Tri pesmi
Bogomil Fatur
MOJE MESTO moje mesto
strehe in ulice in hiš kamniti horizont
in nad njim žuboreče grlice
ura v stolpu udarja čas
ob vsakem udarcu se jate grlic
kakor minute razletijo na vse strani
mesto
ti moj nemir
želel bi biti tvoje molčanje tvoja zbranost in skritost človeškega srca
želel bi biti tvoje okno
skozi katero gledaš v sončni vzhod in sončni zahod
v belo svetlobo poldneva in v črni obraz noči
v tvojih trgovinah
bi želel vsakemu mimoidočemu
stisniti v dlan
košček sonca
1090                                                                                                                      Bogomil Fatur
o mesto
nikoli pa ne bi želel biti tvoj stolp
stolp je samota
GOZDOVI                   ah gozdovi
katedrala moje molitve
vaše jase livade
so zelene knjige
iz katerih svetle psalme prebiram
škrjanci
razpenjajo strune zvokov
do samega sonca
moji prsti
drsijo po harfi trav
in rose
iz kristalnega vrča
tišine
lijejo v moje srce
melodije sladkega prebujenja
in potem se odpre oblak in srebrne štrene dežja ovijejo moj obraz kot pajčevina nežnosti
in navpik rastoča med zemljo in nebom
drevesa
drhtijo plakajo zvenijo
od rožnate pomladi do bele zime
jih boža
veter s prerahlo roko
ocean zvokov
neizmerno zeleno zvenenje
ah gozdovi
katedrale mojega hrepenenja
EKSTAZA                    na vseh mojih stolpih
in postojankah na stražnih mestih in v mojih sanjah v mojih besedah in mojih molčanjih
1091
Tri pesmi
na mojem srcu in v moji duši plapola zelena zastava
po vseh pokrajinah resničnih imaginarnih iz preteklosti za prihodnost sem zasadil zeleno zastavo
po vseh obrazih mojih dragih v pristanih moje ljubezni iz mojih oken iz mojih dlani se vije
zelena zastava zmage
upanje zvestoba pogum