1\Ltwtcritòkxi' BORBA Vaša požrtvovalnost pri izgradnji naše dežele, vaše zaupanje v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, sta janistpò\ da bomo naglo premagali mnoge težgp&^ki rumi stoje napoti. .t\TlTO. Leto II. — Štev. 1 Ajdovščina, sobota, S. januarja 194b Šiadij ustave širi obzorje ljudskih množic Danes ni več človeka na Primorskem, ki bi ne govoril o osnutku ustave. Vendar to razpravljanje ni več samo tako na splošno; lahko rečemo, da je po treh tednih razpravljanja zadobila stvar svojo globoko vsebino. Ljudske množice so spoznale, da sicer predstavlja ustava nekaj ob čemer lahko ponovno manifestirajo svojo voljo po pripadnosti k Titovi Jugoslaviji, uvidele pa so tudi, da je prav bistveni namen razpravljanja o ustavi v tem, da se poglobi pogled množic v demokratičnost, ki so si jo priborili narodi Jugoslavije in da se ob tem dviga zavestna zgrajenost množic. Brez nadaljnjega lahko trdimo, da prebira danes naš kmet in naš delavec ustavo prav s takim dostojanstvenim zanosom, kakor prebira otrok, ki se je naučil brati, svojo prvo knjigo. Zato tudi primorsko ljudstvo ne more in ne naseda reakcionarni duhovščini, ki s svojim zariplim razpihovanjem skuša prikazati kot edini člen ustave člen, ki govori o ločitvi cerkve od države in ga farizejsko osvetliti ne kot veličastno demokratično pridobitev, ampak kot krivico. Zanimivo je, kako se v celoti postavljajo tisti duhovniki, ki so se oddaljili od ljudstva, v službo fašistične reakcije. Nesramno blatijo in napadajo vse, kar je ljudstvu drago in sveto. Ljudstvo pa iz svojih študijskih sestankov govori približno tako, kot so napisale žene iz Dornberga: »Razpravljale smo tudi o členu 25,' ki govori, da je cerkev ločena od države V tem članku končno vidimo svobodno vero in prepričane smo, da se cerkev ne bo več rabila v škodo ljudstva, kakor se je to dogajalo v pretekli vojni, ko so celo višji duhovniki blagoslavljali orožje, s katerim so imperialistične armade zasužnjevale in pobijale narode. Naše ljudstvo namreč dokaj drugače pojmuje ustavo kakor protiljudska zalega, katero vodi protiljudska duhovščina. Ljudstvo namreč ve, zakaj se je borilo, zato so se v vasi Vogersko posebno živo zanimali za uzakonitev ljudske oblasti, ki je bistvo ustave nove Jugoslavije, in v svoji resoluciji napisali: »Mi Primorci še posebno čutimo, kaj pomeni oblast v rokah ljudstva, kaj pomeni, če ljudstvo mirno gradi in obnavlja svojo domovino.« In podobno so napisali zborovalci iz vasi Saksida pri Rifen-bergu, ki so izjavili, da jim je v veliko zadoščenje dejstvo, potrjeno v ustavi, da je prešla oblast v roke ljudstva, torej da niso žrtve zaman in da so za vedno odstranjeni izkoriščevalci delovnega ljudstva. Kako globoko so Primorci doumeli bistvo nove ustave, nam govori tudi to, kar so napisali prebivalci v Dolu: »Prvič v zgodovini se bodo pri nas cenili državljani po svojih delih, ne pa po svoji imovini. Ljudje so bili na tem sestanku celo mnenja, da ne bi bilo treba niti koščka zemlje tistim, ki je ne obdelujejo sami. Kdor ne dela na zemlji, naj sc popolnoma razlasti, so zahtevali. Podobno so zahtevali v Renčah, češ, naj se zemlja sploh odvzame takim, ki je ne obdelujejo, izvzemši primere, katere predvideva splošna ljudska korist. Poleg teh osnovnih vprašanj, ki lih primorsko ljudstvo v celoti pravilno razume, pozdravljajo zlasti onkraj demarkacijske črte člen, ki govori o svobodi tiska. V Renčah je nad 400 vaščanov demonstrativno protestiralo proti taki svobodi tiska, ki dopušča blatenje in klevetanje ljudstva, prepoveduje in ukinja pa ljudska glasila, ki pomagajo ljudskim množicam v borbi proti fašizmu. Že teh nekaj primerov jasno govori, kako globoko je zagrabilo naše ljudstvo študij ustave: hočejo se namreč do potankosti spoznati z vso demokratičnostjo, ki jo prinaša ustava kot zmagovit rezultat narodno osvobodilne borbe narodov Jugoslavije. Že sam zbor ljudskih odposlancev v Postojni, ki je med drugim sprejel tudi sklep, da se primorsko ljudstvo zahvali, maršalu Titu za članek, ki ga je napisal o odnosih med Italijo in Jugoslavijo, jasno kaže, kako živo spremlja primorsko ljudstvo svetovne politične dogodke. In ne samo to. Besede, ki jih je napisal maršal Tito, so besede primorskega ljudstva. Naše delovne množice namreč v največji meri spoznavajo, da skuša premagana Italija napram zmagovitim primorskim množicam voditi znova imperialistično politiko. Primorsko ljudstvo dobro ve, da predstavljajo na preizkušenih fašističnih metodah osnovane zborne provokacije in blatenja Jugoslavije, katera skuša uprizarjati vodstvo »nove« Italije, napad na prave demokratične sile, napad zaradi imperialističnih teženj teh ljudi. O tem nam živo govori pred kratkim uprizorjena šovinistična provokacija v Trstu, ko so fašisti proslavljali, na s krvjo neštetih protifašističnih borcev oškropljenih tržaških ulicah svoj fašistični praznik. Prav istega izvora in namena pa je inscenirano »odkritje« bazoviške jame, v kateri bi rada »užaloščena Italija« prala svoje zločinske roke. V isto vrsto spada tudi seznam, ki vsebuje neka imena italijanskih državljanov, katere naj bi po umiku iz cone A baje internirala jugoslovanska armada nekje v Jugoslaviji. Na tem seznamu so tudi ljudje, ki so padli v borbi proti našim partizanom. Danes skušajo svetovni reakcionarji, ki so našli trenutno plodna Ila med , erazgibanimi italijanskimi množicami, stopiti na plan kot toži-telji in skušajo prikazati svoje zahteve po sveti slovenski primorski zemlji kot življenjsko vprašanje mlade »spreobrnjene« Italije. To zborno, prav po Gbbelsovih receptih uprizorjeno napadanje Jugoslavije, vodi neofašistični list »Uomo qualunque« in vsa tista drobna profašistična zalega, ki je našla v Trstu svojega glasnika v časopisih, kot so »Voce libera« in »La vita nuova«. Vendar predvsem primorskega ljudstva ni mogoče prepričati, da je za vse tisočere zločine, upade in napade, umore in požige kriv le Mussolini in nekaj njegovih najbližjih, ampak dobro ve, da je kriva zato vsa Italija. Primorsko ljudstvo dobro ve, da ne bi bilo mogoče pobijati, streljati, požigati po Primorskem, če bi bil v Italiji zločinec samo Mussolini. In zato je nemogoče danes v očeh primorskega ljudstva in vsega poštenega naprednega sveta ovreči Jugoslavijo kot tožilca in rešiti Italijo z zatožne klopi, kjer se mora zagovarjati za svoje zločine in popravili škodo, katero je s svojo zavojevalno politiko naredila. Nikake sleparije ne morejo zabrisati krvavih sledov za italijanskimi imperialisti, sledov, ki danes obtožujoče zahtevajo pravične sodbe. Na vsakem koraku primorske zemlje so vtisnjeni sledovi okupatorskih Italijanov; nešteti požgani domovi in tisoči grobovi ljudskih junakov, vse to priča, da je bilo treba borbe, težke borbe, da si je to ljudstvo izvojevalo svobodo in neodvisnost svoje domovine, kar nam je neizprosni okupator tako divje kratil. Te krvave sledove je mogoče zaceliti; toda ne na takšen način, kakršnega so ubrali trenutno uradni politiki današnje Italije. Nemogoče se zdi primorskemu človeku solzavo usmiljenje Naše ljudstvo dobro ve, da bo še silnejše v svoji borbi, če bo v celoti spoznalo vse osnovne principe prave ljudske demokracije, ve pa tudi, da se s tem gradi. Prav zaradi tega lahko smatramo, da ne dobiva študij ustave na Primorskem samo mogočnega zunanjega odmeva, ampak globoko prekvaša najširše ljudske množice v zavestne, noporušne pobornikc za ljudsko demokracijo. profašistične duhovščine do vojnih zločincev. Se bolj nemogoč pa se mu zdi kar neposreden napad na Jugoslavijo; nemogoče je namreč pozabiti na požig Narodnega doma v Trstu, na umor v Bazovici, na koncentracijska tabonšča in ječe, na »balaglione speciale«, na zverinski napad na Jugoslavijo :n vse zločine, ki so temu sledili vse od Trsta pa do zadnje vasi, v katero ju stopil na pol raztrgan čevelj italijanskega imperialista. Kakšni pa so sleci >vi, ki jih ni mogoče izbrisati? V » jubljanski pokrajini« so postrelili -000 talcev, pobili okrog 8000 drugih ljudi, odgnali v internacijo okrog 3.. 000 ljudi, požgali 3000 domov, popolnoma opusto-šili 800 vasi. In vse t< so bile žrtve »genialnega« fasi s tiči ega lova na ljudi, žrtve zločinskih »razstrelamen-tov«, ki so jih prirejali po mestih in vaseh vojaki Mussolinija in Vittoria Emanuela. Naši ljudje so umirali od gladu, inkvizitorsko mučeni, pod udarci in puškinimi kopiti črnosrajčnikov in kraljevih kr cabinjerjev. Nekomu, ki je vse to dnevno so-doživljal, ki je bil j iča zločinskih pohodov italijanskih imperialistov, je v celoti upravično nerazumljivo današnje zadržanje u-adnih italijanskih krogov. Se več: to predstavlja že predrzen cinizem, /•>' ga je zmožen skovati nekdo, kateremu so bolj pri srcu fašistične horde nego demokratične ljudske množice. Obenem pa to dejansko koplje prepad dobrih odnosov med Jugoslavijo, in Italijo in torej pomeni odkrit napad na slovan-sko-italijansko bratstvo, skovano v težki borbi proti fašizmu. Narodi Jugoslavije in primorsko ljudstvo želijo, j da bi ta prepad izginil, ker žele mirno živeti v dobrih odnošajih z delovnim ljudstvom Italije. Naše množice in italijansko delovno ljudstvo so dejansko že v času narodno-osvobodilne borbe postale neizprosen tožitelj fašizma in italijanskega imperializma. Seveda pa se je treba zavedati, da pomeni predpogoj za uspešno razbitje novih imperia-litičnih naklepov Italije, vztrajna borba proti ostankom fašizma, ki je tudi predpogoj za zdrave odnose med italijanskim in slovenskim ljudstvom. Brez nadaljnega je za nas danes vodilno načelo tisto, ki ga postavlja maršal Tito: »Ni Italija, temveč Jugoslavija je lista, ki stavlja pogoje. Jugoslavija želi dobre odnošaje z Italijo. Toda predpogoj, da italijanska vlada pošteno prizna, da je Jugoslavija žrtev osvajalnega napada s strani Italije, ne glede na Mussolinija ali koga drugega, ker je to zgodovinsko dejstvo. Drugič, da italijanska vlada prizna žrtve in škodo, ki jo je Jugoslavija utrpela v času okupacije italijanskih čet. Tretjič, da Italija prizna upravi- čenost teritorialnih zahtev Jugoslavije.« H koncu svojega članka je maršal Tito napisal sledeče: »Naša želja je končno, naj spoznajo naši zavezniki, da ni kriva Jugoslavija, da do danes ni prišlo do zboljšanja odnošajev z Italijo. Ravno-tako pa želimo, da naš" zavezniki priznajo naše upravičene zahteve, naše žrtve, povzročeno nam škodo, težkoče in trpljenje naših narodov tudi v tistih krajih, ki so bili pod zasedbo Italije.« Te besede maršala Tita so našle še močnejši odziv med našimi množicami. ker vsebujejo našo osnovno parolo: »Tukaj je Jugoslavija«, vsebujejo našo borbo in žrtve ter predstavljajo dejansko silen odmev tisočerih in tisočerih poedinih lakih zahtev tistih desettisočev našega ljudstva, ki so s svojo požrtvovalno borbo proti fašizmu kovali boljšo in srečnejšo bodočnost, ne samo slovenskemu, ampak tudi italijanskemu ljudstvu na Primorskem; in nakazali pot borbe in edino možno pot zmage volje ljudskih množic vse Italije. Zalo danes tako upravičeno zahtevamo, da se preneha nedemokratično postopanje z našimi množicami onstran modre črte, kjer zavezniške vojaške oblasti nasedajo bivšim fašistom in na osnovi njihovih provokacij krate osnovne pravice in pridobitve same narodno osvobodilne borbe primorskim množicam. izpoiiijujtfjy se sklepi keiifereiio velikih zaveznikov Drugega januarja se je kar bliskoma raznesla po Primorskem vest, da so edinice jugoslovanske armade prevzele od zavezniških vojaških edinic slovenskega Qui-slinga, vojnega zločinca Leona Rupnika. Ljudstvo je v tem ukrepu ponovno spoznalo, da niso sklepi teheranske in drugih konferenc velikih zaveznikov mrtve stvari, kot jih skuša zlasti na Primorskem prikazati svetovna reakcija, ampak živa dejstva, ki predstavljajo trdno osnovo sodelovanja naprednih sil v svetu. Izročitev Leona Rupnika slovenskemu narodu, da izreče nad njim pravično sodbo za vse zločine: pokolje, teror, pobijanje talcev, odganjanje ljudi v internacijska taborišča, rop imovine, rušenje in razbijanje nezaščitenih vasi in mest, to se pravi za vse zločine, katerih oče je bil ogabni zločinec Leon Rupnik, vrhovni poveljnik edinic slovenskega domobranstva. Ob tem trenutku bo tudi primorsko ljudstvo, med katerim je skušal tudi Rupnik najti zločinskih izdajalcev, izreklo svojo obsodbo. Neštete vasi in naselja po Primorskem so spremenili Rupnikovi domobranci in Nedičevi četniki v prah in pepel. Vendar pa ne bo stopil pred ljudsko sodišče samo Rupnik, v njegovi osebi bo slovensko ljudstvo obsodilo vse tiste zločince domobranskih edinic, ki danes še vedrijo po Trstu in skušajo prepričevati svet in sami sebe, da niso vojni zločinci. Toda ljudske množice, ki so kruto občutile zverihsko strahovlado domobranskih izdajalcev, opravičeno pričakujejo, da bo Rupniku sledila tudi njegova žalostna armada pred ljudska sodišča. Tudi Primorci smo ne enkrat izrazili svojo neomajno zahtevo, da se nam izroče vsi tisti, ki so požigali in morili po Primorski; in to zahtevo je potrdil tudi zbor ljudskih odposlancev v Postojni. Dosledna protifašistična borba, ki je najvišja moralna dolžnost vsakega pravega demokrata, zahteva, da se postavijo vsi vojni zločinci, Qui-slingi in koljači pred ljudska sodišča, da se na ta način zajamči Ijud- napori niso bili zaman. In prav danes ko mednarodno sodišče v Niirn-bergu sodi vojne zločince mednarodnega kova, ko bo slovensko ljudsko sodišče obsodilo največje-ga slovenskega izdajalca Rupnika, morajo biti tudi Primorskemu ljudstvu izročeni vojni zločinci, ki danes še prosto in nesramno blatijo po prav poznanih fašističnih metodah at«, at «i« i« natili j anici ijuu-1 prav poznanin lasisucnin me skim množicam, da njihovi borbeni I napore primorskega ljudstva. Tako so padali za svobodo Junaško so znali umirati borci za svobodo delovnega ljudstva. Njihova kri je perdila slednjo ped svete primorske zemlje in tako na slednjem koraku zaznamovala zahtevo primorskega ljudstva: Tukaj je Jugoslavija! V takem poletu je padel »O. junija I9t4 pri Lokvah načelnik XXXI. divizije, žrtvujoč se za uresničenje vseh teženj tisočerih, po fašizmu izkoriščanih in zatiranih primorskih ljudi. Eduiml Kardelj: Naša argumentacija o Trstu, Slovenskem Primorju in istri na londonski konferenci (Odlomek) Narodi ‘Julijske krajine so stoletja vodili nepretrgan boj za svojo svobodo. Zlasti slovensko in hroatsko prebivalstvo Julijske krajine pa je o tej vojni delalo čudeže heroizma oboju protiitalijanski, a pozneje proti nemški vojski in Mussolinijevim bandam. Leta 1942 je izbruhnila o teh krajih splošna narodna vvstaja. Tri leta se je ljudstvo Julijske krajine z orožjem v rokah borilo proti množičnim italijanskim in nemškim silam. Iz tega boja sta se razvila dva korpusa jugoslovanske Narodne osvobodilne vojske, IX. in XI. korpus, ki sta oba sestavljena izključno iz borcev iz Julijske krajine. Te sile so vezale 60 do 100 tisoč vojakov italijanske vojske, a pozneje skoraj enako število nemških vojakov. Operacije enot Narodno osvobodilne vojske v Julijski krajini so znatno pomagale zavezniškim silam v Severni Afriki. Zaradi 'delovanja naših sil je glavna železniška proga Trst—Ljubljana funkcionirala samo z 12.6% svoje normalne kapacitete, medtem ko so ose ostale železniške proge v Julijski krajini delale z največ 16% svoje normalne kapacitete. To so podatki italijanskih in nemških dokumentov. Med to vojno so naše enote izvršile proti sovražnim četam in njihovim komunikacijam, o Julijski krajini 4200 operacij večjega obsega. Za ose to vedo številni zavezniški oficirji, ki so se v letih 1941—1945 nahajali z našimi borbenimi tetami v teh krajih. Že od 1941. leta so te čete ščitile obširne okraje osvobojene Julijske krajine pred sovražnimi napadi. Samo v enem razdobju 1944. leta se je istočasno nahajalo o vrstah Narodno osvobodilne vojske 45.000 borcev iz Julijske krajine, medtem ko jih je v štirih letih boja bilo ?2.000, kar znaša 8% vsega prebivalstva. Vse to se je zgodilo kljub prisilni mobilizaciji, ki so jo vršili Italijani in Nemci. Ker je bila mobilizacija za Narodno osvobodilno vojsko prostooljna, že to dejstvo samo dovolj kaže, kaj hoče Julijska krajina. Izgube Julijske krajine o boju za svobodo znašajo 42.000 mrtvih vojakov na fronti in civilistov, ki so dali svoje življenje za svobodo svojega naroda in za skupno zavezniško stvar. Niti pomisliti ne smem na reakcijo in globoko razočaranje prebivalstva Julijske krajine, če bi po nekem nesrečnem naključju bila njihova rodna zemlja spet izročena tujemu zatiralcu po oseh teh velikanskih naporih in žrtvah za zavezniško stvar. Znatno število Italijanov po izvoru iz Trsta in drugih mest Julijske krajine se je tudi o tej vojni borilo skupaj s Slovenci in Hrvati. Ta skupni boj je krepko povezal Jugoslovane in Italijane v Julijski krajini. Italijansko prebivalstvo o mestih Julijske krajine se zaveda dejstva, da mu bo bodočnost zajamčena le, ako ostane tesno povezano z jugoslovanskim zaledjem. Jugoslovanska vlada dobiva neprestano prošnje iz oseh krajev Julijske krajine, prošnje, ki jih podpisujejo tako Jugoslovani kakor Italijani in v katerih zahtevajo priključitev te pokrajine Jugoslaviji. Na oseh prošnjah, ki so bile doslej poslane jugoslovanski vladi — in katere je delegacija prinesla s seboj — je 146.486 podpisov, kar predstavlja 51% odraslega prebivalstva Julijske krajine. Obstoje pa še druge prošnje, ki jih jugoslovanska vlada doslej še ni prejela, razen tega pa se je treba zavedati, da gre tu za zaseben in spontan korak ljudstva, v katerem velik del prebivalstva ni imel priložnosti za udeležbo. Na koncu bi rad poudaril samo še eno dejstvo. Leta 1919 in 1920 je bila Julijska krajina dana Italiji kot nagrada za njen vstop v vojno. Ta priključitev se je izvršila proti volji prebivalstva Julijske krajine. Petindvajset let je Italija upravljala to deželo s pomočjo terorja, koncentracijskih taborišč in ubijanja ter je zasejala toliko sovraštva in strahu med prebivalstvo te pokrajine, da bi to o povrnitvi k Italiji videlo smrtno obsodbo. Italija je izkoristila Julijsko krajino kot vojno bazo za svojo osvajalno politiko proti Balkanu in Srednji Evropi. Zvesta tej politiki se je povezala s Hitlerjem in stopila o vojno proti zaveznikom. V štirih letih se je Italija borila proti zaveznikom, napadla Jugoslavijo, anektirala velik del Ilrvatske in Slovenije skupaj z Ljubljano in tako opu-stošila eno tretjino jugoslovanskega ozemlja. Jugoslovanska Narodno osvobodilna vojska se je po samih italijanskih dokumentih neprestano borila proti italijanskim silam 100—400.000 vojakov. Ali more po osem tem, kar je storila, imeti Italija najmanjšo pravico, postavljati zahteve po ozemlju, naseljenem z Jugoslovani, ki so se o razdobju zadnjih štirih let borili na strani zaveznikov in jim napravili velike usluge? Bivši Notranjski odred proslavlja v nedeljo, 6. januarja, svojo drugo obletnico ustanovitve. Proslava se vrši v Starem trgu pri Ložu. Vabljeni vsi borci in oficirji. Zaupanje v Jugoslavijo je jamstvo, da bomo naglo premagali težave Za novo leto je napisal maršal Jugoslavije tov. Tito poslanico, s katero se obrača na delovne množice. Po daljšem uvodu dobesedno takole pravi: »Obračam se na vas, delavci v tovarnah in fucjnikih, zvišajte proizvodnjo v vaših podjetjih, zvišajte produktivnost dela, izdelajte čim več ^ažličnjh proizvodov, ker boste s tem ttrdi sebi ustvarili boljše življenjske pogoje. Ta država je država delavcev mesta in vasi in zato z vsemi silami pomagajte obnoviti svojo razrušeno deželo. Vzemite si za vzgled mnoge vaše tovariše in tovarišice v podjetjih in rudnikih, ki so že postali junaki dela. Bodite pazljivi do vsakovrstnih saboterjev in onemogočajte sovražnike ljudstva, ki ovirajo stvaritev vaše srečnejše bodočnosti. V letu 1946 še bolj zvišajte vaš delovni in ustvarjalni polet. Z največjimi napori in s prostovoljnim delom smo v preteklem letu 1945 lahko izvršili prave čudeže pri izgradnji naše dežele. Ta polet in prostovoljnost dela ne smeta v tem letu opešati, ampak se morata nasprotno še ojačiti. Obračam se k tebi mladina Jugoslavije, da bi bila nosilec delov- as nega navdušenja, da bi bila primer vztrajnosti in požrtvovalnosti pri izgradnji naše dežele, kot si bila primer v 41etnem boju za svobodo svoje dežele, kot si bila v preteklem letu 1945 primer pri delu za obnovo dežele. Boj za zmago pri obnovi dežele, pri premagovanju gospodarskih težav je sestavni del tistega velikega boja na bojnem polju, v katerem je umiralo na de-settisoče omladincev in omladink Jugoslavije, da bi drugim bilo bolje. Naj si tvoj omladinski polet in ogenj da dnška predvsem v Ustvarjalnem delu. Mnogi sovražniki in celo nekateri takoimenovani »prijatelji« današnje Jugoslavije se na vse načine trudijo, da bi zasejali negotovost med našimi kmeti. Sejejo nezaupanje do sedanjih organov ljudskih oblasti, širijo različne lažnjlve vesti, od katerih nima navadno škode samo država, ampak tudi kmetje sami, izkoriščajoč pomanjkanje raznih sredstev, ki so potrebna kmetom. Trudijo se, da bi vplivali na kmete, da ne bi prodajali svojih proizvodov državi, ki mora skrbeti za pokrajine, ki so bile opiistošene v vojni, za siromašne sloje itd. Vse to delajo z namenom, da bi zasejali nemir in nezaupanje med ljudstvom, du bi ustvarili nezaupanje kmetov do države s ciljem, da bi otežkočali, če že ne morejo preprečiti, obnovo in konsolidacijo naše dežele v gospodarskem oziru. Obračam se nn vas, kmetje, da ne verjamete tem tako imenovanim »prijateljem« kmetov, ker oni niso prijatelji nove Jugoslavije, kar istočasno pomeni, da tudi niso vaši prijatelji. Vaša požrtvovalnost pri izgradnji naše dežele, vaše zaupanje v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, sta jamstvo, da bomo naglo premagali mnoge težave, ki nam stoje na poti. Poznamo vaše težave, vaše potrebe in se z vsemi silami trudimo, du storimo vse, kar moremo, da bi dobili tisto, kar najbolj potrebujete. Še bo nekaj časa težko, toda z vsakim dnem gre na bolje, ker naše tovarne že proizvajajo in bodo z vsakim dnem proizvajale vedno več tistih predmetov, ki jih najbolj potrebujete. Bodite prepričani, da se bo sedanja oblast pobrigala, da se različna bremena enakomerno porazdelijo. Prizadevajte si, da bi v letu 1946 obdelali in zasejali čim bolje in čim več vaših polj in vinogradov, da bi vzredili čim več živine itd. To bo velik prispevek za obnovo naše dežele, za naglo odstranitev bede, za ureditev naše nove Federativne ljudske republike Jugoslavije.« To volja tudi za nas Primorce; 1 di nam so namenjene te besede, ker tudi mi gradimo en vogal nove Jugoslavije. Prav primorski ’avec po istrskih mestih in idrijski rudar sta poklicana, da do najvišje zmogljivosti ' vigneta produkcijo, dvigneta rast naše industrije. Tudi naša oa je dolžna, da vnese duha nepopustljivega poleta, požrtvovalnosti, ognja v ustvarjalno del Isto velja našemu kmetu, katerega skušajo povsem izropati reakcionarji onstran demarkacijske črte, katerega skušajo preslepiti, da bi za visoke cene prodajal svoje pridelke njim in s tem odtrgoval najnujnejša živila tistim neštetim, ki niso ničesar pridelali, ker so jih fašisti povsem izropali ali delavcem, ki udarniško delajo po tovarnah. Besede maršala Tita nam morajo biti osnovno vodilo pri delu v letu 1946, v letu, ko se bo končno odločila usoda nad četrt stoletja mučene, ropane in zatirane Primorske, ki je odločitev že sama s svojo krvjo v borbi napisala: Tukaj je Jugoslavija. Moskovska konferenca, nov nepornšen mejnik na poti utrjevanja svetovnega miru ministrov treh zavezniških držav v celoti zmešala račune sovražnikov sodelovanja zavezniških sil, tistega sodelovanja, ki je nastalo med vojno. Posebno značilno pa je, da so Pred dobrim tednom dni so se sestali v Moskvi zunanji ministri velikih zavezniških držav, Sovjetske zveze, Združenih držav Amerike in Velike Britanije, da nadaljujejo delo za utrditev miru, katerega so zavezniški narodi z nadčloveškimi napori in z milijonskimi žrtvami priborili svetu, s tem, ko so vojaško premagali nacifašizem. Moskovska konferenca pomeni nadaljevanje skupne zavezniške povojne graditve, pomeni torej zmago demokratičnih sil, to se pravi ponovno zmago naprednega sveta po neuspeli londonski konferenci. Poleg tega pomeni ta konferenca veličasten zaključek zadnjega vojnega leta, ki je obenem leto zmage. Na tej konferenci so razpravljali o dolgi vrsti vprašanj, ki so jih nekateri ljudje še pred kratkim proglašali za nerešljiva; razpravljali so o vprašanjih, katerih obrise si je svetovna reakcija že pripenjala na svoje prapore, pod katerimi bi rada razbila povojno sodelovanje velikih zaveznikov. Tako je svet spoznal, da se veliki zavezniki v celoti zavedajo, da je možno narodom sveta ohraniti mir le v skupnem delu in s trajno budnostjo proti vsem, ki skušajo to sodelovanje na kakršenkoli način razbijati. V Moskvi je bil dosežen sporazum o postopku priprav za mirovne pogodbe z Italijo, Romunijo, Bolgarijo, Madžarsko in Finsko, to je evropskimi sateliti nacifašistične Nemčije. Ta sporazum je osnovan na berlinskih sklepih velikih treh. Pogoje mirovne pogodbe bodo smeli sestavljati samo tisti, ki se smatrajo po berlinski konferenci za sopodpisnike pogojev premirja s posameznimi državami. Mirovno pogodbo z Italijo bodo torej izdelali zunanji ministri Sovjetske Zveze, Velike Britanije, Združenih držav in Francije. Namestniki zunanjih ministrov se bodo takoj lotili pripravljalnega dela, kakor je bilo to sklenjeno na prvem sestanku Sveta zunanjih ministrov v Londonu. Tako je končno prišlo na dnevni red tudi vprašanje razmejitve med Jugoslavijo in Italijo. To pomeni dokončno začrtanje pravičnih meja naše Primorske, katero so kljub velikim žrtvam primorskega ljudstva, darovanim v borbi za strt je fašizma, uspeli reakcionarji začasno odtrgati od matere Titove Jugoslavije in jo potem še razpoloviti, ter na ta način slabiti gosop-darsko moč te pokrajine. Primorsko ljudstvo, ki se je tako junaško postavilo v času te vojne ob stran zaveznikov, je opravičeno z navdušenjem pozdravilo sklepe konference treh ministrov, ki so že v svojih načelih temeljito obračunali z načrti nasprotnikov in dokazali tudi sami Italiji, dn ji je mesto med premaganci in bivšimi odkritimi napadalci svetovnega miru in da bo morala mnogo napra- viti, pfeden se bo lahko uvrstila med napredne narode in premostila prepad, ki si ga je sama s svojim imperialističnim napadom na narode sveta ob strani hitlerjevske Nemčije izkopala. Nadalje predvideva sporazum, da bo po dovršenih pripravljalnih delih osnutkov mirovnih pogodb sklicana konferenca, ki bc razpravljala o teh besedilih in katere se bo poleg petih članov sveta ministrov udeležilo še 16 zastopnikov združenih narodov, to je tistih narodov, ki so se aktivno udeležili vojne proti sovražnim evropskim državam z dokajšnjo vojaško močjo. Na ta način bo prišla do izraza in aktivnega vpliva volja tistih narodov, ki v času same borbe niso štedili žrtev, ampak z vsemi silami podprli napore velikih zaveznikov. Te države so: Mogočna Sovjetska zveza, Združene države Amerike, Anglija, Kitajska, Jugoslavija, Francija, Avstralija, Belgija, Sovjetska socialistična Bela Rusija, Brazilija, Grčija, Holandska, Indi- ja, Kanada, Nova Zelandija, Norveška, Poljska, Sovjetska socialistična Ukrajina, Češkoslovaška, Etiopija in Južnoafriška Unija. Konferenca bo najkasneje prvega maja 1946. To se pravi, da bodo točno po enem letu osvoboditve Primorske narodi spregovorili in potrdili to, za kar se je primorsko ljudstvo borilo in kar mu svetovni reakcionarji skušajo na vse načine kratiti, to je, da zaživi tudi Primorska končno enkrat v mejah ene najnaprednejših držav, to je v mejah Jugoslavije. Po končanem delu in ko bodo proučeni predlogi, bodo države izdelale končna besedila mirovnih pogodb. Mirovne pogodbe bodo stopile v končno veljavo takoj, čim jih bodo ratificirale zavezniške države, ki so podpisale odgovarjajoče pogoje premirja. Poleg tega je Moskovska konferenca prinesla celo vrsto sklepov glede vseh delov sveta, kamor se je zanesla vojna vihra. Ponovno lahko ugotovimo, da je konferenca reakcionarni elementi doživeli tak poraz prav sedaj, ko so postali posebno delovni. Brez nadaljnjega je konferenca v Moskvi napravila odločen korak k odnošajem enakega sodelovanja po vojni. Obenem pa predstavljajo uspehi in ugotovitve same konference jasen dokaz, da je sodelovanje med zavezniškimi narodi stopilo v dobo razvoja, ki predstavlja vsekakor zmago demokratičnega bloka in v celoti poraz svetovne reakcije. Danes, ko mora primorsko ljudstvo dejansko voditi še ogorčeno borbo proti vsem tistim neštetim, ki nočejo nikakor razumeti, da pomeni vojaško uničenje fašizma že dejansko njegovo obsodbo, pomeni zmagovit zaključek moskovske konference ponoven dokaz, da ne bodo, da nočejo in da ne smejo narodi sveta dovoliti nikdar več reakcionarnim klikam, da bi pod kakršnokoli krinko uprizarjale svetovne morije, ki služijo le za uresničevanje njihovih imperialističnih teženj. Enotni sindikati se zavedam, da je za dosego socialnih in gospodarskih pravic potrebna ljudska oblast Zato se razbijajo poizkusi reakcije* ki skuša organizirati sebi naklonjene sindikate, ki bi razbijali delavsko enotnost. To je ponovno potrdila skupščina enotnih sindikatov goriškega okrožja, to nenehoma potrjujejo naši antifašisti Dne 30. decembra 1945 se je vršila v lorici skupščina vseh organizacij Enot-ih sindikatov goriškega okrožja. Skup-čine so se udeležili delegati vseh okraj-.ih sindikalnih organizacij, zastopniki restnega odbora in delegati poedinih dborov podjetij. Skupščine se je udele-il tudi tajnik Pokrajinske zveze Enot-ih sindikatov iz Trsta, Vojmir - Ivan lukovec. Skupščino je odprl predsednik mest-iega odbora Enotnih sindikatov v Go-ici, tov. Batti in podal izčrpno poročilo i delu odbora od 27. oktobra 1945 dalje, :o je bila zadnja skupščina organizacij inotnih sindikatov v Strašicah. Da poudarimo le nekai osnovnih misli z poročila: V tem razdobju se je zlasti ibravnavalo vprašanje plač, ki je v coni V še vedno nadvse pereče in še ne-ešeno. Prirejen je bil veličastni »festival de-a«, ki je bil manifestacija enotnosti slo-renskega in italijanskega delovnega Ijud-tva v coni A. Enotni sindikati so dali vso moralno iodporo splošni stavki 15. decembra 945, ko je slovansko in italijansko Ijud-tvo Julijske krajine protestiralo proti tršitvi najosnovnejših demokratičnih pra-ric — proti kršitvi svobode tiska. Enotni indikati so borbena razredna organizaci-a in kot taka morajo vedno podpirati rse upravičene zahteve delovnega Ijud-itva in braniti njih pridobitve. Omejiti ib samo na mezdno gibanje, bi pomenilo zvrševati samo del dolžnosti. Nasprotno pa Julijski sindikati nc nislijo in ne delajo v interesu delovnega judstva, čigar enotnost skušajo vedno znova razbijati in razdvajati slovenske in talijanske delavce. Enotni sindikati, je iejal tovariš Batti, izražajo voljo ljudskih množic, medtem ko »Julijci« brezvestno branijo interese reakcionarnih klik. Delovno ljudstvo na Goriškem je spoznalo, kdo se bojuje za pravo demokracijo. Za- vedno delavstvo vedno znova dokazuje svoje zaupanje Enotnim sindikatom. Neprestan dotok članstva v mestu kot v sedmih okrajih goriškega okrožja jasno dokazuje, kako mogočna in množična organizacija so Enotni sindikati. Tajnik Pokrajinske zveze Enotnih sindikatov, tov. Ivan Bukovec, je podal nato kratko zgodovino nastanka Enotnih sindikatov, katerih predhodnica je bila »Delavska enotnost«. Med drugim ie dejal: Ta »Enotnost« je nastala v času najhujšega zatiranja demokratičnega ljudstva, ko je bil nacifašizem najmočnejši. V svojih vrstah je »Delavska enotnost« združevala vse ono delavstvo, ki mu žrtve za svobodo, za resnična demokratična načela, niso bila nikdar prevelike. Zavest nesebične pripravljenosti obvarovati svet pred nacifašističnimi grozotami, je bila tako močna, da so se z najskromnej-šimi sredstvi in najmočnejšo voljo lotili borbe ob strani vseh svobodoljubnih narodov. Ta »Delavska enotnost« je organizirala odpor, zbirala denarna sredstva, hrano, obleko, bodrila in pošiljala borce v partizanske vrste Po osvoboditvi, v maju letošnjega leta, pa se je občutila potreba, da ta organizacija nadaljuje z delom na sindikalnem področju. Iz »Delavske enotnosti« so naštah Enotni sindikati, ki naj branijo in se bore za delavske interese v mirn* dobi Ti sindikati niso nasledniki nacifaš‘stičn!h reformi- stičnih sindikatov, to so sindikati, ki organizirajo napredno delavstvo po tovarnah in obratih v borbi za socialne in gospodarske pravice. Reakcija poskuša organizirati druge, sebi naklonjene sindikate, ki bi razbijali delavsko enotnost. Ob vsaki priliki in vedno znova poskuša ta reakcija razbijati delavske vrste, pri čemer ni prav nič Izbirčna v sredstvih. »Enotni sindikati se zavedajo, da je za dosego socialnih in gospodarskih pravic potrebna ljudska oblast«, je dejal tov Bukovec. Le ljudska oblast lahko zagotovi uresničitev vseh onih pravic, ki pripadajo delovnemu ljudstvu. Reakcionarna politika poskuša usmeriti sindikalno delovanje na pot reformizma. S tem bi si želela izboljšati sedanje svoje šibke položaje fn ustvariti take prilike, da bi lahko ponovno pričela s svojimi starimi metodami izrabljanja. Toda delovno ljudstvo je že toliko dozorelo, da ga ni več mogoče zaslepljevati, ker dobro ve, v čem so njegovi interesi Ljudske množice se zavedajo, da so Enotni sindikati tista organizacija, ki pazi na njihove interese in se zanje tudi bori. Zato se dotok članstva iz dneva v dan veča in vključujejo sedaj Enotni sindikati v svojih vrstah 70.000 članov, To dejstvo je za vse napredne množice razveseljivo dejstvo, ki jim vliva zaupanje v bodočnost. Zatem se je razvila diskusija, nakar e skupščina prešla k volitvam okrajnih predstavnikov v mestni odbor Enotnih sindikatov Nobenega dvoma ne more hiti, da podpirata Špekulacija in kraja državne imovine tudi tedaj, ko izvirata zgolj iz brezvestne sebičnosti ali pa celo iz ljudskih vrst samih, konec konce r*rotiljudsko reakcijo, BORIS KlBRlC Borba Primorske za svobodo Ob drugi obletnici ustanovitve IX. korpusa, ki 30 v teh dneh slavi vse Primorsko ljudstvo, bi hotel podčrtati samo dejstvo, da je primorski delavec, pi'imorski kmet in izobraženec, da so vsi zdravi elementi primorskega ljudstva, ki so se skozi borbo od prve do druge svetovne vojne zagrizeno borili za svoj jezik, za svoj obstanek, za svojo narodnost proti krvavemu fašizmu, dobili v svoji oboroženi vstaji septembra 1943. leta in z ustanovitvijo IX. korpusa svojo jekleno udarno pest, dobili tisto močno organizirano želo, s katerim so si po hudih borbah in nadčloveških naporih končno priborili svobodo, konec fašističnega nasilja, uresničenje želja po priključitvi k matični državi Jugoslaviji. IX. korpus je torej nadaljeval in uresničil idejo, za katero je že pred zadnjo vojno tekla kri najboljših sinov naše Primorske. Padel je Gortan, odjeknili so streli na Bazovici, Tomažič in tovariši so nesebično darovali svoja življenja za osnovne narodne pravice primorskih Slovencev; to so bili prvi znaki oborožene borbe proti fašizmu. Po 8. septembru 1943, ki ga praznujemo kot praznik vsenarodne vstaje Primorske in ko je bil dejansko izvršen prvi plebiscit za priključitev v Jugoslaviji, je ljudstvo jasno in odločno pokazalo, da je njihovo mesto samo v združeni Sloveniji in da za dosego tega cilja niso nobene žrtve pretežke in prevelike. To je primorsko ljudstvo dejansko dokazalo, posebno še potem, ko je Vrhovni plenum Osvobodilne Fronte slovenskega naroda postavil opredelitev Primorske na višino samoodločbe naroda in ji dal z odlokom, ki je z odobritvijo na zboru poslancev v Kočevju 1943. leta in na 11. zasedanju AVNOJ-a dobil značaj slovenskega in jugoslovanskega zakona, tudi formalno obliko. Primorsko ljudstvo, ki je dalo iz svoje srede nepregledno vrsto borcev za narodno svobodo je enotno vedno te borce navdihovalo s svojo brez-primerno narodno zavesijo, predanostjo, požrtvovalnostjo in borbenostjo. Miren, Komen, Rihenberk, Cerkniške in Cerklanske vasi — vsa slovenska zemlja od skrajnega severozapada pa do morja in do Hrvatske Istre je s svojimi požganimi domovi, oskrunjenimi svetišči, s svojimi pobitimi, onečaščenimi in v sužnost odpeljani- [:■ V NAPAD II. bataljon BPO na pohodu. Okoli 70 mož. Dani se. Spuščajo se po strmih pobočjih navzdol. Ostra bhrja brije po goljavi. Nekje na levi laja pes. Mogoče je zaslišal tihe korake. Še pred dnem so naši na ravnini. Brezkončna Furlanska ravan... Dolge njive, prekrižane z ravnimi, še daljšimi cestami... v ravnih vrstah murvina drevesa. Po ozki stezi stopa neslišno bataljon proti svojemu cilju. Sonce se dviga, hribovita Benečija že izginja na obzorju. Sama ravnina. Opoldne je bil počitek. Nekje sredi ravnine, daleč proč od cest. Popoldne gre h kraju. V daljavi silhuete mesta Vidma. Mrak je padal. Majhen hrastov gozdič. »Bataljon stoj!« Na tri grupe je razdelil komandant svoje moštvo. Ena skupina je bila še prav posebno opremljena z bombami, tudi z molotovkami. V bližini je veliko letališče »Belvedere«. Le šibka posadka Nemcev mu je v obrambo. Letala so kar na prostem. Blokirati in po možnosti uničiti posadko ter zažgati letala, to je bil načrt. Polagoma in tiho so se skupine oddelile ena od druge. Še gosto grmovje in pred njimi je ravna plo- skev širnega letališča. Nekje na levi je temnejša lisa, baraka je; tja se je usmerila prva skupina. Druga skupina je neslišno zdrsela preko letališča. Tretja skupina je blokirala cesto in vilo ob njej. Neslišno se je plazila prva skupina k baraki. Že so se razločevali obrisi. Kje je neki stražar? Začuli so se koraki tam nekje z one strani barake. »Ssss ... Tišina ...« Koraki so se bližali. Brezbrižno je prihajal nemški stražar. Še pet, štiri, tri metre ... Za vraga, z roko bi ga lahko dosegel! Zažvižgalo je puškino kopito skozi temo ... samo zadušen krik, padec trupla na zemljo in ostudno hropenje. »Ta je dober. Ne bo se več zbudil«. Močan udarec s puškinim kopitom mu je razbil lobanjo. V baraki še vedno vse tiho. Ura je enast. Tedaj pa »V napad! Juriš! Bij !... Pali!.. .š Zabobnele so bombe, zaregljali mitraljezi, zalajale brzostrelke; in vse skozi okna v barako. Divji, ostudni kriki, hrušč kot da bi se nekaj lomilo. Udiral se je strop. Od eksplozije težkih angleških bomb se je baraka zamajala v temeljih. Skozi temo je zažvižgala molotovka, hip pozneje se je razletela. Trenutek nato se v m > Narodno osvobodilna vojska na pohodu v vas. Vse je bežalo pred fašističnimi zvermi; domovi so goreli, padali so streli in otroka sta se podala v partizane. Tako usodo je koval fašizem delovnim ljudskim množicam. mi ljudmi živ spomenik tega, kar je za Titovo Jugoslavijo doprineslo slovensko Primorje in Beneška Slovenija kot nje zapadni mejniki. Vse narodno osvobodilno gibanje na Primorskem, tako vojaške akcije ■kot postavljanje in delo narodne oblasti, je bilo že od prvega začetka povezano z osvobodilnim gibanjem narodov Jugoslavije, podrejeno skupnemu političnemu in vojaškemu vodstvu. Primorska se ni drugje borila, ni oddala niti enega strela izven okvira Jugoslovanske armade, ki se je borila v okviru velikih zavezniških držav, proti skupnemu sovražniku fašizmu. Torej je bila Primorska že v teku narodno osvobodilne borbe dejansko in tudi formalno uvrščena v ostalo Slovenijo in s tem v Jugoslavijo, kar so potrdile tudi vse zavezniške države. V znak spoštovanja borbene preteklosti Primorske je Glavni štab Slovenije ob preimenovanju 18. brigade v udarno, njej podelil naziv »Bazoviška«. Maršal Tito pa je kot predstavnika vseh primorskih partizanov, padlih v sveti domovinski vojni, imenoval padlega komandanta iz primorske brigade Janka Premrla-Vojka za narodnega heroja. To so zunanji znaki, s katerimi je vrhovni vojaški predstavnik Slovenije in Jugoslavije priznal velike žrtve in prizadevanja Primorske za njeno priključitev k Jugoslaviji oziroma so s tem potrdili njeno dejansko združitev. Danes, ko smo zaključili oboroženo borbo in se s ponosom spominjamo uresničitve naših želja in našega Primorskega IX. korpusa, ko se spominjamo vseh padlih borcev, danes povemo vsem tistim, ki še vedno, kakor v posmeh vsem tisočem grobov primorskih Slovencev skušajo rušiti našo enotnost, skušajo odvrniti ljudstvo od upravičenih zahtev po priključitvi, danes vsem tem provokaterjem povemo z besedami našega maršala Tita. Kjer so naši grobovi, tam bodo naše meje! notranjosti prične svetlikati nekaj rdečega, vedno bolj. Zapresketalo je in prvi ognjeni zublji so planili skozi okna. Vedno silnejše. V notranjosti se je zdaj pa zdaj zaslišal divji krik. Fašistična drhal ni mogla iz goreče barake. Brezbrižno so še dalje mežikale številne luči v bližnjem mestu Vidmu. Partizanska patrola v snegu in mrazu preganja fašiste. Druga skupina je medtem prišla do letal. Devet avijonov: lovci, bombarderji . Tiho in potuhnjeno so čepele zračne pošasti v temi. »Brž po bencin!« Takoj so bile pri rokah velike kante bencina. Vzplamtela je vžigalica in ugasnila; vzplamtela je druga in hip pozneje je šinil visok plamen iz enega izmed letal. In potem kar drug za drugim! Bolestno je zaječalo jeklo avionov, gorelo je, da se je razsvetlilo letališče od žarkega ognja. Le nekdo je bil pri vsem tem nekoliko nezadovoljen. Preje je bil zlezel na lovca »Messerschmidt«, ki pa ni imel bencina v sebi! Kot bivši letalec je hotel izrabiti sijajno priložnost in odpeljati letalo v osvobojeno Jugoslavijo. Pa nič zato, da ga le sovražnik ne bo imel! Prasketalo je, ječalo in pokalo! Črn dim se je valil, iz letal so postajala gola, izo-glenela ogrodja. Pa to še ni bilo vse. Tretja skupina je varovala cesto. Pa ti zaslišijo v bližnji vili nekako kričanje. Prav previdno nekoliko bližje. »Kaj hudiča je tu!« »O, meine Susse ...« »Spet nemška drhal!« »Sigurno se zabavajo. Glasovi so pijani, in neko žensko vreščanje je slišati vmes ...« »Kar po njih!...« Zažvenketala so stekla na oknih, v notranjosti pa se je raztreščila bomba ... Žensko kričanje je postalo še obupnejše. Od nekod se je oglasila brzostrelka! »Vrag je zlezel na podstrešje! Pali na zgornja okna!« Rafal proti podstrešnemu oknu, ostuden krik, pa je bilo spet dobro! Medtem pa so gorèla letala, baraka je že skoraj ugašala. »Fantje dovolj bo!« Še nekaj besnih rafalov v vilo, potem pa brž preko razsvetljenega letališča! Tudi druga skupina gre že sem od zažganih avionov. Prva, ki je likvidirala spečo posadko in žažgala barako, jih je že čakala. Komandant je bil zadovoljen. »Kar dobro je bilo, fantje!« Enakomerno so drseli koraki bataljona po poljski poti preko obširne ravnine. Nekje za njimi pa je še vedno žarelo. Zadnji zublji so dokončno zajemali devet nemških avionov. »Pošteno smo jim danes zagodli !« »Devet letal; med njimi trije lovci »Messerschmidt 109«, dva lovca »Focke Wulf«, pa še kup mrtvih Švabov!« Pred vsakim pokretom je treba proučiti teren. Na nebu prva zarja. Dolga kolona je pravkar zavila po prvih obronkih v svojem kraljestvu; za njo pa širna, brezkončna ravan; in tam nekje sredi nje zvito ogrodje devetih avionov.., Igralska skupina IX. korpusa je s svojimi umetniško dognanimi nastopi gojila kulturo med borečimi se junaki in po osvobojenih predelih Primorske. »Vipavska svoboda« Ni slučaj, da je prišlo osvobojenje Vipavski dolini prav v dneve okoli obletnice ustanovitve IX. Korpusa. Ko so naši borci tekom pomladi in poletja 1944 likvidirali sovražnikove postojanke v Prvačini, Dornbergu in Rihemberku, si nemški naduteži in njihovi domači ter tuji pomagači hiti zdaleka niso predstavljali, da so ti naši odločni udarci le predigra poznejšim uspehom in še temeljitejšemu uničevanju sovražnikovih sil tako na Primorskem kot na Gorenjskem. Niso si mogli biti svesti svojega obupnega položaja na svetovnih bojiščih in našem domačem, notranjem. IX. Korpus je kot del zavezniških sil v borbi Združenih narodov načrtno in preudarno postopal v uffičevanju sovražnikovih živih in materialnih sil, premišljeno postopal v skladu s položajem na vseh bojiščih. Sledil je masovni napad in razru-ševanje sovražnikovih komunikacij v Baški grapi. Sledile so druge manjše in večje akcije proti sovražnikovim postojankam in posadkam. Črni vrh je postal poleg ogromnega vojaškega in moralnega uspeha tudi politično mejnik v narodno-osvobodilni borbi našega Korpusa. Po 15. septembru so bile naše sile še bolj strnjene, a sovražnikove zrahljane in demoralizirane. Niti velika sovražnikova poži-galna ofenziva proti osvobojenemu ozemlju Primorske in proti edinicam IX. Korpusa ni mogla zavreti poleta naše odločne in ofenzivne borbe. Potem je sledil obračun s sovražnikovimi postojankami prav v Hitlerjevem »Reichu«. Poljane, Dolomiti, Gaberk, Železniki so zapisani v kosteh slehernega okupatorjevega vojaka na Gorenjskem. IX. Korpus je v borbi in delu izpričal svojo povezanost z Narodno Osvobodilno Vojsko Jugoslavije, s silami zavezniške Sovjetske zveze,-Anglije in Amerike, izpričal pripadnost svojega teritorija Titovi Jugoslaviji. In sredi tega dela in uspehov je prišlo osvobojenje Vipavske doline. Prav gotovo je, da to ni bil slučaj, niti presenečenje za naše edinice in bor- ce. Potem ko se je sovražnik že toliko časa zadržal na Trnovem, potem ko je pričel ropati in terorizirati po dolini naše Vipavske, potem ko so ga naše edinice stalno vznemirjale in mu prizadejale veilke izgube, je bil prisiljen izprazniti Ajdovščino in Vipavo, ti svoji izredno močni in dobro utrjeni postojanki. Borbe IX. Korpusa so tako dobile največji zunanji izraz ob zapustitvi dobrih postojank po belogardističnih izdajalcih, ki so se bali ponovitve Črnega vrha, in nemških čet 71. divizije. Groba bilanca naporov IX. Korpusa se je najprej pokazala pri iztis-nitvi sovražnikovih sil iz zanj važnega življenjskega prostora med Gorico in Postojno. Pomanjkanje nemških živih sil, ki so jih naši borci na vseh mestih v toliki meri uničevali, jih je prisililo, da so pustili »na milost in nemilost« svoje pristaše in pomagače v opuščenih postojankah pravični sodbi trpečega ljudstva. Navdušenje dolga leta in mesece po fašistih in Nemcih teroriziranega prebivalstva je bilo prekipevajoče. Naše edinice so bile gospodar položaja in naša narodna oblast je pre- vzela upravo v osvobojenih krajih. Manifestacijski shodi vojske in prebivalstva so bili najjasnejši dokaz, da je bilo osvobojeno prebivalstvo pripravljeno na prihod svojih borcev in da ni ves čas okupacije pozabilo na svoje najboljše sinove v gorah. Čeprav so se domači izdajalci poskrili ali pa odšli s sovražnikom v Gorico, niso prenehali računati na ponoven nemški prihod in nadaljevanje s svojim izdajalskim delom. Res, da so po njihovi zaslugi ponoči prodrli Nemci v Vipavo, da so tam ostali nekaj dni, toda njihovega ponovnega pohoda ti najvernejši Hitlerjevi služabniki niso mogli izprositi. Ponovno so prišli naši borci in nihče več ni mogel ovirati naše vojske pri izvrševanju njenih narodnih dolžnosti. Vipavska dolina, osvobojena in prosta sovražnikovih sil, je pričela doživljati triinpolletne pridobitve borb jugoslovanskih narodov. Osvobojena Vipavska je doživljala triumf svobode, triumf misli in dela novega lika slovenskega človeka. Vrsta kulturnih prireditev naše vojske in končno prva razstava svobodnega tiska in fotografije v njenih središčih sta vpli- vala na toliko časa terorizirano prebivalstvo z vso svojo privlačnostjo in posredovalno silo svojih notranjih momentov. Tisti, ki so si predstavljali našo vojsko po sovražnikovih klevetah, so imeli priliko doživljati plodove in sadove nadčloveških naporov in borb slovenskih borcev za svobodo. Mogočno je vplivala vipavska svoboda na osvobojeno prebivalstvo in danes, v dneh ponovne, a le trenutne okupacije prihajajo njeni odmevi v svobodne gore. Danes se prebivalstvo zaveda, da je njegova vojska blizu, da bo sovražnik moral zopet oditi in kletev našega ljudstva ter puške naših borcev ga bodo spremljale. IX. Korpus pa nadaljuje s svojim delom in gre po začrtani poti zmagi naproti. Gorenjska in Primorska sta njegovi in svoboda njunih prebivalce- mu je naloga in dolžnost. Severne in zapadne meje zedinjene Slovenije so v varstvu borcev IX. Titovega Korpusa! To nam je vodilo in hotenje pri našem nadaljnjem delu! Dušan Fortič. (Iz knjige »Eno leto IX. Korpusa«.) ŠOLA ZA AKTIVISTE Slovansko-italijanske antifažistične zveze - Osvobodilne fronte Naši sindikati Enotne strokovne zveze vključujejo 26 strokovnih zvez, katere se oblikujejo na industrijski osnovi, to je, da bodo vsi delavci in nameščenci enega podjetja organizirani v eni strokovni zvezi, kakršen značaj ima podjetje. V eno podjetje ena organizacija, ena strokovna zveza! Na čelu Enotnih strokovnih zvez stoji osrednji organ za vso državo, to je Glavni odbor, ki sestoji iz skupščine in iz izvršnega odbora. Vsaka strokovna zveza pa ima svojo centralno upravo, ki je sestavljena po istem principu. V federalnih enotah in avtonomnih pokrajinah se osnujejo federalni odnosno pokrajinski glavni odbori Enotnih zvez, kateri vodijo celotno strokovno gibanje v svojem delovnem področju. S tem ima delavski razred kot prvo-boritelj za enakopravnost polno možnosti, da to politiko enakopravnosti tudi potom Enotne strokovne zveze spravi v življenje, da v čim večji meri sodeluje v izgradnji strokovnega gibanja, da pospeši obnovo narodnega gospodarstva in da se preko enotnih strokovnih organizacij najtesneje poveže z vsemi naprednimi silami svoje narodne edinice ter skupno z njimi podpira našo narodno oblast pri njenih naporih za popolno uničenje fašizma in dokončne izvedbe demokratizacije dežele. Temeljna strokovna organizacija je podružnica, katera se ustvarja v središču proizvodnje ali ustanove. Podružnice se organizirajo v vsakem večjem podjetju, kjer je najmanj 30 članov, ali pa v manjših obratih v posameznih krajih ali okrajih z najmanj 15 člani. Posamezne stroke ene zveze smejo imeti v krajih podružnice, oddvojene po stroki, v osrednjem odboru zveze pa se osnujejo odseki. Upravo podružnice volijo člani na svojih rednih občnih zborih. V krajih, kjer je število članov pod 15, se organizirajo plačilnice ali postavijo zaupniki, kateri se vključijo v najbližje narodne podružnice. Med člane zveze oz, podružnice sme biti sprejet vsak ročni in umski delavec, ki je zaposlen v zasebni ali državni službi in ki ustvarja pravila, predpise in odločbe organov strokovne zveze. Jasno je, da ne morejo imeti vstopa v Enotne strokovne organizacije izdajalci in pokvarjenci. Podružnica ne bo smela biti samo organizator ekonomskih, socialnih in kulturnih akcij, marveč bo morala tudi neposredno nadzirati proizvodnjo, jo pospeševati In voditi boj proti vsem saboterjem in zabušantom Vsaka zveza v posameznih področjih proizvodnje (n pr, eno rudarsko področje, področje direkcije železnic) ali na ozemlju federalne enote (n, pr. Slovenije) Ima svoje tajništvo, ki veže vse podružnice lastnega delovnega področja in vodi njihovo delavnost Zvezno tajništvo se voli na občnem zboru delegatov podružnic tiste zveze in svojega delovnega področja. Glavne odbore strokovnih zvez posameznih federalnih enot pa volijo delegati dotične federalne enote po načinu, kakor si ga bodo sami določili v svojih pravilih, katera pa morajo biti V skladu z načeli pravil enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev Jugoslavije. Sklep beograjske konference je bil, da Enotne strokovne zveze delavcev in nameščencev Jugoslavije vstopajo kot sestavni del v enotno narodnoosvobodilno fronto Jugoslavije, zavedajoč se, da brez političnega sodelovanja in brez podpiranja ljudske demokratične oblasti ni mogoče doseči vseh onih pravic, ki gredo delavskemu razredu. Osnove, ki jih vsebuje sestav in namen Enotnih strokovnih zvez, nam daje naslednje sklepe: 1. Da se nezdrave razmere, ki so vladale v preteklosti, ne bodo več povrnile ter da delavski razred zna ceniti v krvavi in težki narodnoosvobodilni borbi skovano enotnost, za katero so dali svoja življenja najboljši delavski borci. 2. Da so interesi ročnih in umskih delavcev skupni in da so zato v korist teh interesov potrebne enotne strokovne organizacije ne glede na versko ali ideološko pripadnost in da morajo biti te organizacije aktiven člen enotnega političnega gibanja naprednih sil narodov Jugoslavije. 3. Da delavski razred ne more iz-vojevati boljšega ekonomskega, socialnega in kulturnega življenja, ako bi imel pred seboj samo svoje ozke razredne interese, ne da bi istočasno in predvsem bil najmočnejša opora svoji narodni vojski in v hudem boju porojeni ljudski oblasti. 4. Da sta gospodarska obnova in dvig splošnega narodnega gospodarstva predvsem naloga delavstva in da morajo strokovne organizacije pri tem igrati odločujočo vlogo. 5. Da organizacijski sestav strokovnih organizacij, voden iz enega središča, ustvarja potrebno udarnost združenih sil vseh ročnih in umskih delavcev, da je ta organizacijski sestav zgrajen v duhu demokratičnih načel, kateri daje posameznim federalnim enotam možnost, da poleg skupnih interesov vsega delavstva države uveljavijo skladno z interesi državne celote tudi svoje lastne nacionalne okvirne potrebe. Kakšno važnost polaga naša oblast na delavski razred in kakšno priznanje mu daje glede na delež v na-rodno-osvobodilni borbi in vlogo pri obnovitvi naše domovine, se najbolje vidi iz deklaracije nove enotne vlade maršala Tita, v kateri se poudarja, da se delavstvu morajo priznati in oživotvoritl vse njegove pravice. Država je tudi proglasila delavski praznik 1. maj za državni praznik. Danes stopamo v novo razdobje naše borbe, v razdobje obftove naše porušene domovine. Delavski razred bo kot leta 1941 tudi V tem razdobju odigral odločilno vlogo in delavski razred bo to nalogo častno izvršil in jo je že pričel vršiti na osvobojenih predelih naše domovine. Delavci, kmetje in delovna Inteligenca so v narodno-osvobodllnl borbi dali sposobne tehnične voditelje, narodni stvari predane funkcionarje in slavne vojskovodje z velikim delavskim tovarišem, maršalom Titom na čelu. Iz tega vira bodo črpali moč v delu za obnovo naše osvobojene domovine in izgradnjo demokratične federativne Jugoslavije. (Konec.) viaks KttMELj. pQf y n()V0 Zavedni zadružniki in aktivisti UF morajo tukaj nujno priskočiti na pomoč. Z dokazovanjem na primerih enotnosti naše osvobodilne borbe in njenih uspehov moramo prepričevati razdvojene zadružnike, da je samo v enotnem zadružništvu tista sila, s katero sc bo mogoče uspešno boriti proti špekulantom in Črnoborzijancem, ki bodo po tej vojni gotovo skušali priti na svoj račun. Tisti, ki so proti enotnosti zadružništva in ki zagovarjajo stanovsko zadružništvo, nimajo čistih namenov, so agenti reakcije, ki hoče razdirati našo enotnost. Zato ne čakati, temveč člmprej preiti k reorganizaciji, k združevanju takih zadrugi V krajih, kjer sta dve ali več enakih zadrug, naj zadrU-garji zahtevajo takojšnjo revizijo / drug, potem pa skupščino s pravilnim dnevnim redom. Na teh skupščinah naj takoj prenehajo s starim medsebojnim sovraštvom, kjer je to vladalo, in se dogovore za združitev v eno samo zadrugo. Sočasno je treba tudi urediti gospodarsko stran v vsaki zadrugi zase. Nekatere gospodarsko moč-še zadruge imajo večja imetja v nejše zadruge imajo večja imetja v nepremičninah in premičninah. Zadružniki takih, navidez močnih zadrug bodo verjetno imeli pomisleke, da bi se spojili z drugo rev-'lejšn zadrugo. Upoštevati moramo, da ne dela močnih zadrug samo večji kapital, temveč tudi več število res zavednih delavnih za-d iž.nikov. Razen kreditnih zadrug nuj imajo vse druge zadruge omejeno jamstvo. Kreditne zadruge naj obdrže neomejeno jamstvo zaradi tega, ker imajo opraviti z denarjem. Ijpruviii in nadzorni odbori pri vselv taf šnih zadrugah, ki pridejo v poštev za fuzijo z drugimi zadrugami, morajo pred fuzijo ure- diti svoje poslovne in blagajniške knjige. Urediti in razčistiti je treba poleg tega tudi razne špekulacije, ki so jih zagrešile zadruge ali posamezni člani upravnih in nn'tornih odborov in so odbori odgovorni, da se vse v redu izvrši. Fred fuzijo mora nujno razčistiti vsaka zadruga svojo preteklost, tako d., pojdejo zadružniki v novo kar ’jo dalo jamstvo bodočemu zadrugo s čistim, j -nim računom, uspevanju zadruge. Ko so vse te priprave za združitev končane, skličejo upravni odbori teh zadrug člane na skupščino vseh zadružnikov. Na tej skupščini sklenejo zadružniki ustanovitev nove zadruge, f to novo zadrugo pristopijo z enakimi pravicami in dolžnostmi do starih obveznosti, ki jih je imela ta ali druga zadruga, katere pa so zadružniki sedaj prenesli v novo zadrugo. Pob :z-volijo izmed najbolj sposobnih in delavnih in res ljudstvu predanih tovarišev nov upravni in nadzorni odbor ter delegata in njegovega namestnika. Seveda moramo paziti, da se nam tukaj zopet ne vrine nazaj kakšen star špekulant. Na tej skupščini prejmejo in podpišejo tudi nova iravila, se do-gov višini deleža in jamstva itd. Starim članom seveda ni treba plačati novega deleža, pač pa no-1 ’ ., jamstvo bo pa odslej za vse enako. Združitev takih zadrug je treba predhodno prijaviti sodišču pri okrajnem NOO, prav tako tudi že iz šeno združitev, novo organizirano zadru0 i pa vpisati pri okrožnem sodišču. Nova organizacija zadružništva. Okr -ni iniciativni zadružni odbor postavi po okrajih okrajne iniciativne zadružne odbore. Ti odbori imajo v svojem okraju nalogo da pregledajo vse zadruge, kolikor jih je, ugotove, kakšne vrste kakšni so njihovi odbori, koliko članov od teh odborov je sodelovalo z okupatorji, koliko jih je sedaj zbežalo z njimi. Kjer so odbori ali pa tudi posamezni zadružniki sodelovali z okupatorjem, je treba postaviti iz članov pripadnikov OF nove začasne odbore, ki bodo vene izvoli pravilno nov upravni oddih zadrugo toliko časa, dokler se bor. Pri vsaki zadrugi se mora nujno še pred skupščino izvesti revizija. Potrebne strokovne moči za izvedbo revizije po manjših zadrugah mora poiskati okrajni odbor sam iz vrst starih zadružnikov, blagajnikov, knjigovodij in raznih drugih strokovno usposobljenih moči; ti bodo delali po navodilih in pod nadzorstvom okrožnega re-vizorja-strokovnjaka, ki bo vodil vse revizije po okrožjih. Dolžnost okrožnega odbora pa je, da poskr-1 za sposobno moč, ki bi lahko v redu izvedla temeljito revizijo večjih, močnejših zadrugah. (Nadaljevanje sledi.) OD TEDNA DO TEDNA Nedvomno predstavljajo uspehi zadnje Moskovske konference zunanjih ministrov Sovjetske Zveze, Velike Britanije in Zedinjenih držav Amerike novo zmago demokratičnih sil v svetu, novo zmago tudi za nas, ki smo si ob strani zaveznikov dejansko že priborili svobodo in svoje pravice po združitvi z Jugoslavijo in pričakujemo od mirovne konference le še končne formalne potrditve naših priborjenih pravic in upravičenih zahtev. Vsi poizkusi reakcionarnih sil, kakor ustvarjanje »zahodnega bloka«, ki je zasledoval čisto sovražne tendence med državami združenih narodov, dalje izrabljanje »atomske energije« za vzbujanje sporov med zavezniškimi državami in s tem krepitev reakcionarnih stremljenj v posameznih deželah Evrope in Azije so s sklepi te konference dobili hud udarec. Relativno bo bili na tej konferenci zunanjih ministrov doseženi večji, pomembnejši sklepi, kot na Londonski konferenci, Zunanji ministri so pretresli važna svetovna politična vprašanja od Daljnega Vzhoda do Balkana, in se sporazumeli v vseh bistvenih točkah teh najvažnejših vprašanjih, kar pomeni največji uspeh konference. Obenem pa je to opomin reakciji, da so zastonj njena prizadevanja, da bi razbila enotnost »Velikih treh« držav v pogledu ureditve sveta in utrditve svetovnega miru, ki je predpogoj demokratizacije dežel in mirnega razvoja narodov. Prav gotovo bodo nasveti, ki jih je konferenca dala Romuniji in Bolgariji, naj razširita svoji vladi in vključita vanje še druge demokratične skupine, z veseljem sprejeti od strani romunskega in bolgarskega ljudstva, da bo tako razširjena vlada še bolj onemogočila spletke domače reakcije, ker bo morala vsaka politična skupina z delom dokazati ali je v resnici demokratična. To pa bo v celoti utrdilo politiko mirnega sodelovanja med narodi Balkana. Dejstvo, da se bodo po sklepu te konference ameriške čete umaknile iz Kitajske, pa nam daje upanje, da se bodo razmere na Daljnem vzhodu bistveno spremenile. Posebno zadoščenje bo dobilo kitajsko ljudstvo, ki se je v borbi proti japonskemu imperializmu tako junaško borilo in s svojo borbo ogromno pripomoglo k zmagi demokratičnih združenih narodov. Pomoč pri uresničenju enotne demokratične Kitajske s sodelovanjem najširših demokratičnih elementov pri vseh panogah narodne vlade, prekinitev državljanske vojne — to pomoč od strani združenih narodov pa bo kitajsko ljudstvo z veseljem sprejelo. Dočitn je prisotnost ameriških čet na Kitajskem znatno ovirala demokratizacijo dežele, onemogočala mirno reševanje notranje političnih sporov In vprašanj. Sporazum o ustanovitvi komisije za nadzorstvo nad atomsko energijo pa je porušil še zadnje nade reakcionarjev, da bi lahko kaka posamezna država tako prehitela v novih tehničnih iznajdbah in odkritjih druge države, da bi mogla z njimi strahovati druge in tako ogražati svetovni mir. Saj je v dogovoru, da vsaka država obvešča to komisijo o znanstvenih izkustvih o atomski energiji, o uporabi iste v miroljubne namene in določa zaščito držav, ki se drže določb sporazuma. Potek konference in podpisani sporazum v Moskvi pomenita nov korak v prijateljskih odnosih in sodelovanju med zavezniškimi velesilami, kakor tudi odločen udarec tistim, ki so delali in računali s prelomom med Velikimi zavezniki. Med važne politične dogodke spada tudi uradno priznanje sprememb v jugoslovanski ustavi in proglasitev Federativne ljudske republike Jugoslavije s strani Združenih držav Amerike in Velike Britanije. S priznanjem FLRJ je dala britanska vlada podporo načelu federacije v Jugoslaviji in tako odklonila velikosrbsko nadvlado, katere predstavnik je bil kralj in njegova klika. S tem je angleška uradna politika priznala, da je bila monarhija eden glavnih vzrokov spora med narodi Jugoslavije. Britansko-ameriško priznanje novega stanja v Jugoslaviji pomeni v zunanje političnem merilu zmago tistih svobodoljubnih načel v svetu, za katere so jugoslovanski narodi prelili toliko krvi in se skozi vso dobo vojne boriti proti fašizmu na štrani Združenih narodov. To pomeni dalje priznanje tistih načel, za katere smo se borili v sklopu Jugoslovanske armade tudi ml Primorci in na podlagi katerih bomo zavezali jezik tistim ki še vedno lajajo in ruj e jo proti priključitvi vsega našega ozemlja k Titovi Jugoslaviji. V zvezi s tem je posebno značilno negativno stališče do nove Jugoslavije v Italiji, v tisti Italiji, kjer se je rodil fašizem, v tisti Italiji, ki je uprizorila cel blok zločinov nad narodi Jugoslavije in še posebno nad primorskim ljudstvom in ki do danes ni pokazala niti ene miroljubne geste ali dobre volje, da prizna, da je bila napadalec, njena vojska okupator, da prizna ogromno škodo, ki jo je njena vojska povzročila v Jugoslaviji, da prizna upravičenost jugoslovanskih teritorialnih zahtev. Obenem pa uprizarja ta uradna Italija prav načrtno gonjo proti novi Jugoslaviji z namenom, da bi na ta način zabrisala alt vsaj zmanjšala krivdo Italije kot napadalca in okupatorja, da bi s to organizirano voljo zakrila Italijanskemu narodu vse demokratične pridobitve, katere so sl pridobili naši narodi Jugoslavije ali jih vsaj diskreditirala, da ne bi ljudstvo preveč opazilo pojavov fašizma, ki se kaže v vedno ostrejši obliki v Italiji. Obenem pa bi radi p rep ri-» cali svetovno javnost, da jugoslovanski narodi nimajo nikake ali pa zelo majhno pravico do popravitve mej nasproti Italiji in da bi bila izročitev Istre, Primorske s Trstom velika krivica za italijanski narod, če ne celo slabitev »demokracije« z ozirom na soseščino — tako »neurejene« in nedemokratične Jugoslavije. Ostanki fašizma, ki s podporo svetovne reakcije krijejo svoje položaje v Italiji, so tudi opomin svobodoljubnim silam, naj ne popuščajo v borbi proti ostankom fašizma, ker bi to v doglednem času pripeljalo do nove katastrofe. Pravo gnezdo evropskih nacifaši-stov je tudi Francova Španija ki daje zavetje 15.000 nacistom, ki v miru delujejo naprej za uresničenje Hitlerjevih načrtov. Medtem pa Fianco snuje novo socialno krščansko stranko, pripravlja »svobodne« volitve in utrjuje zveze z Vatikanom in z drugimi nazadnjaškimi državami, kakor Portugalsko, Švedsko, Švico in Afganistanom. Nasprotno Francovemu terorju pa čete španskih partizanov vodijo vedno odločnejše borbe proti nacistom in so prodrli že v bližino glavnega mesta Madrida. Za dogodke v Španiji se je zlasti zanimala Francija kot njena soseda. Francoska vlada je pollala vladama Velike Britanije in Združenih držav Amerike noti, v kateri predlaga prekinitev diplomatskih odnosov s Francom. Prav tako pričakujejo, da bo tudi Sovjetska zveza, braneč demokratska načela v svetu, svetovala zapadnim velesilam, da store to v interesu svetovnega miru. Pred vsem demokratičnim svetom pa se je popolnoma razkrinkala in pokazala kot izrazita fašistična država Turčija, ki je pred časom organizirala protisovjetske demonstracije zato, da bi pred svetovno javnostjo zakrila vedno odločnejše zahteve ljudstev, ki jih je Turčija podjarmila, zahteve o samoodločbi po priključitvi k svojim matičnim deželam v okviru Sovjetske zveze. To so zahteve Georgij-cev in Armencev, ki nočejo več živeti pod turško nadoblastjo. Turčija pa ne kaže nobenega razumevanja za zahteve teh narodov in skuša prelisičiti svetovno javnost, da je Sovjetska zveza in ne Turčija tista, ki posega v tuja vprašanja. To se ji bo zelo težko posrečilo, saj svetovna javnost dobro ve, da je Turčija zvesto podpirala nacistično Nemčijo v osvajalni vojni in se vseskozi posluževala njenih fašističnih metod. Tako je razgaljena pred vsemi narodi gnusna in sebična taktika reakcije, ki se z najgršlmi podtikanji, lažmi in provokacijami obupno bori proti naprednim silam demokratičnih ljudskih množic svobodoljubnih narodov, ki bodo v svojem zmagovitem pohodu pogazlli prej ali slej te proti-IJudske elemente In ustvarili novo boljše Življenje delovnemu Človeku. Ponesrečen pofskus biti član ljudskega sodišča ali «mamini k|ubčki' Kmalu po osvoboditvi sta jo tudi brata dr. Oton in dr. Fran Dolinbelc mahnila na Primorsko. S to svojo odločitvijo sla napravila prve samostojne korake v življenju. Včasih je bilo namreč znano, da ta dva »mamina ljubčka« hodita povsod le v spremstvu skrbne mamice. Saj jih je celo na pravno fakulteto pripeljala. Prav tako se je za oba brata in njuno usodo živo zanimala starejša sestra gospa Marija. Dr. Oton je poslal na Primorskem »tajnik« ljudskega sodišča v Črničah, dr. Fran pa prav v takem svojstvu nameščenec sodišča v Cerknem. Toda oba brata sta kaj kmalu spoznala, da za njiju ni primerno primorsko »podnebje«, da sta le preveč navajena »milega ljubljanskega podnebja*, kjer imata skrbno mamico in še skrbnejšo sestrico. Dr. Oton je enostavno Zapustil svoje službeno mesto, seveda iz »zdravstvenih razlogov«. Ker je ta korak dokaj razburil tovariše, je dr. Fran za svoj beg is Primorske izkoristil šele 11. november. Takoj po prihodu v Ljubljano si je dal izstaviti zdravniško potrdilo pri dr. Brandsteterju. V tem mu omenjeni zdravnik po znanem simulant-skem sistemu predlaga spremembo podnebja. Na poziv predsedstva okrožnega sodišča v Postojni, da naj se takoj vrne in pojasni svoje korake, je dr. Fran napisal nekaj miloevonečih pisem predsedniku okrožnega sodišča. Eno se dobesedno takole kon- »Dovoli, da apeliram na Tebe, kot na stanovskega tovariša, da m pri premestitvi odnosno pri razrešitvi ne delaš ovir.« Torej dr. Fran skuša spet na star intervencijski način urediti svoj beg s Primorske. Poteg tega je dr. Fran napisal pismo na vse mogoče naslove na Primorskem in povsod poudarjal, da naj računajo s njegovim težkim zdravstvenim stanjem. Uradni zdravnik pa je ugotovil, da je nemogoče tako nenadno poslabšanje Dolinška-vega zdravstvenega stanja. Toda Dolinšek se na ponoven poziv predsednika okrožnega sodišča na Primorskem ni javil, ampak dobesedno takole napisal: »Toda, če kljub temu smatraš, da bi bil v zadevi moje premestitve ne-obhodno potreben ustni razgovor, bom pooblastil nekoga od družine, da se bo zglasil ob priliki v mojem imenu v Postojni.« In ta nekdo je postal njegova sestra gospa Manja, ki pa se ni osebno potrudila v Postojno, pač pa je napisala sledeče pismo: Tovariš Venturini, predsednik Okrožnega narodnega sodišča, Postojna. Z ozirom na Vaše nepojmljivo ravnanje v zadevi obeh mojih bratov, Vam sporočam sledeče: Nikakor mi ni razumljivo Vaše postopanje ob priliki Wuvilno utemeljenih prošenj mojih obeh bratov za premestitev iz Slovenskega Pnrmrja v Slovenijo. Pri vsem imam vtis, da sle gojili že od vsega početka neko osebno mržnjo in nerazpoložene na-pram mojim dvem bratom (zvedela sem to na raznih krajih m ob raznih prilikah, a ne od mojih bratov) m to — sem prepričana — popolnoma neumestno in neutemeljeno. Glavna in najlepša lastnost, ki naj bi rasla in se razvijala ^ri delu za skupnost in korist delovnega ljudstva, je tovarištvo. Nikakor ne vpliva dobro in konstruktivno netovariško delovanje med dobrimi, poštenimi in zavednimi sodelavci, katerim je prvo in najvažnejše nesebično in požrtvovalno delo za skupnost. Pri tem mora biti vsakemu jasno, da se takim rade volje pomaga in da se jim ne dela nobenih ovir tam, kjer so zahteve po urejenih življenjskih prilikah utemeljene, osnovane in dokazane. In to so v prvi vrsti zdravstvene prilike. Ni danes v miru, po tako dolgotrajni in težki borbi, katero so izvojevali naši slovanski narodi z združenimi močmi, nujno da bi še naprej izgubljali naše zavedne delovne ljudi. Danes je naša naloga, da jih ohranimo, in da ne težimo za tern, da se jUn zdravstveno stanje poslabša — lahko tudi do katastrofe — nego, da — kadar je to mogoče — skušamo njihovim tozadevnim prošnjam ugoditi. In to je namen in volja nas vseh.. Prosim Vas — na podlagi gornjih mojih jasnih izvajanj — da Vi kot predsednik Okrožnega narodnega sodišča v Postojni opustite v bodoče vsako neutemeljeno nasprotovanje in oviranje pri premestitvi, odnosno razrešitvi službenega razmerja mojih obeh bratov dr. Otona in dr. Frana Dolinška, da se že enkrat dokončno reši to vprašanje v smislu vloženih tozadevnih prošenj, ker ni pri obeh mojih bratih niti trohice egoizma, odnosno oportunizma. Smrt fašizmu — svobodo narodu! Marija Vidmar - Dolinšek, žena sekretarja poslanstva FLRJ v Kairu, stanujoča v Ljubljani) Poljanska 77-1. P, S. Prosim tozadevnega odgo- ropan, potem pomeni Dolinškovo govoričenje o tem, da je žrtvoval vse za dvig primorskega ljudstva, nesramen posmeh tistih, ki so res dali vse sile za osvoboditev Primorske. Ko pa je Dolinšek sprevidel, da Ali je to dušni pastir Loški gospod vikar Ličen Alojz se je pred nedavnim pritožil, da mu je zelo težko, ker časopisje stalno objavlja njegovo ime in govori o njegovem protiljudskem delovanju. Dejal je, da bi najraje skočil v vodo, da ne prenese več te sramote. Domače ženice, ki so to slišale, so mu dejales »Delajte kot sveta vera uči in bodite z lj«d- me- ji nesramnosti pa res ii<-ja. Ob priliki letošnje božične spovedi je mladinkam, ki so organizirane v Zvezi antifašistične mladine Julijske Krajine javno v cerkvi dejal: »Ve pojdite k spovedi k maršalu Titu.« Isto govori gospod vikar otrokom antifašističnih borcev: »Vi se pojdite učit nauka k Titu.« Jasno je, da so antifašistični borci in borke upravičeno ogorčeni z Ko pa je UolmSeK spremavi, au stvom) pa ne bo imel nihče kaj sla- borci in borke upravičeno ogorčeni s svojim širokoustnim govoričenjem i bega pisati o vns.« Toda gospoda j nad takim postopanjem gospodo vi-ne more prekričati dejstev, tedaj je j vikarja se ne prime nič in njegovo ! karja, ki nesramno odklanja verski prišlo na naslov predsednika sodišča j so]zavo jokanje o težkem prenaša-1 pouk tistim, ki so s svojo plemenito nininn. ki bi še vred desetimi leti Rju gramole se vedno znova konča j borbo omogočili tudi cerkvi svobo- s tem, da gospod vikar še nadalje žuga s prstom pristašem in aktivistom osvobodilne fronte ter jih straši s sodbo večnega sodnika. V svo- pismo, ki bi še pred desetimi doseglo prodoren uspeh. Pisala ga je sestra bratov Dolinškov, ne kot enakopravna žena, ne kot aktivistka OF, ampak kot ženska, ki skuša z naslovom svojega moža vplivati na naše ustanove, da bi uspela na korupcijski način po štiriletni borbi, v času, ko ima ljudstvo oblast v rokah, prikrivati nepošteno delo svojih bratov. Kdor prebere to pismo, zadobi upravičen občutek, da skuša gospa Mari- den razvoj. Priletna Ženica, mati dveh borcev partizanov, je ob tej priliki dejalai »Po dobrih duhovnikih gre vera gor, po slabih pa dol« , ‘■Tv; T vlčen občutek, aa suusa guBV» na- vora, ker začetkom meseca januarja ■ . g nesramnostjo osupniti predsed- 1946 odpotujem v Kairo. V slučaju, 0kroinega sodišča, da bi v sada Vi niste merodajni za rešitev tega - - vprašanja, prosim, d s priporočilom M------«1”7 s. ---j ^ Jr * -1'- • ~ ~^ odstopite zadevo pristojni oblasti. it Takale je približno zgodba o dveh pravnikih, ki sta prišla brez nadalj-nega na Primorsko samo zato, da bi si zagotovila stolčke. S svojim neopravičenim begom s Primorske sta dr. Fran in dr. Oton dokazala, da je šla narodno osvobodilna borba povsem mimo njiju in da sta bila za »varnimi zidovi mesta Ljubljane« Id slučajnostna opazovalca naporov slovenskega naroda za osvoboditev in zgraditev svobodne domovine delovnih množic. Primorska je danes v borbi, zato pomeni tak beg zločin, izdajo slovenskega ljudstva, ki gleda prav v ljudskih sodiščih silno podporo v njegovi borbi proti ostankom fašizma, pomeni izdajo tistih neštetih desettisočev Primorcev, ki so trpeli in krvaveli tudi za to, da so priboriti pravico imeti ljudska sodišča. Brata Dolinška niti pomislila nista, da se je slovenski narod boril na življenje in smrt tudi zato, da ne bi bili naši sodniki smešne figure fašistične justice, da ne bi bilo več pravo monopol v rokah protiljudskih klik. In dr. Fran, ki je borbo slovenskega naroda le slučajno sodoživljal in si dovolil le kratke počitnice na Primorskem in jo tudi zapustil v času najostrejše borbe proti ostankom fašizma, špekulantstva in črnoborzijan-stva, si upa v svoji nepojmljivi predrznosti napisati: »Ker dobro veš, da sem na dosedanjem službenem mestu posvetil vse sile za dvig našega primorskega ljudstva...« Težko je primorskemu človeku razumeti, kaj pojmuje dr. Fran Dolinšek pod »vsemi silami«? če ne bi bil ravno v Cerknem, kjer požgani domovi in razbitine govore o tem, da je Primorska dala vse za svojo svobodo, potem bi bilo tudi to vsaj oprostljivo. Ker pa je bi! tudi priča neštetih prekopov padlih borcev, neštetih udarniških del, ker je videl, da gara naš človek na pol gol in iz- mem strahu pred visokim naslovom kot si ga je prilastila gospa Marija, popustil v svojih dolžnostih, kot sodnik in aktivist OF. 2e samo izrabljanje besede tovarištvo nam priča o tem, da smatra gospa Marija, da je ta beseda rezervirana samo za »nekatere«. Gospa Marija se verjetno ni vprašala, ali je bilo to tovariško na-pram primorskemu ljudstvu, ko sta brata dr. Dolinška pobrala šila in kopita in jo ucvrla nazaj v Ljubljano? Tako govorjenje o tovarištvu, spominja zlasti primorskega človeka na podobno govoričenje o demokraciji, ki tako često prihaja z one strani demarkacijske črte. Iz samega pisma diha spoznanje, da se gospa Marija ni potrudila gledati na premestitev oziroma službeno razrešitev svojih bratov iz stvarnega stališča, ampak samo in ponovno samo s stališča ugodja svojih dveh bratov. Ob takem nastopu gospe Marije je nujno spregovoriti in ponovno pribiti dejstvo, da se danes nahaja Primorska v borbi za utrditev s krvjo priborjenih pravic. Seveda je jasno, kdor ni polno sodoživljal krvave borbe, ne more razumeti današnje borbe. Eno pa je res, kolikor poznamo Primorci podnebja, vemo, da je podnebje na cerkljanskem mnogo bolj zdraVo, kot pa ljubljansko. Poleg tega imamo tudi na Primorskem bolnice in zdravnike. Velja pa tudi na Prir morskem red, da pri odhodu in prehodu, človek pozdravi. In ker sta oba brata vedela, da se službeno razmerje ne konča z enostavnim pozdravom, ampak, da ga je treba vsaj nekako utemeljiti in ker sta dobro vedela, da prave utemeljitve ne moreta podati na Primorskem, kjer ni mamice, ne sestrice gospe Marije, ne dr. Brand-steterja, sta jo seveda mahnila v Ljubljano. Onadva sta pobegnila, skušata intervenirati, ostala pa je resnica, da nista pravilno postopala, ampak nesramno zapustila primorsko ljudstvo, mogoče zato, kakor bi se dalo razbrati iz pisma gospe Marije, ker tu ni bivših »advokatskih stanovanj s fotelji in kopalnicami«. Sami si pomagamo iz težav Postojnski zbor odposlancev, ki dejansko pomeni odmev dela in volje primorskega ljudstva, je postavil pred ljudsko oblast in pred vse primorske delovne množice vrsto konkretnih nalog. Gotovo predstavlja v današnjih težkih ekonomskih prilikah, v katerih se Primorska ne nahaja samo zato, ker je bila celo vrsto let načrtno ropann, ampak tudi zaradi tega, ker ne more napraviti pravih korakov gospodarskega razmaha in to zato ne, ker še ni dokončno in v celoti priključena k Jugoslaviji, osrednje vprašanje — vprašanje prehrane primorskega ljudstva. V Postojni je bil med drugim namreč sprejet sklep, da bodo dobivali živilske karte le tisti, ki nimajo domačega pridelka. Kaj pomeni ta sklep, ki ga dejansko postavlja ljudstvo na pro-program med važnimi političnimi, gospodarskimi ter kulturnimi nalo-gami? Ponovno je treba naglasiti težke ekonomske prilike, ki vladajo na Primorskem. Nekaj sto hiš je povsem porušenih, nekaj naselij dobesedno opustošenih; fašisti pa so tudi poropnli vse poljsko orodje ter velik del živine. S svojim pobijanjem in odganjanjem v taborišča in ječe pa niso slabili samo odporne moči primorskega ljudstva, ampak mu jemali tudi delovno moč. V takem položaju so Primorci doživeli svobodo. In to ljudstvo, ki je zavestno dvignilo glas upora in dobro zavedajoč se cene, s katero je bilo treba plačati svobodo, ni obupalo ob takem položaju, ampak dalo res vse iz sebe, da si pridela prvo leto v svobodi vsaj najnujnejše. Tako si videl ženo, ki je vlekla plug, tako si videl starke in mladino, ki so iz starih ropotarnic privlekle na dan motike in z njimi kopale zemljo. Kratkomalo na slednjem in vsakem koraku si videl človeka, ki je z resnim, svečanim obrazom obdeloval polje, dobro se zavedajoč, da obdeluje zemljo, svobodno zemljo svobodnega delovnega ljudstva. Jasno pa je, da je pri vsem tem ostala še marši- Spet so bili obsojeni protifašisti katera njivica neposejana. Jasno je, da kljub vsem vloženim naporom kašče letos niso tako polne, kot bi morale biti. In tega se je v prvi vrsti zavedal naš delavni človek, ko je v Postojni na zboru odposlancev predlagal, da prejmejo živilske karte le tisti, ki doma ne pridelajo, to se po partizansko pravi, da se naš kruh pošteno razdeli med poštenimi. Danes se zato primorski človek, ki je že v času krvave borbe delil zadnjo skorjo kruha z lačnim partizanom, dobro zaveda, da pomeni razumevanje današnjih gospodarskih težkoč, raznmevanjc povojne dobe na sploh, na Primorskem konkretno pa razumevanje nove oblike borbe proti reakciji, ki nas skuša prav na tem slabiti. Brez nadaljnjega sprejema primorsko ljudstvo ta sklep s polnim odobravanjem; prostovoljna odpoved živilski karti pomeni zavednost in zrelost primorskega ljudstva, ki se vedno znova manifestira ob važnih prelomnicah. Ljudstvo, ki se je skozi štiri leta iz dneva v dan odpovedovalo, ljudstvo, ki ne pozna moledovanj in prošenj, ampak samo kruto in neizprosno borbo, se ponovno zaveda, da predstavlja odpoved v današnjih dneh največjl doprinos k skupnosti, največji doprinos k temu, da bomo čimprej dosegli srečno blagostanje delovnega ljudstva. Končno pa predstavlja predlog o delitvi živilskih kart samo tistim, ki jih nujno rabijo, to se pravi tistim, ki sami ne pridelajo, obsodbo vseh črnoborzijancev, špekulantov in sploh vse verižniške zalege, ki bi rada še vedno barantala z znojem in žulji našega ljudstva. Pomeni obsodbo vseh tistih, ki še tihotapijo živila preko modre črte ii jih tam prodajajo po črni borzi in s tem odtrgujejo hrano od ust svojim najbližjim. Prav ob tokih ljudskih ukrepih katerih izvedbo prevzame ljudstvo samo, se dokončno razbijajo zadnje pozicije reakcije. »Vojni zločinci in dobičkarji se svobodno sprehajajo po Italiji« »Vsi vedo, da je bila Italija zibelka I uživajo vso svobodo in v brezmejneui nacizma. Vsi vedo, da je po abesinski 1 udobju zapravljajo naropani denar. Ka-vojni italijanska kraljevska vlada podpi-1 pitali velikih izžemavcev so nedotakljivi, rala hitlerjevsko Nemčijo pri kršitvi ver- * Tudi v nesrečni Italiji se izvajajo najbolj — s*-v .4 G sv »-v» 1111 o ■»•! t o11 n 1 r\r>i r» al.-n £r\olrii 1 n Pl 1 f» Ttnlllfl C O TVfltflDllU 28. decembra se je v Gorici pred zavezniškim vojaškim sodiščem zaključila dvodnevna razprava proti skupini enajstih prijateljev Primorskega dnevnika, ki so 14. preteklega meseca spremljali izvoljeno deputacijo, ki je šla s pisanimi protesti na zavezniške oblasti zaradi ukinitve edinega protifašističnega slovenskega dnevnika v Julijski Krajini. Takrat je zavezniška policija brutalno in brez vsakega vzroka aretirala 30 oseb, ki so spremljale deputacijo, katera je bila namenjena do guvernerja Shirka, da mu predloži protest ljudstva. Guverner je deputacijo sprejel, potem ko so bili spremljevalci nasilno razgnani in aretirani. Zavezniško vojaško sodišče je obtožilo protifašiste, da so neprijavljeno protestno demonstrirali. Zaman je bilo dokazovanje, da demonstrativen nastop ni bil organiziran, ampak je bil spontan odsev starih antifašističnih borcev, ki so se čutili najbolj prizadete, ko se jim je ukinil Primorski dnevnik. Sodišče je po posvetovanju izjavilo, da je upoštevalo njihovo antifašistično preteklost in jih je zara- di tega, ker so bili borci in sodelavci osvobodilnega gibanja, obsodilo na milejšo kazen. Tako so bili obsojeni Milanič Anton iz Vojščice na 3 mesece zapora, Milanič Ludvik prav tako iz Vojščice na enako kazen, štirinajstletni Jože Okretič iz Komna nn 1 mesec pogojno, Darko Žnidaršič iz Gorice na 14 dni zapora itd. Tako so bili kaznovani na zaporne kazni ponovno antifašisti pred sodiščem, pred prav takim sodiščem, ki je nedolgo predtem oprostilo znanega fašističnega in nacističnega hlapca, organizatorja pro-tiljudske »Guardie civiche« Pagni-nijtt vsake krivde in kazni. Opravičeno se danes vse ljudstvo razburja nad takim razsojanjem sodišč in ponovno postavlja nepopustljivo zahtevo, da preidejo vsa sodišča v roke ljudstva, ker je ono edino zmožno pravilno soditi v korist delovnega ljudstva. Kdor še ni poravnal naročnine, naj to stori čimprej ! sailleske pogodbe in pri militarizaciji Porenja. Te dni smo izvedeli, kakšna je bila udeležba vlade Viktorja Emanuela III. pri Hitlerjevem napadu na Avstrijo in Češkoslovaško. Ko je Mussolini pričel povzdigovati vojno, češ da je za može vojna isto, kar je za žene materinstvo, tedaj so ta njegova izvajanja naletela na toplo odobravanje kralja, savojskih princev, generalov in velikih indu-strijalcev, ki so se z vojnimi dobavami bogatili v škodo ljudstva. Če pregledamo politično življenje zadnjih 20 let, če se hočemo prepričati, kdo so bili oni elementi, ki so ustvarili zločinsko ozračje v Evropi in povzročili toliko žrtev, razvalin in gorja, moramo zatrditi, da bi morali sedeti v Nurnber-gu na zatožni klopi poleg nemških vojnih zločincev tudi oni, ki so še večji krivci od njih. To pa so kralj Viktor Emanuel III., princ Umberto, maršal Badoglio in mnogoštevilni generali, bivši diplomati in industrijalci, ki so mnogo doprinesli ne samo k temu, da je bila Italija pahnjena v blato in kri, temveč tudi k temu, da so tudi drugi deli Evrope doživeli isto usodo. Niso zadovoljni s pogoji premirja, ki so bili stavljeni izdajalskemu kralju in nevrednemu maršalu, ter se ne zavedajo, da ti pogoji niso mogli, pa tudi niso smeli biti boljši.« List nato obsoja reakcionarne sile, ki danes zopet zahtevajo za Italijo stare meje. V nadaljevanju članka je rečeno: »Ljudstvo pozivajo k zakonitosti, sami pa niso pokazali niti najmanj pravičnosti, ki bi edina mogla vplivati na spoštovanje zakonov. Vsak dan vlada večja dakota in splošno uboštvo, bogataši pa zločinske špekulacije. Italija se potaplja v zanikanju moralnih vrednot in v zločinstvih, ki stalno naraščajo. Oboroženi roparski napadi po mestnih ulicah in prometnih cestah so le to, kar je najbolj očividno; vse to odvrača pozornost od roparskih postopanj široke mreže velikih lopovov, ki so v času fašizma kradli in katerim niso odvzeli naropanega denarja. Italija je dežela brez pravice, brez Niirnberga. Ljudstvo noče več, da bi se dovolilo različnim elementom, da zbeže iz zaporov in da oni, ki so odgovorni za njihov beg, dobijo samo nekaj mesecev zapora. Kakšno je tako imenovano »visoko sodišče v Rimu«? To sodišče oprošča senatorje, ki bi morali biti obsojeni na težko ječo Pa ne samo senalorii in generali, temveč tudi najvišje glave, kralji in kraljevski namestnik, bi morale biti prijete in sojene zaradi tega, ker so krive nepopisnega gorja Evrope. Tujina se mora prepričati, da je Italija ostala fašistična, ker najvišji sodelavci fašizma še vedno zavzemajo visoke položaje v državi. S kakšno pravico naj Italija na mirovnih pogajanjih zahteva pravično in človeško postopanje, ko sama ni znala biti pravična in človeška in ko sama ni znala očistiti krivice fašizma? Italija potrebuje NUrnberg. V Italiji, zlasti v Lombardiji se svobodno sprehajajo različni režimski vojni dobičkarji s svojimi naropanimi milijoni in podpirajo mnogoštevilne monarhistične in fašistične liste Ti elementi predstavljajo s svojimi finančnimi kritji stalno grožnjo državljanske vojne Italiji bo stalno grozila notranja in zunanja nevarnost, dokler ne bo očiščena fašističnih zločincev.« SIROM PRIMORSKE Na Primorsko pride film o Bogdanu Hmeljnickem in videli ga bomo v bližnjih dneh v Postojni, Ajdovščini, Idriji in Ilirski Bistrici. Tako prihaja velika filmska stvaritev tudi na Primorsko, stvarilo, ki obravnava kos ukrajin- v zmago in sovraštvo do šlahte, kakor njegovo ljubezen do življenja. Ob njih nastopajo množice ljudstva: kozakov in kmetov, ki se z vse Ukrajine, Bele Rusije in celo Poljske zgri- ske zgodovine, ki je prepojena z borbo ljudstva proti plemstvu. Vzporedno z razvojem družbenih ved in zlasti zgodovinopisja se je tudi umetonst v svoji analizi življenja in družbe, v svoji analizi in oceni zgodovinskih dogajanj obogatila za mnoga spoznanja, ki so okrepila njeno sugestivno moč in prepričljivost. Tisto razmerje do zgodovinske snovi, ki je bilo tako značilno za romantično umetnost in ki je nasilno vnašalo v preteklost gesla ifl ideale svojega časa, ki ni hotelo videti objektivne svojskosti nekega zgodovinsko opredeljenega razdobja, ampak je čisto idealistično prenašalo sedanjost na platno zgodovine, se je danes pač povsem preživelo in nas ne more več z vso prepričljivostjo potegniti za seboj. Sovjetski film »Bogdan Hmeljnic-kk, ki je te dni prispel k nam in čigar scenarij je napisal Aleksander Kornejčuk, avtor »Misije Mr. Per-kinsa v deželi boljševikov«, obravnava eno izmed najmogočnejših poglavij ukrajinske zgodovine, boj proti poljski fevdalni šlahti, ki ga je sredi 17. stoletja vodilo ukrajinsko ljudstvo s kozaškim hetmanom Bogdanom Hmeljnickim na Čehi. V mogočnih potezah, ki ne zaostajajo v ničemer za mogočnostjo snovi same, oživlja film z izredno prepričljivostjo in z realističnimi sredstvi posamezne zgodovinske prizore in dejanja. V grobih, toda zgovornih obrisih pokaže stisko ukrajinskega ljudstva, ki so ga poljski fevdalci oropali vseh pravic, mu odvzeli vse svoboščine, vsiljujoč mu pri tem svojo vero. Pokaže nam utrjeno zaporoško Sič, kjer so si na brzicah Dnjepra ubegli kmetje postavili svoje utrjeno mesto in si kot zaporoški kozaki volili svoje hetmane. Pokaže nam brez osladnega idealiziranja grobo preproščino kozaškega vojaškega življenja, ki mu je dajalo osnovni pečat nezadržano sovraštvo proti plemstvu in poljski gospodi. Iz etične upravičenosti in veličine boja, ki ga vodi ljudstvo proti svojim zatiralcem, rastejo posamezne večinoma zgodovinske postave v vsej svoji zančilnosti in individualni izrazitosti: Bogdan Hmelj-nicki, kozaški hetman, človek izrednih energij in trmaste, strastne upornosti; Maksim Krivonos, eden izmed najvidnejših kmečkih voditeljev; stari kozak Tur, predan ljudski stvari do tiste meje, ko mu je tudi lastno življenje le toliko vredno, kolikor ga lahko žrtvuje skupnosti; nadalje pop Gavrilo, lik nižjega duhovnika, ki deli z ljudstvom tako njegovo vero njajo v tabor Hmeljnickega. In kakor stoji na enem bregu v svojem srdu neustavljivo in robato, toda na dnu pošteno ljudstvo, tako stoje na ga, zavzeli so Kijev in po vojni, ki je trajala več let in v kateri je poljska plemiška vojska pustošila- in požigala ukrajinske vasi, se je zmagovita Ukrajina leta 1654 priključila Rusiji in priznala oblast ruskega carja Alekseja. Ukrajinsko ljudstvo se sicer ni osvobodilo vseh vezi, a otreslo se je poljskih fevdalcev in verskega nasilja in odslej delilo skupno usodo z ruskim narodom pod oblastjo moskovskih carjev. Zgodovinska snov o ukrajinskem uporu Bogdana Hmeljnickega ni tem filmu prvič obdelana. Iz teh dogodkov zajema svojo snov tudi pri nas zelo popularni roman Henrika Sienkiewicza »Z ognjem im mečem«. Sienkiewicz spada med tiste poljske romantične pisatelje 19. stoletja, ki so obdelovali poljsko zgodovino in jo idealizirali ter olepševali, zato da bi v politično nesvobodnem poljskem narodu vzbudili narodno zavest. V tem romantičnem stremljenju je Sienkiewiczev roman upodobil tlači tel je ukrajinskega ljudstva v najsvetlejši luči kot junake in ljudi vzvišenih in viteških stremljenj, medtem ko je ukrajinsko ljudstvo prikazal Nova klofuta briškemu ljudstvu Uti Pri okrajnem N00 za Brdo se je 19. decembra oglasil zavezniški guverner iz Kormina in predložil ukaz o razpustu GNOO. Svobodno izvoljeni predstavniki so ugovarjali proti takemu postopanju zavezniške vojaške oblasti, toda ne ozirajoč se na proteste izvoljenih predstavnikov ljudstva je guverner predložil ukaz ZVU, ki zapoveduje, da do 20. decembra 1945 do 9. ure oddajo posle javne uprave, odstopijo vse arhive, dokumente, premično in nepremično premoženje okrajnega N00 in zapustijo prostore. Brda, posejana z neštetimi grobovi partizanov in Garibaldincev, ki so v krvi in ognju kovali bratstvo slovansko-italijanskih demokratičnih množic, ki so s svojo borbo ogromno doprinesli k skupni zavezniški stvari, danes ta požgana, porušena in opu-stošena Brda doživljajo to, da jim prav ti zavezniki, za katere so prelivali svojo kri, danes ukinjajo priborjene pridobitve — njihovo ljudsko oblast. Briškim kolonom ni vseeno, ali imajo oblast iz ljudstva in za ljudstvo, ali pa je postavljena od zgoraj in ljudstvu samo diktira in ukazuje. Gospod major, okrajni guverner ZVU, se je v razgovoru s predstavniki ljudske oblasti opravičeval, da on ni kriv tega ravnanja, da so to višje odredbe, katere mora on izvršiti. Dejal je, da je imenovan nov tajnik za upravo okraja in namignil, naj ljudstvo ne nastopa proti njemu. Toda gospod major pa si je dovolil tudi povedati, da bo ZVU upravljala pa če tudi proti ljudski volji in da bo aretiran vsak, ki se ne bi hotel pokoravati ukrepom ZVU. Dejal je, da je vprašanje Brd eno najkočljivejših vprašanj, vendar pa je 95 % verjetnosti, da bo to ozemlje pripadalo Jugoslaviji. Zastopniki ljudstva pa so gospodu majorju tudi povedali, da je briško ljudstvo baš za to kočljivo ozemlje žrtvovalo preko 300 svojih sinov in zato upravičeno zahteva, da se končno priključi k Jugoslaviji, da dobi svojo ljudsko oblast, za katero se je borilo. Iz zbora volivcev v Idriji Do zadnjega kotička nabita dvorana priča, da se ljudstvo v polni meri zaveda svojih demokratičnih pravic, pridobljenih v teku borbe. Tajnik MNOG pozdravlja zastopnike naše vojske, člana PPNOO tov. ing. Aljančiča in vse ostale. Tov. Brovč pa opomni zbrane na velikega politika in stratega, genera-lisima Stalina, ki baš ta dan praznuje svoj 66. rojstni dan. Njegova zmagovita Rdeča Armada je osvobodila vse evropske narode, ki mu zato danes izražajo iskreno zahvalo in mu pošiljajo pozdrave in čestitke za rojstni dan. Tovariš tajnik je podal poročilo o j delu MNOG na vseh področjih. Po-| udaril je, da je pri vsem treba upoštevati dejstvo, da je bila Idrija ob prevzemu upravnih poslov MNOG po- drugem šlahčiči, ki se oslanjajo zgolj na ogenj in meč svojega nasilja, na ogenj in meč, ki ga blagoslavlja in podpira s plemstvom zvezana duhovščina. Upor Hmeljnickega se je začel leta 1648, oboroženi ukrajinski kozaki in kmetje so pri Žoltih vodah porazili poljsko plemiško vojsko pod poveljstvom kneza Štefana Potocke- kot uporno tolpo roparjev, izživljajočih najnižje instinkte, Hmeljnickega pa kot avanturista in pijanca. Sienkiewiczevo nazadnjaško in romantično izkrivljanje zgodovinske resnice je doživelo s tem objektivno in realistično podkrepljenim filmom svojo mogočno in veliko umetniško korekturo. Zahteva po razpustu civilne policije Zločin, ki ga je član Civilne policije pred dnevi izvršil nad dvema mladima Tržačanoma, je povzročil val ogorčenja po vsej Goriški. Ljudstvo apelira na vlade velikih zaveznikov Sovjetske zveze, Anglije in Amerike, na Svetovno sindikalno organizacijo, na Glavni odbor svetovne mladinske organizacije in na Glavni odbor svetovne ženske organizacije, Kakor smo že porofali, je Poverjeništvo PNOO otvorilo za gluhoneme otroke slovenske narodnosti s Slovenskega Primorja v Portorožah pri Piranu v Istri gluhonemnico. Posebna komisija ho sprejemala dne 7. januarja 1946 otroke v ta zavod. Starši naj pripeljejo svoje otroke v Portorože v stavbo »Virginia«, kjer bo nastanjen zavod. Otroci morajo biti duševno in telesno zdravi ter sposobni za pouk. Pouk bo brezplafen, starši bodo plačevali mesečni prispevek za oskrbo po premoženjskem stanju. Okrožni in okrajni NO odbori so bili naprošeni, da ob-veste starše gluhoneme mladine v svojem delokrogu o tem sprejemu, zato naj se obračajo za različne informacije nanje. Podrobne informacije daje vsakemu ra-devolje uprava gluhonemnice za Slovensko Primorje v Portorožah. Mi pa jih bomo poučevali doma V Rajbelju so občinske in zavez-1 učitelja v Trbižu, ki ni zakrivil nič * ri r*i i rrrvrr c niške oblasti iz Trbiža brez posebnega razloga prepovedale šolski pouk v slovenščini. Obrnili smo se s posebno prošnjo na te oblasti, obenem pa smo poslali pismeno prošnjo s podpisi staršev 55 šoloobveznih otrok na prefekta v Videm, da bi nam dovolili nadaljevati s poukom v slovenščini. Obljubili in zatrdili so, da bodo naši prošnji čimprej ugodili. Od tedaj pa minevajo tedni in tedni, a otroci čakajo brez pouka. Kot odgovor na naše ponovne prošnje pa je policija aretirala in zaprla našega drugega, kot da je potrpežljivo čakal, kdaj bo zopet začel s poukom. Ce mislijo reakcionarji, naši kakor oni, ki sedijo v zavezniški upravni službi, da nas bodo s tem prestrašili, da bomo sedaj poslali svoje otroke v fašistične italijansike šole in jih ponovno izpostavili potujčevanju, kakršnega smo bili deležni petindvajset let, se hudo motijo. Mi jih bomo rajši poučevali doma, saj trdno upamo, da bo tujim izrodkom kmalu odklenkalo in bodo naši otroci deležni vzgoje svobodnih slovenskih otrok. da seznanijo mednarodno javnost o splošni zahtevi antifašističnega gori-škega ljudstva, da se razpusti policija, v kaetri so elementi, ki streljajo na mirno ljudstvo, ki je na tej zemlji toliko doprineslo k skupni zavezniški zmagi nad fašizmom. Da so v Civilni policiji mnogi protiljudski elementi, je dokaz tudi to, da se pri vsaki protifašistični manifestaciji surovo ravna z manifestanti, da se vselej po manifestacijah ali protestnih demonstracijah, kot je bila ona z dne 14. decembra zaradi ukinitve »Primorskega dnevnika«, goriški zapori napolnijo s protifašističnim ljudstvom. Te ljudi zavezniško sodišče sodi na stroge zaporne in denarne kazni. Nasprotno pa se ob mnogih slučajih podpirajo protiljudski izzivači in šovinisti. Namesto civilne policije ljudstvo zahteva ponovno vzpostavitev Narodne zaščite, ki je zrasla iz borbe, že v času okhpacije ščitila ljudstvo in vzdrževala red in mir. Organizacija, ki ima v svojih vrstah bivše »škvadri-ste« Mussolinijevega kova, kot je zločinski policist Boleslavo, ki je umoril dva mlada Tržačana, ne more biti varuh reda in miru v naši toliko preizkušeni Primorski. To bo mogla dostojno vršiti le Narodna zaščita, ki je bila ukinjena z odredbo ZVU dne 24. junija 1945. Več kot 100 pisem, ki zahtevajo razpust civilne policije iu ponpvno vzpostavitev ljudske Narodne zaščite, je ljudstvo Goriške poslalo do sedaj na vse strani, odkoder upravičeno pričakuje razumevanja in pomoči. To zahtevo izražajo mestne četrti Gorice, Komna Pevme, Šempetra, Šent-mavra, Podgore, Solkana, Bukovice, Oslavije, Žage pri Bovcu, Pevme. Pismene zahteve so potrjene s stotinami podpisov poštenih Primorcev, ki si želijo samo to, da si bodo sami vladali in sami postavljali organe javnega reda. rušena, blagajne prazne, da ni bilo ne živil, ne obleke, ne obutve. Promet je bil popolnoma nemogoč, ulice in ceste so bile zanemarjene in posute z ruševinami, vodovod razdejan, električno omrežje vse uničeno. Porušenih je bilo 139 hiš, katere se sedaj ne obnavljajo zaradi novega regulacijskega načrta, ki ga sedaj izdelujejo. Do sedaj smo obnavljali povečini javne zgradbe, šole, urade itd. Iz finančnega poročila prinašamo postavko 1,297.214 lir, ki je bila izplačana za pokojnine rudarjem, vdovam in podpore vojnih sirot. V diskusiji so navzoči pokazali vso voljo in pripravljenost, dejansko sodelovati z MNOG na vseh poljih dela, posebno pa še pri razkrinkavanju špekulantov, ki s črnoborzijan-stvom škodujejo ljudskim koristim. Udarniški dan idrijskih rudarjev Požrtvovalnost, delavnost in razumevanje za potrebe današnjega časa, to se opaža pri idrijskih rudarjih ob vsaki priliki, pa najsi bo potreba še taka — rudarji so prvi, ki pomagajo. 30. decembra so zopet organizirali udarniško nedeljo in zaslužek iste darovali za razne socialne ustanove in sicer: za zimsko pomoč našim borcem 10.000 lir za potrebe ljudske šole v Idriji 50.000 „ za Vojkov dom 10.000 „ za socialno skrbstvo 80.000 „ za vdove padlih partizanov in v internaciji umrlih 100.000 „ 250.000 lir S tem svojim darom so idrijski rudniški delavci ponovno dokazali svojo visoko razvito narodno zavest, visoko, razyit( čut za socialno pomoč vsem potrebnim. Ta primer naj si vzamejo za vzgled oni, ki še danes sedijo za polnimi mizami in špekulirajo dalje, ne da bi videli svojega bližnjega v nesreči. ★ POVERJENIŠTVO POKRAJINSKEGA N00 V AJDOVŠČINI razpisuje fiest mest uradnifikih pripravnikov za posredovalnice dela v Postojni, Ajdovfičini, Kopru, Idriji, Tolminu in Ilirski Bistrici. Reflektanti na razpisana mesta naj vložijo v roku 10 dni po tem razgrlasu pismeno prošnje na poslovalnico za posredovanje dela v Postojni, Grrejrorčičev drevored št. 25. V prošnji je navesti: ime. priimek in očetovo ime, točne rojstne podatke, družinski stan, šolsko izobrazbo in dosedanjo zaposlitev, znanje jezikov in bivališče.. Prošnji je priložiti karakteristiko, izdano od Krajevnega NOO stalnega bivališča prosi lea-ke. Prošnjo, vložene po določenem roku, ee ne bodo vzele v poštev. Poverjeništvo PNOO bo izbrane prosil-co-ko razvrstilo mod svoje uradnike-ce po veljavnih predpisih. Vozni red avtobusnih prog avtopodjetja Pov. PN00 Ajševica — Ajdovščina — Postojna 5-00 ¥ 12-30 y 17-00 ¥ Ajševica . . , , ..A 12-00 A IVOO A 19-00 6-00 0-15 13-30 13-45 8-00 Y 15-30 18-00 Ajdovščina Vipava . , V Postojna . . 11-00 10-45 9-30 16-00 18-00 17-30 A 1600 Ajdovščina — Idrija 7-00 9-00 r r 14-45 16-40 ¥ V Ajdovščina Idrija . , , A A 11-00 10-00 s 18-50 17-10 Tolmin — Idrija 7-00 ¥ 14-10 ¥ Tolmin > k 12-30 A 19-40 7-20 14-30 Sv. Lucija (postaja). . . e » , 12-05 1 19-15 8-60 16-00 Cerkno 11-00 18-10 10.00 ^ r 16-50 > f Idrija A 10-00 S 17-10 Trst — Buje — Novigrad 6-30 1 t 14-30 t t TRST J k 11-55 >1 k 19-30 7-15 1515 Koper (Senedelje) UTO 18-45 7-53 15-53 Sičjole 10-32 18-07 8-10 16-10 Buje 10-15 17-50 8-45 -1 r 16-45 N ' Novigrad # | 9'40 j I 17-15 Trst — Buje — Umago 7‘00 1 ( 15-30 » ' TRST J k 12-10 k 19-45 7-45 16-15 Koper (Senedelje) 11-25 19-00 8-00 16‘30 Izola (Križišče) 11-10 18-45 8-20 16-50 Portorože (St. Lucija) 10-50 18-25 8-35 17‘05 Sičjole 10-35 18‘10 8-55 17-25 Ruje 10-15 17-50 9-20 > r - Y UMAGO J 9-50 ; — »Primorska borba« izhaja tedensko v Ajdovščini. — Urejuje Albreht Roman.