I z h a j a :
10. in 25. vsakega mesca.
Dopisi naj sefrankujejo. Rokopisi se ne vračajo.
Vsakemu svoje!
V e I j a :
za celo leto 1 gold. za pol leta 50 kr.
Denar naj se pošilja pod napisom: Izdajatelju „Mira“.
Leto Y.
V Celovci 10. novembra 1886.
Št. 21.
Davki m prlstojmne.
Vsaka država potrebuje veliko denarja, da zadostuje svojim potrebam in spolnuje svoje dolžnosti. Zatorej mora vsak državljan, kteremu država varuje imetje in življenje, sodi pravico, skrbi za mir in varnost, pripravlja razne naprave za poduk in omiko, za napredek in promet, — vsak državljan mora plačevati davke in pristojnine, in tako pripomagovati , da država dobi potrebni denar. Noben pameten državljan se torej tudi ne ustavlja in brani, plačevati davke in pristojnine. Pravico, da ! clo dolžnost pa ima od urejene in pravične države tirjati, da se pri nakladanji plačil ravna po besedah : „Enake pravice , enake dolžnosti1'. Človeka najbolj boli in zjeza, ako vidi, da tisti, ki imajo mastne in gotove dohodke, le pičlo donašajo k državnim potrebam, — da pa tisti, ki imajo pri težkem delu in velikem trudu le pičla, medle in zraven vendar-le negotove dohodke, nosijo težka bremena in so preobloženi z davki. Pri kmečkem shodu v Grabštanji in povsod pri vseh kmečkih zborih se je britko tožilo in se toži še vsak den, da je kmečki stan preobložen s plačili, da pa drugi stanovi ne plačujejo razmeroma toliko, kolikor jim pripada.
Pogledati hočemo, ali so te pritožbe opravičene , aji kmetje v resnici plačujejo primeroma previsoke davke in pristojnine. — Kmetje plačujejo zemljiščni davek ali zemljiščnino — Grund-steuer. Povejmo to prav po domače!
Nekdo ima kmetijo, ki donaša čistega pri-nosa 90 gld. na leto. Od teh 90 gld. plačuje kmetič to le: 22-7 procent, to je od vsakih sto gld. 22 gld. 70 kr. zemljiščnine, torej od 90 gld. 20 gld 43 kr. Tej zemljiščnini se nakladajo priklade in scer deželna priklada, t. j. 60 procent t. j. 12 gld. 25 kr., — občinska priklada, ki znaša za občinske in šolske potrebe po nekterih občinah po 40, 50, 100, 200 procent, stavimo 50 proč. to je 10 gld. 21 kr. Vse vkup plačuje kmet od svojih 90 gld. 42 gld. 89 kr. davkov.
Nek kapitalist ali bogataš ima tudi 90 gld. čistega dohodka na leto, pa ne od zemljišč, ampak od javnih papirjev, obligacij itd. Koliko pa ta plačuje ?
Dohodnina — Einkommensteuer — znaša na najvišej stopinji 10 od sto, torej 9 gld. Deželna priklada 600/0 torej 5 gld. 54 kr., — občinska 50% torej 4 gld. 50 kr.; — vse vkup plačuje bogataš od 90 gld. le samo 18 gld. 90 kr. Kmet torej od svojih 90 gld. plačuje 23 gld.
99 kr. več kakor bogatin od svojih 90 gld. Prvi svojih 90 gld. prislužuje s krvavimi žulji, in Bog ve, koliko mu od teh 90 gld. gotovo v roko pride; — drugi pa samo kupone odreže in vtekne gotovih 90 gld. v svoj aržet.
Dalje kmet ne more le ene pedi svojega zemljišča zakriti; davkarija pozna vsaki kotič in tirja od njega zemljiščnino. Finančni minister gosp. Dunajevski je pa sam rekel v državnem zboru, da v papirjih 1728 milijonov goldinarjev leta križem sveta, ki državi ne plačujejo beliča, akoravno bogatašem donašajo vsako leto 70—80 milijonov gld. obresti. Davkarija dalje odmerja dohodnino po tem, kakor se jej naznanja, da ima kdo čistih dohodkov. Javeljne bode pa kdo tako darežljiv, da bi ne odbil vseh stroškov svojih, torej tudi obresti, ki jih plačuje za svoje dolgove. Kmetu pa se tega ne dovoljuje, — on mora plačevati davek od čistega prinosa, kakor ga je cenila za 15 let do-tična komisija ; še obresti od svojih dolgov, naj bi bili še viši kakor od komisije cenjeni čisti prinosi, ne sme odšteti. Le kadar mu kaka nima pridelke pokonča ali oškoduje, sme prositi, da se mu kaj odpusti na davku.
Tudi pri hišnem davku ali h i š n i n i — Haus-steuer — so denarni mogotci na boljem. Ako njih palače po mestih, kjer se plačuje najemna hiš-nina — Hauszinssteuer — prazne stojijo in ne donašajo najemnine ali činža, so oproščeni vse hišnine. Po krajih pa, v kterih se plačuje razredna hišnina — Hausklassensteuer —, to je na deželi, kjer stanujejo kmetje, ni oproščeno nobeno stanovanje, naj tudi prazno stoji. Čudno, da se tirja davek, akoravno kmet nima nobenega dohodka. — Tudi sedanje od liberaljcev skovane postave, kako oskrbovati uboge, nakladajo kmetom pretežko butaro. Mladi, zdravi ljudje iz kmetov silijo v mesta, fužine, tovarne, k železnicam itd. Postarani, oslabljeni, bolni in pokvarjeni na duši in telesu prilazijo ali se prižend po gonu kmečkim občinam na žlico.
Poglejmo malo pristojnine — Gebiihren. Bogataši in kmetje potrebujejo pri svojih pismih kolekov ali štempeljnov.
Kolekovna postava razločuje tri škale ali vrste, prva velja za pisma, s kterimi se pečajo največ denarničarji, druga pa velja za pisma, kterih posebno kmetje potrebujejo. Za pisma I. vrste je treba za 75 gld. kolek za 5 kr., do 150 gld. kolek za 10 kr., do 1050 gld. kolek za 70 kr. itd. Za pisma II. vrste je pa do 10 gld. treba koleka za 7 kr., do 100 gld. koleka za 63 kr. in 1000 gld. koleka za 6 gld. 25 kr. itd.
Kmetje potrebujejo veliko vi Si h kolekov za svoja pisma!
Visoke pristojnine je treba plačati, kadar se kmetija prepodaja ali izroča novemu posestniku. 2000 gld. vredno kmetijo prepodaja oče svojemu sinu, in voli sebi užitek in drugim otrokom dedne deleže. Koliko plača pristojnine ? Plača se najprej notar, potem koleki za pogodbo in prošnjo ; za tim pride od davkarije zaukaz, koliko da je plačati pristojnine. Ako je od časa, ko se je posestnik te kmetije spremenil, preteklo 10 let, znašajo vsi ti stroški 6—7 procent od tega, kar je kmetija vredna, torej 120—140 gld.
Koliko pa plačujejo denarni mogotci pristojnin? O tem piše gosp. dr. Vošnjak v Matičnem letopisu 1885 tako-le:	„Tu — na borzi — se vsak
dan dela kupčija za mnogo milijonov goldinarjev, prodaja se in kupčuje, izplačujejo se kupnine in sprejemajo in vse to — brez koleka, brez vsake pristojnine. Gotovo več kakor dve tisoč milijonov goldinarjev prometa je vako leto na borzi in ni ga davkarskega urada, da bi odmeril pristojnino od storjenih kupnih pogodb. Borzijanci si polnijo žepe brez dela in truda, kajti vse njihovo delovanje je dve ali tri ure na dan postopati po borzi in iskati dobička pri borzni igri, državi pa ne plačujejo druzega, kakor toliko dohodninskega davka, kolikor se jim je zljubilo priznati dobička4'.
Naj h koncu številke govorijo: Leta 1880 je na borzi bilo dobička za 121 milijonov goldinarjev; davka pa se ni plačalo nobenega ali skorej nobenega! Kmetje pa od svojega čistega prinosa, ki je za Cislajtanijo cenjen za leto 169 milijonov goldinarjev, vsako leto 37Va milijonov goldinarjev zemljiščnine.
Po vsej pravici se torej konservativna stranka poganja in trudi za to, naj se davki in pristojnine razdelijo tako , da vsakdo plačuje, kakor se spodobi za njegove razmere.
Kaj nam poročajo prijatelji naši?
Iz Celovca. (Kdo bode Krški škof?) Nemško-liberaljci vpijejo: Mož našega duha, Nemec mora biti novi škof! Mi Slovenci pa le pravimo : Naj bode naš novi škof Nemec ali Slovenec ali kdo drug, le to Boga in cesarja prosimo in tudi zaupljivo pričakujemo, da pošljeta nam takega gospoda za škofa, ki ima za tako imenitno in težavno mesto potrebne sposobnosti in je zraven tudi zmožen našega slovenskega jezika.
„IJčite vse narode!44 je rekel Jezus Kristus svojim aposteljnom. Te besede pa veljajo tudi našim škofom, ki so nasledniki svetih aposteljnov. Kako pa hočejo Krški škof učiti slovenske svoje ovčice, ako ne znajo slovenskega jezika? Nas Slovencev je na Koroškem dobra tretjina. Kakor škofijski šematizem za 1. 1886 priča, šteje škofija 353 far in kuracij, kterih je 223 nemških, 118 slovenskih in 12 mešanih. Nemške fare štejejo 206.000, slovenske 116.000 in mešane 20.000 duš. Slovenci smo vsi katoliške vere in visimo z dušo in telesom na svojem škofu. Torej je neob-hodno treba, da Krški škof znajo tudi slovenski. To potrebo potrduje pismo , v kterem Solnograški nadškof gosp. Tarnocy 21. julija 1853 priporočajo,
da se škofiji —- Lavantinska in Krška — tako razdelite in uravnate, da bode Krška škofija obsegala celo Koroško. To se je zgodilo 1. junija 1. 1859 in „s e d a j, pravi pismo, je potreba, da Krška škofija dobi škofa, ki je zmožen tudi slovenskega jezika44. Zatorej so tudi rajni škof Peter F u n d e r obžalovali, da ne znajo slovenski. Tožili so večkrat, da jih to moti in zadržuje, da ne morejo spoluovati svojih dolžnost in opravil, kakor bi radi. „Žalibog, so večkrat djali, da sem že prestar in preobložen, da se ne morem več učiti slovenskega jezika, — storil bi pa bil v mladih svojih letih to gotovo, ako bi si bil domišljeval, da bom bedaj nosil zlato palico Krške škofije44. Pa storili so rajni za Slovence , kar so mogli. Vse pastirske liste so na svitlo dajali tudi v slovenskem jeziku, — postavljali so po farah na nemško-slovenskej meji take duhovnike, ki so zmožni obeh deželnih jezikov, — pri oddajanji viših služeb bili so pravični Nemcem in Slovencem, — krepko so podpirali pri prošnjah in pritožbah tiste slovenske duhovnike, ki so se potegovali za to, naj se slovenski otroci v šoli naučijo vsaj toliko slovenščine, da bojo zamogli brati slovenski katekizem in se ga učiti.
Tudi duhovniki smo obžalovali, da škof niso znali slovenski. Smilili so se nam, ko so pred svetim oltarjem sedeli s Škofjo kapo na glavi, zlato palico v roči, sveti križ na prsih, in poslušali, kako kateheti izprašujejo slovenske otroke, — pa niso zastopili besedice. Bralo se jim je z obličja, kako hudo jim to dene in kako jih to boli. Čutili so sami — kakor so večkrat djali —, da svojih dolžnost ne morejo spolnovati, kakor bi radi.
Obžalovale so pa to tudi verne, slovenske ovčice, ki bi bile srčno rade slišale besede sv. evan-gelja iz ust svojega višega pastirja. Obžalovale so to tim bolj, ker je bilo znano po vsej škofiji, kako sloveč in izvrsten pridigar da so bili rajni škof Funder.
Zatorej prosimo in pričakujemo, da nam Bog, svitli cesar in Solnograški nadškof izberó in pošljejo škofa, ki bode zmožen tudi slovenskega jezika!
Par besed še o tem, kdo voli škofa za našo škofijo ? Od leta 1535 je ta reč tako uravnana, da dvakrat zaporedoma škofa volijo svitli cesar, tretjokrat pa nadškof Solnograški: potrdi, posveti in ustanovi novega škofa pa vselej Solnograški nadškof. Rajnega našega škofa dr. Valentina Wierya so volili Solnograški nadškof, rajnega škofa Petra pa svitli cesar, torej svitli cesar volijo tudi škofa, ki ga sedaj pričakujemo.
Iz Celovca. (F e j te bodi!) Časnika ,,Siid-steifische Post44 v Mariboru in „Politik44 v Pragi sta donesla nekaj sestavkov, ki so dregnili v gnjezdo nemško-liberaljnih sršenov. „Sudst. Post44 je donesla tri članke. Prvi se glasi: „Kuezo-škof Peter Funder in Koroški Slovenci !“ V tem se dokazuje, da so rajni škof bili Slovencem popolnoma pravični in da so srčno obžalovali, da ne znajo slovenski. — Drugi se glasi: „Knezoškof P. F. in narodnostni mir na Koroškem44. V tem se dokazuje, da je med Nemci in Slovenci najlepši mir in da rajni škof niso nobenemu slovenskemu duhovniku dali žal besedice zavoljo tega, da nareja nemir. — Tretji se glasi: „Knezoškof
P. F. in politika !“ V tem se dokazuje, da se rajni škof v politiko niso mešali, pa so se veselili, ko so Slovenci zmagali pri volitvi v Velikovci in da nikoli niso prepovedali, naj se duhovniki ne vtikajo v politiko. Na konci pravi ta sestavek : Duhovniki imajo ne samo le pravico, ampak sveto dolžnost , posebno naše razburjene dni delati politiko. Koroški duhovniki — nemški in slovenski — so delali politiko, in jo tudi zanaprej bojo delali, ta pa bode , kakor je bila do sedaj, katoliška, avstr tj anska in cesarska, — katolisch, schwarzgelb und kaisertreu! Podpisan je Andrej Einšpieler.
„Politik“ je prinesla dopis iz Celovca, v kterem se popisuje, kaj vganjajo nemško-liberaljni časniki, da bi dobili novega škofa po svojej volji.
Najprej , pravi dopis, so zagnali o vaj o — „Verdachtigung“ : Sedanji škofov namestnik je v žlahti z najhujšim slovenskim agitatorjem! —■ Potem je prišlo obrekovanje — „Veiiaumdung“, da je Šent-Mohorska družba strašansko nevarna, ker dela v panslavističnem duhu. — Za tim sledila je sleparija — „Benomisterei“, da Nemci odpadejo od katoliške cerkve, ako ne dobijo škofa po svojem duhu. — Slednjič se je nastavila p i-štola — „Revolver“ č. g. deželnemu predsedniku, ako jim ne pomaga, da se zgodi njih volja. Te štiri reči dokazuje dopis z lastnimi besedami, ki so vzete iz nemško-liberaljnih časnikov.
Vsi ti članki so pisani prav dostojno in mirno, tako da bi človek mislil, da ne žalijo žive dušice.
Pa smuk črez vrh! „Freie Stimmen“ so vse drugih misel in vpijejo, kakor bi jih kdo s kleščami ščipal. Dne 30. oktobra so donesle članek na prvem mestu, ki se peča s „Politiko“, in „Sudsteirische Post“. Namesto da bi časnik „Freie Stirameli1' svojim bralcem povedal, kaj da pišeta ta dva časnika, namesto da bi to spodobno spodbijal in zavračal, kar pišeta, molči o vsem tem ko miš, in načačka celo stran svojega časnika s prav umazanimi in surovimi psovkami. Le berite, kar piše:	„Hohere Trottelosis11, „Knutenhelden“,
„vvuthentbrannte Sippschaft11, „Gehirnleiden seines Schreibers11, „Verruckterli, „blode Schimpfereien11, jjTschechenblatt11, „Hetzpfaffenthum“, „der Weg zum Narrenhaus ist nicht weit“. Tako pišejo ravno tisti gospodje, ki na nas Slovence ko suro-veže po strani gledajo, nas hočejo omike in prijaznosti učiti, in trdijo, da so oni vso učenost in modrost z veliko žlico snedli. Na take surovosti in divjosti nimamo nobenega odgovora, kakor le tega : „Fej te bodi11 !
Iz Celovca. (Kmečke zadrug e.) Za rokodelce in obrtnike se po postavi morajo napraviti družbe ali zadruge — Genossenschaften. Takih zadrug bilo bi tudi za kmete potreba. Kar posamezen človek ne premore, to doženejo zjediujene moči. Strojev ali mašin, ki so kmetom zelo koristne , da ! potrebne, posamezen ne more kupiti. Lepega, plemenskega bika, ki v kratkem zboljša goveje pleme dalječ okoli, ne more posameznik držati. Vsi kmetje kake vesi — kmečka zadruga — je pa v stanu to storiti. Po debelem robo kupovati je veliko boljši kup. Kmečka zadruga bi si mogla semena za žita, trave, deteljo, in krmila naročiti za celo ves. Kavno tako bi pa zadruga zamogla tudi vse, kar imajo vaščani na prodaj,
postavim : žito, seno, drva, les, sir, maslo, ob pravem času po debelem prodajati; drajši bi se prodajalo vse in koliko zlatega časa in truda bi se prihranilo! Tudi posojilnico, pri kterej bi zadru-žani v potrebi dobivali denarja hitro in prav po ceni, zadruge lehko osnujejo. — Dalje koliko drv se sožge in koliko vročine se prenaša po letu, ko kruh pečejo po posameznih hišah. Zadruga bi lehko postavila peč, v kterej bi mogla danes ob tej uri ta, ob drugej uri pa una gospodinja kruh peči. Tako je še več reči, kterih bi se zamogle kmečke zadruge poprijeti, in celej vesi prihraniti veliko veliko denarja, časa in truda. — Kmetje premišljujte to, časi so hudi, trda je za denar, kmečki stan je pomoči sila potreben!
Iz Ziljske Bistrice. (Nova cerkev in zvonovi.) Žalost in veselje se vedno spreminjata. Silno smo žalovali, ko nam je ogenj vzel cerkev in zvonove. Od cerkve in zvonika so stali sami zidovi , celih petnajst mescev v fari nismo slišali zvonov, trupla naših mrtvih smo pokopavali, brez zvenenja. Zvonilo pa se je v Gorjah, za kar se tu očitno zahvalimo. V Boga smo zaupali in naš up ni bil zastonj. Spet imamo zvonove, cerkev je dodelana toliko, da se zamore vsak den opravljati daritev sv. meše. Se ve, da še manjka vsa zno-tranja oprava.
Že davno so ljudje željno popraševali, kdaj že dojdejo novi zvonovi. Ta želja se je nam dopolnila in 21. oktobra popoldne so nam pripeljali nove zvonove. Komaj je bil določen den, vse se je začelo gibati, da bi zvonove lepo sprejeli. V Zahomen pri križu, je bilo že opoldne vse živo; mladi in stari so hiteli, da bi videli zvonove. Zdaj pa začnejo zvoniti v Gorjah, zvonili so našim zvonovom, možnarji so gromeli in oznanjali celej fari, da dohajajo. Kaj ginljivo je bilo, ko smo sprejeli zvonove, videl si solze igrati od veselja. V dolgem sprevodu in med molitvijo smo zvonove spremljali do farne cerkve. Zuuajna podoba je bila res lepa, toda njih glasov še ta den nismo slišali.
Drugo nedeljo, 24. oktobra, pa je bila velika svečanost. Šent-Mohorski dekan, prečastiti gospod Jože Fric so slovesno blagoslovili našo cerkev. Sest duhovnikov jim je streglo. Fo blagoslovljenju pa stopijo dekan na prižnico, ktera je bila zunaj cerkve pripravljena, in so imeli izvrstno pridigo v pričo velike množice, ktera je pazljivo poslušala. Po pridigi so peli g. dekan slovesno sv. mešo z leviti. Po dokončanej Božjej službi začeli so zvonove v zvonik vzdigovati, vse štiri zvonove so srečno in lehko vzdignili. Ob treh popoldne pa se oglasijo zvonovi, najpoprej prvi najmenjši, potem drugi, tretji, nazadnje veliki zvon s svojim mogočnim lepim glasom; vsi štirje skupej so tako lepo in vbrano peli, da smo bili vsi ginjeni. V cerkvi se je zbralo veliko ljudstva, kjer smo veseli zapeli „Te Deum laudamus11 in se iz srca zahvalili Bogu Vsegamogočnemu, da se je delo tako srečno, dobro in lepo zvršilo.
Zvonovi so vbrani v lepem, močnodonečem Cis Dur-akordu. Tehtajo pa: 5080 kilogr. ali 58 centov, veliki zvon sam 1690 kilogr. ali 30 centov. Vliti so v mestu Stayer v zgornjej Avstriji. Posebna hvala gre gosp. J. M. Peteleru za lepo, dobro vbrane, dovršene zvonove, tega zvonarja
toplo priporočamo vsem cerkvam. Bog daj, da bi novi zvonovi nam peli dolga dolga in srečna leta in nas spremili enkrat v večni počitek in mir !
Iz Prevaljske okolice. (Tri imenitne spremembe.) Naš kaplan g. D er zanič so nas zapustili ter šli za provizorja v Grebinj. Na njih mesto so prišli g. Api e n iz Kaple. Videti so prav ppijazen gospod, in nas še posebno to veseli , ker 'slišimo, da so zvest Slovenec. Druga imenitna prememba je ta, da je naš fužinski vodja stopil v stalni pokoj in se preselil na Dunaj. Mi Slovenci ne žalujemo za njim, saj nam je zmirom nasproti delal pri volitvah. Bog daj, da bi prišel na njegovo mesto mož, kteri bi se bolj brigal za fužino kakor za politiko. Saj se sliši, da montanska družba slabo stoji. Njeni uradniki bi toraj najbolje storili, ko bi skušali fužine povzdigniti, volitve in politiko pa naj prepustijo nam domačinom, ki imamo vender prvo besedo na našej zemlji. — Pa še en gospod je od-vandral ; to je šolski vodja in nadučitelj T h o r i n e k. Slovenci smo veseli, da se ga znebimo. Koliko si je revež prizadjal za nemškutarsko slavo. Toda on gre, slovenščina v Prevaljah je pa še ostala ! Mislili smo, da pojde pokojnino uživat tje kam na Prusko med nemške brate ; pa na stare dni se je spomnil , da je rojen med Slovenci, in podal se je doli v Šent-Martin blizo Celja.
Iz Borovelj. (Žalostne reči) se godijo pri nas. Ni še dolgo, kar so neznani hudobci vlomili v Wernerjevo pisarno in se lotili njegove kaše; pa Wertbajmarca je bila močnejša. —Pred par tedni je nekdo skoz okno streli! na g. Wer-nerja in ga ranil na čelu. Spet nas straši druga novica. Nekaj gospodov je nedeljo zvečer ob 8mih sedelo v gostilni „na pošti“, kar prileti skoz okno kamen, k sreči pa ni zadel nikogar. Vsi smo v strahu in srčno želimo, naj bi se tem lumparijam prišlo na sled, da se naša ves in pošteni ljudje ne bojo sumničili in črnili po vsem svetu. Dobro in treba bi bilo, naj naš gosp. župan Dovjak, po domače Čemer, napne vse sile , da bomo mogli varno in mimo živeti. Žalostne reči sem do zdaj pisal, žal mi je, da moram še nekaj žalostnega pristaviti. Nemško-konservativni časnik v Celovcu : „Karntner Volksblatt“ je 14. oktobra t. 1. prinesel sestavek, ki Boroveljske razmere popisuje, pa tako žalostno, da se Bogu usmili ! Omenil je tisti dopis, kako pičlo da so plačani puškarski delavci, — da izučeni učenci obrtne šole ne dobijo dosti dela, — da med liferanti ni edinosti in ljubezni, — da tudi puškarska zadruga premalo dela in se poganja. Da je v Borovljah res taka, je sicer žalostno, pa žalibog resnično. Čudili smo se in obžalovali , da je, kakor se pripoveduje, sedanji načelnik puškarske zadruge v dolgem pismu zatožil mladega gospoda, ki je omenjeni dopis v „Karnt. Volksblatt“ spisal in tudi podpisal. Naj bi gosp. načelnik pomislil, da skelečih ran samo zakrivati nič ne pomaga in pravi prijatelj je le tisti, ki resnico pove ali piše odkritosrčno in spodobno : Kes pa je, da resnica v oči kolje.
Iz Borovelj. (Dve veseli novici.) V svojem poprejšnem dopisu naznanil sem nekaj žalostnih novic. Veseli me srčno, da morem tudi kaj veselega povedati. Zvedel sem iz zanesljivih ust, da tisti kamen, ki je v gostilni „na pošti“
skoz okno priletel na mizo , ni bil debel na klg. temuč k večemu 5 dkg. težek, — dalje to ni se zgodilo ob 8 mih zvečer, ampak ob 1 po polnoči. Menda je kdo hotel ponočevalce opomniti, naj se spravijo domu in ne dražijo ljudi pri spanji. — Leta in leta smo Borovčiči zdihovali, naj bi kak bogataš prišel k nam, in napravil veliko puškarsko tovarno ali fabriko. Kar smo želeli in Boga prosili, zgodilo se bode in še bolje za nas, kakor smo mislili. Puškarska zadruga dobi v resnici zadružne stroje ali mašine, ki se bojo postavili v posebnej hiši, in puškarji mojstri bojo v zadrugi skupno kupovali, delali in prodajali, — zadružni odbor bode vse to oskrboval. Tako bode se dobiček razdeljeval med vse zadružnike, in ne bode spadal v veliko mošnjo kakega fabrikanta. Borovčiči! spoznajte, da sedanja konservativna vlada vam dobro hoče!
Iz Beljaške okolice. (Povabilo.) Prvi redni zbor podružnice sv. Cirila in Metoda za „B e 1 j a k in o k oli c o“ bode v nedeljo, 21. novembra t. 1., ob 4 popoldne pri svetem Lenartu pri sedmih studencih v Majričevej gostilni.
Dnevni red. 1. Poročilo začasnega predsednika o delovanju začasnega odbora. 2. Volitev stalnega odbora. 3. Slavnostni govor. 4. Posamezni nasveti in predlogi. 5. Sprejemanje novih udov. — Po dovršenem dnevnem redu sledi prosta zabava.
Da se tega zbora prav mnogoštevilno udeležijo prečastiti gospodje duhovniki in vsi drugi slovenski rodoljubi in slovenske rodoljubkinje, prosi
začasni odbor.
Mohliče. (Kdor trka, temu se odpre;
—	utonjenec.) Vaš sporočevalec v 13. štev.
„Mira“ je vendar le s svojim dopisom pripomogel, da se je zmanjšalo naše trojno zlo. Prosili smo od grajščaka do gostača, naj bi dobili svojega lastnega dušnega pastirja, pa bilo je zastonj. „Mir“ se potegne za nas , morebiti da je to pomagalo ? Kakor se sploh govori, bo Mohliška fara v kratkem razpisana. (Je že. Vredn.) Za to faro jih bo gotovo mnogo prosilo. Pokazali smo vam Kinber-žanom, Šentlipšanom , Strojanom in drugim, kaj vam je storiti; trkajte, ravno sedaj je ugodni, pravi čas! Tudi šolski gospodje so volje, da nam pošljejo učitelja, kakoršnega je naš „Mir“ zahteval. „Barabe“ je pa dopisnik od Drave malo preojstro sodil. Naj tedaj tem ljudem v čest jaz nekaj sporočim. Prvega septembra prinese Drava ptujega mrliča, kterega so tudi Boroveljski pileji po vodi plavati videli, pa kukavice se ne upajo v Dravo. Naši barabe pa šap ! šap ! po njem, in ga potegnejo na suho kakor kakošnega soma. Celovški gospodje so ga pozneje natanjko pregledovali in mesarili. Blizo tam je bil toliki smrad, da so ljudje rekali:	če tudi kteri gospodič ni posebno
kaj, ima vendarle gospoda vse boljši nos in so v stanu, veliko hujši smrad prenašati ko mi. Gospodje so vzeli mrliču brado, hlače in pisano srajco. Iz teh reči se je spoznalo, kdo je bil utonjenec. Bil je Frument Gare, protestantovski učitelj, zdaj pa užitnik pri svojem sinu Edvardu, trgovcu v Nemškem trgu. Mož je bil star že 70 let in zapustil je še čvrsto ženo in petero že odraščenih, dobro oskrbljenih otrok. Na sv. Koka den — 16. avgusta
—	se je od doma odpeljal proti Kloštru na Žili.
Kako je v dravo prišel se do zdaj še ni poizvedelo. Pokopali smo ga 3. septembra. Zdaj počiva na našem pokopališču tiho in mirno prvi nemški luteranec med čisto katoliškimi Slovenci.
Iz Svečan. (Vse ima svojo mero; Dravske hrambe; g. Valentini č.) Po vsej pravici je „Mir“ pisal: „Ok! to je bilo lepo“. Naša požarna hramba je začela svoje delovanje tako slovesno, da gosp. J e r g i č iz Celovca kaj tacega gotovo ni pričakoval. Kakega ministra, škofa, ja! svitlega cesarja bi Svečani ne mogli lepši in slovesnejši sprejeti. Marsikdo se je temu čudil in zdihnil:	Vse ima svojo mero. — Pri
hrambah samosvoje frave Drave gospodje mojstri nimajo sreče. Najprej so zabili nekaj kolov in s kamenjem zasuli, kar je stalo precej denarja. Ljudje so se temu čudili in trdili, da to nič ne bode pomagalo. Kes se je tako zgodilo. Koli so skorej sred Drave štrleli in Dravo še bolj k bregu navajali. Potem so jeli pod Krajami kopati Dravi novo strugo, — novi viši inženir je bil pa spet druge misli in zdaj ravnajo Dravo spet drugači. Ljudje pravijo: Menda hoče gospoda pokazati, kako resničen da je naš pregovor: Denar v Dravo metati. —Bistriški nadučitelj gosp. Valentin ič se je preselil v Prevalje. Naši nemško-liberaljni Slovenci zgubijo ž njim najboljšega prijatelja in pomagača. Slovenci pa ne bomo za njim točili britkih solz. Tudi slovenski učitelji, kterim je bil v Beljaškem okraju šolski nadzornik, bojo ga lehko pogrešali in pozabili. V Svečah je farna cerkev, pa malokdaj smo ga v nedeljah videli tukaj ; morebiti namesto sebe pošilja koga drugega k božjej službi.
Iz Rožne doline. (Žganju vojska!) Duhovnik je srečal nekega kmeta, ki je na vozu imel veliko Žakljev krompirja. „Pa le spet pelješ ljubi božji dar tje, kjer ga bojo prenaredili v prekleto žganje — hudičevo sc . nje!“ Duhovnik, ki je te debele besede spregovoril in žganju dal tako nespodobno ime, je še pri življenju. Že je minulo 40 let, kar jih je spregovoril v Rožnej dolini in se preselil na drugo mesto, teh besed pa ljudje niso še pozabili in jih tudi javeljne bojo. Le škoda, da se po teh besedah ne ravnajo in žganje-pitje se le , kakor povsod, tudi po Kožnej dolini širi. Skrajni čas je, da se tej strašnej kugi jez postavi, da ne vgonobi ves človeški rod, in ga ne pogubi časno in večno. Visoka deželna vlada in deželni odbor — oba se trudita, tej kugi meje postaviti, vse je hvalevredno, — Bog daj, da bi le tudi kaj pomagalo ! Imenitne in resnične so besede , ki jih je naš sosed gosp. Fr. Kiršner p. d. Lajčahar iz Čežave pri Žihpoljah govoril na Diirnfeldu pri kmečkem shodu. Rekel je: „Nekdaj je kmet smel za hišno potrebo, torej za se in svoje posle v naših krajih ol „Steinbier — kambo“ kuhati. Tedaj pri nas ni bilo šnopsarjev, toliko menj pa žganjarske kuge, o kterej imam jes svoje posebne misli. Zdaj pa se je kmetu prepovedalo, iz svojega lastnega žita, za svojo lastno potrebo narejati si potrebno pijačo, in od tedaj se je segalo po šnopsu, ker tretje, dober kup pijače ni. Ljudstvo torej ni krivo, ako je jelo šnops piti, temuč vlada, ki mu ni nič druzega privolila. Ako je vlada resnične volje, žganjepitju za kožo priti, more se
to edino le tako zgoditi, da se ljudstvu ponudi kaka druga prav dober kup pijača, — najmenj se pa bode to doseglo s tim, da se naloži kak davek, ki zadeva le ubogega.“
Teh besed naj vlada, deželni zbor in odbor ne preslišijo! Dajte nam staro slovensko pijačo, dajte nam zdravi in okusni koritnjak, vpeljite zdržne družbe na cerkvenej podlagi, vadite mladino zmernosti in potem še le — podražajte žganje! To bode z božjo pomočjo pomagalo — brez tega je vse bob ob steno.
Iz Vogerč. (Novi g. župnik.) Dolgo smo bili brez lastnega dušnega pastirja. Slednjič so bile naše prošnje vender uslišane. Dne 6. okt. je bil veseli den, ko smo sprejeli novega duhovnika, č. g. Janeza Hutarja. Na zvoniku je bilo veliko bandero, možnarji so pokali, in veliko ljudstva je šlo gospodu naproti. Pri lepem slavoloku je bila postavljena šolska mladina. Ena iz šolaric podala je gospodu šopek cvetlic in gospod so mladino pozdravili v lepih besedah. Potem smo gospoda spremili v cerkev , kjer so brali sv. mešo. Pozdravljamo gospoda še v „Miru“ in želimo, naj prav dolgo ostanejo med nami!
Hvaležni farmani.
Iz Strojne. (Mošt. Kupčija z jabelki.) Letos nam je, hvala Bogu, sadno drevje dobro obrodilo. Naprošali smo veliko sladkega mošta. V mnogih krajih jim je primanjkovalo posode. Ne-kteri so pa tiišno sadje prodali in lep denar skupili zanj. Zdaj si želimo kupcev, da bi mošt kupovali od nas; mošta imamo zadosti, denarjev pa premalo.
Iz Šaleške doline na Štajerskem. (Volitev. Šolska hiša. Letina.) Letos smo imeli spet volitev v okrajni zastop Šoštanjski. Nemško-libe-raljci in odpadniki so si veliko prizadevali, da bi zmagali vsaj v enem razredu, pa mi Slovenci jim nismo pustili nobenega. Tako imamo spet naše može v zastopu. — Šoštanjski okoličani smo si postavili novo šolsko hišo. Prej smo imeli v trgu hišo v najemu za šolo, pa smo morali plačevati veliko najemnine. Bližnje občine so toraj sklenile, zidati lastno učilnico zunaj trga. Upamo, da se bo v novej šolskej hiši naša mladina podučevala v pravem katoliškem in domoljubnem duhu. — Letino smo imeli še koj dobro. Vreme je bilo prijazno. Zrnje je čvrsto; sadja je tudi zadosti. Tudi vino bo dobro, še boljše od lanskega. Naj bi ga ljudje po pameti uživali in Bogu hvalo dajali za-nj !
Iz Gorice. (Slovenski župani posnemajte!) Radi prebiramo tudi mi Goriški Slovenci časnik „Mir“ in druge časnike. Srčno nas sprehaja veselje, kedar vidimo, kako se tudi vi na nemškej meji lepo zbujate, oživljate in poganjate za svoje narodne pravice. Gledamo in iščemo, da bi vsaj enkrat brali, da je ta ali uni župan, ta ali uni občinski ali šolski odbor začel slovensko delati in dopisovati. Pa žalibog, da nismo še nikoli kaj tacega čitali. Tudi pri nas je laški jezik na konju, tudi nas Lahonci pritiskajo na steno. Vendar imamo že dosti občinskih in šolskih odborov , ki uradujejo po slovenski. V Šent-Petru blizo Gorice je njegova ekscelencija Franc grof Gor o ni ni, deželni glavar Goriški, državni poslanec in voditelj posebnega kljuba že celih 18 let občinsk
župan, je tudi obče spoštovan in ljubljen župan. Ta visoki gospod uraduje vse po slovensko, ako-ravno ni rojen Slovenec. Župani, rojeni Slovenci, župani čiste slovenske krvi, kaj pravite k temu ? Vzemite si tega žlahtnega gospoda za izgled!
Kaj dela politika.
Državni zbor je šel narazen in se spet snide menda po novem letu. Z Ogri se je naša vlada pogodila, naši poslanci bojo pa najbrž vse potrdili. Cehi so zahtevali, naj bo na bankovcih tudi v slovanskih jezikih zapisano, koliko veljajo, in naj banka, ki denar dela, tudi slovanskim posojilnicam kaj denarja posojuje na male obresti, ne samo dunajskim in ogerskim ; videti je pa, da bojo morali Cehi spet odjenjati; zdaj je politično vreme zmirom še tako, da imajo Madjari prvo besedo. Madjarska glorija pa ne bo dolgo trpela. Na Ogerskem je strašno slabo gospodarstvo. Kakor lepa in rodovitna je dežela, tako revni so ljudje; noben drug nema več denarja, ko samo Židi (judi). Vso kupčijo imajo oni v rokah, pa tudi državne vajeti. Finančni minister pa nema kaj veselega povedati ; zdaj v mirnih časih in pri dobrih letinah delajo dolg na dolg, polovico davkov vzamejo že zdaj Judi za obresti od državnega dolga; tretjino zemlje so Judi že pokupili in druga tretjina je njihova, če hočejo dolgove iztirjati, zato se bo kmalo lahko reklo, da Ogerska ni madjarska, ne slovanska, ne rumunska, ampak židovska. — Naša vlada misli bojda na postavo, s ktero bo omejila krošnjarstvo. To je prav; barantačev je preveč; največ ogerskih Židov, njihovo blago pa je malo kedaj kaj prida. Poslanec Grbo n je v državnem zboru povedal, da je na Koroškem 484 krošnjarjev, med njimi pa je samo 60 Korošcev.
Sv. oče papež bojo to zimo imenovali več novih kardinalov. — Laška vlada je začela spet minihe preganjati; izprazniti hoče 40 kloštrov (samostanov) in razpoditi 1000 nun. Proti nunam imajo Lahi vender še korajžo.
Na Bolgarskem je še vse zmešano; vlada ne ve, ali bi delala po svojej glavi, ali bi ubogala ruskega cesarja. Kusi so poslali že dve vojni ladiji tje, po suhem bo prišlo pa še več Rusov, če Bolgarov ne bo pamet srečala. Rusom kljubujejo kakor nehvaležni otroci, pa ne pomislijo, da bi bili brez ruske pomoči še danes turški sužnji.
Gospodarske stvari.
Pereči ogenj pri svinjah.
Marsikteri gospodar ve iz lastne žalostne izkušnje, da je pereči ogenj velik sovražnik za svinje, kajti včasi pobere po celih vaseh te koristne živali. Bolezen se začne tako-le:
Žival ne kaže nobene želje po jedi, postane klaverua, poleževa, pobeša glavo, ušesa in rep, ter se skuša zariti v posteljo. Nadalje se truplo razgreje do 40—42° K. ; rilec in ušesa koj gorijo. Dihanje je gosto, včasi med stokanjem in ječanjem. Blato odhaja po redko, in to je suho ; tem večkrat pa se žival davi k bljevanju in tudi res
bljuje. Z vročino vred se prikažejo na koži, posebno na prsih, vratu, trebuhu in na znotranjih straneh stegen rdeče maroge. Te so čedalje večje, se zedinijo in postanejo temno-rdeče ali črnkasto-sive. Tako barvo dobijo tudi sliznice na rilcu. Zadnji deli odrevenijo in uboga žival se zgrudi ter pogine.
Navadno konča se bolezen s tem, da žival pogine; ozdravi le redkokedaj. Ako so maroge male, in vročina ni tako huda, upati je še ozdravljenja, to pa posebno, ako se napravijo na bolečih mestih v malih dneh kraste, ktere potem v 8 do 14 dneh polagoma odpadejo. Pa, akoravno žival za zdaj ozdravi, sled bolezni jej vendar ostane, n. pr. imetje na udih, slabost v križu, v nogah in take svinje le slabo prospevajo. Pereči ogenj se prikaže najpopreje v vročih poletnih mesecih, v juliju in avgustu, da si ga tudi pomladi in jeseni, celo po zimi ne manjka.
Učenjaki si domnevajo, da prihaja ta bolezen iz maliekih glivic, ktere žival v sebe diše, ter si ž njimi kri zastrupi. Tudi je pokazala izkušnja, da so k tej bolezni bolj nagnjena dobro rejena, mlada svinjeta in boljša plemena, n. pr. angleška, kakor pa navadnejša utrjena deželska in posebno Kitajska plemena. Pospešuje pa to kugo vroče in soparno vreme, zato je tudi meseca julija in avgusta najhujša. Tudi je v ravninah in dolinah pogošče, kakor po gorah ; ondi, kjer reke in potoki zemljo poplavljajo, in sploh v močvirnih krajih, kjer rastlinske tvarine gnjijó, prikazuje se pereči ogenj rajši, kakor tam, kjer je zemlja suha. Krivi so te bolezni tudi mali, vroči, soparni, mokri, nesnažni hlevi brez prezračenja, potem nesnažne posode, v kterih se svinjam jesti daje, sicer pa tudi hrana in pijača sama , ktera je več ali manj iz-pridena in nezdrava.
Za poduk in kratek čas.
Lnrški romarji.
(Konec.)
Med to četrtinko ure, ko je Bernardeta gledala neznano podobo, bila je od sveta zamaknjena: a po prikazni najde zopet vse v poprejšnjem stanu: pečino, potok in svojo tovaršijo, dračje pobirajočo. Una dva otroka nista o prikazni ničesar zapazila ; le Bernardeto sta videla klečč moliti; pa to se njima ni zdelo nič kaj čudnega; kajti ljudje po tem kraji radi zraven dela tudi molijo. Marija in Joana — tako je bilo ime njunima tovaršicama — ste zapazili, da je Bernardeta nekako preplašena in ker ste jo vedno prosile, jima je razodela skrivnost. „Toda prosim vaju“, konča Bernardeta svoje pripovedovanje, „nikomur ne povejte te zgodbe“. Pa Marija, sestra Bernardete, je vse povedala svoji materi. Mati pa reče: „To so otročarije1' ter ni verovala.
Moj prijatelj je sicer zvesto poslušal moje besede, vendar seže v govorico, rekoč: „Ali se pa ni Bernardeta morda vendar-le motila?" Jaz mu rečem: „Dragi! poslušaj nadalje". „Pač res, nikalne moti gospoda!" pristavi njegova soproga".
„Bernardeta“, nadaljujem zopet, ko sem se s kupico dobrega Retzerja nekoliko okrepčal, „je
imela zdaj le eno željo, gorečo željo, naj bi smela nebeško „Gospo“ še enkrat zopet pogledati tamkaj v votlini. Toda mati jej ne privolijo, se tjekaj več podati. Ko je pa vendar zadobila materino dovoljenje, vzame Bernardeta seboj še več drugih otrok. Ko pridejo pred votlino, molijo sveti rožni venec. Naenkrat se je bilo obličje Bernardete poveličalo, njen pogled svitel, čelo od žareče luči razsvitljeno. Zopet stoji pred njo čudežna prikazen. Drugi otroci ne vidijo ničesar, kakor golo pečino in prazno jamo ; toda spoznali so po njenem razsvitljenem obrazu, da je nebeška „gospa“ zopet pričujoča.
Bernardeta je vprašala prikazen:	,,Ce si od
Boga, približaj se semkaj“, ter jo poškropi z blagoslovljeno vodo, ktero je seboj prinesla. Toda „gospa“ nič ne odgovori ; le priklonila se je deklici. Ko sv. rožni venec odmolijo, zopet zgine.
„Oj, ko bi bila pač jaz tako srečna, da bi videla to zalo nebeško gospo!1' spregovori Albertova hčerka, 12 letna Berta. „Le pobožna bodi" jej reče njena mati, „gotovo jo boš videla enkrat".
„Gospod, pripovedujte nadalje", reče Karol, ljubeznjivi sinko Albertov, ki je dovršil že drugo leto Amstettenske mesijanske šole. „Da, da ! le povejte nam dalje , kaj se je godilo z Bernardeto to nebeško gospo", pristavi Berta. „Poslušajte! Po vsem mestu Lurdu se je zdaj govorilo le o tej nenavadni prikazni. Toda vsi meščani so djali: „to so otročarije" ; tudi starisi Bernardete so sodili ravno tako.
V tretje se poda deklica k jami; takrat jo spremlja neka žena in pa neka starejša deklina. Njune tovaršice silite v Bernardeto, naj vpraša prikazen, kdo da je in kaj neki želi. Začnejo moliti sv. rožni venec. Naenkrat zagleda Bernardeta votlino žarečo in zasliši, kako se je zaklicalo njeno ime. Drugi niso nič videli, niti slišali; le obličje Bernardetino je bilo od nebeškega veselja razsvitljeno. „Ljuba Gospa", spregovori deklica, „če_mi imaš kaj naročiti, mi blagovoli zapisati, kdo si in kaj želiš."
Pri teh besedah se nasmehlja veličastna Devica , odpre svoja usta in reče :	„Ni treba tega
zapisovati, kar iti imam naročiti. Stori mi le to veselje, ter prihajaj semkaj skozi 15 dni." „To ti obljubim", odgovori Bernardeta. Na to pa pristavi gospa:	„In jaz ti obljubim, da te srečno
storim, toda ne na tem svetu, temveč v večnosti." Deklica še vpraša: „Ali pa smejo semkaj prihajati tudi moje tovaršice?" Prikazen pa reče: „Naj le prihajajo s teboj — one in še drugi ljudje. Jaz želim videti tukaj mnogo ljudi." Na to je zginila.
S m ešui čar*.
Miha: Blatogaščev Janez je vender nadležen človek. Kako bi se ga neki znebil?
J a k a : Posodi mu pet rajniš , potem ga ne bo več Mizo.
Kaj je novega križem sveta?
Na Koroškem. Za cerkev na Ziljski Bistrici so s vitli cesar podarili 400 gld. — Z ve-
liko čestjo smo v Celovcu sprejeli nj. ces. visokost nadvojvodo Otona, ki se je te dni k nam priselil in tukaj ostane menda tri leta. — Bakljado so napravili Žihpoljskemu županu Lučovniku, ki župa-nuje 25 let. Mož bi bil že prav, samo to je žalostno , da ne ljubi naše mile slovenščine. „Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti." — V Kortah pri Kapli so postavili spomenik pokojnemu slovenskemu pisatelju Božiču. Dopis prihodnjič. — Pri Jezeru so blagoslovili novo šolsko hišo. Dopis prihodnjič. — Pri Trbižu sta našla dva dečka zaklad ali „šac“. Bilo je pol koša starih petič. Pa neki kmet ju je odpravil in denar pobral. — Umrl je v Celovcu g. Prane baron Aichlburg, velik dobrotnik revežev. Obiskoval jih je po hišah, nosil jim zastonj zdravila, po vrhu jim je pa še denar dajal. Takih je malo. — Pri Lipi nad Vrbo je neki kmet padel s klopi pri peči in se pobil do smrti, nek drugi je pa z drevesa padel in tudi mrtev obležal. •— Zvonik pri cerkvi sv. Lamberta pri Vrbi bo kmalo dodelan. Kakor znano, pogorela je cerkev leta 1883. — Saboto — 6. novembra— je bil v Žitarejvesi pogreb g. Karola Po-ganča. Bajni je bil posestnik pri „Miklavcu“ in dalječ in široko znan in spoštovan.
Na Kranjskem. Kolero imajo v Ljubljani v prisilnej delavnici, pa tudi na Igu. Po zimi se menda vender ne bo razširila po deželi. — Kamniško železnico bojo že drugo leto zidati začeli. —• Glasbena Matica imela je svoj občni zbor. Za predsednika izvoljen je spet g. Kavnikar. — Umrl je v Ljubljani slovenski pesnik in pisatelj Vojteh Kurnik. -— V Premu ustanovili so podružnico sv. Cirila in Metoda. — Okoli Vrhnike razsaja bolezen koleri podobna.
Na Štajerskem. Mesto živinozdravnika je razpisano za Braslovče. -— Šimen Feguš je ubil Franca Cedermana pri Gorišnici. Sodniji se je sam naznanil. — Pri sv. Janžu so tatovi ukradli voz in dva konja. Popihali so jo proti hrvaškej meji. — Kuhinjo za slovenske študente so rodoljubi napravili v Ptuju. To je bilo tem bolj potrebno, ker nemškutarji ljudi nagovarjajo, naj slovenskim študentom ne dajejo več hrane zastonj.
Na Primorskem. Združeni Furlani in Slovenci so za državnega poslanca na mesto mil. g. škofa Valussija izvolili č. g. prošta Jordana. On bo hodil z našo stranko za vero in pravico. — Demantno sv. mešo je v Trstu praznoval msgr. Hrovatin, župnik in korar. — Žalostno je, kaj človek vse stori, kedar pride ob vso vero. V Pazinu je nek lahonski študent sv. hostijo pljunil iz ust in jo z nogami poteptal. Prepovedali so mu vse avstrijske šole.
Drobtine e. Prebivalstvo na zemlji. Vseh ljudi na svetu je okoli 1288 milijonov, namreč 750 milijonov, ki spadajo h kavkaškemu plemenu, 169 milijonov k mongolskemu, 190 k eti-jopskemu, 1 milijon k indoamerikanskemu in 176 milijonov k malajskemu plemenu. Vseh ver na zemlji je preko 100. Vsako leto jih umre 33,333.333. t. j. 91.554 na dan ali 3730 na uro, ali 60 na minuto, eden človek vsako sekundo. Kodi se jih vedno več nego umre. Poprečna trajnost našega življenja po vsej zemlji je 33 let. Cetrtiuka vseh ljudi umre pred sedmimi leti in polovica pred sedemnajstim letom. Izmed 10 000 oseb eden sam
doseže starost od 100 let ; eden izmed 500 80 let in eden izmed 100 70 let. Poročenci zivé deij časa nego samci in kdor je višje postave živi delj časa nego nizkostni človek. Izmed 100 oseb se jih 65 poroči; največ si jih izbere zakonski jarem v mesecu juniju in decembru. Otroci, ki se spomladi rode, so poprečno močnejši od onih v družili letnih časih rojenih. Največ se jih rodi in umre po noči. Samo 1/8 vseh ljudi je sposobnih za vojake. Dosti vpljiva na dolgost življenja imajo tudi obrti; izmed vsakih 100 klerikov doseže jih 42 sedemdeseto leto; poljedelcev 40; trgovcev in delavcev 83 ; vojakov 32 ; uradnikov 32 ; zemljemercev in odvetnikov 23 ; profesorjev 27 ; zdravnikov 24 ; iz tega se vidi, da ravno zdravniki, ki iščejo drugim življenje podaljšati, najmanj živd. — Na svetu je 335 milijonov kristjanov, 5 milijonov Židov, 600 milijonov ljudi spadajočih k tej ali onej azijskej veri, 160 Turkov in 200 milijonov poganov. Izmed kristjanov je 170 milijonov katoličanov, 76 milijonov grškega izpovedanja in 80 milijonov protestantov.
Kdor ne veruje, naj jih sam sešteje.
Duhovniške spremembe v Krški škofiji.
Č. g. Klemenčič Ant. je dobil faro Borovlje. Za provizorje pridejo čč. gg. Matlakievič Karol v Moravče, Amšelj Jan. v Šent-Jakob v Lesnej dolini, Ark. baron Z n c c o v Malnico, Ob erj org Mih. v Krasnico, Neste Ferdinand v Šmartno na Dobriču, Šventner Pet. v Virmlje, Žoln er J. vEtendorf; za admin. kaplana v Trebnje pride Kugler Pet.; za kaplane grejo čč. gg. Karpf Val. k stolnej cerkvi v Celovec, Neubauer Jan. k sv. Valburgi. — Umrla sta č. g. O Basilij M. Gruber, servit in provizor v Kor-natu; č. g. župnik Štefaner Jož. v Etendorfu.
Loterijske srečke
od 6. novembra.
Line	12	75	25	33	68
Trst	3	10	31	7	20
Tržna cena v Celovcu.
Ime blaga	na birne		na hekto- litre		Ime blaga	na kilo	
	gl d. lir.		gld.lkr.			gld. |kr.	
pšenica	5	60	7	_	goveje meso .		58
rž .	4	50	5	60	telečje meso .	—	60
ječmen	4	—	4	50	svinjsko meso .	—	62
oves	2	30	2	90	koštrunovo	—	44
hejda	3	30	4	40	maslo ....	—	90
turšica	3	70	4	60	puter	—	85
pšeno	3	80	4	70	prekajen Špeh.	—-	80
proso	—	■—	—	—	frišen Špeh	—	70
grah	5	20	6	—	mast	....	—	70
leča	—	__	—	—	100 kil sena .	3	50
fižol	7	—	8	70	100 kil slame	3	—
krompir	*	80	1	30	100 kil deteljnega semena	—		
Og'la.sila-
Viiranr
Cerkvenika kLu hS	Judi kT6’
wui e» w^1 iijggejo Podljubelom. Ima prosto stanovanje in nekaj plače. Krojaškega dela bi se mu ne menjkalo. Več se izve pri č. g. župniku v Borovljah ali pa pri cerkvenem ključarju Mihi Kropivniku Podljubelom.
Tereza Prodinger,
Celovcu (kosarnske ulice), priporoča svojo veliko zalogo vsakovrstnih pravih voščenih sveč, sve-čenih Svitkov itd. Naše blago je že od nekdaj na dobrem glasu.
Podpisani kupuje in dobro plačuje coperniško moko (Waldstup, lyropodium), rumeni vosek (gelbes Wachs), mecesnovo gobo (larchenschwamm, aga-nicus), črne jagode (Kreuzbeeren) in vsa zdravilna zelišča ter zdravilne korenice.
Dr. Ernst Kumpf,
lekar v Belaci.
Franc Rudholzer, S™»
Leonove bukvarne, prodaja in popravlja vsake sorte zlate in srebrne žepne ure, drage ali dober kup, kakor kdo želi; potem ure na stene v izbah in za kuhinje. Zaloga je zmirom velika, da si vsak izbere , kar mu dopade. — Ure se popravljajo po ceni in dobro.
Ql.g^L» cerkovnika in organista, ki je tudi roko-OlUfciiJa, delec) se precej odda na Gozdanjah pri Vrbi. Več se izve pri cerkvenem oskrbništvu.
Gospodu lekarju Piccoli v Ljubljani.
Pošljite mi 20 flaš vaše izvrstne esence za želodec, ki mi je ozdravila staro bolezen v želodcu.
Pri sv. Ani na Hrvaškem.
Dr. M. Zellich, zdravnik.
Prosim , da mi s poštnim povzetjem pošljete 36 flašic vaše želodične esence, ki je res od Boga poslano zdravilo.
Sušnjevica v Istri. J. Pflegar, župnik.
Moja žena je imela staro bolezen v spodnjem trebuhu , pa vaša esenca za želodec jo je ozdravila, zafkar vam hvalo izrekam.
Visinada v Istri.	Patelli, lekar.
Naznanjam, da sem dne 23. oktobra odprl svojo odvetniško pisarno v Slovenjem Gradcu.
I >i’. Jurij Hrašovec,
advokat.
Lastnik Andrej Einspieler. — Odgovorni urednik in izdajatelj Filip H a de ria p. Tiskarna družbe sv. Mohora v Celovci.