da bi kaj našla, s katerim bi ga lahko očrnili pred 16. majem, ko bo po ustavi formalno postal predsednik Jugoslavije za eno leto. Longworth pove še, da viri, s katerimi je govoril v Ljubljani, vedo povedati, da Drnovšek ni komunist. Novinar je govoril z nekim predstavnikom partije v Ljubljani, ki mu je baje celo povedal, da sami komunisti ne vedo, ali je Drnovšek komunist in tudi, da jih to sploh nič ne zanima, da je irelevantno. Longworth potrjuje domneve o popolnem kolapsu dinarja. V Ljubljani, pravi, je dinar kot plačilno sredstvo tako temeljito diskreditiran, da so cene postavljene ne v dinarju, ampak v nemških markah. Včerajšnji Wall Street Dealer pa v svoji tedenski rubriki o vrednosti svetovnih valut napram dolarju, poroča, da je razmerje dinar—dolar sedaj 9300:1 (pretekli teden: 9001:1). — Kratke vesti — Hamtramck, Mich. — Včeraj je predsednik George Bush govoril pred zbranim ameriškim Poljakom in obljubil obsežen program gospodarske pomoči Poljski. Včeraj je v Poljski sodišče uradno potrdilo legalnosti organizacije Solidarnosti, po sedmih letih v ilegali. O pogajanjih s poljskim komunističnim režimom, ki jih sicer močno podpira, je dejal voditelj Solidarnosti Lech Walesa, da mora vedno biti glavno vodilo: Ne zaupajmo jih, kar je ponovil trikrat. Washington, D.C. — Včeraj je poseben odbor Predstavniškega doma objavil poročilo o svoji preiskavi finančnega poslovanja voditelja spodnjega kongresnega doma Jim Wrighta in njegove žene. Odbor je ugotovil, da je Wright kar 69-krat kršil pravila Predstavniškega doma o takem privatnem finančnem poslovanju. Wright je odgovoril, da sta on in žena povsem nedolžna ter da se bosta branila v preiskavi, ki je sedaj na mestu. Wright se bori za svoje politično življenje. Iz Clevelanda in okolice Korotanov koncert— Pevski zbor Korotan vabi na svoj koncert, ki bo to soboto, 22. aprila, v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Ave. Koncert se bo pričel ob 7h zvečer. Vstopnice imajo člani zbora, lahko pa pokličete Mary Nemec na 481-0024, dobili jih boste tudi pri vhodu na večer koncerta. Vsekakor pridite in podprite Korotar.ee! Krasen večer— Preteklo soboto je bila velika dvorana Slov. nar. doma na St. Clairju polno zasedena ob priliki vsakoletnega »Primorskega večera«. Prišla sta avtobusa iz Toronta in Pittsburgha, za glasbo pa je poskrbel ansambel Toneta Klepca. Novi grobovi Josephine Zernic V ponedeljek, 17. aprila, je na svojem domu na Mohawk Ave. umrla 93 let stara Josephine Zernic, rojena Šušteršič v Bizeljskem, Slovenija, od koder je prišla v Cleveland 1. 1920, vdova po Michaelu, mati Rose Pakish (že pok.), Franka in Josepha, članica Oltarnega društva pri Mariji Vnebovzeti, Marijine legije, ADZšt. 7, SŽZšt. lOinSNPJ št . J 37. Pogreb bo iz Želetove-ga zavoda na E. 152 St. jutri, v sredo, v cerkev Marije Vne-bovzete dop. ob 9.30 in od tam na Kalvarijo. Na mrtvaškem odru bo danes pop. od 2. do 4. in zv. od 7. do 9. Leonard C. Girod V ponedeljek, 17. aprila, je v Euclid Meridia bolnišnici po dolgi bolezni umrl 76 let stari Leonard C. Girod iz Euclida, rojen v South Bendu, Ind., od koder je prišel v Cleveland I. 1914, mož Gabrielle, roj. Rup-nick, oče Kennetha, 3-krat stari oče, brat Suttona, Chesterja in Emila, električar po poklicu in sicer vse do svoje upokojitve 1. 1977. Pogreb bo iz Žele-tovega zavoda na E. 152 St. v četrtek, 20. aprila, pop. ob 1.30 na pokopališče Knoll-wood. Na mrtvaškem odru bo nocbj od 7. do 9. ter jutri, v sredo, od 3. do 5. pop. ter od 7. do 9. zvečer. Dorothy Pappas V soboto, 15. aprila, je na svojem domu umrla 63 let stara Dorothy Pappas, rojena Ja-nosky, žena Roberta, mati Roberta, Ronalda, Russella, Susan Shaw in Roberta (pok.), 8-krat stara mati, sestra Cecilie Cook, Phyllis Barnes, Jamesa ter že pok. Lawrencea, Richarda, Ronalda in Patricie Kordič. Pogreb bo iz Želetovega zavoda na E. 152 St. v četrtek, 20. aprila, v cerkev sv. Jeroma dop. ob 10. in od tam na po- u . na str 4) Seja in kosilo— Mesečna seja St. Clairskih upokojencev bo ta četrtek, 20. aprila, ob 1.30 pop. v prizidku Slov. nar. doma. Vabijo tudi nove člane, da se klubu pridružijo. To nedeljo, 23. aprila, bo klub praznoval 27-letnico svojega obstoja s kosilom. Postregli bodo z juho, kurjo in svinjsko pečenko,to v spodnji dvorani SND. Kosilo bo deljeno od 1.30 do 3. pop., nato bo srečolov in zabava do 5. pop. Biljard tekmovanje— Družabni klub Baragovega doma bo priredil biljard tekmovanje — »pool tournament«, 20. in 21. maja v prostorih Baragovega doma. Čas tekmovanja bo določen po dogovoru. Pristojbina je $10, kar bo vse uporabljeno za nagrade med tekmovalce. Priglase sprejema Baragov dom (881-9617), ali pa pokličite Janeza Koširja na 432-0154. Koncert Jadrana— To soboto ima svoj spomladanski koncert v Slov. delavskem domu na Waterloo Rd. pevski zbor Jadran, ki tam domuje. Škoda, daje koncert isti večer kot je Korotanov, vendar sta publiki običajno precej različni. Vstopnice so po $13, kar vključuje večerjo, koncert in ples. Za več informacije in za vstopnice, kličite F. Unetich (481-0830) ali A. Žabjek (531-3979). Festival narodnosti— Današnji Cleveland Plain Dealer poroča o nesoglasju med prireditelji vsakoletnega festivala narodnosti v središču Clevelanda. Letos bosta kar dva »festivala«. Komercialen bo od 16. do 18. junija v »Flats« okolici ob reki Cuha-hoga, pristnejši, v katerem bodo sodelovale razne etnične skupine, bo pa od 14. do 17. junija na Mali C, tik ob mestni hiši. Novinar William F. Miller citira našega rojaka Augusta B. Pusta, ki bo aktiven pri organiziranju festivala na Mallu. Kosilo— V nedeljo, 30. aprila, bo v Slov. domu na Holmes Ave. kosilo v korist Slovenskega doma za ostarele. Kosilo sponzorirata fara Marija Vnebov-zeta in direktorij SDO. Vstopnice so po $10 ($5 za otroke) in jih imajo v župnišču, pri SDO, Tony’s Polka Village, pisarni Ani. Domovine, in vsi člani direktorija SNO. VREME Spremenljivo oblačno in vetrovno danes z najvišjo temperaturo okoli 48° F. Deloma do pretežno sončno jutri, z najvišjo temperaturo okoli 55° F. V četrtek spremenljivo oblačno z najvišjo temperaturo okoli 60° F. AMERIŠKA DOMOVINA 6117 S«. Clair Ave. - 431-0628 - Cleveland^OH 44103 PRAYER VIGIL AMERIŠKA DOMOVINA (USPS 012400) James V. Debevec - Publisher, English editor Dr. Rudolph M. Susel - Slovenian Editor Ameriška Domovina Permanent Scroll of Distinguished Persons: Rt. Rev. Msgr. Louis B. Baznik, Mike and Irma Telich, Frank J. Lausche American Home Slovenian of the Year 1987: Paul Košir NAROČNINA: Združene države: $36 na leto; $21 za 6 mesecev; $ 1 8 za 3 mesece Kanada: $45 na leto; $30 za 6 mesecev; $20 za 3 mesece Dežele izven ZDA in Kanade: $48 na leto; za petkovo izdajo $28 Petkova AD (letna): ZDA: $21; Kanada: $25; Dežele izven ZDA in Kanade: $28 requested by St. Stephen’s Baraga Association of Chicago PRAYER 0 My God, I adore Your infinite Majesty with all the powers of my soul. I thank You for the graces and gifts which You did bestow upon Your faithful Servant, Frederic Baraga. I ask You to glorify him also on earth. For this end I beseech You to grant me the favor which I humbly ask from Your Fatherly mercy. Amen. Our Father, Hail Mary, Glory be to the Father... We ask you to join us in daily prayer for our pastor of St. Stephen’s Church, Father Thadeus Trpin, O.F.M., that he will be given full recovery from his suffering. Please say the prayer of intercession to Bishop Frederic Baraga, our Slovenian-American sainthood candidate, with this intention. Thank you and God bless you. SUBSCRIPTION RATKS United States: $36.00 - year; $21.00 - 6 mos.; $18.00 - 3 mos. Canada: $45.00 - year; $30.00 - 6 mos.; $20.00 - 3 mos. Foreign: $48.00 per year; $28 per year Fridays only Fridays: U.S.: - $21.00 - year; Canada: $25.00 - year Second Class Postage Paid at Cleveland, Ohio POSTMASTER: Send address change to American Home 6117 St. Clair Ave., Cleveland, OH 44103 Published Tuesday & Friday except 1st 2 weeks in July & the week alter Christmas MOLIMO Moj Bog, vsemi močmi svoje duše molim tvoje neskončno veličastvo. Zahvalim se ti za milosti in darove, ki si jih naklonil svojemu zvestemu služabniku Frederiku Baragu. Poveličaj ga tudi na zemlji! V ta namen te ponižno prosim, usliši mojo prošnjo, s katero se zatekam k tvojemu očetovskemu usmiljenju. Po Kristusu našem Gospodu ... Amen. Oče naš. Zdrava Marija, čast bodi. Prosimo vas, da se nam pridružite v naši skupni molitvi za zdravje patra Tadeja Trpina, župnika pri sv. Štefanu v Chicagu, ki je hudo bolan. Molimo za njegovo popolno okrevanje! V ta namen vas prosimo, da vsak dan zmolite sledečo molitev k škofu Frideriku Baragu. No. 30 Tuesday, April 18, 1989 fk>' 83 Iskanje izhoda iz krize Jugoslavija se nahaja v tako veliki krizi in zmešnjavi, v kakršni se ni nahajala v vsem svojem obstoju. V Zvezi komunistov se sedaj bije oster boj za oblast, ki grozi uničiti sedanjo državno skupnost. Doma in v zdomstvu so vsi narodi Jugoslavije v resnih skrbeh, kaj se bo zgodilo. Povsem jasno je, da Zveza komunistov ne more rešiti nobenega problema, ki resno ogroža obstoj Jugoslavije. Je za to nalogo povsem nesposobna. Demokratično usmerjeni ljudje v domovini in politični emigranti v svetu iščejo izhod iz te velike politične in tudi gospodarske krize. Vidimo, kako se nekateri ljudje doma trudijo, da bi se uvedel demokratični red, pluralizem, tržno gospodarstvo in svoboda na vseh področjih. Emigrantske politične skupine skušajo pri tem pomagati in objavljajo predloge, kako rešiti veliko krizo v Jugoslaviji. Slovenski narodni odbor je v svojih izjavah že ponovno povedal, da zahtevamo Slovenci politično, kulturno, versko in gospodarsko svobodo in državno samostojnost, da bo slovensko ljudstvo moglo s polno odgovornostjo odločati o svoji usodi, ter zato zahteva, da samozvani nosilci oblasti v Sloveniji, katerim slovensko ljudstvo ni nikdar pripoznalo legitimnosti, ob očitnem in nezadržanem propadanju njihove moči, predajo oblast svobodno izbranim predstavnikom slovenskega naroda. Tudi zastopniki drugih emigrantskih političnih skupin resno obravnavajo sedanjo težko krizo v Jugoslaviji in predlagajo razne rešitve. V zadnjem času smo prejeli dvoje izjav dveh političnih skupin, ki delujeta pretežno v Zahodni Evropi ter povezujeta zastopnike različnih jugoslovanskih narodov, ki iščeta že dolga leta izhoda iz težkega položaja, v katerem se nahaja jugoslovanska država pod totalitarno oblastjo partije. To sta izjavi Akcijskega odbora za demokratično alternativo in izjava devetega Demokratskega srečanja. Zaradi preobširno-sti ne moremo v celoti objaviti besedila obeh izjav. Bomo pa povzeli njih glavne misli. Načela, ki jih poudarja Demokratična alternativa z izjavo svojega akcijskega odbora z dne 4. decembra 1 988, so: spoštovanje splošnih pravic vsakega posameznika, enakopravnost suverenih narodov Jugoslavije, policentrizem t. j. obstoj več centrov odločanja v družbi in demokratični način reševanja političnih in gospodarskih vprašanj. — Vsaka politična skupina v skupnosti ima pravico, da sodeluje pri upravljanju državo, ako ji to pravico da ljudstvo s svobodno izraženo voljo. Dovoljena mora biti diskusija o razširitvi političnih temeljev, na katerih sloni državna oblast. V tej diskusiji naj sodelujejo vse demokratične sile vseh narodov Jugoslavije in narodnih manjšin, ki sprejemajo načelo povezanosti jugoslovanske državne skupnosti, njene stvarne neodvisnosti in enakopravnosti vseh njenih narodov in držav-članic. Niti eno vprašanje, ki sedaj muči Jugoslavijo, vključno vprašanje Kosova, se ne da pravično rešiti brez »USPEH« vabi na pevski koncert MILWAUKEE, Wis. — Pevci in pevke ter pevovodkinja Dolores Ivanchich (na sliki) prijateljsko vabijo vse naše rojake in rojakinje na spomladanski koncert zbora »USPEH«. Koncert slovenskih ljudskih, narodnih in umetniških pesmi se bo vršil v soboto, 29. aprila, ob 7.30 zvečer v veliki dvorani Nathan Hale High School, S. 116 in W. Lincoln Ave., West Allis. Wis. Spomlad je praznik ljubezni in petja, zato ste vsi od blizu in daleč lepo vabljeni na ta koncert. Vsi dobrodošli! Upokojencem Slovenske pristave CLEVELAND, O. - Vsem, ki ste se prijavili za naš izlet v tkim. »Amish Country«, sporočam, da je avtobus polno zaseden. Odpotovali bomo v torek, 25. aprila, točno ob 8. uri zjutraj izpred Slov. narodnega doma na Holmes Avenue. Ob 8.20 bo avtobus pobral še tiste iz St. Clairske okolice pred Slov. nar. domom na St. Clairju. Vrnili se bomo zvečer, približno ob 7. uri. Dovoljeno nam je parkiranje na parkali-šču Slov. doma na Holmes Ave., in sicer samo zadaj pri ograji. V četrtek, 27. aprila, bo članski sestanek ob 1. pop. v spodnji dvorani doma na * v svobodne odločitve narodov. Iz izjave devetega demokratskega srečanja pa z dne 30. oktobra 1988 povzemamo naslednje glavne misli: Osnovno vprašanje, pred katerim se nahaja Jugoslavija, ni v zamenjavi partijskega vodstva, ampak v spremembi samega sistema. To pa je mogoče doseči samo, če se poveže opozicija v vseh republikah. V sedanjih mednarodnih in jugoslovanskih razmerah boj za spremembo sistema zahteva opredelitev za Jugoslavijo, demokracijo in stvarno (Diilje Uri sir. 4l Holmes Ave. Zmenili se bomo glede romanja v Lemont 1. in 2. julija ter za izlet v Trigavski park v Milwaukeeju 3. julija. Ker je treba motelske sobe rezervirati takoj, je nujno, da se vsak, ki se nam bo pridružil za ta izlet, čimprej prijavi. Letos je 40 let, odkar smo prvi begunci prišli v Ameriko. Poromali bomo na ameriško Brezje k Mariji Pomagaj, da se ji zahvalimo za vse dobrote, katerih smo bili deležni v tej svobodni deželi, novi domovini nam in domovini naših o-trok in vnukov. V Lemontu je pokopan naš slovenski »Mojzes«, škof Gregorij Rožman. Pred 40 leti so ga imeli za izdajalca, a danes v domovini že javno govorijo, da ga bodo nepristranski zgodovinarji šteli med največje slovenske škofe, kot so Slomšek, Baraga, Missia, Jeglič. Ali se še zavedamo, kaj nam je škof Rožman bil? Na žalost, so že tudi tukaj mnogi pozabili nanj. Marijo Pomagaj in škofa Rožmana bomo prosili za srečno smrt in za lepo bodočnost našim otrokom in vnukom v Ameriki in za svobodo naše drage Slovenije. Pridružite se nam! Vam ne bo žal! U. F., lajnik Lepa predstava MILWAUKEE, Wis. - V petek, 7. aprila, nam je umetniška voditeljica Milwaukee Dance Theater, Isabelle Kralj, predstavila svojo plesno skupino z odlično uspelim modernim umetniškim plesnim večerom. Izvrstni plesalci in plesalke so bili od glave do rok in od bokov do nog v nenehnem g>' banju. S točkami, ki so jih izvedli, so prikazali vso lepoto in moč sodobne plesne umetnosti. Po vsaki točki, in še p°' sebno na koncu, so sodelujoči prejeli navdušen aplav. Vso pohvalo zaslužijo baletni kostimi, tudi odrska razsvetljava je bila v dobrih rokah. Za ta uspešni baletni večer gre vse priznanje mladi, talentirani umetniški voditeljici Isabelle Kralj, ki z močno voljo in ljubeznijo do plesne umetnosti vodi Milwaukee Dance Theater. Še mnogo takih večerov! L.C- TABOR DSPB se zahvaljuje CLEVELAND, O. - Vsem, kl ste prišli na naš pomladansk družabni večer in s tem prip0' mogli, da je vsestransko leP° uspel, se najprisrčnejše zahva' ljujemo. Iskren »boglonaj^ tudi vsem sodelavcem, ki ste uspehu doprinesli vsak sv°J delež. Naj s tega mesta izreč6 mo zahvalo tudi vsem tisti111! ki ste nas presenetili z daro za Tolstojev obrambni sklad-Tabor DSP0’ Cleveland Slovenski pevski zbor KOROTAN vabi na koncert v soboto, 22. aprila 1989 v Slovenskem narodnem domu, 6417 St. Clair Ave. Bolj in bolj odkrito in resnično poročanje o Kočevskem Rogu Ljubljanska »Mladina«, z dne 7. aprila prinaša kar več izrednih člankov oziroma poročit. Med njimi je daljši članek o Kočevskem Rogu in krajih, ki so za javnost še zaprti. Posredujemo karto teh krajev iz Mladine kot tudi sliko, ki je z njo izšla. V sklopu poročila je citirano dobesedno pričevanje domobranca, ki je poko! v Rogu prežive! in o tem pisal v emigraciji, tudi je objavljena še ena slika, ki kaže kočevski gozd, s slede-čiui besedilom: »Kočevski Rog je znan po partizanski 'Bazi M', bolj malo pa po moriščih okrog 25000 neoboroženih domobrancev in 'ostalih izdajalcev' (Kren, Macesnova gorica. Krimska jama itd.). To so bili vojni begunci iz Slovenije, ki so jih v maju in juniju 1945 angleški zavezniki iz zbirnega taborišča v Vetrinju na avstrijskem Koroškem, predali jugoslovan-skim oblastem. V transportu, za katerega so begunci menili, Je namenjen v Italijo, so bile tudi ženske in otroci. Večina jih je končala v Kočevskem Rogu.« Omenit bi v zvezi s tem še to, da sta na karti jasno označe-na kraja Kren in Macesnova gorica, oba pa sta zelo blizu kra-ievl ki so za javnost odprti. Od dveh oseb sem že slišal, da v bližini skoro stalno gorijo sveče. Morda bo mogel kdo, ki bo v Pr ki bi bili v takšnem preo-ratu aretirani oziroma od-sbanjeni. Tako je v članku o °eevskem Rogu in okolici ladina z močnimi črkami ob-■tavila tudi sledeče, seveda pod aSlavjem, ki ga objavimo Zs°raj. Ur. ^vsk Sl: p. ^ vojni so na področje Ko-e Reke, ki je bilo nekak-nir J°Vensk* G°l' otok, inter-stra.i Politične obsojence. Na-anjeni so bili v taboriščih, toraJenih iz lesenih barak, in se.r °PušČenih kočevskih va-derb ^a-’nc^0*’ Škrlje, Ver-bo .' ^racl'l> so ceste, nova ta-’Ca 'n oskrbovali hleve t.i. {evsl‘a,Reka'k0"0",ije'< seslava taboriščni-ovJe^a raznovrstna: od du-»0 ni.0v’ informbirojevcev, 0bso^1C--5na*Cev<<’ kmetov, ht Jenih zaradi »črnega« za- kola v času obvezne oddaje živine. Tudi pazniki, ki so nadzorovali taborišča, so bili ponavadi kazensko premeščeni v Kočevsko Reko. Taboriščniki so se razlikovali po tretmaju: v prvi skupini so bili »svobodnjaki«, ki so bili obsojeni na krajše kazni. Ločeno skupino so sestavljali »osmrtnjaki«, interniranci, ki so veljali za »uradno mrtve«, obsojeni na smrtne ali dosmrtne kazni. Ti so morali v strogi konspiraciji graditi »naprave« posebnega pomena, predvsem za potrebe vojske. Preostanek življenja so po vsej verjetnosti preživeli v zaprti coni Kočevske Reke. Ker so »naprave« gradili pod zemljo (kraške jame), so bila potrebna minerska dela. Zato se starejši Kočevci še vedno spominjajo bobnenja iz petdesetih let, ki je prihajalo iz bližnjih hribov v zaprti coni. Ni znano, kdaj so bila taborišča ukinjena, ali pa morda še obstajajo. Objekt, ki ga na področju Kočevske Reke varujejo vojaški varnostni organi, je eden izmed tistih, v katerega Koncert se bo pričel ob 7h zvečer Igra Alpski sekstet Vstopnina $6.00 Za vstopnice, pokličite Mary Nemec: 481-0024 Vstopnice imajo tudi člani DOSTOP STROGO PREPOVEDAN M«rilo 0.1 2 3 4 Skm Legenda m nekdanja taborišča A morišča domobrancev bi po mobilizacijskem načrtu v neposredni vojni nevarnosti oziroma v izrednih razmerah pod vojaško upravo deportira-li politične oporečnike iz vse Slovenije. Poglavitni namen »naprave« ni stroge obrambne narave, saj ga razkriva podrobnost, da nihče izmed vzdrževalcev objekta naj ne bi smel biti slovenske narodnosti. Objekt, ki ga je mogoče nemudoma usposobiti, se financira iz proračuna, zato so za vzdrževanje potrebna precejšnja sredstva. Prepowdana cona IM XjKJSff Kočevake Reke LcJScaJ za iir|en|a raaaivlslov PnHrnfre DfZflVnS (OVIŠČd, m 33-“ “* m ssjssr mi "C-ct oporečnike? Simo Dubajič o pokolih v Rogu V svoji II. številki z dne 24. marca je revija »Mladina« objavila intervju s Šimom Duba-jičem, kije bi! med likvidatorji v pokolih v Kočevskem Rogu takoj po drugi svetovni vojni. Kaj je v zvezi s tem povedat »Mladini« prinašamo našim bralcem dobesedno, kot je objavila ta revija, ki na koncu intervjuja dodaja, da je bi! Dubajič že obtožen kršitve zloglasnega 133. člena kazenskega zakonika SFRJ zaradi njegovih izjav v jugoslovanskem časopisju. Ur. A.D. Brkati možakar je pred dnevi — piše Mladina — z nastopom na protestnem zborovanju v Kninu, ko se je prvič tudi na Hrvaškem »zgodilo ljudstvo«, izzval veliko zanimanje tiska in jezo hrvaške politike. Gre za Simo Dubajiča, petin-šestdesetletnega »disidenta«, doma iz Kistanj pri Kninu, prvoborca, upokojenega podpolkovnika, režiserja, pomorščaka, pesnika, zidarja, ovče-rejca, človeka, ki ima trinajst otrok, sedem vnukov... Nenavadna življenjska pot tega petnajstletnega skojevca in predvojnega študenta filozofije ga je ob koncu vojne pripeljala v dolino Soče, kjer je bil komandant partizanskega motoriziranega odreda, ki je štel okrog 5.000 ljudi. Od tod je odšel na Koroško, kjer je ujel skoraj celotno vodstvo NDH (= Nezavisna Država Hrvatska, op. ur.), za nameček pa je s podkupovanjem angleških oficirjev zvedel za skrivališče generala Lera (Lehra). Ujel ga je in ga izročil zaveznikom, skupaj s 400 kilogrami zlata, ki ga je zasegel pri ustaških veljakih in za katerega je presodil, da ga »ne bomo potrebovali«. Jugoslaviji je izročil ustaške veljake, Titu pa je podaril Paveličevo puško. Na slovenskem ozemlju je Dubajič sodeloval v še enem znanem dogajanju: Poveljeval je poboju ustašev, Ijotičevcev in drugih »izdajalcev« v Kočevskem Rogu... — To je zelo žalostna zgodba. Rad bi videl, da o tem spregovori Ivan Maček, če je še živ, pa Maks Bače in Jovo Kapičič, saj sem bil jaz globoko pod njihovim nivojem. Zato o tej zadevi nočem govoriti. Spomini na to so strahotni. V tistem času sem bil neprestano pijan. Privlekel sem si poln (dalje na str. 4) Ha-Hec-Hi-Ho-Humor!, 1 , Skuhal an pogrel mecan i&3 ■k 'i f ZANIMIVA LEGENDA Sledeča legenda, ki ima svoj izvor v Nemčiji iz temnih dni silovitega preganjanja Judov med drugo svetovno vojsko pripoveduje, da je neki župnik — pod pritiskom režima, seveda — naznanil vernikom v svoji cerkvi naslednje: »Vsi tisti, katerih očetje so bili judovskega pokolenja, prosim da vstanete in zapustite cerkev.« Nekaj ljudi je vstalo in odšlo. Zopet pravi župnik: »Vsi, katerih matere so bile Judinje, naj odidejo in se več ne vrnejo!« Ducat vernikov je spet vstalo in zapustilo cerkev. Tisti pa, ki so ostali, so v naslednjih trenutkih z grozo opazovali, kako se je podoba na križu nad glavnim oltarjem nekako osvobodila, zlezla s križa in zapustila cerkev. Nekdo je šel okrog po hišah zbirat denar za popravilo farne cerkve. Pri neki hiši mu gospodar ni hotel dati ničesar, češ, da ima že preveč izdatkov v zvezi s cerkvijo. Ta pa je takole odgovoril na gospodarjeve pomisleke: »Pred nekako 25. leti sem dobil sina. Od prvega dne njegovega prihoda sem imel same izdatke. Najprej bolnišnica, nato igrače in hrana. Pozneje vaje za inštrument, obleka, čevlji... Nato denar za v kino, ples itd. No, končno je prišel Čas za na univerzo in izdatki so se množili kot še nikoli. Včasih sem mislil, da me vse to mnogo več stane, kot je potrebno. Nekaj tednov pred graduacijo je fant zbolel za pljučnico in umrl.« Tukaj je mož malo počakal, se izkašljal, nato pa s tresočim glasom bolj potihem nadaljeval: »Ali veste, da me od tistega časa fant ni stal nobenega centa več? Nobenega centa več!« Po predavanju slovitega čikaškega vzgojitelja Parkerja, ga je neka gospa vprašala: »Kdaj je pravzaprav dovolj zgodaj, da začnem z vzgojo svojega otroka?« »Kdaj pa bo vaš otrok rojen?« je vprašal Parker. »Kdaj bo rojen? Saj je že pet let star!« »Kaj pa stojiš tukaj, žena? Teci domov, saj pet najboljših let vzgoje si že zamudila!« Arabska legenda pripoveduje, da se je hudič prikazal nekemu grofu in mu rekel: »Jutri boš umrl. Jaz te lahko rešim smrti, ako zadostiš eni izmed treh zahtev: da pretepeš ženo, ubiješ služabnika, ali pa izpiješ tole vino.« Grof si je izprosil tri dni časa za premislek, nato pa hudiču takole odgovoril: »Da bi pretepel ženo, je nesmisel. Da bi ubil služabnika, nemogoče! Vino bom popil!« In res je popil vino in v pijanosti pretepel ženo ter ubil služabnika, ko se je ta vmešal, da jo brani... — Premislil sem vso zsdevo in se odločil, da vama dam še eno priložnost... MEDITACIJA: Frančišek: »Povej mi, ljubi Bog, kaj je tebi tisočletje?« Bog: »Kot en trenutek.« Frančišek: »In kaj je pri tebi deset milijonov?« Bog: Deset centov!« Frančišek: »Ljubi Bog, posodi mi deset centov!« Bog: »Počakaj samo trenutek!« Ženi sem kupil električni pisalni stroj. Zdaj iščem še primeren stol za zraven... — Koledar prireditev — APRIL 22. — Pevski zbor Korotan priredi svoj spomladanski koncert ob 7. zv. v Slov. nar. domu na St. Clair Ave. 22. — Pevski zbor Jadran ima koncert z večerjo in plesom v SDD na Waterloo Rd. Igra Eddie Rodick orkester. 22. — Direktorij Slov. doma na Holmes Ave. priredi večerjo in ples na čast moža in žene leta. 23. — St. Clairski upokojenci prirede svoje letno kosilo v spodnji dvorani SND na St. Clairju. Serviranje od 1. do 3. pop. Zabava do 5. pop. 30. — Fara Marija Vnebovze-ta,in direktorij Slov. doma za ostarele priredita kosilo v Slov. domu na Holmes Ave. Serviranje od 11.30 do 2. pop. Prebitek namenjen Domu za ostarele. MAJ 14. — Pevski zbor »Slovenska pesem« priredi koncert v semenišču v Lemontu, po šmarnicah. 19. — Slovenski dom za ostarele na Neff Rd. ima letno sejo v spodnji dvorani SDD na Waterloo Rd. 28. — Društvo SPB Cleveland priredi Slovenski spominski dan s sv. mašo pri Lurški Materi božji na Chardon Rd., Euclid, O. Dubajič o pokolih v Kočevskem Rogu (nadaljevanje s str. 3) džip bakarske vodice in sem se zapijal. Imel sem strahotno slab občutek, in še danes, ko se spomnim tega, kar smo naredili, mi je slabo... • Nekje ste povedali, da je šlo za likvidacijo 25 tisoč ljudi... — O tem ne bom govoril, naj o tem govorijo oni! Bili so moji šefi, jaz pa sem bil le eksekutor... Dubajič pa je pripravljen govoriti o marsičem drugem. Pripoveduje o tem, kako je bil največji partijski fanatik, ki bi za partijo ubil tudi lastno mater, o tem, kako se je ob izbruhu informbiroja in razhajanjih v vojaškem vodstvu v petdesetih letih dokončno poslovil od vojaškega poklica, kjer je bil načelnik operativnega oddelka tankovske armade, in od Partije. Nato je bil pesnik, režiser v Zagrebu, potoval po svetu in »iskal potrditev za idejo komunizma«, vendar je bil razočaran, ko je spoznal »da komunizem nikoli ne bo prišel na Japonsko«, oziroma da je marksistična ideologija preživela zabloda. Nazadnje je končal v svoji Bukovici, v Ki-stanjah, kjer ima čredo 130 ovac. Vrnil se je tudi k svoji prvotni religiji — pravoslavni cerkvi... Tako Mladina in Dubajič. Seveda je Ivan Maček, sedaj 80-leten, še živ. Dvomiti pa je, da bo o svoji udeležbi v pokolih kdaj resnico povedat. JUNIJ 4. — Otvoritev Slovenske pristave, na SP. 4. — »Prijatelji Slov. nar. doma na St. Clair Ave.« priredi »brunch«, od 11.30 do 2. pop. 11. — Slov. šola pri Mariji Vnebovzeti priredi piknik na Slovenski prisatvi. Sv. maša na S.P. opoldne, nato piknik. 17. in 18. — Tabor DSPB Cleveland poda spominsko proslavo za pobite Slov. domobrance in vse žrtve komunistične revolucije, na Orlovem vrhu Slovenske pristave. 25. — Piknik ohijske KSKJ federacije na farmi sv. Jožefa na White Rd., Willoughby Hills, O. Igrajo »Button Box Players«. 25. — S.K.D. Triglav, Milwaukee priredi prvi piknik na svoji pristavi. JULIJ 1. in 2. — Pristavska dneva, na Slovenski pristavi. 9. — Misijonska Znamkar-ska Akcija priredi piknik na Slovenski pristavi. Začetek piknika s sv. mašo ob 12. uri opoldne. Novi grobovi (Nadaljevanje s str. 11 kopališče Vernih duš. Na mrtvaškem odru bo nocoj od 7. do 9. ter jutri pop. od 2. do 4. in zv. od 7. do 9. Albert V. Sinkovič Umrl je Albert V. Sinkovič, mož Vi, roj. Filipovič, oče Pam Rutkowski, stari oče Briana in Lauren, sin Valentina (pok.) in Frances, brat Henry-ja, Rose Seifert in Edwarda, član ADZ št. 27. Pogreb je bil 17. aprila s sv. mašo v cerkvi sv. Kristine. K večnemu počitku je bil položen na Vernih duš pokopališču. Jennie Hudoklin Dne 8. aprila je umrla 95 let stara Jennie Hudoklin, rojena Učjak v Jug., vdova po Johnu, mati Mary Petrovič, Johna Zagorca, Albine Jakše in Jennie Kramer (pok.), 9-krat stara mati, 6-krat prastara mati, članica Oltarnega društva pri Sv. Vidu, ADZ št. 18, SNPJ št. 129, SŽZ št. 25 in Kluba upokojencev na St. Clair Ave. Pogreb je bil iz Grdina-Cosic za- voda na Lake Shore Blvd. 12. aprila s sv. mašo v cerkvi sv. Vida. K večnemu počitku je bila položena na Vernih duš pokopališču. Frank Zabnikar Umrl je Frank Zabnikar, mož Anne, roj. Sipko, oče Dolores Sims, Rosemarie Sul-kowski, Anne Železnik, Donne Miller in Marthe Aral-ri, 6-krat stari oče, brat že pok. Frances Levar iz Los Angelesa, Kalif. Pogreb je bil 17. aprila iz Fortunovega zavoda na 5316 Fleet Ave. v cerkev sv. Jožefa bizantinskega obreda in od tam na pokopališče Holy Spirit. Mary Jene Dne 5. aprila je umrla 97 let stara Mary Jene, rojena Jurca v Sloveniji, vdova po Josephu, mati Josepha W. ter že pok. Stelle Rugle in Olge Komendi, 4-krat stara mati, 5-krat prastara mati. Pogreb je bil 10. aprila iz Grdina-Cosic zavoda na Lake Shore Blvd. s sv. mašo v cerkvi sv. Križa. Pokopana je bila na Vernih duš pokopališču. Louis S. Ivanc Umrl je 68 let stari Louis S. Ivanc, stric Janice Colbert, Roberta L. Houryja in Kennetha J. Houryja. Privaten pogreb je bil v oskrbi Grdina-Cosic zavoda na Lake Shore Blvd. MALI OGLASI FOR RENT t 4 rooms, down. Off E. 185 | St., in Euclid. 481-2023. (30-31) Home For Sale By Owner Euclid brick bungalow. Well maintained. 4 bdrms. Close to schools. Central air. NeW windows. Driveway & much more. Call for appt. 731-0575-(28-31) FOR RENT Collinwood, off London Rd-5 rooms, up. 2 bdrms. Carpeting. Clean. $260 a month plus security. 486-9921. (29-30) Hiše barvamo zunaj in zn°' traj. Tapeciramo. (We waD' paper). Popravljamo in del^' mo nove kuhinje in kopalnic6 ter tudi druga zidarska 'n mizarska dela. Lastnik TONY KRISTAVNl* Pokličite 423-4444 Iskanje izhoda iz krize (nadaljevanje s str. 2) nevtralnost države. Jugoslavija je naša in mednarodna stvarnost. Gre za skupnost enakopravnih narodov, katerih suverenost in pravica do samoodločbe morajo biti v skladb z obstojem te skupnosti, ki mora vsem oskrbeti svobodn0 življenje ter politični, kulturni, verski, gospodarski in družbeni razvoij. Demokracija je edina pot, da pride narodna volja do iz' raza. To pa predpostavlja ukinitev monopola ene sam6 stranke. Dejanska nevtralnost ustreza sedanjemu mednarodnemu položaju Jugoslavije. Politika neuvrščenosti sluzl ciljem samo enega bloka (sovjetskega). Objavljamo gornji izjavi, z namenom, da je slovensk6 emigrantska javnost obveščena o raznih tokih in idejah med političnimi emigranti, ne da bi pri tem spreminjali sta i šče, ki ga je Slovenski narodni odbor zavzel v teh vpra$a njih v sovjih izjavah in poslanicah. Sm R Svob. Slov. Kanadska Domovina OBUJENI SPOMINI TORONTO, Ont. - Z zanima- njem sem bral Anžetov spis »Tonček Valuta«, ki je v petih Poglavjih izhajal v A.D. Ker sem pretežni del svoje mlado-st> preživel v Prešernovem branju in njegovi okolici (Gorenje, Primskovo, Klanec), mi je Anžetov dopis vzbudil veliko spominov na razne dogodke, ki so se v Kranju in njegovi okolici odigrali. Naj bo to Pred vojno, med vojno, ali po takozvani »osvoboditvi«. Marsikaj, kar je Anže opisal, mi je več ali manj znano. V zadnjem, 5. poglavju pa je Anže med drugim zapisal: »... (Tonček je umrl pred par leti >n so časopisi o njem veliko pi-sali; bil je idealen fant, dela-Ven in pobožen. Zato je pred Partizani veliko trpel. Po vojni ^a bila s pok. Karlom Mauser-jern zaposlena pri nekem kme-tu v Podbrezju«).« Naša družina je svoj čas ži-vela v Podbrezjah, kjer je oče služboval kot orožnik. Jaz sem am zagledal luč sveta in mi je no prerokovano, da bom v nekaj dneh odšel preko »Jor-^ana«, pa sem na srečo ostal Pri življenju. Karel pa po vojni n' kmetoval v Podbrezjah, pač Pa v Hrastniku. To vem zato, k£r sen^ mu tu in tam šel požgat prj njegovem delu. Cu-11 sem se takrat in se še danes udim, kako je znal vihteti .0s° Pri košnji detelje. Obču-°val sem ga, ko je iz kravjega r°8a potegnil oslo in svojo in 0j° koso nabrusil. . ^Ti nikoli ne boš kmet,« mi dejal. »Mestna pamet ti je ^lsala možgane.« Ker je bil te re^’ °ri mene ne le po letih, jj^veČ tudi po akademski izo-(. azbi, si nisem upal ugovarja-1 dcološko pa sva se razume-°lj kot z vsemi ostalimi čla-1 naše družine. ^ naši družini je bilo prvot- no 14. Na žalost je nekaj bratov in sestra umrlo v rani mladosti in nas je v času revolucije ostalo le sedem. Karel, ki je iz Podbrezij na podnarski postaji vsak dan odhajal na kranjsko gimnazijo (ravnatelj gimnazije je bil dr. Korbar, ki ga Anže v svojem spisu imenuje), je v osmem letniku hudo zbolel na ledvicah. Spominjam se, da zaradi bolezni ni mogel več obiskovati šolo in v Kranju ni dokončal gimnazije in velike mature. Dr. Fajdiga v Kranju ga je poslal v Ljubljansko bolnišnico, kjer je primarij le-te očetu zagotovil, »da ga noben hudič« ne bo pozdravil. Spominjam se, ko je prišel domov ves zabuhel in poln vode. Zdravniki so nad njim obupali. Oče pa ni. V starih zdravniških knjigah je našel napotila, kako zdraviti leavične bolezni in spominjam se, kako smo nabirali zeliščna zdravila zanj, ko smo lazili po Karavankah in zbirali razne rože in korenine. Spominjam se, kako je Karel vsak večer presedel na kopeli vrele vode, pokrit z rjuho, in absorbiral paro prekuhanih zelišč. Mati je zanj posebej kuhala popolnoma neslane jedL in oče je iz Kalifornije naročil limone (te je Karel jedel kot pomaranče nekaj mesecev). In zgodil se je čudež! Karel je popolnoma ozdravel! Ko je po nekaj mesecih šel na pregled v isto bolnišnico, kjer so bili rekli, »da ga noben hudič« ne bo pozdravil, so se začudili, da je ostal pri življenju in da njegova ledvica delujejo normalno. Ker v Kranju ni dovršil osme gimnazije in mature, je svoje študije nadaljeval v Ljubljani. Tam se je odločil tudi vstopiti v semenišče. Kot se-meniščnik je bil zelo agilen v KULTURNE NAGRADE Župnijska hranilnica in posojilnica »Slovenija« Orontu že 22 let deli kulturne nagrade zaslužnim °vencem. Sledi seznam nagrajencev: 19^ ^anc Gorše.......................New York, ZDA 1 Prane Dolinar......................Rim, Italija 1q 9 Društvo sv. Mohorja..........Celovec, Avstrija I- 0 Fluda Jurčeč............Buenos Aires, Argentina 197 ^'ne ^eheljak...........Buenos Aires, Argentina Ig ^ Jakob Kolarič.........................Toronto, Kanada 1 g Alojz Geržinič..........Buenos Aires, Argentina Ig ^ Vinko Beličič........................Trst, Italija Ig ^ Vinko Lipovec...................Cleveland, ZDA Ig ® Jakob Kolarič................Celovec, Avstrija Ig TJne Debeljak...........Buenos Aires, Argentina Ig Miloš Stare.............Buenos Aires, Argentina Ig 9 l9nac Čretnik...........................Pariz, Francija 1 g P'lip Žakelj............Buenos Aires, Argentina 1 9r^ Mirko 'lav°rnik.........Washington, D.C., ZDA Igg^ Vilko Cekuta..........................Toronto, Kanada l Franc Sodja...........................Toronto, Kanada Iggg Prane Bukvič....................Fairfield, ZDA Iggg Janez Kopač..................Toronto, Kanada Igg^ Tone Zrnec...................Toronto, Kanada 1 ggg ^urii Knez.....................Cleveland, ZDA Otmar Mauser..................Toronto, Kanada Vincencijevi konferenci, zlasti v ljubljanski »Sibiriji«, od koder izhaja njegov roman »Kaplan Klemen«. Kot tak se je znašel na gradu Turjak in doživel njegov padec in kočevske zapore. V času nemške ofenzive so se partizani morali iz Kočevja umakniti in so s seboj odvedli tudi preživele turjaške ujetnike. Tako se je Karel znašel skupno z drugimi jetniki v sti-škem samostanu (takratni samostanski prednik je precej simpatiziral z OF), pa mu je s pomočjo drugih patrov uspelo pobegniti in se prebiti do Ljubljane. Po teh dogodkih je izstopil iz semenišča (povedal mi je svoje razloge, ki pa jih tu ne bom navajal), se zaposlil pri Slovenski knjižnici kot redaktor in se kmalu potem oženil z Marijo (Mimico) Habjan. Ob koncu vojne sta oba iz Ljubljane bežala z ostalimi, ki se s komunizmom niso strinjali. Mimica pa je bila takrat v sedmem mesecu nosečnosti s prvim otrokom. V Kranju sta zvedela, da smo tudi mi ostali doma. Oče se ni dal pregovoriti, da bi se pridružil beguncem. V prvi svetovni vojni je bil kot avstrijski vojaški orožnik od Rusov zajet in bil v ruskem ujetništvu. Tam je doživel boljše-viško revolucijo in spoznal leninizem. Iz Rusije se je peš vrnil domov in od tistega časa ni imel nobene pohvalne besede za boljševizem in komunizem. Zato je tudi slovenski OF nasprotoval, ker je v njej videl iste metode, ki so se jih mark-sisti-leninisti posluževali v času svoje revolucije v Rusiji. V skrbi za ženo in za še nerojenega otroka, ki ga je Mimi nosila po dolgem pešačenju iz Ljubljane do Kranja, sta se odločila ostati doma, pa naj bi se zgodilo karkoli že. Ostala sta pri nas v Kranju. Kmalu potem, ko so komunisti prevzeli oblast, je OZNA aretirala očeta. Brez kakšne obsodbe je bil zaprt na kranjski sodniji, odkoder so ga gonili na prisilno delo. Ker ni bil več mlad, je kmalu zbolel za hudo pljučnico. Ker so se komunisti bali, da bo v ječi umrl, so ga po petih mesecih izpustili bolnega in obnemoglega. Samo skrb in nega moje pokojne matere ga je ohranila pri življenju. Med tem so aretirali tudi Karla. Nešteto ur je presedel na zasliševanju, pa mu niso mogli dokazati nobenega »zločina«. Izpustili so ga in mu celo ponudili službo učitelja. Pa je odklonil. Rajši se je zaposlil na kmetih in kosil deteljo. Ko je delal kot kmečki delavec, so ga ponovno aretirali in obdolžili, da zbira domobran-(dalje na str. 6) Dr. L. P. New York, N.Y. Ljudje in sistemi Beseda sistem, ali v slovenskem izrazu »sestav«, je tako na široko in splošno v rabi, da menda ne potrebuje posebne razlage, čeprav je tujka. Kjer koli in kadar koli sodeluje pri isti dejavnosti več ljudi, mora biti sodelovanje urejeno po nekem skupnem dogovoru ali pravilih, ki določajo skupni smoter in delovanje za uresničenje tega cilja in namena. Kakor so človekove akcije mnogovrstne, je tudi sestava pravil za doseganje končnjega cilja različna, vsaka pa pomeni neki sistem. Nam gre pri tem razmišljanju za politične sisteme, o katerih se tudi največ govori in piše. Med njimi sta dva najbolj prominentna in največ v uporabi: demokracija in diktatura. Ali prenesena na ljudstvo, ki živi pod enim teh dveh sistemov: svoboda ali nasilje v eni ali drugi obliki in obsegu. Demokratični sistemi, kadar so kolikor mogoče popolni, se ne razlikujejo med seboj po vsebini, lahko pa po obliki in funkciji. Recimo, demokracija v Združenih državah Amerike po vsebini svoboščin, ki jih jamči svojim državljanom na osnovi pisane ustave (constitution) ni bistveno drugačna od angleške, ki sloni na stoletnih tradicijah brez pisane ustave, in je kraljevina, dočim je Amerika predsedniško vladana republika. Churchill, veliki angleški državnik, je demokratični sistem ocenil, da je slab, pa žal nimamo nič boljšega. Res, vsaka človeška tvorba je nepopolna in ima svoje napake. S tem je izrekel resnico, da je najboljši. Je pa po obliki in funkciji raznovrsten. V Evropi prevladujejo vlade (saj za vlade gre!) parlamentarnega sistema, sestavljene iz na javnih volitvah izvoljenih poslancev, čisto ustavne vlade, z na posebnih volitvah izvoljenim predsednikom, ki je predsednik države v republikah, ali ustavnim kraljem v kraljevinah. Eden in drugi je suveren, kar pomeni samostojen, neodvisen, vrhoven predstavnik države v okviru veljavne ustave in kot tak v svoji funkciji nedotakljiv. Takšna parlamentarna demokracija s kraljem ali predsednikom na čelu je najbolj splošen sistem demokratičnih državnih vlad na svetu. Drugi sistem demokracije nudijo Združene države Amerike, kjer je na splošnih volitvah izvoljeni predsednik federacije ne samo suvereni predstavnik države, ampak hkrati tudi ministrski predsednik ali prvi minister in kot tak za celokupno upravo odgovorni šef vlade. Odgovornost, ki jo v parlamentarnih demokracijah nosijo predsedniki vlade, nosi v Ameriki in v veliki večini držav za zahodni polobli suvereni državni poglavar sam, ki vlada z izvoljenim kongresom. Kateri od teh dveh sistemov je boljši, se ne more zapisati. Osebno mnenje tega pisca se nagiblje dali prednost parlamentarni demokraciji, ker je moč parlamenta, ki predstavlja ljudsko voljo, vedno odprta, da glasuje proti vladi in jo vrže, dočim v Ameriki kongres te moči nima in je zatorej predsedniška vlada imuna, pa naj napravi še tako veliko napako. Vodijo le dolgotrajna zasliševanja od strani kongresa, ki je zadnjič pri iransko-kontra aferi trajalo več mesecev pred očmi svetovne javnosti prek televizije in povzročila Ameriki kot naciji mnogo več škode kot afera sama. Prali so namreč zaradi »news« torej novic, po katerih ljudje koprnijo kot po vsakdanji hrani, umazano politično perilo, pri tem pa kongresniki vsak na svoj način afirmirali svoj patriotizem pred volivci. Vsa ost preiskave pa je merila na predsednika države. Jaz takšno demokracijo odklanjam. Parlamentarna vlada bi v takem slučaju padla in bi bilo opravljeno, stvar bi se pa interno uredila pred pristojnimi sodišči in drugimi oblastmi. Ne tako v Ameriki, kjer se vse preveč tudi v politiki iščejo osebne koristi. In vendar naj bi bila politika delo za javni blagor. Za parlamentarno demokracijo nudijo dober vzorec severno-evropske monarhije od Švedske prek Norveške in Danske do Nizozemske, Belgije in tja do Anglije. Kdor pravi, da garantira sistem ameriške demokracije, z državnim poglavarjem kot ministrskim predsednikom več stabilnosti, naj pogleda v te države. Saj je res, da imajo Združene države drugačno, mnogo bolj komplicirano pozicijo v svetu, pa je vseeno treba priznati, da zasliševanje vladinih (in torej tudi predsednikovih) prestopkov državi vse prej kot koristi. Ameriški sistem se po svetu na splošno ne uporablja, razen na zahodni polobli, a tudi tu ne v Kanadi, ki je po svojem sistemu bližja severno-evropskim demokracijam, in v mnogih ozirih uvidevnejša in tolerantnejša od svoje sosede, recimo v razmerju in odnosu države do raznih cerkev in njihovih ustanov. A je tudi to razumljivo z ozirom na ogromno različnost ameriških ljudskih mas. Od različnih sistemov demokracij po svetu, katerih je mnogo navideznih ali zelo delnih in polovičnih kot resničnih, prehajamo sedaj na drugo skupino političnih ustanov, ki jih uvrščamo med diktature posameznih nasilnikov, ki so se polastili vlade nad svojimi narodi. Diktature komunističnih partij bodo sledile. Na prvo mesto desničarskih diktatorjev naše komaj minule dobe spada Benito Mussolini v Italiji. Rodil gaje šovini- (dalje na str. 7) OBUJENI SPOMINI (nadaljevanje s str. 5) ske skrivače in jim pomaga pobegniti v Avstrijo. Ker mu tudi tega niso mogli dokazati, so ga ponovno izpustili. Med tem je Mimo rodila hčerko, ki je po naši materi dobila ime Helena. Danes živi v Clevelandu. V decembru 1. 1945 pa je OZNA celotno našo družino aretirala in nas kot »sovražnike naroda« izgnala na »Madžarsko« v upanju, da nas bodo tam Sovjeti in njihova Rdeča armada zajeli in odpeljali v Sibirijo, kjer naj bi brež sledu izginili. Pa je božja previdnost hotela drugače. Po dolgem štrapacu, trpljenju in lakoti, smo končno dosegli angleško cono v Avstriji. To je posebna zgodba, ki jo bom morda enkrat še opisal. Pa naj se vrnem k Anžeto-vim spominom. Poznal sem Šorlijevo družino, ki so imeli mlin na Rupuščici. Precej na osamljenem kraju je bil njihov dom. Najbližji sosedi so bili žagar, ki je onstran Kokre (prav tam se je Rupuščica zlivala v Kokro), bližnjim kmetom žagal hlode v bruna ali deske, in Očanovi, ki so imeli precejšnjo posestvo višje na hribu ob poti proti Predosljam. Spominjam se dogodka, ko so geštapovci pri Šorlijevih odkrili partizanski bunker in tam ubili nekega partizana in Kor-berjevo hčerko Francko. Oba sem videl ležati v travi nedaleč od hiše, ki so jo Nemci požga- li. Pokopali so ju ob cesti, ki je od žagarjevega mostu vodila proti Rupi. Še sam sem par-krat tja zanesel šopek divjega cvetja in zmolil očenaš za njuni duši. Spominjam se tudi prvega obešenca, ki so ga Nemci obesili na Blejski cesti, nedaleč od Prahove vile nasproti tovarne »Peko«, ki je izdelovala čevlje. Nesrečnež je bil obdolžen, da je nekje blizu Preddvora ubil nekega nemškega orožnika. Tri dni je visel na žici zadrgnjeni okrog vratu. Moder jezik mu je visel čez brado in še danes ga vidim z napisom na prsih, kjer je bilo zapisano, zakaj je bil obešen in kako se bo postopalo z vsemi, ki bodo ubijali člane nemških enot. Če se ne motim, je bila to prva slovenska žrtev nemških represalij na Gorenjskem. Pozneje so v Begunjah redno streljali talce in so Nemci poskrbeli za objavo imen pobitih. Bral sem razobešene lepake z imeni pobitih, od katerih sem jih veliko poznal. Mnogi od njih so bili verni in zavedni Slovenci, ki s komunizmom niso imeli nič skupnega, pa so postali nedolžne žrtve. Spominjam se tudi novega kranjskega pokopališča na Pia nini. Nemci so tam pokopavali svoje padle vojake. Vem, da je bil vsak grob zaznamovan z lesenim križem in z imeni in datumi rojstva in smrti. Po prevzemu oblasti, so komunisti vse križe zruvali in požgali, grobove pa zravnali. Spominjam se, da je pokojni Karel takrat pisal protestno pismo na medna- rodni rdeči križ in angleški konzulat o skrunitvi grobov, pa se takrat nihče ni za to zanimal, oziroma brigal. Danes njihovi svojci — turisti — obiskujejo Slovenijo in zastonj iščejo grobove svojih domačih. Še en dogodek mi je trdno ostal v spominu — saj pod levim kolenom še vedno nosim brazgotino rane, ki sem jo dobil ob eksplozije bombe, ki je nekemu partizanskemu teren-cu predčasno eksplodirala pred Rangusovo trgovino z zlatnino in bencinsko črpalko, ki je stala pred njo. To je bilo nekaj korakov od hotela Stara pošta, kjer sem pod balkonom vedril. Padal je namreč dež, jaz pa sem bil brez dežnika. Mimo se je na kolesu pripeljal »Grofiček«, meni in vsem znan mojster za polaganje keramičnih ploščic v kopalnicah in za gradnjo peči. Ko znanca sva se še pozdravila. Trenutek potem pa se je zabliskalo in grozno počilo. Steklo v izložbenih oknih je za-zvenketalo in letelo na pločnik. Raz streh je padala strešna opeka in slišal sem krike ljudi — k sreči jih ni bilo veliko na cesti — ki so v strahu prepuščeni bežali na vse strani. Ne daleč od mene je priletel obroč enega od koles. Vse se je zgodilo v trenutku. Ko se je dim nekoliko dvignil, sem stekel proti mestu eksplozije. Na cesti sem videl le prsni koš in mlako krvi in nič drugega. Vse se je razletelo. Več ljudi se je zbralo na kraju eksplozije in me je nekdo od njih opozoril na mojo strgano hlačnico in kri. Šele tedaj sem opazil, da je bila leva hlačnica popolnoma raztrgana ip čevelj poln krvi, na zunanji strani noge pod kolenom pa je zevala velika rana in samo na koži se je držal velik kos mesa. Namestil sem ga nazaj na odprtino in rano z robcem obvezal. Poznal sem zdravnika, ki je ordi-niral v Rantovi hiši nasproti gostilne Pri Jahaču. Tja sem se napotil, kjer mi je zdravnik rano očistil in zašil in dal injekcijo. Šele drugi dan sem pričel čutiti bolečine in dva tedna nisem mogel stopiti na nogo. Pozneje se je ugotavljalo, da je »Grofiček« v svoji taški za orodje nosil tempirano bombo, pri Jahaču pa se je ob kozarcu vina predolgo zadržal in mu je bomba eksplodirala, predno jo je prinesel na določen kraj. Menda je bila namenjena za Narodni dom, kjer so Nemci v kinodvorani redno predvajali svoje propagandne filme. Spominjam se tudi mojega sošolca Jožeta Bizjaka iz Huj, ki so ga geštapovci v nekdanjem župnišču za kranjsko cerkvijo hudo pretepli, potem pa ga hoteli odpeljati v Begunje. Zvezan se jim je pri avtomobilu iztrgal in bežal proti Škrbčevemu mostu. Geštapovci so streljali za njim in ga ranili. Ker je uvidel, da jim ne bo ušel, se je vrgel čez most. Most Začetki in rast slovenske verske skupnosti v Avstraliji V podobo slovenske Avstralije je živo vtkano delo slovenskih sesler iz redovne kongregacije frančiškank brezmadežnega spočetja Device Marije. Kot katoliški narod smo delček katoliške Cerkve na peti celini. Tako tudi naše sestre doprinašajo svoje k njeni rasti in razvoju. Kako je bilo s prihodom sester in njih delom, zvemo od sestre Silvestre, kateri sem zastavil nekaj vprašanj. Bila je že v pionirski ekipi sester in je še danes srce sestrske skupnosti v Melbournu. Takole se je razgovorila: Ko je naša kongregacija, kot vse druge v matični domovini, doživljala težka povojna leta, je prišlo nepričakovano pismo p. Bazilija iz Avstralije. V Melbournu je po nečakinji ene naših sester zvedel za našo provincialno predstojnico m. Romano Toplak ter zaprosil za sestre. Izmenjala sta nekoliko pisem in m. Romana je začela povpraševati, katera sestra bi se hotela odločiti za tako dolgo pot in delo v Avstraliji. Z dovoljenjem višjih predstojnikov in po premostitvi raznih težav ob prošnji za potna dovoljenja se je dne 9. marca 1966 prva skupina sester podala na pot. Bilo jih je pet: m. Romana Toplak, s. Fma Pivk, s. Hilarija Šanc, s. Pavla Kavčič in s. Silvestra Ifko. Potovale smo z vlakom v družbi petih sosester, ki so nas spremljale do Neaplja, kjer nas je čakala ladja »Marconi«. V štirih dneh od prihoda čez mejo in odhoda ladje smo si ogledale Rim in Assisi v prijetni družbi zdaj še pokojnega frančiškanskega patra Cirila Receka ter s. Albine Tonih, naše bivše novinke a zdaj članice mariborskih šolskih sester v Rimu. Kljub temu, da je bila ladja velika, smo z ostalimi potniki morale plačati svoj »davek« za neprijetno zibanje na morskih valovih. Potovali smo skozi Sueški kanal in se najprej ustavili v Mesini, nato v Port Sai- je tam vsaj 30 metrov visok, če ne več. Padel je na kamenje kaka dva metra od vode. Vsa-kikrat ko sem šel preko tega mosta, sem pogledal na prostor, kjer se je njegovo telo razbilo in je še dolgo potem tam ostal krvavi madež. Vse to mi je ob branju Anže-tovega spisa prišlo v spomin kot težke sanje. Pa še več drugih sličnih spominov je vstalo, ki pa jih je preveč, da bi jih v enem članku obujal in opisoval. Vem, da ima vsak, ki je tiste čase doživljal, svojo zgodbo in svoje spomine. Vsak je bil po svoje prizadet in malokomu je bilo prizanešeno. Zares, takrat smo Slovenci doživljali svojo Kalvarijo. Daj Bog, da bo po tej Kalvariji prišlo tudi do zmagoslavnega vstajenja! Otmar Mauser du in v Adenu. Potem je ladja zaplula na globoke vode oceana in 30. aprila srečno priplula do pete celine. V pristanišču Fremantle (W.A.) nas je res iznenadil s svojim obiskom dr. Jure Koce ter nam ponoči razkazal čudovito razsvetljeno mesto Perth. Štiri dni preostale vožnje je hitro minilo in ladja je pristala v melbournskem pristanišču. Bilo je nepozabno jutro cvetne nedelje, 3. aprila 1966, ko smo se srečale s p. Bazili-jem in rojaki, ki so nas prišli čakat. Otroci v narodnih nošah in s šopki za nas, vožnja po melbournskih ulicah in končno cilj našega potovanja — Kevv. Tu smo se najprej za srečno potovanje in vsa lepa doživetja skupaj z verniki zahvalile Bogu pri sveti maši, ki je bila na prostem pri lurški votlini za Baragovim domom. Po bogoslužju smo z večino udeležencev krenile proti nekaj minut oddaljenemu Slomškovemu domu, ki ga je za nas pripravil p. Bazilij. Gospa Angela Škofič je z otroki Slomškove šole imela lep spored, tudi orkester Bled nam je zaigral nekaj prijetnih domačih melodij. Sledil je blagoslov sestrske hiše, nato pa srečanje z rojaki ob domači zakuski. Veliki teden je potekal v čiščenju in pripravah za prve velikonočne praznike v Avstraliji, potem pa smo se sestre uvajale v nove službe in naloge. Kar hitro je bilo treba prevzeti Slomškovo šolo, ker je učiteljica Anica Srnec, zelo priljubljena pri vseh, v Evropi nadaljevala študije. Kot organisti-nja, pa četudi samouk, sem prevzela tudi cerkveni pevski zbor. Nekaj mesecev po prihodu smo sprejele v varstvo prve otroke (Slomšek Child Minding Center) in njih število se je iz dneva v dan večalo. Dovoljenje smo imele za 26 otrok. Oblasti so nam šle v začetnih težavah zelo na roko. Upoštevale so neznanje jezika in z razumevanjem spremljale naš trud in skrb za izboljšanje inventarja ter prostorov, določenih za otroke, zlasti za dojenč ke. (Nadzornica Zdravstvenega oddelka mi je ob priliki o-menila, da velja delo slovenskih sester na polju varstva otrok za eno najboljših v Melbournu. Op. ur.) Ko smo premostile prve največje težave, je osemdesetletno m. Romano zadela kap. Deloma si je opomogla, vendar je bila odvisna od tuje pomoči. Iz Evrope sta 1967. leta prišli na pomoč s. Ksaverija Jerebic in s. Monika Antolin, kar je bilo že z ozirom na bolno m. Romano neobhodno potrebno. S. Ksaverija je prevzela vodstvo v skupnosti, bila je prva s. prednica. Sestra Monika je skrbela za lačne želodčke. Pri otrocih so bile po predpisih potrebne tri sestre: s. Hilarija, s. Pavla in s. Silvestra. Poleg dela pri otrocih je s. Hilarija bila tudi zakristanka. Kasneje po njenem odhodu je službo prevzela s. Pavla, zdaj jo ima s. Maksimilijana. Sestra Ema se je po odhodu gospe Kregar-jeve preselila v Baragov dom ter prevzela novo vlogo: delo kuharice v hostelu slovenskega verskega središča, kjer deluje še danes. Na praznik Brezmadežne 1967 si je m. Romana pri padcu zlomila kolk. Morala je v bolnišnico, od koder se ni več vrnila. Dne 15. januarja 1968 je mirno v Gospodu zaspala. Sestre in tukajšnji rojaki so jo ohranili v blagem spominu. Naj počiva v božjem miru! (Če Bog da, bo m. Romani v zahvalo za njeno pripravljenost priti s sestrami med nas poimenovan naš dom počitka: Dom počitka matere Romane. Op-ur.) Odslej je življenje sester potekalo kar mirno. Otroci v varstvu so dali vsem veliko skrbi, pa tudi prisrčnih uric veselja-Poleg dela doma in v verskem središču so se sestre zlasti P°' svetile obisku bolnikov. Dne 28. aprila 1971 je pove' čala sestrsko skupnost s’ Maksimilijana Kavčič, rodna sestra s. Pavle, in nekolik0 razbremenila že utrujeno sestro pri delu z večjimi otroki-Žal so razne bolezni in staros1 bile vzrok, da so bile sestre leta 1981 primorane opustiti zah- f tevno delo varstva otrok. Leta 1972 je s. Ksaverija z i novodošlo s. Mirjam Horva* prevzela delo pri sydneyskem j slovenskem verskem središča sv. Rafaela v Merrylandsu. se je v oktobru 1974 sestram v , Avstraliji pridružila še s. M®1’’' ja Goreti Kadiš, je bila že 113 slednje leto dodeljena sydnaV ski sestrski skupnosti. Tam J ostala do junija 1980, ko se ^ j vrnila v domovino. Zato pa j v avgustu istega leta pfiŠla Sydney s. Hilarija, ki je tam že prej nad eno leto in P v pomoč. Kasneje je vrsto vztrajala tudi sama in tam vedno neumorno deluje, za ■ j skupno s s. Francko Žižek, i je leta 1988 prispela iz don1 ( (dalje na str. 7) Grdina—Cosic pogrebni Zavod 17010 Lake Shore I jvcI. 531-6300 1053 E. 62. cesta 431-2088 V družinski lasti že 86 let »Mladina« o neredih na Kosovu V najnovejši (7. aprila 1989) številki ljubljanske »Mladine« je bilo poročilo o obsežnosti spopadov na Kosovu 27. in 28. marca, še posebej pa o krutosti miličnikov, ki so steljali na demonstrante. Uradna verzija 24 mrtvih je po dopisniku »Mladine« Ottu Grumu, ki se nahaja na Kosovem, je smešno nizka. Grum meni, da je bilo ubitih najmanj 200 Albancev. Članek je dolg, vendar vreden, da ga bralci čitajo do kraja. Podnaslov članka: »Največ ubitih je bilo v Prištini, T. Mitroviči in v vasi Žur. Njihova starost je bila med 12 in 25 leti, policija pa je ubijala celo otroke.« Umori, demonstracije, streljanje, ulični boji, barikade, množične aretacije, vojno stanje, policijska ura, spet umori ~~ to je podoba Kosova v zadnjem tednu marca pd »svečani mzglasitvi« (močne črke v tem članku so v originalu, op. ur. A.D.) nove srbske ustave. Po »Uradni verziji« je v »kontrarevolucionarnih demonstracijah« in pri »poskusu albanske Vs,aje« sodelovalo več kot sto-deset tisoč državljanov Koso-Va. v uličnih bojih v petnajstih i mestih in vaseh pokrajine je bilo ubitih štiriindvajset ljudi (dva miličnika in dvaindvajset demonstrantov (največ v Uro-Ševcu — sto štiriinsedemde-set). Po »uradni verziji« so milič-strelno orožje uporabili z6°lj v samoobrambi, niso uPorabljali dumdum nabojev ln nikakor niso prekoračili Sv°jih pooblastil. »Uradna Ver*ija« nas obvešča tudi o lem, da policijska ura traja od osmih zvečer do petih zjutraj, Oa je v mestih prepovedano gi-anje v skupini več kot treh °seb, da so šole in fakultete zapjcte. da pomeni vsakršno - a^protovanje »uradnim orga- nom« »kontrarevolucionarno dejavnost«. Kosovo živi in diha v vojnem stanju! Najhujši oboroženi obračuni so se odvijali 27. in 28. marca v Prištini, Podujevu, Titovi Mitroviči, Suvi Reki, Gnjila-nu, Grahovcu, Dečanih, Duša-novu in Žuru (vas, ki je šest kilometrov oddaljena od jugo-slovansko-albanske meje). Zelo težko je ugotoviti, kako so potekali »ulični boji« v kosovskih naseljih, vendar je po do sedaj znanih podatkih mogoče sklepati, da so demonstranti prvič uporabili orožje v Podujevu (27. marca približno okoli 13. ure), kjer so ubili Je-tulaha Kaqija (komandirja milice občine Podujevo, ki ima 25.000 prebivalcev in 4.500 zaposlenih), da je do boljk množičnega oboroženega odpora prišlo šele naslednji dan (28. marca) v Grahovcu, Suvi Reki, Dušanovu, Žuru in da so bili največkrat miličniki tisti, ki so streljali neposredno v demonstrante, ne glede na to, da je bila večina izmed njih »oborožena« samo s kamenjem in čebulo proti solzivcu. Očitno je 27. marca razvoj dogodkov v Podujevu milico ? ' i-. • ■. t ~ resnično presenetil, saj je demonstrantom USpelO SH5SVO-jiti« (zanimivo je, da so »po-dujevsko fronto« branili predvsem starejši ljudje, nekateri med njimi pa so uporabili celo minarete džamij, da so lahko streljali na helikopterje; enega so zadeli in onesposobili) in »obdržati oblast v njem« polne tri ure. Šele po intervenciji »special-cev« (uporabili so bojna vozila in miličniške tanke) so po sedemurnem obračunu klonili pred milico. Hkrati je v Prištini prišlo do demonstracij v naselju Vranjevac (najrevnejši mestni pedel, imenovan Kosovski Bangladeš), v Titovi Mitroviči pa je več kot deset tisoč ljudi s kamenjem (kasneje je prišlo do uporabe orožja, in sicer šele potem, ko so mrlični- Slovenska verska skupnost v Avstraliji (nadaljevanje s str. 6), vine v našo sestrsko družino. Sestri Emi v pomoč v kuhinji Baragovega doma je bila nekaj mesecev s. Marjeta Do-manjko. Prišla je v februarju 1977, pa se je zaradi prehudega domotožja še isto leto vrnila v Slovenijo. Enako je odšla domov tudi s. Majda Kadiv-nik, ki je prišla v Avstralijo kot redovna novinka v juliju 1977 ter živela med sestrami v Kew. Vesel dogodek za družino slovenskih sester v Avstraliji je bil, ko so v letih 1981 in 1982 sprejele dve kandidatinji, prvi v Avstraliji rojeni iz slovenskih družin. Ivanka Kropič je bila rojena v Wollongongu, NSW, Žalika Svenšek pa v Newcastlu, NSW. Po končanem noviciatu v Sloveniji se je prva kot s. Petra vrnila v Baragov dom, kjer pomaga s. Emi in nadaljuje svoje študije, s. Žalika pa bi rada pred vrnitvijo v Ljubljani končala katehetski tečaj in orglarsko šolo. Obema želimo vztrajnosti na začeti poti. Delo slovenskih sester v Avstraliji je včasih morda bolj skritega značaja, pa vendar vselej koristno za našo izseljensko skupnost. S svojimi močmi in sposobnostmi skušamo zlasti z molitvijo podpirati delo patrov, ki so sestram od vsega početka v veliko duhovno in materialno oporo. Bog naj blagoslavlja naše skupno delo za Boga in duše! Tako sestra Silvestra. Prisrčna ji hvala za prijetno predstavitev sestrskih začetkov in dela med Slovenci v Avstraliji. Vaše delo, drage sestre, je nadvse dragoceno za življenje slovenstva v Avstraliji — tako v preteklosti, kakor sedanjosti in tudi v bodočnosti. Seveda prihajajo leta, ko človek peša, toda obe vaši skupnosti sta se v zadnjem času pomladili in iz obeh je čutiti moč življenja. Sestram naj izrečem skromno zahvalo za vse neprecenljivo delo, ki že toliko let poživlja in ohranja slovensko zgodbo na avstralski ceiini. P. Ciril Božič »Misli« (dec. IVXX ki prvi začeli streljati na demonstrante; v tem obračunu je bil ubit miličnik Miroljub Ta-naskovič) protestiralo proti sprejetju srbske ustave. V popoldanskih urah (očitno pod vtisom tistega, kar seje zgodilo v Podujevu), so miličniki začeli z oboroženo intervencijo v Prištini in Titovi Mitroviči, da bi tako zadušili demonstracije. Naslednji dan se je »fronta« razširila na vso Kosovo, najhujši boji pa so se odvijali v vaseh Suve Reke in Prizrena (Dušanovo, Žur itd.), kjer je prišlo do zažiganja in prevračanja oklepnih vozil milice. Dvodnevna vojna se je končala z vzpostavitvijo popolnega vojaško-policijskega nadzora nad vsemi mesti in vasmi. »Premirje« traja že skoraj teden dni. Koliko je bilo v resnici ubitih in ranjenih v izgredih Gotovo je najvažnejše dejstvo število ljudi, ki so bili ubiti v teh spopadih med miličniki in demonstranti. Uradne številke — 24 žrtev nereda — gotovo ne ustrezajo resnici. Glede na to, kar smo lahko izvedeli v prištinski mrtvašnici (ki je del bolnišničnega kompleksa), so tam našteli približno 180 trupel (znašli so se celo v položaju, ko ni bilo dovolj »hladilnic« za vse mrtve, tako da so trupla polagali kar na tla mrtvašnice), in ker vemo, da so nekatere ubite imeli tudi po domovih, lahko pridemo do številke več kot 200 žrtev kosovskega krvavega tedna! Največ ljudi je bilo ubitih v Prištini, Titovi Mitroviči in v vasi Žur. Starostna meja žrtev se giblje (najpogosteje) med 12 in 25 let, najti pa je celo primere (v Prištini in v vasi Dušanovo), da so pod kroglami miličnikov padali tudi sedem do osemletni otroci! Prav tako je mogoče zagotovo povedati, da so miličniki uporabljali dum-dum naboje (izjave zdravnikov v vozilih prve pomoči), kajti na desetine demonstrantov je bilo zelo hudo ranjenih in bodo ostali vse življenje invalidi. Pred pri-štinsko mrtvašnico je bilo v sredo (29. marca) vse polno ljudi, ki so prišli, da bi odpeljali trupla svojih sorodnikov, vendar so svoje mrtve dobili šele, ko so podpisali mrliški list, na katerem je pisalo, da je človek umrl naravne smrti. Starejši vedo povedati, da so se podobne stvari dogajale v Rankovičevih časih, ko so zdravnike in družinske člane prisilili, da so podpisali izjave, da so žrtve UDB-e v resnici umrle zaradi bolezni. Za kakšno »bolezen« gre, govori dejstvo, da so v truplu ubitega Mehmeta Ejupija (iz vasi Siki-raqo pri Podujevu) našli nič manj kot sedemnajst krogel kalibra 7.62 avtomatske puške, ki so jo uporabili miličniki. Ranjeni demonstranti so zasedli prostore prištinskih bolnišnic (seveda vse, kar se dogaja za zidovi bolnišnice, budno spremljajo organi državne varnosti), tisti pa, ki so bili lažje ranjeni, so iz bolnišnice pobegnili, da bi se tako rešili pred zaporom. Kar se tiče števila ubitih miličnikov, kaže, da »uradna verzija« ustreza resnici. Vsi »specialci« sedaj nosijo zaščitne »panoir« telovnike (pravzaprav jih imajo že od prvega dne, 27. marca, torej od dne, ko sta bila ubita Kuqija in Ta-naškovič; ta dva namreč nista imela telovnikov, drugače bi gotovo ostala živa), njihovo število pa ves čas narašča — še posebej po prihodu »rezervistov« iz Niša, Kragujevca, Šabca, Čačka, Valjeva, Kraljeva in Zaječara (to je bilo moč razbrati po registrskih tablicah avtobusov, ki so pripeljali nove »lastovke« na priš-tinsko »modro nebo«). Toda število ranjenih milič-(dalje na str 8) Ljudje in sistemi (nadaljevanje s str. 5) nacionalizem in odpor zoper grozečo nevarnost ^0rnunizma, ki je glavo začel dvigati tudi izven Sovjetije. ahko se reče, da so se vse glavne nacionalistične diktatu-re začele pojavljati kot akcije zoper komunizem, čeprav je to bila le pretveza za njihove diktatorske načrte. A povedati j® treba ob tej priložnosti, da so poznejši diktatorji tipa Ussolini priplavali na površje in do svoje moči na valu b°sebno za njhove cilje ugodnega ljudskega razpoloženja, s° j0 g SV0j0 govorniško izurjenostjo tipa demagogije razdalj v neke vrste delirij, ki jim je odprl pot do oblasti. To Ja za oba vodilna tovrstna tipa, Mussolinija in Hitlerja. , V Italiji pade velika odgovornost na monarhijo, ko je aJ klecnil pred Mussolinijevo agresivnostjo, da reši pre-0 - s tem je pa omogočil sistem, ki ga je Mussolini tako litij • ^o ^^kril zlasti proti Slovencem. Diktator Musso-Je za ta politični sistem iznašel ime fašizem (italijanska ec,a fascio pomeni sveženj, snop). Fašizem je bil ves čas . sljnj sovražnik komunistov, tako da so izbrali za svoj s^Jni klic Smrt fašizmu, svobodo narodu! Kakšno svobodo l^o-l2^0ievali, smo zlasti Slovenci bridko okusili na svoji briHL~l't*er^ev nacl°nalni socializem (Nazi), ki smo ga tudi v Hiti ern trp|ieniu preživeli, je posebna oblika fašizma, dal e^eV pr'bocl na oblast je fenomenalen v tem, da je zavla-Sj,Janer^kemu narodu brez vsakega omembe vrednega na-jn .' ^ar i® povsem tipično za ta napredni narod. Nemci so ki b' - Vno čutili, da nimajo močnega narodnega voditelja, ne Popeljal na vrh svetovne veljave in moči in so — na bre? c° — zagledali takega moža v zločinskem pustolovcu, fa Učiteljske potence in se mu predali z dušo in telesom. nje Slhol°ška črta leži v naturi nemškega človeka. Kar so z Zav rtVirn ^eapeniem počeli, meji na blaznost. Diktator se je nje . al Svoje absolutne moči, a je bil šovinistično nadah-iah 'T c*uHovno preveč reven, da bi bil zmožen ostati v me-*aPel OVe^nOSti' *n se ie zgodilo, kar se je: svoj narod je ^al v katastrofo brez primere. r'ikov0rn° d0V0|i v'soka kvaliteta vodilnih svetovnih držav-9ov0 nerr,štvo takrat rešila pogube. Ni pravilno vso od-rirh Sen°St metati na Hitlerja; on je bil jetnik sistema, s kate-)e izražala volja ljudstva. L. P. (nadaljevanje in konec prihodnji torek) »Mladina« o neredih na Kosovu (nadaljevanje s str. 7) nikov je gotovo nekoliko večje, kot pravijo državni podatki (ti omenjajo devet ranjenih s strelnim orožjem), kar dokazuje tudi dejstvo, da sploh niso sporočili in objavili, da sta bila v sredo (29. marca) v Prištini med policijsko uro ranjena (v noge, seveda) dva miličnika! Prav tako lahko z gotovostjo trdimo, da so se odnosi med »specialci« in »domačimi« miličniki precej poslabšali. Albanski miličniki (ki so v službi) dobijo samo šest nabojev (in sicer ne bojnih, ampak slepih) in v nasprotju z letom 1981, ko so bile patrulje sestavljene iz »mešanih miličnikov« (če je patrulja na primer štela tri člane, sta bila dva izmed njih Albanca in en »specialec«), sedaj »domači« nimajo nobenega vpogleda in vpliva na dogajanje. Kot kaže, da ni vse v redu niti med samimi »zveznimi policaji«, kajti, kot smo izvedeli, so slovenski miličniki zavrnili izvršitev ukaza v vasi Sopi (pri Suvi Reki), in ko smo se sprehajali po Prištini (na glavni ulici smo našteli 87 miličnikov), sploh nismo opazili hr-vatskih in slovenskih miličnikov (samo oni imajo na rokavih napise »milicija« in »milica«). Drugače je vedenje »special-cev«, kadar patruljirajo, skrajno brutalno in veliko srečo morate imeti, da jo odnesete ne da bi okusili pendrek ali udarce po vsem telesu (tako so nekega delavca Televizije Priština pretepli dobesedno pred vrati televizijske zgradbe, in ko je direktor — Agim Mala — posredoval, so mu albanski miličniki odgovorili, da mu ne morejo pomagati, ker jih nihče nič ne vpraša). Če se spominjate prizora iz filma Okupacija v šestindvajsetih slikah Lordana Zafrano-viča, kjer ustaši vstopijo v avtobus in začnejo maltretirati in pretepati potnike, lahko rečemo, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi v Uroševcu (že prvega dne demonstracij, 23. marca), kjer so miličniki pretepali nemočne potnike nekega avtobusa. Če upoštevamo vse to, se ni treba čuditi informacijam (ki smo jih dobili), da je Rahman Morina (op. ur. A.D. — Albanski k visi ing, ki sodeluje z Miloševičem) družino poslal v Beograd, sam pa ne prenočuje v svojem stanovanju, ampak v komandi prištinskega garnizona! Kar se tiče števila aretiranih demonstrantov (uradno 569), je po nekaterih podatkih njihovo število že preseglo številko tisoč (največ aretacij je bilo v Uroševcu, kjer so zaprli več kot 400 ljudi), tako da v kosovskih zaporih vlada velika gneča (kaznovanih do 60 dni ne pošiljajo s Kosova). Zapori so bili že prej polni delavcev in rudarjev, ki po februarskih dogodkih niso hoteli na delo, saj je več kot tisoč rudarjev in delavcev kršilo 218. člen zako- na ONO, ki sankcionira nedelo med »delovno obveznostjo«. Če tem številkom dodamo še najmanj 300 suspendiranih delavcev (vse omenjene številke so zelo relativne, ker sc vsako uro in vsak dan spreminjajo), postane jasno, kaj so »izredni ukrepi« na Kosovu. »Vllasijeva skupina« (politiki in gospodarstveniki, ki so jih aretirali v okviru »kontrarevolucionarnega« delovanja Vllasija, Abrashija in Kavaje) se je povečala že na 44 ljudi, najnovejša dejstva pa pričajo, da je Vllasijev padec mogoče povezati s padcem njegovih ljudi v državni varnosti Kosova. Kot vemo, so dva meseca pred Vllasijevo aretacijo zamenjali Selima Broshija (šefa državne varnosti Kosova) in Alija Vllasija (Azemovega brata, šefa analitičnega dela varnosti), in sicer zaradi »nea-žurnosti in zato, ker nista vedela, da se pripravljajo novembrske demonstracije Albancev«. Aziz Abrashi je živ, vendar je njegovo duševno stanje zelo kritično, tako da se je celo bati, da se mu bo zmešalo — vse to zaradi dejstva, da mu sploh ni jasno, zakaj je zaprt. Zaprti so tudi intelektualci, tj. Agima Vinoa so po 24 urah zasliševanja izpustili. Rexhep Iz-majli (udeleženec okroge mize v Ljubljani Kosovo, Srbija, Jugoslavija) pa je še vedno v priporu in o njegovi usodi ni nič znanega. Na Kosovu je pričakovati začetek »novega kroga diferenciacije« (»prvi krog« je povezan z imenom Azema Vllasija), v okviru katerega bo (najverjetneje) prišlo do množičnega »čiščenja« univerzitete v Prištini, vseh javnih institucij in glasil. V Glogovcu so zabeležili, da učitelji hodijo od hiše do hiše, da bi dobili podpise staršev, ki naj bi s tem dejanjem jamčili, da njihovi otroci ne bodo več demonstrirali ali se zoperstavljali državi. V Grahovcu je šef partije prodajalcu časopisov zabičal, naj na list papirja zapiše vse občane, ki kupujejo Danas, hkrati pa je prepovedal prodajanje Mladine (številke, ki jo je bilo mogoče kupiti na Kosovu), toda ta prepoved je bila brez pomena, saj so številko v Grahovcu prodali v eni uri! Naklada Kilindje (edinega dnevnika v albanščini na Kosovu in v Jugoslaviji) je padla na vsega skupaj trinajst tisoč izvodov (prodanih), pred marčevskimi dogodki pa je bila več kot trideset tisoč. Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi v naslednjih dneh prišlo do popolnega bojkota tega časopisa; razlogi so zelo jasni. Član predsedstva republiške konference SZDL Srbije Ln-ver Jusufi je pozval k odgovornosti sekretarja centra Rdečega križa v Lipljanu, ki je kljub izrecni prepovedi dovolil delitev moke kot solidarnost- rov est Grče Spisal SLA V KO S A VINŠEK Nadaljevanje 6. Po cesti z Dovjega proti Borovcu korakata dva samotna potnika, delavca. Ženeta se, kakor bi se hotela ogreti, ker je precej mrzlo danes, dan pred Vsemi sveti. In pozno je tudi že; cesta, ki vodi vedno ob Savi in njenem produ na eni, ob vznožju poraslega pobočja na drugi strani, je spolzka in temačna, da komaj veš, kdaj si v kolotečini in suneš z nogo v trdo. Ali se jima mudi domov k družini, k materi, ženi, otrokom? Morda pa v Borovec na božjo njivo, ki bi jo rada še nocoj obiskala in na dragih grobovih prižgala sveče, ki jih oba nosita v žepih suknjičev? »Nič ti hudega ni, Klemen, kaj bi! Delo imaš prijetno, ne boš se pretegnil ob njem, ženo pri starših, kjer ji ni hudega, in otroče pri materi, zdravo in v izobilju.« »Kaj ti veš, Pavle!« »Vem, vem! Toliko vem, da je meni huje, mnogo huje. Ženo bolno, tri otroke, vse štiri stlačene v vlažno, zatohlo sobo in okrog njih samo tuje ljudi, odkar so rajnkemu oči prodali bajto. Saj bi jih vzel v Mojstrano, pa jim nimam dati strehe. Še Bog, da naravnost nanje ne teče!« »Križ je res, ali samo pomanjkanje še ni vse!« »Ej, Klemen, kmeta v sebi ne moreš zmagati, kmeta, ki se mu še vedno toži po njivah in ozarah, po senožetih in po gmajnah in je gospod, gospod, če ga primerjaš z delavsko paro, ne-li, Klemen? Ej, napuh kmečki!« »Ni napuh!« »Ali naj rečem ponižnost? Ali pa se ti po domu toži?« »Bogve, če ni zadnje!« »Seveda, kmet odrajtaš fronke in daš biro duhovnemu, pa si sam svoj gospod in lahko po glavi hodiš po svojem, nihče ti ne more reči, ne! In če ti, pa če na tvojem stoji, izdereš ročico iz voza in mu posvetiš v sosednje, sosed pa dalje. Ni napuh, ne, Klemen, in čudno ni, če vedno grizeš vase in te ne nauči!« Klemen mu ne odgovori; mrk in zamišljen strmi predse v pot in skoro ne posluša več no pomoč rudarjem v Lipljanu. V sedanjih razmerah bi sekretarja Rdečega križa lahko obsodili celo za »kontrarevolucionarno dejavnost in poskus rušenja pravne ureditve Jugoslavije«. Očitno je surovost realnosti presegla geslo »Bolje grob nego rob«, ki so ga demonstranti v Uroševcu vzklikali v srbskem jeziku. Za Albance na Kosovu vebata prvi in drugi del gesla: so sužnji in dobili so grobove... nič več! tovariševega govorjenja. Njegove misli so planile, kamor jim je tovariševa beseda pot pokazala. Brž so stekle po cesti dalje, pa krenile v kraj, pa v poreber, naravnost gor v Pod-smrečje in se niso ustavile niti pri ženi in sinčku, malem Kle-menčku, ampak so zavile v Vr-šanovino, da ji poljubijo svetost in njeno svobodo in jesensko golo lepoto in se razgledajo po njej, ki jo vidijo tako poredko in samo od daleč, kolikor se je vidi z Belcjanovega. O, šele dva meseca hodi Klemen težko pot vsak ponedeljek v jutro vozarit gmoto za cement, v soboto pa nazaj iz Mojstrane v Podsmrečje k ženi in sinu! Ali vsaka teh poti, vsak dan, preživljen stran od domačije, mu je urisal v obraz majhno, komaj vidno gubico. In že jih je vse polno, kakor prav nalahko napredene pajčevine po vsem obrazu! In vsak dan po en siv las v temno volno, kakor bi mu ob sencih še sive mačice poganjale z starost. In niti kadar mu žena, sladka Liza njegova, prinese pokazat sinčka in mu ga položi v naročje ter je vsa en sam srečen smehljaj v gledanju moža in otroka; ko se skloni k njemu in mu v nežnem spoštovanju bolečine pritisne ustne v sivo skrb za senci, niti tedaj se ne razblesti v Klemenovem srcu ona luč, ona žarka sreča, ki je sanjal o njej ob misli na skupno življenje z Lizo in otroki! Le kadar dete prav na široko odpre oči, ki so čisto Lizine, razpotegne usteča in se nasmeje: »k-h-m!« ter pomaha z drobnimi ročicami, tedaj Klemen za hip pozabi vse drugo in vidi samo te oči, samo ta usteča, ta rdeči, polni obrazek in mahajoče ročice, dvigne nebogljenčka k sebi in v njem se vzpne: »Moj fant!« Glej, morda so baš zdaj misli korakajočega Klemena prehitele tiste nedolžne otrokove očke, mahnile drobne ročice, ali pa se vanje nasmehnila u-steca nebogljenčeva: nekaj je' za trenutek zasijalo v Klemenu, kakor bi se bilo nebo razsvetlilo v blesku padajoče zvezde! Ali je že zopet nova tema na obrazu mladega moža, ko pretrga blaženo misel tovariševo vprašanje: »Kaj pa oče?« Klemen ne ve, kaj bi, ker vprašanje zaskeli, kakor vedno misel na očeta. Ne ve, kako bi, pa vendar odgovori: »Kaj? Kot vedno pravijo.« »Grča salamenska! Namesto, da bi bil vesel, ker je tako mlado dobil! Pa vest ga menda že grize?« »Ne vem.« »Jaz, Klemen, bi stopil še predenj in mu povedal svoje! In če bi še ne odnehal, bi kar zažgal vse skupaj, da veš!« Žgoče plane iz Klemenovih oči v skušnjavca, ki vzlic temu vidi vzplapolati jezo v tovariševih očeh in mu umakne p°' gled, kakor da ga je sram pregrešne misli. Polglasno se p°' pravi: »Veš, takole misli človek, ko ga togota popade.« Trdo bijejo koraki popotnih dveh ob mrzlo cesto. Že sta mimo Loga, že vidita svetlikati se luči iz sosednje vasi. Pri Pr' vih hišah se poslovi Klemenov tovariš in utone v temo. Klemen pa speši zdaj korak, da pride čimprej v Borovec, naroči župniku za mašo in očenaše za rajnko mater, potlej pa odhiti čez Savo po strmi rebri v ! Podsmrečje. Že je mimo prvih hiš, v uho ^ mu udari šumenje Pišence, k' j se tu v ovinku ogne trdemu Pe' j čevju, ko sliši, da se žur> j nekdo za njim. Gzre se in vzlic temi spozna v hitečem Vršano- , vega hlapca Petra. Kakor slut' | nja strese Klemena, mrzlo se pretoči v njem in ne more vZ' držati. Naproti plane hitečenu1 in hlastno vpraša. »Kam hitiš, Peter?« »Po gospoda!« »Kdo?« »Oče! Božje jih je!« Kakor da so Klemenu noge prirastle v tla, jih ne more Pre, makniti. Kot kamenit kip sto/' pred Petrom, da se hlapec straši iz teme sijočega prepa' ga obraza. Z roko zgrabi ramo gospodarjevega sina ga okrene proti vasi: »Samo v eno stran je zade lo, Klemen! Še so pri zavesti t govore tudi!« . i/|e- In že potegne za seboj * mena, ki se nakrat zdrzne, kor bi se bil pravkar zbudil-»Zdravnik?« »Tudi ponj grem!« Klemen se požene v cest^ j krepki hlapec komaj 1110 ijegovo sled. »Ti stopi kar po zdravnik3, i farovž grem jaz.« »Bom!« . I »Potlej počakaj >š obema posvetil v breg-bom pohitel naprej!« »Prav!« J Hlapec se ustavi pri °bces^ »i, ki nosi zdravnikove in pozvoni. Klemen ne dalje, predivja vas i11 s i ivi pred farovžem, kjer^,. krat globoko po saP0’Jjjj pa seže po kljuki, ne j al’ *4 •Oče!« se mu utrga hl0' ^ ist, ko je v sobi in sl0^1 ^ d župnikom, ki je stop1 ’ ’leda, kdo je pritekel- .J • Ihta nepočakana!« ši^j mika in se hoče r32*'*1!, ' apivšega; toda PreP^jjn menovem obrazu j ki se prevrže v vpras3 i >Kaj je očetu?« • Božje!« •Pa ti?« >\i) I l'V(irilioclnj' 1