o ^”9 LOVE Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din E. D.: Ljubljana, 5. januarja 1940. UgUJUf Izjemnost „izjemnih zakonov Upravni š tv o: Ljubljana, Tyrševa cesta št. t? Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Od gospodov dr. Mačka in Cvetkoviča sestavljena sporazumska listina z dne 26. avgusta 1939 izpoveduje vodila, ki odstavljajo in obsojajo drugačna vodila prejšnjega načina vladanja in vodstva države. Ona zagotavlja obnovo demokracije iu ustvarja s tem spremembo političnega redai v državi; ona izpoveduje vodilo narodne vrhovno* sti in enakopravnosti in ustvarja s tem značilno spremembo narodno-politične osnove iin vsebine te države. Pod veljavo prejšnjega načina vladanja so stopili v veljavo številni predpisi, katerih namen je, da preprečijo in kaznujejo sleherno prizadevanje za spremembo tega stanja, to je »državnega in družabnega reda«. Ker pa je bil prejšnji način vladanja — po lastnem uradnem ozname-novanju — izreden, izjemen, diktatorski, je po sebi umevno, da so bili tudi vsi zavarovalni predpisi — izjemni. Ker razen zakona o volitvah poslancev še noben izjemen predpis ni izrečno razveljavljen, predstavlja nadaljnja veljava izjemnih zakonov po 26. avgustu tega leta protislovno ■stanje, v katerem sc upravlja in vodi država sočasno po dveh, med seboj nasprotnih si smereh, kur rmiiu v daljši dobi postati nevzdržno. Ne glede na to pa so izjemni zakoni izgubili upravičenost, ker je sprememba, in to še praiv globoka in daljnosežna, pred katere nastopom so ti zakoni branili prejšnji način vladanja, že tu in že v veljavi. Prizadevanje, da se izjemni zakoini .spremenijo ali sploh odpravijo, ni torej samo' logično, temveč prispevek k izvedbi in k uresničenju zagotovil sporazumske listine z dne 26. avgusta 1939. To prizadevanje seveda ni splošno; niti v pravniškem svetu ine manjka celo med teoretiki takih, ki so mnenja, da se izjemni zakoni pač nikoli ne bodo izpremenili ali odpravili. Zastopnikom tega mišljenja bi prav za prav želeli, da pridejo sami pod 'kolo — izjemnih zakonov, pa bi se kaj hitro spreobrnili. Večina javnosti pa se pridružuje pobudi, o kateri govorimo, pobudi, kateri se pridružujemo tudi mi, in sicer ne šele sedaj. Tem rajši razpravljamo o vprašanju, katera je tista značilnost, zaradi katere so določeni zakoni ali predpisi »izjemni«, kaj je »izjemnost izjemnih zakonov«. Če ugotovimo to posebnost, pomagamo iztakniti tisto pravno ustanovo, ki mora biti odpravljena iz splošnega pravinega reda, da izgine učinek izjemnih zakonov. S tem koristimo bodočemu razvoju v državi, razvoju, ki naj uresniči zagotovila sporazumske listine, v dvojnem oziru. Prvič tako, da si prihranimo izčrpno naštevanje zakonov, katere je šteti za izjemne, drugič tako, da spomnimo na pooblastila ministrskega sveta, da sme s svojo uredbo spremeniti ali odpraviti vsaktere predpise. V ta namen moramo ugotoviti, 'kaj sestavlja dosedanji pravni red v državi in katero lastnost imajo vsi zakoni, o katerih mislimo, da so izjemni. Povprečno misli javnost, da temelji pravni red pri nas na ustavi z dne 3. 9. 193J. To je samo oblikovno res, in sicer zaradi tega, ker ustava sama zase niti ni prisilno pravo, temveč pravo obljube. Od vseli določil ustave učinkuje brezizjemno samo tisto, ki pravi, da; ostanejo vsi stairejši zakoni — razen enega^— v veljavi. Na področju državljanskih svoboščin pa je ustava že sama prepustila zakonom prosti preudarek. Zaradi tega temelji naš pravni red izključno na zakonih, ne glede na to, so li starejši ali mlajši od ustave. Vprav doba med 6. I. 1929 in 3. 9. 1931, to je doba odkrite diktature, je bila posvečena izdajanju predpisov, s katerimi se je želela diktatura zavarovati pred tem, da bi bila odpravljena. To pomeni, da je bila v prvi vrsti posvečena izdajanju predpisov, ki so ožili meje državljanskih pravic. Iz te dobe so na primer: zakon o varstvu javne varnosti in reda v državi, vulgarno znan pod imenom »zakon o varstvu (zaščiti) države, različni zakoni o državnem sodišču za varstvo države in o njegovem poslovanju, novela diktature k zakonu o tisku, zakon o notranji upravi z nekaterimi dopolnitvami, zakon o razdelitvi države na banovine, uredba o ustroju in pristojnosti policije, dalje kazenski zakonik in zakonik o ka: zensko-sodnem poslovanju. Edine dopolnitve izza 3. 9. 1931 je dal k tem zakonom režim JNS v času otl 1931 do 1934 z zakoni: o društvih, o volitvah poslancev ali senatorjev, o volilnih imenikih in o občinah (vaških in mestnih). Vsi ti zakoni in prejšnji ter administrativno izdane dopolnitve ali uredbe k njim sestavljajo ogrodje dosedanjega pravnega: reda, tistega reda, ki s silo uravnava javno življenje (včasih tudi zasebno), ga obvladuje in upravlja. Vsak od teh zakonov ali predpisov ima svoje področje, v katerem ustvarja izjemna stanja in izjemne učinke. To velja tudi za navidezno povsem »normalen« zakon, kot n. pr. za zakon o volitvah poslancev. Kajti tudi ta zakon ima izjemne, z napisom ali z izpovedanim namenom zakona nezdružljive nasledke, namreč da se pri volitvah ne pokaže ljudska volja, temveč da volitve izsilijo od volilcev pritrditev k že obstoječemu režimu. Ne samo to, temveč tudi temu zakonu ne manjka tiste značilnosti., ki se nahaja dosledno v vseh ostalih, tudi tipično izjemnih zakonih. S to lastnostjo predstavlja omenjeni zakon samo člen v verigi miselnosti in učinkovanja zveznosti, ki je med vsemi temi zakoni zelo bistroumno razpršena zato, da ni takoj vidna. Pravniki si lahko privoščijo zanimiv poskus, kako bi bil videti naš pravni red, če bi bil izšel zakon o društvih pred zakonom o volitvah poslancev in ne, kakor se je stvar izvedla, po zakonu o volitvah poslancev; v ta namen naj samo natančno pregledajo oba zakona. Značilnost vseh teh zakonov ni nič drugega, kot do skrajne doslednosti in v vse stroke javnega življenja izvedena in neomejeno uporabljiva priložnost — prostega preudarka politične ali policijske oblasti ob sočasni popolni odvisnosti te oblasti od tistega, ki mu je izročena državna oblast. Prosti preudarek političnega (upravnega ali policijskega) oblastva v vseh strokah javnega življenja je pravniška določitev tega, kar imenuje politika diktaturo. Od imetnika državne oblasti izključno odvisno upravno oblastvo s prostim preudarkom v vseh strokah javnega življenja pa je pravniška določitev tega, kar imenuje politika diktaturo vladajočega posameznika ali sloja. Naš dosedanji pravni red je po spredaj navedeni skupini zakonov in predpisov pravni red prostega preudarka, ki se je razpasel tako na široko, da mu služijo tudi nasprotja med zakoni, iz česar sledi da se je povzpel nad zakon. Prosti preudarek upravnega oblastva sega na zakonodajno področje na ta naičin, da odloča državna vlada o tistih, ki smejo biti izvoljeni za ljudske zastopnike. Prosti preudarek upravnega oblastva sega na sodniško področje po različnih vdorih: na področju tiskovnega prava z neomejeno pravico cenzure in s svobodno izbiro trenutka obtožbe režimskega nasprotnika ter določitvijo smeri te obtožbe; na področju izrednega kazenskega prava tako, da odloča spet samo politično dblaistvo o tem, kdo, kdaj in česa se obtoži in — obsodi, pri čemer je sodišče samo izvršilni organ policijskega prizadevanja; na področju rednega kazenskega prava tako, da je večina kaznivih dejanj moralnega značaja samo tako imenovani predlagalni delikt, ne pa delikt, ki ga država mora preganjati. Prosti preudarek političnega oblastva vlada seveda — ne glede, ua zakone via faeti — na vsem področju tiste stroke, v kateri je politična oblast sama pristojna. Ker je ta oblast sama nosilec vse prisilnosti pravnega reda in dejansko tako tudi najvišja stroka držav-nega delovanja, ni nilkogar, ki bi preprečeval političnemu oblastvu uporabo prostega preudarka v lastni pristojnosti tudi tam, kjer ga zakon sam ne dovoljuje. Prizadevanje za spremembo čili odpravo izjemnih zakonov, nastalih izza 6. januarja 1929, se mora torej truditi, da se odpravi splošna veljava prostega preudarka politične oblasti in su-premacija politične oblasti nad zakonodajno in nad sodno. Prosti preudarek upravne oblasti pa mora biti spet zavrnjen nazaj na področje tehnične potrebe javne uprave, in upravna oblast sama mora biti spet zavrnjena nazaj na tretjo, po hierarhiji strok državne oblasti najnižjo stopnjo, pod zakonodajno in pod sodno. To mora biti bistvena smer prizadevanja za sprememb ali odpravo izjemnih zakonov. Socialno-politične zahteve naših žen Na socialno-političnem področju, ki obsega v glavnem vprašam j a industrijskega, poljskega, sezonskega;, hišnega delavstva, osebja hotelske in tujsko-prometne panoge, zasebnih nameščencev, dalje vprašanja obratnih zastopstev, poravnalnih stopenj, tarifnih določb, bolniškega in starostnega ter nezgodnega zavarovanja, delavske zaščite, zaščite brezposelnih, stanovanjsko vprašanje, mladinsko skrbstvo in vojno gospodarstvo, postavljajo tudi žene svoje zahteve. Vsa ta področja posegajo tudi v področje žene, zato je razumljivo, da jim žene posvečajo posebno pažnjo. Socialno zakonodajo vodi po vsem svetu vsaj načelno mednarodni urad dela. Ta urad namreč, daje smernice, stavi predloge in zakonske osnutke, ki si jih države navadno osvojijo. Ta mednarodna naprava pa nima nobenega sredstva, s katerim bi države lahko prisilila, da bi priznane določbe tudi dejansko izvajale. Poleg tega zaradi različnih valut in okoliščin v različnih državah tudi ne more določati enotnih tarif, zato je njen pomen še v večji meri platoničen. Naša država si je določbe mednarodnega urada dela v glavnem osvojila. Določbe, ki nas tukaj zanimajo, so: Washingtonska konvencija iz leta 1919., ki govori o zaščiti materinstva, dalje iz istega leta določba, ki prepoveduje delo žen v tovarnah s svincem, cinkom itd., ter pravilnik o higienskih na>-pravah. Nadaljnja določba iz leta 1919. prepove- duje v industriji nočno delo za žene. Leta 1921. je MUD izdal priporočilo, naj bi se določbe konvencije iz leta 1919. razširile tudi na poljedelsko delavstvo, vendar o tem doslej ni izšla, nobena določba. Leta 1926. je izšla dalje določba o zaščitnih merah za žene in dekleta, ki se izseljujejo, leta. 1928. uredbai, naj bodo v odboru za postavljanje minimalnih mezd tudi žene. Leta 1931. je izšla odredba o prepovedi uporabe svinčenega belila, leta 1934. revizija konvencije o nočnem delu in leta 1935. nekaj sprememb, zlasti pa prepoved dela žen pod zemljo v rudnikih. Kljub vsem tem lepim določbam, ki so pri nas tudi uzakonjene, je često ostalo vse pri starem. Zato je prva zahteva, ki jo naše žene postavljajo, ta>, naj se zakoni, ki so moderni in ki so v skladu s potrebami delovnega človeka, tudi dejansko izvajajo. Inšpekcija tlela, ki je menda inšpekcija samo po naslovu, naj bi poskrbela, za to, da bi zakone tudi v resnici izvajali. i Poleg tega je treba, preden se dotaknemo posebnih zahtev, omeniti pomanjkljivosti naše statistike. Pri nas še davno nismo zajeli vseh vprašanj našega prebivalstva skratka zato, ker je izven naše evidence, ker za to še nimamo statistične osnove. To velja zlasti za naše poljedelsko prebivalstvo. V knjigi »Socialni problemi naše vasi«, ki jo je leta 1938. v Ljubljani izdal Socialno ekonomski institut, je zapisal Hrvoj Mai- ster na strani 93. tole: »Razpravljati o zaposlitvi kmečkega prebivalstva z znanstveno točnostjo je v današnjih razmerah težavno. Kajti manjka nam še mnogo neizogibno potrebnih podatkov.« Za našo socialno politiko bi bilo dobro, če bi država poskrbela za sistematično zbiranje statističnega gradiva. Od teh prvih načelnih zahtev prehajajo naše žene k naslednjim določnim vprašanjem: Zopet naj se uveljavi določba zakona, ki odreja za žene osemtedenski dopust pred in po porodu, in razveljavi naj se novela iz leta 1931., ki je porodniški dopust omejila na šest tednov. Porodnina, ki znaša samo tri četrtine mezde, naj se zviša, prav tako dojnina. Postavijo naj se nove porodnišnice in razširijo nove. Banovina oziroma država naj določi več mest za babice in naj jim primerno zviša plače. Čas za dojenje, ki je po § 24. zakona o zaščiti delavcev omejen na vsakih 4—5 ur, naj se zniža na 3 ure, vmesna doba dojenja pa poviša. Zidajo naj se zavetišča za dojence, za predšolske otroke in tudi za šolske otroke, da bodo imeli po šoli nadzorstvo'. Ko gre delavec prvič na delo, naj ga oblastveno pouče o njegovih pravicah. Delovni čas, ki je z zakonom določen na osem ur, naj bi se znižal na tedenskih 40 ur. Zlasti pa naj bi oblasti preprečile protizakonito povečevanje delovnega časa. Predvsem naj bi posvetile pozornost delovni dobi vajencev in jih zaščitile pred izkoriščanjem za druga dela. Zaščititi je treba poljedelsko delavstvo z zakoni, ki ‘bi urejali njegovo službeno razmerje, z bolniškim in s starostnim zavarovanjem. Zaščititi je treba žene pred nezdravimi, težavnimi in nevarnimi deli, zlasti pa naj se nosečim ženam odkažejo lažja dela. Strogo naj izvajajo določbe, ki varujejo delo-jemalke v nravstvenem pogledu. Žene naj za enako delo prejemajo enako pla- O eno- in dvoumnih rečeh I. Na naš sestavek »Poglavje o enoumnosti« je prinesel »Gorenjec« kar dva odgovora. Prvega »Proč s kolekturo« je napisal Matija Škrbec sam, drugega »Malo odgovora« pa so napisali v uredništvu posebej. Škrbec pravi., da se je ob branju našega sestavka spomnil na kolekturo, to je vinsko bero, ki jo dobivajo ponekod na Dolen jskem cerkveni opravitelja za plačo. Vino iz te kolekture da ni bog ve kaj prida, ker je mešano iz najrazličnejših vrst in •kakovosti. Nekako' takšna mešanica da je tudi naš sestavek, ki da meče vse v en koš: njegova »bolj« (torej ne čisto! Ur.) dušno-pastir-ska prizadevanja, »Gorenjčeve« politične sestavke, Katoliško akcijo in strankarsko politiko., katoliško dejavnost in totalitarizem, papeža in klerikalizem. Nasproti naši »dolgoveznosti« je torej postavil Matija Škrbec svojo počeznost. Sicer bi bila to res prava »kolektura«, če bi bila resnična. Stvar je pa precej, precej dru- gačna. čilo. Dati jim je treba možnost, da pridejo v višji mezdni razred, ne pa jih potiskati med nekvalificirane. Urediti je treba vprašanje kmečkih hišnih poslov in njih nezakonskih otrok, ki služijo za pastirje že od petega leta. V Okrožne urade je treba nastaviti več zdravnikov in jih nagraditi tako, da jim ne bo treba iskati drugega zaposlenja. Za žene na j bodo nastavljene zdravnice. Omejitve v izdajanju zdravil je treba pri OUZD odpraviti. Starostno zavarovanje je treba znižati od 70 na 60 let. Vse socialne ustanove brez izjeme naj preidejo iz zasebnih rok v roke javne uprave. Zidati je treba zavode za stare in onemogle. Za gospodinjske pomočnice naj izide okvirni zakon za vso državo in uredi naj se šolstvo, kjer se bodo lahko brezplačno kvalificirale. Odpraviti je treba vse določbe, ki omejujejo intelektualke v sodni, železniški, poštni in telegrafski službi in drugje. Poročenim državnim uslužbenkam naj se vrnejo draginjske doklade. Materi državni uradnici, ki vzdržuje družino, maj se prizna, doklada za otroke, otrokom pa pokojnina in vzgojevalnina po materi. Javna oblastva naj poskrbijo za zidavo modernih, higienskih stanovanja za vse prebivalce. Vsa mladina naj se zaščiti zdravstveno in socialno s posebnimi zavodi in ustanovami, zlasti pa naj se zidajo moderni zavodi za mladoletne kriminalce, ki živijo zdaj pod isto streho z odraslimi kriminalci. V vojnem gospodarstvu naj se uveljavi načelo: prve so potrebe lastnega prebivalstva. Izvoz se ne sme vršiti na njegovo škodo. Strogo naj se izvajajo določbe, oziroma uveljavijo nove, proti navijanju cen. Za prestopke je treba uvesti občutne kazni. Zvišati je treba mezde in plače spričo naraščajoče draginje. M. M. Najprej naj ugotovimo, da mi g. Škrbca v vsem sestavku nismo omenili z besedo. Res pa je, da smo vzeli iz njegovih sestavkov nekaj trditev in misli za našo polemiko z »Gorenjčevim« napadom na nas. Seveda tega nismio storili tjavdan, ampuk zato, ker je izhajal tisti napad natančno iz iste miselnosti, da ne bi namreč prav za prav nihče smel zastopati v politiki in kulturnih vprašanjih svojega posebnega stališča, ampak da bi morali vsi žvižgati en sani napev. Stvar se je namreč začela takole: V »Gorenjcu« z dne 18. novembra je priobčil Matija Škrbec na uvodnem mestu sestavek »Enoumne smernice«. V njem se je zadel ob urednika znanstvenega obzornika Leonove družbe »Časa« dr. Janeza Fabjana, profesorja na teološki fakulteti v Ljubljani, in sicer zaradi nekih besed uredniku »Slovenca«. Te besede navaja »Gorenjec« dobesedno in za njim jih navajamo mi. da ne bo kakšne kol ek tur n e zmede: .Nekateri naročniki »Časa« bi radi videli, da bi »Čas« v vseli vprašanjih dajal popolnoma enoumno določene odgovore in smernice, češ: tako je in nič drugače. Ivan Hrovat: Ob »Kočevskem zborniku41 (Nadaljevanje.) Dolgoletni starosta Sokola v Kočevju, ki so ga šele lani nadomestili z drugim, je več zaporednih razdobij sestavil kandidatno listo za občinske volitve tako, da so imeli na njej Nemci dve tretjini svojih ljudi, Nemcev ali takih nemčur-jev, ki v domači hiši govore nemško. 1 udi še sedaj ima kot župan enak odbor. Pomniti moramo, da je občina Kočevje mesto po dveh tretjinah slovenska in da je pri predzadnjih občinskih volitvah celo Narodna Odbrana vse, ki so na listi sokolskega starosta kandidirali, črtala iz svojega členstva. Še lepše je bilo pred leti v kolu jugo-slovenskih sester. Za predsednico so namreč imele te narodne dame, soproge državnih uradnikov, učiteljice itd. pristno Nemko-Dunajčanko, ki niti slovensko ni znala. Sama je nekoč potožila, ko se je peljala na neko večje zborovanje svojega »kola«, da nima priložnosti, naučiti se slovenščine, ker z njo vse njene tovarišice nemško govorijo. Ker take narodne dame, soproge raznih uradnikov, sestavljajo tudi precejšen del učiteljskega zbora na ljudski šoli v Kočevju, vemo, kakšna mora biti tam vzgoja, čeprav je tudi nekaj dobrih moči. Vsekakor pa spadajo na tako mesto mladi, agilni učitelji, ne pa poročene dame, ki imajo skrb, ali bi jo vsaj morale imeti, za svoje družine. Nekaj malega uredništva pripada v zadnjih letih tudi katoliški strani. Ti so skupaj z nekaterimi delavci, pod vodstvom tedanjega akademika Kužnika ustanovili Prosvetno društvo, ki je skušalo ili tudi na deželo in je v tem doseglo dovolj uspeha. Bilo je sicer društvo že prej, je pa večinoma spalo. Prvotno Prosvetno društvo je ustanovil že leta 1910. kaplan Kopitar v Dolgi vasi. — Nekaj Slovencev v Kočevju se je udinjalo tudi bivšemu poslancu Škulju v Dolenji vasi in z njim skupaj vodilo Slovensko stražo. Pomagala je nekajkrat Prosvetnemu društvu v Kočevju in tudi nekoliko menda onemu v Mozlju, sicer pa pravi, da hoče gospodarsko delati, zato je ne smemo šteti med izobraževalna društva. — Večjega pomena je v Kočevju še Narodna čitalnica, ki nabavlja časopise za svoje člene, ki jih imajo na razpolago v gimnaziji. Spada med nevtralna društva. Večji del delavstva zajema skrajna socialistična levica v svojem izobraževalnem društvu Vzajemnost. Ti ljudje puščajo narodnost na strani in se bojujejo samo za svoj razred. Pri zadnjih občinskih volitvah so šli celo zavedno proti slovenski listi, ki so jo tvorili večinoma Primorci (sicer pripadniki JNŠ) in pripadniki JRZ, skupaj z večino Nemcev ter ribniških JNS ter tako' pomagali, da je prišla občina spet Nemcem v roke, ker imajo spet dve tretjini odbornikov. Enako so šli proti listi, ki jo je vlada rada videla (in samo zato) tudi v Koprivniku, spet skupaj z najhujšimi nemškimi nacionalisti. Veliko moč imajo tudi v kočevski okolici, kjer pa zaenkrat politično ne nastopajo javno. Če bi v narodnostnih zadevali šli skupaj z večino Slovencev, bi imeli Slovenci veliko moč zlasti v okolici Stare cerkve. Imajo namreč v svojih rokah skoraj samo ljudi, ki v domači hiši govore slovenski (razen voditelja za Kočevje okolico), a se žal zai narodnost nihče ne zmeni. Morda je to tudi vpliv voditeljev, ki so večinoma mešanci ter plačani, vsaj nekateri, iz zamejstva. (Dalje.) »Čas« oziroma njegov uredinik je povedal prav za prav čisto samoobsebnost: ne more biti enoumnosti v vseh vprašanjih. Z drugimi: besedami in prenesenimi na praktično življenje pomenijo te besede za vsakega razumnega človeka, da je sicer »Čas« za enoumnost v določenih vprašanjih, — katera so v tem primeru la, ni treiba pripovedovati —, da je pa še mnogo drugih vprašanj, med katera prišteva »Čas« gotovo zlasti politična in socialna, in v katerih je takšna »enoumnost« dejansko nemogoča, in — mimogrede — po našem mnenju tudi nepotrebna. G. Škrbec se nadalje izraža za »enoumnost«, kot primer pa navaja »kocbcikarstvo«, ki da je pokazalo, da med nekaterimi katoliškimi krogi ni tega,, kar imenuje on »čutiti is Cerkvojo«. To »koebekanstvo« da je povzročilo, da vladajo med delom mladine zelo zmešani pojmi. Ta pojav, ki ga je Matija Škrbec — zdi se nam, da precej svojevoljno — krstil za »kocbe-karstvo«, je nedvomno deloma političen, deloma socialen. Vsak politični pojav se pa hočeš nočeš .•sprevrže v politično gibanje, ki stoji po navadi v odporu in sporu z gibanji drugih političnih pojavov in naziranj. V tem sporu in boju pade seveda marsikakšna beseda in trditev, s katerimi se gibanje samo no more istiti, a pade zmeraj tudi na obeli straneh. Treiba je torej zmeraj gledati na gibanje kot celoto, ne pa celoti podtikati sleherno mnenje, včasih celo samo ušlo besedo kakega m j enega dela. Škrbec je torej dejansko zahteval enoumnost tudi v socialnih in političnih vprašanjih in s tem je tudi. prvič dejansko zahteval totalitarno gledanje na svet, drugič je pa prav tako dejansko zapustil področje dušno-pastirskega razmotriva-nja in se podal na politično terišče. Zato ,se nam je po pravici zdelo, da moramo šteti vse tiste sestavke za politične, zlasti še, ker so bili priobčeni na uvodnem mestu izrazito strankarskega političnega lista. In če je g. Škrbec tudi zase še zmeraj prepričan, da z njimi ni zapustil dušno-pastirskega področja, po povedanem bo moral sprevideti, da ga nismo mogli drugače razumeti, kakor ga tudi drugi niiso razumeli drugače. Sicer pa moramo samo še ugotoviti, da nam g. Škrbec podtika popolnoma neresnične stvari, ko nam očita, da mečemo vse v en koš, njegova razmotrivanja, Katoliško akcijo in strankarsko politiko, katoliško dejavnost in totalitarizem (kakšen je neki razloček med katoliško akcijo in dejavnostjo?), papeža in klerikalizem. Ne za eno vseli teh trditev ne bi mogel Škrbec dati dokaza. Kajti če smo na primer zelo razločno zapisali, da pomeni naiziranje o prepevanju v enem zboru dejansko totalitarno miselnost, še vendar nismo istiIi katoliške dejavnosti s totalitarizmom, kakor je tudi ne isti urednik »Časa«, ki ne zahteva enoumnosti v vseh vprašanjih, pa mu zaradi tega tudi Škrbec ne bo podtikal, tla meče vse v en koš. Kako je prišel do trditve, da mečemo v en koš Katoliško akcijo in strankarsko politiko, bi pa res radi vedeli, ker je prav ta akcija po svoji zamisli odločno izvenstrankarska, ker smo mi nekoč že to ugotovili in ker na vse povrh Katoliške akcije v vsem odgovoru sploh omenili nismo. Praiv tako je navadna izmišljava trditev, da bi mi metali v en koš klerikalizem in papeža. Prvega se v celem, odgovoru še dotaknili nismo, sedanjega in prejšnjega papeža smo pa omenili samo. ko smo, od »Gorenjca« izzvani, navedli nekaj njihnih izrekov o duhovščini in političnih strankah. Pri tem naj samo še to ugotovimo, da je, če rabimo najkrotkejšo besedo, nelojalno, podtikati nam nekaj počez, pri tem pa zamolčati resnično vsebino naših trditev in vprašanj. Kar se tiče enotnosti Slovencev — nihče si je bolj ne želi. kakor mi. Enotnost v vprašanjih naše narodne samobitnosti, to je bil od vsega začetka naš poglavitni namen in cilj. Toda nai drugi strani je gotovo, da te enotnosti ne bo na unitarističnem programu. V tem pogledu se nam je zdela zmeraj pot Hrvatov pravilnejša, im hrvaški uspeh je dal prav Hrvatom in s tem tudi nam. Sicer smo pa v tej točki svoje stališče v zadnjem odgovoru »Gorenjcu«, pa tudi že prej, do vol j-krat in dovolj razločno opredelili. Kar se pa tiče papeževih besed, smo jih navedli, ker smo jih morali, ko je »Gorenjec« hotel razmišljanja našega dopisnika o duhovščini in politiki spraviti na nekakšen protiklerikalni! kolovoz. Če jih g. Škrbec še enkrat pazljivo prebere, bo videl, da nam še na misel ni prišlo, moriti z njimi nanj. kakor očitno sklepa. Toda resnica itn dejstva «e menda zmeraj lahko povedo, in zato ni potrebno nobeno posebno preučevanje pravil Katoliške akcije. II. Glede na odgovor »Gorenjčevegai« uredništva, bomo poskusili stvar še enkrat pojasniti, bolj zaradi naših bralcev, da vidijo razne polemične načine, kakor zaradi »Gorenjca«, ki jo očitno ves zajet od strankarske dogmatike. Mi smo prvič nestrankarski list in drugič demokratičen slovenski list, in oboje hočemo tudi ostati. Prvi pogoj vsake demokracije pa je svobodna diskusija. Vsaiko pošteno in osnov no mnenje mora pravi demokrat poslušati, mora mu dati mogočost, da so sliši, in ne sme se nanj odzivati drugače kakor v diskusiji, to se pravi z razlogi. Zato bo pač zmeraj težko razumeti to naše stališče tistim, ki gledajo na vsa vprašanja iz ozkega kota svoje stranke in ki skušajo vrlm tega z apriorno enoumnostjo v avtoritarnem duhu zadušiti vsako še tako osnovano mnenje, 'ki ne gre v ipriklad njihni strankarski ali celostni miselnosti. Pri nas ima torej prostora vsako pošteno mnenje, ki je v skladu s pravimi koristmi slovenstva. Morebiti ponazorimo »Gorenjcu« to najbolje in najlaže z enim primerom izmed mnogih. Tako na primer smo zahtevali že večkrat in s poudarkom, da bi se morala izvesti samouprava Slovenije takoj. Tehtne razloge smo imeli za to svojo zahtevo, saj bi njeno uresničenje preprečilo zgubo težkih milijonov, ki še zmeraj tečejo na jug in bodo tekli, dokler ne bo resnična in popolna samouprava dosežena. Kljub temu smo pa dali v zadnji številki prostora tudi drugemu sestavku, ki se boji, da bi bila takoj izvedena samouprava sedaj, ko je bila glavna priložnost zamujena, polovičarska in samo nam v .škodo. Moramo reči, da so se nam ti pomisleki zdeli uvaževamja vredni. Saj vemo, kako so prav polovičarske stvari trdožive pri nas. In vemo tudi, kako je bilo polovičarsko vse, kar se je storilo doslej s slovenske strani za našo samoupravo. A verno tudi, da bi samo res svobodne volitve mogle dati pravo podobo naše nairodne volje. Vemo nadalje, da deluje politični teror tudi še dolgo potem, ko je bil na zunaj odpravljen. Da bi torej volitve ob sedanjem političnem sestavu, tudi če bi imeli nekaj časa pred njimi demokratične politične zakone, še ne mogle izraziti prave volje ljudstva. Zato kar vnaprej rečemo, da bi dali prav radi prostora tudi še tretjemu ali četrtemu piscu, ki bi vprašanje osvetlila še z drugih strani. Za nas tako iskanje ne samo ni niič sramotnega, ampak nararvni poskus priti iz zagate, kamor so nas speljali nerodni politični preroki. Morebiti vodi celo več izhodov iz nje. Nismo zapriseženi na noben politični aksiom. Vse, kar daje izraza pravi volji našega naroda in njegovi zahitevi po pravici, nam mora biti prav. Tega seveda ne more razumeti tisti, čigar dejavnost in spoznanje je določeno že vnaprej. Vsaka stvar ima več strani in od vseli jo je treba osvetliti, da jo dobro in prav spoznamo. Le Strankar vidi eno samo stran, zato je pač sitran-kar. Mi pa nismo v službi nobene stranke, zato nas tudi nič ne ovira, da gledamo stvarem do dna in da ji It spoznavamo po njihni resnični vsebini. Ker smo svobodna tribuna in hočemo to tudi ostati, je bil in bo naš list svobodna govorilnica vsaki misli vsakega resnega slovenskega človeka, ne da bi zahtevali, da se do pičice ujema z nami. To je ravno bila velika prednost našega lista od prvega dne, zaradi nje je bil tudi vpliv našega lista na oblikovanje slovenske misli pomembnejši od marsikaterega, ki je bil po svoji papirni in besedni masi daleč nad nami. A prav zato, in tudi co je neizogiben nasledek našega stališča, nismo našli doslej priznanja pri nobeni stranki, kajti ko smo kazali, mio'rali 'k a zaiti na razloček med besedami in dejanji, smo bili hočeš nočeš zanje zmeraj kakor slaba vest. Te pa tudi politični grešniki ne poslušajo radi. K alko težka je stvarna polemika z »Gorenjcem«, nam dokazuje tale odstavek: Iz programa J \\Z, vzame (namreč »Slovenija«, ur.) le tiste dele stavkov, ki odgovarjajo njegovemu stališču. Ostalega dela programa pa sploh ne omenja. Tako ne omenja širokih samouprav, ki odgovarjajo našemu avtonomističnemu stališču. Stilistična nerodnost prvega stavka gre pač na račun dejstva, da »Gorenjec« noče navesti poglavitne točke programa J HZ, ki je razločno za narodno enotnost Srbov, Hrvatov in Slovencev. Očitno se torej boji, da bi se kale njegov bralec le nekoliko začudil ob njej. Kar se pa tiče »ostalega dela« programa, smo ga pač že dovoljkrat navedli in tudi povedali, da je na primer imela JNS prav tako »široke« samouprave v svojem programu. Povedali 'smo že zadnjič, 'kako' se je v znamenju tega programa veselo centraliziralo, zlasti v zadnjih letih in na finančnem polju. Če smo kedaj res kak znesek prejeli, smo morali z zvišanimi prispevki za razne fonde ta znesek štiri ali petkrat preplačati. In če je »Gorenjec« radoveden, kako je s cestnim fondom, naj samo malo pomisli, alli pobrska po starejših letnikih kakega slovenskega lista. Mi sami smo o njem na primer dvakrat obširno pisali in navedli, zelo razločne in zgovorne številke. Pisal je o tem tudi »Slovenec«, pisal »Trgovski list«, celo »Jutro« je nekajkrat, spregovorilo. Povsod bo našel »Gorenjec« gradiva, ki ne bo samo govorilo, ampak vpilo. Če pa mu ni zanesljiv spomin ali če je njegova lagodnost prevelika, naj stopi na primer v Zbornico za TOl, in tam mu bodo prav radi povedali, kako je centralizem napredoval prav v zadnjih letih, kako so zlasti v pospešenem tempu nastajali in naraščali centralistični fondi. Sicer se nam pa zdi, da so to stvari, ki bi jih moral poznati vsakdo, ki začenja v teh časih obravnavati kakršno koli uspešno ali manj uspešno politično delo. Morebiti oznamenjujemo najbolje »Gorenj-čev« odgovor, če povemo, čemu se izogiblje. Poved ali smo na primer dovolj jasno, kje se lahko pouči, kako je z zaslugami za sporazum, kajti zdi se nam, da pač dr. Maček bolje ve, kako ga je dosegel, kakor »Gorenjec«. Pa vendar ne ve na to drugega reči, kakor da navija staro lajno. Ne odgovarja nam na vprašanje, kakšina je po njegovem mnenju resnična samouprava in zakaj je še zmeraj nimamo, medtem ko so jo Hrvatje že dobili, pa na to ne ve drugega reči, kakor da jo bomo že dobili. Res tudi ne vemo, čemu nam razlaga da je dr. Maček kljub »Martinom iz Zagreba« vljuden človek, kar smo mi že prej vedeli. In če smo mi navedli nekaj besed sedanjega in prejšnjega papeža o duhovnikih in političnih strankah in ga vprašali, kalko misli o njih, se pa izogiblje odgovoru s sklicevanjem na dr. K reka, nam pa pravi, ker smo s papeževimi besedami razlagali stališče našega dopisnika, da smo zato mi zahtevali, naj »izgine katoliški duhovnik iz javnega življenja«. Da se pa »Gorenjec« tako izogiblje določnim vprašanjem in prihaja rajši s počeznimi domne-vami in podtikanji, to si moremo razlagati samo tako, da se ali stvarnega razravnavanja plaši ali pa da sploh nima za pol robo, podati svojim bralcem jasno podoibo. V tem zadnjem primeru ne lx)mo razmotrivali njegovih nagibov, toda za vsakega presodnega človeka je očitno, da stvarna obravnava na taki podlagi ni mogoča. Opazovalec Zi hegemonilo jim gre V Belgradu izhaja tednik »Srpski glas«. Ta tednik si je dal za nalogo, da brani zdaj ob preureditvi države srbske koristi nasproti avtonomističnim Hrvatom, pa seveda tudi Slovencem. Vsakemu, torej tudi »Srpskemu glasu« je znano, da ne zahtevajo niti Hrvatje niti Slovenci drugega kakor svojo pravico, to se pravi enakopravnost. Ne enim ne drugim ni prišlo nikoli na misel, da bi bili zahtevali kaj več, ali da bi bili celo kedaj zahtevali, da gre skrbski denar za hrvaške in slovenske kraje, ali da se tisti znameniti fondi zbirajo v Ljubljani ali v Zagrebu. Ne, samo to so zahtevali, da se porabi slovenski denar tam, kjer je bil nabran, namreč na Slovenskem, hrvaški prav tako na Hrvaškem, a seveda tudi srbski na Srbskem. Stvar, ki je prav tako preprosta kakor pravična. A »Srpski glas« ve prvič prav natančno, da se doslej tako ni delalo, in nič manj mu ni znano, da se bo tako delalo od tistega hipa, ko bodo Slovenci in Hrvatje dosegli svojo popolno enakopravnost. Ve torej dobro, da ne morejo biti ogrožene kake resnične srbske koristi zaradi tega, če dobi vsak narod tisto, kar mu gre, namreč svoje. Pa vendar in kljub temu ta velikanska skrb za »ogražane« srbske koristi! Očitno ima torej »Srpski glas« za srbsko korist, da se slovenski in hrvaški denar stekata v srbske pokrajine, sicer bi vendar ne bilo treba niti njega niti njegove »borbe«. On ima torej za srbsko pravico, da se godi Slovencem in Hrvatom krivica. Nihče drugi kakor sedanji vladni predsednik Dragiša Cvetkovič je nedavno tega poudaril, da je nesmiselno govoriti o ogražanih srbskih koristih, ker nihče ni doslej nič storil, kar bi tako skrb opravičevalo. Če so pa kljub temu še ljudje, ki tako govorijo, potem je očitno, da jim ne gre prihajajoča enakopravnost v račun. In ni težko uganiti, zakaj jim ne gre v račun: nešiteto korit v Belgradu bo dobilo špranje. Seveda skriva »Srpski glas« svojo velikosrbsko miselnost za jugoslovensko »idejo«. Zmeraj so bili Velikosrbi in jugosloveni eno. Zato govori »Srpski glas« o »neresnici v srbijanski hegemoniji in o izkoriščanju hrvaških prečan-skih krajev«. Se v cul a pa ta list ne odgovarja na vprašanje, zakaj ga je tako strah popolne samouprave Slovencev in Hrvatov. A še manj bomo kedaj dobili od njega odgovor, če misli, da bi junačka čaršija samo 24 ur vzdrževala in branila centralizem tisti hip, ko bi se pokazalo, da mora Srbija doplačevati za slovenske in hrvaške pokrajine. Bolj pai ko vse drugo dokazuje velikosrbsko hegemonistič.no miselnost tega tednika, da poudarja svoje srbstvo že v naslovu, da govori zmeraj o srbskem narodu, da pa imenuje Slovence in Hrvate »jugoslovene« in da na primer pri drugi priliki naravnost piše o »hrvaškem delu našega naroda««. In med tem ko se »Srpski glas« razburja zaradi tega, ker so Hrvatje sklenili, da Ošlak Ferdinand: Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v 1.1918-1920 Opis krvavih bojev za Radgono leta 1918. Kaizpad Avstro-Ogrske v jeseni 1918 me je zatekel na italijanskem'bojišču. Od tam sem zadnjega oktobra prispel v Maribor, kjer sem se kot I1) letni štabni narednik takoj priglasil kot prostovoljen- za zasedbo in obrambo naše severne meje. Imel sem, kar bo i'z nadaljnjega pripovedovanja razvidno, v vseh poznejših 'borbah povsod srečo. Pri Osvojitvi Ma'ribora, to je razorožitvi nje gove nemške garde, sem. s svojim oddelkom za-stražil glavno policijsko stražnico v magistratnem poslopju na Rotovžkem trgu in stražnikom onemogočil. da bi na kakšen koli način z orožjem ali po telefonu ovirali našo akcijo ali podprli morebitni' odpor nemške garde. Na Koroškem se je moj vod pri naši ofenzivi od Dravograda do Št. Pavla v Labudski dolini večkrat, posebno pa pred Št. Pavlom obnesel. V vseh osvobodilnih bojih za našo severno mejo je bil takratni aktivni major Edvard Vaupotič moj bataljonski poveljnik, nadporočnik Benedikt Zeilhofar pa poveljnik stotnije. Na oba predpostavljena mi poveljnika in tovariša, ki sta v mojih očeh predstavljala vedno nekakšno elito med slovenskimi oficirji takratne mllade in nove Maistrove armade, se povrnem v prihodnjih sestavkih. Namen predstoječega sestavka pa je, v glav- nih potezah naslikati bojevniške doživljaje v Radgoni, ker so bili zame ti najbolj nevarni in zanimivi in ker so se časovno odigrali tudi prej kakor koiroški. Podrobnosti o razorožitvi Maribora in bojev za Koroško povem v nadaljnih opisih. Naglašam, da ne gre za samohvalo, ko se na žel jo sobojevnikov danes po več ko 21 letih spominjam radgonskih junakov, ki so v tistem za nas Slovence zgodovinskem času po komaj končani svetovni vojni prostovoljno dali zdravje in življenje svoji pravi domovini na razpolago. General Rudolf Maister je novembra 1918 po zavzetju Maribora in severne meje do Arniovža odredil zasedbo železniške proge Špi 1 je—Gornja Radgona. Tako sem prišel kot štabni, narednik in poveljnik voda takratne 6. stotnije 26. strelskega, pozneje mariborskega in danes 45. polka, v Radgono.. Stotnijo, ki jo je vodil moj ožji rojak iz Poljčan nadporočnik Benedikt Zeilhofer, je bila seveda v popolni bojni opremi. Dodeljeni oddelek strojnih pušk je predstavljal nekako spopol-nitev opreme in oborožitev za samostojna vojna podjetja. Če se ne motim, nas je bilo nad ^00 mož. ko smo korakali v Radgono ter se naselili v.vojašnice, ki nam jih je dotalkratna posadka republike tako imenovana »Schutzwehr« zapustila celo zakurjene. Schuizwehr je namreč zbežala, ko smo se mi od postaje približali mestu. Poveljniki »Schutzwehra« so po signalih, ki jih je trobil naš trobentač, sodili, da gre za cel bataljon, ki bi lahko štel nad 1000 mož, in se jim je zaradi tega zoperstavljanje zdelo preveč nevarno. Bilo je to na dan 1. decembra 1918. Posadka v Radgoni, ki je bila mejna pred straža, je bila stalno v bojni pripravljenosti. Bil bi slab poročevalec, če ne bi omenil, da je naša stotnija v Radgoni pod poveljstvom kakor mravlja delavnega, za vse se osebno brigajočega nadl-poročnika Zeilhofer j a bila zaposlena z vsemi stvarmi, ki so bile v korist zasedbe ter v korist naše takrat res mlade in vsake pomoči potrebne domovine. Razen obligatnih dolžnosti in težav, ki so Zeilhofe rja zaposlovale noč in dain — Radgončani so govorili, da ta človek sploh ne spi — je marljivi, komaj 26letni daleč nad svoja leta resni in zreli častnik stalno skrbel za domovino iin njeno dobrobit. V Radgoni smo po njegovi zaslugi razen vojaških, okupacijskih, političnih in n a rodno-vzgojnih funkcij vršili tudi dela gospodarskega značaja. Neštete vagone raznega erar-nega blaga ali vojnega plena, vrednega na milijone, smo iz Radgone poslali v mariborska vojaška skladišča v prid slovenske oziroma poznejše jugoslovanske armade. Bilo je dne 4. februarja 1919 v eni najostrejših zim, ko smo celih devet tednov v neprestani živčni napetosti iz noči v noč pričakovali ter Končno dočakali sovražni napad, ki so ga na avstrijski in madžarski strani ravno tako dolgo pripravljali. Napadalci so imeli namen, da našo posadko popolnoma premagajo in uničijo te>r Radgono zasedejo in jo spravijo pod nemško-avstrijsko upravo, da bi je mirovna konferenca ne prisodila Sloveniji in Jugoslaviji. Hkrati so z istim namenom seveda pripravljali in izvršili napad na vse naše posadke ob železniški progi Špi I j e—Radgona. Vzeti so hoteli nazaj železnico Špilje—Gornja Radgona, ki so jo Slovenci zasedli, (Dalje prihodnjič.) imenujejo svojo Akademijo hrvaško, se mu zdi samooljsebno, da ima in ohrani »Srpska kr. akademija v Belgradu« svoje srbsko ime. Pri tem pa qaj še opozorimo na to, da bi Srpska akademija lahko vse prej nosila jugoslovensko ime, ker se je ona vzdrževala tudi iz slovenskega in hrvaškega denarja, kar ne more niti za zagrebško niti za ljubljansko Akademijo nihče reči. A seveda, kar je jugoslovensko, to je že vnaprej po nacionalni logiki srbsko. Zaito je treba, da si je vsakdo na jasnem, kadar bo spet govorjena o srbski državotvornosti i,n podobnih centralističnih in donosnih zadevah. Najslavnejše poglavje iz slovenske zgodovine Najslavnejše poglavje iz slovenske zgodovine. Pod tem naslovom piše Radivoj Rehar v »Veterniku« o prizadevanjih naših zgodovinarjev, ki niso vedeli kaj prida povedati o naši narodni zgodovini, ker ni v njej kdo ve kaj »velikih dejanj«, to se pravi velikih vojn in zmagovitih vojnih pohodov, pa pravi: Tako smo bili Slovenci uvrščeni med »nezgodovinske narode«, katerim so po tedanjih načelih odrekali vsako pravico do reklamiranja politične samostojnosti in državnosti. Tudi sami smo se morali sklicevati le na prirodno narodno pravo, na pravo demokratične enakopravnosti in enakopravnosti etničnih skupin. Da je odkrivanje slavnih slovenskih dejanj v zgodovini srednjega veka izpadlo tako klavrno, pa ni bila kriva naša zgodovina, ampak so ibili krivi raziskovalci te zgodovine, Iker so po tujih vzorih posvečali pažnjo in priznanje samo vojaškim činom, kakor da bi zgodovina (narodov sestajala samo iz vojskovanja in kakor da bi se vrednost te zgodovine ocenjevala samo po tem, koliko vojn je posamezni narod vodil, koliko svojih nasprotnikov je pobil in koliko njihovih dežel ali dobrin si je pri ropal. Naravnost čuditi se moramo, da ti raziskovalci niso pravilno opazili in ocenili tistega poglavja iz srednjeveške slovenske zgodovine, ki je edinstveno v vsem tedanjem času in v vsem tedanjem svetu, in se zato s takim ne more ponašati noben drug narod, niti ne največji in vojaško »najslavnejši«. In vendar bi bili lahko prav s tem ponosno stopili pred vso slavno kulturno Evropo! To poglavje je stara srednjeveška slovenska demokracija, ki se je izražala v vsem upravnem uistroj-stvu naših pradedov, naj višje pa v svobodni volit vi in ustoličevanju vojvodov na Gosposvetskem polju na Koroškem. Odkar je diktatura klik ali despotija avtokratov zatrla v starem veku prve grške in rimske demokracije, je bila slovenska karantanska demokracija prvi tak nov pojav v Evropi in v tedanji dobi ter v vsem srednjem veku tudi edini, kajti poznejša plemiška angleška in poljska demokracija še daleč ni bila tako široka in še manj ljudsku, kakor je bila omenjena naša. Ta demokracija je slonela na samem ljudstvu, na slovenskem kmetu, ki je bil tedaj in še stoletja in stoletja pozneje edini tvorec naroda. Slovenski narod v tisti dobi vsesplošnega fevdalizma ni poznal »nižjih« in »višjih« kast, po njegovem pravnem čutu oblast ni izhajala niti iz rojstva niti iz višje milosti, ampak edino in izključno iz same volje naroda. Le narod sam je lahko določal, kdo in kako naj mu stoji na čelu in po kakšnih smernicah naj izvršil je to poverjeno mu častno nalogo. O prvih začetkih volitve in ustoličevanja vojvodov sicer nimamo zanesljivih zgodovinskih poročil, toda vsa dosedanja preučevanja zgodovine so ugotovila, da je izvirala ta ustanova prav gotovo iz najstarejših časov, nedvomno torej vsaj že iz dobe preselitve. Ves obred ustoličevanja na Gosposvetskem polju, dasi so se nam ohranili opisi o njem iz poznejše dobe, ko je že izgubil svoj prvotni smisel in pomen, nam vendar izpričuje, da je bil kmet, torej zastopnik resničnega širokega ljudstva 'tisti, iz katerega rok je vladar prejel oblast nad narodom in deželo. Ta vladar je pa moral priseči tudi temu kmetu in njegovemu ljudstvu, da bo spoštoval njegove postave in običaje, ki so bili v kmetovih besedah vsaj v glavnem točno določeni. To je bila stara slovenska demokratična ustava, sicer ne napisana, zato pa tembolj v izročilu zasidrana in ljubosumno varovana z budnostjo vsega naroda. Izvoljeni slovenski vladar je moral torej ob ustoličenju priseči kmetu pred postavnimi zastopniki vsega naroda na njegovo demokratično ustavo. A ko je prisego prekršil, je imel narod pravico, klicati ga na odgovor, v prejšnjih časih pa gotovo tudi odstaviti. Iz vsega tega izhaja, da smo bili Slovenci v ranem srednjem veku edini narod v Evropi z demokracijo, ki je slonela na osnovno istih načelih, kot jih je mnogo nad tisoč let pozneje postavila na svoj ščit francoska revolucija in z ustavo ter prisego na ustavo, kakršno je uveljavila šele demokratična ljudska vladavina najnovejše dobe. Ta demokracija je poznala že tedaj svobodo, enakost in bratovstvo, neznano ji je bilo tlačanstvo in suženjstvo ter ločevanje ljudi na »vladajoče« in »vladaine«. Prav tako je poznala tudi že nedotakljivost lastnine, čeprav v okviru zadrug, ki so pomenile najidealnejšo ureditev vseh socialnih vprašanj ter so že same po sebi izključevale izkoriščanje posameznikov na korist drugih ter zagotavljale pravično oskrbo bolnih, onemoglih in ostarelih. To poglavje iz naše slovenske zgodovine odtehta prav gotovo vso »slavo« zmagovitih osvajalnih poho- dov drugih »zgodovinskih« narodov, s .katerimi niso dosegli drugega, ko to, da so za mnogo več ko tisoč let zavrli svobodni naravni kulturni, gospodarski in socialni razvoj evropskega človeštva, ki bi bilo, ako bi se ibilo razvijalo po načelih stare helenske in rimske kulture 'ter po vzorih srednjeveške slovenske ljudske demokracije, danes nedvomno že daleč, daleč naprej. Nacionalna fronta iri narodne fronte V j1 ii gos 1 o v e n s k o- nac i on aln em tedniku »Narodni list« piše Jovo Banjanin zoper »hrvaško in srbsko narodno fronto«. Slovenske ne omenja, najbrž zato, ker so po njegovem prepričanju očitno že vsi Slovenci uvrščeni v jugoslovensko unitaristično stranko. Sicer pa zatrjuje, da more »samo jugoslovensitvo dati moč in silo Jugoslaviji«. Jugoslovenstvo pa je imelo dvajset let vso moč in silo v Jugoslaviji, pa vendar ni moglo dati Jugoslaviji moči in sile. Pač pa so celo zunanji listi pisali, da je Jugoslavija s sporazumom pridobila ne samo navznoter, ampak tudi navzven na moči in sili. Sporazum pa kar naravnost priznava hrvaško in srbsko narodno fronto, razloček med jugoslovensko in sedanjo dobo je le ta, da. sta si prej stali obe fronti nasproti, sedaj pa sta se postavili vštric. Za logičnega človeka izhaja iz teh dejstev, da ravno jugoslovenstvo ne more dati Jugoslaviji moči in sile, ampak da more to storiti samo njeno popolno nasprotje, ki poudarja tako skrbsko kakor hrvaško in slovensko fronto, ki pa jih sporah zumno postavlja v eno vrsto, tako da ne kaže zmeraj ena fronta hrbta navzven. In prej ko bo prepričanje o vsesplošni škodljivosti jugoslovenarstva postalo splošno pri vseh treh narodih naše države, bolje bo to za državo. Padec izvoza nemške knjige v južnovzhodno Evropo V prvi polovici decembra je bila odprta na Dunaju razstava nemške knjige. Ob tej priliki so objavili dunajski dnevniki zanimive podatke o izvozu knjig iz bivše Avstrije. Ti podaitki pa obsegajo samo časovno razdobje do konca marca 1939; takrat so nehali voditi v tem oziru posebno statistiko za avstrijsko ozeml je. Dunajski listi ugotavljajo, da je izvoz literature na evropski jugovzhod' znatno padel. Največji na d ec pa je zaznamovan ravno v Jugoslaviji. Medtem ko je uvozila Jugoslavija leta 193?. nemških kn jig — zlasti strokovnih — za 1,275.000 mark. je padla vrednost tega uvoza leta 1938. na 427.0000 mark, to je za 60 odstotkov. V prvem trimesečju leta 1939. pa je znašal uvoz samo še 95.000 mark. Ravno tako je padel izvoz knjig iz Nemčiie v Madžarsko (leta 1937. 416.000 RM, leta 1938. 412.000 RM, leta 19"9. 147.000 RM): v Romunijo (80.000 RM. 56.000 RM, 12.000); v Bol potem, ko je bil na zunaj odpravljen. Da bi torej volitve ob sedam jem političnem sestavu, tudi če bi imeli nekaj časa pred njimi demokratične politične zakone, še ne mogle izraziti prave volje ljudstva. Zato kar vnaprej rečemo, da Ibi dali prav radi prostora tulcii še tretjemu ali četrtemu piscu, ki bi vprašanje osvetlila še z drugih strank Za nas tako iskanje ne isamo ni nič sramotnega, ampak naravni poskus priti iz zagate, kamor so nas speljali nerodni politični preroki. Morebiti vodi celo več izhodov iz nje. Nismo zapriseženi na noben politični aksiom. Vse, kar daje izraza pravi volji našega naroda in njegovi zahtevi po pravici, nam mora biti prav. Tega seveda ne more razumeti tisti, cigar dejavnost in spoznanje je določeno že vnaprej. Vsaka stva:r ima več strani in od vseh jo je treba osvetliti, da jo dobro in prav spoznamo. Le strankar vidi eno samo stran, zalo je pač sitran-kar. Mi pa nismo v službi nobene stranke, zato nas tudi nič ne ovira, da gledamo stvarem do dna in da jih spoznavamo po njihni resnični vsebini. Ke rsmo svobodna tribuna in hočemo to tudi ostati je bil im 'bo naš list svobodna govorilnica vsake misli vsakega rosnega slovenskega človeka, ne da bi zahtevali, da se do pičice ujema z nami. To je ravn obila velika! prednost našega lista od f>rvega dne, zaradi nje je bil tudi vpliv našega ista na oblikovanje slovenske misli pomembnejši od marsikaterega, ki je bil po svoji papirni in besedni masi daleč nad nami. A prav zato, in tudi to je neizogiben nasledek našega stališča, nismo našli doslej priznanja pri nobeni stranki, kajti ko smo kazali, morali Ikazpti na razloček med besedami in dejanji, smo bili hočeš nočeš zanje zmeraj kakor slaba vest. Te pa' tudi politični grešniki ne poslušajo radi. Kako težka je stvarna; polemika z »Gorenjcem«, nam dokazuje tale odstavek: lz programa JRZ vzame (nalreč »Slovenija«, ur.) Ošlak Ferdinand: Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v 1.1918-1920 Opis krvavih bojev za Radgono leta 1918. Raizpad Avstro-Ogrske v jeseni 1918 me je zatekel na italijanskem bojišču. Odi tam sem zadnjega oktobra prispel v Maribor, kjer sem se kot 19 letni štabni ma rednik tako j 'priglasil kot prostovoljec za zasedbo in obrambo naše severne meje. Imel sem, ku'r bo iz nadaljnjega pripovedovanja razvidno v vseh poznejših borbah povsod srečo. Pri osvojitvi Mariborai, to je razorožitvi nje gove nemške garde, sem s svojini oddeilkom za-stražil glavno polici iško stražnico v magistratnem poslopju na Rotovžkem trgu in stražnikom one-mogoči 1. da bi na kakšen 'koli način z orožjem ali po telefonu ovirali našo akcijo ali podprli morebitni odpor nemške garde. Na Koroškem se je moj vod pri naši ofenzivi od Dravograda do Št. Pavla v Labudski dolini večkrat, posebno pa predi Št. Pavlom obnesel. V vseh osvobodilnih bojih za' našo severno mejo je bil takratni aktivni major Edvard Vau-P°t>č 1110 J bataljonski poveljnik, nadporočnik Benedikt Zeifhofeir pa poveljnik stotnije. Na oba predpostavljena mi poveljnika in tovariša;, ki sta v mojih očeh predstavljala vedno nekakšno elito vi - s'ovenskimi oficirji takratne mllade in nove Maistiove armade, se povrnem v prihodnjih sestavkih. Namen predstoječega sestavku pa-je, v glav- le tiste dele stavkov, ki odgovarjajo njegovemu stališču. Ostalega dela programa pa sploh ne omenja. Tako ne omenja širokih samouprav, ki odgovarjajo našemu avtonomističnemu stališču. Stilistična nerodnost prvega stavka gre pač na račun dejstva, da »Gorenjec« noče navesti po-glavitn etočke programa JRZ, ki je razločno za narodno enotnost Srbov, Hrvatov in Slovencev. Očitno se torej boji, da bi se kak njegov bralec le nekoliko začudil ob njej. Kar se pa tiče »ostalega delai« programa, smo ga 'pač že dovoljkrat navedli in tudi povedali, da je na primer imela JNS prav tako »široke« samouprave v svojem programu. Povedali smo že slednjič, kako se je v znamenju tega programa veselo centraliziralo, zlasti v zadnjih letih in na finančnem polju. Če smo kedaj res ka'k znesek prejeli, smo morali' z zvišanim iprispevki za razne fonde ta znesek štiri ali petkrat preplačati. In če jo »Gorenjec« radoveden, kako je s cestnim fondom, naj samo malo pomisli, alli pobrska po starejših letnikih kakega slovenskega lista. Mi sami smo o njem na primer dvakrat obširno pisali in navedli zelo razločne in zgovorne številke. Pisal je o tem tudi »Slovenec«, pisal »Trgovski list«, celo »Jutro« je nekajkrat spregovorilo. Povsod bo našel »Gorenjec« gradiva, ki. ne bo samo govorilo, ampak vpilo. Č epa mu ni zanesljiv spomin ali če je njegova lagodnost prevelika, naj stopi na primer v Zbornico za TOI, in tam mu bodo prav radi povedali, kako je centralizem napredoval prav v zadnjih letih, kako so zlasti v pospešenem tempu nastajali in naraščali centralistični fondi. Sicer se nam pa zdi. da so to stvari, ki bi jih nih potezah naslikati bojevniške doživljaje v Radgoni, kor so bili zame ti najbolj nevarni in zanimivi in ker so se časovno odigrali tudi prej kakor koirOški. Podrobnosti o razorožitvi Maribora in bojev za; Koroško povem v nadaljnih opisih. Naglašam, da ne gre za samohvalo, ko se na željo sobojevnikov danes po več ko 21 letih spominjam radgonskih junakov, ki so v tistem za nas Slovence zgodovinskem času po komaj končani svetovni vojni prostovoljno dali zdravje in življenje svoji pravi, domovini nai raizpolagO'. General Rudolf Maister je novembra' 1918 po zavzetju Maribora in severne meje do Arnovža odredil zasedbo železniške proge Špilje—Gornja Radgona, lako sem prišel kot štabni naredlnik in poveljnik voda takratne 6. stotnije 26. strelslkega, pozneje mariborskega in danes 45. polka v Radgono.. Stotnijo, ki jo je vodil moj ožji rojak iz Poljčan nadporočnik Benedikt Zeilhofer, je bila seveda v popolni bojni opremi. Dodeljeni oddelek strojnih pušk je predstavljal nekako spopol-nitev opreme in oborožitve za samostojne vojne podvige. Če so ne motim, nas je bilo nad >00 mož, ko smo korakali v Radgono "ter se naselili v vojašnico, ki nam jih je dotalkratna posadka republiko tako imenovana »Schutzwehr« zapustila celo zakurjene. Schutzvveihr jo namreč zbežala, ko smo se mi od poistaje: približali mestu. Poveljniki »Sehutzwohra« so po signalih, ki ji lije trobil naš trobentač, sodili, da gre za coli bataljon, ki bi lahko štel nad 1000 mož, in se jim je zaradi toga zoperstavljanje zdelo preveč nevarno. Bilo je to na dan 1. decembra 1918. Posadka v Radgoni, ki je bila: mejna prod-straža, je bila stalno v bojni pripravljenosti. Bil moral poznati vsakdo, ki začenja v teh časih obravnavati kakršno koli uspešno ali manj uspešno politično delo. Morebiti oz namen j u j emo najbolje »Gorenjcev« odgovor, če povemo, čemu se izogiblje. Povedali smo na primer dovolj jasno, kje se 'lahko pouči, 'kako je z zaslugami za; sporazum, kajti zdi se nam, da pač dir. Maček bolje ve, kako ga je dosegel kakor »Gorenjec«. Pa vendar ne ve na to drugega reči, kakor dai navija staro lajno. Ne odgovarja nam na vprašanje, kakštna je po njegovem mnenju resnična samouprava in zakaj je še zmeraj nimamo, medtem ko so jo Hrvatje že dobili, pa na to ne ve drugega reči, kakor da jo obmo že dobili. Res tudi ne vemo, čemu nam razlaga da je dr. Maček kljub »Martinom iz Zagreba« vljuden človek, kar smo mi že prej vedeli. In če smo mi navedli nekaj besed sedan jega in prejšnjega papeža o duhovnikih in političnih strankah in ga vprašali, kako misli o njih, se pa izogiblje odgovoru s sklicevanjem na dr. Kreka, nam pa pravi, ker smo s papeževimi besedami razlagali stališče našega dopisnika, da smo zato mi zahtevali, naj »izgine katoliški duhovnik iz javnega življenja«. Da se pa »Gorenjec« tako izogiblje določnim vprašanjem in prihaja rajši s počeznimi domnevami in podtikanji, to si moremo razlagati samo tako, da se ali stvarnega razravnavanja plaši ali pa da sploh nima za potrebno poditi svojim bralcem jasno podobo. V tem zadnjem primeru ne bomo ramotrivali njegovih nagibov, toda za vsakega presodnega človeka je očitno, da; stvarna obravnava na taki podlagi ni mogoča'. bi slab poročevalec, če ne bi omenil, da je.naša stotnija v Radgoni pod poveljstvom kakor mravlja delavnega, za vse se osebno brigajočega nadporočnika Zeilhofer ja, bila zaposlena z vsemi stvarmi, ki so bile v interesu zasedbe ter v korist naše takrat res mlade in vsake pomoči potrebne domovine. Razen obligalnih dolžnosti in težav, ki so Zeilhoferja zaposlovale noč in dam — Radgončani so govorili, da ta človek sploh ne spi — je marljivi, komaj 26 letni daleč nad svoja leta resni in zreli častnik stalno skrbel za domovino im njeno dobrobit. V Radgoni smo po njegovi zaslugi razen vojaških, okupacijskih, političnih in narodno-vzgojnih funkcij vršili tudi dela gospodarskega značaja. Neštete vagone raznega erar-nega blaga al vojnega plena vrednega na milijone, smo iz Radgone poslali v mariborska vojaška skladišča v prid slovenske oziroma poznejše jugoslovamslke armade. Bilo je dne 4. februarja 1919 v eni najostrejših zim, ko smo celih devet tednov v neprestani živčni napetosti iz noči v noč pričakovali ter končno dočakali sovražni napad, ki so ga na avstrijski in madžarski strani ravno tako dolgo pripravljali. Napadalci so imeli namen, da našo posadko popolnoma premagajo in umičijo ter Radgono zasedejo in jo spravijo pod nemško-avstrijsko upravo, da bi je mirovna konferenca ne prisodila Sloveniji in Jugoslaviji. Hkrati so z istim namenom seveda pripravljali in izvršil napad na vse naše posadke ob železnški progi Špilje—Radgona. Vzeti so hoteli nazaj železnico Špilje:—Gornja Radgona, ki so jo Slovenci zasedli. • (Dalje prihodnjič.) Opazovalec Za hegemonilo jim gre V Belgradu izhaja tednik »Srpski glas«. Ta tednik si je dal za nalogo, da brani zdaj ob preureditvi države srbske koristi nasproti avtonomističnim Hrvatom, pa seveda tudi Slovencem. Vsakemu, torej tudi' »Srpskemu glasu« je znano, da ne zahtevajo niti Hrvatje niti Slovenci drugega kakor svojo pravico, to se pravi enakopravnost. Ne enim ne drugim ni prišlo nikoli na misel, da bi bili zahtevali kaj več, ali da bi bili colo kedaj zahtevali, da gre skrbski denar za hrvaške in slovenske kraje, ali da se tisti znameniti fondi zbirajo v L jubljani ali v Zagrebu. Ne, samo to so zahtevali, da se porabi slovenski denar tam, kjer je bil nabran, namreč na Slovenskem, hrvaški prav tako na Hrvaškem, a seveda tudi srbski na Srbskem. Stvar, ki je prav tako preprosta kakor pravična. j A »Srpski glas« ve prvič prav natančno, da se doslej tako ni delalo, in nič manj mu ni znano, da se bo tako delalo od tistega hipa, ko bodo Slovenci in Hrvatje dosegli svojo popolno enakopravnost. Ve tore j dobro, da no morejo biti ogrožene kako resnične srbske koristi zaradi tega, če dobi vsak narod tisto, kar mu gre, namreč svoje., Pa vendar in kl jub temu ta velikanska skrb za »ogražane« srbsko koristi! Očitno ima torej »Sripski glas« za srbsko korist, da se slovenski in hrvaški denar stekata v srbske pokrajine, sicer bi vendar ne bilo treba niti njega niti njegove »borbe«. On ima torej za srbsko pravico, da se godi Slovencem in Hrvatom krivica. Nihče drugi kakor sedanji vladni predsednik Dragiša Cvetkovič je nedavno tega poudaril, da je nesmiselno govoriti o ogražanih srbskih koristih, ker nihče ni doslej nič storil, kar bi tako skrb opravičevalo. Če so pa kljub temu še ljudje, ki tako. govorijo, potem je očitno, da jim ne gre prihajajoča enakopravnost v račun. In ni težko uganiti, zakaj jim ne gre v račun: nešteto korit v Belgradu bo dobilo špranje. Seveda skriva »Srpski glas« svojo velikosrbsko miselnost za jugoslovensko »idejo«. Zmeraj so bili Velikosrbi in jugosloveni eno. Zato ovori »Srpski glas« o »neresnici v srbijanski egemoniji in o izkoriščanju hrvaških prečan-skih krajev«. Seveda pa ta list ne odgovarja na vprašanje, zakaj gp je tako strah popolne samouprave Slovencev in Hrvatov. A še manj bomo kedaj dobili1 od njega odgovor, če misli, da bi junačka čaršija samo 24 ur vzdrževala in branila centralizem tisti hip, ko bi se pokazalo, da mora Srbija doplačevati za slovenske in hrvaške pokrajine. Bolj pa ko vse drugo dokazuje velikosrbsko hegemonistično miselnost tega tednika, da poudarja svoje srbstvo že v naslovu, da govori zmeraj o srbskem narodu, da pa imenuje Slovence in Hrvate »jugoslovene« in da na primer pri drugi priliki naravnost piše o »hrvaškem delu našega naroda««. In med tem ko se »Srpski glas« razburja zaradi tega, ker so Hrvatje sklenili, da imenujejo svojo Akademijo hrvaško, se mu zdi samoohsebno, da ima in onrani »Srpska kr. akademija v Belgradu« svoje srbsko ime. Pri tem pa naj še opozorimo na to, da bi Srpska akademija lahko vse prej nosila jugoslovensko ime, 'ker se je ona vzdrževala tudi iz slovenskega in hrvaškega denarja, kar ne more niti za zagrebško niti za ljubljansko Akademijo nihče reči, A seveda, kar je jugoslovensko, to je že vnaprej po nacionalni logiki srbsko. Zaito je treba, da si je vsakdo na jasnem, kadar bo spet govorjena o srbski državotvornosti in podobnih centralističnih in donosnih zadevah. Najslavnejše poglavje iz slovenske zgodovine Najslavnejše poglavje iz slovenske zgodovine. Pod teini naslovom piše Radivoj Rehar v »Ve-čarniku« o prizadevanjih naših zgodovinarjev, ki niso vedeli kaj prida povedati o naši narodni zgodovini, ker ni v njej kdo ve kaj »velikih dejanj«, to se pravi velikih vojn in zmagovitih vojnih pohodov, pa pravi: Tako smo bili Slovenci uvrščeni med »nezgodovin-ske narode«, katerim so po tedanjih načelih odrekuli vsako pravico do reklamiranja politične samostojnosti in državnosti. Tudi sami smo se morali .sklicevati le na prirodno narodno pravo, na pravo demokratične enakopravnosti in enakopravnosti etničnih skupin. Da je odkrivanje slavnih slovenskih dejanj v zgodovini srednjega veka izpadlo tako klavrno, pa ni bila kriva naša zgodovina, ampak so bili krivi raziskovalci te zgodovine, ker so po tujih vzorih posvečali pažnjo in priznanje samo vojaškim činom, kakor da bi zgodovina narodov sestajala samo iz vojskovanja in kakor da bi se vrednost te zgodovine ocenjevala samo po tem, koliko vojn je posamezni narod vodil, koliko svojih nasprotnikov je pobil in koliko njihovih dežel ali dobrin si je :priropal. Naravnost čuditi se moramo, da ti raziskovalci niso pravilno opazili in ocenili tistega poglavja iz srednjeveške slovenske zgodovine, ki je edinstveno v vsem tedanjem času in v vsem tedanjem svetu, in se zato s takim ne more ponašati noben drug narod, niti ne največji in vojaško »najslavnejši«. In vendar bi bili lahko prav s tem ponosno stopili pred vso slavno kulturno Evropo! To poglavje je stara srednjeveška slovenska demokracija, ki se je izražala v vsem upravnem ustroj-stvu naših pradedov, najvišje pa v svobodni volit vi in ustoličevanju vojvodov na Gosposvetskem polju na Koroškem. Odkar je diktatura klik ali despotija avtokratov zatrla v starem veku prve grške in rimske demokracije, je bila slovenska karantanska demokracija prvi tak nov pojav v Evropi in v tedanji dobi ter v vsem srednjem veku tudi edini, kajti poznejša plemiška angleška in poljska demokracija še daleč ni bila tako široka in še manj ljudska, kakor je bila omenjena naša. Ta demokracija je slonela na samem ljudstvu, na slovenskem kmetu, ki je bil tedaj in še stoletja in stoletja pozneje edini tvorec naroda. Slovenski narod v tisti dolbi vsesplošnega fevdalizma ni poznal »nižjih« in »višjih« kast, po njegovem pravnem čutu oblast ni izhajala niti iz rojstva niti iz višje milosti, ampak edino in izključno iz same volje naroda. Le narod sam je lahko določal, kdo in kako naj mu stoji na čelu in po kakšnih smernicah naj izvršuje to poverjeno mu častno nalogo. O prvih začetkih volitve in ustoličevanja vojvodov sicer nimamo zanesljivih zgodovinskih poročil, toda vsa dosedanja preučevanja zgodovine so ugotovila, da je izvirala ta ustanova prav gotovo iz najstarejših časov, nedvomno torej vsaj že iz dobe preselitve. Ves obred ustoličevanja na Gosposvetskem polju, dasi so se nam ohranili opisi o njem iz poznejše dobe, ko je že izgubil svoj prvotni smisel in pomen, nam vendar izpričuje, da je bil kmet, torej zastopnik resničnega širokega ljudstva tisti, iz katerega rok je vladar prejel oblast nad narodom in deželo. Ta vladar je pa moral priseči tudi temu kmetu in njegovemu ljudstvu, da bo spoštoval njegove postave in običaje, ki so bili v kmetovih besedah vsaj v glavnem točno določeni. To je bila stara slovenska demokratična ustava, sicer ne napisana, zato pa tembolj v izročilu zasidrana in ljubosumno varovana z budnostjo vsega narodai. Izvoljeni slovenski vladar je moral torej ob ustoličenju priseči kmetu pred postavnimi zastopniki vsega naroda na njegovo demokratično ustavo. Ako je prisego prekršil, je imel narod pravico, klicati ga na odgovor, v prejšnjih časih pa gotovo tudi odstaviti. Iz vsega tega izhaja, da smo bili Slovenci v ranem srednjem veku edini narod v Evropi z demokracijo, ki je slonela na osnovno istih načelih, kot jih je ranogo nad tisoč let pozneje postavila na svoj ščit francoska revolucija in z ustavo ter prisego na ustavo, kakršno je uveljavila šele demokratična ljudska vladavina najnovejše dobe. Ta demokracija je poznala že tedaj svobodo, enakost in biratovstvo, neznano ji je bilo tlačanstvo in suženjstvo ter ločevanje ljudi na »vladajoče« in »vladane«. Prav tako je poznala tudi že nedotakljivost lastnine, čeprav v okviru zadrug, ki so pomenile najidealnejšo ureditev vseh socialnih vprašanj ter so že same po sebi izključevale izkoriščanje posameznikov na korist drugih ter zagotavljale pravično oskrbo bolnih, onemoglih in ostarelih. * To poglavje iz naše slovenske zgodovine odtehta prav gotovo vso »slavo« zmagovitih osvajalnih poho- dov drugih »zgodovinskih« narodov, s katerimi niso dosegli drugega, ko to, da so za mnogo več ko tisoč let zavrli svobodni naravni kulturni, gospodarski in socialni razvoj evropskega človeštva, ki bi bilo, ako bi se bilo razvijalo po načelih stare helenske in rimske kulture ter po vzorih srednjeveške slovenske ljudske demokracije, danes nedvomno že daleč, daleč naprej. Nacionalna fronta in narodne fronte V jugoslovensko-nacionalnem tedniku »Narodni list« piše Jovo Banjanin zoper »hrvaško in srbsko narodno fronto«. Slovenske ne omenja, najbrž zato, ker so po njegovem prepričanju očitno že vsi Slovenci uvrščeni v jugoslovensko unitaristično stranko. Sicer pa zatrjuje, da more »samo jugoslovenstvo dati moč in silo Jugoslaviji«. Jugoslovenstvo pa je imelo dvajset let vso moč in silo v Jugoslaviji, pa vendar ni moglo dati ugoslaviji moči in sile. pač pa so celo zunanji isti pisali, da je Jugoslavija s sporazumom pridobila ne samo navznoter, ampak tudi navzven na moči in sili. Sporazum pa kar naravnost priznava hrvaško in srbsko narodno fronto, razloček med jugoslovensko in sedanjo dobo je le ta, da sta si prej stali obe fronti nasproti, sedaj pa sta se postavili vštric. Za logičnega človeka izhaja iz teh dejstev, da ravno jugoslovenstvo ne more dati Jugoslaviji moči in sile. ampak da more to storiti samo njeno popolno nasprotje, ki poudarja tako skrbsko kakor hrvaško in slovensko fronto, ki pa jih sporazumno postavlja v eno vrsto, tako da ne kaže zmeraj ena fronta hrbta navzven. In prej ko bo prepričanje o vsesplošni škodljivosti jugoslovenarstva postalo splošno pri vseh treh narodih naše države, bolje bo to za državo. Padec izvoza nemške knjige v južnovzhodno Evropo V prvi polovici decembra je bila odprta na Ounaju razstava nemške knjige. Ob tej priliki so objavili dunajski dnevniki zanimive podatke o izvozu knjig iz bivše Avstrije. Ti podatki' pa obsegajo samo časovno razdobje do konca marca 1939; takrat so nehali voditi v tem oziru posebno statistiko za avstrijsko ozemlje. Dunajski' listi ugotavljajo, da je izvoz literature na evropski jugovzhod znatno padel. Največji padec pa je zaznamovan ravno v Jugoslaviji. Medtem ko je uvozila: Jugoslavija leta 1937. nemških knjig — zlasti strokovnih — za 1,275.000 mark, je padla vrednost tega uvoza leta 1938. na 427.0000 mark, to je ža 60 odstotkov. V prvem trimesečju leta 1939. pa je znašal uvoz samo še 95.000 mark. Ravno tako je padel izvoz knjig iz Nemčije v Madžarsko (leta 1937. 416.000 RM, leta 1938. 412.000 RM, leta 1939. 147.000 RM); v Romunijo (80.000 RM, 56.000 RM, 12.000); v Bolgarsko (55 tisoč RM, 57.000 RM); v Turčijo (16.000 in 19.000 RM). Nemški listi poudarjajo važnost izvoza nemških knjig za širjenje nemške omike in nemških misli, to je obenem: nemškega političnega in gospodarskega vpliva:. Javljajo tudi, da je izdelal neki dunajski založnik načrt za boljšo organizacijo izvoza nemških knjig v južnovzhodno Evropo, in to ne samo strokovnih, kakor doslej, ampak tudi drugih. Mali zapiski Draga državna tiskarna Minister dr. Krek je dejal časnikarjem, ki jim je razkazal državno tiskarno' v Belgradu, da je to četrta tiskarna v Evropi. Niti bogata Belgija, ali Holandija li Švic, celo velika sila Italira ne premore take. Pa sevedla so tudi večje tiskarne v Angliji' ali Franciji v zasebnih rokah, državne tiskarne so povso dmanjše od belgrajske državne tiskarne. Saj je pa tudi ta tiskarna nemalo veljala. Kakor znano, so ne samo slovenski in hrvaški, ampak celo srbski tiskarnarji večkrat povedali, in razložili, da je ta tiskarna popolnoma odveč. V Ljubljani po tolikih letih še zmeraj nimamo primerne bolnišnice. Komunaciji. Odkar sta se zvezali Nemčija in Rusija, posebno pa še od napada rdeče vojske na Finsko, je začelo ameriško javno mnenje sploh istiti komunizem in nacizem. Celo novo oznamenilo so uvedli Amerikanci za agente obeh držav: Komunaciji. Taka skupna oznaka je očitno nastala iz praktične potrebe, ker ne nastopata samo obe vladi skupaj navzven, zlasti nasproti demokracijam, ampak, ker tudi njihovi agenti — hočeš nočeš — delajo skupuj. Slika iz Besarabije. »Neue Ztircher Zeitung« prinaša dopis iz Ki-šineva, nekdanje rimske Cetatee, Albe, ki je kot glavno mesto Besarabije te dni stopil močno v ospredje. Ruski značaj mesta je nedvomen, kljub vsem poskusom romanizacije. Poleg 20.000 Rusov živi v Kišinevu komaj 2.000 Romunov. Dolga časa so bili ruski časniki in javna raba ruščine sploh prepovedani. Kar na lepem se je moralo na cesti, v trgovinah in gostilnah govoriti samo še romunski. Dragocene ruske knjižnice so bile uničene, lzobraženstvo, mnogi učitelji, prejšnji častniki so se morali preživljati s težkim delom, in mlado pokolenje, ki mu niso dali Romuni priložnosti za delo, je nagibalo k slovanskim rojakom izza meje. Vojaki so slabo preskrbljeni: čaj in kruh za zajtrk, opoldne in zvečer vodena juha in nekaj kuhanega mesa. Plača na mesec 15 lejev (okoli 5 dinarjev), ki pa je vojak dejansko nikoli ne prejme. Zaradi malotnih pregreškov pretepajo in brcajo vojake. Navdušenja za vojsko zato ni. Kakor bolj kaže »Nova riječ« poroča o načrtih, da bi naj se izselili naši Nemci v Nemčijo in pristavlja tole zanimivost: V zvezi s tem lahko navedemo neki pojav zadnjih dmi, ki smo ga zvedeli. Gre za tole: V prejšnjih letih so udje naše nemške manjšine (zaradi resnice naj pripomnimo: ne vsi) zelo skrbno brskali po matičnih knjigah župnijskih uradov, da bi dokazali svoje arijsko pokolenje za nekoliko rodov nazaj. Zdaj pa ko so slišali, da bodo čistokrvni arijski, severnjaški Nemci šiloma preseljeni iz vzhodne, južne in južno-vzhodne Evrope nazaj v Nemčijo, so začeli ti isti (ne vemo, če vsi) čistokrvni brskati po matičnih knjigah, če ne bi le našli neki tanki nesevemjaški ali še bolje nearijski zarodek svojih prednikov, ki bi jih rešil preselitve. Kajti treba je nekako dokazati, da kri, plemenita severnjaška kri ni ravno popolnoma čista, ker tam v rajhu ne žele tuje. nečiste krvi. To pa rešuje pred — preselitvijo... Italija, Rusija, Nemčija Italijanski dnevnik »Stamipa« razmotriva vprašanje, kako se bo 'razvijala rulska politika glede na poraze na Finskem, in meni, da se je naslonila Rusija na Nemčijo zaradi občutja slabosti in manjvrednosti. Nato piše: Dozdaj britanska vlada kljub ruskemu vpadu na Poljsko in kljub napadu na Finsko še ni zgubila upanja, da. bi mogla kedaj ločiti Rusijo od Nemčije. Vojaški porazi, zlasti če 'bi se jim pridružili še novi, pa potiskajo Rusijo bolj in bolj na stran Nemčije. Skrb pred zapletljaji z Nemčijo zadržuje skandinavske države, da ne stopijo odkrito na stran Finske. Za vsakega so očitne velikanske gospodarske, politične in vojaške mogočosti nemško-ruskega sodelovanja pod nemškim vodstvom. Vprašanje pa, kako se bo vedla Italija ob takem razvoju in kako bo to vplivalo na njeno razmerje do Nemčije, je očitno prekočljivo, da bi mogli že zdaj staviti. Eno pa je gotovo: »Staljinov sen, da bo lahko samo gledalec pri sporu in da bo boljševizmu dal vlogo razsodnika, se razblinja; s prstom je hotel poseči v kolesje. Že ga je pa zagrabilo za roko. in jutri ga morebiti potegne popolnoma noter.« Švica ustavila dva svoja dnevnika Švicarske oblasti so 'prepovedale nadaljnje izhajanje švicarskih dnevnikov »Freiheit« in »Neue Basler Zeitung«. Oba po večkratkih posvarilih in zaplembah. Pisala sta po uradnih navedbah stalno na način, ki je ogrožal neodvisnost Švice navzven, navznoter pa oteževal notranjo varnost. Prvi lis't je 'bil duhovno v službi Rusije, kar je spričevala brezmerna 'kritika Nemčije do sklenitve nemiško-ruske zveze in prav taka kritika zahodnih sil po sklepu 'te pogodbe. Drugi list je pa stail v službi narodnega socializma. Njegov obstoj je finančno poroštvovala neka nemška agentura. Zmeraj se je zavzemal za nemške koristi in zanemarjal švicarske. Baltiški Nemci v zahodni Poljski Iz poročil nemških listov je razbrati, da je večina baltiških nemških kmetov že naseljena v zahodni, sedaj nemški Poljski Prejeli^ so posestva, ki so večja od povprečnih kmečkih posestev n. pr. v Letonski, saj obsegajo od 20 do 100 ha. Zanimivo je vprašanje, odkod so Nemci vzeli to zemljo, k^jt* po večini nemška veleposestva v teli krajih so ostala nedotaknjena, saj se je poljska vlada šele v letošnjem poletjiu, ko je bilo že prepozno, odločil aza izvedbo agrarne reforme v teh pokrajinah, in sicer iz narodnih ozirov, ker so se nahajala skoraj vsa veleposestva v nemških rokah. Agrarna reforma je ostala zaradi vojne neizvedena, v Nemči ji pa prave agrarne reforme v našem smislu sploh ne poznajo. Zahodna Poljska pa je tudi znana kot zelo pre-obljudena pokrajina, v kateri je ^ prebivalstvu zelo primanjkovalo zemlje, zaradi česar se je ze od nekdaj zelo izseljevalo. Edino verjetno je torej, da nemški veliki kmet s po 20—100 ha zemlje zamenjuje poljskega s po 2—5 ha. Zdi se torej, cla so resnične vesti, ki so jih prinašali zadnje tedne naši dnevniki, zlasti o znamenitih govorili nemških predstavnikov v zasedeni Poljski. Ured«ik ta Majzelj: Vitko K. Mu»ek, Ljttaljtu.«.