IZ KRAJEVNiH SKUPNOSTI ,,Tu ne boste gradili!" SO BILI PROTESTI OB GRADNJI VZGOJNE POSVETOVALNICE UPRAVICENI? Morda bi še naprej delali tiho, neopaz-no, tako kot delajo že toliko let, vse od tistega dne leta 1955, ko so tudi Ljub-ljančani začutili potrebo po vzgojni posve-tovalnici, če ne bi bilo nekega zbora ob-čanov. Za vse prizadevne in požrtvovalne sodelavce vzgojne posvetovalnice je ta dan vsekakor pomenil določen skok iz anonimnosti, čeravno je bil način, po ka-terem so postali znani, precej nenavaden in za marsikoga tudi boleč. Toda tako je, sodu je nekdo (seveda se sedaj ne ve, kdo) izbil dno in občani Soseske 6 so začeli vsevprek govoriti o vzgojni posvetovalni-ci; delo te ustanove, ki že dolga leta po svojih najboljših močeh opravlja svoje plemenito poslanstvo, je nenadoma prišlo na tapeto razgovorov na takšnem ali dru-gačnem nivoju__ • »Nismo proti posvetovalnici, toda zahtevamo, da se gradnja takoj ustavi!« so vzklikali stanovalci bloka nasproti šole Valentina Vodnika v Soseski 6, ko je de-lovni predsednik na zboru občanov raz-glasil točko »razno«. • »Odločno protestiramo proti takšne-mu načinu reševanja problemov! Vemo, da je posvetovalnica potrebna, toda zakaj bi morala stati prav na naši zelenici. Za-kaj ni nihče vprašal nas, stanovalcev, saj gre navsezadnje za poseganje v naša plju-ča.« • Tako in drugače so govorili na zboru občanov, če seveda sledimo uradnemu za-pisniku. Ker pa je bil pisec tega sestav-ka povsem slučajno prisoten na tem zbo-ru, lahko dodamo še nekaj »neuradnih« izjav, ki na vso zadevo mečejo rahlo dru-gačno luč, kot pa jo prikazuje uradni do-kument. • »Prizadeti otroci vendar niso za sem v tako gosto naseljeno sosesko ...« je pri-pomnila neka tovarišica. • »Da, duševno bolni otroci bi potre-bovali mir, posvetovalnico bi morali na-rediti nekje zunaj mesta, ne pa v Soseski 6,« je dodal neki drugi zagreti govornik. Možak, ki se je predstavil kot projektant telefonske napeljave v Soseski 6, pa je di-rektorici posvetovalnice preprosto zabru-sil, da njih (stanovalce) prav nič ne briga, če oni (posvetovalnica) potrebujejo loka-cijo. Zelenica je njihova in pika! • Vidite, zaradi takšnih izjav, ne zara-di »uradnih stališč zbora«, smo se odlo-čili, da podrobneje osvetlimo »afero vzgoj-na posvetovalnica«. • »Vzgojna posvetovalnica je spečiali-zirana timsko delujoča ambulantna sveto-valna ustanova za področje vzgoje, ki na osnovi znanstvenih spoznanj in metod različnih ved, predvsem pa psihologije, pe-dagogike, sociologije in medicine v sode-lovanju s starši, učitelji in vzgojitelji re-šuje zahtevnejša vprašanja duševnega, so-cialnega in telesnega razvoja otrok in mla-dostnikov. Vzgojno posvetovanje obsega številne oblike ter načine pomoči sveto-vancem — otrokom, staršem, poklicnim vzgojiteljem in učiteljem.« • Zgornji odstavek je v nekaj besedah izražena približna definicija pomena in nalog vzgojne posvetovalnice. O »prizade-tosti« ter o »duševno bolnih« smo si sedaj verjetno na jasnem, prav tako o tem, ka-ko potrebna je takšna ustanova. Zdaj pa pojdimo naprej, še bližje k osnovnemu problemu. • Ko smo se Ljubljančani odločali za samoprispevek, smo rekli svoj »da« med drugim tudi za novo vzgojno posvetoval-nico, ki se že od ustanovitve potika iz ene stavbe v drugo (trenutno gostuje na Tu-gomerjevi, v stari stanovanjski hiši, ki je namenjena rušenju) in katere sodelavci dobro vedo, kaj pomeni delč v neprimer-nih prostorih, kaj so to »nevzdržni pogo-ji« ... Našli so tudi lokacijo — ob zdrav-stvenem domu na Derčevi v Šiški. Toda ta prostor so kmalu začeli snubiti v sa-mem zdravstvenem domu, saj je ta usta-nova že nekaj let mnogo pretesna za vse Šiškarje, ki iščejo zdravniško uteho. Iz-delani so že načrti za gradnjo novega pri-zid!;a (kar je najcenejša rešitev) in zato je bilo treba lokacijo za posvetovalnico iska-ti drugje. Sodelavci Standarda, šole Va-lentina Vodnika in LUZ so ugotovili, da bi bila parcela ob novi šoli ravno pravšnja. Zemljišče, na katerem je sicer res rasla trava, nikakor pa to ni bila »uradna zele-nica«, je bilo predvideno za razširitev šo-le. Vendar pa šola ne namerava večati prostorskih kapacitet (predvidena je gradnja nove šole v Kosezah), zato so par-celo odstopili vzgojni posvetovalnici, ki jo bolj potrebuje. • Na osnovi tega sporazuma je bila iz-dana lokacijska odločba, ki je bila 14. ja-nuarja letošnjega leta dostavljena TUDI SVETU KRAJEVNE SKUPNOSTI Koman-danta Staneta (čemu poudarek, bomo po-jasnili kasneje), tej pa je v mesecu juniju sledilo tudi gradbeno dovoljenje. Uradni postopek je bil tako končan in prišli so de-lavci, postavili plot okoli bodočega grad-bišča in — prišel je tudi znani zbor ob-čanov. • »Kje se bodo sedaj igrali naši otro-ci? Izgubili bomo še to krpo zelenja. Ne dovolimo gradnje!« to so bile parole, ki pa jih sedaj že poznamo. Toda: videli smo, da nikoli ni šlo za zelenico (problem, da urbanisti načrtujejo sosesko, ko njeni prebivalci sploh še ne vedo, da bodo to postali, je seveda tudi vprašanje zase, to-da kdor meni, da ve za kakšno pametno rešitev, kako takšne reči speljati, naj nam prosim piše); videli smo, da je krajevna skupnost bila obveščena o gradnji (pred-sednik krajevne konference SZDL, ki je vodil zbor občanov, se je na sestanku vse-eno večkrat pridružil ogorčenim prote-stom, češ zakaj občanom »nihče nič ne pove«) in da bi lahko o zadevi pravočasno obvestili tudi krajane, saj je bilo do izda-je gradbenega dovoljenja precej priložno-sti za to; poleg vsega pa je treba še po-vedati, da se otroci NIKOLI niso smeli igrati na tej »zelenici«, ker je bilo zemlji-šče last šole in je torej za red skrbel sol-ski hišnik. • To, vidite, je čisto na kratko napi-sana vsa zgodovina zadevice, zaradi kate-re so nekateri prenapeteži grozili z de-monstracijami, s fizičnim obračunom s »plankami« okoli gradbišča ... Argumen- tov za in proti je vsekakor dovolj, naj si bralec sam ustvari sodbo o tem, kdo ima prav. In še to — na sestanku predstavni-kov LUZ, občine, šole in krajevne skup-nosti so sklenili, da zazidalni načrt sose-ske spremene tako, da bo zemljišče ob novi telovadnici ostalo zeleno, da bodo parcele, ki so bile prvotno predvidene za bazen, parkovno uredili, postavili igrišče. Kar dobra menjava, bi rekli, sicer pa po-čakajmo do sejeni, ko bodo pristojni na zboru občanov razgrnili vse načrte in na-tanko povedali, kje bo in kdaj bo kaj zraslo... • Volk sit in koza cela, bi Iahko mirno zapisali, če ne bi kljub dokaj srečnemu koncu vendarle ostajal nek grenak pri-okus. Vse tisto poudarjanje »naše, ne pu-stimo, tega ne damo« — vidite, to malce moti. In to, da je bilo na zboru občanov nenavadno veliko tovarišev, ki jih pri no-benem podobnem zboru sicer ne vidimo niti od ctaleč. Tokrat je bil očitno prizadet NJIHOV interes, zato so prišli povedat svoje mnenje. Kaj pa tista drobna bese-dica, ki je bila včasih tako pomembna — »skupno« ? Kaj pa posluh za širše, druž-bene probleme, tovariši? Komu, navsezad-nje, pa je namenjena vzgojna posvetovak nica? Z. Šetinc