NAŠE DUHOVNO ŽIVLJENJE
Btienos Aires, dne 9. septembra 1933.	Številka 18
Evangelij štirinajste pnlsinkošt-ne nedelje
Mt 6, 24-34.
Tisti čas je rekel Jezus:
Nihče ne more služiti dvema gospodoma: ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega zaničeval.
Ne morete služiti Bogu in mamonu.
Zato vam pravim:
Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblekli.
Ali ni življenje več ko jed in telo več ko obleka?
Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in vaš nebeški Oče jih živi. Ali niste vi veliko več vredni ko one?
Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svoji postavi en komolec?
In za obleko kaj ste v skrbeh?
Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo, a povem vam., da se še Salomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kakor katera izmed njih.
če pa travo na polju, ki danes stoji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, ne bo li mnogo bolj vas, maloverni?
Ne skrbite torej in ne povprašujte: “Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli?” Zakaj po vsem tem povprašujejo pogani. Saj ve vaš nebeški Oče, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božjega kralje-
stva in njegove pravice, in vse to se vam bo navrglo.
Ne skrbite torej za jutri; jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava.
Sveti Ignacij iz Lojole nam v svojih slovitih Duhovnih vajah posebno nazorno kaže oba gospoda, Boga in Satana.
Mojstrsko riše Satana, kako zbira razpošilja po svetu, jim daje naročila in navodila, kako naj se obnašajo, in ne pozablja nobenega kraja in nobenega posameznega človeka, vse bi rad zase pridobil.
Podobno zbira svoje prijatelje ljubeznjivi kralj Kristus, poučuje jih, daje jim pravice in obla sti in jim natančno, dopoveduje, kako naj se obnašajo, da bodo rešili sebe in še mnoge druge.
Večen je v človeški družbi boj med dobrin) in zlim!	»
Pa tudi v posameznem človeškem srcu se mora do dobra izdi-vjati in ne bo ponehal popolnoma do zadnjega vzdihljaja.
Kateremu gospodu torej služiš, od njega pričakuj tudi plačila. To je čisto naravno. Od Boga božjega in od Satana satanovega plačila.
V primeri s tem bojem .so malenkost vsi drugi boji, vključeno skrb za vsakdanje življenje, kakor govori današnji evangelij.
Evangeljska misel: In Ti, kateremu gospodu služiš, Bogu ali Satanu?
Cerkveni koledar
10.	september — .tiriuajsta po-binkoštna nedelja — slovenske božje službe na Paterualu, Ava-los 250, po navadi ob desetih dopoldne in ob štirih popoldne.
11.	september — pondeljek — spomin svetih bratov Prota in Hi-jacinta, sužnjev svete Eugenije, ki sta bila za časa cesarja Galic-
na zaradi stanovitne vere v Kristusa najprej bičana in nato obglavljena.
12.	september — torek —- praznik Marijinega imena, ki ga je bil ukazal praznovati papež Inocenc XI. v spomin prevesele zmage krščanskega sveta nad Turki, ki so leta 1683 s strahovito premočjo oblegli mesto Dunaj. To vsem človeškim računom in pričakovanju nasprotno rešitev dunajskega mesta in vse krščanske Evrope, na današnji dan 12. septembra 1683. so splošno smatrali za izredno Marijino pomoč, o čemer še danes govore slovenske narodne pesmi. Na ogromne šestdnevne dvestopetde-setletne Spominske svečanosti- se je že 7. septembra zbralo na Dunaju četrt milijona zborovalcev iz vse Evrope.
13.	september. — sreda — spomin svetega mučenca Filipa, bivšega rimskega guvernerja ali cesarskega namestnika v Egiptu, ki ga je dal obglaviti njegov naslednik Tercncij zaradi stanovitne vere v Kristusa.
14.	september — četrtek — spomin povišanja Kristusovega križa.
15.	september — petek — spomin sedmerih Marijinih žalosti.
16.	september — sobota — spomin svete češke kneginje Ljudmile. Kakor pripovedujejo ne povsem zanesljivi zgodovinski viri jo je krstil leta 874 sveti nadškof Metod hkrati z vso češko knežjo družino. Zaradi njene dobrotljivosti so jo imenovali mater ubogih, podporo hromih, oko slepih in varihinjo vdov in sirot. Dne 15. septembra 921 jo jc dala, zadaviti kneginja Dragomira, vdova njenega vnuka Vratislava.
Cerkvena kronika
Zakrament svetega zakona so sklenili: Otilija Kavčič in Jožef Škabar, Gizela Godnič in Stanislav Stantič. Vsem želimo obilo sreče.
Zakrament svetega krsta je prejel Bruno Merlak, kateremu'ravno tako želimo vse najboljše.
Katekfzeflii
Zaradi premalega prostora mora danes žal izostati katekizem za naše male.
Če je še ne zna, nauči mati, oče te dni svojega malčka molitve k angelu varuhu, kakor jo molijo gotovo vsi slovenski otroci v domovini.
Takole naj moli:
Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj!
Stoj mi moč in dan na strani, vsega hudega me brani!
Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me. Amen.
Prihodnja številka Našega duhovnega življenja pa bo povedala kaj več o naših angelih varuhih.
KRISTUSOV
KRIŽ
Smrtno kazen na križu so poznali razni stari narodi: Rimljani, Grki, Sirci, Egipčani, Perzijci, itd.
Niso pa poznali križanja Judje, ki so svoje zločince navadno s kamenjem do smrti pobili. V znamenje posebnega zaničevanja so njihova mrtva trupla sicer obesili še na kol, kar pa je pomenilo bolj zaničevanje kakor kazen.
Pomniti je zato, da je obsodil Jezusa rimski sodnik, secarski namestnik Poncij Pilat,
Pri Rimljanih pa smrt na križu ni bila redka. V Rimu samem je sicer niso rabili tako pogosto, pač pa v provinci, v podjarmljenih deželah. Ko je kmalu po smrti Heroda Velikega, kako leto po Je-
zusovem rojstvu, nastal na Judovskem upor, pove zgodovina, da je dal Kvintilij Var, tedanji cesarski namestnik pribiti na križ kakih dva tisoč upornikov. In ko se je leta 70. po Kristusu bližalo koncu strahotno obleganje jeruzalemskega mesta, pripoveduje judovski zgodovinar Jožef Flavij, da so oblegalci vse tiste, ki so vsled neznosnega gladu uhajali iz mesta, pred mestnim obzidjem in pred očmi njihovih rojakov prekru-to mučili, tako da jih je bilo kakšen dan po petsto na enkrat pribitih na križ.
Rabili pa so za križanje štiri vrste križev.
Najbolj navaden se zdi, da je bil križ v obliki velike črke T.
Kristusov križ je imel obliko, kakor jo splošno poznamo. Tako pripovedujejo vsa stara izročila.
Apostol Andrej je bil usmrčen na križu oblike velike črke X. Zato pravimo temu križu tudi Andrejev križ.
Četrta priprava za križanje pravzaprav ni bil križ, marveč močan kol, na katerega so pribili obsojencu roke in noge.
Tudi je bil Kristusov križ mnogo manjši, kakor na splošno mislimo.
Rimski križi so bili redno toliko visoki, da je prišlo obsojenčevo truplo dober čevelj, to je niti pol metra nad zemljo.
Nadalje je bila pritrjena na rimske križe deščica, na katero se je mogel obsojenec nekoliko nasloniti. Sicer bi teža telesa lahko raztrgala roke, telo bi se snelo s križa in padlo po tleh. Iz istega vzroka tudi obsojenčevih rok navadno niso samo pribili na
križ, marveč so jih tudi privezali na prečni les križa.
Včasih je tako kdo po dva dni ali še dalje visel na križu predno je izdihnil.
Križ sam so Rimljani navadno pokopali z obsojenčevim truplom vred ali v nepo-srednji njegovi bližini.
Morali pa so obsojenci sami nesti vsak svoj križ iz kraja obsodbe na morišče. Kazen sama je bila izrečena navadno takoj po obsodbi. Za Jezusa računajo, da je bil po obsodbi še kaki dve uri zaprt, da so mu naredili križ, do-bojnika gotovo že preje pripravljena, ker je bila njuna obsodba gotova, in tudi čas sodbe in čas kazni že preje določen.
Svoj križ je nesel Jezus kakih tisoč metrov daleč. Raje kaj manj kakor več. Iz Herodove kraljevske palače, kjer je Poncij Pilat stanoval, do Golgote (Judje so rekli Golgota) ali Kalvarije, že izven mestnega obzidja.
Težak računajo, da je bil Kristusov križ 20 do 25 kilogramov.
Iz kakšne vrste lesa da je bil narejen ni več mogoče u-gotoviti.
Obsojencem so navadno o-besili na vrat belo tablico, na kateri je bilo na kratko zapisano, zakaj da so zaslužili smrt. Včasih je nosil tablico s sodnim rekom tudi kdo drugi. Poleg tega je bil v sprevodu redno klicar, ki je mimoidočim v svarilen zgled, glasno oznanjal vzrok smrtne obsodbe.
Ko je bilo križanje končano, so obesili ali pribili tablico s sodnim rekom nad obsojenčevo glavo, da so vsi mimoidoči vedeli, zakaj da je bil križani vreden . smrti. Vse
smrtne obsodbe so namreč izvrševali Rimljani javno, najraje na prav prometnih krajih, da je kolikor mogoče veliko ljudi obsojenčevo trpljenje videlo in se balo podobne kazni.
Znano je, da je bil napisan na beli tablici, ki so jo nesli pred Jezusom in pribili pozneje nad njegovo glavo, -sodni rek ali vzrok obsodbe: Jezus Nazarenčan, judovski kralj. Kar je bilo zapisano v treh jezikih: latinsko, grško in hebrejsko. Latinsko: Jesus Nasarenus, rex ludeorum. Od tod kratica I.N.R.l. Grško in hebrejsko seveda v njihovi pisavi, ki bi se prepisala na slovensko: lezüs ho Nazoora-ios, ho bazilevs toon ludaioon, oziroma hebrejsko:	Jehošua
zirjot hamelek hajehudin.
Med sodno obravnavo je Pilat opetovano izjavil, da ne najde nad tem človekom nobene krivde, to je da ni nobene rimske postave, po kateri bi ga mogel kaznovati. Toda ni se smel preveč zameriti judovskim prvakom, ki
ga že tako niso marali. Tako je prišlo do na zgornji način ugotovljene Jezusove krivde, zaradi katere je moral umreti.
Judovski prvaki od veselja da bo Jezus vendarle obsojen niti pazili niso na sodni rek. Šele ko je bila deščica s sodnim rekom že pribita nad glavo križanega Jezusa, in so se ljudje zgledovali radi napisa, je odšlo nekaj judovskih prvakov do Pilata, češ “Nikar ne piši:	Judovski
kralj, ampak da je on trdil: Judovski kralj sem”. Pilat pa je bil očividno razburjen zaradi te nagle sodbe in izsiljene obsodbe, zamahnil je z roko in nejevoljno dejal: “Kar sem pisal, sem pisal!”
Tekom sledečega skoro tristoletnega uradnega preganjanja krščanstva po vsej rimski državi, so bila oneča-ščena seveda tudi sveta mesta. Sam Kristusov križ je bil izgubljen. Šele tristo let počim sta bila križa za oba raz-zneje ga je spet našla sveta Helena, mati cesarja Konštan-tina Velikega.
Leta 614 je prišlo jeruzalemsko mesto spet pod oblast poganskega cesarja, Perzijca Chosroa. Z njim tudi Kristusov križ, ki je bil hranjen v cerkvi božjega groba v Jeruzalemu.
Štirinajst let pozneje je krščanski cesar Heraklij premagal Perzijca Chosroa in stavil kot prvi mirovni pogoj takojšnjo vrnitev Kristusovega križa.
14. septembra leta 629 je bil potem Kristusov križ spet slovesno prenešen v Jei'uza-lem. Ta dan Cerkev še danes slavi kot praznik Povišanja svetega križa, dočim praznuje dne 3. maja vsako leto praznik Najdenja svetega križa, to je spomin na veseli dogodek, ko je sveta Helena križ Gospodov po toliko sto letih spet našla.
Danes hranita večje dele Jezusovega križa cerkev božjega groba v Jeruzalemu in cerkev svetega križa v Rimu, manjše relikvije Kristusovega križa pa ima mnogo cerkva in privatnikov po vsem krščanskem svetu.
STORŽEK
Po LORENZINI — LOVRENČIČU
Priznati je treba, ginljiv je bil ta prizor, a občinstvo, ki je videlo, da se započeta igra nič ne razvija je postalo nepotrpežljivo in je začelo vpiti : “Igrajte! Komedijo hočemo ! Komedijo!”
Vse vpitje je bilo zaman, ker mesto da bi nadaljevale z igro, so lutke podvojile hrup in svoje vzklike veselja in naloživši Storžka na ramena, so ga, nesle v slovesnem sprevodu v ospredje odra, kjer so üarele prikrite luči.
Tedaj se je pojavil na odru lutkar, tako grd možanec, da bi se ga ustrašil ob samem pogledu. Imel je brado, črno ko packa na popirju in tako dolgo, da mu je valovila, od brade do tal; dovolj je povedano, če rečeni: ko je hodil, je stopal nanjo. Njegova usta so bila široka ko žekno in oči — dva črepa. z rdečo lučjo odznotraj, v rokah pa mu je pokal velik bič, spleten iz kač in lisičjega repa.
Ob nenadnem lutkarjevem
nastopu je trušč potihnil tako, da bi slišal muho leteti. Prestrašene lutke, moški in ženske, so se tresli ko listi na trepetliki.
“Kaj pa si prišel delat zmedo in kolobocijo v moje gledališče?” je vprašal lutkar Storžka z votlim glasom — bil je močno naboden.
“Verjemite mi, blagorodni gospod, da nisem jaz kriv!.. ”
“Že dobro! Zve?er obračunava.”
Res, po končani igri se je
“Kaj pa si prišel delat zmedo in kolobocijo v moje gledališče'?'^ je vprašal lutkar Storžka z votlim glasom — bil je močno nahod m
kjer si je pripravil lepega ■mrkaea, ki se je vrtel lepo nadevan na ražnju. Ker ni imel dovolj drv, da bi ga pošteno spekel, je poklical Harlekina in Pulcinelo in jima ukazal : “Prinesita mi onega lese-njaka, na žeblju dobita obešenega. Zdi se mi, da je napravljen iz prav suhega lesa in sem gotov, da bo dal najlepši plamen za mojo kuho, ko ga vržem na ogenj. ” Harlekin in Pulcinela sta se skoneä obotavljala, a en sam gospodarjev pogled ju je prestrašil in ubogala sta in čez malo časa sta se vrnila v kuhinjo in prinesla v naročju ubogega Storžka, ki se je zvijal kakor jegulja ha silbern in obupno klical:
“Očka moj, rešite me! Nočem še umreti, nočem še umreti !”
XI.
Ogenj žrl kihne in prizanese Storžku, ki potem reši smrti prijatelja Harlekina.
Lutkar Ogenjžrl (tako mu je bilo ime) je izgledal res grozno — kaj bi zanikal — posebno radi one črne brade, ki m,u je pokrivala kakor
Slovenska gostilna Garmendia 4879 VOLK in COLJA
Krojačnica Gorica Avda. del Čampo 1080 U. T. 59 - 3102 Vsakovrstno blago na izbiro MAURIÖ in LEBAN
Slovenska krojačnica SEBASTIJAN MOZETIČ Osorio 5025
Vse moške potrebščine
Slovenska gostilna
ŽIVEC EMILIO Osorio 5085
ženitovanjske gostije x
predpasnik oprsje in noge, a v svojem srcu pa le ni bil hudoben človek. Ko so mu prinesli ubogega Storžka in je videl, kako brca na vse žive in mrtve in kriči: “Nočem umreti! Nočem še umreti!”, ga je zgrabilo in ganilo in. dasi se je dolgo zadrževal, končno je ni mogel drugače in je kaj zvočno — kihnil.
“Bog pomagaj!” je želel Storžek, dasi takrat še ni vedel, da voščilo ni več moderno, če kdo kihne.
“Bog lonaj! In tvoj oče in tvoja mati sta še živa!” jo vprašal Ogenjžrl.
“Očka je, mame pa nisem nikoli poznal.”
Vsa stavbena dela
Špecijalist za armiran beton
PRAN ŠTEKER Zamudio 2380
Najstarejša slovenska trgovina jestvin v Buenos Airesu Yerua 5087-89
Vse, najboljše, sveže, dostavljamo tudi na dom.
Zimsko in letno perilo Fine srajce po meri Avalos 248 — La Patemal
IVAN KASTELIC
“Kdo ve, kako žalosten bi bil tvoj stari oče, če bi to vrgel na žreče oglje! Ubogi starček, smili se mi!.. . Ačib, ačih, ačib...” je znova trikrat kihnil, da se je kar vse zamajalo.
“Bog pomagaj!” je želel Storžek. 1
“Bog lonaj! Sicer sem tu di jaz pomilovanja vreden, ker, kakor vidiš, nimam več drv, da bi mogel do dobra speči mrkača na ražnju, in ti kar je res, je res, bi mi v tem slučaju prav prišel. A sedaj sem ginjen in se te usmilim.. Namesto tebe naložim na oglje pod raženj kako lutko iz moje gledališke družbe...
SLOVENSKA GOSTILNA Avenida San Martin 2805 ANTON ANDERLIČ
Slovenska gostilna Warnes 2113
Mrzla jedila, kegljišče, balini
KARLO NEMEC
Trgovina jestvin MOČNIK IVAN Sapaleri 2699 U. T. 59 Paternal 0467
Slovenska brivnica na Pater-nalu “LA ESTRELLA” Osorio 5097
JOSIP KALIN CAR