POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
ŠTEV. 4.
LETO VIII
ZDRAVNIŠKI
VESTNIK
STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI
_	Ta številka ima prilogo „Evgenika“
KEMIKA D.D. - ZAGREB
priporoča svoje preizkušene domače preparate:
Kalmopyrin
Ima sledeče prednosti:	1. v vodi topljiv,
2.	kalcijeva sol, a ne prosta kislina,
3.	ni toksičen,
4.	se hitro absorbira in zanesljivo deluje.
5.	nima vzporednih pojavov.
Radi tega kot antipyreticum, antirheumaticum in diaphoreticum samo Kalmopyrin
(tabl. a 0,5 g in prah)
CalcotHeobromin
Tablete po 0,5 g Theobrominum calciosaIicyIicum. Imajo močno dinretično in vazo-dilatatorno delovanje ter so ugodnega okusa, vsled česar se jih lahko in rado vzame in se dobro prenašajo. Dajejo se z zelo dobrim uspehom pri hipertoniji, arteriosklerozi, kongesiiji in sl. Originalne cevke z 20 tabl. in prah za recepturo. — 3 krat 1—2 tabl. dnevno.
Jodcalcotheobromin
Tablete z vsebino 0,5 g Theobromin calciosalicylic. (Calcotheobromin) in 0,10 g Kal. jodat. Odlikuje se s potenciranim delovanjem svojih komponent ter se daje z odličnim uspehom pri sledečih obolenjih: Hipertonija, esencijalna in nefrosklerotična, angina pectoris et abdominis, asthma cardiale, arterioskleroza in vse njene posledice in sl. Ima dober okus ter ga bolniki lahko in radi vzamejo in dobro prenesejo. Orig. cevka z 20 tabl. ter prah za recepturo. Doza: 3 krat 1—2 tabl. dnevno.
Predpisujte domaie preparate!
Naslov uredništva in administracije:
Zdravniški Vestnik • Golnik.
D. R. P., Jugoslov. patent.
Elastični brzi povoj za rane v mali kirurgiji
Elastični Hansaplast je indiciran pri vseh urezninah, utrganinah, odrgninah in opeklinah, pa tudi prt umazanih ranah. V zaščitnem povoju služi kot zdravilni obliž pri furunklih itd.
Hidrofilna kompresa je antiseptično impregnirana z YXIN-om. Bakteriološka lastnost Yxina je utemeljena po oligodinamičnem učinku ionov srebra. Yxin ima močan in trajen učinek tudi v globino in niti najmanj ne draži. Poleg tega desodorira in je sam popolnoma brez duha. Vpliva dobro granulirajoče in epitelizirajoče.
Elastični Hansaplast ne ovira gibanja na noben način. Nekaj kvadr. cm pogostoma zadostuje popolnoma mesto voluminoznih in dragih povojev
Kdor rabi elastični HansaM, znatno pribraol oa čašo, delo io poiojnem materijalu
ZDRAVILIŠČE TREBUŠNIH ORGANOV IN PREOSNOVE
ROGAŠKA SLATINA
ima v svojih treh vrelcih .TEMPEL“ »STYRIA“ in „DONAT“ izvanredno lekovito slatino, ki s svojo silno trans-mineralizacijo organizma najugodnejše upliva na organske funkcije, njih vegetativno in hormonalno regulacijo. Indikacije: Vse bolezni želodca, črevesa, jeter, žolčnih kamnov, ledvic. Sladkorna bolezen ingiht. Letna in zimska sezona. Glavna sezona: maj — oktober. — Gospodje zdravniki! Zahtevajte prospekte in vzorce vode pri direkciji zdravilišča ROGAŠKA SLATINA!
odličen in zanesljiv jeterni preparati za kontinuirano in depotno zdravljenje perniciozne anemije in drugih anemij različne etiologije.
Kot odličen roborans pri slabotnih in v rekonvalescenci.
Kot zaščitno sredstvo jeter pred narkozo, pri infekcijskih boleznih kakor tudi za pre-prečenje komplikacij, n. pr. proti nefritidi, pri škrlatinki in pri boleznih, kjer je treba poduzeti ukrepe, ki obremenijo jetra. Nadalje se je
izkazal kot uspešno sredstvo za profilakso in terapijo pri tromboflebitidi. Druge indikacije: colitis ulcerosa, fu* runkuloza, hemeralopija, multipla skleroza, zastrupljenja s težkimi kovinami. Origiralni omoti:
Skatlje s 5 ampulami po 2 ccm „ s 3 ampulami po 5 ccm
)) j«	Zastopstvo za Jugoslavijo :
I. G. Farbenindustrie A. G. »»JUGEFA“ K. O. Leverkusen na rajni Beograd Zagreb
l
izčrpanosti, alergičnih boleznih, srbečih dermatozah
pomnjenje brez vseh posledic po
močno
CALCIBRONATu
Calcibronat ima prijeten okus,
Calcibronat lahko injiciramo intramuskularno
in inlravi>nn7nn
Doza:
Per os: 1 — 3 polne velike žlice granulata ali 1 — 3 peneče tablete na dan. Parenteralno: v akutnih slučajih 10 ccm 1 — 2 krat na dan, sicer 2 — 3 krat na teden intravenozno ali intramuskularno.
CHEMISCHE FABRIK vorm. SANDOZ, BASEL (Schweiz)
Zastopstvo za Jugoslavijo: Mišković & Co. Sarajevska 84 — Beograd
Napredek v tehniki z mavčevim povoj em
„CELLONA“
MAVCEV POVO]
namaka se 4 sekunde hiter in čist postopek brez mavčevega prahu neznatna teža in stroški!
Literaturo in vzorce pošiljamo brezplačno!
Proti boleznim nog kakor ulcus cruris, varices itd.
Glauko povoj
„VARICEX“
mehak, že izgotovljen cinkov lepljivi povoj!
Izvrsten zdravilni učinek in izredna lepljivost!
Dobiva se povsod!
ELBAPLAST
nedražeči kavčukov obliž, čvrsto lepi in drži dolgo!
Zastopstvo in skladišče:
L1IMAH1 A. G. fAHR. A./BI. — II1I1GIJA, ZAGREB. 1128
!Poziv zdravnikom
ob letošnjem prolihiberkuloznem tednu
Od 17. do 24. maja 1.I. se bo vršil letošnji protituberkulozni teden. Kar nam je bilo prejšnja leta nemogoče, letos bo mogoče: Protituberkulozni teden bo o oseh podrobnostih organiziran. Ne bo vasi, niti najmanjšega naselja, kjer ljudje ne bi vedeli za potrebo protituberkuloznega pokreta.
Zdravnik, poklicani vodja naroda v vseh zdravstvenih vprašanjih, v tem času ne sme stati ob strani.
Dobro smo se zavedali vseh težkoč, ki se hočejo zoperstavljati borbi s tuberkulozo v teh težkih časih. Toda iz vrst zdravnikov smo dan za dnem čuli obupne glasove: število jetičnih narašča. Z rastočo splošno bedo in pomanjkanjem raste število žrtev ljudske kuge.
Zdravniki, Vi, ki vam je zaupano v varstvo in zaščito najdražje, kar imamo, zdravje sedanjega in bodočih pokolenj, stopite na četo borbe z jetiko! Prevzemite vodstvo celega pokreta v svoje izkušene roke ali sodelujte vsaj z nasvetom in vzgledom! Oči ljudstva so v tem tednu bolj kot sicer uprte v Kos. Od Kos pričakujejo pomoči, od Kas pa tudi potrdilo, da je prav, ako se z vsemi silami borimo proti jetiki.
Računamo na Vašo pomoč in Vaše sodelovanje. Prepričani smo, da bo uspeh letošnjega protituberkuloznega tedna omogočil, da se bomo približali za velik korak svojemu cilju, dokončnemu zatrenju jetike.
Ljubljana, aprila 1956.
‘Proliluberkulozna zveza
ZDRAVNIŠKI VESTNIK
STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI
UREDNIŠTVO IN HDMINISTRHCIJfl: DR. R. NEUBAUER — GOLNIK Štev. 4.	30. aprila 1936.	Leto VIII.
Dr. ALOJZ ZALOKAR
Ruptura uteri
Iz državne bolnice za ženske bolezni v Ljubljani*
Pretrganje maternice zasluži našo prav posebno pozornost že zaradi tega, ker predstavlja ono težko porodno komplikacijo, pri kateri navadno pogine vsak otrok in pri kateri umre nad polovico porodnic. Še večjo pomembnost pa mu moramo pripisovati zaradi tega, ker nam — kakor je že davno trdil Freund — nudi možnost presojati, na kakšni višini se nahaja porodna pomoč v posameznih deželah. Dober, temeljito izobražen in pod strogim nadzorstvom stoječ kader babic, zadostno število v porodništvu dobro izvežbanih zdravnikov, hitra prometna sredstva in gosto posejane moderne porodnišnice morejo omejiti slučaje pretrganja maternice na prav izredno redkost, ker se da v večini primerov že profilaktično ukreniti vse potrebno, da ne pride do pretrganja maternice. Kjer so porodnice prepuščene samim sebi ali neukim mazačkam, se uporabi strokovna pomoč šele tedaj, ko je že nastopila katastrofa, ko se je maternica že pretrgala. V porodniško visoko kulturnih krajih je ruptura uteri redkost, v porodniško zanemarjenih pokrajinah pa razmeroma pogosta. Trditev, da je pretrganje maternice merilo za stanje porodne pomoči, je vtoliko pravilna; razven tega pa moramo upoštevati, da je ženstvo nekaterih dežel ali pokrajin več ali manj patološko z ozirom na njegovo sposobnost za porode. Kajti pri onem ženstvu, ki je manj vredno v porodniškem pogledu, se da sicer s pravočasno diagnozo in terapijo običajno preprečiti pretrganje maternice, vendar so težkoče večje.
Kakšno je v tem oziru stanje po posameznih državah, je težko točno dognati, ker je le redkokje porodniška statistika tako natančna, da bi se dali iz nje izvajati točni sklepi. Še najlažje se o tej zadevi orientiramo, če pregledamo podatke, ki nam jih nudijo porodniški zavodi, v katerih se koncentrirajo patološki porodi z večjega teritorija. Ta material nam potrjuje
*) V tem članku je upoštevano tudi leto 1935.
mnenje, da je pretrganje maternice resnično merilo za stanje porodništva. Čim naprednejša je dežela v pogledu na porodno pomoč, tem manj je pretrganih maternic. Pri tem je seveda treba upoštevati, kakšno je žen-stvo dotične dežele glede sposobnosti za porode.
Za Jugoslavijo imamo podatke iz Beograda, Zagreba, Celja in Ljubljane. Glavni porodniški zavodi teh mest so obelodanili statistike svojih primerov pretrganja maternice. Kaj se da iz teh številk sklepati, ni tako lahko reči, ker so statistike redigirane po različnih vidikih in se v njih zrcalijo jako različne lokalne prilike.
Ti podatki nam kažejo, da ima Beograd najmanj pretrganih maternic. Tam pride na tisoč porodnic ena ruptura uteri. Statistika iz Celja nam pripoveduje, da pride v celjski bolnici na sto porodov ena pretrgana maternica. Zagrebška porodniška klinika poroča, da je bila tam na 344 porodov ena ruptura. Če bi smeli te številke porabiti za kakršenkoli sklep, bi morali ugotoviti naravnost porazno dejstvo, da je v teritoriju, iz katerega črpa celjska porodnišnica — porodna pomoč na nejnižji stopnji. Ce bi vzeli za primerjavo še odgovarjajoče podatke iz drugih držav, bi se ta sklep pokazal v še bolj črni luči. Po Churchill-ovi statistiki, ki pa datira dobrih 60 let nazaj (1.1872), pride ena ruptura na 1318 porodov. Izmed starejših podatkov je številka ruptur iz Tauffer-jeve klinike v Budapešti najvišja. Tauffer je opazoval na 234 porodov eno pretrganje maternice. Tudi stara Tauffer-jeva številka je izdatno ugodnejša od celjske.
Neznatno so se celjske številke zboljšale po referatu dr. Watzke-ja na prvem kongresu jugoslovanskega kirurškega društva v Beogradu 1. 1934. Po tej objavi je bilo v celjski bolnici v štirinajstih letih, to je od 1. 1921 do 1. 1933, skupno 3092 porodov. Med temi je bilo 23 kompletnih in 3 inkompletne rupture maternice, če izračunamo odstotno razmerje med vsemi rupturami (26) in porodi, dobimo 0,84 % ruptur; če pa vzamemo v račun samo kompletne rupture, znaša odstotek 0.74. Tudi na podlagi teh številk najdemo, da pride v Celju ena kompletna ruptura na 134 porodov ali ena ruptura sploh (kompletne in inkompletne) na 119 porodov.
Tudi ta pogostost je taka, da ranžira Celje še vedno med zavodi z najpogostejšim pretrganjem maternice. Podrobna analiza teh podatkov bi morda razkrila, kako je mogoče, da Celje v tem pogledu prednjači ne samo pri nas, ampak skoro svetovno. Tako bi na pr. utegnila postaviti te številke v milejšo luč činjenica, da je frekvenca celjske porodnišnice jako majhna. Letno je bilo tam poprečno okoli 220 porodov, iz česar bi se dalo sklepati, da iščejo pomoči v celjski porodnišnici samo izredno težki patološki porodi. Nadalje bi bilo treba ugotoviti, koliko je letno porodov na vsem teritoriju, s katerega prihajajo patološke porodnice v Celje. Ti in drugi podatki bi šele omogočili, da se celjske številke pravilno znanstveno raztolmačijo.
Dokler takih pripomočkov nimamo, bi bilo prenagljeno iz celjskih številk izvajati dalekosežnejše sklepe. Tega se je zavedal tudi Zanela, koje
ob priliki svoje publikacije zagrebških ruptur omenjal celjske razmere. Zato je prav previdno dejal, da bi na pr. mogli raztolmačiti padanje števila ruptur od Celja proti Beogradu s tem, da pada število patoloških porodov od severa proti jugu. Da je tako sklepanje popolnoma nemogoče toliko časa, dokler ne dobimo še novih podatkov, je razvidno že iz stilizacije same. V takih znanstvenih zadevah ne smemo iti na polje nejasnih domnev.
Da se izognemo neutemeljenim sklepom in da vendar nekoliko pripomoremo k poznavanju resničnih naših porodnih razmer, naj navedem številke iz ljubljanske ženske bolnice.
Moja statistika obsega dobo trinajstih let, to je dobo od 1. 1923 do 1.1935. V tem času je bilo v bolnici 18.594 porodov. V istem času sem imel pritiko opazovati 32 ruptur maternice. V odstotkih znaša to 0,17%. Ena ruptura pride torej na 581 porodov. Ce vsporedimo te ljubljanske številke z drugimi jugoslovanskimi, postane jasno, da stojimo v pogledu mater-ičnih ruptur pred Zagrebom in za Beogradom. Potem dobimo sledeči vrstni red: Beograd 1 :1000, Ljubljana 1 :581, Zagreb 1 : 344, Celje 1 :134 (oziroma 1 :119, če vštejemo tudi inkompletne rupture).
Toda ta vrstni red nam še ne dovoljuje, da bi tudi stanje porodne pomoči v beograjskem, zagrebškem, celjskem in ljubljanskem teritoriju ocenjevali po enakem redosledu. Preveč je drugih, doslej neznanih čini* teljev, ki bi se morali pri taki oceni upoštevati. Samo eno bi se morda dalo trditi, pa tudi to brez točnih dokazov, temveč samo po splošnih vtisih. Če bi namreč razdelili ta mesta po velikosti teritorija, iz katerega se zbira porodniški material, bi morda morali postaviti na prvo mesto Zagreb. Z ozirom na to, da je rezervoar Zagreba večji nego rezervoar Ljubljane bi bilo razumljivo, da ima Zagreb več ruptur nego Ljubljana. Ljubljana ima na leto poprečno nekaj manj kot dve rupturi. Ce je celjski okoliš morda nekaj manjši nego ljubljanski, bi na tej podlagi lahko sklepali, da vladajo tudi v Celjskem okolišu približno iste razmere v porodniški pomoči kakor v ljubljanskem in zagrebškem. Kako je v tem oziru v beograjskem okolišu, je težje presoditi.
Ce tako gledamo na zagrebške, celjske in ljubljanske številke, smemo provizorično soditi, da se razmere tičoče se porodne pomoči v območju teh treh porodniških zavodov bistveno ne razlikujejo. Merilo, ki nam ga nudi ruptura uteri kaže za vsa tri okrožja približno enako visoko stopnjo porodniške kulture. Obenem pa nam to merilo naznače, da so naše domače porodniške razmere slabše od drugih zapadnih narodov. Že primerjava s starejšimi statističnimi podatki je pokazala, da redkokatera porodnišnica razpolaga z relativno tako visokim številom materničnih pretrganj. Iz novejših naj navedem samo Beuthner-ja iz Breslave, ki je imel v zadnjih desetih letih med 10.800 porodi samo 8 ruptur, to je 0,075 %.
Z našo porodno pomočjo ne moremo biti zadovoljni, to je socialno-medicinska konstatacija, ki nam jo omogoča pregled frekvence materničnega pretrganja. Našim ženam ne stojijo vselej ob strani v njihovih težkih
porodnih urah izkušeni in izobraženi pomočniki. V šmarskem srezu imamo za 1163 letnih porodov samo 4 babice. Drugod je malo boljše, dobro pa ni nikjer. Posledica pomanjkanja izučenih porodnih pomočnic so rupture uteri, ki dajejo našim krajem tako žalosten sloves.
Kakor vezikovaginalna fistula dokazuje, da porod ni bil pod pravim strokovnim nadzorstvom ali pa da je bilo strokovno vodstvo poroda pomanjkljivo, tako nam tudi pretrganja maternice svedočijo, da je porodna pomoč preslabo organizirana ali pa strokovno nezadostna. Izvzeti od tega pravila so samo oni primeri spontanih ruptur, ki se včasih brez klinično vidnega vzroka pojavijo celo že v nosečnosti.
Pogostost materničnega pretrganja je v prvi vrsti odvisna od splošnega standarda porodništva in le v manjši meri tudi od porodniških zavodov samih. Velika večina žen z rupturo uteri prihaja v bolnico šele tedaj, ko se je maternica že pretrgala, le v malem številu se dogodijo te komplikacije tudi pri porodih, ki so se od začetka oskrbovali v zavodu. Klinika je strokovno odgovorna samo za te primere in sicer direktno, dočim je njena odgovornost za rupture, ki se izvršijo izven njenih sten samo indirektna v toliko, v kolikor so porodniški zavodi dolžni, da skrbijo za dobro izučen babiški naraščaj in za temeljito izvežbanost mladih zdravnikov. Profilaktično torej porodnišnica ne more drugega, kakor da z vso strogostjo in vestnostjo pripravlja zdravnike za porodniško delo na deželi.
Terapevtski del odgovornosti nosi klinično porodništvo. Ta odgovornost je težka, ker je usoda žen z rupturo uteri izredno žalostna. Nad polovico jih konča letalno. V Zagrebu znaša po Zaneli mortaliteta 61 %, v Celju po Watzke-ju 70%. Pri tem je treba upoštevati, da je mortaliteta pri onih porodnicah, ki pridejo po dolgem transportu z dežele v porodnišnico, mnogo večja nego pri onih, pri katerih je nastala ruptura v zavodu samem. To razliko nam dovoljno razloži že transport sam.
V Ljubljani znaša mortaliteta 5,0%. (Mortaliteta pri celjskih je izračunana samo za kompletno rupturo, dočim zagrebški in ljubljanski podatki obsegajo tudi inkompletne rupture.)
Spričo tako velike mortalitete je pač dovolj upravičena težnja po izpopolnitvi dosedanjih terapevtskih metod. V splošnem se je danes skoro povsod uveljavil operativni postopek. Konservativne metode, ki obstojajo v tamponadi in drenaži rupturiranega mesta po odstranitvi ploda in placente iz trebušne votline, niso dale tako dobrih rezultatov, kakor jih je imel Tauffer, ki je bil najbolj vnet zagovornik konservativnega zdravljenja. Pa tudi sedanje radikalnejše operativne metode nam ne dajo znatno boljših uspehov.
Predno podam poročilo o metodah zdravljenja, običajnih na našem zavodu, naj na kratko sumarično predložim številčni pregled ruptur z onimi podatki, ki so važni za presojo celotnega materiala. Ti podatki bodo boljše omogočili oceno, četudi ne nameravam vseh natančneje razložiti. Upošte-
Originalni zavitki z 20 in 50 dražeji po 0.1 g
NEOTROPIN
pefofaint detilifamh odoodruA JtcncA p&či ¿n zoičniA poti prts
ČISTIT», PYELITIS in PYELONEPHRITIS
SCHERING-KAHLBAUM A .G. BERLIN
Radio-Therma, Laško
Odprto celo lefo
Radiotermalne kopeli 37.5° C. Elektroterapija, ogljikokisle in kisikove kopeli, masaža in dietetično zdravljenje. — Najučinkovitejše zdravljenje išijasa, revmatičnih obolenj, ženskih bolezni, re-konvalescenca, znižanje krvnega tlaka i. t. d.
Sezona traja od 15. junija do 15. septembra. Izven sezone od 16. septembra do 14. junija se nudi popolnoma oskrba za 20 dni za pavšalno ceno Din 1.100'—, za 10 dni za Din 600'— (štirikrat dnevno hrana, stanovanje, zdravniška preiskava in kopel. Vštete so tudi vse takse). Prospekte in informacije na zahtevo od	UPRAVE ZDRAVILIŠČA
POZ O R8
I Kocjančič & drug, tvornica vate in obvezilnega materijala, Domžale, kot edina, prava, domača tvornica te stroke, Vam dobavi vse potrebno za sanitetsko uporabo; ves obvezilni materijal, vato itd. Vse gumene in kirurgične predmete ter vse potrebne instrumente. Daje na odprt račun in se priporoča zdravnikom za cenj. naročila
KOCJANČIČ & DRUG, DOMŽALE
tvornica vate in obvez, materijala
K A T e U T
znamke Dr. Ruhland A. G. Nürnberg popolnoma sterilen, prvovrstne kvalitete s popolnim jamstvom za uspešno uporabo pri operacijah dobavlja glavno skladišče za Jugoslavijo:
„SPHINX“ Mr. Ph. josip Bernski
ZAGREB, Ilica 17.
vati jih hočem samo v toliko, v kolikor morejo biti merodajni za operativno terapijo.
V trinajstih letih, to je od leta 1923 do leta 1935 smo imeli v ljubljanski ženski bolnici 32 ruptur maternice. Frekvenca torej znaša 0,17 %. (Beograd 0,1 %, Zagreb 0,29%, Celje 0,84%.) Ena ruptura pride v Ljubljani na 581 porodov. (V Beogradu na 1000, v Zagrebu na 344, v Celju pa na 119.) V Ljubljani je bilo 21 kompletnih in 11 inklompletnih ruptur. (V Beogradu 4 kompletne, 1 inkompletna; v Zagrebu pri spontanih rupturah 29 kompletnih, 24 inkompletnih; v Celju 23 kompletnih, 3 inkompletne.) V Ljubljani je bilo spontanih ruptur 22, violentnih pa 10. (V Beogradu 4 spontane, 1 violentna; v Zagrebu 53 spontanih, 19 violentnih; v Celju 11 spontanih, 12 violentnih.) Skupna mortaliteta znaša 50%. (Beograd 50%, Zagreb 61%, Celje 70%.) Pri violentnih znaša umrljivost 60%, pri spontanih 41%. Dve porodnici sta umrli brez terapije, 13 jih je umrlo po laparatomiji. Ena je bila neozdravljiva odpeljana domov brez terapije, tako da moramo računati skupno 16 smrtnih primerov.
Terapija je bila izključno operativna. Per laparatomiam je bila maternica subtotalno eksstirpirana oziroma supravaginalno amputirana 19-krat, šivanje rupture se je izvršilo 10-krat. Od radikalno operiranih jih je umrlo 11, ozdravelo pa 8, mortaliteta znaša torej pri radikalno operiranih 58%. Od šivanih sta umrli 2, ozdravilo jih je 8, mortaliteta te operacije znaša 20%. Med vzroki smrti zavzema prvo mesto peritonitis, za njo je umrlo 7 pacientk, na drugem mestu je izkrvavljenje, za tem jih je umrlo 5. Enkrat je bil vzrok smrti myodegeneratio cordis in sicer pri ženi, ki je bila prinešena mori-bundna. Pri dveh, ki sta šteti med izkrvavljene, se je avtoptično našla še začetna peritonitis.
Kakor je iz pregleda razvidno, prihajata v poštev dve operativni metodi, ena radikalna, pri kateri se rupturirani uterus totalno ali subtotalno eksstirpira in druga, pri kateri se maternična pretrganina zašije, organ pa ohrani v celoti. Katera izmed teh dveh metod naj se uporablja, je odvisno od različnih okolnosti, ki se ne dajo vedno vnaprej spoznati in upoštevati. Zato je naš vodilni princip, da se pri vsaki kompletni rupturi postopa individualno in se za način operacije odloči šele tedaj, ko se per laparatomiam dobi točen vpogled v stanje rupture, v njeno lokalizacijo in razsežnost, lastnosti robov rupture, stopnjo izkrvavelosti itd. Ne poznamo apriorističnega plana za operacijo, temveč se vedno zavestno akomodiramo dejanskemu stanju. Večina ginekologov, zlasti v učnih knjigah in priročnikih izjavlja nazor, da je treba vsako kompletno in inkompletno pretrgano maternico totalno eksstirpirati. To stališče utemeljujejo navadno tako kakor ga na pr. utemeljuje B. Beuthner iz Fraenkselove klinike v Breslavi, ki pravi: „Po pravici vidijo Zweifel in drugi v vsakem rupturiranem uterusu kar najboljše gojišče za napredovanje infekcijskih povzročiteljev. Taka maternica naj se torej čim hitreje odstrani; danes smo pač popolnoma opustili eventualno šivanje, kakor ga je Krebs svojčas priporočal za gotove primere.“
Prav tako energično zagovarja totalno eksstirpacijo Freund v Halban-Seitzevi priročni knjigi. Mnenja je, da moramo vsako ženo z rupturo smatrati za inficirano in se sklicuje na dolgo vrsto drugih avtorjev.
Tudi pri nas prihaja totalna ali subtotalna eksstirpacija maternice v prvi vrsti v poštev in zgornji pregled kaže, da smo jo največkrat uporabili. Vendar ne morem zastopati ekskluzivnega stališča, ki vidi rešitev edino v tej metodi. Taka operacija pomenja veliko obremenitev za porodnico, ki je iz mnogih vzrokov že itak na koncu svojih moči. Pred rupturo je porod navadno že dolgo trajal, često so nastopile temperature, pretrganje samo je ogromen trauma, nato pride transport, operirati moramo v narkozi, prerez trebuha je že sam na sebi težka zadeva, nato pa tehnično težavna in dolgotrajna eksstirpacija: vsega tega je preveč za ženo. Ce je mogoče operacijo skrajšati, četudi samo za nekaj minut, in če je mogoče doseči da se v trebušni votlini čim manj dotikajo drugi organi s peritonejem, že s tem mnogo pridobimo. Vsaj primarni rezultati bodo boljši. Toda glavni povdarek leži na dejstvu, da moramo smatrati vsako pretrgano maternico za inficirano. Trditev je točna. Tudi na našem materialu je najpogostejši vzrok letalnega izida infekcija in sicer v obliki peritonitide. Zabeležena je peritonitis kot vzrok smrti 7-krat, pri dveh primerih pa, ki sta umrla takoj ali kmalu po operaciji zaradi izkrvavljenja, se je peritonitis že začela razvijati. Tudi S. Za ne la je na zagrebškem materialu ugotovil 61 % peritoni-tid. Kljub temu pa, da smo s totalno eksstirpacijo odstranili maternico in z njo vred raztrgano, zgnečeno in krvavo prepojeno tkivo, ki je morda že nekrotiziralo, se torej nismo mogli izogniti progredientni infekciji peritoneja. Operacija se vrši v inficiranem terenu in iz tega terena prenašamo infekcijo na druge, še ne inficirane partije v trebušni votlini, ki jih tudi pri naj-vestnejšem delu ne moremo absolutno sigurno zavarovati pred dotikom z inficiranim materialom ali inficiranimi rokami in instrumenti. Brezdvomno težavna tehnika omogoča propagacijo infekcioznih snovi na zdrave partije. Kaj je v danem primeru boljše, ali riskirati, da se narava sama zavaruje pred razširjenjem infekcije s svojimi lastnimi sredstvi, ali pa odstraniti možni vir razširjenja? To je vprašanje, ki se more nanj odgovoriti samo individualno.
Ti pomisleki so dovolj tehtni, da se vprašamo, ali ni morda bolje, da izberemo ono operativno metodo, ki ne traja tako dolgo, ki je tehnično lahka in pri kateri s e trebušna votlina lažje zavaruje pred propagacijo infek-cioznega materiala. Ta metoda bi bila šivanje. Njena slaba stran je seveda ta, da pustimo inficirani organ v organizmu. Zaradi te slabe strani je treba indikacije za to metodo omejiti samo na nekatere primere, pri katerih smemo upati, da infekcija ni še zelo razširjena, in pri katerih so raztrganine tako majhne, da ni pričakovati preveč nekroz. Razven tega moramo upoštevati, kakšni so hematomi, koliko časa je preteklo od rupture, kolikokrat in od koga je bila žena preiskana itd.
Taki primeri niso pogosti. V našem materialu jih je bilo dobra tretjina. Vsi ti primeri so bili pravilno ocenjeni in rezultati so pokazali, da je
bila izbrana prava, odgovarjajoča operativna metoda. Zato smo prepričani, da shematiziranje ni dopustno, da totalna eksstirpacija ni edina možna metoda, ampak da se po svojih skušnjah in na temelju teoretičnih razmišljanj lahko vrnemu k šivanju. Naši uspehi nas opravičujejo, da metodi šivanja znova vrnemo njeno vrednost.
V literaturi je opisanih več primerov šivanja, vendar so le sporadični. Iz domačih publikacij posnemam, da je zagrebška klinika šivala 4 krat in sicer dvakrat z dobrim uspehom, dvakrat pa z letalnim izidom. V. Lazarevič (Novi Sad) je publiciral en primer kompletne rupture uteri, pri katerem je s šivanjem dosegel popoln uspeh: živo dete in zdravo mater.
S šivanjem nam je bilo mogoče rešiti od 10 ruptur 8, tako, da je znašala mortaliteta samo 20%, dočim je radikalna metoda dala ugoden uspeh samo v 8 primerih od vseh 19 radikalno operiranih: torej je znašala mortaliteta nad 58 %. Te za metodo šivanja ugodne rezultate j e treba seveda pravilno oceniti. Najprej je treba upoštevati, da so se izbrali za šivanje samo oni primeri, ki so že a priori nudili ugodnejše šance. Da pa ta izbera vendar ni bila preveč stroga, ampak da so se za šivanje odločili tudi nekoliko kompliciranejši primeri, je razvidno že iz številčnega razmerja med šivanimi in radikalno operiranimi: od 29 operiranih ruptur je bilo šivanih
10.	Med njimi je bila tudi žena, ki je prišla v bolnico šele 30 ur po pretrganju maternice. Pri njej je bila ruptura inkompletna in mrtvi plod je ležal med obema listoma levega paramelrija. Krvavitve ni bilo in peritonej je bil brez vsake reakcije. Tudi to je samo ob sebi razumljivo, da se raje odločimo za šivanje pri inkompletnih nego pri kompletnih rupturah. Pri inkom-pletnih smo šivali 6-krat, pri kompletnih 4-krat. Od teh štirih primerov je eden umrl na peritonitidi, drugi pa so bili ozdravljeni.
Naša težnja je, da čim bolj skrajšamo in poenostavimo operacijo. Najbolj ustrežemo tej zahtevi s šivanjem. Kjer pa šivanje ne bi bilo priporočljivo, moramo seveda postopati radikalneje, toda tudi pri tem postopku lahko še marsikaj storimo, da operacijo skrajšamo. Tako na pr. popolna eksstirpacija maternice zahteva več časa in stavi več zahtev na odporno moč porodnice nego subtotalna eksstirpacija ali supravaginalna amputacija. Zato v večini primerov delamo tako, da maternico amputiramo v oni višini, ki je že po legi rupture naznačena. To velja predvsem za one rupture, pri katerih gre pretrganina poprečno preko spodnjega dela maternice. Pri teh ni treba narediti drugega nego že obstoječo pretrganino podaljšati v oni del maternice, ki je še ohranil kontinuiteto.
Publikacija primerov rupture iz ljubljanske ženske bolnice ima namen, da v dveh smereh pripomore k dvigu našega porodništva. Najprej je treba ugotoviti, da naša porodna pomoč, če priznavamo upravičenost Freund-ove trditve, da je ruptura merilo za stanje porodništva, ni na oni višini, kakor bi bilo želeti. Drugič pa material ženske bolnice uči, da enostavno šivanje rupturiranega mesta na maternici često daje boljše uspehe nego radikalne operativne metode.
Na interesantno in važno vprašanje, v koliko je porodna patologija v slovenskem delu naše države večja nego v drugih delih, proučevanje materničnih pretrganin ne more dati točnega odgovora. Tudi opazovanja drugih patoloških komplikacij porodov v Sloveniji — tesna medenica, placenta praevia, prečna lega, eklampsija itd. — zaenkrat še ne omogočajo preciznega odgovora. Manjka predvsem primerjalnih podatkov tako iz naše banovine, kakor tudi iz drugih predelov naše države.
Resume:
Dr. Alojz Zalokar: Ruptura uteri. (Aus dem staatlichen Frauenspital in Ljubljana). — Bericht liber 32 Fälle von Uterusruptur, welche an der Gebäranstalt in Ljubljana in den Jahren 1923 — 1935 beobachtet wurden. In demselben Zeiträume hatte die Anstalt insgesamt 18.594 Entbindungen, so dass das Verhältnis zwischen den Entbindungen und Gebärmutterzerreissungen wir 1 : 581 ist. Von den 32 Rupturen waren 21 komplete und 11 inkomplete Rupturen. Spontan entstanden 22, violent 10. Gesamtmorta-litä 50%. Bei den violent entstandenen Rupturen beträgt die Mortalität 60%, bei den spontanen 41%. Da zwei Frauen noch vor der Einleitung einer Therapie starben und eine Frau muribund ohne irgendwelchen therapeutischen Eingriff nach Hause überführt wurde, verblieben noch 29 Fälle, die einer entsprechenden Therapie zugeführt werden konnten. Die totale, beziehungsweise subtorale Ekstirpation per laparotomiam wurde in 19 Fällen ausgeführt, die einfache Vernähung der Ruptur per laparotomiam in 10 Fällen. Bei den radikal operierten beträgt die Mortalität 58%, bei den konservativ genähten 20%.
Als Todesursache fand man in 7 Fällen Peritonitis, in 5 Fällen Verblutung in einem Falle Myodegeneratio cordis. Wie aus der statistischen Übersicht ersichtlich ist, wurde fast in einem Drittel der Fälle die zerrissene Gebärmutter per laparotomiam genäht und so das Organ erhalten. Die Resultate nach der einfachen Naht waren bedeutend besser als die Resultate nach radikalem Vorgehen. Das ist teilweise wohl darauf zurückzuführen, dass für die Naht leichtere, weniger schwer beschädigte und auch in sonstigen Beziehungen günstige liegende Fälle gewählt wurden. Weiterhin aber hat die Einfache Naht den Vorteil, dass der Eingriff von bedeutend kürzerer Dauer ist, dass die Bauchhöhle während der Operation weniger mit infektiösem Material (Instrumente, Tupfer etc) in Berührung kommt, dass der allgemeine Operationschok wesentlich geringer ist, was alles bei den meist ausgebluteten Patientinnen von nicht zu leugnender Wichtig-gkeit ist. Darum ist eine individualisierende Auswahl der Operationsmethoden dringend geboten. Die schon lange fast verworfene Methode der einfachen Naht sollte in geeigneten Fällen doch noch öfters zur Anwendung kommen Die günstigen Resultate des Ljubljaner Frauenspitals ermutigen dazu.
Primarij Dr. J. DERNOVSEK, MARIBOR
O radikalni operaciji sinus Highmori kompliciranega z antrooralno alveolarno fistulo
Paranazalne kostne votline so tisti locus minoris resistentiae, kamor se lahko razširi vsako obolenje gornje čeljusti, orbite in nosa. Zlasti se vse infekcijske bolezni, akutne in kronične, prav pogosto komplicirajo z vnetjem paranazalnih kostnih votlin, bodisi da pride do infekcije hemato-genim potom ali pa da se razširi vnetje iz nosa. Slednji način obolenja
K članku: Primarij Dr. J. Dernovšek — O radikalni operaciji sinus Highmori kompliciranega z antrooralno alveolarno fistulo
SAGITALN1 PREREZ GORNJE ČELJUSTI
Slika l
a)	Sinus maxiilaris ali antrum Highmori
b)	Ostium sinus maxiilaris
c)	Palatum durum
č) Antrooralna alveolarna fistula
d)	Processus alveolaris
e)	Periost
f)	Mucosa
g)	Kosini zarezi
a)	Sinus maxiilaris ali antrum Highmori
b)	Ostium sinus maxiilaris
c)	Palatum durum
č) Antrooralna alveolarna fistula
d)	Processus alveolaris
e)	Periost
f)	Mucosa
g)	Kosina zareza
Slika 2
a)	Sinus maxiilaris ali antrum Highmori
b)	Ostium sinus maxiilaris
c)	Palatum durum č) Micheljeoe sponke
d)	Processus alveolaris,
e)	Periost f j Mucosa
g) Jodoformdrain
Slika 3
paranazalnih kostnih votlin je običajen in verjeten, če pomislimo, da je v nosu in njegovih pritiklinah ista vrsta sluznice, ki pripada tudi istemu krvnemu ožilju.
Tudi pri letošnji influenci smo opažali težke komplikacije z obolenjem raznih sinusov, ki pa so se po večini spontano zboljšale in ozdravele brez vsakega večjega kirurškega posega.
Sploh opažamo pri teh obolenjih izredno veliko tendenco spontanega ozdravljenja. Morda je vzrok temu nenavadna sluznična odpornost, katera se razvija tekom let vsled stalnega draženja sluznice po več ali manj patogenih saprofitih v nosu in njegovih pritiklinah. Ali pa morda tudi izredno močno prepojenje ličnega dela lobanje s krvnimi žilicami. Kako si naj drugače razlagamo veliko odpornost proti infekciji n. pr. pri operaciji katarakte in drugih intraokularnih operacijah? Mi ne moremo očesa pred operacijo tako očistiti z raznimi mehaničnimi in kemičnimi sredstvi, kakor napravimo to na operacijskem polju kjerkoli drugod na površini telesa. Ako vzamemo pred vestno pripravljeno intraokularno operacijo očesa eno cilijo in jo preiščemo z mikroskopom in kulturelno, nas prešine groza, ko vidimo v mikroskopu, kaj vse se še drži te čilije in kaj vse je zrastlo na kulturi. In kljub vsemu temu se pojavlja infekcija sorazmerno zelo redko pri intraokularnih operacijah, če smo izvedli operacijo pod strogo aseptičnimi kau-teli in ni bila zanešena kal infekcije v rano od operaterja ali radi kakega drugega nenadanega slučaja.
Le s to naravno odpornostjo si torej moremo razlagati možnost, da se prav pogosto tako strahoviti simptomi akutnega vnetja paranazalnih kostnih votlin pomirijo in sinusi spontano ozdrave. Ako pa se iz akutnega vnetja le razvije kronično, moramo vzrok temu iskati navadno v individualnih neugodnih anatomskih razmerah v nosu in njegovi okolici.
Izmed vseh paranazalnih kostnih votlin oboli na kroničnem empiemu procentualno največkrat antrum Highmori ali sinus maxillaris. (Slika la) Predočimo si to kostno votlino in videli bomo, da leži njen naraven ostium silno neugodno, skoro pod stropom te kostne votline. (Slika 1 b) V slučaju, da se nahaja v njej večja količina patološkega sekreta, potem je naravno izpraznjenje tega sekreta v vsaki običajni poziciji človeka nemogoče, pa naj si stoji ali sedi, leži na trebuhu, na hrbtu ali na strani, razven če se postavi skoro že na glavo. V vsaki legi ostane torej v sinusu vedno še nekaj residualnega sekreta. Ako vsebuje residualni sekret virulentne kali in je odtok vsled zabreklosti sluznice v ostiju za dalje časa otežkočen, potem nastopijo prej ali slej v sluznici težke patološke spremembe, katerih naravna posledica je kroničen empiem sinusa.
Morda pogosteje, kakor splošno mislimo je vzrok kroničnemu empiemu tudi defektno zobovje gornje čeljusti. Periapikalen gnojen proces vsakega zoba gornje čeljusti lahko posredno izzove obolenje sinusa, neposredno pa tisti zobje, katerih koreni segajo v območje sinusa, to sta oba premolara in prvi molar.
Niso baš redki slučaji, v katerih je kostno dno čeljustne votline nad temi zobovi dehiscentno. Ako je zob nekoliko predolg, vidimo v antrumu na dnu neko grčico, takozvani tuberkulum, če pa je zob nekoliko prekratek, tedaj imenujemo to vdrtino foveolo antri Highmori. Da se v takih abnormnih primerih periapikalni gnojni procesi lažje razširijo v sinus, je pač umevno. Ako smo prisiljeni potem zob ekstrahirati, tedaj ustvarimo s tem med ustno in čeljustno votlino komunikacijo, iz katere se razvije prej ali slej antrooralna alveolarna fistula. (Slika 1 č) Posledica te fistule je kroničen empiem sinusa.
Diagnoza kroničnega empiema ni vedno lahka. Rentgenska slika nam je zelo dragocena, dasiravno na podlagi tega izvida samega ne moremo vedno postaviti sigurne diagnoze, kajti zasenčenje votline je lahko tudi normalno. V zvezi z anamnezo in kliničnim izvidom pa lahko na podlagi rentgenske slike v vsakem slučaju postavimo zanesljivo diagnozo.
Ne mislim razmctrivati konzervativne terapije kroničnega empiema, temveč v mislih imam samo tisti operativni poseg, ki pride v takih težkih slučajih edino v poštev.
Naša prva naloga, katero imamo izvršiti v slučaju kroničnega empiema maksilarnega sinusa, ki je kompliciran z entrooralno alveolarno fistulo je ta, da to fistulo čimpreje zapremo. Vsakdo, ki je imel s tem opravka kot operater, ve, da ta naloga ni lahka, zlasti še, če je komunikacija med ustno in čeljustno votlino velika in široka. Pomagali smo si preje na ta način, da smo gingivo spodaj kratkomalo zašili ali pa, če je bila gingiva prekratka, resecirali ta del prednje in zadnje stene alveole. Sivi, ki so vsi prebodli gingivo, so se navadno ognojili. Vbod je radi krhkosti gingive pri najmanjšem zategljaju šiva vedno zijal. V teh luknjicah se je zbirala nesnaga iz ust, prišlo je do sekundarne infekcije in vsled tega ponovno in ponovno do dehiscence.
V teku let sem preizkušal in izoblikoval sledečo plastično metodo: od processus alveolaris odluščim gingivo spredaj in zadaj v okolici alveolarne fistule previdno z raspatorijem. (Slika 2ef) Znotraj v alveoli napravim spredaj nekoliko višje, zadaj nekoliko nižje v širini alveole kostno zarezo; (Slika lg) isiotako tudi od zunaj na vsaki strani alveole po eno navpično kostno zarezo tam, kjer moramo kost infrakturirati. Na to infrakturiram najprej prednjo, potem zadnjo steno alveole in položim obe kostni ploščici drugo nad drugo in sicer tako, da končna robova ne ležita drug nad drugim. Gingivo — katere ostane sedaj dovolj — plastično prikrojim ter spnem z Michel-ovimi sponkami (Slika 3 č) in sicer tako, da stikalna robova ne prideta v tisto lego kakor rob nad njo ležeče alveolarne kostne ploščice (Slika 3). Michel-ove sponke stisnem samo toliko, da drže skupaj oba stikalna robova gingive in je ne perforirajo. Gornji del zaprte fistule dreniram skozi nos s 30% jodoforniovim trakom (Slika 3j). V zvezi s to plastično operacijo napravim vedno modificirano radikalno operacijo Highmor-jeve votline po Caldwell-Lucu.
Sinus punktiram in izperem. Od frenula labii sup. napravim 1 ’/2 cm nad robom gingive 4 do 6 cm dolgo zarezo skozi sluznico in periost do kosii, na to denudiram z raspatorijem fosso canino ter tukaj odprem antrum z dletom. Prednjo steno antruma odstranim v celi širini od tal 2 cm visoko. Notranjosti sinusa ne izpraskam z ostro žličko, kakor to običajno delajo, temveč odluščim sluznico s periostom vred v celoti od kosti ter potem sluznico in periost v celoti kakor vrečico potegnem iz sinusa. Prednost tega načina odstranitve bolne sluznice in periostaje zelo velika. Rana skoro nič ne krvavi in naknadna epitelizacija iz nosu je hitrejša in brez vsakih motenj, ki jih opazujemo pri granulacijah po izpraskanju v votlini zaostalih delov sluznice in periosta. Nato odluščim na medialni strani nosne stene sinusa sluznico in periost spodnjega nosovoda od insercije spodnje školjke navzdol do baze. Medialno kostno steno antruma reseciram v višini insercije spodnje školjke in na bazi počenši od aperture piriformis ca 3 cm daleč nazaj in tamkaj spojim z navpično zarezo obe podolžni zarezi.
Iz lateralne sluznične stene spodnjega nosovoda izoblikujem sluznično krpo tako, da prerežem sluznico in periost ob inserciji spodnje školjke v dolžini 3 cm in potem navpično do baze, kakor poprej kostno nosno steno, samo s to razliko, da te krpe na bazi ne odrežem. Od te sluznične krpe, ki jo položim potem v antrum, se epitelizira cela votlina. Prednjo četrtino spodnje školjke reseciram ter skozi to odprtino dreniram ostali del zaprte fistule. Zarezo v ustih zašijem primarno.
Ves ta kirurški poseg izvršim v lokalni anasteziji in sicer na ta način, da vbrizgam nekaj cm3 2 % novokainove raztopine v ganglion Gasseri.
S pomočjo te plastične operacije smo v naši bolnici dosegli pri zdravljenju kompliciranih kroničnih empiemov čeljustne votline lahko rečem 100% ozdravljenje. V preteklih treh letih smo po tej metodi operirali 23 slučajev.
Državna obča bolnica v Ljubljani (Interni oddelek)
Vloga holesterina v človeški preosnovi in pri holesterinovi pleuritidi*)
Docent dr. IVAN MATKO, šef oddelka in Dr. BOŽENA MERLjAK, sekundarij oddelka.
Holesterinova pleuritis.
Razpravi o holesterinu priključujemo bolniška lista dveh redkih bolnikov, pri katerih smo ugotovili holesterin v pleuralnem eksudatu.
I. Primer. KI. J., 46 let star mizarski pomočnik. Družina brez jetike. Bolan na pljučih od 1. 1933, do tedaj je bil vedno zdrav. Na jesen tega
*) Gospod doc. dr. Klinc nas je obvestil, da je bila strukturna formula holesterina v zadnji dobi dognana. Po njej je holesterin monovalenten, nenasičen sekundarni alkohol, katerega molekula vsebuje tri šest —obroče (fenontrenskelet) ter en petobroč in tri stranske verige. Potemtakem se glasi formula holesterina C2, H45 OH.
leta je začel suho kašljati, se potiti in čutiti vročino. Sel je k zdravniku, ki ga je takoj napotil v bolnico. V bolnici je dobival desnostranski pneu-motoraks. Še isto zimo je dobil na desni strani pleuritis, radi česar so morali prekiniti pneumotoraks. Ker se je počutil dobro in je lahko nemoteno opravljal svoje delo, ni iskal več pozneje zdravniške pomoči. Meseca maja 1935. je ponovno obolel in začel precej kašljati ter izpljuvati gnoj, pomešan s krvjo. Prvega oktobra 1935. je bil sprejet v bolnico.
Status ob prihodu bolnika, sestavljen od dr. Prodana, šefa tuberkuloznega odseke, je bil: Preiskava oči, ust, žrela in vrata brez posebnosti. Obe Kronigovi pljučni polji zoženi. Močna myalgia m. trapezii "bilateralis in spinalgia vzdolž vseh hrbtnih vretenc. Kuthyjeve striae venosae srednje razvite. Desna polovica hrbta je za 3 cm ožja od leve. Desni spodnji rob pljuč se ne premika. Do desnega angulus scapulae sega absolutna zamol-klina, nad njo pa se razteza relativna. Nad zgornjim delom pljuč je dihanje poostreno in spremljano od vlažnih hropcev. Nad doljno zamolklino, dihanja ni slišati. Na levi strani je osnovnica za tri prste gibljiva. Nad to polovico pljuč je poklep skrajšan, sicer sonoren. Tu je dihanje poostreno, spojeno z vlažnimi kovinastimi hropci. V levo spodaj poostreno vezikularno dihanje. Na srcu, abdomenu in na refleksih ni najti patoloških izprememb. Bolnik je febrilen, bledocianotičen s povišanim pulzom.
Tekom oskrbe na oddelku so začeli dajati bolniku pneumotoraks na levi strani. V odgovarjajočih intervalih ga je dobival do 2. novembra 1935, ne da bi se pojavile kakšne komplikacije. Tega dne izvršimo pri bolniku vsled dyspnoe na desni strani probatorno punkcijo, kateri sledi izpraznitev 650 ccm eksudata.
V oljnatem eksudatu opazimo nebroj značilnih holesterinovih kristalov. Med njimi je semtertje videti tudi kakšen leukocit.
Po izpraznitvi eksudata sledi zboljšanje težav in nadaljevanje levo-stranskega pneuma. 29. decembra 1935. ponovna punkcija na desni strani izprazni 350 ccm karakterističnega holesterinovega eksudata. Na to nadaljevanje s pneumo na levi strani, dokler ni nastopila meseca januarja 1936. pleuritis sinistra. Probatorna punkcija na tej strani poda vnetni sero-fibri-nozni eksudat s specifično težo 1020 in pozitivno reakcijo po Rival ti in Luche rini ju.
Status dne 10. II. 1936. leta: Stalno visoka vročina. Na strani nad bazo zamolklina visoka 4 prste. Na desni strani je eksudat tudi rentgeno-loško skoraj izginil. Probatorna punkcija ostane negativna, akoravno jo izvedemo na štirih mestih, in to takih, kjer smo svoječasno našli holesteri-nov esudat. V krvi leukocitov 7900. Sahli 50°/0- Sedimentacija 95.
II.	primer. BI. J., po poklicu žebljar, star 58 let. Leta 1923. prvič levo-stranska eksudativna pleuritis, katero je diagnosticiral zdravnik. Takrat je bil 6 tednov bolan, počutil se je jako slabega in je ležal. Imel je dalj časa vročino. Od takrat dalje ga je sicer večkrat bolelo in zbadalo na levi strani, vendar pa te težave niso bile tako nadležne, da bi moral poiskati zdravniško
....."mili
'W'w.m- '»w #' r* .twi • "iü:	¡ur  j f w«
ENERGIN
(Chininum ferrocitricum, N atrium glyceritiophos-phoricum, Extr. chinae Nanning)
Dosis: Odrasli 3 likerske čašice na dan
Otroci 5 male žličke na dan
Rešen/em Min. Soc. Pol. i Nar. Zdravlja Sanitetsko odelenie 5 Br. 27905/35
En er gin
po 250 gr. zavitek za bolniške blagajne 21 Din
Proizvaja laboratorij Riga
TONICUM
ROBORANS
Vnetja medeničnih organov
Učinek zdravljenja z Antiphlogistino v primerih
Salpingitide in Červicitide
je pogosioma presenetljiv.
Anfiphlogislina povzroča aktivno hiperemijo, zviša temperaturo medeničnih organov, radi česar pride do lokalne leukociioze.
vsebuje mnogo glicerina (45°/0), poleg borovo in salicilovo kislino, Jodove spoji Caulheri, Eucalypti, Menih. Piperilae v spoju na osnovi najčislejšega, vode prost< minijevega silikata.
Vzorci in literatura brezplačno.
THE DENVER CHEMICAL MFG Co.	NEWY0RK (U. S. A.)
Angleška drogerija Union, Braće I. Jovanoviča, Beograd
\ \ \ \ \ \ \ \ \ \ V \ V \A A \ \ \ \ \ \ \ \ \ \ \ \ \ \
\ \ \ N \ \ VW \ \ \ \ \ \ \ \ \ N \ V\ N \ \ \ \ \ \ \ \
ZDRAVILIŠČE TOPLICE
DOBRNA pri CELJU
kratoterma 37° C, radioakt. naravne ogljikovo kisle kopeli. Izborni zdravilni učinki pri boleznih srca in živcev in pri ženskih boleznih
Zdravilni pripomočki: naravne termalne ogljikovo kisle kopeli, kopeli v vročem zraku, solnčne zračne kopeli, diatermija, višinsko solnce. Solux obsevanje, masaže, dijetetično zdravljenje. Specijalitete: zdravljenje s kozjim mlekom, jogurtom in ležalne kure
Krasen park, divna okolica s smrekovimi in jelkovimi gozdovi, lepe, številne Izletniške točke.
Godba, 220 sob, prvovrstna kuhinja, dijetetična kuhinja, lov in ribolov v najbližji okolici
V spomladanski in jesenski sezoni kompletno 20-dnevno zdravljenje za znižano ceno Din 1.200'— (oziroma Din 1.380’—j)
Sezija od 15. aprila do 31. okt. Prospekti na zahtevo!
V/////,
z z /////////////////////////Z//,
pomoč. Sredi januarja 1936. je dobil nenadoma hudo irganje v levi strani prsnjaka in istočasno mehurčasti ispuščaj na njem.
Status praesens dne 10. II. 1.1.: Srednje velik, primerno rejen. Zobje defektni. V ostalem ugotovitek na glavi normalen. Prsni koš razmeroma dolg. Leva plat, zlasti v spodnjem predelu, očitno zožena in zaostaja pri dihanju, leva baza se pri dihanju ne premika. Poklep nad levo konico zastrt, spodaj pod lopatico zamolklina. Dihanje zgoraj ostro z nežnim suhim trenjem, v sredini leve plati vezikularno, nad zamolklino neslišno. V pasu med 5. in 6. rebrom izrazit herpes zoster. Desna stran pljuč brez pat. izprememb. Srce, trebuh in refleksi v redu.
Temperatura stalno normalna. Puls miren, enakomeren. Urin brez posebnosti. Volhardov poskus funkcije ledvic ne odkrije patoloških izprememb. Krvni tlak 160/90. število leukocitov 7.800, eritrocitov 4,800.000. Barvni indeks 0.8. Sedimentacija po Westegrennu 180/120. Poskus na aldehi-dovo in indikanovo reakcijo v krvi negativen. Krvna slika brez posebnosti. Pljunek brez Kochovih bacilov.
Röntgen odkrije nad levo bazo gostejšo senco in difuzno, enakomerno zasenčenje leve konice kot izraz pleuritis apicalis.
Dne 28.1. 1936. pleuralna punkcija leve strani, ki odkrije tipičen holeste-rinov eksudat z ogromno množino holesterinovih kristalov. V visokem steklenem valcu se ločite dve plasti eksudata, od katerih je zgornja svetlo-rumena, čista in popolnoma prozorna, spodnjo pa tvori gosta kaša. Spodnja plast sega 70 cm visoko, zgornja do 180 cm. Širina valca znaša 30 mm.
V	obeh primerih smo torej imeli opravka z redkim pojavom takozvane holesterinove pleuritide, pri kateri smo v eksudatih ugotovili izredno veliko množino holesterinovih kristalov. Vsled primesi teh kristalov je bil eksudat obakrat mlečnate barve in neprozoren. Po centrifugiranju odn. po daljšem mirovanju so se kristali sesedli na dno epruvete. Specifična teža eksudata je bila pri II. primeru 1022. Na površini eksudata se ni tvorila nikakršna maščobna mrena.
V	obeh primerih je bila reakcija po Rivalti pozitivna. V II. primeru smo določili tudi množino beljakovin in našli 5.6°/00 Essbacha. Reakcija s trikloracetovo kislino je bila v tem eksudatu jako močna, reakcija z 10%no ac. aceticum lahko pozitivna, reakcija z isto kislino in z 10°/0nim ferrociankalijem močno pozitivna. Po kuhanju te reakcije se je strdila vsebina epruvete kakor tudi po kuhanju reakcije s trikloracetovo kislino.
V	I. kakor tudi v II. primeru smo našli v sedimentu karakteristične holesterinove kristale in poleg njih še nekaj leukocitov, (limfocitov). V II. primeru je eksudat vseboval holesterin ne samo v prostem, marveč tudi v vezanem stanju.
Kot že rečeno je hoiesterinova pleuritida izredno redek pojav. Rosenbach n. pr. je opazoval ženo z gnojnim temnorjavkastim eksudatom, ki je poleg celičnih razpadlin hematina itd. vseboval še nebroj holesterinovih kristalov. Po smrti bolnice so našli kristale v večjih skupinah tudi
na eksudativni navlaki bolne plevre. Brugschov primer (1. 1924.) je nudil v omejenem, dolgotrajajočem eksudatu plevre izrazite kristale holesterina. L. 1929. je priobčil Mathhes primer pleuralnega izločka, pri kaierem se je na dnu posode po daljšem mirovanju nabrala gosta kaša holesterinovih kristalov. Po njegovem mnenju so te pleuritide tuberkuloznega izvora in zelo kroničnega poteka. Friedmannov primer holesterinove pleuritide objasnjuje kroničen, dolga leta trajajoč pleuralni eksudat.
L. 1931. je Bevere v Neaplju objavil primer holesterinove pleuritide; prav on razlikuje izločke, ki vsebujejo holesterin le v obliki kristalov, in izločke, ki poleg njih vsebujejo še holesterin v vezanem stanju. Holesterinovi kristali se razvijajo v izločku samem in sicer slično kakor ostali holesterini organizma iz holesterinovih estrov pod vplivom še ne poznanega fermenta. Glavni predpogoj za razvoj pleuritide te oblike je po Bevere-ju kroničen potek bolezni, tekom katerega se zdebeli plevra in izgubi vsled sklerose žil svojstvo propustnosti. Pomembno je, da se je Bevere-ju posrečilo izzvati na poizkusni živali, z vbrizganjem holesterinovega eksudata, vse pojave, ki so značilni za okužbo z Calmettejevim ultravirom. Tudi v našem primeru smo izvedli na morskem prašičku preiskavo naCalmettejevega bacila, ki pa je izpadla negativno.
Omenil sem le nekaj primerov holesterinove pleuritide, kolikor sem jih pač mogel zaslediti v meni dosegljivi literaturi. Zanimivo je pa, da v literaturi o tuberkulozi naletimo razmeroma redko na pleuritido te vrste, akoravno ustvarja prav ta bolezen s svojim kroničnim potekom vse predpogoje za njen razvoj. In prav radi tega je naš prvi primer tem zanimivejši. Pri sekundarno fibrozni tuberkulozi na isti strani se je pojavil holesterinov eksudat, dočim se je pozneje na drugi strani razvil običajni serofibrinozni, brez vsake primesi holesterinovih kristalov.
V tem primeru je zanimivo tudi dejstvo, da je bolnikov holesterinov eksudat po drugi punkciji popolnoma izginil. Drugi primer pa je zanimiv zaradi tega, ker je njegova pleuritis jako starega izvora in ni ta bolnik prišel v bolnico zaradi pljučnih težav, marveč radi herpesa zoster, kateri se je razvil na bolni strani v pasu med 5. in 6. levim rebrom.
Glede podrobnih vzrokov, kateri naj bi vplivali na pojav tako velikih množin holesterinovih kristalov na razmeroma tako majhnem prostoru, ne najdemo v literaturi bistvenejših navedb, kakor tudi ne podrobnih navodil za zdravljenje te zagonetne bolezni. Brugsch svari pred izpraznjenjem holesterinovega izločka, ker se ta hitro obnavlja. V našem I. primeru je pa punktiranje nasprotno odpravilo ta eksudat.
Nekaj vpogleda v pojav holesterinove pleuritide so dala zanimiva raziskavanja Bonnamour-a, Revol-a in Rouche-ja (1. 1928.), na podlagi katerih so avtorji prišli do zaključka, da vsebujejo pleuralni in abdominalni izločki vselej izvestno količino tekočega holesterina, katerega
procentualna koncentracija je pa vsikdar manjša kot v krvi. Na podlagi množine holesterina v eksudatu je možno, ne le staviti prognozo, marveč tudi diferencialno diagnozo: da li imamo opravka s pleuritido ali z ascitom na vnetni ali zastojni bazi. Pri vnetnem eksudatu govori količina holesterina 0.6 in več skupno s predčasno limfocitozo, že od početka obolenja, za pleuritido na tuberkulozni bazi, dočim govori množina holesterina pod 0.6 proti tej etiologiji. V izločkih, ki se pojavijo tekom umetnega pneumotoraksa, koleba krivulja holesterina in se premika paralelno s kliničnimi znaki. S poslabšanjem občega stanja stopa količina holesterina in se dviga njegova krivulja. Zniža se pa in se ustali na nizki točki, ako se zboljša obče zdravstveno stanje. Hidrotoraks in hidroperitonej vsebujeta le majhne količine holesterina, največ 0.2 do 0.3, v čemer se bistveno razlikujeta od eksuda-tivne pleuritide in od eksudativnega ascita, ki imata znatno večje količine holesterina.
Diferencialna diagnoza holesterinove pleuritide.
V obeh naših primerih spada eksudat vsled svoje barve med takozvane mlečne eksudate, od katerih poznamo 4 vrste, in sicer:
a)	Hilozni eksudat pri thorax chylosus,
b)	hilozni transudati,
c)	hiliformi in
č) pseudohilozni, odnosno nemastni izloček.
Etiologija posameznih eksudatov je različna.
To razpredelbo eksudatov, katera je nastala na podlagi praktičnih izkustev in iz praktičnih potreb, odklanja s kemijskega gledališča Gandin češ, da vsebujejo vsi izločki večje ali manjše količine maščob, ki so pravzaprav povzročitelji mlečnate barve in motnosti teh tekočin. Vendar so v stanu zakaliti tekočino maščobe le tedaj, ako so v njej fino razpršene, odnosno emulgirane. Po njegovih preiskavah dobi eksudat mlečnato barvo že, ako se mu doda razmeroma jako majhno količino razpršene maščobe (0,1-1,0). V koliko pripada ta lastnost v tem pogledu tudi drugim snovem, še ni popolnoma razjasnjeno. Gandin sam je mnenja, da so tega zmožne le maščobe.
a)	Thorax chylosus.
Pri tej bolezni se pojavi v prsni votlini običajna hilozna tekočina (mlečnik) z vsemi svojimi lastnostmi in snovmi. Mlečnik izvira ali iz glavnega voda (ductus chylosus) ali iz njegovih večjih vej, kar nastopi pri raztrganju, razparanju in naglodanju njihovih sten. Take poškodbe na limfnih kanalih se morejo pojaviti n. pr. po kompresiji toraksa, po kostolomu reber in po aroziji sten po malignih tumorjih ali ulceroznih procesih vnetnega značaja. V trebuhu se pojavijo taki izločki po retroperitonealnih in mezen-terialnih obolenjih, posebno tumorjih. Hilozno tekočino so opazovali tudi pri hilangiomib. Mlečnik izstopi pa lahko tudi, ako poči stena mezgovnih
kanalov, kar se lahko zgodi, ako se vsled zastoja vodi prekomerno razširijo in napnejo.
Pri tem obolenju more biti eksudat ali čist mlečnik brez vsake druge primesi, ali pa vsebuje prsna votlina poleg njega še pravi eksudat, na podlagi vnetja seroze.
Za mlečni eksudat tega izvora je značilno, da sta v njem izraženi dve plasti. Zgornja rumenkasta mrena sestoji iz maščobnih kapljic in je podobna smetani. Spodnja plast, ki je homogena in prosojna, se nikdar popolnoma ne razjasni, ker vsebuje najfinejše maščobne drobce z Brovmovimi molekularnimi gibi. Ti drobci so približno enake velikosti. Na dnu posode pa se zbere neznatna plast, ki sestoji iz celularnih elementov. Dolnjo plast moremo razjasniti, ako jo premešamo z etrom, ki raztaplja maščobne drobce.
b)	Hilozni transudat (mlečni procedek).
Tekočina te vrste se pojavi v prsni votlini, ako v njo proceja mlečnik skozi stene limfatičnih kanalov, predvsem skozi steno ductusa chylosus. Tak pojav nastopi po zastoju limfe in krvi pri srčnih boleznih, po trombozi ve-nae anonimae, po zamašenju ductusa thoracicus in njegovih vej, po karcinomu, po limfosarkomu etc. ter po kompresiji limfatičnih vodov vsled navedenih tumorjev ali vsled procesov, ki se širijo v njihovi bližini. Vendar mora biti pri naštetih etioloških momentih stena teh vodov okvarjena, kajti mlečnikov transudat se ne pojavi v prsni votlini, ako podvežemo zdrav ductus thoracicus.
Mlečni izloček se razlikuje od mlečnega transudata, kakor običajni transudat od krvnega seruma. Snovi, iz katerih sestoji, so iste, kakor v pravem mlečniku, vendar v razmeroma manjši količini, kar se nanaša zlasti na nekristaloidne snovi, kakor so beljakovine in maščobe. Iz tega razloga varira tudi debelina zgornje, smetanove plasti, katera lahko tudi manjka v tistih redkih primerih, ko vsebuje transudat le majhno količino maščob. Količina maščob v takih transudatih lahko koleba med 0,07 do 3,5 %. V spodnji plasti se nahajajo istotako maščobni drobci kakor pri pravem hiloznem eksudatu.
c)	Hiliformi izvleček.
Njegova barva ni čisto mlečno belkasta, marveč bolj rumenkasta. Tudi v njem se po daljšem mirovanju odločijo tri plasti. Na površini se izpini rumenkasto-bela plast, to je smetanova plast. Na dnu pa se zbere gošča, katere pa ni nikoli posebno dosti. Srednja plast sliči dolnji plasti pravega hiloznega eksudata, ki pa ni mlečnate, marveč bolj rumenkaste barve. Ta plast ne vsebuje emulgiranih maščob, ki so značilne za hilusov eksudat in transudat.
Zgornja smetanova mrena sestoji mikroskopski po največ iz majhnih maščobnih kapljic, ki so značilne za hilusovo smetanovo plast, dalje iz zamaščenih gnojnih celic in epitelij. Semtertja vsebuje ta plast tudi kristale maščobnih kislin.
HEPAMULT
Z ŽELODČNO SLUZNICO PREBAVLJENA JETRA MAKSIMALNEGA IN ROBORANTNEOA DELOVANJA Dnevna doza: 10 g granula — brez okusa po organu — odgovarja 250—300 g svežih jeter
NORMACOL
PRI ATONIČNI IN SPASTICNI OPSTIPACIJI, PREDVSEM ZA PREPRECENJE OPSTIPACIJE ZA ČASA BOLEZNI
REMEDIA
KEMIJSKA-FARMACEVTSKA PRODUKCIJA ZAGREB POŠTNI PREDAL 350
ZAGREB, TRG KRALJA PETRA 9
ENZVPAN
VSI FERMENTI, KI DELUJEJO V GASTROINTESTINALNEM TRAKTU IN ŽOLČ PRI
DISPEPSIJI, METEORIZMU, AFEK-CIJI ŽOLČNEGA MEHURJA, INSU-FICIENCI PANKREASA
ANALEPTIKUM
EKSPEKTORANS
CALCIO-CORAMIN
(Di-piridin- ß-karbonska kislina dietilamid-Kalciumrodanid)
„GIBA“
Tablete po 0,4 gr za oralno vporabo pri BRONHITIDAH	KATARIH VSLED STAZE
BRONHOPNEUMONIJAH	EMFIZEMIH
PLJUČNIH EDEMIH	PLJUČNIH ABSCESIH itd.
Cevke po 20 komadov ä 0,4 gr.
Ojačeni ekspektorativni učinek in stimulans krvotoka in dihanja
GESELLSCHAFT FÜR CHEMISCHE INDUSTRIE IH BASEL
ZASTOPNIK ZA JUGOSLAVIJO:
Mr. Ph. Kaiser Dragutin, Zagreb, Mažuranićev trg 4
Kraljevski dvorski dobavitelji
najmočnejše prirodne oglj.-kisle (CO,) kopelji v Jugoslaviji. Izredni uspehi pri zdravljenju bolezni srca, ledvic, želodca, jeter, protina, kamnov in notranjih žlez Sezona se prične s 1. majem
Radenske prirodne mineralne vode
Zdravilna,
Kraljeva,
6izela,
najjačje litijske vode v Jugoslaviji najjačje po ogljikovi kislini v Jugoslaviji edine vode s težkimi minerali v Jugoslaviji Gg. zdravniki imajo 50% popusta na stanovanju, kopelji brezplačno. Mineralna voda ad usum proprium vedno gratisl Prospekti, brošure gratisl
ROBOR M. i K.
(i.iiiiiniüiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiKfiiniiiTiüiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinininiiiütir ' za ojačenje živčne in telesne moči. Jako posrečena kombinacija glicerofosfafa, arsena, mangana, oreha Kola in strihninovega oreha. Orig. steki. 130 gr. Sirup prijetnega okusa.
SKALIN M. i K.
im ii iiiiiii m im iiiiiiiiiiiiii^ n m nuniiii im n iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiii j:
dihalnih organov. Orig. ste
REAL M. i K.
lllillllllllllllllllTrailltlllllJiailllllllllllllllJIllllllllIlllllllllllllllHIIIIIIIIIIHIHll
organov. Orig. zavitki: skal
CAMPHOSOL M. i K. injekcije
proti kašlju in prsnim boleznim. Sigurno
■.. . . . . .	. . 11111111,1111.11.. in zanesljivo zdravilo za vsa obolenja
dihalnih organov. Orig. steklenica 140 gr. Sirup prijetnega okusa.
pilule - Kombinirani rastlinski in organski
........ii...im i i ii m i'm.i..	m laksans. Dovršeni regulator prebavnih
organov. Orig. zavitki: škatlja z 25 pilulami.
.....................i...m........im....mini......i" i nini;i "i i 10°/o - vodena raztopina sulfo-
niranega preparata japonske kafre. — Subkutano, intravenozno in intramuskularno. .V ampulah po 1,1; 2,2; 5 in 10 ccm.
CAMPHOSOL M. i K. draže suitam Prepa-
iiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimijiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiimiimiiiiii rat naravne japonske kafre v subst. Orig. zavitki: škatlja z 20 dražejami a 0.10.
HIDROGEN M. i K. tablete Hydrogeniiim hyper-
iii[i|iiiiiii(iiii]iiiiiiuiiiii)iitiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiHiii1uii,(,t,il,„ni,li,i„nriIi!„i,i„1ili,l :i iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinn oxidatum v močnem stanju vsebuje 35% H2 0,. Pakirano v cevkah po 10 in 20 tablet a 1 gr.
Kemijsko-farmacevtski laboratorij __________MISKOVIĆ in KOMP. Beograd, Sarajevska 84.
Hiliformi eksudati in hilozni transudati se razlikujejo od pravega hiloznega eksudata ne le po debelini zgornje smetanove plasti, marveč tudi po barvi in po količini sladkorja, kateri je redna sestavina hiloznega eksudata, dočim ga v ostalih dveh tekočinah najdemo le v neznatnih količinah. Hilozni eksudat ima barvo mleka in je gost, medtem ko je barva hiliformega eksudata in hiloznega transudata bolj podobna vodi, katero dobimo po umivanju posode, ki je vsebovala mleko.
Po Senator-ju izvira maščoba hiliformega izločka iz krvi, kar pa je le tedaj mogoče, kadar vsebuje kri velike množine lipoidov. Večina klini-čarjev se pridružuje nazoru Q_uincke-ja in Mussi-ja, da namreč izvirajo maščobe teh izločkov iz zamaščenih in razpadlih celic. Iz tega razloga nazivaj o mnogi hiliformi eksudat tudi „hydrops adiposus“. Betulleje pa mnenja, da so podlaga maščobam tega izločka fibrin in raztopljene beljakovine.
Proti Qu i n c k e-j e vi in Mussi-jevi domnevi govori v prvi vrsti dejstvo, da vsebujejo mnogokrat razni pleuralni izločki nebroj zamaščenih in degeneriranih celic ter maščobnih kapljic, pa vendar niso mlečnate barve. Zaradi tega ni izključeno, da igra pri nastanku hiliformega izločka vendar le transudacija hilozne tekočine vlogo, katera pa danes še ni pojasnjena.
Hiliformi izloček opažamo pri karcinomatoznih in pri tuberkuloznih procesih na pleuri, kar prihaja v poštev za diferencialno diagnozo. V svrho točnejšega spoznavanja pa moremo pritegniti tudi poskus, da hranimo bolnika več dni z velikimi množinami telesu tujih maščob, kakor n. pr. z olivnim oljem. Pri hiliformem izločku se v tekočini ne pojavi tuja maščoba, pač pa pri hiloznem izločku in pri transudatu mlečnika. Moram pa opozoriti, da negativni rezultat še ne govori proti hiloznemu izvoru tekočine in je radi tega treba poskus večkrat ponoviti.
č) Pseudohilozni nemaščobni izloček.
Mlečnata barva prsnih punktatov izvira lahko tudi od primesi raznih snovi, v prvi vrsti od lecitina, holesterina, globulinov, lecitinovih globulinov, nukleoalbuminov, mukoidov ter od fino razpršenih beljakovinestih snovi še neznane narave itd. Pri presoji izločkov te vrste moramo vendar upoštevati, da se nahajajo te snovi tudi v drugih izločkih, ne da bi bili zaradi tega motni in kalni, odnosno mlečnate barve. Popolnoma je še nejasno, kakšna vloga pripada pri nastanku mlečnih eksudatov zgoraj navedenim snovem.
Izločki te vrste se pojavijo pri tuberkuloznih procesih in pri raznih tumorjih, ponajveč malignih. Semtertja jih srečamo tudi pri jetrni cirozi in pri kronični nefritidi. V prvem primeru more biti tekočina kalna, umazano rjavkaste barve, kar je v zvezi s primesjo žolčnih sestavin.
K tej vrsti pleuralnih izločkov spadata tudi izločka obeh naših primerov, ko je bila mlečnata barva obeh eksudatov povzročena od nebroj ho-lesterinovih kristalov. Po sedimentaciji je ostala nad njimi čista, popolnoma
prozorna plast, brez smetanove mrene, Na kakšen način je prišlo pri naših primerih do holesterinove pleuritide, ostane nejasno. Istotako je neznano, zakaj se je razvil v prvem primeru v desni prsni votlini pravi holesterinov eksudat, v levi pa običajni serofibrinozni. Iz tega lahko sklepamo, da se holesterinovi kristali razvijajo na mestu eksudata, kakor to domneva tudi Bevere.
Ed. Schott v Solingen je mnenja, da se tvori holesterin pri patološkem razpadanju celic ter obleži dolgo časa na mestu, kjer se je tvoril. Zaradi tega ga najdemo kot odpadlino (Schlackenstoff) v starajočem se ter že patološko izpremenjem tkivu. V našem primeru bi bilo tako tkivo bolna pleura, odnosno pljuča.
Zusammenfassung:
Die Verfasser beobachteten 2 Fälle von typischer Cholesterin-Pleuritis. Der eine Fall betrifft einen 58 jähr. Arbeiter, der vor 14 Jahren eine linksseitige Pleuritis mit Exsudat überstand. 1936. suchte er Spitalspflege wegen eines linksseitigen Herpes zoster in der Höhe der linken V. und VI. Rippe auf. Bei der Untersuchung wird ein linksseitiges, altes Pleuraexsudat entdeckt, dass eine Unmasse von Cholesterin-Krystallen enthielt. Der 2-te Fall aber betrifft einen 46 jähr. Tischlergehilfen, der im Jahre 1933. wegen Tbc dextra mit Pneumo behadelt wurde. Die Behandlung musste jedoch wegen Auftreten einer Pleuritis exudativa dextra unterbrochen werden. Im Herbste 1935. neuerdings Pneumothorax, doch wegen neu aufschiessender Tbc auf der linken Seite. Die Punktion des noch bestehenden rechtseitigen Pleuraexsudates ergab typische Cholesterin-Pleuritis. Links aber, auf der Seite des zweiten Pneumo, entwickelte sich auch ein Exsudat, doch von gewöhnlicher exsudativ-fibrinöser Natur.
In beiden Fällen enthielt das Pleuraexsudat eine Unmenge von typischen Cholesterin-Krystallen und fast keine zellulären Elemente. Im 2-ten Falle enthielt das Exsudat nicht nur krystallinisches, sondern auch gelostes Cholesterin.
Auf Grund der Beobachtung des 2-ten Falles kann man mit voller Sicherheit schliessen, dass das Cholesterin an Ort und Stelle der erkrankten Pleura ausgeschieden wird. In diesem Falle verschwand eigentümlicherweise das Cholesterin-Exsudat nach der 2-ten Punktion. Die bei ihm mit dem Cholesterin-Exsudat ausgeführter Versuch am Meerschweinchen auf Anwesenheit des Calmetteschen Ultrawirus fiel negativ aus.
Dr. ČIČIN - MARIBOR
Etiologija tuberkuloze
Raspravljati o etiologiji tuberkuloze poslije više pola stoljeća od Ko-chovog otkrića bakcila ove bolesti izgleda nepotrebno. Ipak se posljednjih godina pod utiskom novih otkrića povela i obnovila stara polemika izmedju pristaša nasljednosti i infekcioznosti ove bolesti. Navesti ću te nove činjenice, koje su taj sukob izazvale, glavne argumente obih struja držeći se novijih, naročito francuskih publikacija te pokušati da povučem zaključak.
Do 1882. godine je tuberkuloza smatrana općenito nasljednom bolešću obzirom na poznatu činjenicu, da se u nekim obiteljima s koljena na koljeno ova bolest javlja u nekoj njenoj manifestaciji. Koch-ovo ot-
kriče, koje je potvrdilo dotad skoro usamljeno mišljenje francuskog vojnog lekara Villemin-a o virusu tuberkuloze, je, u vezi sa sjajnim razvojem bakteriologije krajem prošlog stoljeća i bakteriološkim razjašnjenjem pato-genije skoro svih tada poznatih zaraza, potpuno bacilo u zaborav pitanje nasljednosti tuberkuloze odnosno činjenica t. zv. obiteljske tuberkuloze je otada tumačena isključivo postnatalnom infekcijom. Reakcija protiv teorije nasljednosti je bila jaka — pošlo se iz jednog ekstrema u drugi. Posljednjih godina se sve veća pažnja obraća i konstitucijonalnoj — nasljednoj komponenti ove bolesti u vezi sa općenitim vraćenjem vrijednosti t. zv. konstitucije u medicini a naročito pod uplivom dvoju novih otkrića.
To je otkriće transplacentarne infekcije ploda tuberkulozom kao i ono ultravirusa tuberkuloze.
Danes je transplacentarni prelaz bakcila tuberkuloze i njegova posljedica — kongenitalna bakcilarna tuberkuloza neoboriva činjenica, iako nije u celokupnoj svjetskoj literaturi svega sigurno dokazano mnogo više od stotinu slučajeva. Protumačen je i razjašnjen sam mehanizam te transplacentarne infekcije i dokazana je bakcilemija, u koju se ranije sumnjalo a bez koje se transplacentarna infekcija nemože protumačiti. Protumačen je prelaz kroz placentu: prelaz je moguć i kroz potpuno intaktnu placetu naročito na kraju nošenja i kad dijele majčin i dječji krvotok dva tanka permeabilna ektodermalna listića a naročito će to biti moguće kod kongestija i intoksikacija bolesne majke. Ali su nadjene i specifične promene na placenti, iako su te većinom histološke, mikroskopske a rijetko masivne i čvoraste. Interesantno je mišljenje nekih njemačkih autora, po kojima je sam porod uzrok zaraze, jer bi uslijed poradjajnih kontrakcija uterusa tuberkulozna žarišta u placenti rupturirala i prešla u amnionsku tekućinu te bi se dijete guianjem te vode inficiralo ili bi se ozlijedili krvni sudovi u placenti te bi bakcili prešli u dječji krvotok. Mogućnost prelaza bakcila je poznata iz veterinarske i iz humane medicine. Konsiatovana je sigurno makro - i mikroskopski tuberkuloza kod mrtvih fetusa i kod djece, koja su umrla odmah po porodu i to raznih forma a naročito je interesantna činjenica he-patalne tuberkuloze, gdje su najveće promjene opažene na jetri i na žlijezdama hilusa jetre, koja u intrauterinoj cirkulaciji djeteta dobija krv kroz umbilikalnu venu.
Medjutim, kako smo prije napomenuli, transplacentarna bakcilarna infekcija je ipak iznimna — barem nije poznato mnogo takovih slučajeva te za općenito riješenje pitanja hereditarnosti tuberkuloze ne igra veliku ulogu.
Ali jeli Koch-ov bakcil jedina forma tuberkuloznog virusa?
Iz mnogobrojnih radova posljednjih godina znamo, da je virus tuberkuloze polimorfan i da ima razna svojstva — da ima pored klasičnog Kochovog acidorezistentnog bakcila i granula, koja kao ni bakcili nijesu uvijek acidorezistentni, čak da može biti nevidljiv t. j. ultravirus. Isto tako znamo, da pored klasične slike eksperimentalne tuberkuloze na životinjama sa specifičnim velikocelularnim infiltratom na mjestu same inokulacije i sa isto
takovim otokom regijonalnih žlijezda sa kašnjom generalizacijom i kazeifi-kacijom limfoglandularnog aparata sa brojnim bakcilarnim nalazom i smrću poslije šest nedjelja, možemo, i to baš ultravirusom tuberkuloze, izazvati sasvim drugačiju bitno različitu sliku eksperimentalne tuberkuloze: prostu hipertrofiju limfatičnih žlijezda bez lokalne reakcije na mjestu inokulacije hiperemiju, kapilarne hemoragije nutarnjih organa sa vrlo malim brojem bakcila raznih gore nabrojenih oblika i osobina sa kroničnom i ipak smrtonosnom kaheksijom,
jeli transplacentarna infekcija ultravirusom moguće češća i važnija po riješenje problema etiologije?
Već 1925. godine je sigurno dokazana transplacentarna infekcija sa fillrabilnim elementima tuberkuloznog virusa i eksperimentalno kod životinja i kod čovjeka,, čak je taj prelaz za razliku od gore navedenog bakcilarnog vrlo čest, šta više, po nekim autorima, konstantan te je danas i ultravi-rusemija, bez koje je ovakovu infekciju nemoguće zamisliti, nepobitna činjenica.
Prema tome bi hereditarnost tuberkuloze infekcijom za vrijeme gra-viditeta bila dokazana, ali da vidimo efekt te transplacentarne ultravirusne infekcije.
Efekt eksperimentalne transplacentarne infekcije na životinjama je različit, što je vjerovatno ovisno o kvantitetu virusa, o njegovoj razlici u pato-genoj moći i o individualno različitoj otpornosti životinja: jedan dio fetusa i životinja ostaje bar na izgled zdrav; druge životinje uginu odmah po porodu; treće žive par dana i tjedana pa uginu. Kod autopsija posljednjih dvaju grupa životinja nikada ne nadjemo sliku t. zv. klasične eksperimentalne tuberkuloze tipa Villemin već gore spomenuto neznatno povećanje limfnih žlijezda, hiperemiju raznih unutarnjih organa sa malim brojem bakcila a katkad i bez njih — slika tipa Fontes ili Calmette-Valtis.
Pa i kod čovjeka, i ako je ultravirusemija konstantna i već u početnim mjesecima graviditeta kod tuberkulozne majke prisutna, ipak, sigurno iz istih gore navedenih razloga kao kod životinja, imamo različite efekte. Relativno velik broj ljudskih fetusa ne pokazuje tragova infekcije, jer broj mrtvo-rodjene djece i mortalitet u prva dva mjeseca života ne prelazi 20%. Kod ovog postotka vidimo opet samo znakove hipotrofije, progresivnog gubitka na težini i smrtonosnu kaheksiju, tako da, kad nebi našli, a i to nije konstantno, bakcile u žlijezdama pri autopsiji, bili bi u neprilici prije ovog saznanja o transplacentarnoj ultravirusnoj infekciji da utvrdimo uzrok smrti.
Medjutim nije problem u ovom postotku, koji ipak znatno prelazi normalni procenat mortaliteta u toj dobi, nego u tom kakva će biti budućnost ostale djece, koja ne pokazuje nikakove tragove infekcije odnosno onekoja iza prolazne hipotrofije različito duge opet postane na izgled zdrava. Jeli nestaju ultravirusi u organizmu ili ostaju, jesu li patogeni i kako dugo, jesu li neko vrijeme možda samo latentni pa se prilikom anergije organizma iz bilo kog razloga aktiviraju, mutiraju u bakcilarnu formu, u Kochov
bakcil i uzrokuju pravu klasičnu tuberkulozu raznih organa, dali se ponovno mutiraju nazad u ultravirus? Pa iako ultravirusi nestaju, a to nije bar ne u svakom slučaju vjerovatno, iz organizma djeteta dali ostaje njihovo prisustvo u organizmu u dobi najvećeg razvoja bez tragova, imaju li oni ipak upliva na dalnji razvoj djeteta, nije li dijete i iza nestanka virusa iz organizma ostalo slabo i naslijedilo na taj indirektan način preko ultravirusa „teren“ za kašnju egzogenu infekciju, kako će se takvo dijete sa nasli-jedjenim terenom za tuberkulozu ponašati prema toj kasnijoj egzogenoj infekciji — posjeduje li možda obratno neku vrst heredoimuniteta ? To su sve važna pitanja i o njihovom će riješenju, a na to nam današnja medicina još nemože odgovoriti, ovisiti dali će ovo otkriće ultravirusa i trans-placentarne infekcije njim doprinjeti da u etiologiji i patogenezi tuberkuloze priznamo i neku hereditarnu komponentu bilo virusnu bilo terensku.
Ali ima i ekstremnijih mišljenja, koja u biološkom pojmu terena i konstitucije ne vide samo važnu komponentu u patogenezi tuberkuloze, nego uopće niječu onu drugu po dosadašnjem shvaćanju jedinu — egzogenu postnatalnu zarazu. To je doduše samo skoro usamljen glas od strane francuskog poznatog biologa Auguste Lumi ère-a. Za pročišćenje pojmova neće biti na odmet da ukratko navedem njegove glavne argumente. Lumière tvrdi, da nema infekcije ftiziologa ni osoblja zaposlenog oko liječenja tuberkulotičara, da nema infekcija u braku tuberkuloznih sa zdravim osoboma odnosno da su ove infekcije tako malobrojne i neznatne, da se nikako ne slažu s pojmom zaraze te on misli, da postoji imunitet od najranije mladosti, prvih mjeseci života kod svih individua, gdje je tuberkuli-zacija jako raširena a to mu dokazuje i činjenica da kod uboda ili masivnih infekcija liječnika prigodom sekcija tuberkuloznih rijetko nastaju generalizacije tuberkuloze. Osim ovih direktnih argumenata Lumière nabraja i niz interesantnih indirektnih. Po njegovem shvaćanju se pojam konta-gioziteta tuberkuloze kod odraslih nemože dovesti nikako u sklad s činjenicom da raširenost tuberkuloze u svijetu u glavnom oslaje jednaka i to u vremenu i u prostoru bez znatnih promjena, — što nema ni kod jedne zaraze — a tuberkulotičari, koji su uz to kronični bolesnici za razliku od ostalih akutnih kratkotrajnih infekcija, su u stalnom doticaju sa zdravim ljudima; to bi značilo da svaki tuberkulotičar za cijelog svog vijeka uspije da inficira jedva jednog zdravog čovjeka. Familijarna tuberkuloza a osobito tuberkuloza potomaka ljudi sa takovom vrsti tuberkuloze, kod koje nema sijanja bakcila ili koji su tu bolest odavna preležali čak prije nego su dobili potomstvo, kao i nikakav uspjeh profilakse u takovim familijama govori, po Lumière-u, protiv kontagioziteta kod odraslih pa on čak tvrdi da potomci roditelja, koji u obitelji nemaju tuberkuloze, nemogu biti zaraženi. Stvarnu zaraznost priznaje Lumière tuberkuloznom bakcilu samo kod dojenčadi i kod rasa, koje još nisu došle u kontakt s tuberkulozom i baš u bitno različitoj kliničkoj slici tuberkuloze dojenčadi i odraslih i njihovoj različitoj prognozi vidi Lumière potvrdu njegovog mišljenja, da kod
odraslog tuberkulozni bakcil nije zarazan. Isto to zaključuje i iz činjenice, da je nemoguće eksperimentalno izazvati inokulacijom Koch ovo g bakcila životinji kod ove tuberkulozu tipa odraslih već jedino infantilni tip tuberkuloze, koji je, piše Lumière, i jedina tuberkulozna zarazna bolest, dok je tuberkuloza odraslih moguća samo, ako su ovi još prije poroda bili inficirani ili sa ultravirusom.
Poslije opisa ovih novih pokusa, činjenica i zaključaka, koje povlače njihovi autori, da vidimo kako na ovo reagiraju ostali ftiziolozi, koji su u velikoj večini i koji i dalje vide u postnatalnom prenosu bakcila tuberkuloze jedini način zaraze, ali sve više uzimaju u obzir i uvijete za pojavu tuberkuloze te priznaju da je glavna i najčešća infekcija samo u djetinstvu, dok je tuberkuloza odraslih vrlo rijetko poslijedica reinfekcije već da je najčešće samo aktiviranje tuberkuloze preboljene još u dječjoj dobi.
Što se tiče naslijednosti tuberkuloznog virusa transplancentarnom infekcijom ona je ili infekcija Koch-ovim bakcilom ili ultravirusom.
Prvospomenuta infekcija je, kako smo već naveli, vrlo rijetka. Ako isključimo Baumgartner-ovu t. zv. latentnu ili okultnu naslijednost, po kome bi se bakcili prešavši placentu smijestili u organima uz minimalnu reakciju ovih a iz tih bi se okultnih, latentnih žarišta kasnije razvila manifestna tuberkuloza odraslih — kao nedokazanu tvrdnju i protiv koje govori naročito pomanjkanje alergije na fuberkulin kod takove djece u prvim sedmicama i mjesecima života — ostaju nam samo vrlo rijetki, možemo kazati iznimni slučajevi tuberkuloze fetusa ili novorodjenčeta, koja se manifestira abortusom, smrću fetusa u uterusu, rapidnom smrtonosnom tuberkulozom novorodjenčeta u prvim mjesecima života većinom pluća ili mili-arnom ali i kostiju, zglobova, seroznih opna i t. d., koja je popraćena alergijom na tuberkulin.
Hereditet ultravirusa je naprotiv vrlo čest, možemo kazati konstantan kao poslijedica dokazane ultravirusemije kod tuberkuloze evolutivne ali intermitentno i kod latentne. Ali sam autor, koji je prvi konstatovao transplacentarni prelaz ultravirusa kod čovjeka, Dufourt, ne pridaje ovom hereditelu, poslije opažanja njegovih i drugih na djeci tuberkuloznih majka, veliku važnost, jer večina novorodjenčadi i njihovo daljnje napredovanje ne pokazuje nikakovu razliku prema djeci rodjenoj od zdrave majke. Po-slijedice herediteta ultravirusa se kod preostalih jedva pokazuju, jer je broj abortusa, intrauterine smrti fetusa i mrtvorodjenčadi na gornjoj granici normale ili ju u poslijednjem slučaju neznatno prelazi. Kod živorodjene djece opaža se nešto oslabljen vitalitet a naročito zaostajanje u težini, u ovisnosti o težini majčine tuberkuloze pa su te hipotrofije možda poslijedice majčine bolesti u graviditetu, kao što se slične poslijedice opažaju i kod djece rodjene od majka, koje su bolovale od drugih bolesti u graviditetu. Nešto je povečan mortalitet u prva tri mjeseca života, bilo od intermitentnih infekcija bilo od te progesivne kaheksije, koja izgleda da je ipak specifična poslijedica herediteta ultravirusa. Ali se to u velikoj večini slučajeva kasnije
kompenzira tako da i ta djeca dostignu u težini normalnu djecu, ne reagiraju kao ni ova na tuberkulin te ako ih zaštitimo od egzogene infekcije neće ni postati tuberkulozna, čak ima autora, koji tvrde da infekcija ultra-virusom stvara kao neki imunitet prema kasnijoj egzogenoj infekciji Ko-ch-ovim bakcilom i dovode s tim u vezu i činjenicu, da su milijarne tuberkuloze i tuberkulozni meningitisi rijedji u tuberkuloznom milieu a skrofu-loza češća. Sve to govori zato da hereditirani ultravirus ili nestaje iz djeteta iza nekog vremena ili da bakcili, koji su nastali iz njih, nemaju velik vita-litet ni virulenciju a da mutacija u virulentan Koch-ov bakcil po svoj prilici nikad i ne nastaje.
Dakle hereditet bilo Koch-ovog bakcila bilo ultravirusa ne igra prak-tično nikakvu ili vrlo malu ulogu u etiologiji tuberkuloze. Kako je heredi-tetom terena? Toj vrsti herediteta, predispoziciji, konstituciji ili kako su sve razni autori nazvali tu zamišljenu naklonost dece tuberkuloznih roditelja za tuberkulozu je priznavana oduvijek pored Koch-ovog bakcila neka iako po raznim autorima razno velika uloga u etiologiji tuberkuloze. Dali je otkriće transplacentarne infekcije virusom tuberkuloze doprinjelo nešto tome da se tom zamišljenom hereditarnom faktoru dade neka stvarna podlaga? Ta hereditarna predispozicija ostaj kao i dosada, na temelju daljnjeg opažanja djece iz tuberkuloznog milieua, koja su na vrijeme istrgnuta iz njeg te koja se pod tim ulovom dalje razvijaju kao i normalna djeca — jedna neosnovana hipoteza kao i hipoteza o heredodistrofijama, koja isto nisu procentualno češća nego kod zdrave majke. Ali i obratno mišljenje o nekom imunitetu preko ultravirusa ili antitijela majčinih u djetetovom organizmu uzevši u obzir njihovo kod prvih vjerovatno a kod poslijednih sigurno kratko zadržavanje u organizmu nema stvarne podlage tako da danas možemo kazati da dijete rodjeno od tuberkulozne majke ne naslije-djuje teren, koji bi predisponirao niti koji bi bio refrakteran kasnijoj in-infekciji tuberkulozom. Dakle hereditet u tuberkulozi ima neku ulogu, ali jako malenu i neznatnu i to jedino u obliku herediteta bakcila odnosno ultravirusa po mišljenju većine ftiziologa.
Da povučemo neki zaključak u koliko to dopuštaju mnogobrojna istraživanja, koja su još u toku.
Izgleda da je čvor nesporazuma medju oba tabora u tome, da se miješa u ispitivanju etiologije ove bolesti sama infekcija i morbiditet. Infekcija organizma je, osim spomenutih vrlo rijetkih slučajeva, uvijek posli-jedica postnatalne zaraze, ali za pojavu same bolesti je uz kontagium, zarazu potreban čitav niz sekundarnih uslova, koji će olakšati ili možda i omogućiti razvoj bolesti, bilo kod same infekcije bilo kasnije, kad će dotad latentnu tuberkulozu probuditi. Ti su sekundarni, ali ipak vrlo važni uslovi u terenu na kom se razvija tuberkuloza i to u samom inficiranom organizmu — terenu u užem smislu — i u socijalnom terenu, kod ove socijalne bolesti par excellence. Ne upuštajući se u važnost terena u širem smislu socijalnih momenata, u čiju važnost danas niiko ni ne sumnja,
moramo da damo šire značenje, nego se obično daje, u samom organizmu njegovoj različitoj otpornosti odnosno prijemljivosti — alergiji i anergiji — kojih ima bezbroj varijacija, kao što ima i bezbroj varijacija u glavnom faktoru, virusu i u pogledu kvantiteta i kvaliteta — njegovim humoralnim svojstvima, koja će naročito ovisiti o tom, dali je organizam prvi put došao u kontakt s virusom ili je reinficiran i koji će nam jedini razjasniti poznatu, ali bez ovog saznanja nerastumačivu polimorfnost anatomsku i kliničku ove bolesti. Dali su ta humoralna svojstva organizma samo stečena ili i naslijedjena, bilo na koji nećin, eto u tome se još mišljenja razilaze i na to će buduća istraživanja morati da nam odgovore pa da nam bude jasna etiologija tuberkuloze.
Literatura :
Arloing F. et Dufourt A. — Le rôle de l’ultravirus tuberculeux en pathologie humaine, 1935.
Lumière Auguste. — Tuberculose, contagion, hérédité, 1931.
Sergent Emile. Quelques reflexions sur le Rôle de la Contagion et de l’Hérédité dans la Tuberculisation. — (Zdrarniški Vestnik 1935 br. 12).
Val lis Jean. Le virus tuberculeuz, 1933.
Le monde médical Nro. 865 1—15. VL 1935. (Numéro spécial consacré a la tuberculose-contagion, hérédité, terrain et prophylaxie-sa radovima A. Lumière-a, J. Bezan-çon-a, E. Sergent-a, H, Durand-a. A. Dufourt-a, R. Debré-a i M. Lelong-a).
Zusammenfassung :
Dr. Čičin : lieber die Aetiologie der Tuberkulose. A. berichtet über den heutigen Stand dieser Frage, wobei er sich vor allem an die Untersuchung französischer Forscher über das Tuberkulosevirus hält. Dabei will A. die Untersuchung über die transplazentare Infektion und deren Wichtigkeit für die Lösung der Frage der Tuberkulosevererbung besonders unterstrichen wissen. A. führt kurz die Argumente des Biologen Lumière an, die dieser gegen den Begriff der Ansteckungstähigkeit des Tuberkulosevirus ins Feld führt. Darauf citiert A. die Arbeiten der Kontagionisten, die unter den Phthiseologen in der Mehrheit sind und die die transplacentare Infektion für völlig unwichtig hallen. Dann werden die bisher noch ungelösten Probleme angeführt, von deren Lösung unser endgültiges Urteil über die Bedeutung der Heredität der Tuberkulose abhängt. A. kommt, in der Hauptsache Sergent folgend, zu dem vorläufigen Schluss, dass uns die Berücksichtigung der humoralen, allergischen Eigenschaften des Organismus im Kampfe mit dem Erreger eine vorläufige, beide Lager zufriedenstellende Lösung der Frage ermöglicht.
Dr. RUDOLF CELEDA - Djakovo
Prilog imunobiološkom problemu skrofuloze
Skrofulozna upala, koja se lokalizira na očima, je vrlo česta afekcija kod djece. A radi event. posljedica, koje ostavlja i od osobite je važnosti. Sama pojava skrofuloze po Escherich-u je limfatizam, a po Moro-u limfatično-eksudativna diateza, a na bazi ovih konstitucionalnih osobina razvije se pod utjecajem tuberkulovih bacila skrofuloza. Ili kako je Rietche
upotrebio modemu Ranke-ovu nauku: Postanak skrofuloze vezan je na tuberkulozu II. stadija, i na osobitu osjetljivost organizma u tom stadiju, prema tuberkulotoksičkim tvarima. Ako sada dodje do još nekih noksa i sekundarnih infekcija, imamo razvijenu sliku skrofuloze. Za ovo svoje nazi-ranje navadja Ri e teh el i plauzibilne činjenice. Skrofuloza je rijetka pojava kod dobro stojeće klase i ako u toj ima dosta eksudativne djece. Ekcem kao manifestacija eksudativne dieteze je pojava česta kod dojenčeta, no baš u tom vremenu nema skrofuloze. Infekcija sa tuberkulovim bacilima kod eksudativno stigmatiziranog dojenčeta, ne dovadja do skrofuloze. Prema tomu je za postanak skrofuloze i njenih manifestacija bitna infekcija sa tuberkulovim bacilima, i da prema tomu mora biti i reakcija sa tuberkuli-nom pozitivna. Kako to pitanje, L j. reakcija sa tuberkulinom igra najvažniju ulogu u razmatranju problema skrofuloze, spomenuti ćemo neke činjenice i teorije o reakciji. Biološke osobine tuberkulina su poznate, kako veli Orel, no kako dolazi do djelovanja tuberkulina ne znamo. Keller i Moro ističu, da je tuberkulinska reakcija vrlo kompleksan fenomen, čiji mehanizam i značenje još nije jasno. Hamburger govoreči o farmakologiji tuberkulina navadja, da je sasvim osobita ta farmakologija tuberkulina i da se ovdje nemogu upotrebiti obični zakoni, koji vrede za druga farmaka. Poznato je tumačenje Pirquet*a da tuberkulin kao antigen zajedno u antitjelesima, koja postoje u inficiranom organizmu, daje apotoksin t. j. otrovan produkt, koji daje manifestne znakove reakcije. Drugi avtorji kao Bauer govore o osobitoj formi anafilaksije, istotako i Krehl. Bessau smatra osjetljivost na tuberkulin djelovanjem živih stanica tuberkulocita, koji se stvaraju iza infekcije. No samo tuberkulozni organizam reagira, ne-inficiran ne daje reakcije. Značajno je, da je uspjelo uzrokovati reakcije kod tuberkuloznog organizma i sa nespecifičnim tjelesima, t. j. da se sa nespesifičnim tjelesima mogu i t. zv. opće i t. zv. žarišne reakcije uzrokovati, a i lokalne isto tako.
No opaženo je obratno. Keller i Moro našli su, da mogu pozitivnu intrakutanu reakciju dobiti kod ljudi vakciniranih limfom i liječenih difteri serumom. A kod pokusa na životinji može se takodjer sa nespecifičnim sredstvima uzrokovati osjetljivost na tuberkulin. No i prema godišnjem dobu je ta reakcija različita, opažene su naročito jake reakcije u proljeće (Ossoinig); za ekcem je našao Moro, za fliktene Orel, da su ta oboljenja u proljeću češča, mi smo u proljeće uvijek imali više ekcematoznih obolenja očiju. Kako smo u proljeće pravili i tuberkulin probe, obično za sve škole u isto vrijeme, doveli smo ta obolenja u vezu sa tom reakcijom, no i ako nismo pravili tuberkulin probe, opet je broj ekcematoza bio u proljeće veči. Biološke manifestacije vezane na stanovitu godišnju dob tumače se tako, da djelovanje tuberkulina ide preko vegetativnih centera.
Tuberkuloza, kako veli Much, je u najužoj vezi sa fliktenama. U samim fliktenama nisu nadjeni nikada bacili tuberkuloze. Izuzev Stargarda koji je našao Muchova granula, Landenberger je medjutim mišlenja, da nema
u sekretu konjuktivalnom dosta tuberkulotoksina, da uzrokuje autotuberku-linsku reakciju na vežnjači t. j. stvaranje fliktena. Injekcijom bacila kod pokusnih životinja uspjelo je stvoriti fliktene. Tumačiti se pokušalo i na taj način stvaranje fliktena, da se, kako francuska škola čini, uzima obzir invizibli virus. Bauer, Hamburger i drugi autori naglašavaju, da tuberkulin, kako je poznato, primarno ne senzibilizira. Tim je značajniji pokus Rosen-hauch-a, koji je mjesto tuberkulozne životinje uzeo tuberkulinizirane, t. j. štrcane subkutano sa tuberkulinom, kad im je kulturu stafilokoka ili toksina doveo u konjuktivalni prostor, uzrokovao je tipične fliktene. Dali onda može biti da i tuberkulin senzibilizira i bez infekcije? Kod naših proba sa dermo-tubinom, pravili smo ih svake godine i kod djece, koja nisu dala pozitivan rezultat probe, našli smo slabe reakcije, li istim prilikama su živjela djeca kao i prije. Učiteljica zdrava, u školi nitko bolestan, a i kućne prilike isto kao i prije. Reakcije su bile pravljene na istom mjestu na prsima i po Widowitz-ovom načinu eterom koža oprana i trljan tuberkulin u kožu do eritema. Mimogred bi spomenuo, ako je uzrokovan eritem neposredno prije reakcije sa kremenovem svetlom dobivamo slabije reakcije na tuberkulin, (nalazi Moro-a i Keller-a) dok se intenzitet reakcije pojačava iza opčeg obasjavanja sa kremenovom svetlom, odnosno u bregovima. Poznata je činjenica, da jakost reakcije nije uvijek jednaka, nekada dolazi i do anergije. Na primjer najpoznatije su infekciozne bolesti: Morbilli, Pertussis, Grippa, Pneumonia, Meningitis tbc. i Kachexia. No kod meningitisa je Eckstein našao fliktene, i on misli, da se anergija nalazi samo u pojedinim slučajevima kod meningitisa. Za morbile je interesantan nalaz Pirquet-a i nalazi Goebel-a i Herbit-a. Pirquet je našao, da su iza pojave egzantema četvrti dan bolesnici anergični, a osmi dan se reakcija vrača. Goebel i Herbst tumače anergiju kod morbila na način, da je anergija posljedica, kao kod svih općih ili žarišnih tuberkuloznih reakcija, ili kod davanja velikih doza tuberkulina i onima koji već reagiraju na male doze tuberkulina. Za vrijeme prodroma obnove se na starim mjestima tu-berkulinskih proba stanovite pojave. Uzimaju dakle, da dolazi za vrijeme prodroma do žarišnih reakcija, a posljedica tih reakcija je anergija. Ona može potrajati pet dana prije i četrnajst dana posle egzantema. Za to shvaćanje govori i pojavljivanje fliktena. Opazili smo kod dva slučaja morbila fliktene, koje su izčezle treći dan nakon pojave egzantema. Kod naših morbila imali smo prilike u 28 slučajeva vidjeti fliktene iza morbila od prilike isto iza tri nedelje. Naši slučajevi fliktena iza morbila, ostali su potpunoma zdravi. Uvijek se navodi u literaturi deleterni upliv morbila na tuberkulozu latentnu ili manifestnu, medjutim Gröer je vidio i povoljan upliv. On veli, da mor-bili anergično utječu na tuberkulozu, no da to djelovanje naročito deleterno nemože biti smatrano kao opće pravilo, nego da je ograničeno na ne prevelik broj slučajeva. A fliktene iza pertusisa vidjeli smo u osamnajst (18) slučajeva. Za povečan broj fliktena u proljeće držimo, da su u vezi sa anergijom, koja nastaje iza gripoznih infekcija. Köllner je opazio, da sa
povećanom osjetljivosti na tuberkulin, i naginjanje za fliktenularne erupcije raste. On nastoji zato alergiju kože na tuberkulin smanjiti. Igersheimer preporuča takodjer specifičnu terapiju sa ograničenjima, no baš u najtežim slučajevima. Wessely je vidio dobre rezultate od nespecifičnog liječenja! Escherich a i Coenet, koji su liječili sa dozama, a te su brzo povi-šivali, opazili su i smrtne slučajeve. A već kod davanja običnog diagno-stičkog perkutanog tuberkulina opažamo pojavu fliktena kod osetljivih osoba.
Procenat pozitivnih tuberkulinskih proba je vrlo visok kod skrofu-lozne očne upale. Wessely i Kollner su našli 95% Rosenhauch96%, Siegrist 92%, i t. d. Za liječenje skrofulozne upale očiju nemamo toliko vremena, specialno kod teških pojava, da možemo oslona nači u specifičnom liječenju. Zato treba liječenjem uz lokalna poznata sredstva opće stanje podići, te sve ostale higijenske mjere poduzeti, koje tu dolaze u obzir. Najteže fliktene prolazile su najbolje, ako smo uz lokalno Iječenje zračili kremenovom svetlom bolesnika svakodnevno. One fliktene najbrže nestanu, koje nemaju jaku konjunktivalnu infekciju. Kod težih komplikacija na rožnici (na pr. veći ulkusi, panusi, keratitis fascicularis) uvijek nalazimo rentgenološki ili primarno žarište dobro zakrečeno, ili ostatke pleuritisa, zaraslica ili švarte. Spomenuti bi htio, da je prema tomu to skrofulozno očno obolenje izraz osobito povoljnog imuniteta sa nezgodnom lokalizacijom. Sto se tiče značenja za prognostiku tuberkuloze, koja se fliktenam pridodaje, Behrendt pridaje veliku važnost, da li fliktena nastupi sama i jednoć, to znači po njemu ozbiljnu formu tuberkuloznog obolenja. Medjutim ako postoji recidivirajuća fliktenuloza, to je znak najsnažnije imunobiološke obrane i signum boni ominis. Naveo bih dva slučaja. Jedna učiteljica, inače sasvim zdrava prije i poslije fliktena dobila, je na desnom oku jednu fliktenu veliku kao grašak, dakle Phlyktena magna solitaria. Kad je eksulcerirala, onda se u dubini vidita pigmentacija horioidee. Prošla je bez ¡kakovih komplikacija. Kod jednog djeteta od 12 godina, recidivirajuče fliktene, i to gotovo svakih 14 dana. To dijete ima medjutim jednu kavernu lijevo u donjim partijama, veliku poput oraha i sputum pozitivan. No držimo da je fliktenuloza najvažniji izraz imuniteta i da možemo svagdje, gdje se pojave ove fliktene, uz ostale event. simptome staviti dobru prognozu kod skrofu-loznih. Igersheimer i Prinz misle, da je malen broj skrofuloznih, a naročito skrofuloznih očnih bolesnika, koji u kasnijem životu obole na teškom tuberkuloznom procesu unutarnjih organa. Kod ovih bolesnika na tabeli kod kojih smo pravili perkutanu tuberkulinsku probu, nisu svi reagirali na tuberkulin. Osim tih, koje sam liječio u poliklinici, imam ih još oko 100 iz privatne ordinacije. Radi potpunosti spomenuli bismo, da ima u literaturi zabilježeno i slučajeva fliktena kod sigurno tuberkulin negativne djece. Siegrist dopušta, da i na bazi drugoj, a ne samo na tuberkuloznoj, mogu nastati slike slične skrofuloznim infiltratima, preduvjet je alergično stanje tijela, (uzrokovano sa stranom bjelančevinom, otrovima bakterija, abnormni pro-
dukti raspada, jela ili sekreta) i onda kao obično specifični ili nespecifični podražaji uzrokuju stvaranje fliktena.
Zaključio bih:
1.	) Fliktenuloza je izraz vrlo povoljnog alergičnog stanja i u danim prilikama može prognozu o obolenju u pozitivnom smislu uplivisati.
2.	) Najviše obolenja imamo u proljeće i iza morbila i pertusisa nastupa veći broj obolenja. Iza morbila od prilike 3 nedelje iza ekzantema, kod pertusisa 1—2 mjeseca iza obolenja.
3.	) Specifično liječenje nismo provodili radi toga, jer smo opazili iza dermotubinskih proba, da se povečava broj oboljelih na egzematozi. Pravimo obično za cijelu jednu školu u isti dan tu dermotubinsku probu.
4.	) Sama ekcematoza ne poštedjuje ni jednu dobu, najmladji bolesnik bio nam je star godinu dana, a najstariji 61 godinu.
Zusammenfassung:
Dr. Čeleda Rudolf, Djakovo: Beitrag zum immunbiologischen Problem der Skrofulöse.
A. erörtert den immunobiologischen Zusammenhang der Tuberkulose, Skrofulöse und Phlyktenulose, wobei die Ergebnisse eigener Untersuchungen mit jenen anderer Autoren verglichen werden. Die Phlyktenulose stellt ein günstiges Stadium der Allergie dar und verbessert auch oft die Prognose der Grundkrankheit. Die meisten Erkrankungen an Skrofulöse fallen ins Frühjahr u. zw. im Anschluss an Masern und Keuchhusten. Ebenso konnte A. gehäuftes Auftreten von Conj. eccemat. nach Dermotubineinreibungen feststellen.
Dr. ČERNIČ MIRKO
Ljubljanska bolnica
Temeljne opazke k prizadevanjem za ljubljansko bolnico,
staro in novo
Tako nekako vsakih nekaj let vzplamti zubelj ognjevitega ogorčenja nad ljubljansko bolnico, prav posebno nad njenim kirurgičnim oddelkom; pa plamen kmalu spet pojenja in zgodi se ne do mala nič. Tak se zažene, se pozneje vstavi mladenič ... V najnovejšem času pa se zdi, da se je ljubljanska mestna občina spomnila svojih dolžnosti in upravičeno je upanje, da se bo vendarle kaj zgodilo.
Letos spomladi so minila 3 leta od one sepse na ljubljanskem kirur-gičnem oddelku, ki je zahtevala 5 smrtnih žrtev (primerjaj moj članek »Ljubljanski kirurški oddelek, sepsa spomladi 1933 in še kaj“, Zdravniški vestnik 1933 št. 11 in 1934 št. 1) in 11 let od one temeljne ugotovitve Državnega higi jenskega zavoda v Ljubljani z dne 28. marca 1925, kije bil preiskal zrak na aseptičnem nadstropju kirurgičnega oddelka ter izdal sledeče poročilo in mnenje.
V 1 m* zraka je našel 1977 kali (1500 kokov in 477 plesni), dočim znaša normalno število 500—1000 kali, a z večino plesni nad koki.
„Po gorenji preiskavi je smatrali zrak v vseh preiskanih prostorih za okužen, ker je prenasičen z gnojnimi koki. Možnost infekcije rane je po stafilo- in streptokokih vsikdar podana. Kakovost preiskanega zraka ni primerna za aseptično kirurško delo.
Okuženje zraka na aseptičnem oddelku v zgoraj popisani meri je povzročeno po nepravilni vporabi prostorov, kakor tudi po nepravilni razmestitvi prostorov v splošnem. Nadaljnjo nevarnost okuženja ran more spre-čiti edinole temeljita preuredba prostorov. (Glej dr. Derganc: „Žrtve kirur-gičnega oddelka“, Zdravniški vestnik 1933 št. 12).
V omenjenem članku nam dr. Derganc razven tega pripoveduje, da je že 1. 1910 prvi šef sedanjega kirurgičnega oddelka dr. Šlajmer uvidel ob naraščajočem številu bolnikov nevzdržnost obstoječih razmer, ki jih člankar sicer ne opiše pač pa da slutiti, ter je izpeljal delitev kirurgičnega paviljona na septični in aseptični oddelek. Potlej nam naslednik dr. Šlajmer ja v vodstvu oddelka, dr. Derganc slika, kako je ob vrnitvi iz vojaške službe 28. febr. 1919 prevzel spet kirurgični oddelek in ves prestrašen opazil med 95 bolniki 24 septičnih, ognojenih primerov, t. j. vsak 4. bolnik se je okužil na oddelku.
Imamo torej sledeča, javno izpričana dejstva: prvi primarij kirurgičnega oddelka v Ljubljani dr. Šlajmer je bil primoran „vsled nevzdržnosti obstoječih razmer“ razdeliti kirurgični oddelek v septični in aseptični pododdelek. Drugi primarij dr. Derganc je februarja 1919 znova prevzel oddelek, na katerem se je bil vsak četrti operiranec okužil. Isti primarij je doživel marca 1925 take razmere, da je Državni higijenski zavod izdal mnenje, da je zrak na aseptičnem traktu prenasičen s kužnimi povzročitelji, in j a z kot tretji primarij na tem oddelku sem doživel februarja in marca 1933 sepso s 5 smrtnimi primeri.
Kaj se je na vse to ukrenilo?
Dr. Šlajmer je delil oddelek na dvoje; dr. Derganc je dosegel, da se oddelek vsaj za oko modernizira; za menoj pa je ostalo vse pri starem, če prezrem ljubljansko posebnost, ki se je napravila s tem, da se je oddelek obtežil še z enim šefom in se je delitev bolnikov na oddelku izvršila tako, da ima en šef levo, drugi desno stran bolniških sob v svoji oblasti. Od mojih predlogov, da se naj ljubljanska bolnica razbremeni postopoma in sicer s tem, da se po vzorcu drugod postavijo barake za silo za ponesrečence, potlej, da se ustanovi bolnica na Gorenjskem (na Jesenicah, v Kranju), ki bo zmanjšala dotok bolnikov s te strani, in napravi nekaj za našo siroto Anko tam za Gorjanci, od vseh zapuščeno Belo krajino, medtem pa uredi vse potrebno za zidanje novega kirurgičnega oddelka. Od teh mojih predlogov, ki sem jih bil v svojem gori navedenem članku nanizal, se ni niti eden načel, niti moj, niti predlog koga druzega. Med tem pa poplava z bolniki traja dalje in raste z dneva v dan.
Dejstva, ki sem jih zgoraj podčrtal, da so se namreč pojavljale sepse, o katerih je bilo treba spregovoriti javno, zmirom spomladi (februarja 1919, marca 1925, februarja in marca 1933) so mi dala misliti, da vendarle ni samó neprimerna razdelitev prostorov, kot pravi poročilo Državnega higi-jenskega zavoda, in prenapolnjenost oddelka, kot sem domneval jaz v svo. jem članku, kriva nesreč, marveč da mora biti še kak vzrok. In v pomenku z urednikom „Jutra“ (1934 št. 35) sem opozoril tudi na teren, na katerem stoji ljubljanska bolnica, češ, da je nezdrav, ker je bolnica na najnižjem mestu ljubljanske kotline, da se na tem mestu, zlasti pozimi in v prvi pomladi drži ljubljanska megla najdalj in je najgostejša. Tok Ljubljanice jo tako-rekoč sesá iz celega ljubljanskega kotla za sabo in z njo seveda prenaša v bolnico vso umazanijo iznad mesta (prah, dim, saje, smrad) s kužnimi snovmi vred. V zemljepisni legi ljubljanske bolnice torej vidim tretji vzrok nesreč in vzrok za temeljno, porazno ugotovitev higijenikov.
Letošnjo pomlad sem čita), da namerava mestna občina ljubljanska postaviti novo mestno bolnico na zemljišču pred šentpetersko vojašnico, torej v neposredni bližini sedanje bolnice. Ta vest me je vzpodbodla, da sem znova zazvonil plat zvona („Jutro“ 1936 št. 45) opozarjajoč ljubljanski občinski*svet in gospoda župana na svoje in tuje izkušnje. Nikakor ne morem doumeti, kako je mogoče, da hočejo kar tako preko pozitivnih dejstev in bridkih zdravniških izkušenj zidati tam, kjer absolutno ne bi smeli, in to komaj leto dni za tem, ko se je pokopala ideja preureditve šentpeterske vojašnice v kirurgični oddelek. V svojem članku sem opozoril, da sta v ljubljanski kotlini za novo bolnico edino primerna kraja Rožnik in Golovec in da je treba tja usmeriti korake, ne pa z nadaljevanjem starih pogrešk povečavah in ovekovečiti nesreče.
Značilno in v nemalo zadoščenje mi je, da so moje nazore in mojo argumentacijo prav dobro razumeli lajiki, od katerih dobivam pismena in ustmena pritrdila. Ne tako strokovnjaki! Dr. F. G. se je za menoj oglasil v „Jutru“ in priporočal zidanje dveh novih paviljonov še nižje ob Ljubljanici, torej nekaj, proti čemur se je treba z vso silo boriti. V „Slovencu“ pa je napisal inž. arh. Herman Hus dva članka, ki sta oba sila utopična, saj prvi proračunava novo bolnico z 2000 posteljami in 105 miljoni stroškov. Drugi pa zahteva, da se podere cukrarna in vsa njena okolica, zvežeta oba bregova Ljubljanice z mostom, preloži tramvaj z Zaloške ceste itd. itd. in tako ustvari za bolnico na sedanjem mestu 40 ha prostora, ki se naj zasadi z drevesi kot nekakšnim sitom za čiščenje zraka, češ, da sta Rožnik in Golovec neprimerna za nasade in tudi radi tega, ker v Ljubljani stalno veje jugozapadnik, ki prinaša iznad mesta vso zračno nesnago proti Rožniku in Golovcu. Ta zadnji očitek glede lege obeh hribov, bi morda veljal za Golovec, nikakor pa ne za Rožnik. Razven tega je treba pomisliti, da hribi meglo prekoljejo, preko hribov gre samó njena tanka plast, dočim se vali gosta in težka po dolini. Sicer pa naj o tem odločijo higijeniki, ki
naj preizkusijo in preiščejo zrak na sedanjem stojišču bolnice kakor tudi na Rožniku in Golovcu v raznih letnih dobah, v raznem dnevnem in nočnem času ter pri vsakovrstnem vremenu. Mislim, da bi njihova prizadevanja in njihova dognanja še najbolj razčistila to vprašanje.
Predno bomo v Ljubljani dobili novo bolnico, bodisi mestno, bodisi državno ali banovinsko, bo po vsej priliki poteklo še mnogo Ljubljanice v Savo. Ta čas naj se izrabi, da se rešijo temeljna vprašanja, ne samo finančna in načrtna marveč tudi ona, kje naj se bolnica postavi.*) To zadnje je namreč problem, katerega važnost ni niti za trohico manjša od prvih dveh!
PffilZ SOCIALNEGA ZAVAROVANJA
Predavanja o tuberkulozi pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Ljubljani
Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani je priredil za ura-dove in ostale zdravnike ciklus predavanj o tuberkulozi. Predavanja so se vršila v času od 7. 3. do 4. 4. 1936, ob sobotah od 16. do 18. ure v ura-dovi predavalnici v Ljubljani.
Predavanjem je prisostvovalo okrog 50 uradovih zdravnikov iz vseh krajev Dravske banovine, zlasti iz onih, kjer je tuberkuloza najbolj razširjena.
Predavanja je vodil uradov šefzdravnik gospod dr. Ivan Zaj ec. Hvalevredno inicijativo za predavanje pa je dal referent za tuberkulozo pri banski upravi in šef zdravilišča na Golniku gospod dr. Robert Neubauer.
Otvoritvi predavanj je prisostvoval tudi predsednik ravnateljstva OUZD gospod Franc Kremžar. Uradov ravnatelj gospod dr. joža Bohinjec pa je bil navzoč pri vseh predavanjih, da tako povdari njihov pomen za socialno zavarovanje.
Namen predavanj je bil instruktiven, informativen in propaganden, zlasti se je hotelo vzbuditi zanimanje praktičnih zdravnikov za probleme tuberkuloze in jih pridobiti za aktivno sodelovanje v borbi proti tuberkulozi ter jih seznaniti s pripomočki in metodami za ugotovitev diagnoze in uspešne terapije. Temu namenu so ustrezale izbrane teme. Obisk pa je dokazal, da so predavanja dosegla svoj namen, kar naj bo obenem najlepše priznanje vsem predavateljem za trud in dobro voljo.
Program predavanj je bil objavljen v Zdravniškem Vestniku.
Po predavanjih se je vršila diskusija, ki je povdarjala važnost posameznih ugotovitev za kurativno borbo proti tuberkulozi v okviru socialnega zavarovanja. Posamezna predavanja so bila ilustrirana z demonstracijami rentgenogramov, fotografij, literature in praktičnimi navodili za sodelujoče.
Predavanja so bila odlična in koristna, kar bo dvignilo ugled zdrav* stvene službe OUZD-a, kakor tudi ugled zdravnikov, ki vodijo protituberku-
*) „Slovence” je prinesel 12. III. 1936 notico „Komisijonalni ogled za novo bolnišnico”. Ta ogled se je izvršil pod Rožnikom — potem pa vse tiho je bilo . . .
lozne dispanzerje in ki so se odzvali uradovemu vabilu, da naj sodelujejo pri fem tečaju.
Predavanja bodo objavljena v „Zdravniškem Vestniku“ ali v posebni publikaciji, da se s tem afirmira zdravstvena služba v socialnem zavarovanju in dispanzerjih in povdari skrb socialnega zavarovanja za zatiranje tuberkuloze, ki je največja sovražnica delovnega ljudstva.
OUZD.
STANOVSKI VESTNIK
.Liječnička štedna i pripomočna zadruga s o. j. u Zagrebu“
je bila ustanovljena približno pred enim letom. Kakor nam zadruga poroča, je uspeh enoletnega dela jako zadovoljiv. Denarni promet je znašal Din 2,500.000, hranilne vloge 6,000.000, zadruga je v tem letu podelila posojila za Din 600.000.
Namen zadruge je: da zbira kolege, vlagatelje in zadrugarje, da organizira naš kapital v naši lastni ustanovi, da ustvari lastni ekonomsko-financijski center, v katerem bo zapopaden kapital kolegov-poedincev in vseh naših stanovskih, znanstvenih in karitativnih ustanov in organizacij.
Danes leži ta kapital v tujih denarnih zavodih in predstavlja pozitivne postavke v tujih bilancah.
Ves nabrani kapital v naši zadrugi bomo vrnili članom zadruge v obliki kredita.
Smisel zadruge je ekonomsko in socijalnonapredovanje zadrugarjev, ki temelji na vzajemnosti in samopomoči.
Zadruga razvija zadružno zavest in smisel za štedenje med zadrugarji.
Zadruga pomaga svojim članom s kreditom do njihovega normalnega razvoja in z vsem, kar je potrebno za razvoj dela.
Zadruga sprejema hranilne vloge na odpovedni rok.
Zadruga sprejema vlagatelje v kolo štedenja v svrho redne obvezne štednje.
Zadruga vnovčuje in kasira terjatve svojih članov.
Zadruga zavaruje svoje člane za slučaj nesreče, za ves čas trajanja štednje, po enem letu štedenja plača sama premijo za ta čas.
Zadruga podpira vdove in sirote svojih zadrugarjev in omogoča šolanje zadrugarjevih otrok.
Zadruga je dolžna nuditi pomoč vsem zdravnikom, institucijam, kari-kativnim in socijalnim ustanovam.
Zadruga daje svojim članom vse mogoče informacije.
Zadruga sprejema denarne vložke tudi od nezadrugarjev, a kot člane zadruge tudi osebe izven zdravniškega stanu do ene tretjine.
Zadruga odpravnemu in nadzornemu odboru ne plača nikakega honorarja, ker je delo v zadrugi častno in odgovorno.
V interesu vsakega našega kolege je, da postane zadrugar in vlagatelj svojega stanovskega zavoda „Liječničke štedne i pripomočne zadruge s. o. j, u Zagrebu“, Jelačičev trg 10/a. Številka ček. računa 39.446.
Kolege v Dravski banovini na to važno stanovsko ustanovo opozarjamo. Informacije daje: „Lječnička štedna i pripomočna zadruga“ — Zagreb, Jelačičev trg 10/a.
EUPACO «Merk P
iiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiüiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii! i
pri krčih gladke muskulature
Indikacije: Kolike jeter in žolčnih poti, želodčne kolike, hyperemesis gravidarum, ulcus duodeni, spa-stične obstipacije, krči sečnih poti, dysmenorrhoea.
Originalni omoti:
Tablete:
Cevčice z 10 in 20 kom.
Supoziforija:
Skatljice s 5 in 10 kom.
Ampule Syntaverin Atropin:
Skatljice s 3 in 10 kom.
E. MERCK
DARMSTADT
Zastopstvo za Jugoslavijo : DR. LEO NEUMANN — ZAGREB Mošinskoga ul. 14.
jugoslovensko trgovačko a. d.
MEDICINSKI ODDELEK
Tako velika cev se nahaja vPhilipsovem prenosnem rentgenskem aparatu tipa
„CENTRAUX“
ki je bil naslikan v prejšnji številki.
Dobavlja: Metalix rôntgenske aparate, cevi, pribor in druge elektro-medicin-ske aparate
PODRUŽNICA LJUBLJANA
Nebotičnik (6ajeva ul. 1.) Telefon 35-79
EULYSINOL
PARENTERALNI EKSPEKTORANS ZA ZDRAVLJENJE VNETIJ DIHALNIH ORGANOV, ZA OMEHČANJE SLUZI
Eulysinol je raztopina organskega joda, kafre in timóla v eteričnem olju in vsebuje na 1 ccm 0,30 g organskih spojin joda, 0,50 g etilnega etra, 0,20 g kamforja in 0,02 g timóla.
Pri onih obolenjih dihalnih organov, pri katerih je treba delovati ekspektorativno, pri akutnem in kroničnem bronhijalnem katarju, vnetju pljuč, pljučnem abscesu, oslovskem kašlju, astmatskem stanju, gripozni, tuberkulozni, septični itd. bronhitidi. Pred in po operaciji za zaščito pred komplikacijami dihalnih organov, obvarovanje bolnika pred pretresom
vsled draženja h kašelju.
Za iniraglutealne injekcije v ampulah po 1,1 in 2,2 cm
Dr. A. WaneUr d. d.
Tvornica farmacevtskih in dietetskih preparatov, ZAGREB Predpisujte domače proizvode !
ZDRAVILIŠČE
sprejema celo leto bolne na pljučih. — Zdravilišče je opremljeno z vsem, kar je za zdravljenje pljučne tuberkuloze potrebno.
Izredno ugodna lega, sijajen razgled.
CENE:
v sobi z 1 posteljo Din 100 — v sobi z več postelj.
Din 55’—
Državni in banovinski nameščenci 10% pop.
Informacije daje
pošta VDRBER6 pri Ptuja
IZ MEDICINSKIH ČASOPISOV
I.	Periodica
Srpski Arhiv — 1936. Sr. 1
Prof. Djordjević: Spiroheie iz čreva termita. — Kod nas je malo proučavana fauna flagélala iz čreva termita. U crevu nekih termita, koje žive kod nas na jugu, pored flagélala, žive još i mnogobrojne spirohete, od kojih su po neke prouzrokovači težkih obolenja, kako kod ljudi, tako isto i kod životinja. — Sleduje detaljan opis pojedinih vrsla spiroheta.
Prof. Djoja: Opis aparata za merenje gasovitih razmena tkiva, krasova i mikroorganizma uopšte.
Prof. Dr. Antić i Dr. Goropevšek: Holesterin i bilirubin u žuči i njihova dijagnostička vrednost. — Zdrava jeirina ćelija ima sekreiorrnu i ekskrelornu sposobnost za bilirubin i holesterin. Zdravi žučni mehur koncetriše bilirubin i holesterin, takodje ih može rezorbirati, dok nema sekretornu sposobnost za holesterin. Pojava holesterinskih kristala u žuči nezavisna je od količine holesterina u žuči i u krvi. Povećanje ili izostanak holesterina i holesterinskih kristala u žuči ne govore ni za nili pak protivu Cholecystifis calculosa.
Prof. Bogdanovič i Dr. Brabarski: Diagnoza malignih tumora kod žene pomoću reakcije kose. — Ovu reakciju — koja je vrlo jednostavna — izvršili su pisci kod 60 slučajeva, sa pozitivnim rezultatima od 93,3%. Treba uvek isključiti graviditet i obolenja intenstinalnog trakta, pa će reakcija vrlo korisno proslužiti svakom lekaru.
Prof. A. Radosavljevič: Epigastrično kujanje. — Epigasrično kujanje ne može se smatrati patognomostičnim za persistenciju umbilikalne vene, niti za cirozu Cruveilhier-Baumgarten. Ono se javlja i kod drugih hepato-lienalnih obolenja sa jako proširenim sudovima u slivu Venae Portae, naročito kod tromboflebiiičnog tumora slezine i Banti-evog sindroma.
Prof. Kostić M.: O funkciji želudca i promenama u probavi posle izvršene resekcije zbog ulkusa. — Usled znatne redukcije slobodne sone kiseline posle resekcije, preovladjuje triptično varenje, koje počinje već u želudcu, a dovršava se u glavnom u donjim partijama tankog creva, usled čega je ono u prvim momentima preoprezećeno, te mogu, po nekod, da nastupe retke diareje.
Prof. A, Kostić i Vlastović: Uloga slezine u rastenju, — Slezina igra značajnu ulogu u procesu rastenja mladog organizma, utičući verovatno na izgradnju tkiva, a kod koštanog tkiva reguliše njegovu izgradnju, održavajući normalan stepen njegove mineralizacije. To je još jedan dokaz za njenu endokrinu prirodu.
Prof. A. Holste: Farmakodinamični i klinički značaj žučnih kiselina.
Prof. Blumenthal: Ćelija raka, embrionalna ćelija, normalna ćelija. — Ćelije raka mogu vršiti funkcije organskih ćelija iz kojih one potiču, da luče 1 hormonaln sekret i sve druge funkcije; promene su tu samo u kvantitativnom, a ne u kvalitativnom smislu, u odnosu na normalne i embrionalne ćelije. One i-to tako imaju tu odliku da se mogu preneti i na ostalo tkivo i da tamo uspevaju.
Prof. B. Milojević: Ispitivanje o variacijama brojnog odnosa polova kod pacova: periodične variacije brojnog odnosa polova u porodu mladih matera odgojenih u incestu.
Prof. Stanojevič i ]. Djuričić: Amoniemija kod Encephalitis epidémica chronica. Ako nema izrazitog tumora kod En. e. chr. količina amonijaka u kubitalnoj veni nalazi se u normalnim granicama, dok sa tremorom se pojačava, i to u toliko više, u koliko je tremor jači. Izbor povećane amoniemije nije centralan, već periferan i leži
u pojačanom vodu mišića, jer čim tremor za vreme sna preslane, smanjuje se amo-niemija.
Prof. N. Miljanič: Nekoliko primedaba u prilog srodnosti fibroznih osteo-distrofija. a povodom jednog uspelog slučaja paratiroidektomije.
Prof. T. Simič i M. Djurišić: Bang-ova infekcija u Jugoslaviji. — Infekcija ljudi ovom bolešću pojavljuje se poglavito u latentom obliku i to u krajevima u kojima vlada i kod stoke. Reakcije aglutinacije i alergične reakcije su specifične i dovoljno sigurne, te se pomoću njih mogu donositi potrebni zaključi.
Prof. Todorovič i doc. Tihomirov: Jedan prilog za poznavajne hronične sepse.
Prof. Sahović, M. Višnjićeva i Z. Ignjačev: Prilog fiziopatologiji mega-kariocita.
Prof. L. Nenadović: Bol u tetivi slabinskog mišića. — Treba biti jako oprezan kod stavljenja diagnoze appendicilis-a, jer bol mogu izazvati mnoga druga obolenja trbušnih organa, koji se prenosi na tetivu trbušnog mišića.
Prof. Matavulji, J. Hojman: Indeks prelamanja tečnih smeša mravlje i sirćetne kiseline sa alifatičnim aminima. — Sirćetna i mravlja kiselina daju ekvi-molekularna jedinjenja sa propilaminom i dietilaminom, dok sa trietilaminom daje jedi. njenje sirćetna kiselina koje se sastoji iz dve molekule kiseline i jedne molekule amina, a mravlje kiselina takvo jedinjenje ne daje.
Prof. Arnovljević i J. Slavković: Kardio-vaskularni sifilis. — U ioku zadnjih 12 godina bilo je na njihovoj klinici 107 slučajeva sifilističnog obolenja srca i aorte, što predstavlja 2,07°/0 od svih njihovih bolesnika, ili 11,14°|0 od svih kardio-vaskularnih obolenja. Bolesnike, koji su došli u dekompenziranom slanju prvo su lečili dekompenzaciju, a docnije kod svih ponovljeno antiluetično Iečenje. Time se proces — mezaortitis — zaustavljao i život produžavao i činio snošljivijim.
Prof. Dr. Mislowitizer i Blasche: O izgradjiv nju i razgradjivanju amino-kiselina.
Doc. Er. Borić: Povodom jednog slučaja Bazedovljeve bolesti i difuzne klerodermije.
Doc. Dr. Spužić: Prilog izučavanju mehanizma dejstva spoljne kolapsote-rapije. Opisuje eksperimente i rezultate dobijene sa ležanjem na tvrdnom jastuku i blokade medjurebarnih živaca. Pri tome dolazi do zaključka, da te metode nisu tako beznačajne pri terapiji tbc. i da su bezrazložno zanemarene.
Doc. Dr. Kiécevac: Rezultati istraživanja etiologije i patogeneze kod dermatitisa od smokava. — Obolenje koje se javlja na koži kod onih koji imaju posla sa zelenim smokvama nije toksične prirode, već je jedna fotodermatoza — obolenje izazvano dejstvom sunčene svetlosti, preko jednog fotokatalizatora. Ovaj fotokatalizator još nije he-mijski odredjen, a nalazi se u zelenim plodovima i lišću od smokava.
Doc. Dr. Ružičić: Refleks prihvatanja kod odojčeta. — Ovoj refleks je ispitivan kod 40 odojćedi stalno od 2 do 23 nedelje, i nadjeno je da je taj refleks najači od 3 do osme nedelje, a da docnije počne da opada.
Dr. Vujić i Dr. Dimitrijević: Promena vere kod paranoidnih psihoza.
Prof. ]. Nedeljković: Jedan slučaj sarkoleukoze koji je počeo kao eksu-dativni pleurit. — Opisuje jedan interesantan slučaj limfosarkoma, udruženog sa limfatičnom leukemijom.
Doc. Barjaktarović: Pyelitis gravidarum.
Doc. Šljivič: O donjoj pankreatičnoj arteriji. — „Donja pankreatična arterija*, grana gornje mezenterialne arterije ne postoji. To je u stvari samo jedna anasto-motična arkada, u čijoj izgradnji sudeluju grane gastroduodenalne, gornje mezenterialne i bienalne arterije.
Doc. Gradojević: Exostosis multiplex cartilaginea. Opisuje jedan slučaj ovog obolenja.
Dr. Stanojevič i Dr. Petkovič: O amoniemiji psa sa vreme etarske i hloro-formske narkoze. — Za vreme etarske narkoze, količina amonijaka ti krvi povečana je izrazito na kraju ekscitacione faze, u vezi povećanog fizičkog rada, a petnaest minuta posle završetka ekscitacije nalazi se na početnoj vrednosti. Posle dvočasovne narkoze nastupa drugo povečanje količine amonijaka, kao posledica oštećenja jetrine funkcije. Kod hloroformske narkoze oštećenje jetrine funkcije se, medjutim, ranije pojavljuje, a povećanje količine amonijaka duže traja.
Prof. Nešković i Dr. Tasič: Uticaj tople Vrnjačke vode na hemisku reakciju mokraće. — Sastoji se taj uticaj da se mokraća promeni, od kisele na manje kiselu, odnosno alkalnu, alkaliziranjem mokraće Vrnjačkom vodom.
Prof. Nešković i Dr. Milojčić: Rezistencija eritrocita kod životinja u stanju inzulinske reakcije. — Kod hipoglikemičnih grčeva rezistencija eritrocita smanjera je znatno i jasno prema hipotoničnim rastvorima natrium sulfata (Na2 So4) i rastvoru hloro-vodonične kisline (HC1), mnogo slabije prema rastvorima sapanika.
Dr. L. Burijan i Dr. Janič: Odredjivanje šećera u tečnosti prednje komore i u kristalnom sočivu zečeva i govedi.
V. Ladovski: Prilog izučavanju dejstva ksantin-oksidaze.
R. Berđie i J. Djuričič: Prilog izučavanja diagnostičke vrednosti amoni-emije kod hepafopatije.
Ž. Milovanovič i J Djuričič: Prilog proučavanja dejstva histamina na žablje srce.
J.	Djuričič Prilog izučavanja anafilaksije kod žabe. — Na osnovu svega iz-
loženog pisac dolazi do zaključka, da glavni dejstveni princip anafilaktičnih reakcija kod žaba nije histamin niti kakva druga njemu slična materija.	Dr. M. Grujić.
Iz poljske literature
referira dr. M. Peče — Ptujska gora.
K.	Madej ugovarja današnji teoriji o postanku ulcus cruris, ki upošteva pred-
vsem fizikalne spremembe v žilnem krvotoku, in postavlja na podlagi ugotovitve, da so patološki početki te razširjene bolezni skoraj vedno vnetja, hipotezo o bakterijelnem vzroku rane. Krivci bi naj bili streptokoki različnih vrst, izvzemši hemolitičnega. Radt tega zdravi avtor ulcus cruris s polivalentnim serumom (propidon Spiess) in dosega žnjim zelo lepe uspehe. V tem vidi avtor pravilnost svoje hipoteze in predlaga izdelovanje specifičnega strepiokokovega cepiva.	Nowiny Lekarskie, št. 17. 1935.
M. Masiukiewicz (Warszawa) ocenjuje vrednost pojava Bastedo pri razpoznavanju kroničnega vnetja slepiča. Te pojav obstoja v nastopanju bolečin povsod tam, kjer se po umetnem napenjanju debelega črevesa z zrakom razširi tudi kotnica (coecum) z bolezensko spremenjenim slepičem. Na podlagi izkušenj po 110 izvršenih operacijah trdi avtor, da mora pri nesigurnosti današnjih patoloških pojavov odločati o operaciji edino pozitiven pojav Bastedo. Na cedilu nas pušča samo v 7 °|0 slučajev in še to pri izjemnih spremembah slepiča, ki ga ni mogoče izpolniti z zrakom. Ne smeli pa bi uporabljati tega pojava izven bolnic pri akutnih in subakutnih vnetjih, ker bi mogel po raztrganju nekrotičnih sten povzročiti nedogledno škodo.	Medycyna, št 20. 1935.
Landau, Glass in Pruszcynski poročajo o klinični vrednosti življenske obsežnosti pljuč v poteku pljučne tuberkuloze (spirometer Barnesa). Življenska obsežnost predstavlja vsoto 1.) zraka povprečnega diha (okrog 500 cm), 2.) dodatnega zraka, ki ga je mogoče vdihniti po povprečnem dihu z maksimalnim vdihom (okrog 1500 cm) in 3.) zaostalega zraka, ki ga je mogoče po povprečnem izdihu iztisniti z maksimalnim izdihom (1600 cm). Opazovanja 88 slučajev kažejo, da se spreminja življenska obsežnost pljuč sorazmerno z dobro ali slabo prognozo obolenj in da obdrži ta svoj prognostičen pomen tudi tam, kjer vsa ostala bolezenska dognanja kakor fizikalna preiskava, rentgenska slika, sesedanje krvnih telesc, toplotna krivulja, bilo, število dihov, telesna teža itd., ne kažejo nikakih ali
vsaj malenkostne razlike navzgor ali navzdol. Tudi sesedanje krvnih telesc zaostaja v svo-jem pomenu za prognostičnim pomenom merjenja življenske obsežnosti pljuč. Nadalje kažejo la opazovanja, da je indikacija za metode operativnega lečenja šele tedaj sprejemljiva, kadar ne pade življenska obsežnost pljuč izpod 2000 cm.
Polska Gazeta lekarska št. 8. 1935.
B. Skarzynski (Krakow) poroča o novih pridobitvah kemije spolnih hormonov. Folikulin, ki povzroča v biološkem poskusu iztrebljenih samic gonjo, je bil najden ne samo v izločevinah (seč) živali, temveč tudi v rastlinskih delih (semenih palm in njemu podobne sestavine celo v grobi nafti. Prvotno so ga pridobivali z velikim trudom iz seča nosečih žen. Danes imamo sintetično snov, ki prekaša biološko 5-kratno delovanje pravega fulikulina. Ravno tako se je posrečilo mesto pridobivanja iz organskih snovi sin-tentično izdelovanje luteosterona tn androsterona. Točna slika atomske sestave teh snovi pa kaže presenetljivo sličnost z atomsko strukturo holesterina (jedro : ciklopentanfenantren). Tako je prav verjetno, da je holesterin matična snov, iz katere predeluje živalski organi-vem spolne hormone. Zato pa postaja razumljivejše tudi dejstvo, da najdemo androsterom ludi v ženskem seču in folikulin v moških žlezah. Upoštevajoč to sorodnost je sestavil Ru žička iz običajnega holesterina pravi androsteron, drugim se je posrečilo preobličili holesterinu soroden rastlinski sterol v luteosteron. S temi najdbami je še le omogočena uporaba hormonov v občem zdravstvu. Pojasnjena pa je s tem tudi ogromna važnost jedra ciklopentanfenantrena kajti k temu tipu kemičnih snovi spadajo razven sterola in spolnih hormonov tudi žolčne kisline, vitamin D, bufotalin in temeljne spojine številnih glukozidov iz sorodstva digitalisa in strofantusa.	Polska Gazeta Lekarska št. 37. 1935.
Razočaranja, ki jih doživljajo zdravniki pri lečenju enuresis nocturna je dovedlo doc. S. Laskowickega k misli, insufficientiae sphincteri ves:cae urinariae z istočasnim izpadanjem maternice in nožnice. Po brezuspešni uporabi vseh do danes znanih sredstev proti enuresis nocturna je izvršil elektrokogulacijo mehurjevega vratu po Picardu. Ane-steziral je mehur s 3°|0 raztopino alypina ter napravil s pomočjo cystouretroskopa Mac C a r t h y z eleklrokoagulicijsko sondo tri globoke reze v mehurjevem vratu. Vkljub ane-steziranju je poseg nekoliko bolesten in radi tega uporablja pri občutljivejših osebah vbrizgavanje 30 cm 1 °|0 raztopine novokaina do križnega kanala. Doživel je do danes samo en slučaj komplikacije v obliki hudega vnetja mehurja, ki se je po 6 tednih popolnoma poleglo in je bolnik trajno ozdravel. Uspeh je bil povsod drugod popolen.
Polska Gazela Lekarska št. 43. 1935.
Po opazovanju številnih obolenj škrlatinke in uvaževanju pogostih diagnostičnih tež-koč v tej bolezni sklepa Wl. Mikulowski (Warszawa) sledeče. Škrlatinki druguje večja ali manjša disfunkcija jeterne celice. Laboratorijski poskusi, ki morejo v početkih škrla-tatinke dokazati disfunkcijo jeter, imajo veliko razpoznavno važnost. K značilnim pojavom zgodne dobe škrlatinke prištevamo zlatenico (icterus). Pojav subikteričnega pobarvanja oči in trdega neba v prvih dneh obolenja je že davno znan, nekoliko subjektiven, patogno-mičen znak v kliniki škrlatinke. Radi tega bi se naj posluževali občutljive Grimbertove reakcije na žolčna barvila v seču, ki nam dokaže tudi objektivno omenjeno disfunkcijo in nam s tem nudi dragocen objektiven diferencialno diagnostičen pojav v zgodni škrlatinke.	Polska Gazeta Lekarska št. 4>. 1935.
NOVE KNJIGE
Prof. Dr.'„P. . Clairmont, Direktor der Chirurgischen Universitäts - Klinik Zürich : Über das Zwölff ingerdarmgesch wür. Vorträge aus der praktischen Chirurgie 7. Heft 1936. Herausgegeben von Erich Lexer. Verlag: Ferdinand E n k e, Stuttgart. 29 Seiten RM 1.80-—.
Zgodovina čira na dvanajstniku ima svoje posebnosti. Pred 35 leti skoroda nepoznan tvori danes eno najpogostejših in najvažnejših trebušnih obolenj. Ta porast ne gre samo na rovaš točnejše diagnostike, marveč je dejanski. — Še dvoje zanimivosti ugotavlja avtor uvodoma. Ulcus duodeni je mnogo pogostejši kol ulcus ventriculi in za njim obolijo predvsem moški. Pri ženskah je to redkost. To medsebojno razmerje izkazujejo statistike vseh večjih klinik, najjasnejše v. H a b e r e r - j e v a, ki je izmed vseh resekcij (3138) imel devet desetin moških in le v eni desetini primerov so bili ženski ulkusi. Avtor povdarja, da je v vseh primerih trebušnih obolenj pri moških treba vedno misliti na ulc. duodeni, kot je pri ženskah najpogostejša afekcija žolčnika ter razvija nadalje v njemu lastnem klenem slogu vso simptomatiko, diagnostiko in terapijo duodenalnega ulkusa. Slej ko prej zagovarja stališče, da pristopimo k operativnemu zdravljenju šele potem, ko se je internistično zdravljenje izkazalo kot brezuspešno. Predpogoj za pristop k operaciji, ki obstoja v resekciji ali gastroenterostomiji, je vselej točna rentgenološka diagnoza in lokalizacija ulkusa. V knjigi je na 29 straneh zbrano in povedano to, kar človek s težavo razbere iz debelih specialističnih knjig in je prav radi tega ta knjiga vsakemu praktiku toplo priporočljiva.
Dr. B. Brecelj.
Dr. Helmuth Unger: „Vom Siegeszug der Heilkunde — Grosstaten der Medizin“. Založba J. F. Lehmann — München. — 89 strani, 55 slik. Cena: kart. RM 1.50, v posebnem ovitku za čakalnico RM 2.25 (cene za Jugoslavijo). — Prav je, da se je našel zdravnik, ki hoče pokazati nezdravniku ogromen napredek zdravniške vede v novejšem času. Ljudje, ki se poslužujejo dan za dnem najčudovitejših iznajdb tehnike, so se navadili ravnodušno sprejemati vse ogromne pridobitve na polju spoznanja in zdravljenja bolezni. Pa še zabavljajo in so nezadovoljni, da se zdravnikom še ni posrečilo odpraviti smrt. — Kaj ve povprečni izobraženec o delu kakega Semelweisa, kdo se zaveda, koliko življenj je rešilo Behringovo odkritje, kako silne so bile žrtve, ki so jih zahtevale pred stoletji črne koze, da ne govorimo o ogromnih uspehih novejših odkritij, o Bantingovem Insulinu itd. itd.? — Pokazati delo medicine v borbi s smrtjo, je namen te male knjige, ki ga tudi doseže, ker je lepo, vsakomur razumljivo in vedno zanimivo spisana, v slogu, ki spominja na Paula de Cruifa. Navdušenje in notranje prepričanje avtorja potegne tudi bravca s seboj. Pa tudi zdravnik, ki je v vsakdanjih sitnostih prakse malo otopel, se bo udal z veseljem s temu navdušenju. Zato zasluži knjiga, ki je poleg tega še prav poceni, svoje mesto v vsaki knjižnici in v vsaki čakalnici, kamor prihajajo bolniki, ki znajo citati nemški.	r. n.
Seznam časopisov, ki jih prejema prirodoslovno društvo v zamenjavo. Ljubljana 1956.
Opozarjamo čitatelje na ta seznam, ki bo dobro služil vsem, ki se zanimajo za prirodoslovno slovstvo. Prirodoslovnemu društvu pa moramo čestitati k izrednemu uspehu, da je moglo licejski in nekaterim drugim knjižnicam tekom leta 1935 izročiti knjige in časopise v skupni vrednosti čez 100.000 din. Lahko si predstavljamo, kaj pomeni ta dar za naše revne prilike. Seznam se dobi pri P. D. in stane Din 15'—.
NEMŠKE KNJIGE ZNATNO CENEjŠE
KNJIGARNA KLEINMAYR & BAMBERG, LJUBLJANA
Miklošičeva cesta 16, vljudno naznanja, da so se knjige iz Nem'ije pocenile za inozemstvo za celo četrtino in da se do nadaljnega preračunava nemška marka (torej osnovna cena po katalogih) z Din 14’— Poslužite se našega posredovanja in ne naročajte pri inozemskih tvrdkah in potnikih. Novitete so vedno na razpolago na ogled. Vsa naročila
se izvršujejo najhitreje.
Prošnja planincem.
Kirurška tuberkuloza, t. j. tuberkuloza sklepov, kosti, mrene potrebušnice, torej vse vrste tuberkuloze razen one na pljučih, je hčerka, oziroma podružnica pljučne jetike: razširjena je bolj, kakor si marsikdo misli. Večina teh bolnikov je mlada. Če se ozdravijo, so polnovredni ljudje, če ne, so v brigo sebi in drugim. Svojčas so kirurško tuberkulozo zdravili z radikalnimi operacijami. Izrezovali so obolele sklepe in odrezovali ude, dokler niso na prelomu stoletja dokončno spoznali, da se dado te bolezni zdraviti tudi brez noža, z zrakom in soncem ter s primerno prehrano. Bistvo tega novega zdravljenja je: krepiti ves organizem in ga usposobiti, da se z lastnimi sredstvi iznebi sovražne jetike. To pa se godi na ta način, da bolnike neprestano, noč in dan, poleti in pozimi, zračimo in sončimo, s čimer se oboleli udi ozdravijo, vse telo pa naravnost prerodi.
Že leta 1855 je Švicar Rickli začel s podobnim zdravljenjem na Bledu, leta 1903 pa je njegov rojak Ro 11 i er ustanovil v Leysinu v Švici v višini 1300 m zdravilišče samo za kirurško tuberkulozo s sistematičnim zračenjem in sončenjem na planini. Dosegel je in dosega naravnost čudovite uspehe; drugod po svetu ga s podobnim uspehom posnemajo: naj navedem samo Stolz-AIpe na Gornjem Štajerskem.
V Jugoslaviji še nimamo planinskega zdravilišča za kirurško tuberkulozo, pač pa imamo primorsko v Kraljevici. Vendar se primorsko podnebje bistveno razlikuje od planinskega. Naši bolniki so vsled tega primorani, da gredo v tujino, v kolikor jim ne moremo v zasilnih sončiliščih doma in v bolnišnicah nuditi primernega zdravljenja. In vendar je zlasti Slovenija s svojimi planinami kakor ustvarjena za planinsko zdravilišče.
Da začnemo tudi v tem s primernimi koraki, prosim planince, da mi pomagajo. Najprej je treba najti primeren kraj 1 Tak kraj mora biti v višini 1000 do približno 1300 m nad morjem, zavarovan proti vetrovom in odprt proti Jugu; poleti ne sme biti prevroč in pozimi ne premrzel, tako da morejo biti bolniki vse leto, noč in dan, na prostem. Kraji, kjer se pozimi pojavlja dolgotrajna megla, niso pripravni. Seveda mora biti v bližini take planine dovolj pitne vode, planina sama ne sme biti predaleč od naselij in bodi na takem kraju, da je dohod in dovoz primeroma lahek.
Planinci, ki hodite po planinah z odprtimi očmi, sporočite do julija 1936 svoje misli in predloge z natančno navedbo kraja in morebiti s črtežem podpisanemu. Ko si bomo po vsestranski preizkušnji na jasnem glede najprimernejšega kraja, bodo sledili nadaljni koraki.	Dr. Mirko Černič, primarij v Mariboru.
IZ ZDRAVNIŠKIH DRUŠTEV
Poročilo o znanstvenih sestankih leta 1935 v Mariboru
Leta 1935 j'e priredilo Zdravniško društvo v Mariboru skupno z zdravniki mariborske splošne bolnice 12 znanstvenih sestankov s povprečno po 20 udeležencev. Razven tega se j'e vršil za časa IV. Mariborskega tedna 3. avgusta sestanek slovenskih zdravniških strokovnih društev, t. j. Jugoslovanskega kirurškega društva, sekcija Ljubljana, Zdravniškega društva v Mariboru in Slovenskega zdravniškega društva v Ljubljani. Tega sestanska se je udeležilo 71 zdravnikov iz vse Slovenije. Na njem je 7 predavateljev obravnavalo razna vprašanja, predvsem iz operativne medicine. Med predavatelji so bili 3 mariborski zdravniki. Ker bodo predavanja objavljena skupno v zas. vez., jih tu posebej ne naštevam.
Pri onih 12 samo mariborskih zdravniških sestankih je bilo skupaj 19
predavanj in sicer 9 iz raznih strok in 10 za dobe protituberkuloznega tedna o tuberkulozi. Predavali so:
1.	dr. Černič „O namenu in pomenu zdravniških znanstvenih sestankov“.
2.	dr. Kovač „Rentgenologija srca“.
3.	dr. Lutman in dr. Hribar „Ductus arteriosus (Botalli) persistens“,
4.	dr. S k ali c k y „Ruptura vaginae et parametrii progrediens ad ca-vum peritoneale per corpus alienum“.
5.	dr. Smerdu „Vpliv našega pulvis digitalis na diurezo“.
6.	dr. Černič „Ali res operiramo slepiča po nepotrebnem?“
7.	dr. Lutman „Dietetika s posebnim ozirom na notranje bolezni“.
8.	dr. Potrč „Socialne indikacije splava“.
9.	dr. Toplak o istem predmetu.
O	tuberkulozi so se vršila sledeča predavanja:
1.	dr. Houška „Primarni infiltrat v pljučih in njegovo zdravljenje“-
2.	dr. Aleksič „O tbc larinksa“.
3.	dr. Tominšek „O tbc očesa“.
4.	dr, Černič „Kirurška tbc predvsem peritonitis; planinsko zdravi-lisce u •
5.	dr. Vrbnjak „Coxitis tbc“.
6.	dr. Smerdu „Miliarna tbc pljuč“.
7.	dr. Kreutziger „Lupus vulgaris“.
8.	dr. Rozman „Tbc pljuč z diseminacijo v articulatio coxae“'
9.	dr. Hribar „Phthisis intestini et appendicis“.
10.	dr. Benčan „Tbc v ginekologiji“.
Razven tega je bilo demonstriranih in sicer
iz kirurgije		 .	61	primerov
iz interne		10	»
iz ginekologije			2	n
iz dermato-venerologije		2	n
iz okulistike, laringologije, otologije	6	n
iz prosekture		11	n
skupaj ... 92 primerov
Če prištejemo k zgoraj naštetim 19 predavanjem še ona 3 predavanja na sestanku z ljubljanskimi kolegi, ki so jih imeli mariborski zdravniki, dobimo skupno 22 predavanj in 92 demonstriranih primerov.
O	teh sestankih oziroma predavanjih in demonstracijah so poročila deloma že objavljena v „Zdravniškem vestniku“, v „Življenju in svetu“ in v jubilejni številki revije „Bratislavske lekarske listy“.
Končno mi je prijetna dolžnost, da se zahvalim g. dr. Skalickemu, ki mi je kot nekak znansiveni asistent pomagal pri organizaciji teh sestankov.	Dr. Mirko Černič.
Kongres jugosl. ftizeološkega društva v Sarajevu (31. V. do 2. VI. 1936).
Program ja zaenkrat sestavljen tako-le:
Dne 30. V. (sobota): Seja odbora JFD; nato družabni večer.
Dne 31. V (1. kongresni dan): Svečana otvoritev kongresa. Nato predavanja o glavni temi: „Rana diagnoza pljučne tuberkuloze“ Predavajo: Dr. V. Kušan (glavni referent) ter dr. Čepulič, dr. Neubauer, dr. Debevec kot koreferenti.
Popoldne izlet v Kasindo, kjer bo letna skupščina JFD.
Dne 1. VI. (2. dan): Plenarna seja JLPT. Predavanja o temi: »Kako treba v Ju.
goslaviji organizirati borbo proti tuberkulozi“.
Popoldne: Ogled mesta Sarajeva, letna skupščina JLPT, zvečer svečani banket. Dne 2. VI. (3. dan): Izleti na Ilidže, Trebevič, event. Mostar in Dubrovnik.
Kolegi, ne pozabite, da se vrši protituberkulozni teden od 17. do 24. maja t. 1. Zdravniki morajo biti na čelu protituberkuloznega pokreta.
#	•
V	Italiji so pred kratkim razširili obvezno zavarovanje za slučaj obolenja za tuberkulozo tudi na poljedelce. S tem se poveča krog zavarovancev za štiri milijone.
•	•
*
Na japonskem, kjer je tuberkuloza jako razširjena, skušajo dobiti sredstva za zatiranje te bolezni na najrazličnejše načine. Tako je vlada n. pr. sklenila davek na razna kozmetična sredstva. Dohodki iz tega davka bodo služili izključno pobijanju jetike.
•	«
•
Ruska vlada je sklenila postaviti prof, Pavlovu spomenik v Ljeningradu. Po njem bodo imenovali tudi nek zavod. Možgane velikega učenjaka so izročili Moskovskemu zavodu za raziskavanje možgan. Vdova bo prejemala casino pokojnino 1000 rublov mesečno. (M. med. Wchschft.).
*	•
V	Cehoslovaški republiki je baje 65.000 duševno bolnih, kar je, vsaj deloma, posledica jako razširjenega alkoholizma.
*	•
Tečaj o malariji se vrši v Rimu od 1. julija do 51. avgusta t. 1. Informacije daje zavod za raziskavanje malarije, Roma, Policlinico Umberto I.
e	*
*
Dunajska med. fakulteta priredi 57. tečaj za prakt. zdravnike od 4. do 6. maja i. 1. Predmet: Napredek terapije notranjih bolezni.
*	•
•
Tvrdka „Radiosan* — Zagreb nas je kot zastopnica tvrdke dr. Madaus — Ra-debeul prosila, da objavimo popravek k notici, ki je izšla na istem mestu v štev. 3. našega lista. -- Zdravniški tečaj firme Madaus je bil torej prepovedan samo iz for-melnih razlogov. Firma naglasa, da ima Nemčija svojo oficijelno homeopatsko farmakopejo in da se vrše univerzitetna predavanja o hemopatiji. Tečaj firme Madaus torej ni v nikaki zvezi z mazaštvom.
* •
Za protituberkulozni teden bo izšla poljudna knjiga o jetiki izpod peresa dr. R. Neubauer-a. Priporočajte knjižico svojim bolnikom, dajte jo v čakalnice!
Urednik in izdajatelj: Dr. R. Neubauer — Golnik. Tiskarna „Sava* d. d. v Kranju — Za tiskarno: Vilče Pešl, Kranj.
IZ UREDNIŠTVA
Bili
Za tiskovni sklad so prispevali:
Lj. Krstić — Beograd 200.-
dr. J. Peček — Brežice, dr. Kocjančič — Škofja Loka po 30.-dr. Kovač — Maribor 50.-
Prisrčna hvala
GG. Tovariši, ki so letos že prispevali za tiskovni sklad našega lista, naj nam ne zamerijo, ako smo jim iz tehničnih razlogov kakor vsem drugim poslali poziv in položnico.
Uredništvo.
ERRATA
V 3. številki v članku dr. J. Cholewa: „Poskusi kemoterapije in biološke terapije rakastih obolenj“ sta se na str. 108 vrinili dve napaki, ki kvarita smisel. V drugi vrsti od zgoraj čitaj „kalija“ namesto kalcija, v deveti vrsti pa čitaj „humorjev“ namesto tumorjev.
MALI OGLAS
Prodam radi preselitve kompletno opremljen medic.-kem.-bakteriološki laboratorij z vsemi kemikalijami.
Dr. M. Kovač, Maribor.
Narodna protituberkulozna liga u Ljubljani
prosi vse gg. zdravnike, da ustanovijo krajevne lige lam, kjer jih dosedaj še ni in da sodelujejo z vsemi silami v že obstoječih ligah
Zdravniki morajo biti na čelu pokreta proti jetiki!
Vsebina
Stran
Poziv zdravnikom ob priliki protituberkuloznega tedna
Dr. Alojz Zalokar:	Ruptura uteri...................................................145
Dr. J.Dernovšek:	O radikalni operaciji sinus Highmori kompli-
ciranega z antrooralno alveolarno fistulo (s 3
slikami na prilogi)..........................152
Dr. Ivan Matko in dr. B. Vloga holesterina v človeški preosnovi in pri Merljak:	holesterinovi plevritidi (nadalj. in konec) . 155
Dr. Čičin:	Etiologija tuberkuloze..........................................162
Dr. Rudolf Celeda:	Prilog imunobiološkom problemu skrofuloze .	168
Dr. Černič Mirko:	Ljubljanska bolnica (Temeljne opazke k priza-
devanjem za ljubljansko bolnico, staro in novo 172 Iz soc. zavarovanja:	Predavanja o tuberkulozi pri OUZD v Ljubljani .	.	175
Stanovski Vestnik:	Liječnička štednja i pripomočna zadruga s o. j. u Zagrebu 176
Iz medic, časopisov:	I.	Periodica Srpski Arhiv —	1936.	Sr. 1.177
Iz	poljske literature................179
Nove knjige.............................................................................180
Prošnja planincem.......................................................182
Iz zdravn. društev:.....................................................................182
Drobne novice...........................................................................184
Iz uredništva.............................................................XI
Vsebina priloge „Evgenika“:
Stran
E. Essen-Moller:	Raziskavanja o plodnosti nekaterih skupin du-
ševno bolnih (schicofrenikov, maničnodepre-
sivnih in epileptikov).........................17
B. Škerlj:	Življensko drevesce Dravske banovine ...	23
Genetični seminar:	G. Tomažič: Nastanek in dozorevanje semena
in jajčkove stanice............................25
Zakonodaja:	A. Munda: Nova nemška rasno-higienska zakonodaja ..................................................................30
Književnost ..............................................................31
ravilišče Golnik
Sprejema odrasle bolnike (moške in ženske) s tuberkulozo pljuč in grla v še ozdravljivem štadiju.
3 oskrbni razredi
Vsi moderni diagnostični pripomočki na razpolago! — Higijenično-dijetetično zdravljenje, tuberkulin, avroterapija, pneumothorax artefi-cialis, phrenicoexairesis, thoracoplastica, Jakobausova operacija.
Vse informacije daje uprava zdravilišča Golnik.
Pošta — telefon — brzojav: Golnik.
Železniška postaja za brzo vlake Kranj, za osebne vlake Križe - Golnik na progi Kranj - Tržič. Avto pri vseh vlakih.
ODDELEK
„SANABO-KAŠTEL“
HOGIVAL
„SANABO-KAŠTEL“
Injekcije po 100 internac. edinic	Tableie po 500 ali 1500 intemac. edinic
V vodi topljivi koncentrirani seksualni hormon, vezan na ostale substance ovarija in dozorelega folikla
Indikacije: Pri funkcijonalnih motnjah in izpadu funkcije ženskega genitalnega aparata s spremljajočimi pojavi (amenoreja, oligoopsomenoreja, poliprotomenoreja, metroragije, klimaks, menopavza po histerektomiji, težkoče po spontano nasto-
pivši menopavzi)
PITUISAN „SANABO-KASTEL“
1 ccm = 10 intemac. edinic
Sigurno sredstvo za popadke, ustanovljeno po mednar. standardu Ampule z 1,1 ccm in 0,5 ccm v škatljah po 3 in 6 ampul.
Vzorci In literatura na zahtevo I
Kaštel d. d
NOVURIT
SUPOZITORIJE
„KAŠTEL"
REKTALNI DIJURETIKUM Z ZANESLJIVIM DELOVANJEM
NISO ŠKODLJIVE! MOČNO DELUJEJO!
SE DOBRO PRENAŠAJO! NE NAVADIŠ SE JIH!
Neobhodno potrebno sredstvo namesto purinskih dijuretikov za ohranitev ravnotežja v prometu vode v telesu pri začetni dekompenzaciji in preedemu itd! Zatem, ako ne želimo ali ne moremo dati NOVURIT-injekcije (n. pr. thrombophlebitis, prevelika občutljivost). Proti retenciji vode
pri debelosti.
Orig. škatlje s 5. supozitorijami.	Vsakih 3—5 dni 1 supozitorija.
„Zdravniški Vestnik* izhaja lOkrat na leto (meseca julija in septembra ne izhaja). Naročnina za nezdravnike Din 90’— celoletno, Din 50’— polletno; za medicince Din 50'— celoletno, Din 25 — polletno.