ZETALSKE NOVICE GLASILO OBČINE ŽETALE - december 2013 - LETNIK 13 OB TEDNU OTROKA IN MESECU POŽARNE VARNOSTI d Vzgojiteljice na svoji poti pomembno vplivamo na otroke, ki so nam zaupani, saj jih v skupnem sobivanju hote pa tudi nehote oblikujemo, nanje vplivamo, vzgajamo in učimo, motiviramo in omogočamo razvojno napredovanje in to zato, ker se zavedamo, da so to generacije, ki bodo jutri vračale, kar jim danes dajemo. V oktobru smo obeležili praznik otroka, ki ga v Sloveniji praznujemo vsak prvi ponedeljek v oktobru in ga praznujemo v sklopu Tedna otroka. Ker je letos njegov moto »Kako je biti otrok v današnji družbi«, smo ga zaznamovali s pestrim dogajanjem v vrtcu. Vzgojiteljice smo pripravile delavnice, kjer so se otroci preizkušali v peki piškotov in kuhanju marmelade, z obojim smo se tudi posladkali. Odpravili smo se tudi na dolgo pričakovani orientacijski pohod, na katerem smo se orientirali s pomočjo zemljevida. Otroci so lahko v vrtce pripeljali svoja kolesa in poganjalčke, s katerimi so se vozili na igrišču. Vzgojiteljice smo otrokom pripravile lutkovno predstavo Veveričina shramba, veliko pa smo se tudi družili, rajali in prepevali. Vrhunec vsega je bilo druženje s starši ob različnih tekmovalnih igrah in sladkanju s kostanji. Otroci so se tudi pripravljali na nastop ob občinskem prazniku, kjer so predstavili običaj košnje trave in trgatve. Ker je mesec oktober tudi mesec požarne varnosti, smo izvedli evakuacijsko vajo, kot igro vlog smo vanjo vključili vse otroke in zaposlene. O vaji, nevarnostih ognja in o pravilnem postopku v slučaju ognja smo se z otroci že predhodno pogovarjali. Dejavnosti smo zaključili z igro vlog - evakuacijo iz stavbe. V igri so sodelovali hišnik kot odgovorna oseba za gašenje požara in izvajanje evakuacije ter gasilci. Otroci so spoznali posamezne vloge ob požaru. Naša vloga je bila predvsem, da hitro zapustimo prostore in se zberemo na zbirnem mestu. Po končani vaji smo si ogledali gasilsko opremo, pripomočke za reševanje, zaščitna in delovna oblačila, gasilsko vozilo in poskušali gasiti s pravo gasilsko cevjo. V mesecu novembru smo sc pridružili Unicefovem projektu “Punčka iz cunj”, katere so otroci pomagali izdelati. S pomočjo projekta smo spoznavali otroke sveta in drugačnost, ob tem pa smo se tudi vživljali v različne vloge oz. kulture, spoznavali različna ljudstva s pomočjo knjig in drugega gradiva. Sedaj pa se veselo pripravljamo na predpraznični čas v decembru, ki se ga otroci veselijo. Vrtec Žetale Dober dan Dober dan Sprehod po vsebini Lepo pozdravljeni, spoštovani občani in občanke naše Občine Žetale! Prav v prid mi je prišlo tistih 25 pismenk, s katerimi sem se lahko sprehodila s svojimi mislimi skozi čas vinotoka, listopada in grudna. Trije hitro iztekajoči meseci, napojeni z dežjem, vetrom, z zelenim brstjem ob potokih, topla in vlažna jesen je v počitek odpravljena drevesa prebudila v ponovno vegetacijo. Oktober je bil uspešen mesec, ugoden za delo, prijetna doživetja ob občinskem praznovanju. Lepo oblikovane razstave društev so privabile mnogo gledalcev -občudovalcev v razstavni prostor. V objektiv so bili zajeti dobitniki občinskih priznanj, tudi zlata plaketa je bila podeljena. Lepo število diplomantov je prejelo priznanja, želijo si v službo, na delo, da SE USPEŠNO IZKORISTI mladi potencial. V naših Žetalah je vse tako mirno, tudi žage so že zaspale, lepo se kadi iz dimnikov. Mladi se izobražujejo, nekateri pojejo, še stare ljudske pesmi se najdejo med ljudmi. Če so lepo zapete, kar tudi so, je razpoloženje pozitivno. Nekateri šahirajo, ženske telovadijo. Le v svetu je drugače. Ljudje nakupujejo; kako hudo je, ko se zruši streha in jim vzame življenje. Voda kot najnujnejši vir življenja je še vedno najnevarnejša. V trenutku lahko uniči vse, kar je človek ustvaril. Lahko se zatrese zemeljska obla in zopet ima uničujoči učinek. Najbolj kruto pa je, ko se zaiskri orožje in požanje življenja. Kaj pomagajo v svetu dnevi, ki so namenjeni strpnosti, ljubezni, razumevanju, preprečevanju nasilja nad ženskami, otroci? Nasilje še vedno vznemirja ljudi. Kaj pa v naši beli Ljubljani? Vsak dan se nekaj dogaja, seveda je mesto središče kulture, politike, ta je večkrat negativna; sestopi s položajev, vstajniki, nekateri na traktorjih, ki si upravičeno iščejo mesto, ki jim pripada. Kdaj se bo naš slovenski svet umiril, odpravil revščino? Kdaj ne bo treba mnogim stati pred pultom, s katerega se deli hrana in še kaj za preživetje? Lahko beremo, gledamo televizijski program, a to je duševna hrana, za obstoj pa rabimo hrano za telesno moč, aktivnost, ustvarjanje. Zopet so pred vami ŽETALSKE NOVICE, vzemite jih v roke, naj vam vsebina zadovolji pričakovanja. Izteka se veseli december, prihaja čas, ko se družinsko zberemo, se obdarujemo, z najlepšimi željami se poslavljamo od pravljičnega števila 13, ki je bilo vse leto prisotno, pa naj gre v spomin. Pred nami je leto 2014, naj bo polno zdravja in moči, lepih pričakovanj, in že bo tisti čas, ki vse pomladi in okrepi. V imenu UREDNIŠKEGA ODBORA prav lep pozdrav vsem, ki boste listali Z. N. Mnogo tihih želja vam želimo ustvarjalci Žetalskih novic. Odgovorna urednica M. K. Ob tednu otroka Dober dan Zupanov uvodnik Novice iz občinske uprave Iz naših krajev Iz vasi v vas JAVNO GLASILO "ŽETALSKE L NOVICE" Izdajatelj: Občina Žetale Naslov uredništva: Žetale 4,2287 Žetale Odgovorna urednica: Marija Krušič Uredniški odbor: Marija SKOK, Franc PULKO ml.. Milenka KOVAČEC, Toni BUTOLEN Lektorica: Mojca Kopše Fotografija na naslovnici:Toni Butolen Računalniški prelom: Adekvat d.o.o. Javno glasilo "ŽETALSKE NOVICE" je na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo RS štev.: 006-24/00 so z dne, 29.03.2001 vpisano v register javnih glasil pod zaporedno številko 1767. Občanke, občani vabljenj, vvradlratilju s ajJpem Pojdimo skupaj v zdravju j sreči, uspehih in blagoslovu skozi BOŽIČNI ČAS v leto 2014. Vse naj lepše Vam želimo | OBČINSKA UPRAVA, 1 OBČINSKI SVET, ŽUPAN in UREDNIŠKI ODBOR Ž.novic Obtober-2013 3 BUREN ZAKLJUČEK BURNEGA LETA Leto, ki se izteka, res ni skoparilo z dogodki, čeprav se bom omejil zgolj na politične in lokalne. Začelo se je z vladno krizo in novo koalicijo, ki je prevzela krmilo v svoje roke v resnično slabi situaciji, a zjasnim ciljem: preprečiti grški scenarij v Sloveniji. A če je cilj jasen, so poti do cilja odvisne od vsakokratne koalicije in to, da smo v dveh letih dobili že tretjo vlado, prav gotovo ni dobra popotnica za reševanje krize. Sicer pa smo v situaciji, ko je naša politika vse manj odvisna od vsakokratne koalicije in vse bolj od diktata Bruslja. Tako tudi ne čudi, da vsaka vlada za svoje ukrepe dobiva pohvale EU, saj vendar izvaja ukrepe, ki jih EU zahteva. Po drugi strani pa seveda vsaka vlada zaradi teh istih ukrepov izgublja podporo doma. V takšni situaciji bi bilo logično pričakovati, da bo vlada pospešila črpanje evropskih sredstev, še posebej zato, ker sc perspektiva 2007-2013 zaključuje. Res so bili v začetku leta objavljeni nekateri razpisi, vendar se postopki odločanja vlečejo nerazumno dolgo. Če smo rezultate razpisa za »Južno mejo« dobili pravzaprav za naše razmere izredno hitro, v treh mesecih, pa smo na rezultat razpisa za »Razvoj podeželja« čakali skoraj sedem mesecev in nato še dva meseca, da smo dobili soglasje še za 21. člen ZFO. Tako sem pogodbo o sofinanciranju v Ljubljani podpisal 28. oktobra. Razen tega, daje bila občina že pripravljena in je imela izvajalca že izbranega, se samo ugodnemu vremenu lahko zahvalimo, da smo cesti Pšctna Graba-Zalopata in Za-lopata-Jurji Vrh uspeli modernizirati še letos. V kolikor nam to ne bi uspelo, bi propadlo tudi nadaljevanje projekta prihodnje leto, s tem pa bi izgubili 410.000 evrov evropskega in državnega denarja. Bilo je potrebnih nešteto dopisov, elektronskih sporočil, telefonskih klicev na razna min- istrstva in službe, da smo projekt v zadnjem hipu uspeli realizirati. In ravno tu je problem: če se naša država ne bo rešila birokratske navlake in blokad, nam ni rešitve, ne glede na to, katera vlada nam vlada, ker nam pravzaprav vlada birokracija. Tako, kot seje za občino leto začelo, torej s prizadevanji pridobiti čim več sredstev na razpisih, se tudi končuje. Vladaje v želji, da bi v situaciji, ko grozi, da bo denar ostal v Bruslju, sprejela akcijski načrt, ki predvideva nove ukrepe na vseh področjih črpanja. Za našo občino je zanimiv samo še »Regionalni razvojni program«. Leta 2008 je bilo sprejeto, da se sredstva tega programa delijo po statističnih regijah in smo znotraj regije dogovorili vsote, za katere lahko kandidirajo občine. Naši občini je tako v skladu s tem dogovorom pripadla kvota 1,7 milijona evrov. Večino tega denarja smo porabili za cesto Pšetna Graba-Peklača z odseki na Potni Vrh in Vinarje ter za vrtec. Ostalo nam je še 326.000 evrov, ki smo jih želeli izkoristiti za obnovo kulturne dvorane. Ker je teh sredstev premalo, smo iskali še druge vire, zato smo investicijsko dokumentacijo nekajkrat spreminjali. Z novim akcijskim načrtom je vlada zadevo postavila na glavo. Regijske in občinske kvote je razveljavila. Razpis bo potekal po sistemu, kdor prej pride, vzame. Potrebno pa je imeti gradbeno dovoljenje in izbranega izvajalca. Nikoli doslej nismo izbirali izvajalca, preden smo vedeli, če bomo sploh gradili. Da bo problem še večji, bo razpis še letos. Časovna stiska je izjemna. Postavlja pa se vprašanje, če ni kdo (beri: kakšna občina) tega vedel že v naprej. Kakorkoli že, v teh dneh mrzlično pripravljamo rešitve, da bi vendarle ujeli še zadnji vlak. V prihodnji perspektivi namreč s takšnimi projekti ne bo možno več kandidirati. Edina pozitivna stvar v tem razpisuje, da bo možno pridobiti 85% upravičenih stroškov, kar je približno 70% vseh stroškov in je bistveno več, kot je bila naša kvota. Verjamem, da sc nam bo uspelo prijaviti in upam tudi, da bomo uspešni. To bi bil vsekakor izjemen zaključek težkega, pa vseeno uspešnega leta. Sicer pa je manj vzpodbudno, da so sc sredstva občinam ponovno zmanjšala. Občina bo zelo težko zagotavljala lastni delež za investicije. Nova nevarnost pa je novi zakon o financiranju občin, s katerim grozi »naš« minister za notranje zadeve, pod katerega sodi tudi lokalna samouprava. Če bo ta uresničen tako, kot je napovedan, gre dejansko za ukinjanje manjših podeželskih občin na drugi način. Upam, da bo vseeno prevladal razum in da bomo v prihodnjem letu lahko izvedli že odobrene investicije. Spoštovane občanke in občani, želim, da kljub vsemu v novo leto stopimo zmerno optimistično in s skupnimi močmi nadaljujemo z zagotavljanjem boljših pogojev za življenje v naši občini. Želim vam prijetne praznike, v letu, ki prihaja, pa vam želim zdravja, osebne sreče in mnogo uspehov na vseh področjih. Srečno in uspešno 2014. Vaš župan Novice iz Občinske uprave W 14. PRAZNIK OBČINE ŽETALE IN 23. KOSTANJEV PIKNIK V mesecih septembru in oktobru so v Občini Žetale potekale prireditve v počastitev 14. praznika Občine Žetale in 23. kostanjevega piknika. O nekaterih prireditvah sjno že poročali v prejšnji številki Žetalskih novic. Prireditve so dosegle svoj vrhunec v soboto, 19. oktobra 2013. Tega dne je bila ob 14. uri v sejni sobi slavnostna seja občinskega sveta. Seja seje pričela s himno, ki jo je zapel Moški pevski zbor KD Žetale. Slavnostni govornik na seji je bil župan Občine Žetale, g. Anton Butolen. V svojem govoru je z izbranimi besedami navedel aktivnosti Občine Žetale v preteklem obdobju. Posebej je izpostavil inves- tale Anton Butolen, ki je v svojem nagovoru navedel uspehe, ki jih je Občina Žetale dosegla v preteklem obdobju, pa tudi težave, s katerimi seje soočala pri svojem delu. Predstavljeni so bili diplomanti višjih in visokih šol, ki so v preteklem obdobju zaključili izobraževanje. Vsi navzoči diplomanti so iz rok župana prejeli zbornik in šopek rož. Osrednja točka prireditve je bila podelitev PRIZNANJ OBČINE ŽETALE. Prejeli so jih: -ZLATA PLAKETA OBČINE ŽETALE: Jože KRIVEC za vsesplošni ticije na področju gospodarske prispevek k razvoju občine Žetale; infrastrukture, kjer so potrebe še zmeraj velike. Slavnostna seja se je zaključila z zdravico prazniku. Ob 15. uri je bila v avli Osnovne šole Žetale otvoritev razstav. Razstave so pripravila društva, ki delujejo na območju Občine Žetale: Društvo podeželskih žena Žetale, Društvo^ upokojencev Žetale, OORK Žetale, Strojni krožek Že-talanec, Turistično društvo Žetale. Vsi razstavljavci so se izredno potrudili, tako da so bile razstave zelo kvalitetne in prava paša za oči. Osrednja prireditev ob letošnjem občinskem prazniku je bila ob 16. uri v prireditvenem šotoru. V kulturnem programu prireditve so nastopili otroci iz Vrtca Žetale, učenci OŠ Žetale, Ženski in Moški pevski zbor KD Žetale. Slavnostni govornik je bil župan Občine Že- - PRIZNANJE OBČINE ŽETALE: Tekmovalna skupina članov A PGD Žetale za dosežene uspehe na tekmovalnem področju; -PRIZNANJE OBČINE ŽETALE: Kmetija Martine in Franca GAJŠKA za dosežene uspehe na področju kmetijstva in dela v Strojnem krožku Žetalanec; -PRIZNANJE OBČINE ŽETALE: Marta PREVOLŠEK za opravljeno delo v Kulturnem društvu Žetale in - ŽUPANSKO PRIZNANJE: Feliks PULKO za opravljeno delo v Društvu upokojencev Žetale. V imenu prisotnih gostov je zbrane pozdravila županja Občine Majšperk, dr. Darinka Fakin. Po končani osrednji proslavi je bila pogostitev in 23. kostanjev piknik z ansamblom Zreška pomlad. Zaključek praznovanj ob 14. prazniku občine Žetale in 23. kostanjevem pikniku je bil v nedeljo, 20. oktobra. Najprej je bila v župnijski cerkvi sv. maša, nato srečanje starejših občanov Občine Žetale. Zbrane starejše občane je nagovoril župan Občine Žetale, g. Anton Butolen. Temu je sledil kulturni program, v katerem so sodelovali otroci Vrtca Žetale, učenci OŠ Žetale ter Ženski in Moški pevski zbor KD Žetale. Po zakuski je sledila zadnja prireditev, ki je bila na sporedu letošnjega programa ob 14. prazniku občine Žetale in 14. kostanjevem pikniku, in sicer srečanje folklornih skupin iz Dolenc in Stoperc. Kot gostje so na prireditvi sodelovali mažoretke Občine Desinič iz hrvaškega Zagorja in godba na pihala iz Krapine. -=f=~ Varnost OBČINA ŽETALE Naložba v vašo prihodnost OPERACIJO DELNO FINANCIRA EVROPSKA UNIJA Evropski sklad za regionalni razvoj KONČANA REKONSTRUKCIJA OBČINSKE CESTE J P 74:2-2.40 PSETNA C RABA-ZALO PATA IN JP 7A22SO ZALOPATA-JUROVSKl Operacija »Rekonstrukcija odsekov Konec meseca novembra je bila ilo podjetje Asfalti d.o.o., Ptuj. Grad-lokalne ceste LC 328040 in javnih poti končana rekonstrukcija občinske ceste beni nadzor je vršil Stanko TEMENT JP 741240, JP 741250, JP 741340 v JP 741240 Pšetna graba-Zalopata v iz podjetja TMD invest d.o.o., Ptuj. naseljih Nadole in Kočice« se delno fi- dolžini 830 m in občinske ceste JP Vrednost opravljenih del znaša 152.250 nancira iz sredstev Evropskega kmeti- 741250 Zalopata-Jurovski. Na cestah EUR. Operacija sc financira v okviru 8. jskega sklada za razvoj podeželja so bila opravljena preddela, spodnji us- javnega razpisa iz naslova ukrepa 322 (EKSRP), Program razvoja podeželja troj-zemeljska dela, zgornji ustroj, Obnova in razvoj vasi. 2007-2013 v okviru ukrepa 322 - Ob- odvodnjavanje, prometna ureditev in nova in razvoj vasi iz PRP 2007-2013. zaključna dela. Zahtevna delaje oprav- Jože Krivec KAKO VOZIMO SKOZI KROŽNO KRIŽIŠČE Ob povečanem številu krožnih križišč (po domače jih imenujemo kar »rondo« ), se pojavlja tudi vedno več nejasnosti in s tem povezanih vprašanj, kakšna je dejansko pravilna vožnja skozi tole »prometno uganko«. Torej poglejmo! KAKO VOZIMO SKOZI KROŽNO KRIŽIŠČE (KROŽIŠČE) Krožnih križišč je tudi pri nas vse več, kajti njihove prednosti presegajo njihove slabosti, ne le glede pretočnosti, ampak tudi glede varnosti. Vendar, če hočemo biti na krožnem križišču zares varni, upoštevajmo njegove posebnosti. Ne prehitevajmo in se izogibajmo veliki hitrosti ter naglim ali celo sunkovitim spremembam smeri. Če zgrešimo želeni izvoz, nikar ne poskušajmo ustaviti ali celo voziti vzvratno, ampak zapeljimo še en krog. Tudi če se nismo pravočasno pomaknili na prometni pas, s katerega lahko varno zapustimo krožno križišče, zakrožimo še enkrat. In ne pozabimo, omogočimo tudi drugim, da varno zapustijo križišče. Na krožnem križišču je promet s prometno signalizacijo urejen tako, da ima voznik na krožnem križišču prednost pred voznikom, ki se vključuje nanj. Ko zapeljemo na krožno križišče, katerega vozišče ima dva prometna pasova, sc razvrstimo na notranji prometni pas in tako omogočimo vključitev v promet na križišču tudi voznikom na naslednjih uvozih, razen če nameravamo zapustiti križišče na prvem naslednjem izvozu. Tega nam ni treba storiti tudi, če nam prometna ureditev ali prometna situacija tega ne dovoljuje. S tem so, razen prometa in njegovih značilnosti, mišljene zlasti kon- strukcijske značilnosti manjših krožnih križišč, na katerih je mogoč promet le po enem prometnem pasu, čeprav imajo dva, in pri katerih so uvozi in izvozi tako blizu drug drugemu, daje menjava prometnih pasov praktično nemogoča. S tem, da sc razvrstimo na notranji prometni pas, omogočimo vključitev voznikom na naslednjih priključkih. Ko se vključujemo na krožno križišče po smernem vozišču, ki ima dva prometna pasova, in vozimo po desnem prometnem pasu, zapeljemo na desni (zunanji) prometni pas krožnega križišča, če pa vozimo po levem prometnem pasu, pa na levi (notranji) prometni pas krožnega križišča. Nekatera večja krožna križišča imajo v smereh z gostejšim prometom dvopasovne priključke in izvoze, prometni pasovi pa so zaradi večje varnosti lahko ločeni z neprekinjeno ločilno črto. Preden zapustimo krožno križišče, se razvrstimo na zunanji prometni pas. Na velikih krožnih križiščih, kot je denimo tisto v Tomačevem v Ljubljani, smemo na izvozu, na katerem prometna ureditev to dovoljuje, zapustiti krožno križišče tudi z notranjega pasu. To je, kot vemo, mogoče le, če je zunanji prometni pas namenjen izključno zavijanju v desno. Pri zapuščanju krožnega križišča ne pozabimo na smerno utripalko. Dovolj velika krožna križišča omogočajo zlasti ob gostejšem prometu boljšo pretočnost kot klasična, vendar ne dovoljujejo vožnje z veliko hitrostjo. Upoštevati moramo tudi, da je na krožnih križiščih prepovedano prehite- vanje. To pa zaradi tega, ker je preglednost ob vozilu in za njim zaradi ukrivljenosti vozišča slabša kot na ravnem vozišču (v desnem vzvratnem ogledalu opazimo drugo vozilo šele, ko je že ob boku našega, v levem pa prej izgine v mrtvem kotu), poleg tega pa krožno vozišče zaradi lažjega uvoza in izvoza ni nagnjeno navznoter, kot je to običajno na krivinah, ampak navzven. Zaradi takšnega prečnega nagiba je pri preveliki hitrosti veliko večja možnost bočnega zdrsa, pri vozilih z višjim težiščem pa prevrnitve. Damjan BRAČIČ VODJA POLICIJSKEGA OKOLIŠA VOZNIKI POZOR - ZIMA JE PRED VRATI Glede na to, da smo v letnem času, ko na našo vožnjo in varnost v prometu v veliki meri vplivajo neugodne vremenske razmere, kot so dež, sneg, megla in veter, vam želim v tem sestavku dati nekaj priporočil za varno vožnjo v primeru, da med vožnjo naletite na ekstremne vremenske razmere, ali je vaša vožnja v teh razmerah neizogibna. SLABIH VREMENSKIH RAZMERAH : - zmanjšamo in prilagodimo hitrost vožnje; -povečamo varnostno razdaljo za vozili, ki vozijo pred nami; - izogibamo se sunkovitih premikov z vozilom, kot so: • sunkovito vrtenje volana, • nenadno močno zaviranje, • prehitro popuščanje sklopke pri prestavljanju v nižjo prestavo, - pravilno uporabljamo prezračevanje in gretje v voznikovi kabini, da se stekla ne rosijo; - pazimo na čistočo stekel in svetlobnih teles na vozilu. ZASNEŽENO IN SPOLZKO VOZIŠČE Med vožnjo po snegu čim manj prestavljamo in vozimo z nižjimi motornimi vrtljaji. Izogibamo se sunkovitemu vrtenju volana, smer vožnje popravljamo z nežnim vrtenjem volana. Vedno vozimo s prilagojeno hitrostjo, izogibamo sc nenadnemu zaviranju, pritisnemo na pedal sklopke in šele potem odvzememo plin. POZOR: Poledico lahko pričakujemo na mostovih, nadvozih, cestah, ki vodijo skozi gozdove, na cestah, ki ležijo ob senčnih pobočjih ipd. MEGLA: Megla izredno poslabša vidljivost, zato : - preden zapeljemo v meglo, vselej ustrezno zmanjšamo hitrost vožnje, saj ne vemo, kaj nas čaka za megleno »zaveso« (kolona, prometna nesreča ipd.); - pazimo pri uporabi meglenk, še posebej vzvratne (meglenke lahko uporabljate samo pod pogojem, da je vidljivost zaradi megle manjša od 50 metrov, zadnjo meglenko pa le v primeru, dokler za vami ni nobenega vozila; ko za sabo opazite vozilo, zadnjo meglenko obvezno izklopite); - vozimo po sredini prometnega pasu; - povečamo varnostno razdaljo, priporočena varnostna razdalja naj bo enaka hitrosti - 50 km/h = 50 m varnostne razdalje; - če smo na daljši poti, vsako uro napravimo postanek, saj zahteva vožnja v megli veliko zbranosti, kar je za voznika izjemno naporno. PRIPRAVA VOZILA NA ZIMSKE RAZMERE : Na zimske razmere se pripravimo pravočasno, torej še preden smo zakopani v sneg, preden nas na cedilu pusti akumulator, zamrznjena ključavnica ali neustrezne pnevmatike. Ne pozabimo, od 15. novembra do 15. marca je za vsa vozila obvezna zimska oprema. Zimska oprema motornih vozil V skladu s Pravilnikom o zimski opremi vozil v cestnem prometu za zimsko opremo motornih vozil štejejo: 1) Pri dvoslednih motornih vozilih, katerih največja dovoljena masa ne presega 3.500 kg, in priklopnih vozilih, ki jih vlečejo: • zimske pnevmatike na vseh kolesih ali • poletne pnevmatike in v priboru ustrezno velike snežne verige za pogonska kolesa ali verigam enakovredni pripomočki. Vozila s štirikolesnim pogonom morajo imeti v primeru stalnega pogona snežne verige vsaj za eno os in v primeru priklopljivega pogona vsaj za stalno vklopljeno os. Pogoji za uporabo snežnih verig so izpolnjeni takrat, ko je na vozišču toliko snega, da pnevmatika med vožnjo ne pride v stik s površino vozišča (za pnevmatiko ostaja snežena sled). 2) Pri dvoslednih motornih vozilih, katerih največja dovoljena masa presega 3.500 kg, in priklopnih vozilih, ki jih vlečejo: • zimske pnevmatike najmanj na pogonskih kolesih ali • poletne pnevmatike in v priboru ustrezno velike snežne W verige za pogonska kolesa ali verigam enakovredni pripomočki. Vozila s štirikolesnim pogonom morajo imeti v primeru stalnega pogona snežne verige vsaj za eno os in v primeru priklopljivega pogona vsaj za stalno vklopljeno os. Poleg tega morajo imeti ta vozila v opremi še lopato. 3) Kanali dezena pnevmatik, ki štejejo v zimsko opremo, morajo biti globoki najmanj 3 mm. 4) Zimske pnevmatike so tiste pnevmatike, ki imajo na boku proizvajalčevo oznako "M+S" ali "M.S" ali "M&S". Kaj lahko postorimo sami ? • pripravimo motor na nizke zimske temperature; -preverimo občutljivost hladilne tekočine na zmrzal; -preverimo motorno olje, saj je zaradi nizkih temperaturnih razlik zelo obremenjeno; •pravočasno poskrbimo za predpisano zimsko opremo vozila; -v času od 15.11. do 15.03. morajo biti motoma vozila opremljena z zimskimi pnevmatikami na vseh kolesih ali letnimi pnevmatikami z globino dezena (žlebov profila) najmanj 3 mm in z ustreznimi verigami za pogonska kolesa v priboru vozila; - pregledamo gumice brisalcev. Gumice na brisalcih naj bi menjali vsako leto ali pa vsaj vsake dve leti. PAZIMO! Nikar ne vklopimo brisalcev, če opazimo, daje gumica na brisalcu primrznila k vetrobranskemu steklu, saj jo s tem poškodujemo; - preverimo, ali tekočina za pranje vetrobranskega stekla vsebuje sredstvo proti zmrzovanju; -priskrbimo si pršila za odmrzovanjc in strgalnike za čiščenje stekel. Čeprav nas v ledenih jutrih zmrazi že ob pogledu na naš zaledenel avto in se nam neizmerno mudi v službo, se navkljub temu potrudimo in avto temeljito in v celoti očistimo snega in zmrzali na steklih. Z zmanjšanim vidnim poljem imamo namreč velike možnosti, da povzročimo prometno nesrečo. Če je napovedano sneženje in se z vozilom odpravimo na daljšo pot, je priporočljivo imeti v prtljažniku : - snežne verige; preverimo skladnost dimenzij pnevmatik z velikostjo verig. Montiranje snežnih verig vadimo že v jeseni, kajti ko nastopi trenutek za montažo verig, zunanje razmere zelo otežujejo nameščanje le-teh, še posebej, če to opravljamo prvič. Sneg v čevljih, prezeble roke in razmočena navodila za montažo nam bodo zagotovo pokvarila preostanek dneva; - zložljivo lopato za sneg; - toplo pokrivalo, obutev, odejo in rokavice; - najmanj polovico goriva v rezervoarju. Pešci in vozniki. Veliko varnosti v zimskih mesecih in veselo ter varno božično in novoletno praznovanje vam želimo policisti Policijske postaje Podlehnik. Damjan BRAČIČ VODJA POLICIJSKEGA OKOLIŠA Naj podjetniška ideja 2013 - razpis je odprt do konca leta 2013 Manager klub Ptuj že tretjič razpisuje »Najpodjetniško idejo«. Razpis je še aktualen in na pobudo dijakov in študentov so prijave možne do 31. 12. 2013. Za podaljšanje roka do konca leta 2013 smo se odločili, ker so bili dijaki in študenti z možnostjo, da se prijavijo na razpis, seznanjeni šele v začetku šolskega oz. študijskega leta. Ocenjujemo, da podaljšanje roka koristi tudi podjetnikom. Po preteku roka za prijavo bo komisija pod vodstvom mag. Vlaste Stojak izbrala naj idejo v treh različnih kategorijah. V kategoriji podjetij so to majhna in mikro podjetja ter velika in srednja podjetja, v kategoriji študentov in dijakov pa bo komisija ocenjevala ideje, s katerimi v obliki kratkega poslovnega načrta sodelujejo dijaki in študenti. Spodbujanje in promoviranje podjetniških idej je ena od aktivnosti, s katero klub sledi svoji viziji in ciljem, to je aktivno vključevanje v širšem okolju v smislu spodbude podjetništva ter razvijanja novih podjetniških idej. Razpis postaja prepoznaven v lokalnem okolju, vendar si želimo, da bi komisija ocenjevala še večje število podjetniških idej kot na preteklih dveh razpisih. Spodbuda, da podjetniki predstavijo svoje inovativne ideje, postaja tradicionalna, zato bomo z razpisi nadaljevali vsaki dve leti. Podrobni razpisni pogoji so objavljeni na spletni strani Manager kluba Ptuj www.mkp.si. Bistveni pogoji za sodelovanje so naslednji: - Kandidira lahko gospodarska družba ali samostojni podjetnik s sedežem na območju upravne enote Ptuj, kije uspel realizirati izvirno podjetniško idejo v zadnjih 5 letih. -Na razpis ni možno kandidirati z idejo, kije bila na zadnjih razpisih že nagrajena. - Idejo je potrebno prijaviti na obrazcu, kije dostopen na spletni strani Manager kluba Ptuj. Komisija bo pri ocenjevanju upoštevala izvirnost ideje in njen potencial, pričakovan poslovni učinek ter vpliv poslovne ideje na družbeno in naravno okolje. Razpisni pogoji za dijake in študente so nekoliko drugačni. Pri njihovih idejah bodo upoštevane realizirane ali samo načrtovane poslovne ideje, zapisane v obliki kratkega poslovnega načrta. Ločeno bo komisija obravnavala prijavljene ideje dijakov in študentov. Kriterij izbora je izvirnost ideje. Novost je tudi v tem, da lahko idejo prijavi posameznik ali skupina največ treh dijakov ali študentov z mentorjem. Z objavami v medijih želimo člani in članice Manager kluba Ptuj spodbuditi vse podjetnike, da svoje ideje prijavite. Najboljše ideje bomo tudi nagradili. Morda so ta trenutek najbolj privlačne nagrade za dijake in študente -Talum bo namreč zmagovalcema podelil kadrovski štipendiji. Zmagovalci v kategoriji malih in velikih podjetij bodo prav tako nagrajeni z uporabnimi nagradami, kot so: eno leto brezplačno članstvo v Manager klubu Ptuj, izobraževanje v organizaciji Štajerske obrtne zbornice, naročnina na revijo Podjetnik, pomoč pri pripravi poslovnega načrta ali projekta strokovnjakov na ZRS Bistra, alarmni sistem za poslovni prostor, kosila v Restavraciji Pan in darilni paket izdelkov za nego. Do konca leta je še nekaj časa, vendar vam svetujemo, da s prijavo ne čakate do zadnjega dne. V kolikor potrebujete dodatna pojasnila ali imate težave s prijavo na razpis, se gospodarske družbe in podjetja lahko obrnete na naslov bis-tra@bistra.si ali lidija.tusck@bistra.si (kontaktna oseba: dr. Lidija Tušek Korošec, ZRS Bistra Ptuj in telefon 02 748 02 50), dijaki in študenti pa na mag. Darjo Harb, Revivis Ptuj in Šolski Center Ptuj, darja.harb@scptuj.si. Svečana razglasitev zmagovalcev v posameznih kategorijah in podelitev nagrad bo 24. januarja v Domu kulture -MuziKafe na Ptuju. LOVSKA KOCA TISOVEC V NOVI PREOBLEKI Sodelovanje v izboru za »Najpodjetniško idejo« je lahko tudi dobra poslovna priložnost. Zato res vabimo vse, ki ste podjetni in razvijate nove ideje ter jih uveljavljate v praksi, da se na razpis prijavite. Predsednik MK Ptuj Marko Drobnič Vodja komisije za izbor Najpodjetniške ideje mag. Vlasta Stojak Logarnico Tisovec poznamo po več imenih in sicer so to: Jagerhaus, Gozdarska koča, Lovska koča Tisovec. To so imena, po katerih poznamo eno in isto zgradbo. Zgradili so jo v sredini 19. stoletja (okrog leta 1850) na severovzhodnem robu maceljskih gozdov. Grajena je bila iz žgane opeke, kar je bilo v takratnih časih prava redkost in razkošje. Takšno gradnjo sije lahko privoščil le bogati lastnik, kar je plemiška rodbina Windisch-Graetz vsekakor bila. Rodbina Windisch-Graetz je bila ena izmed največjih gozdnih posestnikov v takratni Evropi. Hiša je bila namenjena gozdarski in lovski dejavnosti na tem območju. V tridesetih letih 20. stoletja, v času prve (stare) Jugoslavije, so velik del njihovega premoženja nacionalizirali. Po 2. svetovni vojni je s tem premoženjem začelo gospodariti Gozdno gospodarstvo Maribor. V takratni logamici so našli zavetje in bivališče številni gozdarski delavci. Tu so si ustvarjali družine, ko so si malo opomogli, pa so šli vsi po vrsti na svoje. In tako je logarnica ostajala vedno znova prazna. Ob samostojnosti naše države so se zgodile reforme oz. spremembe na številnih področjih in tudi gozdarstvo ni ostalo imuno. V takšnih razmerah seje pojavila ponudba s strani GG Maribor o prodaji logarnice Tisovec Lovski družini Žetale. Pojavila pa se je tudi informacija, da za odkup te koče ni zainteresirana samo LD Žetale, ampak je interesentov več. Člani LD Žetale smo se dokaj hitro dogovorili za nakup logarnice, pa čeprav še nismo dokončali vsega potrebnega dela pri Lovskem domu Žetale. Člani LD smo bili že vajeni odrekanja in trdega dela, tako da smo ugriznili tudi v to. Najeli smo kredit in podpisali kupoprodajno pogodbo za odkup logarnice, ki smo ji spremenili ime v LOVSKA KOČA TISOVEC. Stanje Lovske koče Tisovec je bilo dokaj slabo, saj je bila obnova v osemdesetih letih pod okriljem GG Maribor narejena jkljivo. V takratnih časi smo se tudi bolj ukvarjali s še nedokončanimi deli pri našem lovskem domu. Lovski koči Tisovec smo začeli posvečati nekoliko več pozornosti in dela tam od leta 2007, ko smo si uredili priročno strelišče na glinaste golobe. Med člani ter med domačini se je začutilo, da se nam prostor pri koči zdi primeren za več različnih dejavnosti: druženje, lovske strelske tekme, izobraževanje itd. v skladu s finančnimi zmožnostmi (delovne vneme nam ni nikoli manjkalo) smo obnovili notranjost s keramiko in malarijo. Seveda pa so bila pred nami še številna potrebna dela, ki pa so, kot vsi vemo, vezana na denar. Nekaj upanja se je pokazalo na rednem letnem občnem zboru leta 2012, ko nam je župan Občine Žetale g. Butolen dal misliti z idejo, da bi kandidirali na razpisu LAS Haloze z obnovo Lovske koče Tisovec v letu 2013. Pripravili smo projekt obnove Lovske koče Tisovec, kije vseboval: odstranitev stare kritine, odstranitev stare fasade, podeskanje, latanje ter pokrivanje z opečno kritino, montažo novih žlebov in odtočnih cevi, novi izolacijski omet z zaključnim slojem, vgraditev betona v podstenje. To je le nekaj glavnih del v projektu. Izven projekta pa smo zamenjali še okna in vhodna vrata, prestavili elektriko in uredili meteorne in sanitarne vode. Kot partner v projektu je sodelovala Občina Žetale, saj sami ne bi zmogli finančnega bremena. Krovska dela je opravil Bukvič Stanko s.p., zidarska dela Roman Bele s.p.. Predračuni in računi so si identični, kar kaže, da smo se pri izbiri izvajalcev dobro odločili. Dela so bila opravljena strokovno, kvalitetno in v dogovorjenih rokih. Ob tej priložnosti bi še se enkrat zahvalil zgoraj omenjenim osebam za ideje, podporo in za opravljeno delo. Namen vseh teh aktivnosti, ki smo jih opravili, je ta: 1. ohranitev objekta v primernem stanju, kajti le takšen lahko služi našim potrebam, 2. ponudimo ga lahko drugim zainteresiranim občanom in društvom, 3. z obnovo Lovske koče Tisovec smo popestrili ponudbo občine Žetale in tega kraja. Otvoritev obnovljene Lovske koče Tisovec smo opravili v okviru letošnjega občinskega praznika, s svojim obiskom so nas počastili župan Občine Žetale g. Anton Butolen, svetniki Občine Žetale, sosedje z Varvasel in Moški pevski zbor Žetale, ki je s pesmijo obogatil naš praznik. Še enkrat hvala vsem za sodelovanje. Lep lovski pozdrav! Za LD Janko Vidovič w SPET JE LETO ZA NAMI Dan za dnem pihajo mrzli vetrovi, ki jih spremlja močno deževje, ki je prišlo z nekaj meseci zamude. Vremenarji poročajo o snegu v visokogorju, tudi Pohorje je že pobelila snežna odeja. Starejši iščemo toplo zavetje svojih domov. Tudi žetalski upokojenci zaključujemo društvene aktivnosti, ki so bile letos zaradi določenih težav nekoliko okrnjene, pa vendar dovolj za vsakega, kije hotel ali kljub bolezni zmogel sodelovati. Med tistimi, ki sem jih že omenil v prejšnji številki, smo skromno, pa vendar veselo proslavili god sv. Martina. Kot vedno smo se tudi letos zbrali na bližnji domačiji, kjer smo s kozarcem novega nazdravili in ob spremljavi Tončkove harmonike veselo zapeli. Za tiste, ki so jih zasrbele pete, je poskrbel g. Ivan, ki je dobrovoljno prišel in s svojo harmoniko razigral plesalce ter poskrbel za dobro voljo. Veselo razpoloženje je trajalo pozno v noč. Preden smo se razšli, smo si rekli: bilo je lepo in nasvidenje; če ne prej, pa na pustovanju. S svojo malenkostjo smo sodelovali tudi na razstavi ob prazniku Občine Žetale. Tudi tokrat so se naše članice potrudile in izpod njihovih spretnih rok so prišli čudoviti izdelki, ob katerih se ustavi sleherno oko. Čeprav tu in tam potarnajo, da jih roke več ne ubogajo, pa vendar lahko ustvarijo prave umetnine. Škoda, da ostale članice ne sodelujejo na razstavi. Prepričan sem, da sleherni gospodinji leži kakšna specialiteta, s katero bi se lahko uveljavila tudi na razstavi. Treba je samo malo dobre volje, zagotavljam pa, da bo sleherni izdelek enakovreden na razstavni mizi. Le pogumno in že naslednje leto bomo dodali kakšno mizo z novimi izdelki. Veseli bomo vsakega. Na razstavnem vozičku smo simbolično prikazali življenje naših prednikov. Vemo, daje kruh haloških ljudi rastcl na polju. Toda ta kruh je bil salomonsko težak in z grenkim priokusom. Naj omenim trnovo pot do košarice krompirja, ki sem jo sam prehodil. Kot najstnik sem se v kompaniji še petih sotrpinov podal skapat oz. pobirat krompir na Dravsko polje. Gospodarje prišel po nas s konjsko vprego. Po slabo prespani noči na skednju nas je že ob peti uri povabil na zajtrk, vendar nam ob tej rani uri oljev fižol ni kaj dosti teknil. Nato cel dan na njivi ob sončni pripeki, zvečer nošnja oz. sortiranje krompirja vse tja do enajste ure, ponoči potem večerja, po možnosti spet fižol, kaša, svinjske premze ali kaj podobnega. Dobro, da vse mine, tako so tudi minili trije dnevi. Bila je nedelja, ko smo počivali, in čas plačila, po eno košarico oz. korpo krompirja za en dan. Pa sem si nadeval zvrhano košarico, čudno meje pogledal gospodar, vzel desko in odrezal kupček dveh ali treh kilogramov in tako je naredil vsem. Naslednji dan smo se selili k drugemu gospodarju nekje na koncu Dragonje vasi. Še danes ga imam v lepem spominu. Tam je bilo dovolj odlične hrane, pa tudi jabolčnik namesto vode. In kar je bilo najbolj važno: pošteno plačilo, dve košarici krompirja za en dan. Pozneje smo izvedeli, daje bila ta gospodinja doma v Halozah, nekje v bližini Vildona, in seje priženila tja na polje, kar seje le redko pripetilo, morda še celo danes. Nič boljše se ni godilo tistim, ki so hodili mlatit žita. Radi so sc pošalili takole: ko sta fanta oz. moža korajžno šla mlatit na polje, sta se oglasila v znani gostilni Gajšek. Gostilničar ju je vprašal, kam tako korajžno? Na polje mlatit, sta odgovorila, on sije pa mislil svoje. In ko sta se čez teden ali dva vračala, ju je povprašal, od kod pa vidva, tako slabotna, pa sta odgovorila: s polja lezeva. Mnogi, ki so vse to doživljali, so še med nami, jaz sem pa vsaj nekaj tega poskušal spraviti na papir. Čeprav so vsi ti dogodki časovno odmaknjeni že dobrih petdeset let, je spomin z grenkim priokusom še živ, kot bi bilo včeraj. To je samo en utrinek težkega življenja naših prednikov in borbe za preživetje. Pa še voščilo ob praznovanju božiča in novega leta. Vsem članom Društva upokojencev Žetale, kakor tudi tistim, ki dobro mislijo in delajo, v imenu Upravnega odbora DU Žetale in v svojem imenu želim prijetno in v srcu doživeto praznovanje božiča ter vse najlepše v novem letu, čeprav ne vemo, kaj nam prinaša. Predsednik DU Žetale Stanko Vogrinc TA JESENSKI ČAS Ni še dolgo, ko smo članice Društva podeželskih žena postavljale na razstavno mizo vse dobrote, ki so nam jih darovali žetalski vrtovi, žeje potrebno strniti nekaj misli za članek v 51. številko Ž.N. Po pričevanju gledalcev nam je sodelovanje na razstavi ob 14. občinskem prazniku uspelo in že zdavnaj je mimo tista sobota 26.vinotoka, ko smo se preko Ptuja odpeljale v lep jesenski Destrnik. Prekrasen kraj na hribčku ponuja ljubiteljem narave bogato doživetje, saj je strnjeno naselje kot srce šole, občine, cerkve sv. Urbana in lepe stare domačije, ki se imenuje VINIČARIJA Destrnik in je bila razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. V njej ima sedež Turistično društvo Destrnik. Predstavnica Turističnega društva nas je popeljala po Destrniku oz. Janeževskem Vrhu. Podrobno nam je predstavila zgodovino kraja, še prej smo si v viničariji iz 19. stoletja ogledale, kako so predice predle zanimive niti iz lanu, ki ga tudi pridelujejo. Ogledale smo si film o življenju viničarjev, pogostili so nas z jabolčnim sokom in mladim vinom. Ogledale smo si notranjost in zunanjost cerkve sv. Urbana, v farovški kleti smo pokušale mlado vino, poklepetale z g. župnikom in čas je že kazal popoldan. Sončni sobotni izlet smo zaključile v restavraciji Castro, kjer so nam postregli z okusnim kosilom. Ob dnevu smo zadovoljne in vtisov polne prispele na svoje domove. Na izletu nas je bilo 12. V našem društvu se odvijajo izobraževanja v kulinariki, v naši klubski sobi potekajo ure našivavanja, ob torkih se razgibavamo v šolski telovadnici. Zanimivo je minilo predavanje 4. listopada v prosvetni dvorani z naslovom »Ali dovolj skrbimo za svoje zdravje«. Poudarek predavanja je bil na raku na dojki in debelem črevesu. Predavanje je bilo zelo zanimivo, v živo smo spoznale gospo Mojco Senčar, predsednico združenja EVROPA DONNA, živahno zgovorno gospo, kije prebolela raka, je polna življenja in moči, z živo besedo vliva optimizem ljudem, ki so preživeli raka, ali pa še ne vedo, kaj jim lahko prinese življenje. Z gospo Senčarjevo je bila tudi prijetna predavateljica, ki nam je posredovala znanje o zdravljenju raka na dojki in navedla nekaj statističnih podatkov. Z aktualno tematiko sta seznanili več kot 40 prisotnih, razdelili sta različno literaturo o boleznih sodobnega časa in se od zadovoljnih poslušalcev odpeljali proti Ljubljani. Na adventnih venčkih so dogorele že 4 svečke, saj so lepi venčki nastali 28. novembra v sobi našega društva. Gospa Kolarjeva, naša predsednica, se je udeležila medobčinskega srečanja, ki so ga organizirale članice Društva podeželskih žena Občine Markovci. Ob druženju so poudarile misel »Za socialno podjetništvo možnosti tudi v kmetijstvu.« To je bilo že 8. srečanje kmetic, podeželskih žena in gospodinj Upravne enote Ptuj, glavni organizatorje bila Kmetijska svetovalna služba Ptuj s predstavnico Slavico Strelec. Tradicionalno srečanje je priložnost za izmenjavo mnenj, izkušenj, za kvalitetno preživljanje časa, ki nam ga nudi razburljivo življenje. Izteka se zadnji teden leta 2014, lepi dogodki vam naj ostanejo v spominu, članice Društva podeželskih žena Žetale vam želimo zdravja, uspehov in bogatih doživetij v letu 2014. Za društvo M. K. 1 ■ ■ I w DOBRO DELO ZATE, ZAME, ZA NAS Prihodnost je večna neznanka, Zavita v meglice različnih barv. Nešteto poti vodi vanjo. Na njih se srečujemo, si želimo dotika ljubezni... Ko zaživi vsaka barva v svoji žlahtnosti. In ni več sebi zadostna, se prelije v mavrično harmonijo različnosti -Življenje skozi tebe - mene - vas in nas... v najlepših odtenkih. (Ana Četkovič Vodovnik) Kaj vse smo pri RK Žetale počeli v jesenskem času? ■3B ■* 12 . v* e lil mA II1 ! m - ’m 1 \ t»| Mnogo dejavnosti se je odvijalo v sklopu občinskega praznika. Naša tržnica dobrodelnosti je bila zapolnjena z izdelki, ki smo jih ustvarjale ob večerih. Sredstva, ki smo jih zbrali na ta način, bomo uporabili za obdarovanje starejših krajanov. Prav zanimiva je bila tudi krvodajalska akcija. Ravno ta dan je prišlo na transfuzijski oddelek ptujske bolnišnice veliko krvodajalcev iz različnih krajev. Čakalna vrsta je bila kar dolga. Toda tistih, ki jim darovanje dragocene človeške tekočine predstavlja način življenja, to ni spravilo v slabo voljo. Na sobotni delavnici izdelovanja voščilnic, ki jo je z zanimivimi idejami popestrila gospa Nežka Strlič, so pod spretnimi prsti osnovnošolcev nastajale prave male umetnine. Do konca tega koledarskega leta bomo obiskali naše starejše krajane, ki bivajo v domovih upokojencev. Vsak takšen obisk je posebno doživetje. Topel stisk roke, klepet ob obujanju spominov iz domačega kraja ter obljube, da se ob bližnjih praznikih spet srečamo. Stkane so vezi, ki nas povezujejo. Osebno voščilo ne polepša le praznikov, ampak ogreje tudi dušo, saj sc človek ob takšnih priložnostih zave, da nekomu vendarle ni vseeno za sočloveka. -S ■A ■ '%idy Skupaj z učenci Osnovne šole Žetale bomo v predbožičnem času obiskali na domovih krajane in krajanke, ki so to leto dopolnili 80 let in več, tiste, ki so osamljeni, dolgotrajno bolni in še koga. V predprazničnih dneh bodo vaše domove obiskali naši prostovoljci. Obisk je namenjen dobrim željam, pogovoru ter utrjevanju medsebojne solidarnosti. Mnogokrat v življenju naletimo na ljudi, ki ti polepšajo dan, te iz težkih trenutkov postavijo v lepe, ti od svojega odstopijo del, te prijetno presenetijo, ko to najmanj pričakuješ. So ljudje, ki prevečkrat delajo in premalokrat jemljejo, te osrečijo, da so sami srečni. Dobro se nam povrne z dobrim. Naj bosta čas, sreča in zdravje vedno na vaši strani v božično novoletnem času in v vseh dneh leta 2014. Pripravila: Irena Vodušek Uganke! Trd kot kamen j kamen ni! Ce je na gorkem, se stopi. del Zares! Poznam vozilo brez koles j ki pelje, Če je sneg, toda le kjer je breg. eknas Ce S mačk ulovi 5 miši v 5 minutah., koliko mačk potre-bujemOj da ulivijo lOO miši v lOO minutah? Planinsko društvo Žetale na popotovanju od Litije do Čateža V uvodu teh besed,ki jih bom namenil bralcem in bralkam Žetalskih novic ,sem ravno razmišljal o času, ki neusmiljeno teče. Noči so dolge, dnevi kratki in glej ga zlomka,zima je že kar pošteno pokazala svoje zobe, kar se vidi predvsem pri mrzlih in od slane belih jutrih. In kaj počnemo v tem času, ko so noči daljše? Vsak po svoje verjetno. Pa vendar mnogi med nami tudi radi posežemo po kakšni dobri knjigi, ki krepi naš duh, širi obzorja razgledanosti in našega izražanja, vsaj jaz tako verjamem, dela iz nas boljše ljudi. Delovanje Planinskega društva Žetale je bilo v tem jesensko zimskem času tudi literarno obarvano, udeležili smo se popotovanja od Litije do Čateža in tako naredili poklon našemu velikemu pisatelju, pesniku, politiku, jezikoslovcu in predvsem velikemu Slovencu, Franu Levstiku. V prejšnjih letih seje tega pohoda udeleževalo že kar nekaj naših članov. Nekateri so ta pohod prehodili že večkrat. To so bili zakonca Potočnik, Martin in Marta Prevolšck, Nada in Stojan Stres, Karel in Berta Jazbec, pa še gotovo se najde kdo, ki sem ga morda nenamenoma izpustil. Pa vendarle, letos je bil ta pohod v našem programu in organizirali smo si prevoz s kombijem. Ko smo prišli na start pohoda, nam je že samo dogajanje dalo vedeti, kako obsežna in množična je ta prireditev. Kljub slabemu vremenu seje zbralo ogromno ljudi, pot poteka po cestah, med hribi, po gozdnih poteh. Vsake toliko so nas pričakali domačini s stojnicami ter nam ponujali priboljške, domače dobrote, potice, gibanice, vino in tudi nekaj žganega se je dalo dobiti za pod zob. Približno na polovici poti so bile na voljo postojanke, kjer smo se lahko okrepčali z jedmi na žlico. Na nekaterih postojankah je bila živa glasba, tako da je bilo na poti res pestro in veselo. Pa vendar seje vreme proti koncu vztrajno slabšalo, tako je tudi hoja postala težavnejša in veder nasmeh izginil z lica. Izpostavil bi pogumno in odločno držo našega naj starejšega člana Franca Pulka, kije prehodil skoraj vso razdaljo in mu ob tej priložnosti tudi čestitam. Na koncu pohoda nas je pričakala še prireditev in organizirani avtobusni prevozi na sam start pohoda. Ta pohod je bil že sedemindvajseti po vrsti in vsi prihodki gredo v humanitarne namene. Nastal je na podlagi potopisnega eseja Popotovanje od Litije do Čateža (1858).To je Levstikovo najpomembnejše literarno, teoretsko in kritično delo. Potopis je razdeljen na dva dela. V prvem opiše ljudi in navade ter gospodarske razmere, seveda ni pozabil na lepote pokrajine. V drugem delu se Levstiku porajajo literarna vprašanja. Ponudi nekaj predlogov o tem, kakšno literaturo potrebujemo Slovenci in predlaga nekaj načinov literarnega ustvarjanja. Po mojem mnenj uje imel Fran Levstik pomemben vpliv na razvoj pisne besede pri nas. V nadaljevanju naj omenim še ostale dejavnosti v našem društvu. V času občinskega praznika v Žetalah smo bili aktivno udeleženi, žal nam je spet zagodlo vreme in tako smo pohod na Donačko v okviru občinskega praznika vendarle izvedli teden dni pozneje, ko je bilo vreme dobro in smo uživali v prekrasnih razgledih na naše Žetale in vso daljno in bližnjo okolico. V Rudijevem domu nas je pričakal zelo okusen in izvrsten golaž, pohod smo končali v veselem vzdušju. V prostoru našega društva smo opravili inventuro opreme in jo popisali ter označili. Začeli smo voditi tudi dnevnik izposoje opreme, tako da je dokumentirano, kdaj si je kdo kaj izposodil in vrnil. Izkoristil bi priložnost in poudaril, daje oprema na voljo vsem občankam in občanom Žetal in tudi drugim, ki jo pač priložnostno rabijo. Imamo varovalne komplete, plezalne pasove, čelade ter karte, torej vso pomembno opremo za visokogorje. Leto se bliža h koncu, nas pa čaka še tradicionalni Štefanov pohod na Donačko goro, kot zaključek pa še pogostitev na Rudijevem domu. Vabim vse člane, da se ga udeležijo in osebno upam, da bodo spet pripravili tako okusen golaž. Kot mi je že počasi to prešlo v navado, bom spet končal z mislijo, da hoja in sprehodi v naravi pomagajo ljudem odgnati stres, kije posledica tempa, ki ga narekuje življenje v teh časih. Hoja blagodejno vpliva na psihično, fizično in duševno zdravje. Živimo v Žetalah, prelepem koncu Haloz, ki ponuja obilico manjših hribov, gozdnih poti, primernih za sprehode in uživanje v lepotah našega kraja. Naš mali kraj ponuja za zdravje veliko, le čas si moramo vzeti in se odpraviti na pot. Jože Kamenšek-Jos »RAUVE« - POLHARIJA 2023 - t2.20.2023 Polh. Skrivnostna živalca. Evropo naseljuje od Pirenejev do Volge, na severu do Baltika, na jugu pa do Krete. V Sloveniji ga najdemo od Primorske do Mure, v gorah pa do zadnjih visokogorskih zaplat bukovih gozdov. Mi smo se letos z njim srečali, kot že tolikokrat poprej, na starem »placu«, na »Rauvah«. O naši polhariji zagotovo že veliko veste, nekaj malenkosti letošnjega dogodka pa vam bom poskusil z besedami orisati v nadaljevanju. Skoraj ne poznam človeka, ki kdaj ne bi bil videl polha. Spomnim se poznih, vendar še vedno toplih poletij. Bil je čas, ko se je poletje že močno oklepalo zgodnje jeseni. Prameni zgodnjega jesenskega sonca so ob večerih skozi temne oblake padali na senožeti in napajali rodovitna tla s toploto. Še pred nekaj meseci spomladanski popki sadnih in ostalih dreves so se v feljtonu narave vsak s svojo zgodbo skrbno preobrazili v sočne sadeže. Slednji po navadi končajo na naših krožnikih v takšni ali drugačni obliki. Nekaj teh dobrot pa snedejo tudi prebivalci bližnjih gozdov in med njimi se zagotovo najde tudi kakšen polh. Pravilo je že takšno, da boljša kot je letina, obilnejši so polhi. In kaj lahko porečemo o njih letos? Je že tako, da se ta majhna živalca vsake hrane ne pritakne. Najbolj mu teknejo plodovi bukve, hrasta ter gabra. Privošči si tudi lubje in, ne boste verjeli, včasih tudi kakšno glivo ali živalsko hrano. Hrane niso vešči skladiščiti, zato si mora polh nabrati čim več tolšče v jesenskem času, da lahko v času hibernacije preživi hladne, temne in dolge zimske noči. V naravi ga največkrat pleni sova, naravni sovražnik mu je tudi kuna ter seveda tudi človek. Vendar ga človeška žival že od daljnega 19. stoletja ne lovi več masovno. V tistih časih je bil lov na polhe vir zaslužka in preživetja prenekatere tlačanske družine. Dandanes pa se teh časov le še spominjamo in ohranjamo tradicijo. Pravkar sem bil opomnjen, da naj ne dolgovezim, naj preidem na bistvo. Prav gotovo bi kakšno o tem lahko še rekli, pa vendar, naj bo tole o »polho-znanstvu« zaenkrat dovolj. No, prav ti polhi nas vsako leto združijo tam, v kraljestvu polhov, na majhnem koščku čistine v sredi gozda. Za vsakogar, ki se nam prvič pridruži pri tem dogajanju, je to povsem nova, edinstvena izkušnja. Pot, ki sem jo že neštetokrat prehodil, je tokrat ponudila tla še nekaterim novim članom polhove druščine. Pa ne samo moja pot. Tudi druge poti, kot sem kasneje uvidel, so pripeljale nove, zvedave duše. Prisotnih, moram priznati, tokrat nisem štel, toda takole čez palec bi rekel, da nas je bilo blizu petdeset, morda kak nesrečnik manj ali kak srečnež več. Kakorkoli, spet je bilo veselo. Polhov je bilo za vzorec, kar je po mojem tudi prav. Ni pa manjkalo ostalega živeža. Palice so se krivile pod težo debelih sočnih klobas, ki so svoj pot potile nad razgreto žerjavico že tradicionalno velikega, rumeno rdečega, plamtečega ognja. Ravno sem se pogovarjal s sosedom, ki je stal zraven mene, ko mi je naenkrat blag piš vetra pod nos prinesel vonj po kostanjih. Spomnim se le tega, da sem nekaj minut kasneje sedel na kraju zločina, z rokami umazanimi od kostanjev. Priznam, kriv sem, rad jem kostanj. Po mojem okusu je najboljši pečen. Takoj za njim kuhan, nato v potici, kakšni drugi slaščici in tako naprej. Saj sem tudi ponudil, no, roke so kar same pobirale vroč, dišeč kostanj. In ko sem v košari preštel več rok, kot jih premorem sam, sem vedel, da imam pri tem početju tudi pomagače. Le vzemite, le vzemite, za vse je dovolj. In tako smo se družno mastili z vročimi, pečenimi kostanji. Pesem je prevevala gozdove pod vrhovi Maclja, »Loga« po domače. Veseli, dobri ljudje. Vedno znova me presenetijo ljudje in dobrota v njih. Ko se takole ozrem po prisotnih, ugotovim: sami nasmejani, vsi veseli. Vem, vsi imamo skrbi, ampak tisti trenutek, tistega večera je bilo nekaj drugače. Zrak je bil nabit s pozitivno energijo. Čudovit večer ob ognju in s pristnimi ljudmi. Pozna ura je začela klicati po spancu. Nasvidenje, adijo, nekaj stiskov rok in odpravili smo se proti domu. Plamen v ozadju seje izgubljal za stebli dreves, dokler ga črna noč ni povsem prekrila, njegovo čarobnost pa prepustila našemu spominu. Je že tako, daje vsega enkrat konec. Za polharijo pa le vemo, da jo naslednje leto spet ponovimo. Pa hvala vsem in lep polharski pozdrav. Franc Pulko ml. POGOVOR. Z JOZETEM KRIVCEM Jože Krivec je prejemnik Ob občinskem prazniku si pre- Občini Majšperk, nato v samostojni zlate plakete Občine Žetale, ki jel najvišje priznanje občine. Kaj Občini Žetale. Z delom v domačem mu je bita podeljena na osred- ti to pomeni? kraju sem pravzaprav začel že leta nji slovesnosti ob letošnjem 1975, ko sem se najprej vključil v občinskem prazniku. Za- Zlata plaketa občine mi pomeni dramsko sekcijo, ki je zelo aktivno posten je kot tajnik občinske veliko. Predvsem je to priznanje za delovala približno 15 let. Nato je, uprave. delo v preteklih 30 letih. Najprej žal, prenehala delovati, predvsem sem delal v Krajevni skupnosti Že- zaradi menjave generacij. Vključen tale, po reorganizaciji občin 4 leta v sem bil tudi v Mladinsko organi- W zacijo - bil sem tudi njen predsednik. V Zboru krajevnih skupnosti skupščine Občine Ptuj sem bil predstavnik Krajevne skupnosti Žetale, potem tudi vodja delegacij. V žetalski občini si zagotovo ena izmed najbolj poznanih oseb. Ljudje te poznajo kot sokrajana in uslužbenca v občinski upravi. Kako gledaš na svojo vlogo v kraju? Na kaj si posebej ponosen? Kaj meniš o razvoju kraja v vseh teh letih? V zadnjih 20 letih seje ogromno postorilo. Zaostanek v razvoju za drugimi občinami in kraji je bil ogromen, zato nam ni uspelo uresničiti vsega, kar bi želeli ljudje. Napredek najbolj opazijo ljudje, ki pridejo od drugod. Z napredkom pa se povečujejo in spreminjajo tudi želje in načrti. Kaj se je spremenilo? Vseskozi sem se trudil, da bi v kraju uresničili zadane naloge. Včasih je bilo normalno, da smo Seveda vsega načrtovanega ni bilo hodili v šolo peš, danes se večina moč uresničiti. Zmeraj je primanjkovalo finančnih sredstev. Zago- otrok vozi; makadamske, ceste so bile danes je več kot tovo sem zelo ponosen, da nam je polovica asfaltiranih... uspelo zgraditi novo šolo, kar je Kako se bodo Žetale razvijale v vsekakor zgodovinski dogodek za bodoče? kraj; in seveda vrtec. Posebej bi izpostavil izgradnjo vodovoda. Na Upam, da se bo naš kraj še naprej našem področju so bili vedno veliki razvijal. To ni odvisno le od Žeta-problemi z oskrbo z vodo. To om- lancev. Odvisno je, koliko sredstev režje se je gradilo 7 let. Med velike bomo dobili od države. Upam, da se dosežke v Žetalah nedvomno sodi napovedi o ukinitvi samostojne ustanovitev Občine Žetale v letu 1998 - delovati je začela leta 1999. Pri tem projektu sta ob pomoči os- občine ne bodo uresničile. Deluješ tudi v raznih društvih. Kakšno se ti zdi društveno živl- talih največ prispevala g. Herman jenje? Kopše in g. Anton Butolen. napornem delu najbolj veselilo ali morda žalostilo? Ti je ostal posebej v spominu kakšen dogodek ali pa morda oseba, ki jo zelo ceniš? Društveno življenje v naši občini je zelo bogato, pestro. Deluje 13 Kaj te je pri tvojem pestrem, a društev, ki zajemajo različna področja delovanja in se trudijo, da bi prispevala k razvoju kraja. Mislim, da bodo še naprej delovala, saj jim občina nudi pogoje za delo, po svojih zmožnostih podpira njihovo Vedno meje najbolj veselilo, če delovanje tudi finančno. Če se bo smo s skupnimi močmi uspeli zgradila nova večnamenska dvo-uresničiti zadane projekte. Seveda rana, bo delo še lažje. Upajmo, da se sem bil žalosten, če nam ni uspelo, bo! Izgradnja take dvorane je tudi Sodeloval sem s številnimi ljudmi, eden večjih načrtov v občini. Žal že pokojni Martin Rodošek je bil predsednik sveta krajevne skup- V katerem društvu delaš nanesti. Z njim sva sodelovala več kot jraje? deset let. Tudi sedanji župan Anton Butolen je eden izmed ljudi, ki jih Najbliže mi je kulturno društvo, zelo cenim; potem so tukaj člani ker sem v njem nekako začel. Pose- občinskih svetov in še kdo. Nikoli nismo preveč ideološko gledali, bej lepi so spomini na delo v nekdanji dramski skupini, saj poskušali smo biti ljudje, ki smo spomniš, kajne?! Pogoji še zdaleč vedno poskušali delovati za napre- niso bili najboljši, a prijateljstvo in dek kraja. Povedati pa moram, da druženje nam je ogromno pomenilo, zelo dobro sodelujem tudi s sodelavci občinske uprave. Takrat, v naših mladih letih (konec sedemdesetih in v osemdesetih), si bil zelo dober igralec v takratni gledališki skupini. Ali pogrešaš delo na tem področju? Pogrešam, zagotovo. Če bi imel še enkrat možnost, bi se odločil za igralski poklic. No, saj ni nujno, da bi bil poklicni igralec, lahko amaterski, pa vendar... Do igranja sem imel vedno izredno veselje. Vem, da imaš rad lepo slovensko besedo. Seveda. Vedno sem rad bral, predvsem leposlovje, tudi bolj poglobljene knjige. Najbolj pri srcu mi je Cankar, posebej njegovo delo Na klancu, ki ga dobro razumeš šele v zrelih letih. Ze od začetkov Žetal-skih novic tudi pišem članke. Kako tvoja družina gleda na tvoje delo v službi, v društvih? Tvoj delovni čas ni bil vedno le 8-urni delovnik, pogosto si bil odsoten ob večerih, ob vikendih... V družini so imeli vseskozi razumevanje za moje delo, čeprav me pogosto ni bilo doma. Podpirali so me, seveda pa so si želeli, da bi bil več doma. Kaj počneš v prostem času? Kako si zamišljaš življenje v bodoče? Vedno sem bil radoveden, rad sem obiskoval druge kraje. Če bi imel možnost, bi potoval. Življenje si zamišljam v okviru družine. No, moram povedati, da sta dva otroka odrasla, sta že delno odletela iz gnezda, a kljub temu upam, da bomo več skupaj. Deloval bom v društvih. Poleg kulturnega je tukaj tudi gasilsko društvo, ki ga ne smem pozabiti omeniti, saj sem prvi sosed gasilskega doma. Najpomembnejše pa je zdravje. Če bo zdravje, bo marsikaj. Človek ima vedno dosti načrtov, a vsak je na nek način omejen, vsega se ne da uresničiti. Hvala za pogovor. Čestitam ob prejemu zlate plakete. Želim, da bi ti zdravje služilo in da bi lahko uresničil še veliko načrtov! M. S. 1 ■ ■ f w PRI HRIBRSKEM TONCEKU S Tončekom se že dolgo dogovarjava za popoldanski pogovor, a je vedno nekaj prišlo vmes. Končno sva se le našla na njegovem vikendu na Vildonu. Sprejme me nasmejan in poln energije, čeprav ni več tako rosno mlad; šteje jih namreč že polnih 86 let. Slive, pravi, bi bilo treba pobrati, letos je res neverjetno dobra letina. Pritrdim mu in počasi sedeva za mizo. Pogovor začneva daleč v preteklosti, tam v letih 1952-54. Dolgo imel svoje karabinke, temveč so si jih izposojali od policije. Tudi do šibrenega orožja in streliva je bilo izje že tega, se nasmehne. »Takrat sem bil zaposlen na jemno težko priti. Naboje so si lovci v večini polnili takratni zadrugi v Žetalah. Delal sem kot lesni manipulant, od kmetov sem odkupoval les za obvezno oddajo. Upravnik zadruge je bil Franc Svenšek, kije bil na zadrugi, v kraju in tudi med jagri “bog i batina”. Rad meje imel, ker sem bil zagnan in deloven. Videl je, da sami, od orožja pa so imeli v posesti stare dvocevke, saj je bilo novo orožje zelo drago in gaje bilo tudi skoraj nemogoče nabaviti, saj ga na trgu ni bilo. Tonček se živo spomni, kako je kupil svojo prvo puško. V Maribor so šli skupaj z njim še upravnik Svenšek in imam veselje do lova, zato meje večkrat povabil med Vinko Pulko. Puško sta mu izbrala kar onadva, bila je lovce in sem se med njimi kar nekako udomačil. V stara francoska polavtomatska šibrovka. Čudo tehnike lovski družini je bilo takrat malo članov, le 6 ali 7. Večinoma so bili to možje v srednjih letih, jaz sem bil zanje še pubec. Svenšek me je hitro prepričal, da sem vstopil v lovske vrste; bilo je leta 1954.« Tako se Tonček spominja svojih prvih lovskih korakov. »Služba seje takrat zelo prepletala z lovom in privat- za takratni čas, a kaj, ko je bila čisto iztrošena in seje je Tonček že čez nekaj mesecev z veseljem znebil. Stvari so se na tem področju izboljšale šele po letu 1960, ko seje tržišče orožja odprlo za domače in tudi uvoženo lovsko orožje. Tonček seje kmalu po vstopu v LD odselil iz Žetal. Vzrok za to je bila menjava nim življenjem. Včasih sem delal po cele dneve in tudi službe. »Predvsem sem se naveličal voziti staro Prago, jagali smo po cele dneve,« se spominja Tonček, ki je bila komaj vozna in popolnoma neizpravna«, »Zadruga j e kupila star tovornjak Prago, bilje čisto fuč, pravi o razlogih za odhod v novo službo. Čeprav seje ampak boljšega takrat ni bilo in tako sem poleg odkupa Tonček preselil na Ptuj, se je v Žetale redno vračal na lesa prevzel še volan tega izmučenega starčka. Joj, ko- obisk domačim, predvsem pa najago. V začetku s kole-liko lesa smo zvozili s tem tovornjakom, vse tja do som do Dolenc, se spomni, potem pa peš na Vildon, Maribora, v nasprotni smeri pa razno trgovinsko blago kjer je že od nekdaj najraje lovil. Ni torej naključje, da za zadružno trgovino.« Zelo živo se Tonček spomni sije ravno tam čez leta kupil parcelo in zgradil vikend, hude suše, ki je prizadela takrat celotno Slovenijo. Pri- v katerega se še danes rad pogosto vrača. Tonček je manjkovalo je predvsem žita in posledično kruha. Z živel na Ptuju, kjer je šel svet hitro naprej, v Žetalah upravnikom Svenšekom sta tako obredla vse pekarne pa je čas tekel mnogo počasneje. Stvari so se spremin-tja do Maribora in menjavala drva za kruh. Po dvesto, jale tako počasi, da tega bližnji opazovalec niti opazil tristo kil sta ga dobila v vsaki, tako da sta običajno ni. Tako je bilo v kraju, kot tudi v lovski družini, oba pripeljala krepko tono v kruha lačne Žetale. Kruh je bil kot drva naložen kar na „kripi“, se spomni, in pošel je v dobre pol ure. Tona kruha prodana v pol ure - za današnji čas nepredstavljivo, in tako teden za tednom. Vrneva se nazaj k lovskim temam. Delovanje lovske sta se razvijala z majhnimi, skoraj neznatnimi koraki. Do začetka sedemdesetih se ni zgodili nič prelomnega, nič, kar bi v kroniki kraja ali lovske družine izstopalo ali bilo vredno posebne omembe. V sedemdesetih pa spomin ponovno obstane in oživi v hitrem ritmu takrat- družine je bilo takrat urejeno bolj po domače. Vse se nega ustvarjalnega zagona. Pisalo se je leto 1974, ko je vrtelo okrog omenjenega Švenšeka, ki je bil je lovska družina začela graditi lovski dom. Tonček o starešina, obenem pa je opravljal tudi vse druge tem govori, kot bi govoril o rojstvu svojega otroka, funkcije. Nihče od lovcev ni imel lovskega izpita; prvi, »Od prvega koraka, od prve zamisli sem bil zraven in ki gaje opravil, je bil ravno Tonček. Bilo je leta 1956. zadeve v veliki meri tudi sam vodil in organiziral. Organiziranost LD takrat ni bila na nivoju, kakor danes Težave so nastale že pri sami izbiri parcele. Nismo in pojmujemo društveno delovanje. Člani so se posvečali nismo našli prave lokacije, ko pa smo se le odločili za zgolj lovu in družabnemu srečevanju v zadružni gos- parcelo na Trebežu, je takratno gozdno gospodarstvo tilni, formalnostim in notranji organizaciji niso ni želelo prodati. Domislili smo se dobre kombinacije, posvečali pozornosti. Lovili so po večini zajce in lisice, po kateri bi odkupili gozd na Ledinki od Ludvika Jeriča Srnjadi je bilo malo, komaj za vzorec. Divji prašiči so se pojavljali samo na območju Loga, drugje zanje skoraj niso vedeli. Srnjad in prašiče je bilo takrat zelo težko loviti, saj je bilo lovcev malo, predvsem pa niso imeli primernega orožja in streliva. Nihče od lovcev ni in ga nato zamenjali za celotno gozdno parcelo na Trebežu. Posel je bil že dorečen, a je na koncu zadeva padla v vodo zaradi malomarnosti takratnega vodstva lovske družine. K sreči je takrat Viktor Žerak preko svojih osebnih poznanstev izposloval odkup vsaj dela Iz velike gozdne parcele na Trebežu, na kateri danes dom tudi stoji. Ko smo pridobili parcelo, so stvari zelo hitro stekle. Veliko ljudi sem poznal, zato smo včasih kako fonnalnost tudi pospešili. K sreči sem takrat že imel fička, kajti največja ovira pri pridobivanju raznih listin in soglasij so bili ravno prevozi različnih uradnikov in strokovnih delavcev na teren. Po pridobitvi gradbenega dovoljenja seje vse odvilo bliskovito, saj smo v enem letu dom spravili pod streho. Mojstri smo bili v večini sami, le pri zidanju nam je pomagal sosed Jakob Kroepflj vse drugo smo opravili sami, čeprav z veliko muko. Članov nas je bilo takrat že preko dvajset, a vsi niso bili ravno zagnani za gradnjo, zato je breme padlo na peščico članov, morda kakih deset. Težava je bila tudi s prevozi materiala in komunikacijo med člani, saj nihče ni imel telefona, le malokdo pa osebni prevoz. Od članov, ki so resnično veliko storili pri izgradnji, bi MOJA SREČANJA Ko se bliža čas izdaje lokalnega glasila Žetalske novice, se navadno dogovarjam z občani in občankami za srečanje in krajši klepet. Vsi izbrani se veselijo srečanja, a jih večkrat skrbi, kaj bi povedali, da bi se dobro slišalo in bralo. Vedno se vse veselo izteče, mnogo podatkov, zanimivosti, da se mi včasih zgodi, da zgodbo zamenjam. Zgodilo se mi je tudi že, da sem zamenjala imena bratov, da sem Ivana preimenovala v Francija; gospodu Ivanu Kodriču se opravičujem, da se mi je tako zapisalo. Hvala, gospod Janez, tako je uradno zapisano ime, za razumevanje in lep pozdrav v tisti romantični kraj ob robu naše občine. Bil je petek, 29. novembra, včasih zelo slavljen državni praznik, cicibani so postali pionirji, vrstile so se proslave. Ta zadnji novembrski teden leta 2013 je bil zame zanimiv petkov dopoldan in še kako uro čez poldan. Pri gospe Rozini Kolarjevi Postavim se pred vrata v Dobrini 36, na rahlo se odprejo in že si seževa v roke z gospo Rozino Kolar. V prijetno topli sobi se začne najin pogovor. Spremlja naju smeh in spomini prihajajo na dan. Gospa Rozina je ženska v 84. letu življenja, izhaja iz kraja »KOTNSK1H,« kjer je živela družina Zajšek. »Oče Ferdinand je bil doma na naslovu Kozminci 1, mama Marija pa seje omožila iz Kočic, tam so rekli pri Ogra-jskih. V družini je bilo 8 otrok, vsi so bili delavni in iznajdljivi v življenju, a so vsi pomrli, le s sestro Ciliko se še večkrat srečava. Živi v Rogozi pri Mariboru. Moji bratje so bili Tonč, Loj z, Franc, Nantek in Janko, imeli pa smo še sestro Anico. Imeli smo veliko posestvo; veljalo izpostaviti Franca Reberniška, pa še koga, a pri naštevanju ne bi rad koga izpustil in mu tako storil krivice.« Dom seje nato gradil še vse do leta 1986, ko je bil popolnoma dokončan. V tistem času je tudi Tonček spustil vajeti iz rok in odšel v neke vrste lovski pokoj. Sicer je še veliko hodil na lov, a vodstvene funkcije v lovski družini je prepustil drugim. V 59 letih lovskega staža je Tonček opravljal vse najpomembnejše funkcije v LD. Za njegov izjemen prispevek pri razvoju LD je bil nagrajen tudi z nazivom častnega člana. Še danes rad zaide v revir, kolikor mu to zdravje dopušča. Pogovor še kar teče in teče, o preteklih časih, o današnjih dneh, pa tudi v prihodnost se Tonček zazre. Nekaj utegnem preliti na papir, veliko pa ostane le v spominu, ki bo tako živel naprej... Po pripovedi Antona Koreza povzel Silvo Korez včasih seje reklo 45 j oh, zdaj pravimo hektarji. Bila sem mlada, še ne polnoletna, a sem odšla v svet -v Ljubljano za kruhom, v internatu sem pospravljala. Moj bodoči mož Franček je delal v tovarni. Nostalgija po rodnem kraju in domači zemlji naju je zvabila v Dobrino 50, kjer sva zagospodarila in začelo seje težko delovno življenje. Z dovoljenjem staršev sem se v 18. letu mladosti poročila in postala Kolarjeva. Mož Franček je imel težko življenje, tri leta je bil v nemški vojski, mnogo je pregaral na tej haloški zemlji. Minilo je že 26 let, odkar ga ni med nami. V najinem življenju je bilo včasih težko, včasih pa lepo. Razveseljevali so naju otroci. Francije odšel po svetu, kot pravimo. Najprej je delal v Avstriji, nato gaje pot vodila v Anglijo, kjer lepo živi, to dobro vem, saj sem bila 19-krat v Angliji. Vozila sem se z letalom, vlakom, z ladjo. Živi v krogu dobrih, prijaznih ljudi. V Angliji so me vsi lepo sprejeli, le velika škoda je, da ne znam angleškega jezika. Franci se rad vrača v rodni kraj, letos je bil pri nas ob Albinini 60-letnici, ki smo jo lepo praznovali. Ima dva otroka, moja vnuka, imam že tudi pravnuka. Hčerka Albina živi v Avstriji, po poklicu je kuharica, zdaj pa je že upokojenka. Po njej imam vnuka in vnukinjo. Zinka je tudi kuharica, doma v Kozmincih, ima dva sinova in razumevajočega moža. Zinka mi je darovala pravnukinjo. Rudi je naj mlajši, živim z njegovo družino, imam dve vnukinji in dobro snaho Anico. Na tej zemlji živimo že več kot 36 let. Povedala sem vam, da smo najprej živeli v Dobrini 50, to so haloški hribi. Nato smo se preselili na številko 47, združili kmetiji, eno prodali, na eni pa še stoji vikend. Rudi že 17 let gospodari na tej kmetiji z ženo Anico, ukvarjata se z živinorejo. Imamo svinje in kokoši, pa dovolj vsakodnevnega dela. Z možem sva delala od zgodnjega jutra do poznega večera, včasih sva šla kot romarja na Svete Gore, drugam nisva zahajala. Lepo smo preživljali praznovanja osebnih praznikov, koline smo vedno dobro potrdili. Spomini na lepe dogodke so še živi, tudi imena Šprohov Franček se še dobro spominjamo, saj so krajani radi govorili »pri Šprohovih,« po priimku Šprah. V času vsesplošne krize v Sloveniji se ne pritožujem, lepo živim v družini sina Rudija. Vstajam po potrebi, seveda ko se naredi beli dan; včasih pa se je komaj danilo, že sem bila na njivi, travniku. Srečna sem, da se lahko sama uredim, vzamem tablete, ki me držijo pri življenju. V življenju sem se nadelala, zdaj pa delam toliko, kolikor zmorem. Rada še grem v družbo žetalskih upokojencev, tudi na romanje še grem. Spominjam se, kako sem pekla kruh v kmečki peči, ob praznikih je zadišala orehova potica. V tem času pa so prazniki vsak dan, saj je dovolj kruha, sladic in drugih dobrot.« Z gospo Rozino sva si imeli mnogo za povedati. Ob dobri kavi sva si rekli, naj nama bo naklonjeno zdravo življenje. Morda me kdaj še zanese v ta sodobno urejen dom, hvala vsem za prijaznost in veselo doživljanje prihajajočih dni. PRI GOSPE MIMICI Pri Kolarjevih bi morala zaviti na levo, če bi hotela prispeti v Žetale 17b, jaz pa jo mahnem kar na desno, nekaj korakov ob robu ceste, druga hiša zopet na desno in že sem pri Mimici Zakelšek v Dobrini 39. Dobro razpoložena in nasmejana gospa Mimica je pripovedovala o svojem življenju, ki ga je zaživela na številki 39. »Imela sem tri polbrate, pa so vsi trije padli v nemški vojski. Tudi brat Anzi je že med pokojnimi. Imela sem tudi polsestro Rozino, a je že pokojna.« Gospa Rozina je živela v videmski občini, nje se pa jaz dobro spomnim, saj sem bila kot otrok večkrat pri njih in še dobro vem, kako je vzela v roke zlatorumeno zapečeni kolač kruha in ga odrezala »štrtinko« zame, da sem ga veselo drobila na poti domov v Ljubstavo. Gospa Mimica bo 16. januarja 2014 dopolnila 85 let, je dobrih misli, skromna. Rada živi to življenje, čez dan sama, popoldne sedi pri sinu Milanu in snahi Dani. Skupaj pojužinajo, pokomentirajo dnevne dogodke in gospa Mimica je v smo naredili »križovjek«. 15. avgusta 1963 sem prišla v Dobrino, 2. februarja 1964 leta sva se poročila in zagospodarila na kmetiji Polajžar. Prvi sin Ivan seje rodil leta 1956, je naš sosed preko ceste, z ženo Roziko in dvema sinovoma živi lepo družinsko življenje. Nedaleč od nas, na malem hribčku, živi z družino drugi sin, Franc. Nato seje rodil sin Stanko, kije tudi naš sosed s svojo družino. Kot četrti otrok se zopet v svoji hiši. Uredi vse je rodila Kristina, ki ji je namenjen potrebno pri kokoših, svinja je že ta dom, a živi s svojo družino v Stra- dobro vzrejena in kmalu bodo imeli fiirež. Hčerka Ivica živi v sosednji občini, ima svojo družino, dobrega moža in tri otroke. Radi prihajajo in razveseljujejo gospo Mimico. Tudi jni, kjer obdelujejo kmetijo, imajo različne živali in tudi večkrat pridejo domov. Da mi ni dolgčas, živi z mano zetova mama Lizika, skupaj opravl- sin Milan ima družino, hčerko java vsakodnevna dela in nama čas Suzano in sina Mitja, snaha Dana pa hitro mineva. Včasih smo imeli po jo vsak dan gosti z dobrim kosilom, devet glav živine, svinje in še kaj, Najlepše spomine ima na moža, zdaj pa imam svinjo, jo redim za ko-bridki pa so spomini na čase, ko je line, kokoši pa mi pridno nesejo tako tiho in neozdravljivo prišla jajčka. Že sedem let sem vdova, bolezen in moža Janeza pri starosti Spominjam se, kako sva z možem 45 let iztrgala družini. Mož Janez je Anzekom poromala na Svete Gore. družino mnogokrat popeljal z avto- Včasih sem šla z njim na izlet; ker mobilom v svet, saj je bil avtomobil je bil lovec, sva potovala z lovsko za tiste čase prava redkost in čudež, družino. Vedno sem rada prebrala A seje že moralo tako zgoditi, daje revijo Lovec, danes berem manj, ker ostala gospa Mimica z otrokoma. Še slabše vidim. Rada kaj zanimivega bolj se je navezala na dom, saj je pogledam na televiziji, rada imam tako tiho in nežno povedala: »Veste, rože, različno cvetje. Včasih je dan najrajši sem doma, ni mi prekratek za vsa dnevna opravila. V dolgočasno, vstanem ob sedmih, za- življenju moramo biti strpni, včasih kurim, pozajtrkujem, uredim vse pri je treba odpustiti. V mojem živl-živalih, grem na vrt, njivo. Tako jenju ni bilo časa za kreg, vedno je minevajo dnevi, kmalu bo mimo bilo obilo dela in različnih skrbi. Najine otroke sva vzgojila v poštene, delavne, prihajajo, večkrat kaj praznujemo in nam je lepo. Rada imam svojih šest vnukov, so marljivi in srčno si želim, da bi bili zdravi. Mene držijo pri zdravju tablete, dobre misli, radost, zmerno delo.« Da bi bilo še dolgo tako, sva si zaželeli z gospo Kristino, ko sem rekla: Zdaj zares odhajam, zavijem na levo, naravnost v Žetale, doma je bila v Trničah, to je kraj ob hvaležna sem vam za prijaznost, robu naše občine. »K sosedovim se veselo kramljanje in nasvidenje! je priženil brat Janez, jaz pa v to hišo k Janezu Polajžarju, rekli so, da M.K. tudi to leto.« Gospa Mimica, lepo je bilo poklepetati z vami, bodite zdravi in še naprej dobrovoljni. PRI GOSPE KRISTINI Zopet zavijem na desno in že sem pri nasmejani gospe, Kristini Polajžar, hišna številka 39a. Gospa Kristina se je poročila v ta kraj, DOGODKI S KOLESARSKEGA MARATONA OB OBČINSKEM PRAZNIKU Ko opazujem prireditve ob občinskem prazniku v naši občini, se zamislim in ugotavljam, kaj neki mora biti narobe, da se prireditev, ki potekajo po naši občini, udeležuje vse manj občanov. Ne vem, če so se tako spremenili časi, da ni več opaziti tega druženja, ali je razlog kje drugje. Vem, da sedanji čas ni najboljši, ker nas pesti močna kriza in vsak mesec novi davki, ki nam praznijo že tako prazno denarnico. Ko premišljujem dalje, ugotovim, da bi se morali ljudje v teh ne prelepih časih še bolj poenotiti, združevati in družiti, kajti samo druženje nas lahko še bolj poveže na vseh področjih. Le tako lahko izpraznimo misli o tem, kako nas naši politiki vsakodnevno mučijo s svojimi odločitvami, nas še bolj zapirajo vase in razdvajajo ter nam ne se že veselimo naslednjega leta, da dajo boljšega pogleda za naprej. bi nas bilo v prihodnje še več. Kar se pa tiče naše prireditve, Zapisal Jože C. kolesarskega maratona, ki smo ga izpeljali v Delavskem društvu hribovskih kmetij in podeželja, moram priznati, da nas se je zbralo malo, vendar smo prevozili kar lepo pot in se imeli zelo lepo. Na poti in na koncu smo se okrepčali z narezki in dobro kapljico. V upanju za naprej (DqIova1w dhiudvD JvdbovAldh kmsrtij. in pi)jd&$sdpa I&Jul v Mm oblcuwm voasI bo lil in AA&lno novo Ido 2014. ŠPORTNE PRIREDITVE 08 3-4. OBČINSKEM PRAZNIKU V Športnem društvu Žetale smo se tudi letos lotili organizacije športnih prireditev v sklopu tradicionalnega 23. kostanjevega piknika. Športne prireditve so se odvijale na igrišču OŠ Žetale in v šolski telovadnici. Ob fenomenalnem vremenu in v odličnih tekmovalnih pogojih se je tudi letos zbralo zadovoljivo število tekmovalcev, predvsem otrok, kar je dokaz, da so športne prireditve v Žetalah še vedno pravi dogodek druženja, tekmovalnosti ter krepitve duha. V posameznih športnih disciplinah so se najbolje odrezali: STRELJANJE Z ZRAČNO PUŠKO 1. Ivan Bedenik 2. Božo Pulko 3. Ivan Bukšek VLEKA VRVI 1. LD Žetale 2. Društvo hribovskih kmetij MALI NOGOMET- ČLANI 1. Menišci 2. Čermožiše 3. Žetale MALI NOGOMET - MLADINA 1. NK Žetale 2. NK 2 ŠAH - ČLANI 1. Igor lljaž 2. Stanislav Polajžar 3. Jože Kopše ŠAH- OTROC11 1. Žan Polajžar 2. Žiga Polajžar 3. Tadej Kamenšek ŠAH-OTROCI 2 1. Filip Potočnik 2. Nejc Butolen 3. Amalija Skok KOŠARKA - ČLANI 1. Bratje Železnik 2. Judež team 3. KKNK KOŠARKA -MLADINA 1. Varvasele 2. Dobrina 3. Žetale ODBOJKA - ČLANI 1. OKKN 2. Žebrina 3. Žogice marogice NAMIZNI TENIS -ČLANI 1. Blaž Vodušek 2. Marko Vogrinc 3. Franci Bukšek NAMIZNI TENIS - MLADINA 1. David Bukšek 2. Tadej Kamenšek 3. Denis Bukšek BADMINTON - MLADINA 1. Tadej Kamenšek 2. Denis Bukšek 3. Žiga Peklič BADMINTON -ČLANI 1. Marko Vogrinc 2. Martin Železnik 3. Jurij Železnik BADMINTON -ČLANICE 1. Laura Furman 2. Barbara Bukšek 3. Nives Butolen Tajnik ŠD Žetale David Stres DAN ODPRTIH VRAT - POTNI VRH Koledar kaže 16. listopad, sobota, nebo rahlo oblačno, brez vetra. Sonce je s svojimi jesenskimi žarki večkrat prebilo rahle oblake in segrelo hrbte 12 pohodnikom iz Celja in okolice. Korake so usmerjali mimo kapele Kamen navzdol v Pušnikovo grabo, malo po ravnici, a zopet navkreber do asfalta skozi erdinje. Še nekaj daljših korakov in že so bili v Kočicah 1, pri gospodinji Miciki in gospodarju Timiju. Na pladnju se je bohotila zlatorumeno zapečena ocvirkovka in značilno zdravilo za pešce -dobra domača slivovka. Hvala in srečno iz Kočic 1. Zopet pot malo navzgor, malo zavito, pa krasen pogled na jesensko obarvano listje gozdov levo in desno. In že je vesela skupina septembrskih beračev pri vinogradniku, vinskem vitezu Franciju, in družini Planjšek. Vesela dobrodošlica vedno za šale dovzetnega Francija, še nekaj besed o minuli trgatvi in že se je prilegla dobra malica. Kaj pa po malici? Veselo kramljanje, v klet, popotovanje od soda do soda, zanimiva razlaga o mladih vinih, potem zbrani glasovi zapojejo lepe pesmi. Odpravijo se na kratek sprehod do vinogradov, polnih zlatorumeno obarvanega listja, zahvala trsju, kije rodilo zdravo, sladko grozdje. Zopet je odmevala lepa pesem, odhod v jedilnico, nekaj dobrega za pod zob, prasketanje gašperčka tam v kotu, vročina od dogorelih drv in od sladke kapljice. Smeh, pesem, pogovor so bile tematike dneva, ki se je rahlo prevešal v večer. Vesela družba seje poslovila od gostiteljev, pletenke so bile polne za potešitev žeje med pohodom v Žetale 17/b, kjer so čakali šoferji in dobrovoljce odpeljali na domove k zasluženemu počitku. Minila je tradicionalna prireditev, ki jo organizira družina Planjšek. HVALA! Marija Krušič Iz naših krajev Le dvoodstotna Mobilnost slovenske Kulturno društvo Žetale ob koncu mladine- mi smo všteti [e£a S kombijem do Budimpešte, z letalom do Paphosa, vmes še nekaj avtobusov, čakanje. Nato sicer moderno opremljen, a občutno predrag taksi, noč v hotelu sredi ničesar, pa spet avtobusi, prestopanje in cilj. Po dnevu in pol je končno sledila prva dostojna kava v sončni Ayia Napi, v mestu, kjer seje naslednjih sedem dni odvijal projekt z imenom »Inclusion, not another illusion« (Vključevanje ni iluzija). Precej utrujeni, pa zato nič manj polni pričakovanj, smo na mesto projekta prišli že dan prej. Res čudno, saj smo med dolgo potjo, ki smo jo nenamerno še podaljšali, za trenutek pomislili, da bomo celo zamudili. Pa nismo! Kot prvi smo tako pričakali še vse ostale -Grke, Romune, Bolgare in Poljake. Bivali smo v kampu blizu obale, kjer smo v uvodnih dneh preživeli veliko časa. Sredi oktobra je bilo, gledano iz naših oči, še zelo poletno. V zraku okoli 30, v vodi pa osvežujočih 20 stopinj, kar je bila super kombinacija za podaljšano poletje. Projekt je potekal na temo izključevanja v družbi. Govorili smo o manjšinah, razmišljali, kako živeti z njimi in spoznavali položaj teh skupin v posameznih državah. Vmes je bilo veliko časa za druženje, kopanje, ob večerih pa tudi za zabavo, saj je bilo kljub koncu sezone nočno življenje tam še precej živahno. V tednu dni smo se dovolj dobro spoznali in našli toliko skupnih točk, daje bil odhod težak, a spomini so zaradi posnetih fotografij, kupljenih spominkov in predvsem vseh doživetij ostali živi. Z letom 2014 se sicer na področju programov mobilnosti napovedujejo spremembe, a to za izmenjave v teh obsegih ne pomeni bistvene novosti. Evropska komisija je za obdobje 2014-2020 razpisala nov program Erasmus+, vendar ideja ostaja enaka - krepitev mobilnosti mladih. Nov Erasmus+ bo sedaj vključeval aktivnosti dosedanjih evropskih programov in podprogramov, kot so Erasmus, Leonardo da Vinci, Comenius, Grundtvig, Mladi v akciji, Erasmus Mundus, Tempus, Alfa, Edulink in ICI, kar pomeni, da vsi programi ostajajo, le da bodo združeni pod isto ime in bodo razpolagali s skupnimi sredstvi. Pred poletno izmenjavo na Cipru sta se zgodili Turčija in Švedska, po njej, v novembru, pa so se trije člani društva odpravili v Romunijo, kar nakazuje, da bo društvo tudi v bodoče sodelovalo na mednarodnih projektih in tako sledilo cilju Evropske komisije, ki si prizadeva doseči 20-odstotno mobilnost evropske mladine do leta 2020. Statistično smo z dvoodstotno mobilnostjo slovenske mladine še precej daleč od evropskega cilja, je pa res, da z društvenim delovanjem prispevamo svoj del v morebitno povečanje odstotka. Vida Božičko Zadnje četrtletje leta 2013 je bilo za Kulturno društvo Žetale izredno aktivno. Ženski in moški pevski zbor sta v začetku meseca septembra pričela z rednimi vajami. Moški pevski zbor KD Žetale je uspešno sodeloval na prireditvi Srečanje pevskih zborov v Majšperku. Kmalu so prišle prireditve ob letošnjem občinskem prazniku, na katerih člani obeh zborov že po tradiciji sodelujemo. Moški pevski zbor je najprej sodeloval na otvoritvi Lovske koče Tisovec, nato pa še na slavnostni seji Občinskega sveta Občine Žetale. Ženski in moški pevski zbor sta sodelovala na osrednji prireditvi ob 14. prazniku občine Žetale, ki je bila v prireditvenem šotoru na igrišču ob OŠ Žetale in dan kasneje še na srečanju starejših občanov občine Žetale. Po končanih občinskih prireditvah so se pričele intenzivne priprave na BOŽIČNO-NOVOLETN1 KONCERT, ki bo 15. decembra 2013 ob 15. uri v Prosvetni dvorani Žetale. Jože Krivec LATINSKI IZREKI Motiti se je Človeško, v napaki vztrajati pa bedasto. Nisi moder, Če nisi poterpežljiv. Časi se spreminjajo in z njim tudi mi. Čista vest velja več kot tisoč prič. Mark fabijan Kvintilijan O mrtvih niČ slabega, o živih niČ neresničnega. ADVENT 2013 ja 'A ir m K--* $ ' ' P '< | p - v i t ■BiH* ' W ■ Eli -■F s* Ma N ^"''.>11‘41 Če opazujemo naravo, lahko opazimo, da se in veseli, zaključuje en cikel. Dnevi so kratki, sonca vidimo bolj Obhajali smo praznik vseh svetih, ki smo se jih malo, vse se umirja in pripravlja na počitek. Ob koncu spomnili z mašo na pokopališču. G. župnik je opravil leta se bom še enkrat sprehodil skozi dogodke, ki so se tudi blagoslov grobov in prebral spomine za naše rajne v jesenskih dneh zvrstili v naši žetalski župniji. svojce. Z mesecem novembrom se zaključi cerkveno Mesec oktober je v cerkvenem koledarju posvečen leto in s prvo adventno nedeljo prične novo. Simbolika Mariji, zato nas je g. župnik Ciril povabil, da bi se v adventa je venec, na katerem so štiri sveče, ki naznan-tem mesecu družine ob večerih zbrale skupaj in zmolile jajo nekaj svetlega, prihod novega življenja. Tudi letos vsaj del rožnega venca. Ta mesec nas je v cerkvi so se na soboto pred prvo adventno nedeljo zbrali naši obiskala lajška misijonarka, ga. Renata Vajngerl, ki je veroučenci in ob pomoči ge. Duške in katehistinje An- delovala v Angoli. Pripovedovala nam je o njenem delu v misijonu in doživetjih pri svojem delu. Izpostavila je, da so tam ljudje revni in nimajo zagotovljenih osnovnih potrebščin za življenje, kljub temu pa so srečni d rej e izdelovali in spoznavali pomen in simboliko venčka. Njihove izdelke je g. župnik na prvo adventno nedeljo blagoslovil, nato pa sojih odnesli domov, kjer bodo vsako nedeljo prižgali novo svečko, ki naznanja, daje božič vse bliže. To nedeljo je v našo župnijo priromal tudi Miklavž. Za to priložnost so veroučenci petega razreda pripravili lepo igro o svetem Miklavžu. Iskreno se jim moramo zahvaliti, da so se ob vseh šolskih obveznosti naučili vloge in jih lepo zaigrali. Po igri in zaigranih melodijah Uroša Bera je otroke s svojim prihodom razveselil Miklavž. Pohvalil je otroke, da so pridni, da ubogajo starše in da znajo zmoliti tudi kakšno molitev. Za njihovo pridnost jih je nagradil z darili. V tem letu je po naših družinah romal Marijin kip, župnija pa se je tako pripravljala na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu srcu, katerega praznik smo obhajali osmega decembra pri Mariji Tolažnici. Za uvod v praznik in slovesnost je bilo v kapeli celonočno bdenje pred izpostavljenim Naj svetejši m. Slovesno sveto mašo pri Mariji Tolažnici je vodil g. župnik Srečko Fras, ki je v murskosoboški škofiji zadolžen za Iz naših krajev čaščenje Marijinega in Jezusovega srca. Ob zaključku svete maše je opravil posvetitev posameznikov, družin in župnije Marijinemu srcu. Na venčkih vsako nedeljo gori več sveč, Božič je vse bližje. Letos bomo polnočnico obhajali v župnijski cerkvi, vsi smo povabljeni, da se udeležimo slovesnosti, letos pa nam bo zraven topline, ki jo nosimo v sebi, toplo tudi v cerkvi, saj je cerkev od letošnjega leta ogrevana. V božičnem času nas bo obiskal g. župnik Ciril in blagoslovil naše domove in družine. Želim, da se svetloba, ki se razliva iz naših adventnih venčkov, naseli tudi v naših srcih, naj nas napolni z mirom in ljubeznijo. Leto, ki pa je pred nami, naj bo blagoslovljeno in naj med nami zavladajo iskrena ljubezen, mir in spoštovanje. S. G. ^s>: